Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.9 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 41871 224292 224285 2026-06-30T14:50:26Z Alenka Senekovič 10642 224292 wikitext text/x-wiki <poem>N. N.: RANJENEC STANKO Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni — v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje Jec1 v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš — naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE — ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite — zdramite se v dolini! — poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite — zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite — zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite — zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite — zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode — slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo - sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. ninb2zaig5th7ld6sejybb5uzrxy1cs 224293 224292 2026-06-30T14:56:42Z Alenka Senekovič 10642 224293 wikitext text/x-wiki <poem>N. N.: RANJENEC STANKO Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni — v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje Jec1 v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš — naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE — ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite — zdramite se v dolini! — poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite — zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite — zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite — zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite — zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode — slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo — sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« sks8p2b75eb9byzocow4tfa8kgv3j9a 224294 224293 2026-06-30T15:01:28Z Alenka Senekovič 10642 224294 wikitext text/x-wiki <poem>N. N.: RANJENEC STANKO Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni — v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš — naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE — ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite — zdramite se v dolini! — poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite — zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite — zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite — zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite — zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode — slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo — sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin — naš najdražji zaklad — ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin — naš najdražji zaklad — ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> rzq46wiao7e0xh6eyumlwk9adid8u99 224295 224294 2026-06-30T15:04:21Z Alenka Senekovič 10642 224295 wikitext text/x-wiki <poem>N. N.: RANJENEC STANKO Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> preco2njipbzblv4bm2akjtpamur6l7 224296 224295 2026-06-30T15:05:31Z Alenka Senekovič 10642 224296 wikitext text/x-wiki <poem>==N. N.: RANJENEC STANKO== Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> c665y9zbg2qc2l5mi53w6kos7gsgmk1 224297 224296 2026-06-30T15:05:59Z Alenka Senekovič 10642 224297 wikitext text/x-wiki ==N. N.: RANJENEC STANKO== <poem>Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> rmazeem0r7n9fea8sozql3xkr1vnzir 224298 224297 2026-06-30T15:06:29Z Alenka Senekovič 10642 224298 wikitext text/x-wiki == N. N.: RANJENEC STANKO == <poem>Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> eebpay6m4pk3rok29il0wd6gago1poq 224299 224298 2026-06-30T15:08:19Z Alenka Senekovič 10642 224299 wikitext text/x-wiki == N. N.:RANJENEC STANKO == <poem>Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> <poem>Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> slcvsbzjfy2hcvw1hooqgvgk20oku6k 224300 224299 2026-06-30T15:09:09Z Alenka Senekovič 10642 224300 wikitext text/x-wiki == N. N.: RANJENEC STANKO == <poem>Osem je ura al' devet, po hribih poka: kaj je spet? Kaj tam gori se godi? Mogoče partizan beži? Glej, res! Pogumna in mlada hitela sta kurirja dva. Pa morata bežati, sovrag ju hoče pokončati. Strel! Eden mrtev obleži, a drug še naprej hiti. Rafal, dumdumke prilete, mu kost in urca odlete. A pošto on rešiti mora, to njegova je naloga. O ubogi partizan, povsod je s kroglami obdan. Pa še ima pogum, moči, vstaja, vstaja, zopet pada. Mu roka silno krvavi, a sovrag za njim drvi. Tedaj dobil je tovarišico, prav zlato res dušico. Ta dala mu je vino, da uteši bolečino. Tovarišica pride v vas in žalostna novica z njo: »Zunaj partizan stoji in čaka naše pomoči!« Dobra Zvezda k Jelki pride, žalostna spregovori: »Jelka, kaj je zdaj storiti, ranjenca ni zapustiti!« »Kar korajžo,« pravi Jelka, »kar po njega zdaj pojdiva, do praga doma svojega! Rešiti ga, da ne izkrvavi!« Šli sta, Zvezda pravi: »Daj mi pošto, da jo bom oprala, ker poglej, je vsa krvava, komandantu jo poslala.« Oko mu zažari veselja, ker izpolni se mu želja, da se našla je oseba, ki bo skrb mu vso odvzela. »Daj mi roko,« pravi Jelka »in jaz te bom peljala po s kri ti ozki stezi, te bom doma obvezala.« Pripelje komaj živega do praga, cloma svojega: »Mama, glej ga, Kristusa, za nas izkrvavelega!« Jelka teče po zdravnika, ker je sila res velika. Ta je hitro prihitel in revčka smrti je otel. Zdaj nekdo pride in kriči: »Ranjenca ven iz vasi! Kaj se z nami bo zgodilo, če ga Nemci tu dobijo?« »Rajši smrt, kroglo v glavo. Ranjenca ne zapustim.« Ko to od Jelke slišijo, se v strahu vsi odstranijo. Kako nesramni so ljudje, da ranjencu tak' govore! Saj on dal je svojo kri zanje in za rod slovenski! Ko pa mesec dni preteče, mu pa dobra mama reče: »Stanko, zdaj pa greš domov, doma še poprej boš zdrav!« Zdaj ostali smo mi sami, Stanko, srečen si pri mami! Ko bomo mi se vid'li spet, tedaj svoboden bo naš svet. </poem> <ref>Pesem je napisala petdesetletna ženica z Vipavskega. Objavljena je taka, kakršno je natisnil »Partizanski dnevnik« dne 17. V. 1944.</ref> == Tončka Padovec: NAJDRAŽJEMU == <poem>Tam daleč nekje v gozdovih kočevskih odjeknil je strel in oblit ves s krvjo si omahnil v naročje tovarišev zvestih, ki s tabo branili so našo zemljo. Kako zdaj do tebe prišla bi, moj dragi? Želela bi biti nad grobom drevo, da zvesto branila bi te pred sovragi in čuvala dom tvoj, to črno zemljo. Globoko bi v prst korenine pognala, lahno, prav lahno te z njimi objela; potem se zate nič več ne bi bala, v viharju in soncu nad tabo bi bdela. A čuj me, predragi, jaz nisem drevo, da vedno bi bdela nad tabo! Ne, bombo in puško sem vzela v roko, da več ne boš čutil tujca nad sabo! Svobodna naj zemlja ti truplo pokriva! Za vedno naj tujec od tod bo pregnan! Izgine naj noč, ki nam sonce zakriva, in zarja svobode obsije naj dan! Ze bliža, že bliža se dan zmagoslavja, ko narod slovenski ne bo več tlačan; a zame ta dan bo še dan maščevanja, ker takrat, predragi, boš res maščevan. </poem> <poem>X: PARTIZANOVA OPOROKA Tovariši, izkopljite mi grob sredi gozdov, sredi zlatega polja, požganih domov. Počival bi rad tam, kjer sem se boril, le tam bi rad sladkosti sna užil. Vihar, ki danes z vso silo divja, bo kmalu utihnil. Tedaj se bo, bratje, glasilo: Na delo zdaj vsi, ki prestali ste boj! Na delo! Na delo zdaj, narod ti moj! Nov dom si zgradimo zdaj vsi, iz trpljenja, krvi, iz naših kosti. Naj zraste dom poln obetov, dom dela, meščanov, delavcev in kmetov. Tovariši, če to željo nam boste spolnili, da dom nam bo zrasel ob Dravi in Zili, od Soče preko Goric do prekmurskih step, bo moj počitek lehak in ves lep.</poem> <poem> Korotan: ŽRTVAM IZ MOJE ČETE Ukaz! Naloga. In mi gremo z nemirom v prsih, vendar z žarko vnemo. Po stezi tiho! In oprezno zroč korakamo z orožjem skozi noč. V zasedi, v zaklonu sovražnik ždi. Užge! V bolesti naš tovariš zaječi. Mi streljamo nazaj, borimo se z usodo. A naš tovariš mre z besedo: »Za svobodo!« In drugo noč smo zopet mi na vrsti, počasi stopajo junaki čvrsti. Nad zemljo nočni je pokoj razlit, a rjavi izdajalec je v goščavi skrit. »Užgi in lezi!« kriknem. »Na rob, umik!« Iz ust se dveh tovarišev iztrga krik. In zgrudita na tla se v bolečini, krog njiju bojni hrup in šum v tišini. In planil sem k tovarišu, ki je omahnil. A vse zaman. »Zgubljen sem!« je še dahnil. Bil je njegov poslednji, lahni klic. Zdaj grob je tam, samoten, brez cvetlic. A v prsih bo ostal spomin nam vedno za njim, ki v mrazu in brez strehe, a dosledno boril se skupno z nami za svobodo. Brez njega zdaj uživali jo drugi bodo.</poem> <poem>Janez Šolar: KO BOM LEŽAL V ZEMLJI ČRNI Ko bom ležal v zemlji črni, v naši sveti zemlji rodni, nič se v žalost ne ogrni – v domovini smo svobodni. Hčeram pa povej, sinovom, da smo padli za svobodo jaz in drugi, da rodovom našim polja cvetla bodo. Da lahko boš svojo pesem sredi domov naših pela, da lahko boš, ko bo jesen, nagelje na grob mi dela.</poem> <poem>Zora: SESTRA PADLEGA PARTIZANA V hribih nekje moj brat leži. Na grobu njegovem križa ni, na grobu njegovem cvetja ni. Drugi nihče se ne zmeni zanj, žalostinko mu poje le črni vran in veter ihti nad njim noč in dan. Jaz slišim klic daljni sredi noči: »Sestra, miru moji duši ni, dokler naš narod pod tujcem ječi!« »O, moj brat, pokoj tvoji duši, narodu sinil bo svobode dan, narod trpeči bo mascevan, preden ti trava vzklije na ruši!«</poem> <poem>Franci: ONI DAN Kolikokrat sem ga v mislih že doživel, kolikokrat se kak tovariš je razvnel ob misli nanj: »Da, oni dan, ko končno priborili bomo si svobodo! ...« Spomin mi blodi nekaj let nazaj: Kavarna. Dim. In godba. Sestanek krog že skoraj praznih čaš. Končali smo debato, kar se zastrmi tovariš naš, Andrejče, v dimasti polmrak: »Kaj misliš, Janko, bo li plapolala zastava naša iz vseh oken, prav iz vseh? In skozi ceste bo donela pesem svobode?« Tovariš Mirko se drži na smeh. Nam vsem pa se iskri v očeh! ... In zdaj? Okoli ognja zbrani sedimo partizani. Cilj se je približal od tedaj. V mračno nebo strmé preteče silhuete visokih triglavskih planin in njih ozadje vabi misli, kipeče skozi dim spominov in žareče cigarete. Andrejče naš pa zopet sanja o svobodi in zamišljeno oznanja nam svoje hrepeneče misli: »Veš, Janko, jaz pa vem sedaj, kako bo to, ko prišel bo ta bajni dan! Na cestah bodo vsi ljudje in peli bodo, nosili zastave plameneče, objemali, jokali se od sreče ... Da, to bo oni dan ...« Tedaj zaplaka Jankov brat, naš Mirko, stari partizan, padel mu je Janko včeraj, ko je bil napad. Andrejče pa se zdrzne nad pomoto: »Oprosti,« dé s prisiljeno trdoto, »bila je samo moč navade, raztresenost trenotna. Saj, ko je padel ranjen, sem nosil ga jaz sam z livade.« »Da, téžek je naš boj,« tolažim Mirka ganjen, nikar ne bodi žalosten nocoj, saj veš, da je že blizu oni dan, ko jokal boš od sreče, stari partizan!« </poem> <poem>Slavijan Iztok: MI Gozdi šumijo in drevje ječi v burnem viharju sredi noči. Sence neslišne v razdaljah stoje mirno v zaklonih ... Mar so mrtve? Pesem viharjev doni, čas teče ... In v sredi noči, dve uri preteče ... Sence stoječe le tiho spregovore. Zamene že na mestih stoje. Zarja rdeča z vzhoda priplava. Gozd oživi, srenja, dobrava. Sovražnik hiti ... Partizanski bojni stroj s pesmijo hiti na zmagoviti boj ... Pesem ... Juriš – naskok. Pest govori ... Jekleno udarja pest ... Boj za nov svet in domovino. V boj, da nov dom si zgradimo!</poem> <poem>Vasilij: ZBUDITE – ZDRAMITE SE V DOLINI Zbudite – zdramite se v dolini! – poje s planine partizan. Lepše je kratko svobodno življenje, kakor pa stoletno sužnje trpljenje. Zbudite – zdramite se v dolini vsa slovenska dekleta, bratom pomagajte v gorah, da bodo lepša vam bodoča leta. Zbudite – zdramite se v dolini, vi bratje slovenski, da bo slovenske matere sin živel svoboden v lepi Gorenjski. Zbudite – zdramite se v dolini, že dosti ste gorja prestali, odkar ste padli v roke njim, ki vse so vam pokrali. Zbudite – zdramite se v dolini, da kakor jaz na vrhu planin, bo tudi v dolini pel pesem svobode – slovenski sin.</poem> <poem>Radoš: OTOK RAB Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Nekje v daljavi piše mati pismo: »Sin, Bog s teboj, odpiši, ker že dolgo glasu od tebe več prejeli nismo. Danes sem po pošti ti poslala prepečenca, cigarete, dve klobasi, ko prejmeš pismo, se takoj oglasi, da ne bom v skrbeh po tebi vpraševala!« Ne skrbi, mati. Jutri pismo belo prejela boš; papir v njem nov in čist prinaša ti novico neveselo – sinov mrliški list. Otok Rab, otok Rab, nekdaj bil si letovišče, po zaslugi podlih barab postal si slovensko grobišče. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Čez morje otožen jetnik se ozira: »Tam daleč so, daleč gore Velebita, za njimi svoboda, za njimi je Lika. Zadavil bi stražo in žična ovira mi ne bi k bratom zapirala poti, a morje široko tja pot mi zapira, silnejše je morje od mojih moči!« Na gore v daljavi solznih oči izstradan jetnik se ozira. Otok Rab, otok Rab, barake, lesene barake, straža mrkih jeklenih čelad čuva žive okostnjake. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Doma nevesta čaka, obupuje, kdaj ženin vrne se, nestrpna pričakuje: »Dragi, vse čaka na poroko kot takrat, ko so te mi iztrgali iz rok in odpeljali, izropali ti dom in ga do tal požgali. Ko vidim pogorišče, zaplakam vsakikrat. Pridi, dragi, šla bova pred oltar, še vedno sem le tvoja, za druge ni mi mar.« Ne jokaj, dekle, ker nazaj se vrnil več ne bo tvoj ljubi; na Rabu v bolnici ga zdaj nevesta druga, bela snubi. Otok Rab, otok Rab, kraj smrti, gladu in trpljenja, koliko mladih uničil si nad, tiha zatrl hrepenenja. Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Skozi špranje barake sili veter, mraz. Troje otrok, sestradanih, od mraza drhtečih, zaupno obrača k materi svoj upadli obraz: »Mama, lačni smo, zebe nas, poglej; zakaj smo tu, kdaj gremo domov, kje je očka, mama, povej!« »Ker je očka ljubil mene, vas in vso našo zemljo, je šel v partizane, da bori se za njo! O, očka ve za nas! Tisoči, ki so z njim, bodo maščevali naše trpljenje, in skoraj pride čas, ko se vrnili bomo spet nazaj v nove čase našega rodu k očku v ljubi domači kraj!« Otok Rab, otok Rab, kdaj videl obraze bom znane naših družin – naš najdražji zaklad – ob skupnem ognjišču spet zbrane. Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero! Dokler bo živel slovenski narod z grozo govoril bo tvoje ime, preklinjal bo tujca in plačancev zarod, ki so povzročili to strašno gorje. še pozni rodovi bodo poznali križev lesenih brezmejne vrste, žrtev nedolžnih se spominjali, Krf naš slovenski dobil boš ime! Otok Rab, otok Rab, odprl svoje si žrelo in kakor ogromen, brezmejen prepad požrl nam življenj tisočero!</poem> dck4nw929i2a0cqin6wi3r0elt2hmir