Wikivir slwikisource https://sl.wikisource.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.10 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikivir Pogovor o Wikiviru Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji Stran Pogovor o strani Kazalo Pogovor o kazalu TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 35968 224387 224310 2026-07-11T19:12:47Z Hladnikm 668 224387 wikitext text/x-wiki {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Jutro v Kropi | avtor= Jožef Mihelič |licenca=CC-BY-NC-SA-3.0 |vir= Zapuščina Jožefa Miheliča, arhiv Marjance Mihelič |opombe= |obdelano=4 }} <poem> Ko na Vodicah prvi sončni žarki zableščijo, že v vigencih kolesa leno se vrtijo, mehov hropenje in škripanje pritajeno obdaja okolico vso črno, zaprašeno. Po nakovalu zopet pesem se jeklena čuje, ob njem kovač izmučen, črn in bled zdihuje, s kladivom težkim po železu trdem udarja, da s tem zasluži malo vsotico denarja. V železnem loncu turščni žganci vrejo in čekljajo, za zajtrk stalno jih iz dneva v dan imajo, polijejo jih z bikovim, ne s kravjim mlekom, a pojedo vseeno jih s prav slastnim tekom. Kljub temu vedno je golant in vedno je veselo, humor in pesem ves dan spremljata jim težko delo, tako iz roda v rod poteka jim življenje: pomanjkovc, skrb, pomanjkovc, skrb, trpljenje.</poem> [[Kategorija: Pesmi]] [[Kategorija: Jožef Mihelič]] 17e4wfzr444xd5u5cyr2j23idpbo969 0 41875 224388 224386 2026-07-11T19:16:57Z Alenka Senekovič 10642 224388 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič Je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« ag5s5mududvprev32wnv97fhdk07m4p 224389 224388 2026-07-11T20:14:39Z Alenka Senekovič 10642 224389 wikitext text/x-wiki Ta roman posvečam velikemu slovenskemu alpinistu, gorskemu vodniku in reševalcu Jožu ČOPU in njegovim prijateljem. Posvečam ga tudi dr. Klementu JUGU in vsem, ki so v Severni steni Triglava iskali svoje sanje in našli smrt. Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva. <poem>STEBER HREPENENJA Temine duha hranijo drzne s krvjo upanja, v prepadih začetka so skrite niti konca. Potujemo za sledjo svetlobe, k vrhovom gora, v noči neodkritih obal. Zazreti jih enkrat samkrat in umreti je bolje, kot jih nikoli videti.</poem> == 1== Ni vedela, kdaj je sonce zdrsnilo s sinje ponjave neba proti robu škarjastega skalovja. V steno so legle težke večerne sence. Od nekod zgoraj, kjer je slutila večni sneg ledenika in za njim vrh gore, je lil škrlatno vijoličast sij. Videla je krepkega moža, ki se je zavihtel v dolgo, ozko poklino, da bi premagal previs. Gledala ga je, kako se komaj opazno dviga. Z naraščajočo tesnobo je sledila roki, tipajoči za oprimkom. Nehote je krepkeje stisnila vrv v pesteh in noge so skušale najti trdnejšo oporo na skromni polici, od koder se je stena skoraj previsna, poganjala naravnost v nebo in odsekana padala nekaj sto metrov v globino. Tišina je krhko zvenela, v senceh je slišala votlo šumenje krvi in zamolkle udarce srca. Tesnoba je naraščala in z njo negotovost, ki je polzela vanju z vsakim metrom vzpona. Videla je, da ne more zabiti klina in da se s prostimi rokami ne more potegniti čez ogabno napeto goloto trebušastega previsa, polnega zlizanih skal in ostrih razjed, ki so snemale kožo s prstov in dušile upanje, da bi se pregoljufal onkraj. Bala se je, da bo zdaj zdaj izgubil ravnotežje in padel. Pravzaprav se njemu kaj takega ne bi moglo pripetiti, in skoraj jo je postalo sram, da je o njem podvomila. Saj je edini človek, ki je dvestokrat preplezal to steno v vseh mogočih smereh brez nezgode. Nihal je, kot bi izgubljal ravnotežje. Udarec bo hud, je pomislila. Nad njo je bilo dvajset metrov proste vrvi, spodaj pa le dva klina, ki bi težko prenesla sunek njegove teže v štiridesetmetrskem padcu. Od gledanja navzgor jo je bolel vrat, v noge so jo prijemali krči. On pa se ni premaknil nikamor. Roke so otipavale skalo s strastjo, kot se otrok oprijemlje materinih prsi. Motilo jo je, da ne kolne in ne kliče Marije. Ni se pogovarjal s seboj ne zbijal šal, ki bi pregnale neznosno napetost. Tako se je zlil s skalo in njenim odporom, da sta bila nenadoma oba eno. Zato si ga pri tem svečeniškem opravilu ni upala zmotiti niti z ohrabrujočo besedo. Končno bi bilo to tudi odveč. Zdaj, ko mora prestopiti mejo življenja in smrti, zdaj, ko kaže, da je konec poti, mora to opraviti sam. Poznala je občutke, ko človek ne more ne naprej ne nazaj, saj je tudi ona dostikrat vodila naveze v prvenstvenih smereh in mnogokrat se je zaplezala v nemogoče. Zgoraj je roka odkrhnila kamen. Švistnil je mimo nje v praznino kot ubit ptič. Nehote se je ozrla za njim. Tisoč metrov globoko pod njima se je na snežiščih lovil zelen mrak, čeprav je nebo nad njima še vedno krvavo rdelo. Naposled je le našel poklino. Zaslišala je udarce kladiva. Tanko je zvenelo jeklo, vse tanjši so bili zvoki, ko je poklina požirala klin. Ko je oponka tlesknila in je še vrv vpel vanjo, se je oddahnila in nekoliko sprostila napeto telo. Zazdelo se ji je, da se je loteva težka utrujenost, nemoč in rahla omotica. Naslonila je čelo na mrzlo skalo. Zaskrbelo jo je, kako se bo privlekla čez previse, balkone in gladke poči, ki so se vrstili drug za drugim. Pred desetemi leti se jih ne bi ustrašila. Sedaj pa so se ji poznala štiri leta vojne, ko ni zahajala v skale. Kaj ji pomagata volja in želja? Kaj znanje? In trma? Zmanjkuje ji moči ... Zdaj je še čas, da se obrne. Kadar jo je gora zavračala, ji ni bilo nikoli nečastno umakniti se in poskusiti drugič. Ona se pravzaprav ni zagledala v ta orjaški osrednji steber, v njegov navpični in skoraj previsni raz, zgubljajoč se vse više in više v težavnejših skladih, prepleten z žilami redkih razpok. Zdelo se je, da ta steber nosi vso trdnost pošastne stene. Kakor orjaški jez je segal z enega konca doline v drugega in zapiral mračni svod, kot bi bilo tu nenadoma konec sveta. Nič je ni mikalo, da bi v tem božanskem naročju pustila svoje življenje, da bi se njeno telo razbilo v globinah Črnega grabna, kjer bi jo za večno zasuli grušč in plazovi ... in bi potem čas tekel naprej, ko da je nikoli ni bilo. Zakaj neki? Zaradi njene ali njegove nečimrnosti? Ali zavoljo njega, s katerim jo povezuje vrv usodno, bolj usodno, kot si to želita? Še vedno si ni bila povsem na jasnem, kaj ju združuje v svetu navpičnice in kaj razdružuje v dolini. Preveč sta si bila v nečem sorodna in hkrati premalo. Sedaj je čutila kot nikoli prej, kako sta si blizu in tudi čudno daleč vsaksebi. Kdove koliko sten sta preplezala skupaj in koliko vrhov osvojila. Kolikokrat sta reševala življenje drug drugemu, pa vendar se nista zbližala tako, kot sta na tihem pričakovala in kot so jima nekateri pripisovali ... »Popusti vrv!« je zaslišala bolj utrujen kot ukazujoč glas. Se je mar že naveličal? Ali naj s krepko kletvico iztisne iz njega zadnje moči? Ne, saj ne obupuje on, temveč ona! Njej so začele presedati te nedostopne skale. Je mar s tujcem navrvi? Kdove zakaj jo je peljal v ta svoj tolikokrat občudovani in prekleti steber ... sicer se mu je sama ponudila. Zdaj je bila jezna, hkrati pa ponosna. Vrv je stekla. Počasi, božajoče je polzela skozi dlani. Videla ga je, kako se je potegnil tik pod ključno mesto previsne gredi in jo premagal. Ta človek je nor! Saj bi naskočil še nebo, vendar je nekoliko pozen, ko pa se je že srečal z Abrahamom ... Izginil je za previsom. Ni ga mogla več videti. Samo pesem klinov jo je hrabrila. Razlegala se je po vsej steni kakor mogočna simfonija nemogočega in izzvenela v katedrali, kjer je narava v širjavo in višavo in globino razpostavila očarljive oblike svojih malikov. Nikoli se jih ni mogla nagledati in ni se jih naveličala, kot se ni naveličala njegove družbe. Ob njem se je počutila varno, kot da se ji ne bo in se ji ne more nič zgoditi. Samo kamen bi jo lahko ubil, če bi se utrgal v steni. Čeprav sta veliko plezala skupaj, mu ni mogla priti do dna. Tudi sedaj ni vedela, zakaj sta pravzaprav izsilila ta prehod v sklaovje, kamor še ni stopila človekova noga od nastanka zemlja. Zaupala mu je, da bosta prišla čez. Toda, kaj bo, če se bodo težave povečale? Kaj se bo zgodilo z njo, če on pade? Zdaj, ko sta že tako visoko, da sta bližje robu stene kot dnu? »Ne gre več!« je zavpil z razvotljenim glasom. »Opri se v meglo!« se je poskušala šaliti, da bi omilila tesnobo. »Je ni!« jo je zavrnil. »Pa se opri v nebo! Spet je zapelo kladivo. Volja se ji je začela naglo krhati. Poznala je ta občutek in vedela je, da se lahko stopnjuje v obup. Če se podobni občutki lotijo tudi njega, sta izgubljena. Prav mč ji ni bilo všeč, da je vrv obstala. Začudeno je gledala v tisti konec na robu previsa. Ni je poklical, ni se vrnil. Čas se je ustavil in skrb je zagrizla vanjo kot črv v plod. Dve temni senci sta preleteli skalovje. Švist kril in turobni »kro, kro, kro« sta najavila dvoje krokarjev. Ujedi sta ju začeli obletavati v čedalje manjših krogih. Te ptice natanko vedo, kdaj naj priletijo, ne da bi jih kdo vabil. Pridejo, če poči strel v skalovju in kadar zavohajo kri. Zdaj ju bosta obkrožali do noči in oprezali za vsakim njunim gibom. Videla je, kako lačno se jima lesketajo oči. Mar človeški strah izžareva podoben duh kot kri, ko se krokarji nikoli ne zmotijo? Mar jim začetek razkrajanja volje diši kot razkrajajoče se meso? Zdaj bi mu morala odločno reči: »Jože, vrniva se!« Vsaj zdaj, če mu že prej ni rekla. »Steber bo ostal, prišla bova drugič!« Zase pa je vedela, da je ne bo nikoli več nihče spravil v to ubijalsko navpičnost. Pa ni rekla nič ... Sram jo je bilo, da ji ne bi nekoč očital: »Zavoljo tebe, ko si omagala, sem pustil steber, da ga preplezajo drugi, potem ko sem ga obletaval dvajset let ...«. Ne, ne. Tega si mu ne upa in ne sme reči. Tudi zaupanja vase ne more pokvariti, naj se že zgodi karkoli. Če ju že ni zvezalo življenje, naj ju smrt. Prav zdaj, prvo leto po koncu velike morije, ko se vsi veselijo življenja kot drobne ptice pomladi, po ostudni, moreči zimi ... Ob tej misli je postala otožna. Morda je to le trenutna slabost, ki jo bo v nadaljnjem plezanju premagala. Morda je to samo nihaj volje, ker ji zmanjkuje moči. Zato se je prepustila upanju, sili, ki pomaga človeku, da zdrži tudi v nemogočem. == 2 == Nekje sredi stene v nemški smeri je stal slok moški. Oprtan je bil z vrvjo in ob pasu mu je visel šop klinov in oponk. Oblečen je bil v srebrno sivo gumirano vetrovko. Obraz je imel oster, spominjajoč na roparsko ptico. Venomer je prislanjal k očem daljnogled in iskal plezalca v osrednjem stebru. Oči je imel užaljene, veke povešene, usta rezka, zaničljivo ukrivljena. Že ves popoldan ju je opazoval, kako se borita z gladkimi stenami stebra prav tam, kjer se je morala obrniti že vrsta slovitih navez in kjer se je tudi on že nekajkrat unesel. Gledal ju je z grenko zavistjo v srcu, z nevoljo, ko da jemljeta nekaj njegovega, nekaj, kar ne bo mogel nikoli dobiti nazaj, če se jima bo le posrečilo preplezati steber. To bo odslej le njuno, čeprav bodo za njima drugi ponavljali smer. Dobro je poznal oba. Bili so časi, ko je plezal skupaj z njim in reševal iz sten ponesrečence. Potem pa sta se kmalu razšla. Zakaj? Brez potrebe. Moral bi samo nekoliko krotiti svojo naravo, pa bi sedaj lahko tudi on plezal z njim. Saj ni zavračal nikogar, kdor je prihajal k njemu s prijateljstvom. Ženska mu bo pod vrhom gotovo odpovedala. Zdaj je, kar je. Lovci pravijo, da za dva močna kozla ni mesta pri gamsjem tropu. Močnejši prežene šibkejšega. Ko sta moški in ženska preplezala mesto, kamor je mislil, da pride lahko samo pajek, je bil vse bolj zaskrbljen in nemiren. Zbogom steber! Predolgo je odlašal in preveč izbiral soplezalca, ki bi bil toliko vreden, da bi steber skupaj preplezala, ali sploh sposoben odpraviti se kot prvi v to steno ... O, kako lepo je biti prvi! Še lepše pa je, če si prvi in poleg tega še edini. Kje? V steni, pri ženski ... in še kje drugje? Tam, kjer si neumorni človeški duh išče tekmo in zmago. Sam sebi je moral priznati, da je eden od tistih, ki težko prebole poraz, ki je ob uspehih drugih vedno bolan. Do onemoglosti ga je žrla zavist in ni mogel prenesti, da se kdo dviga. Celo uspehe prijateljev, kar jih je imel, je doživljal kot bolečino in svoj padec. Zato je na tihem sovražil vsakogar, ki bi lahko zasenčil njegov uspeh in namišljeno veličino. Ko so plezalcema previsi zaprli vzpon in sta obtičala, se je srečen oddahnil. Tam sta v pasti! Rumeni odlom ... Vrsta črnih votlin ... Stena se ju bo sedaj otresla ... Kako sta naduta! Izsiliti hočeta nekaj, česar niso zmogli mnogi mlajši. To so zadnji bolestni popadki moža, lačnega slave. Človeka, ki hoče po vsej sili več, kakor zmore. In ženske, prenapete od slave, denarja in veličine. Oba sodita med tiste, ki jim je odklenkalo. Naj ju vzame hudič! Tega stebra ne smeta preplezati, vendar sta tako nora, da se bosta pobila ... Pa naj se! Ujel se je pri škodoželjni misli, kakršne si ne bi upal izreči tudi pred najboljšim prijateljem Skušal se je opravičiti sam pred seboj. Sicer pa kaj? Koliko boljših je vzela vojna! Če ta dva ubije stena, ker precenjujeta svoje moči in sposobnosti, bo prav za vse. Z vsako smrtjo zrasteta vrednost in cena te stene ... in vseh tistih, ki jo preplezajo. Čudno, toda resnično: smrt je vtkana v veličino podviga. Sicer nekaterim ni nikoli dovolj ... On ima največ prvenstvenih smeri v tej steni, v domačih in tujih gorah, letnih in zimskih, prav tako ona. Sedaj pa hočeta še to, najtežjo, edinstveno. Hočeta zase osrednji raz triglavskega stebra ... Saj bi ga razumel, če bi se plazil po drugih smereh in kot gorski vodnik vodil kogarkoli ... A če gre za prvenstvo? Ne! »Če pade, naj pade, kaj mi mar ... Prenesel bom njegov konec kakor konec mnogih, ki jih je vzela vojna ...« Želeti komu smrt ni lepo, ga je ugriznila vest. Marsikaj ni lepo, pa je koristno. No, saj ju pojde z reševalci iskat, če omahneta. Zadovoljen je bil z mrežo temnečih senc, nad katerimi se je razlivala zadnja svetloba. Ozrl se je v nebo. Z zahoda se je zgrinjala vojska oblakov, ozračje pa je bilo nabito z elektriko. Nevihta ju bo odplaknila s stene ... O, da bi bila nevihta ali vsaj dober naliv ... Še nekaj časa je napenjal oči, potem pa se je iz dna privlekel meglen svaljek in ju zagrnil. Meglica se je razvlekla in ni ju mogel več uzreti. Sta mar že strmoglavila? Ju je ubila njegova zla želja? »Ne! Sam je rinil v steber, kot bi slutil, da se pripravljam tudi jaz.« Spustil se je s stene in izstopil. V želodcu je začutil lakoto in napotil se je proti planinskemu domu. Ob stezi je mrzlo šumel potok. Voda se je odcejala izpod talečih se snežišč. Moral bi obvestiti reševalce, če se jima je kaj pripetilo. Sicer pa to ni njegova dolžnost. Saj tudi drugi vedo, da sta šla v steno. Kdo ve, zakaj nista v koči povedala, da gresta v osrednji steber? Morda pa bi bilo le prav, da bi povedal reševalcem, šli bi na rob stene in ga izvlekli. To bi bila precejšnja sramota zanj, ki je vedno reševal druge ... Vsi bi vedeli, da je prvi gorski vodnik pogrešil in da ni več to, za kar se ima in za kar ga imajo drugi ... Vse, kar se vzpenja, mora slej ali prej pasti ... Čas je, da neha in pusti nekaj slave drugim, ki prav tako ljubijo gore in nimajo toliko sreče ... Mladim, ki kipijo od moči in želje po stenah, ki niso skusili fronte ... Pred planinskim domom je sedela gruča plezalcev. Pridružil se jim je. Spet je tekla beseda o njem in o njej. Dražilo ga je, da govore z občudovanjem. Samo to mu je bilo v tolažbo, da niso vedeli, da sta v centralnem stebru. Tega še slutili niso. Nenadoma se je počutil močan. Njuni življenji sta odvisni od njega. Še njunih trupel ne bodo dobili, če jim on ne pove, kje ju je zadnjikrat videl. Ko so ga vprašali, če ju je videl kje v steni, je odgovoril, da ju ni, da pa misli, da sta gotovo že čez in bosta prenočevala v koči nad ledenikom. == 3 == Lok žareče svetlobe nad izbočenim robom stene se je prelomil. Mrzlo sonce je naglo izginilo med prepade, kot bi se potopilo v morje raztaljene kovine. Luč je počasi ugašala in zrklo neba se je stiskalo v stekleno zenico. Zavedal se je, da jima tema ne bo prizanašala. Premagal je breji trebuh in zagledal ozko polico, ki se je vlekla skozi steber in se tik pred njim razkošno razširila. Zagozdil je roke v ostrorobe okrajke in se z zadnjimi močmi potegnil na polico. Nad njo so se znova vrstili previsni balkoni in izginjali naravnost v vijoličasto dno neba. S temi bosta imela opravka naslednji dan, če ga bosta dočakala. Zdaj je bil vesel, da se je stena vdala vsaj toliko, kolikor sta potrebovala za bivak. On se bo namestil kar tu, ona spodaj, kjer je, saj je do noči ne bi spravil prek teh previsov, tudi če bi imela voljo spoprijeti se z njimi in če ne bi bila oba na smrt utrujena. Pomislil je, da je Pavla imenitna ženska. Za plezarijo brezprimere. Če ne bi tako trdno zaupal, da ga bo obvarovala, se ne bi pregoljufal čez vse previse in gladke plošče in slabo razčlenjene poči. Danes se mu je zdela nekam čudna. Sicer pa pri njej ni nikoli vedel, pri čem je, zato ni pomislil, da obupuje. Zavpil ji je, da je dosegel polico in da lahko, če jo je volja, poskusi za njim. Kdo ve, kaj je čutila. Ali ji je bilo tesno ali pusto, da se ni odločila poskusiti. Tudi sam se je počutil osamljen in želel je, da bi priplezala za njim. Njen glas je odmeval, kot bi se trkljalo kamenje v globoki votlini. Zaman je poskušala. Zdrsnila je v prestopu v kamin in vrv se mu je boleče zajedla v dlani. Moral jo je spustiti na izhodno stojišče. Zato sta se odločila, da bosta prespala vsak tam, kjer je obstal. Nekoliko niže spodaj je na polici, kamor se je potegnil, zagledal v kotanji pod previsnim balkonom okostje gamsa. Vzel je v roke lobanjo s srpastimi, od starosti, dežja in zmrzline zdelanimi roglji. »Kaj je iskal gams v tej višavi,« se je vprašal. »Zakaj je prišel umret v nedostopno puščavo? Gotovo je bil na trentarski strani Triglava zastreljen, pa se je umaknil po ozkih policah pod Sfingo v ta odurni steber, kamor mu ne bi mogel nihče slediti.« Odkar je plezal, je našel precej gamsjih okostij na nepristopnih mestih. Tja so prišle živali umirat. Ogledal si je roglje. Različno veliki obročki priraščanja so mu povedali, koliko zim je kateri preživel in kakšna so bila leta, dobra ali slaba. In tudi, kako so si sledila do njegovega konca. Gams nosi svojo zgodovino zapisano na rogljih, človek pana obrazu. Težava je samo v tem, da ljudje ne znamo brati te vrste pisav, ali pa celo to, da jih narobe razumemo. To, kar na zunaj zariše čas, je nekje v globinah duše vedno prisotno. Skušal je izluščiti zvezo med to plaho, skromno divjadjo, ki se umika pred ljudmi visoko v gorovja, in človekom, ki beži iz prenaseljenih mest. Zvezo med tem gamsom in med seboj. Se morda tudi on ne umika? Gams je prišel sem mirno umret, on pa je prišel iskat v steno miru, da bi lahko živel. Nenadoma se mu je zazdela strahotna tišina prepadov nenadomestljiva vrednota. Pravzaprav je bila njegovi duši potrebna kot zrak, kot voda, kot kruh. Bližina smrti ga je, kot vedno, zbistrila. Čeprav sta se izmotala iz njenih koščenih rok, je peza negotovosti še vedno tičala v skalovju nad njim in mu sevala v dušo bolj kot kdajkoli poprej. Odvezal je nahrbtnik in zložil na polico nekaj stvari tako, da si je pripravil sedež. Na obeh straneh je zabil nekaj klinov in se kot pajek prepredel z vrvjo, da ne bi omahnil čez steno, ko bi zaspal. Polica je bila tako ozka, da so mu noge bingljale v prepad, kjer se je že zgoščala plašljiva tema. Šele ko mu je uspelo namestiti noge v stremena vrvi, je pomislil na lakoto in žejo. Slanina s kruhom mu je teknila prav tako kot mlačna črna kava iz čutarice. Potem se je, prilepljen na steno, pogreznil v premišljevanje. Najprej je opazoval noč, kako ubija dan. Kar je bilo podnevi razdvojeno, je stapljala v grozljivo celoto, skale z obokom neba in oblaki, ki jih je nagrmadil severovzhodnik. Človek mora doseči neko točko, ko se občutljivost duha za sprejemanje vtisov poveča do neskončnih razsežnosti, ga vrže v stanje, ko močneje doživlja in jasneje vrednoti stvari, ki prihajajo vanj iz prostora in časa. Vse ima svoj izraz, ki je odvisen od točke opazovanja, je razmišljal. Tudi stena, vsa preprežena v mračnih sencah je povsem drugačna. Drugačno je tudi njegovo življenje, če ga presoja s tega bednega ali vzvišenega položaja. Iz globine dna se je v osvetljeni rob, kjer se je stena stikala z nebom, dvigalo skalovje Sfinge. Kdo bo odgovoril na vprašanje Sfinge Triglava? Kdo bo pojasnil, zakaj podlegamo magični moči stene in se v njej preskušamo do vseh skrajnosti? Obraza Sfinge ni videl, slutil ga je in nosil v spominu njen nepojmljivi obraz. Po ostenju Sfinge so drsele rahle sence oblakov z oblikami divjih živali iz sanj. Teh ne zna razložiti nihče. »Kaj je človek? Prikazen ali rastlina? Mešanica boga in zveri?« se je včasih spraševal doktor Klement Jug. Večkrat je stal pod Sfingo in jo gledal kot uročen ljubimec nedosegljivo, ljubljeno bitje, ki mu naroča, da mora umreti, ker je zvestoba navzoča samo v smrti. Od Sfinge mu je pogled zdrsnil k Jugovemu stebru. »Sfinga simbolizira demona stvariteljstva in uničenja. Človek je svoboda opredeljevanja, je samo sredstvo za višji namen.« – tako nekako mu je govoril Jug že zdavnaj, preden ga je stena ubila. Toda zdaj ne bo razmišljal o Jugu in tudi ne o drugih, ki so v tej steni iskali svoje sanje in našli smrt. V duši je čutil, kako se njihovi duhovi plazijo kot spokojne meglice po breznih okoli njega. Ne, zdaj jih mora odgnati, saj se bodo tako in tako sami vrnlii. Naj gredo v svoje grape in počivajo v miru. Kot reševalec je pomagal z naročja gora prinesti v dolino trideset mrtvih in nekaj ranjenih, takšnih, ki so jim gore prizanesle. Upal je, da tokrat še ne bo on med njimi in da jo bosta srečno odnesla. Samo da se je dobro privezal! Sedaj se je lahko nagnil nad prepad, kadar ga je začelo mraziti v hrbet. Čudno, da človek ne more voditi sam svojih misli, kot bi rad. Kar naprej mu nekaj vdira vanje iz zunanjega sveta pa spet iz notranjega. Ali je to preteklost ali pa ga skrbi pehajo na planjave negotove prihodnosti. Pravzaprav je tudi človeška duša stena. Samo vidimo je ne. Polna je prepadov in brezen, ki o njih ne vemo, kaj skrivajo. In vsaka duša ima svojo nerazložljivo sfingo. Nad kotanjo, iz katere so štrleli vrhovi in stene, so se nagrmadile kope oblakov in se združile. Zdaj so skozi pretrgane žile utripala samo izgubljena svetla zrna. Napetost v zraku je rastla vzporedno z napetostjo v duši. Utrujen od dnevnih naporov je skušal zapreti oči. Tik za njim mu je kljuvala jedka bolečina. Tekla mu je po žilah in se pekoče iskrila na koncu do krvi zlizanih prstov. Njegov duh je bil sedaj v stanju lebdenja. To je v steni doživljal večkrat, a tako močno kot takrat še nikoli. Vedel je, da to ni budnost in ni spanje. To je vizionarstvo, ko se človeku v napol budnem stanju odpirajo prepadi zavesti in ko se iz teme minulosti zaletijo robovi smisla vsega našega početja. Vedel je, da je to stanje, ki so vanj padali nekateri ljudje pred smrtjo in ki si v njem človek zastavlja vprašanja ter dobiva odgovore, ki si jih ni zastavljal nikoli prej v življenju in tudi ni nikoli dobival odgovorov. Duh mu je potoval naprej in nazaj zunaj meja prostora in časa v bližino tistega smisla, ko izgube vse stvari svoj smisel in ga znova dobe na drug način. Bal se je naslednjega dne. Če je večkrat bežal od sebe in tudi druge odvračal, da ne bi spoznali resnične nevarnosti, se ji sedaj ni mogel izogniti. Kot velikanski tok ga je vlekla vase z neustavljivo močjo, kot vlečejo stvari vase vrtinci zavratne, globoke narasle reke, kadar prestopi bregove in se pogubnostno razlije. »Kdo si, tujec? Kaj hočeš, tujec? Kaj počneš, tujec? Čemu prihajaš v puščave smrti, o, bedni človek?« ga je vpraševal demon stene. »Prvi sem tu. Iskalec. Ljubitelj neznanega.« Drugega na zastavljeno vprašanje ni imel odgovoriti. Iz stene mu je prihajal odgovor: »Če si tako močan, da bi rad za ceno svojega življenja v ta steber kot prvi vklesal svoje ime, ga boš vklesal. Sam razpolagaš s svojim življenjem. Tvoje je in tvoja je tudi smrt.« Na smrt ni maral misliti. Hotel je živeti in preplezati steber. To je zadnja skrajna neumna možnost. Ta misel je prišla kot nenaročena nevihta in strašila ga je kot kamenje, ki se lahko zvali nanj s stene. Kdor steza roke za najvišjim, mora tvegati vse, tudi sebe. In samo sebe ima pravico tvegati, igrati karte z usodo na svoj in ne na tuj račun. Večina ljudi pa igra z usodo na tuj račun. Igrajo zase in tvegajo druge. Nadenj se je sklanjalo ogromno truplo stebra. Viselo je, ko da se bo zdaj zdaj sesulo. Iz prepadov zavesti so se odpirale žile. Misli so tekle kot kri, kot razpenjena voda po tokavah stene. Razlivale so se po plateh in žlambonih in grapah ter se združevale spodaj v en sam nezadržan tok. Nagnjen nad prepad je hotel to noč živeti kot stena, ko so jo brazdila tisočletja ter so ji obraz in obliko izoblikovali vsi elementi neba. Hotel je biti obraz, v katerem je zakopano tisoč skrivnosti; ki ga bere vsakdo drugače; ki vznemirja vsakogar, kdor se zazre vanj. Toda zdaj ni bil le stena. Hotel je biti gora z večnim snegom ob boku, biti veter, vihar, naliv in sončno jutro. Hotel je biti bilka, drevo nad prepadom. Hotel je biti dno in višina. Resnica in sanje. Veselje in bolečina, združena in okamenela. Vse na en mah. Poraz in zmaga. Pozabljenje in vest. Prav vse, kar lahko človek zazna pred obličjem konca. Žalost in sreča. Lahko se zgodi, da ga bodo jutri našli kakor Klementa Juga razbitega na kosce. Brez obraza. Na melišču pod stebrom ... Lahko se zgodi, da bo obvisel na vrvi kot Lass in živel še nekaj dni, preden bo v mukah izdihnil. Od tod je videl v dolgi nemški smeri steno, ki ga je strmoglavila. Doma je imel konec vrvi, na kateri je nesrečnik umiral, in veroval je, da mu bo prinesla srečo. Doslej mu jo je morda res prinašala, toda kaj bo jutri, se ne ve. Pripravljen je bil na smrt, kar je pomenilo, da se bo boril za življenje. Odspod, kjer je bivakirala Pavla na mnogo prlkladnejšem mestu kot on, je zaslišal glas. Ali je bil to klic v sanjah? Je govorila sama s seboj? Tega si ni znal razložiti, ker ni mogel razbrati pomena njenih besed. Vendar mu je njen glas vzbudil krivdo, ki ni bila krivda, temveč samoobtoževanje. Krivda nastane šele takrat, kadar gre človek čez plaz in ga sproži. In zdaj se plaz še ni sprožil. Kljub temu pa se je jasno zavedal, da je ne bi smel vzeti s seboj v steber. Takole si je govoril: »Steber – to je tvoja, ne njena zadeva. Ti si živel zanj in z njim, ti si ga nosil v sebi in ga nisi mogel prebaviti celih petnajst let. Gorski vodnik si in zaupani so ti bili mnogi ljudje. Tvoja dolžnost je, da oceniš, kaj zmore tisti, ki ga navežeš na vrv, in kaj ne zmore in kaj zmoreš ti. Tokrat si se uštel. Precenil si njeno moč in pripravljenost. To ni več ženska, ki je premagovala najtežavnejše smeri v tej steni. Vojna je napravila svoje. Leta zmehčajo človeku ude in voljo, še sam nisi to, kar si bil. Le voljo imaš močnejšo, ker te žene v neizpolnjeni cilj, ker ti strast izgubljenih let zamegljuje razum. Kriv boš, če ona jutri ne zdela previsov in če umre. Pripeljal si jo v smrt in tvoja stvar je, da jo rešiš.« Skušal se je zagovarjati. Dovolj je stara, da ve, kaj dela. Sama se je odločila. To ni njeno prvo in tudi ne zadnje tveganje. »Zakaj si vzel prav njo?« je zazijalo vprašanje kot nenadna ledeniška razpoka, pred katero obstaneš in je ne moreš obvladati, čeprav je nasprotni rob prav na dosegu roke. Zakaj ni vzel s seboj enega od prijateljev Zlate naveze? Ali od tistih, ki so se že skušali v stebru? Seveda, od teh ni bil nihče tako nor. Ali jo je morda vzel zato, da bi steber preplezal vseskozi sam kot prvi v navezi? Da bi bil sam pred seboj in pred vsemi prvi? Žalost in slavo je težko deliti z ljudmi. Lahko je lagati drugim. Lahko je najti tisoč izgovorov in resnic na pogreto laž. Toda sebi človek ne more lagati. Težko je biti sam sebi sodnik in krvnik. Jutri bo napravil vse, tudi nemogoče, če bo treba, da se izvlečeta oba ali pa padeta na oltar svoje strasti kot dve nepremišljeni žrtvi. Kako je sebičen! Saj tu ni samo ona. Tudi do nje, ki ga čaka pod steno, ima svoje obveznosti. Njej gotovo ni vseeno, če se bo vrnil živ ali pa ga bodo prinesli zašitega v juto kot zmrcvarjeno truplo ... == 4 == Od Planinskega doma se je utrgala ženska postava in izginila v gozdu na stezi, ki drži pod steno. Popoldne so jo vznemirili pogovori plezalcev, da bo treba pogledati, kaj je z njima v steni, čeprav je Jožu zaupala, da se mu v gorah ne bo nič pripetilo, je Sloki, ko se je vrnil s stene, le zasejal vanjo skrb in strah. Popoldan je prebila v družbi planincev, ki so si krajšali čas s pripovedovanjem vsakovrstnih doživljajev iz gora. Posebno so jih razvnele nesreče. Tesnoba jo je gnala že mnogo prej pod steno, ko sta se bila dogovorila za signale z lučjo. Hotela je biti sama. Odveč so ji bili razigrani glasovi harmonike, petje in hrup polne izbe ljudi, ki jih ni poznala. Glasovi so kmalu potihnili in objela jo je sveža tišina gora, noč z begotnimi oblaki na visokem nebu. Na mestu, kjer se poti razidejo vsaka v svojo goro, tam, kjer je plazišče uničilo drevje, se je odprl pogled na prostranstvo visoke stene. Obstala je in se zazrla proti robu v smeri vrha nad ledenikom. Prižgala je baterijo, štela do deset in ugasnila. Dajala je dogovorjene znake. Za robom gore so v noči utripale zvezde, stena pa je bila temna, grozeča in prazna. Zdelo se ji je, da njeni robovi vise ven, nad dolino, in da se bo nekoč, kdove zakaj, sesula. Obšle so jo čudne slutnje in dvomi. Morda sta že izplezala in sta na Kredarici. Ni izključeno, da je zaspal ali pa ne vidi njene luči. Stala je, gledala v temo in prižigala kolobar svetlobe v enakomernih presledkih. Če bi vedela, da se splača, bi zavpila, tako polna je bila nemira. Prvič Je bila sama ponoči pod steno. Nikoli ni mislila, da ti ogromni skladi mrtvega kamenja vplivajo na človeka s takšno močjo in strahom. Zdaj se je gledala iz oči v oči s strašno tekmico. Od nje, te stene so bile odvisne njene sanje, njena ljubezen in njeno življenje: če jo bo premagal ali pa ga bo ugonobila. To bo konec njegovih in njenih načrtov o skupni poti v prihodnost. Morala bi mu odsvetovati ta tvegani podvig. Premalo je vedela, v kakšno nevarnost gre, ni razumela, zakaj da se je prav s to žensko, ki ji ni bila najbolj pri srcu, odpravil na tako negotovo pot. Dobro, da ni verjela, kar so ljudje napletali o njej in o njem. Zaupala je v njegovo in v svojo ljubezen. Saj ona pravzaprav ve, kaj hoče. Ni ga vzljubila zaradi slave in ne zaradi časti. Ljubila ga je kar tako, zaradi ljubezni same, ne da bi zato pričakovala povračilo ali postavljala pogoje, in tudi zato ne, ker bi se ji zdel edini vreden njene ljubezni. Mnogi prijatelji in prijateljice so ji odsvetovali zvezo z njim. »Mojca, to je zate, ki nisi več tako mlada, izgubljanje časa, ki ga ne boš mogla nikoli več nadoknaditi. Moški, ki se do petdesetega leta ne poroči, je čudak ... Saj je dober človek, zanimiv, tovariški, in tudi zabaven, če je treba. Za zakon pa je nemogoč. Tako je pijan od slave, da se tudi v štirih letih vojne še ni streznil ... Poglej! Namesto, da bi se oženil, gre spet v steno ... Gorski vodnik je pravzaprav potepuh. Večno je na poti. Ko vodi druge, ne zna voditi samega sebe. Povsem je odvisen od tistih, ki ga naročajo, plačujejo in od onih, ki pihajo v jadra njegove slave. Mojca, boj se slavnih ljudi. Ogibaj se slavnih! Z njimi so vedno težave ...« Če bi jih poslušala, bi bila to zvezo že zdavnaj razdrla. Ker pa je poslušala samo glas srca, je šla z njim in upala vanj z željo, da bi se vse srečno izteklo. Neki njegov prijatelj ji je govoril: »Nas poslušaj in premisli. On si želi plezalko. Vedno je sanjal o tem, in ker je ni dobil, je ostal zakrknjen samotar, navajen svobode in potepanja po gorah. Najljubše mu je to, kar je ženskam najbolj zoprno. Prav nič mu ni do varnega doma, do miru in do družine. Uživa le v tveganju ...« Ljubezen je slepa. Zavidala je oni, ki lahko pleza z njim. Kako rada bi bila priča njegovi veliki zmagi ali pa bi z njim trpela poraz ... Dve leti je prihajal k njej in jo vznemirjal s svojimi nenavadnimi željami in obeti. Dve leti vojne, ko je bilo življenje na ulici bolj nevarno kot zdaj v miru v najbolj nevarni steni. »Zdaj sem dovolj star, da bi imel otroke in dom.« Tudi ona si je želela otrok in doma. Samo čakala sta, da bi minila vojna. »Pustil te bo. Pozabil bo na vse, kar obljublja. Pustil te bo, kot je že marsikatero. Preveč je navajen prostosti, da bi se ji odrekel, ko bodo gore spet dosegljive ...« Vsi takšni in podobni predsodki, ki so kot sence padali v njune odnose, so jo rahlo motili, niso je pa odvrnili od njega. Ko je odšel v steno, ji je obljubil, da je to zadnje tveganje, ki ga je dolžan sebi in tudi njej, ki jo je vzel s seboj. Potem bo odnehal in prepustil bojišče mladim. Posvetil se bo njej, otrokom, bolj krotkim goram in gozdovom, katerim se ne bo sicer odrekel nikoli in tudi spominom ne. »Samo da bi se vzela ...« Potem ko bo njen, si ga bo že prilagodila. Pravzaprav bosta vsak malo popustila in šlo bo. »On ne bo popuščal tebi, ti pa boš njemu,« so jo pregovarjali. »Trmast je, brez primere ...« Toda ni jim verjela. Bilo ji je štirinajst let, ko je njo in starejšo sestro popeljal brat na Triglav. Takrat ga je prvič videla v Vratih; z njim sta bila še dva plezalca. Brat ji je rekel: »Poglej tistegale s kodrastimi lasmi, ki kadi pipo. Ta je Joža čop, junak Triglavske stene.« Kasneje ga je videla igrati v filmu Triglavske strmine in V kraljestvu Zlatoroga. Še na misel ji ni prišlo, da ju bo nekoč vojna zbližala in njune tako oddaljene si poti združila v eno samo. In tudi to ji ni prišlo na misel, da bi ju stena sedaj lahko ločila. Prižgala je luč. Rada bi sklonila glavo in poprosila steno, naj ji ga vrne ... Precej visoko v steni pod robom bleščečega ledenika, nekje pod Kugyjevo polico, se je prižgala luč in ugasnila. V nedra teme se je razlegel vrisk. Zgrabile so ga stene in vrnile odmev. Podajale so ga nekajkrat sem in tja, dokler se glas ni izgubil v brezbrežnem valovanju. »Živa sta, skoraj pri vrhu!« je veselje kar bruhnilo iz nje. Njegov glas ji je vrnil vero, da bo uspel, in upanje ji je rastlo ko nenadna svetloba v nedosegljivih mejah. Ko se je vrisk polegel, mu je odgovorila. Kriknila je tenko in pogumno, na vso moč, da jo bo ja slišal. Zdaj ko je videl luč, ve, da je to njemu v pozdrav. Iz rušja se je utrgala temna, potegnjena postava in se napotila k njej. Moški se ji je tako približal, da bi jo lahko prijel – šele tedaj je zaslišala kamen, ki se mu je skotalil izpod noge, in se sunkovito obrnila. Tako se ga je prestrašila, da bi bila skoraj zavpila. »Kaj pa se dereš?! Ali se je mar kaj zgodilo v steni?« je vprašal Sloki. Pripravljal se je že, da bi šel spat, ko je ugledal pod steno utripanje luči. Žrla ga je vest, ker je molčal – lahko bi se jima res kaj pripetilo. Če ne drugega, je dolžan dobro povrniti z dobrim in ne z zlim. Sicer pa ni tako nor, da nikomur ne bi bil zaupal, kam se je napotil. Luč v steni in Jožev vrisk sta bila znak, da se je zmotil. »Nič se ni zgodilo,« mu je odgovorila. »Samo znak sem dobila, da je vse v redu.« »Videl sem luč v steni in tudi slišal vrisk.« »Da, skoraj pod vrhom sta,« je dejala veselo. »Ne veselite se prezgodaj, tovarišica. Lahko se zgodi, da jutri ob tem času ne bosta dosti više. Morda bosta še niže ali pa celo pod steno.« »Ne plašite me!« »Saj vas ne plašim. Samo povedal sem vam, kaj se lahko še zgodi. Tudi nas skrbi zanj in zanjo, ne samo vas. Mi ga bomo morali iti reševat tja, kamor se res nikomur ne ljubi. Mi!« je pribil Sloki. Ko so utrinki svetlobe zamrli v temi, se je pogreznil vase. Čas je tekel počasi kakor kalna, umazana reka. Noč se je natakala v brezna, bila je vse gostejša. Iz luknje so privrele megle in začele polniti kotlino. V noge so ga prijemali krči, vrvi so ga rezale v telo. Nenehno je moral spreminjati položaj telesa in obremenjenost posameznih delov. Kdaj pa kdaj je malo zadremal. Misli so se mu pomešale s težkimi sanjami in grozljivimi prividi. Spet se je zbudil in se razgledoval po temačnih obrisih stene. Razmišljal je, kaj ga je pravzaprav pognalo v skale, ko je videl že toliko smrti in skusil obilo težav. Dovolj je bil star, da je lahko trezno presojal svoje življenje. Usojeno mu je bilo, da si je izbral dvojno življenje. Ni vedel, ali je prišla ta dvojnost z rojenicami ali pa so mu jo vsilile nenavadne razmere. Vseeno. Tu nad prepadom je vedel, da je tako in da se ne da nič spremeniti. Eno življenje, tisto, ki mu ni pomenilo kdove kaj, je živel za ljudi in za dolino. Tisto drugo, pravo življenje pa je živel samo zase in za gore. Razodevalo se mu je iz prakozmičnih sil, ki so polnile njegove žile s krvjo hrepenenja in upanja, ali usmerjale njegove oči k lepoti, čistoči in k vzvišenemu. To je bila čudaška volja, ki je kljubovala vsemu in vsakomur. Včasih se mu je zdelo, da ga ne razume nihče in da tudi sam ne razume svojih skritih nagnjenj. Te mu je umirjala samo stena in mu jih bo dokončno umirila smrt. Kadar ga je zgrabila bolečina, se je lahko samo napil. S streznitvijo pa se je bolečina vrnila in povečala. Razrastla se je v njem kakor strupena zel, ki požene korenine v zadnjo razpoko. Vedel je, da bolečina prihaja, toda ni vedel, od kod in zakaj. Zato ga je vleklo le na robove življenja in smrti. Na mejo razumnega. V začetek nehanja. Na mejo spoznavanja, kjer se odpira brezno svetleče se modrine nedoseženega, navadnim ljudem zastrto. Tu je dojemal svet kot melodijo stvarjenja in rušenja. Svet goreče krvi in oledenelega miru. Svet potešitve vseh želja. Tu se je sešel s srečo in tu so ga vznemirjali plameni upanja. O svojem najglobljem bistvu ni govoril nikomur. Tudi najbližjim ne. Za stvari, ki jih je čutil najgloblje v srcu, ni imel besed. Bile bi prerevne. Celo mislil je skopo. O trdih dejstvih. Kadar sta se trli med seboj pamet in strast, je pustil, da se je dogajalo vse kakor v naravi. Veroval je v to, da se narava nikoli ne zmoti in nikomur ne dopusti napake, da ne pozna ne zlega ne dobrega. Zato je bil tudi do sebe trd in odločen, pripravljen plačati pomoto z življenjem. Tudi stena ne dopusti ne pomot ne polovičarstva. Hoče celega človeka ali pa te pogubi. Zato je zmoto sovražil prav tako kot laž. Šala mu je bila plašč, s katerim se je zakrival, da ljudje ne bi prodrli v njegovo mehko jedro, šalil se je z vsemi in sam s seboj. Vedel je, da življenja ne sme jemati preveč resno, ker se z vsem igra največkrat po mili volji. Igralo se je tudi z njim, zato se je tudi on rad poigraval z življenjem. Kaj bo jutri, ko pride na vrsto poslednji previs v stebru? Bo zmagal? Odpovedal? Bo njegovo predvidevanje laž ali resnica? Moč ali utvara? Črna črta, lok, napet nad gorami, je bila negotovost prihodnjega. Prek nje gre pot v smrt ali življenje. Zakaj? Kje je odgovor? Se skriva v brezčutnem nebu? V nagrmadenem kamenju Sfinge? Ali v njegovem dnu? == 6 == Vsaka noč mine. Prebil jo je na pol v snu, na pol v blodnjah. Prišlo je jutro, ki ni noč in ne dan. To je surov čas, v katerem je človek najbolj ranljiv. Veke so mu postale svinčene. Bila je to ura, ko se je desetletja dan za dnem prebujal za delo v tovarni. Vedno ga je vzdramil zategli krik sirene, ki je napolnil vso dolino. V njegovo zavest so sedaj vdrli jekleni prsti doline, ozko stisnjene med hrbte dveh gorskih planot, kjer je v dnu kot čudna pošast ležala tovarna, stegnjena pred svojim skalnim brlogom. Njen gobec, vedno odprt, je žrl železno rudo in bruhal jeklo. Hranila jih je in žrla. Grizla jih je počasi, kot grize rja železo. Tovarna se mu je valila skozi zavest. Zahrumela so kolesa, slišal je cvileče kovinske zvoke in hrup prebujajočega se čebelnjaka. Ti večno se ponavljajoči zvoki so mu pilili kosti in trgali živce. Morda je prav zavoljo teh zvokov tako cenil tišino in si želel samote. To je bil njegov drugi, zasužnjujoči svet, kateremu se je vdal in slepo pokoril, če se je v gorah boril, se je tu podrejal vrtenju kolesja. To kolesje je trlo tisoče, ne le posameznike. Če je zakašljal, je začutil v ustih okus po pepelu in dimu. Oblake rdečkastega prahu so prebadali dimniki plavžev, med njimi pa so se vlekle jedke pare talečih se kovin. V očeh mu je tlel odsev večnih ognjev in ubijajočega sija. Če so odprli plavž, se je hudobna vijoličasto rdeča in rumena svetloba razlila po pobočjih, hrbtih gora in v nebo nad dolino. Z vrhov je včasih gledal ta uničujoči sij in bilo mu je, kot bi zemlja odprla rano svoje ognjene notranjosti, da bi umorila vse tisto, kar je sama rodila. To je bila svetloba, ki je požigala trave, listje na drevesih, ki je podila ptice in ostajala v očeh ljudi kot krut lesk. Izpod vrhov belih gora, kamor so uhajali iz mesta, je skozi korita strmih dolin tekla reka. Svetlo modra se je divje valila prek oskalkov in se veselo penila ob zelenih obrežjih. V njej so odsevali ledeniki, zelenilo trav, barve rož, veje dreves, nosila je pesem ptic in rib. Čista kakor duša otroka se je stekla v trebuh tovarne, na drugi strani pa se je razlivala pod nasipinami žlindre umazana, temno rjava, vsa prepojena z bolečino in smrtjo. V njej je ugasnilo upanje kot oči žerjavic in jedkih plinov. Pomislil je: »Usoda te reke je naša usoda. Takšni pridemo v tovarno mi. Potem nas odnaša kot iveri. Med kolesja nas nosi in melje, nas raztrga, izmozga, prežveči. Ko smo brez moči, je tudi naša duša umazana, nacejena z žveplenimi parami, z alkoholom, nevoljo, grenka in prazna kot žlindra ... Tako smo nemočni kakor drobci železa, ki jih zgrabi močan magnet. Ne moreš se izmakniti tej sili. Vsakogar potegne nazaj. Tudi mene ...« Prebolel je prebujanje. Zdanilo se je. Nebo je dobivalo barvo železne litine, ki je postajala vse bolj svetla, vendar tako siva, da sonce skoz njo ni moglo prodreti. <poem> SIRENE TULIJO Zgrabili te bodo jekleni ptsti tovarne, umazani od prahu, saj in krvi, zgrabili te bodo jekleni prsti tovarne, vijak, in vrgli té bodo med rjaveče železo v odpad.</poem> == 1 == S tovarno se je spoznal zgodaj. Usojena mu je bila kot skoraj vsem mladeničem v zakajeni dolini. Že kot otrok je poslušal očeta, mojstra v železarni, po čem je kruh pri Kranjski industrijski družbi ali pri »Schinterei gesellschaft«, kot so pravili takrat podjetju. Živeli so v svoji hiši na robu mesta, četrt ure hoda od tovarne. Prav tako blizu so bili gozdu. Začenjal se je na pobočjih, ki so se vlekla v strme hrbte Karavank. Kot otrok je preživel mlade dni več v gozdu in ob potoku ter na paši kot v šoli. Vleklo ga je stran od tovarne. Slutil je, da bo prebil v njej večino življenja. Dolgčas mu ni bilo nikoli, saj se je v družini rodilo dvanajst otrok. Toliko jih je skakljalo okoli materinega krila, da jih je oče, ko se je utrujen vrnil z dela, komaj znosil na sonce. Bila je to lepa mladost, čeprav ni bila rožnata. Mladost, polna materine ljubezni in očetove strogosti. No, ni se ji bilo težko umakniti, saj je bil malo doma. Poleti so se vse dopoldneve igrali, kurili ognje, pekli polže, v potoku pod skalami iskali pikčaste postrvi, nabirali rože, se podili za metulji po sončnih travnikih in zvedavo gledali proti visokim sneženim goram. Ko pa je v zvoniku udarilo poldne, so se usuli domov in se zgrnili k mizi, okrog ene same velike sklede. Vsak dan so molili za kruh in se bogu zahvaljevali zanj, čeprav jim je bil le skopo odmerjen. Brž ko je utihnilo žvenketanje žlic, so se spet porazgubili po pobočju za mestom. Zvonjenje avemarije pa jih je poklicalo domov. Štirinajst let mu je bilo, ko ga je poklical oče in mu povedal, da je konec otročarij in da ga je namenil tovarni za železarja. Očetova želja je bila ukaz. Tedaj mu je povedal tudi vse o njihovem rodu. Njegovi pradedje so živeli v Plavškem rovtu pod Golico, vasici med narcisnimi polji. Ded Jernej se je izučil za strojnega mojstra in je služboval pri Zoisu v bohinjskih fužinah. Rad je hodil v hribe, najraje v bohinjske gore in tudi k Triglavu ga je zaneslo. Ko je železarstvo v Bohinju zamrlo, se je oče Anton preselil na Savo pri Jesenicah in se zaposlil v železarni. Ni imel dosti izbire. V dolinah pod gorami so živeli kmetje, drvarji, pastirji, lovci in tovarniški delavci. Zdaj je tudi njemu zatulila sirena. Pridružil se je možem, ki so se z vseh strani doline zgrinjali v tovarno že v zgodnjem jutru in se vračali domov pozno popoldne. Polnih dvanajst ur jih je držala tovarna ob plavžih in strojih. Dolga leta so ga spremljali očetovi napotki: »Bodi ponižen, ubogaj jih in napravi vse, kar bodo zahtevali od tebe. Zapomni si: oni so močni, ti si šibek. Če pojde vse po sreči, se boš izučil za strugarja, in vedi, da je oblast od boga, pokori se, ne upiraj se. Tudi preddelavcem ne!« V obratu, kamor je bil dodeljen, so vzgajali vajence z grobo besedo, klofuto in brco. Ni imel velike sreče. Premalo ponižnosti je bilo v njem, oči so mu sijale zvedavo, predrzno in nič kaj ni bil povšeči tistim, h katerim so ga poslali v uk. Nejevoljni zaradi pritiska višjih, so se znašli nad najnižjimi, kadar se jim je zljubilo. Neko jutro ni bil kaj prida razpoložen, pa se je premalo globoko poklonil vodilnemu inženirju, mogočnemu šefu, Nemcu z visoko pristriženimi lasmi in strogim obrazom. Mož ga je poklical po nemško. Stopil je predenj in težko je prenesel njegov prebadajoči pogled. Šef ga je pokaral, zakaj ne pozdravlja po nemško. Ni še vedel, da je tovarna v glavnem v nemških rokah, pa je naivno odgovoril, da zato, ker je Slovenec. »Marš na plac!« se je zadrl nanj. »Ti ne boš za drugo kot za pometanje!« Tako se je nehalo njegovo učenje. Potem je pometal z brezovo metlo dan za dnem. Tudi oče in njegovi prijatelji mu niso mogli izprositi boljše usode. Sčasoma so ga dodelili pometat v žično valjarno. Tam so bobneli jekleni valji mogočnih strojev. V parah in dimu so švigale razbeljene kače, ki so jih delavci lovili s kleščami in jih z naglimi zasuki pretikali iz stroja v stroj, tako dolgo, dokler se debela železna palica ni spremenila v tanko žico. Minila so leta, preden je bil deležen toliko zaupanja, da so mu obljubili učenje pri teh nevarnih strojih. Spoznali so, da je sila močan, nenavadno okreten in vztrajen. In mikalo ga je, da bi se tudi on privadil prestrezanju žarečih kač. Dražile so ga in vabile, da bi jih znal tako ukrotiti kot možje, ki so delali pri teh strojih že dolga leta. Kdaj pa kdaj je kakšnega ožgalo. Nesreče v tovarni so bile na dnevnem redu. Včasih je komu zmečkalo nogo, roko ali pa ga je drugače poškodovalo. Ljudi je bilo dovolj. Če so koga odnesli, je takoj prišel drug. Ob takih priložnostih so ga sem in tja dodelili k stroju. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Bilo je pred prvo svetovno vojno, ko so socialni demokrati in komunisti pričeli vžigati delavsko zavest in solidarnost. Za prvi maj so pripravili veliko zborovanje. Nemške delodajalce so nameravali z nečim opozoriti, da so tudi oni ljudje, da imajo svoj praznik, svoje zahteve. Delavski voditelj je prinesel na zborovanje deset metrov dolgo rdečo zastavo. Gruča delavcev se je strnila okoli njega. Vprašal je može, kam naj bi zastavo obesili. Vsi so vpili, naj jo obesijo na najvišji dimnik. Ko pa jo je bilo treba obesiti, ni bilo nikogar. Vsi so zrli v štirideset metrov visoki dimnik. Bali so se višine, bali kazni, slutili so, da gre za izzivanje. Vendar je vsem sijala iz oči želja, da bi zastava visela. Mednje se je pririnil eden od mojstrov in jih nahrulil, naj bodo vendar pametni, naj ne obesijo rdeče zastave, naj ne dražijo gospodarjev, zakaj posledice ne bodo prijetne. Množica pa je rjovela: »Obesili bomo zastavo, to je naša zastava, za naš praznik!« »Jaz jo bom nesel!« »Ti?« Vsi so se ozrli na golobradega mladeniča, ki mu je sijala iz oči drznost. Globoko v srcu je še vedno nosil ponižanje, ker so ga bili vrgli iz obrata na »plac« in mu dali metlo. Pri tem delu je bil neopazen, včasih celo zasmehovan še od tistih, o katerih je vedel, da se z njim ne morejo kosati ne pri delu ne kje drugje. Na tihem je sovražil gospodo, ki se ji je oče uklanjal. Ni še vedel, kaj bo pomenila delavcem rdeča zastava, vendar ga je bolelo, da ni med njimi nikogar, ki bi si upal z njo v vrtoglavo višino dimnika. Voditelj delavcev ga je premeril od nog do glave. »No, pa jo nesi!« mu je slovesno izročil zastavo. Ovil si jo je okoli života. Množica se je strnila okoli njega, ko je zaplezal na dimnik. Sprva se je naglo dvigal po železnih stopih. Prvič je spoznal, kaj je prekletstvo težnosti, ki vleče človeka v globino, in kaj je hrabrost duha, ki te dviga kvišku. Vse manjši so bili ljudje pod njim. Videl jih je kako valovijo, slišal njihovo glasno odobravanje, nemirno vrvenje in pričakovanje nečesa velikega. Ko je z vrha dimnika zaplapolala v modrikasti dim rdeča zastava in je množica zabučala, se je na robu med nebom in zemljo prvič počutil srečen. Zastava ni visela dolgo, ker je vzbudila nevoljo lastnikov in šefov. Že naslednji dan so prišli v obrat in jih sklicali. Vodilni nemški inženir je vprašal: »Kdo je obesil zastavo?« Preteče je njegov pogled drsel po ljudeh, dokler se ni oglasil golobrad mladenič: »Jaz sem jo obesil!« Stopil je iz množice, ponosno vzravnan, kot bi pričakoval pohvalo za to, ker si je upal zlesti na dimnik. Vodilnemu inženirju so zlezla mlahava lica v gube, ki so izražale nevoljo. »Spet ti! Pognali te bomo na cesto! Pridi v pisarno po knjižico!« Obstal je pred njim nem, nemočen to poparjen. Torej tako cenijo pogum ... Obrnil se je k delavcem in videl, da je v njih preteče vzvalovilo. Ti so bili z njim. Za dva dni se je zatekel v Karavanke. Gora in gozd sta ga pomirila. Razočaranje mu je ostalo v srcu, hkrati pa ga je prevzela strast do višin. Poiskal si je steno. Bila je dobro razčlenjena in strma. S tesnobo se je lotil plezanja. Sem to tja se mu je utrgal kamen in zabobnel v globino. To je bilo vse kaj drugega kot vzpenjanje na dimnik. Bilo je mnogo nevarnejše, a vendar drugačno, opojno. Nikogar ni bilo pod njim, da bi ga občudoval in bodril, nikogar, ki bi pozdravil njegovo zmago. Prvič se je srečal sam s seboj. Ko je dosegel vrh, se je odločil. »Plezal bom.« Delavci so se odločili, da Joža ne sme iz tovarne. Delegacija starejših mož je odšla v pisarno. Uspelo jim je pregovoriti vodilnega. Spremenil je kazen odpusta v denarno kazen. Za pet kron so ga oglobili. Pa tudi teh ni plačal sam. Zbrali so jih po obratih. Tokrat se tudi oče ni jezil. Le posvaril ga je, naj se ne izpostavljajo brez potrebe. Toda bil je ponosen nanj, še bolj pa mati. == 2 == V tovarni so tekli dnevi, tedni to meseci enolično kot zrnca v peščeni uri. Potem se je pripetila nesreča. Oče je nenadoma hudo zbolel. Kri sta mu izpila tovarna in mraz. Ni dolgo ležal. Pljučnica je naglo opravila svoje. Ko je umiral, je poklical k sebi otroke. Za vselej mu je ostal v spominu njegov bledi obraz in v daljavo uprte oči. Težko se je poslovil. Njegov glas je bil pretrgan, težak: »Zdaj boste sami. Mamo ubogajte ...« Prišli so tudi sosedje. Sveče so medlo utripale. Vsi so tiho molili to strmeli v oči, iz katerih je življenje že izginjalo. Njegov izgubljeni pogled je poromal skozi okno, med veje drevja, kjer je že zorilo plodovje, in odplaval proti bližnjim in daljnim goram, ko da odhaja tja ... Potem so oči osteklenele ... Sosed mu je zatisnil veke. Mati je bruhnila v krčevit jok. Tedaj se je Joža prvič zavedel, da človek živi za to, da umre, in tudi, da je življenje kratko. Mati se ga je oklenila z obema rokama in se naslonila nanj, da ni padla od bolečine. In zdelo se mu je, da si je spričo očetove smrti izbrala njega za varuha. Usmiljenje in žalost sta se mu pomešala s strahom nedoumljivega. Prvič je videl smrt od blizu in neizprosnost ga je hudo pretresla. Pustošila je po njegovi mehki duši kot plaz kamenja med mladim drevjem ... Dan po očetovem pogrebu je vzel naskrivaj, da mati ni videla, nahrbtnik in nekaj hrane. Napotil se je proti triglavskim goram, k tistim neznanim sneženim vrhovom v daljavi, kamor je ob smrtni uri potoval očetov pogled. Namenil se je v tiste nepozabne višine, ki so ga vedno vznemirjale in vabile z glasom svežih vetrov in neviht. Od tam so se pripodile nad dolino in umile svod, zastrt od rdečkastega prahu. Kdove kolikokrat jih je gledal z vrhov Karavank, z njihovih cvetočih livad in zelenečih gozdov. Njega pa je vabila gola skala ... Iz doline Vrat se je zagledal v divje, samotno skalovje Škrlatice, v ostenje Rokava in Oltarja, v gore, ki so bile tedaj najbolj zapuščene. Po pastirski stezi je prišel med zadnje macesne. Od tod si je ogledal ostenje – kakšne so grape, kam držijo police, kako so povezane z gredmi in počmi, kje leži sneg in kje so dostopi k vrhovom. Kar na slepo se je spopadel s strmino. Ni plezal dolgo po grapi, ko mu je pot zastavila stena. Globina ... Negotovi stopi ... Včasih majavi oprimki ... Vse to ga je navdajalo z rahlo spoštljivostjo ta tesnobo. A čim više je plezal, tem bolj se je ta občutek razblinjal. Preplavljalo ga je neznano čustvo, ki je tolažilo njegovo žalost, preganjalo strah. Vse bolj je bil zatopljen v skalo in plezanje, vse bolj je bil miren. Plezal je mnogo nevarnih mest in bližal se je srcu gore. Vleklo pa ga je v vrhove. Nekaj presunljivega je začutil v prsih. Bilo je nenavadno, nekaj povsem drugega od tistega, kar je čutil na krotkih hrbtih Karavank. Tja so zahajali mladeniči in dekleta skoraj vsako nedeljo. Fantje so se kosali, kdo bo našel večjo in lepšo planiko, da jo podari svojemu dekletu. Po nekaj urah plezanja je imel na konceh prstov kožo posneto, po nogah pa je bil ogreben do krvi. Če so gore bivališče duhov, kot so se včasih menili stari lovci, bivališče pokojnih duš, potem mu ne bi bilo težko, če bi bil tudi on pokojna duša. Morda si je tudi očetova duša izbrala to gorovje za svoje novo bivanje? Če bi bilo to res, potem se mu smrt ne zdi več tako surova. Mnogo bolj kruto je življenje med ljudmi v dušeči dolini. Prav nič mu ni bilo všeč, kako gledajo drug drugemu pod prste, v lonec, se prepirajo in pretepajo za prazen nič, se pehajo za boren kos kruha, se trgajo zanj do onemoglosti. Priplezal je pod grebene Oltarja in obstal od začudenja. Strmina je bila tu posejana s stolpiči, gredmi, nazobčanim skalovjem, podobnim veličastnim žagam, tu in tam pa so bile skale ogromnih razsežnosti razporejene kot stolpi katedral ali oltarji, na katerih ni manjkalo soh, spominjajočih na razne malike. Tu je bil svet deviški in od začetka sveta nedotaknjen. Ustvarjen je bil zato, da pusti v njem svojo žalost, da si nabere iz njega moči, da mu vzbudi hrepenenje po vračanju. Nezadržno ga je vleklo k vrhu grebena. Sprožil je mnogo skal in preživel precej strahu. Razbijale so se pod njim s treskanjem na tisoče koscev. Na vrhu je obležal omagan in srečen. Čezenj so drseli oblaki in sonce je pripekalo. Pustil je, da so se mu oči napile srhljive lepote kotline Krnice. Bilo je, kot bi gledal v krater na Mesecu. Nič zemskega ni bilo na praznem skalovju, ki je obkrožalo grozljivo kotlino z navpičnimi ostenji. Sestopal je proti ostenju Škrlatice. Drugače ga je prevzemal pogled na severno steno Triglava. Dolge ure jo je imel pred očmi in učinkovala je nanj kot bolesten privid. Pet orjaških stebrov je gradilo vznožje zasneženemu vrhu Triglava. Uročila ga je kot dekle, ki ti ne gre in ne gre iz spomina, ga vlekla k sebi kot orjaški magnet, z močjo neizogibne usode. Nekoč jo bo moral preplezati ... V tovarni je od planincev slišal, da so jo Nemci že preplezali to da so šli čeznjo tudi trentarski divji lovci. == 3 == Čez mesec dni ga je spet prignalo v Vrata. Raziskoval je predele proti vrhu Škrlatice. Zaplezal se je in se nenadoma znašel v travnih vesinah. Zagledal je trop gamsov. Potuhnil se je k viharnemu macesnu in jih dolgo občudoval, kako brezskrbno mulijo travo. Šele ko se je sapa obrnila in so ga zavohali, so se umaknili v Pečine. Šel je naprej. Po robovih prepadov so rastli od strel razbiti macesni, nekaj pa jih je ležalo okostenelih na tleh. Spoznal je, da se je ujel v past. Ni mogel najti izstopne police. Utrujen je sedel na podrto drevo, da bi se odpočil. Potolažil si je lakoto s kosom kruha in sirom. Komaj je pojedel, se je v ostenju, kjer so izginili gamsi, sprožilo kamenje. Mislil je, da se živali vračajo, pa ni bilo nič. Kamenje pa se je kar trkljalo. Šele čez kakšne pol ure je zagledal v policah nad stometrskimi prepadi žensko. Počasi je lezla po ozki gredi skozi gladko skalovje. Kmalu je priplezala v bližino. Videl je, da je obuta v krive cokle. Ko je polica povsem izginila, je ženska snela cokle, jih dala v bisago in bosa preplezala izpostavljeno gladko skalo, ki jo je ločila od travnih jezikov. Zagledala ga je in šla naravnost k njemu. »Kdo si?« je vprašala s čemernim obrazom. Huda je bila na tujca, ki je nevabljen vdrl v njen svet. Povedal ji je, da se mu je zahotelo strmin pa se je izgubil. Drug drugega sta zvedavo in nezaupljivo ogledovala. Ženska je bila oblečena po pastirski navadi. Obraz ji je bil ožgan od sonca, naguban in razbrzdan kakor gorovje, v katerem je bivala. Le oči je imela mlade, žive in prodorne. Kar naprej so tipale vanj. »Kakšna je!« je pomislil,»Če bi jo postavil za strah v koruzo, najmanj tri leta ne bi bilo vanjo ne vran ne jazbeca, še medved bi se je ustrašil.« »Kdo pa ste, gospa?« se je končno opogumil. »Kakšna gospa!« je osorno odvrnila. »Tu smo samo ljudje. Tu je trava, drevje, kamenje, divjad in živina. Kaj ti še nisi slišal zame?« Bila je malone užaljena. »Ne! Za vas pa še nisem slišal, šele drugič sem v teh hribih.« »Vsi vedo zame. Vahica sem.« Šele sedaj ji je izginil z obraza osorni izraz. Potem se je zasmejala. Videl je njena koničasta podočnjaka. »Pasem ovce na tej in na oni strani pod stenami. Nekaj se mi jih je izmuznilo, pa sem šla za njimi pogledat pod vrh. Te živali so tako neumne, da same ne vedo, kam jih zanese ta sočna trava in dobra paša.« »Saj ne zanese le ovc. Tudi človeka zanese.« »Ja, ja, tebe je že. Takoj ko sem te zagledala, sem pomislila, da si eden od tistih mestnih izgubljencev, ki ne vejo, za kaj se klatijo po gorah.« Bil je skoraj malce užaljen. »Vahica, ali vi veste, zakaj ste tu?« »O, vem! Tu sem, ker moram biti. Pa ne misli, da sem komu za deklo. Svoje ovce imam. Posestnica sem, v dolini. Pa ne le da pasem. Tudi gamse gonim gospodi, kadar je lov, pa še kaj drugega, kar pa seveda tebe ne briga ...« »Kaj bi me brigalo, saj imam sam s seboj dosti opravka.« »Vidim, da ga imaš. Sicer se ne bi zaplezal. Sam do noči ne prideš v dolino. Vedno več vas srečujem ...« »Koga srečujete?« »Takšne, ki iščejo po hribih svoje izgubljene duše. Ni še štirinajst dni, odkar sem enega takšnega, kot si ti, prinesla kar na rami mrtvega izpod stene. Pa ni bil edini. Od tod jih Prskin vozi s svojim belim konjem v Dovje, da jih župnik Aljaž pokoplje ...« »No ja,« je nadaljevala, »ker si mi všeč, bom tudi tebe spraviia od tod, da te ne bo mrazila noč.« Zahvalil se ji je. Če je ne bi videl bose v gladkih plateh nad prepadom, bi ga bilo sram, da ga stara baba rešuje iz skalovja. Ženska je sedla na skalo, on pa je odvezal nahrbtnik in vzel iz žepa stekleničko z žganjem. »Vahica, ga boste? Češnjevo je!« »Seveda ga bom, če ponujaš!« Pogled se ji je raznežil. Nekajkrat je krepko nagnila, da se je steklenička naglo praznila. Šele potem se ji je jezik razvezal. »Fant, poštene oči imaš in nič zlega v glasu. Zato si mi všeč. Če boš hodil v gore, se boš moral marsičesa naučiti. Posebno če se boš bratil s skalo. Kdor jo pozna, je krotka. Kogar vzame za svojega, je njen. Kogar ne, ga uniči. Ali veš, da ima tua skala dušo?« »Kakšno dušo? Tega pa res ne vem.« »Vidim, da nič ne veš. Takšno dušo ima, da jo je treba poznati, če hočeš plezati. Mlad si še, pa ne razumeš. Skala je kakor ženska. Vsakemu se ne vda. Tistega, ki zna, pa sprejme za svojega.« »Vi že veste, Vahica.« »Seveda vem. Trideset let hodim v te gore z odprtimi očmi. Poglej,« je pokazala z roko v severno steno Cmira. »Šestnajst let mi je bilo, ko sva s prijateljico v coklah gnali gamse čez to steno. Na oni strani so se lovci križali, ko so naju zagledali na vrhu, in pozabili streljati na gamse.« Potem ga je ženska peljala k steni, kjer je že sam zaman iskal prehod. Po ozki gredi sta plezala v grapo, zalizano s snegom. Po njenem robu sta se spuščala streljaj navzdol in se kmalu znašla v razkošnih policah, poraslih z macesni, še nekajkrat sta dvignila gamse, preden sta prišla pod steno, kjer se je pasla stoglava čreda njenih ovac. »Bec bec bec,« se je oglasila ženska svojim živalim. Vse je drlo k njej in kmalu sta bila obkoljena od volnenih kožuhov. Segla je v bisago in ponudila ovcam sold. »No, še ti jim daj, da te bodo imele v boljšem spominu!« Ovce so jima lizale sol z obeh rok in kaj kmalu je je bilo premalo za toliko poželjivih jezikov. Ženska se je zasmejala. »Poslušaj, fant! Ovce so neumne kakor ljudje. Samo da nekatere stegnejo jezik v sol, pa vsa čreda drvi za njimi, ki hočejo še in še. S pestjo soli jih odvedeš pod vrh Škrlatice. Kamor hočeš! Kakor ljudi ... Če znaš, jih lahko vlečeš k vrhu nebes ali v dno pekla. No, ali sedaj veš, zakaj je bil Kristus pastir?« »Zdi se mi, da vem ...« »Ne vem, če veš. Že dva tisoč let gremo za njegovo soljo, pa prav nič ne vemo, kam.« Napotila sta se navzdol, na mejo gozda, kjer je Vahica imela v macesnih svojo bajto. In vse ovce so šle za njima. »Vahica, vidim, da uživate, ko vas ovce tako ubogajo.« »No, dobro je, da me samo ovce. Ljudi sem sita, zato pa raje vse poletje prebijem v Vratih.« Odklenila je bajto in zakurila ogenj. On pa je sedel na klop in gledal v steno. Dal ji je stekleničko z ostankom češnjevca, ona pa mu je zavrela mleka. Prisedla je k njemu. Gledala sta ožarjeni del triglavskih prepadov. »Te stene se boj! Vem, da te bo potegnila nase! Nekaj jih je že vrgla dol in še jih bo. Glej, da ne bo tudi tebe! Jaz sem že plezala v njej. Tam, kjer plezajo trentarski divji lovci!« Potem se je razgovorila. Povedala mu je, kako steno naskakujejo Nemci, zabijajo kline in vpijejo. Mnogo je vedela tudi o gorskih vodnikih, o lovoih, o nevihtah in še o marsičem, kar se dogaja v gorah. Čutil je, da Vahica ljubi gore. Bil je navdušen. Nekaj tistega, kar veje iz hribovja, je velo tudi od nje. »Pokaži roko!« »Zakaj?« je vprašal. »« »« a11j8v5e2bfu73vmxchso804ogqgat7