Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.9 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 24494 224309 161449 2026-07-06T11:40:05Z Hladnikm 668 224309 wikitext text/x-wiki {{naslov-mp | naslov= Kovač Rošel | avtor= Fran Jaklič | opombe= | izdano= 1929 | vir= [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-GNYK5RUP ''Družina''] 1929 | dovoljenje= javna last | obdelano=3 }} {{poglavja s piko|4}} == 1. == TISTE sobote, pred semnjem na Zdenski Rebri, je kovač Rošel na Bakrcu na vso moč hitel, da bi pripravil več blaga za prodaj. Na spomladanskih semnjih se najlaže razpečava kmetsko orodje, kakor so motike in vile, rovnice in kopače. Vasovavcev je imel dovolj, ki so gonili meh, da ni prenehala ješa. Rošel je pa pripravljeno železo obdeloval na nakovalu, da so iskre letele na vse strani in se je sopara vzdigovala iz korita, kamor je metal železo, da se je kalilo. Rošel pa ni bil samo kovač, ki mu ga ni bilo enakega v vsej Suhi Krajini<ref>Pokrajina na desnem bregu reke Krke na Dolenjskem.</ref> in njeni soseščini, temveč je bil tudi možak, ki je znal zastaviti besedo, da je ni mogel vsakdo omajati. Moška je bila vsaka, ki jo je sprožil in modra, da je takoj obveljala. Tedanji Krajinčan ni hodil dosti po svetu. Žužemberk je poznal vsak, prišel je tudi ob semnjih na Zdensko reber ali pa do Novega mesta. Dalje je pa prišel malokateri. Med tistimi redkimi, ki so videli več sveta, je bil pa kovač Rošel, ki je v mladosti »vandral«. Ko se je pri tujih mojstrih uril kovaške spretnosti, bistril si je tudi duha z vsem, kar je videl lepega in slišal pametnega. Tujina ga ni bila zmaličila. Ko se je zbudilo v njem hrepenenje po lastnem ognjišču, je prišel domov, kjer rastejo sivi menihi na njivah in kjer se meša ostri duh kozjih čred z vonjavo cvetočih livad in pašnikov. In ko je zapelo v zapuščeni kovačnici nakovalo, se je razlegel v koči tudi otroški krik. To je dalo pravo vsebino njegovemu življenju in ga pognalo k neumornejšemu delu. Silen je bil, ko je razbijal goreče železo, da so ga zagrinjale iskre, ves mehak, kadar je njegova Mica dojila na pragu kovačnice prvi sad zakona. Spretnost mojstrova, njegova tehtna beseda in zgledno družinsko življenje, je kmalu zaslovelo med sosedi, da se niti nevoščljivost ni mogla prav razpasti. Na Bakrcu so bili vsi edini: »Bome,<ref>Zares.</ref> da! Naš Rošel je ta pravi!« In kadar so sosedje le utegnili, je planilo med njimi: »Balimo<ref>Pojdimo.</ref> v kovačnico!« Tam so gledali, kako je dobivalo železo pod kladivom novo obliko, in nastavljali ušesa, kadar je mojster povzel besedo. {{prelom strani}} Tako je bilo tudi tedaj. Pred semnjem je bilo, vrh tega so bile priletele v Krajino nenavadne novice. Povedali so, da se svet meša in punta, da je, kakor pravijo, vse dol. Gospoda ni in ne tlačana. Mitnice so podrte in nihče neče nič plačati. Še biriči so izgubili moč. »Kaj ti kaj veš?« so poizvedovali sosedje potem, ko so bili prerešetali novice, kar jih je kdo vedel. Posluhnili so in čakali, kaj bo rekel mojster. Šele, ko je izgotovil tisto, kar je imel pod kladivom, je rekel: »Tudi mi bi lahko kaj naredili, da bi svet izvedel, da smo Krajinčanje na svetu.« »Bome, da ka<ref>Ker.</ref> ti praviš.« »Štungelt<ref>Pristojbina, ki se na semnju plačuje od blaga, ki se postavi na prodaj.</ref> lahko vržemo doli, jaz pravim, ako smo možje in je nas volja. Na cestah so podrli »šrange« in je zdaj prost voznik in tovor. Kaj naj samo pri nas še štungelt ostane? Ako ste z menoj enih misli, noben več ne bo plačal.« »Ko bi se dalo narediti! Bome, da bi bilo prav tako.« »Pa bodo Zdenci pri volji?« »Nič jih ne bomo vprašali,« je nadaljeval kovač. »Svojo voljo jim bomo pokazali. Naj tudi krájinska enkrat obvelja.« Samo sosed Tine je imel pomisleke: »Ne bodo dali Zdenci! Poznam jih te tiče. Štungelt jim »kaso« redi. Kadar imajo likof, daje kasa za pijačo in vardjan<ref>Poljski čuvaj.</ref> je plačan iz nje. In še na posodo daje ta kasa. Kaj bodo Zdenci brez kase?« »Boter, je že res, Zdenca kasa redi, mi pa kaso. Pa smo ji dolžni? Ako smo bili sejmarji do zdaj tako nespametni, naj bo pa enkrat tudi naše nespameti kraj. Štungelt proč za vselej. Tako kaže zdaj ura. Teh misli sem jaz!« »Bome, da smo vsi taki. Rošel, ti že prav govoriš. Tvoja beseda je nam po godu. Štungelt! Nikoli več. Naj se Zdenci obrišejo pod nosom ali kjer jim ni prav!« Tine se je pa vendar še pomišljal: »Kaj kdo misli, da rad plačujem štungelt? Moraš ga plačati! Zdence vendar poznamo. Kaj se nismo že kratili plačevati štungelt? Vsak bi rad unesel plačevanje, kaj bi tisto. In marsikdo je že poskušal unesti. Pa se mu je posrečilo? Nikdar! Vse steze in pota na sejmišče imajo zastavljena. Ko si mislil, da si že srečno prišel s kozjim krdelom Zdencem izpred oči in si prihranil nekaj črnih, pa ti izza zadnjega grma stopi taka zavržena duša zdenska in zarohni: »Štungelt!« In še preden se prav zaveš, ti je že prebrojil čredo natančno, da še kozliča pod vimenom ni zgrešil. »Plačaj!« Ali ga moreš odriniti, ko ima tako debelo gorjačo in tako hude oči. Nihče ga ne more ukaniti in plačati je treba od vsake glave.« »Ravno tako je! Tine ima tudi prav!« »Posameznik ne bo opravil ničesar, to je res,« je povzel Rošel. »Vsi pa že nekaj naredimo. Tudi drugod so trumoma udarili. Ako vsa Krajina pritisne, noben Zdenčan ne bo dobil štungelta. Tako rečem. Samo volje moramo biti prave, pa pojde, kakor je šlo drugod.« »Bome, da bi bilo tako dobro.« »Rošel, ako imaš kaj pravega v mislih, kar reci, pa bomo naredili,« so se odločili nekateri in čakali, kaj bo rekel. »Zdaj je prostost. Mar naj plačujemo še štungelt? Kdo bi bil še tako nespameten.« Tako je dejal Rošel in jih pogledal in ko je videl, da čakajo na njegovo odločbo, je nadaljeval: »Jaz ne bom plačal ne od črede ne od tovora. Prvi pojdem in prvi se bom uprl, ako pojdete z menoj.« »Pojdemo! Kakor ti, tako tudi mi!« »Ako bodo pa Zdenci kaj sitnarili in iskali kakšnih obresti, tedaj jih pa pohodimo kakor mrčes. Tako, tako! Bodo že videli, kaj smo Krájinčanje.« Tine je še nekaj pomišljal, češ, da se Zdenci ne bodo dali, da bo prevelika grdogledka potem. »Ako se bojiš, pa ostani doma, pa se krila drži,« je zagrmelo vanj od vseh strani. »Kaj, kaj mislite, da ne znam udariti? Kamor pojde vsa Krájina, tja se bom zagnal tudi jaz.« »To je beseda!« je potrdil Rošel. »Jaz pa še rečem: vsi gremo v semenj, kar nas je doma v krájinskem grmovju, in z nami naj gre vsa živina in zverina. Vse naj pomaga, ko se bomo zgrabili za štungelt.« Kajpada jih je navdušila odločnost kovačeva, osrečevala jih je misel, da bodo brez štungelta postavili živino na semenj na Rebri. In ko so moževali še nadalje, so prišli do sklepa: »Vsa Krájina se mora vzdigniti. Štungelt mora doli!« Ta misel, ki je vzklila na Bakrcu, je bila ljudem všeč, zakaj za krajcer je šlo, za štungelt. Ze naslednji dan so vedeli vsi, ki {{prelom strani}}prebivajo po vaseh od Korinja do Hinj, pa od Čvirčega do krajev onkraj Krke pri Žuženberku, da mora zagnati Krájina vso živino na Zdensko reber. »Pošast! Nič več ne bomo plačevali tistega štungelta! Mar bom soli kupil!« »Borne, da!« == 2. == Zdenci so se bili za semenj dobro pripravili. Tedaj semnja niso bili »prodali«, temveč so bili sklenili, da bo tisto leto »blagajna*«<ref>Vaška blagajna – skupno premoženje.</ref> sama pobirala štungelt, zakaj ako so semnji dobri, je pobiranje štungelta v lastnem obratu blagajni v prid, v slučaju slabejšega obiska pa blagajna tudi laže prenese primanjkljaj kakor zdražitelj, ki je morda zadnje groše vtaknil v negotovo kupčijo. Tedaj je bil vaški »rihtar«<ref>Vaški predstojnik</ref> Trdež, ki je imel z dvema izvoljenima vaščanoma tudi blagajno v rokah. Ti so po svoji vesti in previdnosti skrbeli, da je bil denar v blagajni varen in so z denarjem tudi tako gospodarili, da je bilo vasi v prid. Gorje njim, ako bi kak sold brez potrebe in koristi odletel, kakor tudi stokrat gorje, ako bi pravočasno ne ukrenili, da se sleherni sold, ki ima pod takim naslovom priti v blagajno, tudi gotovo za njo prestreže. Pred semanjim dnem je tedaj Trdež stopil v Čušberg, zakaj prišlo mu je bilo na uho, da se za semenj nekaj pripravlja, kar bi škodilo Zdencem in graščini. Zdenskemu rihtarju sicer ni bilo za škodo, ki bi jo utrpela graščina, še privoščil bi ji bil, ako bi ne mogla doseči tistih soldov, ki jih je moral plačati kmet, ki je prodal živinče ali kozliča na semnju, zakaj krivična se mu je zdela tista davščina od kupa, toda graščina je imela več moči tedaj kakor Zdenci, da si je kar vzela, kar ji je šlo. Zato je šel tja posvetovat se in iskat zavezništva. Kajpada so v Čušberku posluhnili, ko jim je zdenski rihtar razložil o nevarnosti za davščino na kup, da pobiranje štungelta ne pojde gladko, da bo zatorej prikrajšana tudi graščina, ako se vse ne stori, da bo vsak sejmar štungelt pošteno plačal, kakor tudi plačal davščino od prodanega blaga. Tedaj so pa imeli v graščini graničarje, ki so jih bili dobili od vlade v varstvo, zakaj kmetje so bili tedaj nemirni in so grozili graščini. »Zakaj pa imamo graničarje?« Tako so si mislili v graščini in so rekli Trdežu: »Z graničarji pridemo na semenj. Potem naj pa poskusijo braniti se plačevati nam davščino in Zdencem štungelt!« Trdež je prišel iz graščine zadovoljen, pa je povedal tovarišema in sosedom, ki so bili določeni pobirati štungelt: »Je že preskrbljeno. Nihče ne bo unesel štungelta. Kdor se bo upiral, bo imel z graničarji opravka.« Kajpada je bilo vsem Zdencem všeč, zakaj kar pride v blagajno, je premoženje vseh. »Trdež je pa le prav ukrenil.« Tako so Zdenci vaškemu gospodarju dali prav, kar se je zgodilo sicer redkokdaj. Trdež je noč pred semnjem prespal brez posebnih skrbi, zakaj urejeno je bilo tako, da se ni bilo bati za štungelt. Kdor bi se hotel kaj upirati ali rogoviliti, mu bo prešlo, ko bo videl graničarja s puško in bajonetom. Ko se je rihtar tega domislil, ga je obšla najboljša volja, da se je prevzel: »Hahaha! Vam bomo že pokazali!« == 3. == PRIŠEL je semanji dan. V sklenjeni vrsti so prihajali Krajinčanje s svojo živino. »Doli s šungeltom!« je donelo po Zdenski Rebri. Zdenci so postavili ob cesti močno stražo, kateri je načeloval Trdež. »Plačajte!« so vpili. »Nikoli!« so odvračali došli sejmarji. Zagnali so se v Zdenske vrste in jih pretrgali. Trdež je hitel v graščino po graničarje. Ti so začetka gledali ob strani, ko jim je pa Trdež zagotovil dobro nagrado, so nasadili bajonete in potisnili množico naprej. »Šta <ref>Kaj je?</ref>?« Krájinčanje so nekoliko osupnili, ko so videli, koga so dobili Zdenci na pomoč. Toda da bi si dali zdaj štungelt iz žepa, se jim je zdelo vendar preneumno. Oni, ki so bili vročekrvni, so pobrali kamenje in ga lučali Zdencem v hrbet ali v glavo in še graničarjem niso prizanašali, vendar so pa bili med njimi tudi taki, ki jim je nastop graničarjev podrl srce in jim zmešal glavo, da niso vedeli, kaj bi počeli. Ti so plašljivo zrli za kovačem in uhajali so jim vzkliki: »Rošel! Rošel!« Na glasu se jim je poznalo, da iščejo pomoči. Rošel je videl, da bodo Krájinčanje takoj na kolenih, ako pridejo graničarji z bajoneti do njih in da potlej ne bo samo štungelt dovolj, da bo še kaj drugega. »Obrnite živino proti njim. Zaženite jo vanje!« je kričal Rošel in je sam udaril po bližnjih bušah <ref>Buša je bila majhna pa močna živina domače pasme.</ref> in zavpil nad njimi, da so kar poskočile. »Po živini! Udarite!« Oni, ki so ga razumeli, so okrenili živino hitro proti graničarjem, jo pognali in plašili, da je žival vsa brezumna dirjala, kamor so jo zavračali. Zdaj ni nihče več premišljal. Kričalo in vpilo se je vsepovprek in bílo po živini, da ni zbesnela samo krájinška živina, temveč je postala nemirna tudi druga živina in je začela dirjati, ker jo je plašil hrup in vrišč, ki so ga delali Krájinčanje. Nastalemu metežu tudi graničarji niso bili kos. Ljudi so hoteli pomirjevati, pa jim je pridivjala splašena živina nasproti, nevarna vsemu,kar ji je bilo na poti, tembolj, ker je bila večinoma z verigami v pare speta. Ta ni imela strahu pred bajoneti in svinčenkami. S povešenimi glavami in s povzdignjenimi repi je rjoveč drla slepo naprej, razdražena od pretepanja in plašljivega kričanja. Kdor se ni umaknil, je bil v nevarnosti, da pride pod roge ali bo pa pohojen. Tedaj niso bežali samo Zdenci, tudi graničarji so jo pocedili raz Reber in iskali zavetja. Končno so ostali na sejmišču Krájinčanje sami, hudi kakor ose. Kar ni opravila njihova živina, naredili so sami in so razgrajali po sejmišču, da je vse bežalo pred njimi v strahu, da so pobesneli. Graščinski pisar, ki je v »kancliji«, ki jo je imela graščina v mežnariji, čakal s svojimi biriči na davščino, je pustil vso prtljago in se je zbal, da bi ga Krájinčanje ne položili na klop, ki je bila pripravljena za tiste, ki bi bili hoteli unesti davščino, ako bi jih bili zasačili biriči. Tako ni bilo na sejmišču nobenega več, ki bi pobiral štungelt ali davščino od kûpa. Ker so se drugi sejmarji tudi razleteli na vse strani, da so se oteli meteža, so ostali Rošel in tovariši sami. »Krájina! Le vkup!« je vpil Rošel že ves spehan in razdražen. »Ali ste videli, kaj Krájina zmore? Kje je še kdo, ki bi se nam zoperstavljal?« »Pošast! To smo jih!« Ni Zdenca, ni graničarja. Izlepa si niso dali dopovedati, zdaj so pa dobili štungelt. Po grbi smo jim dali. Še graničarjem smo pokazali pot. Glejte!« »Hahaha! Dali smo jim!« Tam okrog sejmišča je pa še divjala živina, meketale so splašene ovce in koze, ker jim niso dali miru krájinški pastirji, ki jim je ugajalo, ko so videli, kako beže ljudje pred njihovo živino. »Brrr! Bahaa!« »Hahaha!« Okrog Rošelna so se zbirali Krájinčanje presenečeni nad vsem, kar se je zgodilo. Štungelt so se branili dati, so pa semenj razgnali. Niso bili ušli samo Zdenci, tudi graničarji so tekli, kar so jih noge nesle. Vsi sejmarji so se razpršili in nikogar več ni bilo blizu. Vsakemu je bilo jasno, da brez sejmarjev ni sejma in Krájinčanje so prav dali Rošelnu, ki je vpil: »Tukaj smo opravili! Krájinčanje med seboj barantamo lahko doma.« »Bome da!« »Naša volja je zmagala. Zdaj pa gremo. Otroci in pastirji naj pomirijo živino in jo zaženo domov. Naj bo pomešana, kakor je. Proti Krájini naj jo zavrnejo, pa naj se pase do doma po grmovju. Doma bo pa že našla pravo stajo. Dovolj je pametna. Mi smo na Rebri opravili. Kdor je imel s sv. Antonom kaj pogovoriti, naj odloži za drugekrati. Danes ni čas za take pomenke. Gredoč bomo pa še na Zdenci pogledali.« »Ti nas morajo pomniti!« »Trdež je nam grozil! Puščati je nam hotel. Vojake je najel, da bi nas pretaknil. Ta nas mora prositi odpuščanja!« »Bálimo! Bálimo!« Največji razsajači so se vsuli raz Reber v vas, za Zdenci, pobiravci štungelta. == 4. == Tako viharnih dni je Zdenska vas še malo doživela kakor takrat. Že zjutraj so spravili graničarji vso vas na noge. Potem so se pa čudili nepreglednim čredam krájinške živine, ki so jih gnali skozi vas. A niso bili še ugotovili, kaj neki bi vse to pomenilo, ko se je bučanje semnja neznansko okrepilo. Človeško vpitje se je mešalo s tuljenjem živine. Vreščanje preplašenih sejmarjev se je družilo z razdraženim vpitjem v vihar, kakor je ob hudi uri, ko se sliši samo hrup in vreščanje, pa se ne vé, kaj ga povzroča in odkod prihaja. »Kaj pa je to? Kaj se je zgodilo?« Tedaj so že drveli posamezniki raz Reber in za njimi so drli celi tropi, pred njimi pa je šel obupani glas: »Krájinčanje bodo vse pobili! Podivjali so!« Nihče ni utegnil pojasnjevati, kaj se je vendar dogodilo, zakaj bežečim je strah povečal oči, stiskal srce in jim poganjal noge, da bi bili prej iz nevarnosti, ki jim je bila za petami. Za njimi pa so že pribežali kakor preplašeni zajci, ki jim je lisica za petami, gospodarji semnja, mogočni pobiralci štungelta. »S kamenjem nas hočejo pobiti! Branite nas!« »Jezus! Jezus!« so zagnale žene in sklepale roke. »Za pet ran božjih! Kaj je vendar!« Možje pa niso utegnili razlagati. Ta je skočil v temni hlev, oni se je pogreznil v klet, a drugim se je zdelo najbolj varno v zapečku. Nobeden ni hotel ostati Krájinčanom na poti. Najbolj varno se jim je zdelo za močnimi zapahi. Niso bili še vsi Zdenci v skrivališčih, ko so že Krájinčanje hrumeli po vasi. O, kako so bili hudi v besedah! »Kje so pa tisti, ki so nas hoteli oropati? Jim bomo že pokazali. Kje je kdo, da ga razčesnemo?« ==Opombe== <references/> [[Kategorija: Fran Jaklič]] [[Kategorija:Dela leta 1929]] 7s0jkg4vtxr4gziqsapfexdy58rdnar 0 41872 224308 224307 2026-07-05T12:39:51Z Hladnikm 668 224308 wikitext text/x-wiki {{v delu}} [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-ZCFHSMBB ''Gorenjski glas'' 1.1. 1957] in naprej do 1958 Ko so pokopali kroparskega kovača Aleša Gašperina, so se pogrebci začeli naglo razhajati, ker je čez pokopališče vel strupeno mrzel veter. Še preden je grobar pokril krsto z zmrzlo prstjo, so stali ob grobu samo še sorodniki in bližnji sosedje, ki so pričakovali, da bodo povabljeni na pogrebščino. Pokojnikov svak, gospod Filip, ki je skupaj z domačim župnikom pokopaval, si je v zakristiji naglo slekel črni mašni plašč in se vrnil na pokopališče. Stopil je k nečakinji Ani, ki se je opirala na mlajšega brata študenta Aleša in neutolažljivo jokala, ji položil roko na ramo, pogledal po ljudeh in s prehlajenim glasom rekel: „Ana, čas bi bil, da bi šli. Mraz je." Nečakinja je vdano prikimala, si še enkrat potegnila z robcem čez oči, potem pa se obrnila k čakajočim in komaj slišn rekla: „Prosim, da bi šli na pogrebščino ..." „Na pogrebščino! Kar hitro stopimo!" je odločno ponovil vabilo gospod Filip. Pogrebci, ki so se nestrpno prestopali v zmrzlih škornjih in si hukali v roke, so se naglo usuli s pokopališča. Spotikaje se, so šli po ozki strmi poti navzdol in nato čez trg proti visoki, starinski Gašperinovi hiši. Hiša jih je sprejela mrko, zamrzla okna so gledala na trg kot slepe oči, z dvorišča in od poledenelih koles pri vigencih je dihal hlad. V veži so si otrkavali sneg s škornjev in se polglasno pomenkovali. Ana je stopila pod stopnice, ki so vodile v prvo nadstropje in nekako togo, kakor bi se je vse skupaj nič ne tikalo, vabila: „Prosim sorodnike in sosede, naj gredo v zgornjo hišo! Za nosače je pripravljeno v hiši." Osem nosačev, grobar, dva kovaška hlapca in vsi tisti, ki so pomagali pri pogrebu, so stopili v hišo, drugi so šli v zgornjo hišo. Nabralo se jih je toliko, da jih je prostorna zgornja hiša komaj sprejela vase. Vmes so bili sorodniki, ki jih Ana sploh ni poznala — privabil jih je hišni stric Miklavž, ki je ukazoval k pogrebu in je pri tem obredel vso žlahto do četrtega kolena. Pri dolgi pogrnjeni mizi so se zvrstili pokojnikovi bratranci in sestrične z otroki, o katerih ni bil nikoli govoril in je morda že pozabil, da so mu v rodu. Vmes je bil nek bratranec iz Besnice z ženo in petimi otroki, potem dve samski, staromodno oblečeni sestrični iz Mlina, ki sta med sorodstvom sloveli kot zelo bogati, skopuški in nekoliko čudaški — pravili so, da besniškega bratranca močno skrbi, ali je res, da nameravata zapustiti svojo veliko kmetijo cerkvi, ko bi jo vendar lahko zapustili kateremu njegovih otrok. Med sorodniki je sedel tudi pokojnikov svak Zgonc iz Kamne gorice. Žene ni pripeljal s seboj, češ da je bolna. Ana, ki ji je to pripovedoval, si je mislila svoje; Zgonca nikoli ni marala, preveč je bil nasilen in grabežljiv. Vendar mu ni rekla nič in je tiho, spodobno sedela na koncu klopi zraven strica Miklavža, ki je nihal čisto na oglu in se je na njem videlo, da bi bil raje med kovači in nosači, toda zaradi ugleda je moral sedeti med sorodniki in sosedi, kamor pravzaprav ni spadal. Povabljeni so jedlii n pili; pogovor je bil sprva zadržan, potem pa so se razživeli. Najprej so govorili o pokojniku, da je bil dober, toda nesrečen človek. Nič čudnega ni, če mu je šlo zadnja leta gospodarstvo rakovo pot, ko je bil bolan, povrh pa so še časi tako hudi! Kovači se komaj še držijo. Prejšnje čase so prodajali na vse strani, zdaj pa ni nobenih kupcev več na spregled. Človek bi kar obupal! Kovaški pomočniki zapuščajo Kropo in odhajajo po svetu. Vleče jih v nemške kraje in v Ameriko, vigenci pa ostajajo prazni in še v polpraznih vigencih ni dela. Kaj le bo iz tega? — Bogati fužinar Špan je pil in vzdihoval, mojstra Hetor in Majdnik sta mu pritrjevala, drugi pa so vljudno prikimavali. Niso si upali slabo govoriti o pokojniku, toda v srcih so ga trdo obsojali. Marsikaj so mu zamerili. Veliko premoženje, ki ga je podedoval po očetu, se mu je kar topilo pod rokami, čeprav bi nihče ne mogel reči, da je bil resničen zapravljivec. Bil pa je slabič in zmeraj je hotel veljati več kot drugi, držal se je, kot bi mu sosedov ne bilo mar. Seveda, nesreča ga je tudi tepla. Najprej ga je udarila, ko mu je umrla žena, ravno ko je rodila sina. Storil je neumnost, da se ni oženil drugič, saj je bil še v najboljših letih. Hiša je kričala po gospodinji, on pa je gospodinjstvo prepuščal deklam in Ano, ki bi bila lahko krepko zgrabila za delo — saj je imela svojih sedemnajst let — poslal v samostansko šolo. Ko je končno le ostala doma in začela gospodinjiti, se je izkazalo, da je potratna. Po dve dekli je imela v hiši in še je najemala taberharice za vsako hujše delo. Potem je spet pogrešil, ko ji je branil možitev. Vse kovače je zvijala zavist, ko so zvedeli, da je vprašal zanjo bogati Borgel iz Železnikov, Gašperin pa nič — kar odgnal ga je! Anin drugi ženin je bil Bičkov Tomaž iz Kamne gorice. Takrat se je dekle menda hotelo po vsej sili omožiti, a stari spet ni pustil. Tomaž — tako so pravili — jo je snubil zaradi denarja. Kmalu po tistem so mu prodali kovačijo na dražbi, sam pa se je izgubil po svetu. Toda če bi bil Gašperin Ani odštel doto, bi lahko rešila Bičkovo kovačijo in bolje bi bilo zanjo, kot da je obvisela pri hiši. Čisto je zapravil dekletu mladost, saj zdaj jih ima menda že petintrideset. Nazadnje je pa začel celo piti. Nihče ga ni nikoli videl pijanega, toda pil je počasi in vztrajno, dokler si ni pripil vodenice, ki ga je pokopala. Kaj bo zdaj? Kako si bo Ana pomagala? Aleš tudi ni za rabo! Kaj bi študent, ki še kladiva ne zna prijeti, v roke! Tako so razmišljali in pol zvedavo pol sočutno pogledovali Ano in Aleša. Brat in sestra sta tiho sedela pri mizi in raztreseno poslušala sočutne in neiskrene besede sorodnikov in sosedov. Fant je bil čisto miren. Mislil je na to, da se bo takoj po pogrebščini vrnil v Ljubljano. Očetova smrt ga ni posebno pretresla, saj sta si bila skoro tujca. Ana pa je bila globoko potrta. Ves čas se ni mogla znebiti občutka, da je vse, kar se dogaja okrog nje, podobno hudim sanjam. Bala se je trenutka, ko bo Aleš odšel. Potem bo čisto sama in zapuščena. Ko so bili pogrebci že nekoliko omočeni od pijače, je Zgonc iz Kamne gorice glasno vprašal ali je res, da je pokojni umrl brez oporoke. Saj je bil vendar dolgo bolan in bi bil moral misliti na to, da ga lahko pobere! Ozrl se je na Ano, ki je povesila oči in polglasno pritrdila, da oporoke zares niso mogli najti. Kako pa bo potlej z dediščino — je nesramno brezobzirno pozvedoval Zgonc. Aleš študira, ta ne bo več prijel za kladivo. Kaj pa naj Ana sama? Stric, gospod Filip, je izpod sršečih obrvi jezno pogledal Zgonca in rezko rekel, da je to seveda nerodno, vendar pa se bo dalo urediti. Dedovala bosta vsak polovico, sodišče pa jima bo do Alešove polnoletnosti postavilo varuha. Se bo že nekako uredilo! Nato sta sestrični iz Mlina prisekljivo začeli govoriti o dolgovih. Prav v Mlino sta bili slišali, da je hiša zadolžena do slemena. Zgonc se je naglo razvnel. 1sg061z7jndgfd5a3to1j6q0ggn9me8