Pesmi (Vida Jeraj)

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikivir</sitename>
    <dbname>slwikisource</dbname>
    <base>https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.10</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikivir</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiviru</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="100" case="first-letter">Stran</namespace>
      <namespace key="101" case="first-letter">Pogovor o strani</namespace>
      <namespace key="104" case="first-letter">Kazalo</namespace>
      <namespace key="105" case="first-letter">Pogovor o kazalu</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Pesmi (Vida Jeraj)</title>
    <ns>0</ns>
    <id>41761</id>
    <revision>
      <id>224352</id>
      <parentid>224058</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T14:38:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Katarina Vidovič</username>
        <id>10605</id>
      </contributor>
      <origin>224352</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="24192" sha1="3bvsuqnxkzvkhdihlum1qwco2db07wr" xml:space="preserve">{{naslov-mp
| naslov = Pesmi
| avtor = Vida Jeraj
| izdano = &quot;L. Schwentner&quot; v Ljubljani {{mp|leto|1908}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
| vir = [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NY1FKYEZ dLib]
}}
==I.== 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
1. 
Blešči se v solnci vsa poljana,
blešče vasi se naokrog,
kipi mi volja okrepčana,
iz moje duše vstaja Bog.
Tako odpre se kelih roži,
tako iz zemlje vzklije kal,
tako se sokol v sinje jutro
slovesno dvigne z rosnih tal.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;

&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
2.
Pot je med bore, med črne,
kjer mir in mrak,
spomin težak,
kamor korak se obrne.
Misli me tam spremljevale
otožne vse,
nadložne vse,
belega dneva se bale.
Pot je med breze med bele,
kjer solnca svit
je v listji skrit,
šepet govorice vesele.
Sanje tam šetale z mano,
igrale se,
smejale se,
rožice spletale z mano!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;

&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
3.
'''Poletna noč'''.
Poletna noč z očmi blestečimi
začarala je zemljo v trudno spanje;
prečudno lepa noč mi to poljan je,
z lesovi, rekami šumečimi.
Miri se duša tvoja bolj in bolj;
pobožno stopaš, šteješ zvezd utrinke,
poslušaš slavca sladke žalostinke,
skrivnostno, silno pesem žitnih polj ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
4.
Moja duša je lilija
sredi polja samotnega,
moja duša je biser lep
sredi morja tihotnega.
Duša, kaj mi trepečeš vsa?
Božja ljubezen je angel tvoj;
polje samotno, tihotno morje
čuj, govori ti: ne boj se, ne boj!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
5.
Kje so, kje svetijo take oči,
globje, kot ocean je?
Vroče, kot južnega solnca žar,
da se zaljubim vanje!
Kje je, kje duša je taka v njih,
nežna, kot v rosi cvetje?
Silna in smela, kot v skalo strmo
orla visoki polet je! —
Pa so gorele mi zvezdice,
one ne vedo zanje,
pa so cvetele mi rožice,
one ne vedo zanje!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
6 .
Glej, vse polno je rož,
glej, vse polno je zvezd,
skozi maj in mladost
polno solnčnih je cest!
Zrem v daljave naprej:
moje, moje ste vse!
Zrem v sive skale njih mej:
moje, moje ste vse!
Jaz pa sredi vrtov
vem, kje duši je par,
sredi smelih gora,
za vsikdar, za vsikdar!
Ne vprašujem je, kam,
ne vprašujem, odkod, —
za krasoto naprej,
za svobodo odtod!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
7.
Kaj mi krajšalo je čase
v osamelih dneh,
kaj mi dušo tolažilo
v žalostnih nočeh? —
Solnce je hodilo z mano
po stezah tja v gozd,
zvezde so hodile z mano
po stezah tja v gozd!
Pozdravljali so ciklamni
me iz praprotja,
plahe srne so strmele
v me iz zakotja.
V belih dneh so pesmi pele
ptičice z menoj,
v žalostnih nočeh ihtele
sapice z menoj!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
8.
'''Spomin.'''
V nebesu moje duše
je solnčen plamen stal,
z nebesa moje duše
utrinek zlat je pal.
In naokrog gozdovi
šumijo v nočni mrak;
utrujen, brez domovja,
kdo ve, kam spe korak.
Postoj, postoj, iz noči
prihaja težek vzdih,
postoj, postoj, iz noči
pogled prihaja tih!
Kako, da ste me našle,
ve žalostne oči?
Že davno dan je vgasnil,
steza cvetočih ni!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
9.
'''Zimska bajka.'''
Osolzile so se zvezde:
zbudi sestrico nam, zbudi!
In s poljubi se vsesal je
mesec v zemlje bele grudi.
Kaj šepeče v plahem lesu,
da se vsiplje ivje belo?
Kaj je tuintam pošastno
v črnih sencah zadrhtelo?
Skril se je za sivi zastor
in zaspal otožni mesec;
v solzah bisernih topi se
milijon zvezdnih očesec.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
10.
'''Dve sestri.'''
Na jugu, sredi duhtečih vrtov,
na jugu, sredi belih gradov,
ponosna je vzrastla roža,
solnce ves dan jo boža.
A njeno sestro, lilijo,
zanesli vetrovi so v severni hlad,
k njej nikdar, nikjer ni svetila pomlad,
snegovi so zamorili jo.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
11 .
Tam med brezami, med belimi,
kadar luni se priklanjajo,
kadar nočne sanje sanjajo,
ples poraja se veseli mi.
To je kolo gorskih vil devic:
in z meglico lahno vstajajo,
bele roke si podajajo,
mesečina jim odseva z lic.
Veter spleta zlate jim lase,
jih zavija v jasen pajčolan
z biseri in zvezdami pretkan,
kakor strune, pesem govore.
A kdor čul njih petje je kedaj,
pozabiti ga ne more več,
od ljudi se plazi bled, boječ,
išče, išče truden, — ne ve, kaj!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
==II.==
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
1 .
Poje pesem si Tamara,
šteje v noči bele zvezde;
kaj mi te vesele zvezde,
ljubček vsak me razočara!
Šla sem v gozd, se zasmejala:
kje si, ki srce te čaka ?
— Glej, Tamara, me junaka! —
Samo smeh sem njemu dala!
Šla sem v polje, zajokala:
kje si, ki srce te čaka?
— Glej, Tamara, me junaka! —
Samo žalost sem mu dala!
Šla sem v dom in zamolčala;
ni ga, ki srce ga čaka;
ah, da našla bi junaka,
raj ljubezni bi mu dala!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
2.
Jaz nimam dijamantov, —
komu to žal je ? —
Jaz imam rdečo rožo,
to on mi dal je!
On ni ne princ in kralj ni
dežele modre,
pa ima sladka usta
in črne kodre!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
3.
'''Pesem.'''
Zunaj na rahlo
sapica diha,
lilije v spanji drhtijo;
ključek obrnem,
sobica tiha,
in ti porečem: adijo!
Pa so vodice
temne, široke,
pa so gorice tam zunaj,
in če že pridem, ljubček, do tebe,
kak pa se vrnem domu naj?
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
4.
Polna luna, zlat balonček,
se vozila je po smrečji,
ti moj ženin, jaz nevesta,
in oba sva bila všeč ji!
Blažena, ti polna luna,
blaženo, ti smrečje mračno,
blaženo srce neumno,
greha in pokore lačno!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
5.
'''Scherzando I.'''
Nocoj pa na prsih slonim ti spet,
in v meni je radost sama!
Nad nama čuvajo straže zvezd,
in luna je garde-dama.
Otroško se smejejo tvoje oči ...
— Pa lunica nezaupljiva,
brezskrbno zadremaj! — A ljubček, midva,
midva se skrivaj poljubiva!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
6.
'''Scherzando II'''.
Zažugal si mi s prstom in dejal:
Ej ljubica, koketka ti presneta,
mogoče v tvojem srcu nisem sam,
če še za koga drugega si vneta?! ...
Da, norček ljubi, in brezmejno! Čuj,
na izprehode jemljem dva iz sobe!
Zaljubljena oba; kako! — Lepa? —
Ne vem! ... Dva pesnika, ... njih knjigi
brez podobe!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
7.
'''Tisoč in ena.'''
Moj ljubček, to še ni tisoča noč,
in potlej pride še ena,
še ena in ne več nobena
za naju ljubezni vroča noč.
In konec ti pravljice takrat povem:
Ostala je Šeherazada,
ki princa imela je rada
tako zapuščena na svetu tem ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
8.
Trudno izza črne gore
v tiho noč je vstajal mesec,
višnjevo nebo odprlo
tisoč zlatih je očesec.
Tisoč zlatih je očesec
se zavzelo, povprašalo:
še se nista naljubila? —
Ah, počakajte še malo!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
9.
Plameneča solnca mrejo,
zvezde se utrinjajo,
in življenja jasni dnovi
brez sledu izginjajo.
Naposled še nama v prsih
ogenj ves se vpepeli,
in srce nama pozabi,
žalost zatemni oči ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
10.
Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim,
samo ljubi, samo ljubi,
solze mi izpij raz lice,
teši mi srce s poljubi!
S plamenom oči veselih
v dno prodri mi duše večne,
in za veke vanjo vpiši
dveh življenj te hipe srečne!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
11 .
'''Slovo.'''
Zemljo pozlatil je solnčni sijaj,
vzcveli so encijani.
Zbogom, poljubi me, deklica!
Ptički so peli: ostani!
Ptički zaspali utrujeni,
rože umrle v travi ...
Zvezde, kjerkoli ga srečate,
vsaka mi ga pozdravi.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
12.
Če v srci njegovem kraljica zdaj
blondinka Anica ti si,
da prva nisi, to dobro vem,
in morda i zadnja nisi.
Kdo vpraša po maju, ki je odšel,
kdo vpraša po lanskem cveti!
Tako se godi nam ljubicam,
nam deklicam na tem sveti!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
13.
Ne misli, da ločena sva sedaj!
Pri tebi je moja duša
in tvoje utripe sluša
in vrača ponoči se k meni nazaj;
pa sabo prinaša pobožen spomin,
ki v poznih se urah vzbuja.
Ne, nisem ti, nisem tuja,
saj jedna še tvojih sem bolečin!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
14.
Dala sem ti šopek rožmarina,
dala z njim života beli cvet,
in zavidal me je svet deklet;
ah, in vendar nisem ti edina!
Skoro, glej, se ti ponudi roža,
in usahne žlahtni rožmarin;
ti pa vendar meni boš edin,
če te druga ljubica poboža!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
15.
Pojdi v sever med samotne bore,
pojdi v jug, v aleje palm in rož!
Pa nikamor duša mi ne more,
sever, jug njen ti si, dragi mož!
In naj domek moj bo stokrat ožji,
poln vsakdanjih misli in skrbi,
srečna bila bi ob tvojem vznožji,
da bi z mano ves bogat bil ti!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
16.
Naj tvoje sokolje oko
zre še tako hladno in smelo,
naj laže, ah, jaz vem, kako
v nočeh te srce je bolelo!
Jaz vem, da v spominu na me,
v spominu na sanje razsute
bodočnosti slutiš gorje,
življenja neskončne minute!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
17.
Trudno na dneva sinjih očeh
črne trepalnice dremljejo;
žalostne misli sredi noči
sladki mi pokoj jemljejo.
Nočna kraljica, čarovnica,
vsuj mi, ah, vsuj mi prelestnih sanj,
da mi zazibljejo moje srce,
ki ni veselo ves beli dan!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
18.
To hipi so, ljubeč moj ti,
ko s tabo v gorečem objetji,
ko s tabo v pijanem zavzetji
se duša mi vroča smeji. —
A večnost spomini so, ah,
življenja steze izgrešene;
v noč žalosti neutešene
radosti sijaj je to plah ...
A cilji so moji drugod ...
V poljubih se mojih ogrevaj,
za svoje priseg ne zahtevaj,
v slovo daj smehljaj mi na pot!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
19.
Oj ne beli platna
zame v solncu jasnem,
mati, duša mila!
Kaj mi peča svatna
v dnevu dolgočasnem,
kaj mi v skrinji svila!
Kakor nagelj cvel je
fant na srcu mojem,
ljubček moj brez para!
Ah, odkar zvenel je,
pesmi več ne pojem,
duša mi ne mara.
Sanjam, on edini je,
črne kodre nosi,
črne v čelu belem —.
To pa le spomin je,
in srce, samo si
pač na svetu celem!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
==III.==
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
1 .
Zdaj, duša, pozabi življenja mizerij,
igraj se mi s solnčnimi dnevi,
igraj se mi z lune odsevi,
zamakni se v božje krasote misterij!
Saj svetega Petra in Pavla so časi!
Vsak dan se ponavljajo popki,
in s takimi belimi zobki
jih trgajo zale devojke na vasi.
Zasmej se, ko časih, jasne se spomini:
to bilo je ravno ob letu,
vse rože žarele so v cvetu,
lepo se ljubila sta dva tam v dolini!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt; 
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
2.
Ko v mraku uhajam izmed ljudi,
v mir božji, na širno polje,
marjetice, zvončki, vijolice,
pri vas mi je stokrat bolje!
Viharji vam nosijo pravljice,
kako se živi po svetu,
in zvezde ponoči vam govore,
kako se živi po svetu.
Nad vami krasote je svod razlit,
potoček iz tujih krajev,
neskončnosti poje vam sveti psalm,
ko čakate novih majev.
Marjetice, zvončki, vijolice
in duša, ti moja roža,
napijte se rose pokojnih noči
in svobode, ki vas obkroža!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
3.
Oj breze, kraljičine bele,
kaj sanjate v solnčni dan? —
srebrno^vam plašč je tkan,
tak svatovsko ste vesele!
Oj vrbe, ve nunice tihe,
kaj mdlite v nočni mrak?
Za pasom spokorni trak,
vetrovom pošiljate vzdihe.
In sedla je ptička z družico,
zapela sred brezovih vej;
pa nemo naprej in naprej
strmele so vrbe v vodico.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
4.
Zavel je južni veter
od daleč k nam,
zavel v pomladni noči
k vsem rožicam.
S poljubi sen jim bega
sladko zavzet,
in plaho se odpira
za cvetom cvet.
In v jutro spet odplove
tja do morja,
kjer ljubico ponosno,
palmo ima ...
A rožice, a rože? —
Kaj to, kaj to!
Zaljubljeno jih solnce
tešilo bo!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
5.
V beg podijo se oblaki
in jesen odnašajo,
z divjim krikom nad poljano
vrane se oglašajo.
V prša čuden strah mi lega,
duša hrepeni drugam, —
tam ob morju cvete pomlad,
palme solnčijo se tam.
In valovi šepetajo
zvezdam bajke čarobne;
tam bi venčale mi dušo
sanje sladko žalobne.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
6.
'''Žalost.'''
Ponoči žalost gre z menoj
v poljano širno, v božji mir,
pozdravlja naju temni les
in kaže pota netopir.
In jaz poslavljam se od nje
v križpotu razsvetljenih cest,
krog naju rože govore,
nad nama glorija je zvezd.
Te rože solncu zamolče,
kar si v nočeh šepečejo,
le zvezde jih razumejo,
poslušajo, trepečejo ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
7.
Okna rudeče zagrnjena
daleč tja v noč gorijo,
sanja megla nad pokojno vasjo,
polja, gozdovi spijo.
Tiha svečanost ... In ti, postoj
to je svetišče božje,
harmonija krasote, miru,
to bivališče božje!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
8.
'''Doma.'''
Navzgor se širi rožmarin,
navzdol se nagelj vije,
na okenca zagrnjena
večerno solnce sije.
Rdeča ruta, bel ošpet,
deklč razposajeno,
širok klobuk, oj fant vesel,
ki si prepeva eno.
Ti nageljni, ta rožmarin,
ti kmetje v luči solnca,
ej, takih nima celi svet,
pa pojdi tja do konca!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
9.
'''Vasovavci.'''
Potrkali na okno
nocoj so ji trije,
prijazno govorili
vso noč ji na srce.
Vso noč so govorili
in trkali zaman;
kako pa, da ji danes
obraz je ves solzan?
Ko šel je mimo okna,
zaukal je na glas,
zaukal fantič pravi
in šel k sosedi v vas.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
10.
'''Poroka.'''
Poročila sta ju
sova in skovir,
prišel k njima v svate
netopir.
Ljubica, ne boj se,
črna noč
nama je prižgala
zvezd tisoč!
— Ne bojim se, dragi,
te noči,
ah, bojim se jutra
in vseh dni! —
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
11 .
Dušica, devojka,
kje je dom tvoj rodni,
kje je mati-dojka,
vsi sorodni?
— Tujci dom rubili,
moja mlada leta!
Mi se razkropili
križem sveta!
Glej, življenje bilo
trdo z nami,
kruh nam je močilo
se solzami!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
12.
'''V tujini.'''
To niso mehke trave,
to kamenit je tlak;
to niso rosne daljave,
to ulic tesni je trak!
In tam, kjer polno rož je,
so moje sanje zdaj
in sladko domotožje
me kliče tja nazaj ...
Iz njiv poganja žito,
iz src poganja moč ...
Brez solnca tu so dnevi,
brez zvezd je moja noč!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
13 .
Pri mojih durih čaka smrt
in govori: jaz orjem vrt,
kjer duše se vtolažijo,
kjer beli kamni stražijo.
— Ključavnice železne tri,
zapahe tri mi, smrt, odpri! —
Ves dan tako čakala je,
vso noč potrkovala je ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
14.
'''Mrtvemu pesniku Aleksandrovu.'''
I.
Jutro zopet ... Mirno ravnodušje.
Žejno se odpira čaša roži,
da napije se dobrote božje,
nad poljanami škrjanec kroži.
Kaj ti mar je, zemljica cvetoča,
kdo preminil nam za vek čez noč je!
Smeješ se k slovesu duš človeških,
mirno vzameš mrtveca v naročje.
Mrtev je! — Tako ospe se roža,
zvezde v noč utrinjajo tako se,
in strmeč za njimi v noč neskončno,
duše nam spominjajo tako se ...
«Veš, po vaših gčrah se mi toži«,
si dejal in si popravil vzglavje,
— blede roke pale so na postelj —;
«pridem k vam, ko se mi vrne zdravje.
«Mučne so te štiri bele stene,
v oknu tam, glej, komaj vrh kostanja!
Zunaj pa je maj —! Šel bi na polje,
kjer ob stezah žito se priklanja! ...»
Daleč se zamislil je pogled tvoj —;
mene čudno je zazeblo v mozeg, —
in, prijatelj, zvedela sem takrat,
kje te čaka dom, ves tih in ozek!
II.
Kaj, da si zaljubil se v trpljenje,
v svoje težke, nevesele dni? —
Pesnik, vedel si, da kdor trpi,
ni zastonj izgubil se v življenje!
Morda v duši sam si komaj slutil,
kaj te solze so in kaj ta smeh ...
Tih po svojih hodil si poteh
za krasoto, da bi vso občutil.
Ko zamaknil v sinji se azur si,
v skromen cvet sred mirnega polja
vsa utrujenost ti je prešla,
in pozabil revščino vseh ur si. —
Dete bil si, tako dete lačno,
ki na kruh pozabi sredi rož;
a v zavesti bil krepak si mož,
znal ljubiti si življenje mračno!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
15 .
Želje moje, vse razposajene,
razkropile so se v daljni svet,
gledat šle so vseh dežel devet,
kje med rože bajke so vsajene.
Kjer za nas so razsvetljene poti,
kje je čar, ki smo rojene zanj,
kje vrtovi so, vsi polni sanj? —
Ah, prišla je žalost jim naproti!
Dušica, to bilo je spomladi!
Ni želja več, ni nikjer več bajk;
dni živim, kot prede mrežo pajk
v kljub usodi, sam, v jesenskem hladi.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
16.
Tam zunaj, tam daleč je moja mladost,
tu notri, tu blizu vsa moja britkost. —
Tam solnce je božje hodilo nekoč,
tu noč je, brez juter, večerov je noč
tam rože v nebo se ozrle so
in kelihe žejne odprle so,
tu lučice zadnje pojemajo,
pustinja —, megle nad njo dremajo.
Tam sami preblaženi hipi so,
tu srca najzadnji utripi so! ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
17.
'''Balada.'''
K jezeru prišla je
z Bogom govorit
duša zapuščena
in pokoja pit.
V parku pozlačenem
žuborel fontan,
vetrček budil je
lilije iz sanj.
Jezero je vzelo
zvezde v naročaj,
pelo in zibalo,
aja aj, aj aj.
Kaj si izgubilo,
dete moje, tod,
da te v noč privela
je samotna pot?
Bičje zašumelo,
povprašalo, kam?
Zvezde govorile:
mirno lezi k nam
Jezero je vzelo
dušo v naročaj,
pelo in zibalo
aja aj, aj aj ...
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
18.
Jaz pa vem, ena dušica
zame živi na svetu,
jaz pa vem, ena rožica
zame je v lepem cvetu.
Jaz pa vem, ena zvezdica
zame je sredi neba,
jaz pa vem, mati zemljica
vzame me, če je treba.
Dušica, nič se ne jokaj, nič,
umreti je enkrat dano,
rožica, pridi na moj grobič,
zvezdica, stoj nad mano!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
==IV.==
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
1 .
Sredi mojega srca
pesemca je zazvenela,
še nobena ptičica
ni tako sladko zapela.
Drobna moja pesemca
pa od kod, od kod si pala?
Zvončkom in trobenticam
mlada Vesna me poslala!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
2.
Oj z bogom, črne senčice,
zapele so trobentice,
in zvončki pozvonili so,
in ključki odklenili so
pomladi vrata na stežaj:
Kaj zopet si prišla nazaj? —
Ej zopet! Ena, dve in tri,
za mano! Kdo me ulovi?!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
3.
Kje, solnčece moje,
domovje je tvoje,
kam pojdeš o mraku nocoj?
Čez sinje vodice,
na zlate stopnice,
tja v grad bom poplavalo svoj!
Pa kje ta tvoj grad je,
mar tudi ves zlat je,
in posteljca, kakšna je ta?
Moj grad za gorami,
čuj, biseri sami,
in posteljca vsa iz zlata!
Pa kdo te uspava,
kdo se poigrava,
s teboj, kadar dolgčas ti je?
Ej, zvezdice takrat
prišetajo vsakrat
ko noč je, če dolgčas mi je!
Pa nimaš je majke,
kdo pravi ti bajke,
kdo rožice spleta za te?
Ves svet mi je majka,
ves svet mi je bajka,
in rože so moje sestre!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
4.
Na vse zgodaj prišlo
solnčece je k meni,
reklo: Pojdi z mano,
greva v gozd zeleni!
— Ljubo zlato solnce,
kdo pa čaka name? —
Čakajo te rdeče
jagodice same!
— Kdo ponudi v senci
hladen mi prostorček? —
Na zelenem mahu
gostoljubni korček!
— Kdo se razgovarjal
bo z menoj veselo? —
Ej živ, živ studenček
ure pol in celo!
— Kdo zapoje z mano
pesemco, povej mi! —
Cicifuj in kuku,
ki žive sred vej mi!
— Pa če pride škratec
v jopici zeleni,
in če strah me najde,
kdo bo še pri meni? —
Sam nebeški Bogec
te zaziblje v sanje,
da strahov ne vidiš,
da ne misliš nanje!
In sva šla po rožah
v gozd, in na vse zgodaj
Klanjale se jelke:
»Dobro jutro, Bog daj!«
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
5 .
Luna posijala je,
godba zaigrala je,
rega, rega, rega.
Rožice zbujene so
in razposajene so,
rega, rega, rega.
Veter, vetrec k njim prišel,
za ročice jih prijel,
rega, rega, rega.
Polka, ena, dve in tri,
vse se ziblje, se vrti,
rega, rega, rega.
In še zvezdicam je žal,
da ne morejo do tal,
rega, rega, rega!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
6.
'''Sreča.'''
Pisano je polje,
rahle so stezice,
jaz pa je ne najdem
tiste deteljice!
Take deteljice
s štirimi peresi!
Daj, prinesi srečo,
deteljica, kje si?
Sreča, si li zlata,
ali si srebrna,
kakor solnce jasna,
kakor nočka črna?
K čarovnici pojdem
v stari grad za tabo,
k beli Vili pojdem
in te vzamem sabo.
Skozi mračne gozde,
čez morje široko,
sreča, pojdeš z mano
v zemljico globoko!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
7.
Prišla je luna deva
obraz pogledat svoj,
prelepo ji odseva
iz ribnika nocoj.
Pa žabice bahate
smejo se rega re:
Kdaj nas povabiš v svate,
dovolj si stara že!
Škrjančki pa so peli,
da to spodobno ni,
so glavce v perje deli
pospali sredi rži. —
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
8 .
'''Kmetiška.'''
Čevlji gosposki,
slamenček bel,
jaz pa jih nimam,
in sem vesel!
Šle so nožiče
bose v vod&lt;5,
čevelj se ognil,
sram ga bilO!
Glava se skrila
je pod klobuk;
solnce se smeje:
junak ti, hajduk!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
9.
'''Uspavanka.'''
Spanček, zaspanček,
črn možic,
hodi ponoči,
nima nožič.
Tiho se duri,
okna odpro,
v zibelko leže,
zatisne oko.
Lunica ziblje,
aja, aj, aj;
spanček se smeje,
aja, aj, aj!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
10.
'''Vrabček.'''
Vrabček, mlad lenuh,
vrabček, potepuh,
culico je nosil,
milostinje prosil:
»Vrabček, revež jaz,
prosim, prosim vas!«
Lastovka, gospa,
mimo je prišla,
in se posmejala,
vbogajme nič dala:
»Zdrav in čvrst in mlad,
služil bi enkrat!«
Nič se ni kesal,
dalje se podal,
šel za plotom krast je,
toda vjel se v past je ...
Vrabček, revež ti,
kak se ti godi? —
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
11 .
'''Pevec.'''
Suknjiča, črn baržun,
v nogo pa bos,
zlata piščalka, kljun,
to vam je kos! —
Danes tu, jutri tam,
bor ali hrast,
da le ne zajde kam
v zanko in past!
Žvižga, prepeva si,
ni mu do kron,
nič mu za vinar ni,
vse da zastonj!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
12.
'''Jesenska.'''
Čuj, ptičica seničica,
gosposka beloličica
zapela pesem: cicifuj,
za zimo gorko se obuj,
za zimo!
Se smeje kukavca: kuku,
mi k solncu pojdemo domu
od juga smo krilatice,
čemu bi nam copatice
za zimo!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
13.
Kralj Matjaž, junak slovenski,
kralj Matjaž, ki v gori spi,
strašne sive brke ima,
dolge cele vatle tri.
Milijon vojakov ima,
vsi krog njega zbrani so,
radi bi se vojskovali,
pa preveč zaspani so.
Jaz pa sedem na konjiča
in pojaham v goro to,
in pocukam kralj-Matjaža
za muštace in brado!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
14.
Hi hop, poglejte vsaj
me na konjičku,
hi hop, jaz jaham zdaj
k tetki in stričku!
Konjič noge ima
brze in tanke,
tetka bonbonček da
in pomaranke!
Striček popelje me
v belo Ljubljano,
kdor je ni videl še,
jaha naj z mano!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
15.
'''Zimska pesem.'''
Kraguljčki veseli to pesem zapeli:
snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli,
le urno zaplešite,
na zemljici počijte!
Pod zemljo, pod rušo
pa spavajo cvetice,
in zebe v te male, v te bose jih nožiče;
le urno priskočite,
v kožuhek jih zavijte!
A solnce, če solnce iz sanj bi se zbudilo,
snežinke, snežinke vas vse bi polovilo —
Kako se že bojite,
hitite brž, hitite!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
16.
Tiho, tišje je po smrečji,
in po stezah šeta zima,
spleta bisere si v kite,
snežnobelo krilce ima.
V licih bleda, v srci kruta,
neče ptičic, da bi pele,
v sencah solnčecu se skriva,
neče rožic, da bi cvele.
Zajčki plahi, dolgouhi
radi bi se poigrali,
pa čepe pod golim grmom,
ker so nje tako se zbali.
Veverica repek suče,
nosek viha, vejo maje;
zima, zima, slaba teta,
ki nič lešnikov ne daje!
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;
&lt;poem&gt;&lt;center&gt;
17.
'''Orjaki na Ajdni.'''
(Gorenjska pravljica.)
Kjer Karavank vrhovi sivi
ponosno dvigajo se v zrak,
na skali, ki se zove Ajdna,
sezidal grad si je orjak.
Orjak, junak desetkrat večji
in silnejši od nas ljudi,
na Ajdni živel s hčerko svojo
(tako pri nas se govori).
Od hriba stopil je do hriba,
en sam korak, in bil je tam,
se nagnil je nad reko Savo,
vodico zjutraj pil je tam ...
Zajemal s korcem je velikim
in pil in pil; za hčerko 5e,
da si umije bele roke,
mož korec poln zajel si je ...
A ona šetala se zjutraj
po travnikih je pisanih
in všeč ji bilo je na polju,
po njivah ravno risanih.
Vračaje se od izprehoda
k očetu nekdaj stekla je:
»Črvička čudnega sem našla
na travniku,« mu rekla je.
»Domu poneseva ga, atej,
kako je lepa stvarca, ej! —
Po zemlji koracal je urno
in travo grizel, lej, poglej!«
Pa zmajal je z mogočno glavo
orjak, nje oče, in dejal:
»To ni črviček, ljubo dete,
brž nesi ga navzdol do tal!
To kosec je, ki reže travo,
da ž njo živinico redi,
ni, da bi z njim se ti igrala,
v dolino brž ga nesi mi!«
Možiček, v strahu trepetaje,
bil skoro zopet je na tleh,
in vse povedal, kar je videl
in slišal pri orjakih teh.
In pravijo, da v skali Ajdni
še vedno grad visok stoji,
a nihče vanj ne more priti,
orjakov pa že davno ni.
&lt;/poem&gt;&lt;/center&gt;</text>
      <sha1>3bvsuqnxkzvkhdihlum1qwco2db07wr</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Stena</title>
    <ns>0</ns>
    <id>41875</id>
    <revision>
      <id>224346</id>
      <timestamp>2026-07-08T12:55:44Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <comment>nova stran z vsebino: »Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.  STEBER HREPENENJA  Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca.  Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkr...«</comment>
      <origin>224346</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="6613" sha1="8xr9ywua0k48byayjcq7gl0aww32im5" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.
Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.
Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.
Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.
Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.
Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.
Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.
Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.
Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.
Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita?
Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.
Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...
»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.
Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...
Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna.
Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?</text>
      <sha1>8xr9ywua0k48byayjcq7gl0aww32im5</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224347</id>
      <parentid>224346</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T12:59:25Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224347</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="6627" sha1="ndgqb7wqbm23yveu16an940vi3ek0nv" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?</text>
      <sha1>ndgqb7wqbm23yveu16an940vi3ek0nv</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224348</id>
      <parentid>224347</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T13:45:52Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224348</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="13643" sha1="osq12hi40ckzs629z3egvks1mpc8h3j" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?

»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.

»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo.

»Je ni!« jo je zavrnil.

»Pa se opri v nebo!

Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena.
Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa.

Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod.

Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?

Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.

Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike
morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ...

Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.

== 2 ==

Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je
imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo
ukrivljena.

Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno,
čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.

Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.

Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ...

O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.

Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se!

Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično:  smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...«

Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ...

Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.«

Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.

Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ...</text>
      <sha1>osq12hi40ckzs629z3egvks1mpc8h3j</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224349</id>
      <parentid>224348</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T13:52:49Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224349</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="14453" sha1="r3uopfwbtelqt82bn1rs8e5nen6udkq" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

&lt;poem&gt;STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.&lt;/poem&gt;

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?

»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.

»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo.

»Je ni!« jo je zavrnil.

»Pa se opri v nebo!

Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena.
Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa.

Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod.

Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?

Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.

Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike
morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ...

Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.

== 2 ==

Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je
imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo
ukrivljena.

Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno,
čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.

Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.

Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ...

O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.

Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se!

Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično:  smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...«

Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ...

Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.«

Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.

Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ...

Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ...

Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso.

Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl.

Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom.

== 3 ==</text>
      <sha1>r3uopfwbtelqt82bn1rs8e5nen6udkq</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224350</id>
      <parentid>224349</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T14:21:32Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224350</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="20689" sha1="9jrj8pub54e5zvxibtth171cgdjyltm" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

&lt;poem&gt;STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.&lt;/poem&gt;

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?

»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.

»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo.

»Je ni!« jo je zavrnil.

»Pa se opri v nebo!

Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena.
Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa.

Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod.

Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?

Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.

Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike
morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ...

Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.

== 2 ==

Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je
imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo
ukrivljena.

Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno,
čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.

Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.

Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ...

O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.

Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se!

Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično:  smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...«

Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ...

Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.«

Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.

Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ...

Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ...

Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso.

Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl.

Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom.

== 3 ==

Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico.

Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena.

Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje.

Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim.

Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal.

Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji.

»Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.«

Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams
je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel.

Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej.

Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice.

Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje.

Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega
bednega ali vzvišenega položaja.

Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga Je stena ubila.

Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla.

Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad.</text>
      <sha1>9jrj8pub54e5zvxibtth171cgdjyltm</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224351</id>
      <parentid>224350</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T14:23:06Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224351</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="20689" sha1="lku0nn5rhu994av807zlho9kbz3s0ld" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

&lt;poem&gt;STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.&lt;/poem&gt;

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?

»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.

»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo.

»Je ni!« jo je zavrnil.

»Pa se opri v nebo!

Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena.
Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa.

Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod.

Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?

Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.

Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike
morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ...

Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.

== 2 ==

Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je
imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo
ukrivljena.

Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno,
čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.

Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.

Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ...

O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.

Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se!

Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično:  smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...«

Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ...

Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.«

Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.

Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ...

Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ...

Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso.

Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl.

Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom.

== 3 ==

Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico.

Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena.

Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje.

Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim.

Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal.

Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji.

»Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.«

Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams
je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel.

Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej.

Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice.

Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje.

Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega
bednega ali vzvišenega položaja.

Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila.

Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla.

Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad.</text>
      <sha1>lku0nn5rhu994av807zlho9kbz3s0ld</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>224353</id>
      <parentid>224351</parentid>
      <timestamp>2026-07-08T21:39:18Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Alenka Senekovič</username>
        <id>10642</id>
      </contributor>
      <origin>224353</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="27787" sha1="1093pjqu05v50ccgi43l9d7csbiqlhj" xml:space="preserve">Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem.
Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt.
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva.

&lt;poem&gt;STEBER HREPENENJA

Temine duha hranijo
drzne s krvjo upanja,
v prepadih začetka
so skrite niti konca.

Potujemo za sledjo
svetlobe,
k vrhovom gora,
v noči
neodkritih obal.
Zazreti jih enkrat samkrat
in umreti
je bolje,
kot jih nikoli videti.&lt;/poem&gt;

== 1==

Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs.

Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino.

Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona.

Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode.

Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu.

Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi.

Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče.

Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo.

Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo
je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta.

Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi.

Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa  vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ...

»Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal.

Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ...

Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja.
 
Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu?

»Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom.

»Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo.

»Je ni!« jo je zavrnil.

»Pa se opri v nebo!

Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena.
Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa.

Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod.

Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso?

Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost.

Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike
morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ...

Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem.

== 2 ==

Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je
imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo
ukrivljena.

Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno,
čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer.

Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega.

Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ...

O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino.

Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se!

Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično:  smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...«

Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ...

Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.«

Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč.

Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ...

Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ...

Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso.

Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl.

Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom.

== 3 ==

Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico.

Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena.

Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje.

Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim.

Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal.

Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji.

»Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.«

Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams
je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel.

Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej.

Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice.

Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje.

Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega
bednega ali vzvišenega položaja.

Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila.

Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla.

Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad.

Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo.

Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna.

Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način.

Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije.

»Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene.

»Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti.

Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.«

Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene.

Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo.

Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ...

Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve.

Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje.

Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja
dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti.
Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.«

Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi.

Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ...

== 4 ==

Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno.

Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem
vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo.</text>
      <sha1>1093pjqu05v50ccgi43l9d7csbiqlhj</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>