Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10.xsd" version="0.10" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.39.0-wmf.23</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="2300" case="first-letter">Gadget</namespace>
      <namespace key="2301" case="first-letter">Gadget talk</namespace>
      <namespace key="2302" case="case-sensitive">Gadget definition</namespace>
      <namespace key="2303" case="case-sensitive">Gadget definition talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji</title>
    <ns>1</ns>
    <id>2498</id>
    <revision>
      <id>72372</id>
      <parentid>72231</parentid>
      <timestamp>2022-08-03T15:34:11Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Tragedija Kisovarjeve družine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81721" xml:space="preserve">__TOC__

==Občine z malo ali nič vpisi==

Označi občine, v katerih je popisana večina spomenikov, z &lt;nowiki&gt;{{opravljeno}}&lt;/nowiki&gt;

{{stolpci|5|*Prevalje {{opravljeno}}
*Anhovo (ni še vse)
*Trnovo (ni še vse)
* Pivka [https://www.vascom.si/dogodki/ob-dnevu-spomina/ poročajo o 38 spomenikih, mi jih imamo 29]
* Postojna (skoraj vse?)
*Ravne na Koroškem {{opravljeno}}
*Mežica {{opravljeno}}
*Črna na Koroškem {{opravljeno}}
*Kranjska Gora {{opravljeno}}
*Kranj {{opravljeno}}
*Naklo {{opravljeno}}
*Preddvor {{opravljeno}}
*Šenčur {{opravljeno}}
*Jezersko {{opravljeno}}
*Cerklje {{opravljeno}}
*Radovljica {{opravljeno}}
*Bohinj {{opravljeno}}
*Bled {{opravljeno}}
*Gorje {{opravljeno}}
*Žirovnica {{opravljeno}}
*Tržič {{opravljeno}}
*Škofja Loka {{opravljeno}}
*Poljane-Gorenja vas {{opravljeno}}
*Žiri {{opravljeno}}
*Železniki {{opravljeno}}
*Medvode {{opravljeno}}
*Vrhnika {{opravljeno}}
*Logatec {{opravljeno}}
*Borovnica {{opravljeno}}
*Brda {{opravljeno}}
*Koper {{opravljeno}}
*Ankaran {{opravljeno}}
*Izola {{opravljeno}}
* Piran {{opravljeno}}
*Ilirska Bistrica {{opravljeno}}
*Ribnica {{opravljeno}}
*Kočevje {{opravljeno}}
*Osilnica {{opravljeno}}
*Kostel {{opravljeno}}
*Loški potok {{opravljeno}}
*Divača ?
*Ivančna Gorica ?
*Trebnje ?
*Bovec 12 {{opravljeno}}
*Kobarid 8 {{opravljeno}}
*Tolmin 7 {{opravljeno}}
*Kanal {{opravljeno}}
*Nova Gorica {{opravljeno}}
*Idrija {{opravljeno}}
*Ajdovščina {{opravljeno}}
*Renče Vogrsko {{opravljeno}}
*Miren Kostanjevica {{opravljeno}}
**Šempeter Vrtojba {{opravljeno}}
*Komen
*Sežana
*Vipava {{opravljeno}}
*Hrpelje Kozina
*Loška dolina
*Cerknica
*Bloke
*Ig {{opravljeno}}
*Dobrova Polhov Gradec
*Cerkno {{opravljeno}}
*Dobrepolje
*Žužemberk
*Grosuplje {{opravljeno}}
*Ljubljana (skoraj vse?)
*Litija  {{opravljeno}}
*Šmartno pri Litiji {{opravljeno}}
*Moravče {{opravljeno}}
*Lukovica {{opravljeno}}
*Dol pri Ljubljani
*Mengeš {{opravljeno}}
*Trzin {{opravljeno}}
*Domžale {{opravljeno}}
*Komenda {{opravljeno}}
*Kamnik skoraj {{opravljeno}}
*Solčava {{opravljeno}}
*Luče {{opravljeno}}
*Gornji Grad {{opravljeno}}
*Dolenjske Toplice
*Semič
*Črnomelj
*Brežice {{opravljeno}}
*Škocjan
*Novo mesto (manjkajo obeležja, pogledati v arhiv ZB)
*Mirna Peč
*Mokronog
*Šentrupert
*Sevnica {{opravljeno}}
*Radeče
*Vransko {{opravljeno}}
*Tabor {{opravljeno}}
*Prebold {{opravljeno}}
*Žalec {{opravljeno}}
*Braslovče {{opravljeno}}
*Mozirje {{opravljeno}}
*Ljubno {{opravljeno}}
*Rečica ob Savinji {{opravljeno}}
*Nazarje {{opravljeno}}
*Polzela {{opravljeno}}
*Muta
*Radlje ob Dravi
*Podvleka
*Selnica ob Dravi
*Lovrenc na Pohorju
*Ribnica na Pohorju
*Vuzenica
*Slovenska Bistrica {{opravljeno}}
*Vitanje 
*Zreče {{opravljeno}}
*Dobrna {{opravljeno}}
*&lt;s&gt;Vojnik&lt;/s&gt;
*Slovenske Konjice
*Šentjur
*Štore
*Makole
*Poljčane
*Žetale
*Majšperk
*Podlehnik
*Videm
*Starše 
*Kidričevo
*Rače Fram
*Maribor {{opravljeno}}
*Pesnica
*Šentilj
*Kungota
*Sveta Ana
*Lenart
*Sveti Jurij
*Duplek
*Hoče Slivnica (ni spomenikov?)
*Miklavž na Dravskem polju
*Cirkulane
*Zavrč
*Gorišnica
*Ormož
*Središče ob Dravi
*Ljutomer
*Sveti Jurij ob Ščavnici
*Benedikt
*Cerkvenjak 
*Sveta Trojica v Slovenskih Goricah
*Gornja Radgona
*Apače
*Radenci
*Veržej
*Križevci
*Črenšovci
*Turnišče
*Velika Polana
*Lendava
*Dobrovnik
*Trnovska vas
*Hajdina
*Krško {{opravljeno}} 
*Kostanjevica na Krki {{opravljeno}} 
}}

==Spomeniki, ki jih še ni bilo mogoče najti oz. še niso bili obiskani==

RKD je bil za spomenike pregledan in izpisan &lt;s&gt;za kraje na A in B.&lt;/s&gt; --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 10:11, 30. maj 2019 (CEST) v celoti, zaslužen Miloš Kermavnar. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 18:25, 11. november 2020 (CET)

*Srednja Kanomlja, 10 žrtvam, odkrit 8. 9. 1957, JSNP 116; Vodnik 379; Bilten odbora za postavitev šole 1972, št. 6, 63
*Sv. Lenart nad Lušo
*EŠD 4250 Spominsko območje Javornik (več obeležij)?
*&lt;s&gt;Skalica 12, Kranj&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Delavska 43, Stražišče&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Cesta talcev 11, Koroška Bela&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Mavre pod Pustim rovtom&lt;/s&gt;
*leta 1942 od Italijanov požgane izpraznjene kočevarske vasi?
*nemški bunkerji?
*&lt;s&gt;Češnjice pri Moravčah&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;gasilski dom Cerklje&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;pred Tivolijem odstranjeni spomeniki&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Peršmanova domačija in muzej&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Lipniška planina, 200 m Z od spomenika je še eden družinski (info Erman)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Leskovšek Luka, OŠ Splitska 13&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Marijan Pavšič, Gerbičeva 60 (veter. fakult.)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;spotikavci v Ljubljani: Lepodvorska 26, Valvasorjeva 3, Beethovnova 4, Štefanova 8, Levstikova 31&lt;/s&gt;
* [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3703_x466486.5625_y110898.1875_s19_b2 Hribarjeva hiša v Trzinu]
* [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:583_x425529.188_y119891.297_s17_b4 Spodnja Sorica] 
* [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2719_x427870.288452149_y117638.987194061_s15_b4 Kmetija Šoštar v Davči] (lastnik ne pokaže snete plošče)
* [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3659_x476692_y120681.5_s15_b4 Vobovše, Loke v Tuhinju]
* Grobnica herojev Celje (Gledališki trg) in grobnica borcev na Golovcu, Celje (opisa sta mogoče pomešana?)
* [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:3405_x480574.269774842_y120329.494872131_s15_b4 Kostanj] (lastnik ne pokaže snete plošče)
*[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3411_x485135.623694824_y121928.165061035_s15_b4 Oseki na Menini planini]
*[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3410_x477986.102912353_y120125.706717529_s15_b4 Pirševo bunker]
* PST - Pot ob žici oziroma po starem Pot spominov in tovarištva, ki poteka okoli Ljubljane je dolga 34 km, na njej pa sta po zapisu na informativnih tablah iz 1994 sodeč, 102 spominska betonska stebra. Stebre so financirala tedanja slovenska podjetja (delovni kolektivi). Po popisu 2018, imamo zavedenih le še 65 stebrov. Manjkajo predvsem v pozidanih predelih Ljubljane. Nekaj jih je bilo poškodovanih, in jih je MOL obnovil.
* [http://www.geopedia.si/#T105_F14705:1424_x449118.656_y137512.82_s14_b4 jama nad Dolžanovo sotesko]
* [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3310_x469416.75_y135138.898_s15_b4 plošča ilegalnim prehodom meje na Kamniškem sedlu]
* [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3261_x412208.375_y134839.25_s16_b2 plošča na Kardeljevi lovski koči na Malem polju pod Triglavom]
* [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3309_x470576.75_y127242.898_s17_b2 Grob Janeza Jagodica v Kamniški Bistrici]
*[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:3218_x557586.5_y151964.25_s17_b2 Spodnji Duplek]
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3412_x476065.64794104_y124439.116461792_s15_b4 Kališe]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3590_x474780.516723633_y126938.946655273_s15_b4 Mala planina]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3589_x475433.64794104_y125259.116461792_s15_b4 Kisovec na Mali planini]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3408_x478829.099448608_y119968.213660278_s15_b4 Hruševka]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T2201_F14705:3409_x477874.102912353_y119778.706717529_s15_b4 Pirševo]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2742_x447850.340820312_y133738.554351807_s17_b2 Čevdrci nad Pristavo pri Tržiču]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2646_x454566.477391113_y136030.69858345_s15_b4 Borcem Kokrškega odreda na Javorskem prevalu pod Storžičem]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1729_x420771.188_y148582.867_s14_b4 Tabor Orlovsko gnezdo nad Dovjem]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2665_x405888.940179688_y127583.691616943_s15_b4 Mateju Koblarju na Komni]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2291_x428810.018_y145585.768_s16_b4 Taborišče VOS nad Jesenicami]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;[http://www.geopedia.si/?params=L14705#T105_L14705_F14705:3147_x493802.317771465_y106121.260629684_s17_b2 Jama Kuklja pod Tirno] &lt;/s&gt;

===Občina Ptuj===

*Bolfenk: Na področju omenjenega kraja je bil v letu 1944 sedež okrožnega odbora OF in okrožnega komiteja KPS za ptujsko področje.
*Hajdina: Junija 1944. leta je bila ustanovljena na domačiji Ferda Šrajberja, št. 51, kurirska postaja TV 8. Prvi komandir je bil Stane Petrovič-Ivan. Mesto kurirske postaje se je večkrat menjaval. 
*Moškanjci: Aktivisti ptujskega področja so oktobra 1944 zgradili bunker za ranjene partizane. Bunker je bil pri Francu Obranu, v kleti čuvajnice železniške postaje, št. 21. &lt;br&gt;
Junija 1944 je začela delovati na domačiji Alojza Obrana, št. 4, kurirska postaja TV 14. Bila je ena največjih takih postaj na ptujskem področju, saj je imela 20 kurirjev. Njeno mesto se je večkrat menjavalo. Prvi komandir te postaje je bil Rudi Sever-Vojko.
*Muretinci: Novembra 1943 je bil v hiši Franca Belšaka-Toneta, št. 13, pomemben sestanek aktivistov OF; osnovali so odbor OF. &lt;br&gt;
Februarja 1944 je v hiši Julijane Čuš, št. 7, začela delati ciklostilna tehnika; ustanovila sta jo Milko Golob-Jožko in Franc Belšak-Simon.
*Nova vas pri Ptuju: Julija 1941 so se sestali nekateri komunisti iz Ptuja in okolice. Sestanek je vodil Miloš Zidanšek iz Maribora, član pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko. Takrat so postavili temelje OF za ptujski okoliš ter sprejeli več pomembnih sklepov. Sestanek je bil na Gojčičevi njivi v Dobravi.
*Rotman: Spomladi 1944 je začela delovati ciklostilna tehnika v bunkerju pred hišo Janeza Vičarja, št. 19. Aktivisti so jo včasih imenovali po partizanki Mimici Legvart-Nataši tehnika Nataša; po bratih Reš je imenovana tudi tehnika Reš. Delovala je do marca 1945.
*

===Občina Ormož===

Pregled obeležij po ''Vodniku po partizanskih poteh''. Ali so na teh mestih obeležja?
*Hermanci: Decembra 1944 so aktivisti ljutomerskega področja ustanovili mestni odbor OF za Ljutomer v zidanici Lovra Kuhariča, št. 62. Za sekretarja je bil imenovan Lovro Kuharič.
*Grabe: 27.12.1944 je skupina minercev Lackovega odreda minirala in poškodovala železniški most v Grabah na progi Ormož—Središče ob Dravi.
*Cvetkovci: Junija 1944 sta Franc Kajnč-lzidor in Jožko Golob ustanovila krajevni odbor OF za Cvetkovce.
*Obrež: Novembra 1944 je aktivist Rado Pušenjak ustanovil pri Francu Trstenjaku, št. 65, krajevni odbor OF za Obrež. Za sekretarja je bil izvoljen Martin Kolarič.
*Stanovno pri Runču (Runeč): Marca 1945 je bil ustanovljen mestni odbor OF za Ormož. Ustanovni sestanek je bil na prostem za današnjo hišo Ivana Kocipra, št. 5. Sekretar tega odbora je postal Franc Masten.
*Vičanci: Junija 1944 je bil pri Ivanu Petrišiču ustanovljen odbor OF za ormoško-središko področje. Sekretar odbora je postal Franček Kajnč-lzidor.
*Zasavci: 3.10.1944 je bila širša konferenca aktivistov iz Slovenskih goric pri Antonu Šnajderju, št. 5. Prišlo je okrog 20 aktivistov. Konferenco sta vodili Ela Letonja-Atena in Štefka Praprotnik. Sklenili so, da se zaradi lažjega delovanja ustanovi posebej okrajni odbor OF za Ljutomer in posebej za Gornjo Radgono. Sprejeli so več pomembnih sklepov za utrditev OF v Slovenskih goricah.
*Žerovinci: Aprila 1944 so Nemci odkrili partizanski bunker pri Antoniji Žalar, št. 3. V boju je padel Janez Žalar, drugim partizanom pa se je posrečilo prebiti obroč. 
*Mihalovci: Sredi vasi spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega terorja; postaviti ga dal OO ZB NOV Ivanjkovci, odkrit 1950. leta.

==Komisija za spomenike pri ZB Slovenije==

Delovna skupina za spomenike NOB, ustanovljena marca 2022 (Daniel Divjak, Miran Hladnik, Miloš Kermavnar, Božo Novak, Martin Premk) bo   
* angažirala bo lokalne akterje za evidentiranje tistih obeležij, ki jih v naši zbirki še ni, in dopolnjevala in ažurirala zapise obstoječih
* redno obveščala zainteresirano javnost o novostih v zbirki
* uporabila zbirko za načrt in plačilo vzdrževanja spomenikov 
* uporabila zbirko za ureditev lastniškega statusa zemljišča, na katerem stojijo spomeniki, in njihov vpis v zemljiško knjigo (po zgledu kranjske ZB)
* spodbujala oblikovanje spomeniških obhodnic, natise brošur za posamezna območja, vključevanje spomenikov v lokalne turistične publikacije in na infotable
* spodbujala oblikovanje enciklopedijskih gesel o posameznih spomenikih oziroma sistematično vpisovanje partizanskih obeležij v gesla o krajih
* prijavila projekt na lokalne in državne razpise in s pridobljenimi sredstvi ter s sredstvi ZB poenotila zapise v zbirki po tehnični, pravopisni, slogovni in vsebinski plati; dodala koordinate, povezave na literaturo, slike, QR-kode; sistematično ekscerpirala zbirko spominskih točk NOB v Muzeju novejše zgodovine ipd.
* spodbujala digitalizacijo zgodovinske literature na temo spomenikov o osebah in dogodkih NOB (''TV-15'', ''Svobodna misel'', vodniki, zborniki ipd.) in njeno postavitev na splet
* spodbujala diplomske in druge raziskovalne naloge na temo partizanskih spomenikov
* in temu seznamu po potrebi dodajala nove alineje

==Okrožnice==
*[[Še vedno 7049, ampak]] 22. junija 2022
*[[Stališče v zvezi s QR-kodo]] 10. maja 2022
*[[7000]] 19. aprila 2022
*[[6977 spomenikov]] 5. aprila 2022
*[[6800 spomenikov]] 27. februarja 2022
*[[6700 spomenikov]] 31. januarja 2022
*[[6658 spomenikov]] 23. januarja 2022
*[[6600 partizanskih spomenikov]] 28. novembra 2021
*[[6542 spomenikov]] 27. oktobra 2021
*[[6500 spomenikov]] 3. septembra 2021
*[[6400 spomenikov]] 21. junija 2021
*[[6300 in več spomenikov]] 10. maja 2021
*[[6200 spomenikov]] 3. apr. 2021
*[[6100 spomenikov]] 31. jan. 2021
*[[Srečno v novo leto]] 2. jan. 2021
*[[6000 partizanskih obeležij]] 3. nov. 2020
*[[5900 spomenikov]] 28. sept. 2020
*[[5800]] 18. avg. 2020
*[[5700]] 24. jul. 2020
*[[5600]] 12. jul. 2020
*[[5500]] 25. maj 2020
*[[5300]] 11. maj 2020
*[[5100]] 16. apr. 2020
*[[5100 spomenikov in dalje]] 9. apr. 2020
*[[4925]] 3. apr. 2020
*[[4800]] 4. mar. 2020
*[[4700]] 11. jan. 2020
*[[4600]] 23. nov. 2019
*[[4500]] 31. okt. 2019
*[[4425]] 22. okt. 2019
*[[4300]] 2. sep. 2019
*[[4200]] 1. avg. 2019
*[[4121]] 12. jul. 2019
*[[4000]] 29. maj 2019
*[[3900]] 11. apr. 2019
*[[3800]] 3. apr. 2019

==Dogovori==

===''Vodnik po partizanskih poteh'' (1978) ===

Za pregled posamezne pokrajine in vpis manjkajočih spomenikov se vpiši na spodnji seznam. Cela knjiga je [https://slov.si/doc/837_vodnik_po_partizanskih_poteh.pdf tule.] --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 11:11, 1. maj 2021 (CEST)

#Ljubljana
#Dolenjska z Belo krajino: Daniel Divjak: občine Ribnica, Kočevje, Grosuplje, Cerknica;  Novo mesto Kermavnar {{opravljeno}}
#Gorenjska
#Koroška
#Notranjska: Miloš Kermavnar: Idrija-Cerkno, Ajdovščina-Vipava
#Prekmurje: Ormož {{opravljeno}}, Ptuj {{opravljeno}} Hladnik
#Primorska
#Štajerska

===Spotikavci in ''Svobodna beseda''===

Dragi kolegi, kaj naj storimo s spotikavci?&lt;ref&gt;Neuslovarjeno varianto ''spotikovec'' sem povsod zamenjal s ''spotikavec''. --~~~~&lt;/ref&gt; Lepo so dokumentirani na
Wikimedia Commons, treba bi jih bilo le prekopirati v našo zbirko.
Vendar katere? V [[:c:Category:Stolpersteine in Doberdo del Lago|Doberdobu]] se nanašajo na Slovence, 
v [[:c:Category:Stolpersteine in Ronchi dei Legionari|Ronkah je mešano]],
[[:c:Category:Stolpersteine in Trieste|v Trstu]] in [[:c:Category:Stolpersteine in_Gorizia|Gorici]]  
pa ni mogoče vedeti, ali je šlo za slovenske ali kake druge Žide. Ali
je to sploh važno? V Trstu ima ploščo [[:w:it:Alma Vivoda]], ki ima slovensko
ime, delovala pa je kot italijanska antifašistka, imamo pa tudi
spominske plošče garibaldincem in članom angleške vojaške misije na
Slovenskem. Jaz bi spotikavce neslovencem obravnaval kot družinske
nagrobnike: po eno zvezdico za desetine ploščic v enem kraju. V [[:c:Category:Stolpersteine in Klagenfurt|Celovcu jih je veliko]],
tudi [[:c:File:Stolperstein_f%C3%BCr_Dr._Melitta_Urbancic_(Graz).jpg|v Gradcu]]. 
Tiste, ki so zunaj meja Slovenije, vendar so v slovenščini, npr. [[:c:File:Anton_Falle_Stolperstein_Crop_slowenisch.jpg]],
bi popisal vse. Popisal bi tudi vse spotikavce [[:c:Category:Stolpersteine in Slovenia|v vseh štirih
slovenskih mestih]]. Kaj pravite?

Zadnjič sem nagovarjal k pregledu arhivskih številk [https://www.svobodnabeseda.si/arhiv-stevilk/ ''Svobodne besede''] za
obeležji. Na spletu so naslednje:

* Številka 75, januar 2022 {{opravljeno}} Daniel
* Številka 74,  december 2021
* Številka 73,  november 2021
* Številka 72,  oktober 2021
* Številka 71,  september 2021
* Številka 70,  avgust 2021
* Številka 69,  julij 2021
* Številka 68,  junij 2021
* Številka 67,  maj 2021
* Številka 66,  april 2021
* Številka 65,  marec 2021
* Številka 64,  februar 2021
* Številka 63,  januar 2021
*Številka 62, december 2020
*Številka 61, november 2020
*Številka 60, oktober 2020
*Številka 59, september 2020 {{opravljeno}} Miran
*Številka 58, avgust 2020 -- {{opravljeno}} Dušan
*Številka 57, julij 2020 -- {{opravljeno}} Dušan
*Številka 56, junij 2020 -- Bor
*Številka 55, maj 2020
*Številka 54, april 2020 -- {{opravljeno}} Bor 
*Številka 53, marec 2020
*Številka 52, februar 2020
*Številka 51, januar 2020 {{v delu}} Daniel
*Številka 50, december 2019 {{v delu}} Daniel
*Številka 49, november 2019 {{opravljeno}} Daniel
*Številka 48, oktober 2019 {{opravljeno}} Daniel 
*Številka 47, september 2019 -- {{opravljeno}} Daniel
*Številka 46, avgust 2019 -- {{opravljeno}} Daniel 
*Številka 45, julij 2019 -- {{opravljeno}} Daniel

Sporočite mi prosim, katero številko boste pregledali, da napravim pri
njej kljukico v izogib podvajanju. V opis spomenika prekopiramo
besedilo, ki govori o njem, napravimo link na SB, postavimo pa tudi
sliko, če je članek opremljen z njo. Za natančno lokacijo spomenika pa
pišemo avtorju članka (e-naslove imajo v uredništvu SB). Lepo
pozdravljeni, miran

====Odgovori====

'''Daniel Divjak''' pon., 18. jan. 19:26: Številke 62, 61, 60, 59 in 58 so najbrž letnik 2020.
::Res je, v spletnem arhivu SB so žal pomešani tudi drugi podatki. -- miran

'''dusanskodic@gmail.com''' pon., 18. jan. 19:59: Meni lahko prepustiš dve številki, katerikoli ...

'''Daniel Divjak''' pon., 18. jan. 20:25: Pri pregledu obeležij sem pri zapisu v Pišecah zasledil, da je isto obeležje zabeleženo dvakrat in sicer eno blizu drugega. Prvo je zabeležil Andrej Cizl Pišece-pokopališče, opis samo napisan na eni plošči ter drugi zapis Pišece pri pokopališču (lokacija tik nad 11A) Andrej Petovič in Stane Preskar, z več zapisanega teksta in pripisom &quot;nedokončano&quot;. Stane Preskar je predsednik združenja v Brežicah. Fotografije so enake., drugi zapis je bolj popoln, z možnimi dopolnitvami iz starejšega opisa, prav tako sta dve poziciji, mesto spomenika je na zgornjem delu pokopališča (http://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_F2518:3176_x1741975.7467218826_y5781136.817259179_s19_b362).

Lep pozdrav!
Daniel

'''franc.marusic@ung.si''': Strinjam se s popisovanjem spotikavcev po Sloveniji, popisovanje
spotikavcev v Trstu, Gorici, Celovcu, Gradcu pa se zdi že kar daleč od
začetne namere popisa partizanskih spomenikov. Drugače bi rekel za
Doberdob, saj je med njimi verjetno večina ali pa vsaj nekaj
partizanskih deportirancev. Za Gorico lahko potrdim, da v kolikor so to
vsi goriški spotikanci, med njimi vsekakor niso vsi deportirani
Slovenci. Na pamet lahko imenujem vsaj enega bližnjega sorodnika, ki
spotikanca očitno nima, prepričan pa sem, da je bilo umrlih Slovenskih
taboriščnikov iz Gorice več.

Ali kdo ve, ali se bo spotikance vgrajevalo za vse umrle taboriščnike,
ali je to v Sloveniji versko/etnično/... zamejeno? lp Lanko

'''Miloš Kermavnar''' tor., 19. jan. 11:31: Pozdravljen, Miran 

1. Spotikovci so tudi zame vprašanje v povezavi s Partizanskimi spomeniki.

Jaz gledam na &quot;Partizanske spomenike&quot; kot na mesto, kjer so zbrana obeležja o osebah in dogodkih povezanih z aktivnim uporom proti okupatorju. Pod to razumem tiste, ki so se aktivno uprli (partizani), kot tudi tiste, ki so trpeli zato, ker so bili po rodbinski, krajevni ali kaki drugi okoliščini blizu idejam NOB. To ne pomeni, da drugi ljudje med vojno niso trpeli. Judje so trpeli in bili izpostavljeni iztrebljenju samo zaradi svoje vere. Če bi Hitlerjev načrt uspel, bi prav kmalu prišli na vrsto pripadniki Slovanskih narodov.

Spotikovci na izredno učinkovit in lep način predstavljajo spomin na Jude po kriteriju rojstva in tragične medvojne usode (smrti). Pregledal sem jih le nekaj, vendar nisem našel nobene zgodbe, ki bi bila navezana na NOB. Tudi sicer ni nobenega komentarja v za to predvideni rubriki pri spotikovcu. V tem smislu mi nekako ne sodijo med Partizanske spomenike, razen v primerih, kjer je povezava na NOB. Nimam pa nič proti, če so na našem seznamu. Morda na način kot ga predlagaš. Nisem pa prepričan, da sodijo na seznam zunaj sedanjih mej Slovenije.

2. Med gledanjem zapisov o obeležjih so tudi taka, za katera ne vem, ali sodijo na Partizanske spomenike. Dva navajam:
* https://www.hribi.net/slika.asp?razmerekomentar=380200 (kjer gre za dva pastirčka in ne vem zakaj obeležja ni na našem seznamu)
* https://siol.net/v-bombniku-ki-je-strmoglavil-373341 (kjer gre za sestreljeno zavezniško letalo in so belogardisti letalce izročili Nemce. Če bi to obeležje objavil, se mi zdi, kot bi belogardistom postavil spomenik, ker so rešili naše sedanje zaveznike, takrat pa sovražnike.)

3. Glede Svobodne besede: Zaenkrat ne bom pregledoval. Jaz sem sicer pregledal številke od 48-57, a le v rubriki »V sliki in besedi« in bi bilo potrebno pregledati vso vsebino. Ovira mi je bila tudi lokacija spomenika in fotografija iz časopisa, za katero pa sporočaš kako jo dobiti.

4. Ostalo
 
* Ne vem kaj storiti v primeru, ko srečam zapis (zadnji stavek zapisa), kjer je omenjen obstoj partizanskega obeležja, drugih podatkov pa ne najdem: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bel%C4%8Dji_Vrh
* Opažam (pre)veliko spoštovanje zapisanega ob posameznih zapisih na Geopediji. Posebej ob dopolnitvah zabeleženih, a kasneje obiskanih obeležij, ker ostaja zapisano »nedokončano«. Mislim, da bi lahko to oznako popisovalec (ki je tak zapis dopolnil) odstranil, ko so izpolnjene vse rubrike.
* Izredno pohvalen in poveden je seznam obeležij NOB v slovenskem zamejstvu (Italija in avstrijska Koroška). Velika pohvala za to delo.

Lep pozdrav
Miloš

'''Franc Kulovec''' 19. jan. 2021 18:37: Po vnašanju spomenikov v Geopedijo mi je ostalo kar nekaj zabeležk, zato sem se odločil, da bom poskusil vse to objaviti v knjigi. Knjiga je končno izšla, tako da bodo tudi starejši, ki nimajo ali niso vešči interneta, lahko prebrali, kje in katere spomenike imamo v občini Dolenjske Toplice in zakaj so tam postavljeni. Ker ste me posredno izzvali k temu dejanju, bi vam poslal izvod knjige, zato bi vas prosil za vaš naslov.

PS:  Knjige je možno tudi kupiti pri našem predsedniku Avgustu Bradaču [...] bavgust8@gmail.com po ceni 15 € plus poštnina. Ves denar bo šel za obnovo spomenikov. V Rogu imam še kar nekaj dela, vendar po koroni še nisem sposoben za kakršne koli napore.

Lep pozdrav
Franc

'''Miloš Kermavnar''' 18. sept. 2021:  [...] 2) Več spominskih plošč na eni lokaciji, opisujejo pa različne dogodke, kot je v Erzelju, se mi zdi smiselno opisati vsakega v svojem zapisu. V takih primerih gre pravzaprav za združitev na eni lokaciji iz različnih razlogov: dogodki so se v različnih obdobjih dejansko odvijali na tej lokaciji.
*Praktičnost 1: več dogodkov je že ob prvotni postavitvi obeleženih na istem mestu (v sredi vasi, na kulturnem domu ali šoli), čeprav so se odvijali nekje v bližnji okolici, ki ni na vsakdanjih poteh ljudi. Primer za to bi lahko bil Erzelj.
*Praktičnost 2: Več dogodkov se je odvijalo v okolici, imeli so svoja obeležja, so pa jih sčasoma začeli odstranjevati (s fasad na primer). Zato so jih združili na enem centralnem mestu, da so jih ohranili. Nastali so nekakšni spominski parki. Pričakujem, da bo marsikje bodočnost takih obeležij odvisna predvsem od takega načina obeleževanja. Tako idejo sem že večkrat srečal pri ljudeh, ki jim je mar za partizanska obeležja. Tak primer je v [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4230_x1546469.8707990693_y5764267.848988099_s12_b362 vasi Cesta pri Ajdovščini,] kjer so k novemu obeležju požiga vasi prenesli še obeležja s poslopij v vasi. Tam so sicer dodali še eno obeležje, ki ni povezano z NOB. 
                
Če  brskam po Excel zapisu iz Geopedije, je tako obeležje vsekakor lažje najti.
Morda bom ob priložnosti, morda ob obisku in lastnih fotografijah kar jaz razdelil ta zapis na tri različne na isti lokaciji. Če pritisneš na zvezdico, se tako pokažejo vsa obeležja v bližini klika. Morda je bilo v stari Geopediji to problem, sedaj ga pa ne vidim.

3)   Primer Graške gore: Če je zapis v RKD, ki opisuje območje dogajanja, kot je primer Graške gore, pa tudi čisto konkretnega dogodka: tiskarne Trilof, Udin boršt, pa tam ni obeležja, bi ga vseeno zabeležil in označil z zeleno zvezdico, v opis pa zapisal, da tam nikoli ni bilo obeležja. S tem se bo (vsaj) tu ohranil nek spomin. Na to me napeljuje brskanje po uradnih evidencah obeležij v posameznih občinah, kjer je pri nekaterih opomba &quot;nepomembno&quot;. Ne vem kaj so imeli zapisovalci v mislih, jaz bi si to razlagal: &quot;nimamo nič proti, če ga kdorkoli odstrani&quot;. To je lahko za koga že dovolj velik signal.

4)   Obeležja, ki jih popisovalci niso obiskali, bi ohranil kar z modro zvezdico. Ta mi predstavlja izziv, da bi si tako obeležje ogledal, fotografiral in predstavil. Več razlogov vidim za modro zvezdico: 
Na Street View je viden marsikateri spomenik, celo čitljiva plošča. Vsakič sem v skušnjavi, če bi tako fotografijo zaslona prilepil k obeležju. Na Krasu jih je kar nekaj. Poleg pravnega vidika [...] je vprašljiva tudi kakovost take fotografije.
Zasledil sem že zapise, označene z rdečo zvezdico (obiskan!) in brez fotografij; to se mi ne zdi ravno posrečeno, saj fotografija prinaša veliko več informacij o obeležju kot sam opis.
Da so res izziv, sem videl, ko sem obiskal Renče in Vogrsko. Modra obeležja, ki jih nisem našel oziroma mogel fotografirati, so bila po nekaj dneh že rdeča in obiskana. Zato sedaj, ko naletim na neobiskano obeležje, enostavno pritisnem, da ga bom spremenil in brez spremembe shranim. S tem se ta zvezdica postavi nad vse ostale pod njo. To me včasih jezi, vendar upam, da še bolj jezi koga drugega in se bo potrudil, da bo zvezdica lahko rdeča. [...]

==Popisovalci== 

M&amp;M Hladnik (2647), Daniel Divjak (1039), Miloš Kermavnar (768), Dušan Škodič (446), Teofil Bizjak (371), Stane Gradišnik (284), Vojko Hobič (185), Bor Borovski (176), Franc Podnar (152), Anton Petrovič (120), Sandi Grudnik (116), Lado Nikšič (114), Ivan Zorč (111), Alojz Ovnič (94), Vasja Marinč (86), Sebastijan Potepan (84), Lanko Marušič (78), Jože Vrabič (77), Ivan Smiljanić (74), Ljubo Motore (69), Mojca Župančič (68) Marko Gričar (54); drugi: Stane Preskar, Fister &amp; Štamulak 9, Cizl 8, Renko 12, Teran 5, Nika Bajc 9,  Krivec &amp; Ropret 28, Šemrov 8, Vuksanović 3, A. Novak 12, Ana Čič 5, Ana Kočar 17, Jerčič 34, Kravogel 12, Česnik 15, Cugelj 5, Rojc 30. Potočnik 4, Plečko 33, Luštrek 9, Uršič 15, Franetič 6, Eva marinč 11, Likar 2, Kulovec 38, Kržan 24, Gantar 2, Mejak 4, Majer 17, Štibernik 7, Popov 7, Perenič 20, Dora Ravnik 2, D. Zlatič, M. Košuta, B. Flajšman, Z. Pretnar, Bolčina 16, Verdev 5, Dvoršek 9, Pergovnik 31, Mihovec 16,Prejac 5, Komac 8, Kirbiš 4, Pritekelj 2, Strajnar 32, LH 8, I. Kern 2, Štajer 3, Stepančič 12, Štupica &amp; Bizjak 26, Borovšak 15, Rutar 2, Rebolj 14, Može 2, Rudolf 3, Pongrac 9, Mali 16, Mesarič 4, Mežik 5, Bratina 3, Jogan 3, Franče? 4, Resnik 2, Kolenc 14, Klobučar 8, Simčič 18, Žemva 7, Butala 5, Zevnik 6, Kamnik 2, Drole 2, Požar 12, Abrahambeg 4, Štangelj 2, Veselič 2, Preskar 5, Peunovi? 5, Podržaj 25, Balant 3, Verstovšek 3, Kittya 5, Gaube 2, Beltram 9, Zagorc 23, Z. Likar 8,  Žiga B. 3, ZB.

==Spomeniki za ''Svobodno besedo''==

===Štirinajsta na Paškem Kozjaku===
'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB oktober 2022

*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4539_x1694612.6265786982_y5842906.903414371_s15_b362 Basališče, Padli borci Tomšičeve brigade]

&lt;poem&gt;NA TEM MESTU SE JE MED 16. IN 18.
2. 1944  ODVIJALA KRVAVA IN 
ODLOČILNA BORBA XIV. DIVIZIJE 
IN TU SO DAROVALI SVOJA 
ŽIVLJENJA TRIJE PARTIZANI.
ZB DOBRNA
&lt;/poem&gt;

Paški Kozjak je bil tistega mrzlega februarja 1944, ko je Štirinajsta divizija vdrla v Tretji rajh, priča nepojmljivim naporom in junaškim dejanjem partizanskih bork in borcev. Prodirali so po vlakah in stečinah proti vrhu gore, ki jo v dolini omejujejo kraji Velenje, Dobrna, Vitanje in Mislinja. Vse štiri občine se stikajo na grebenu, ki se vleče od Sv. Jošta do Basališča, ki je najvišji vrh tega hribovja.

V zgodnjih jutranjih urah 18. februarja je bil prehod skozi nemški obroč v Doliču odprt. Namesto divizijske kolone, ki naj bi sledila štirim udarnim bataljonom, je prisopihal do komandanta Efenke divizijski kurir in izdavil: &quot;Rudi je naročil, da morate priti vsi nazaj.&quot;

Bledi obraz komandanta Tomšičeve brigade majorja Ivana Kovačiča - Efenke se je zresnil: &quot;Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija prebila ...&quot; Efenka je odpoklical zasede s ceste pod Firerjem in ukazal pohod proti Pohorju.

Žal se je polovica divizije z okrog 600 borci takrat že vračala nazaj proti Basališču. Ta umik je bil strahoten predvsem zato, ker je izčrpanim partizanom pobral še zadnje atome moči. Hiteli so v hudo strmino, kjer je bilo snega cel meter. Lahko si mislimo, koliko moči so potrebovali tisti, ki so nosili težko orožje in ranjence.

Joža Boldan - Silni, kazensko razrešeni komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade, je med prvimi prispel na Miklavževo planjo, kjer se je zbirala divizija. Opazil je, da se ob robu jase s smrečic vsipa sneg. Aktiviral je bombo in jo vrgel med smrečje. Hip nato se je vnel oster spopad z Maunzovimi planinskimi lovci, ki so prodirali po grebenu od Sv. Jošta sem.

Rafali so izzvali pravo paniko. Ranjenci na nosilih so začeli vpiti na pomoč. To je vzpodbudilo jurišno četo Janeza Kramariča, ki se je pognala po grebenu proti Nemcem. Čudno je tlesknilo in mitraljezec Alojz Zavolovšek iz Gornjega Grada je padel v sneg. Smrtno je bil zadet tudi Franc Gerl - Mežnarjev z Otoka pri Cerknici. Med pregledovanjem bojišča so pozneje našli mrtvega še Valentina Šavlija - Pavleta iz Tolminskega Loma.

Po vojni je legendarni komandant Štirinajste divizije, narodni heroj Ivan Kovačič - Efenka s svojimi borci poskrbel za postavitev obeležij na Paškem Kozjaku, od Senegaškega mlina do Čuježa v dolini Pake. Žal je sedem pomnikov že izginilo zaradi malomarnosti in hudobije. Zadnja skrunitev pomnika na Basališču se je zgodila leta 2016. Lani smo postavili novo obeležje, ki je po nekaj spet izginilo; na Geopediji je zato označeno z zeleno zvezdico namesto z rdečo, ki predstavlja obstoječe obeležje. Spodobilo bi se, da vse štiri občine skupaj postavijo dostojen spomenik Štirinajsti diviziji na Basališču.

Stane Gradišnik

Slike
 
1. Padli na vrhu Basališča (padli na basališču.jpg)
 
2. Leta 2016 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče1.jpg)
 
3. Leta 2021 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče2.jpg)
 
4. Paški Kozjak na Geopediji; z zelenimi zvezdicami so označeni spomeniki, ki jih nekdo vztrajno vandalizira (paški kozjak geopedija.jpg)

===Tragedija Kisovarjeve družine===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB september 2022

*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5537_x1673724.697670503_y5814893.322579741_s14_b362 Kisovarjeva domačija, Miklavž pri Taboru]
*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_x1671834.3860895594_y5817754.038683354_s17_b362 spomenik na pokopališču Tabor]

Cankar in Lipče sta hodila ob večerih poslušat radio k Štajnerju. Ko sta se pozno vračala, je stari Kisovar še bedel in prvo njegovo vprašanje je bilo: &quot;Kaj je pa povedala tista radija?&quot;

Stari mož je hlastno poslušal novice, ki sta mu jih pripovedovala, včasih sta jim še kaj dodala. Kakor mnogi, je tudi stari Kisovar Nemce strašno sovražil in zato vsa vojna leta pomagal partizanom, kolikor je le mogel. Vojna mu je vzela tri sinove, toda mož ni klonil.

Nekaj izrednega je bil stari Kisovar, Lipčetov in Rudijev oče. V teh letih je živel samo za svoja sinova partizana in za NOB. Tudi za druge borce je bil izredna dobričina. Vsi partizani so bili njegovi sinovi. Njegova snaha, Rudijeva žena Julka, je skuhala nešteto večerij za partizane.

Kisovarjeva domačija leži v mali kotlinici, ki se za hišo zapira v gozdnato strmino, pred domačijo pa se odpira v ozko dolinico med njihovimi njivami proti cerkvici Svetega Miklavža. Vse od dneva, ko je Lipče pobegnil v gozd, bilo je poleti 1941, je stari vsak dan ničkolikokrat stopical okrog hleva, pokašljeval in pogledoval navzgor proti smrečju, če bo za prvimi drevesi zagledal svojega Lipčeta ali pa kakega drugega znanega partizana. Brž ko se mu je kdo odzval na njegovo značilno pokašljevanje, je odšel proti kuhinji &amp;ndash; malo je šepal &amp;ndash; tam vzel malo kanglico, kot jo imajo za mleko, in polno spustil v rokav suknjiča. Rokav je bil spodaj znotraj zašit, da ni mogla kanglica pasti skozi. Pri hlevu je vzel sekiro ali kako drugo orodje in jo ovinkasto čez travnik primahal v hosto. Ves srečen je sprejemal novice, bil je namreč silno radoveden, kaj se dogaja na frontah, in vsak nemški poraz, še tako neznaten, ga je razveselil. &quot;Preklete barabe!&quot; je imel navado reči. Pa je bil sicer veren kristjan.

Nekega popoldneva se je zaslišalo v smeri Vranskega strahovito streljanje. Cankar je ugibal, katera partizanska enota se je spopadla z Nemci. Po nekaj dneh je izvedel od domačinov, da so v tem boju padli trije partizani, med njimi tudi Kisovarjev Lipče. 

Drugi Kisovarjev sin Rudi Jurhar je bil že od pomladi v partizanih. Neko popoldne je prišel domov, da bi z očetom zaklala prašiča. Okrog enajste ure dopoldne je zagledal  skupino vojaštva, ki se je približevala hiši. &quot;Saj to so naši!&quot; je vzkliknil, v tem pa že spregledal svojo zmoto. Pognal se je po strmini in hudo ranjen obležal tik pred gozdom. Privedli so ga do očeta in na vsak način hoteli dobiti od njega priznanje, da pozna ranjenca. Oče je pomislil na Rudijevo ženo in otroka ter odločno odkimal. Ti trenutki so bili strašni za oba, vendar sta zmogla toliko moči, da sta se zatajila med seboj.

Nemški komandant je odredil zaplembo. Vojaki so znosili na voz vse, kar je bilo kaj vrednega. Na voz so naložili tudi Rudija. Žalosten sprevod je krenil izpred hiše. Zdaj šele je Julka videla, da imajo na vozu njenega moža vsega v krvi. To je bil zanjo strašen pogled. Pred volmi je korakal stari Kisovar in peljal najbridkejši tovor, ki ga je kdaj vozil v svojem življenju, svojega smrtno ranjenega sina, ki je bil pred dobro uro še svoboden partizan, zdaj pa nemočna žrtev v rokah rabljev. 

Med potjo proti Grajski vasi je Rudi umrl. Očeta so odgnali v Celje in ga zaprli v Stari pisker. Pozneje se je izvedelo, da je Nemce na domačijo pripeljal gestapovski raztrganec in ovaduh Klobučar, doma iz Prebolda.

Stari Jurhar je bil na svoje sinove močno navezan, zato je le stežka prebolel izgubo že drugega sina. V tem času sta bila v partizanih še druga dva sinova, najstarejši Franc in najmlajši Viktor. Nihče ni slutil, da bo tudi najmlajši daroval svoje življenje na oltarju domovine. Umrl je skupaj s svojim nečakom Lipetom, ko sta z vojaškim motorjem drvela sporočit z novico o zmagi in svobodi ...

:::Stane Gradišnik (po zapisu Rada Zakonjška - Cankarja)

===Pavel Rušt, slovenski junak ===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB avgust 2022

*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5408_x1560653.8250288363_y5751565.679578903_s15_b362 spominska plošča na Nanosu]
*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7508_x1383422.2647831219_y5142757.949024833_s15_b2345 kraj smrti v Rimu]
*[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4951_x1554522.6091496847_y5754041.34837272_s15_b362 spomenik na Gradišču pri Vipavi]

Pavel Rušt se je rodil leta 1909 v družini malih kmetov na Gradišču pri Vipavi. V italijanizirani Vipavi je obiskoval šolo. Priimek so mu spremenili po uradni dolžnosti, slovenski jezik je bil prepovedan, društva zatrta. V Neaplju je osemnajst mesecev služil vojaški rok. Leta 1941 se je pridružil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in se tako izognil italijanski mobilizaciji. 18. aprila 1942 je bil s svojo enoto obkoljen na Nanosu. Boj 60 partizanov z 800 italijanskimi vojaki je trajal več kot osem ur in je bil tragičen: šest partizanov je padlo med spopadom, enajst so jih zajeli in devet od njih kasneje ustrelili. Drugim je uspelo pobegniti, pri čemer jih je varovala strojnica, ki je v rokah legendarnega mitraljezca Pavla Rušta štirinajstkrat odbila napade, dokler ni zmanjkalo streliva: s tovariši se je umaknil in se skril v jami. Tudi tam so jih odkrili. Pavlu (z globokimi ranami na rokah) je nekaj časa uspevalo pobirati bombe in jih metati nazaj na fašiste. Ujete so odpeljali v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli. Pavla so ga mučili, vendar ni razkril ničesar, zato ga je Posebno sodišče za obrambo države skupaj z drugimi partizani skupine Fratelli Maslo obsodilo na smrt, nekatere v odsotnosti.

Kazen so izvršili v Forte Bravetta, zloglasni fašistični tovarni smrti. 26. junija 1942 ob 6. uri zjutraj so bili ustreljeni Pavel Rušt, Anton Bele, Ivan Čekada, Viljem Dolgan, Leopold Frank, Jože Hreščak, Karlo Kaluža, Franc Srebot in Franc Vičić. Pavel Rušt je pokopan na pokopališču Verano. Spominjamo se ga na komemoracijah 18. aprila vsako leto. Po Pavlu Ruštu se imenuje trg v Vipavi. Njegovo ime je vklesano na ploščo na fasadi Lovskega doma na Nanosu v bližini turistične kmetije Abram in na spomeniku NOB v njegovi rojstni vasi Gradišče pri Vipavi. Na prostoru njegove smrti in smrti njegovih tovarišev v Rimu pa je tabla z napisom Parco dei martiri di Forte Bravetta [Park mučenikov trdnjave Bravetta]. Več o Pavlu Ruštu lahko preberemo v njegovem geslu na Wikipediji. &lt;!-- pred izidom je knjiga o njegovi četi izpod peresa Primoža Plahute. --&gt;

:::Patrizia Raveggi

===Zadnji boj Veličkove čete===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB julij 2022

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1660639.7399007303_y5823316.3453979045_s15_b362 '''Spomenik Veličkovi četi na Čreti'''.] 

V začetku novembra 1942 je Savinjski bataljon taboril na planini Krašici blizu Črete. V dolino je pobegnil ujeti verman po imenu Tiger. Svojo izdajalsko nalogo je opravil tako hitro, da je bil bataljon obkoljen, še preden se je uspel umakniti na Menino planino. Komandir čete Lojze Hafner - Veličko je dobil nalogo, naj krije umik bataljona in da brez povelja ne sme zapustiti položajev. Veličko kriči: &quot;Prihranite si vsak po en naboj!&quot;

&quot;Jurišajmo!&quot;, pravijo borci, ko vidijo, kakšen je položaj. Toda Veličko še vedno noče o tem nič slišati. &quot;Brez povelja ni umika!&quot;
Nenadoma utihne njihov mitraljez. Zmanjkalo je municije. Tudi streli iz pušk so vedno redkejši. Nemci in vermani dobro vedo, kaj to pomeni. Še tisti, ki so se do zdaj plazili po trebuhu, so se dvignili in se, režeč kot pošasti, bližali partizanom. Veličko zavpije borcem: &quot;Reši se, kdor se more!&quot;

Bilo je prepozno. Na dvajset borcev se vsuje trikrat več sovražnikov. Začne se krvavi ples: boj in pretep na nož, s puškinimi kopiti, s pestmi in tudi z zobmi. Na vsakega borca se je spravilo po več sovražnikov. Hočejo jih spraviti na tla in dobiti čim več živih v svoje roke. Borutin še vidi, kako je skupina Nemcev vrgla po tleh Marto, mlado osemnajstletno dekle, pogumno borko v četi, a zdaj ji ni več pomoči. S poslednjimi silami se Borutin otrese Nemcev in se požene skozi obroč. Rešen. Tudi Veličko si je utrl pot skozi ogenj. Nad kurirja Franca Godlerja - Bliska se spravijo kar trije Nemci. Med ruvanjem vidi, kako vežejo Čata, mladega, pogumnega fanta iz Liboj. Blisk se z enim od Nemcev puli za puško, izdere mu jo in z bajonetom zažene sovražniku v trebuh. Nemci za bežečimi niso streljali, ker bi lahko zadeli svoje.  

Iz čete se je rešilo samo sedem borcev. Pet ujetih partizanov so z vrvjo zvezali okrog vratu. Za ujetnike je bil to začetek strahotnega mučenja, ki so ga morali prestajati vse do ustrelitve. Če bi jim ne zmanjkalo streliva, ali če bi bilo povelje za umik izdano prej, bi jih Nemci gotovo ne dobili v svojo pest. Nemški oddelki so še dolgo preiskovali področje boja. Kolikor so našli ranjencev, so jih na mestu pobili.

Pri kmetiji Planinc nad Sv. Joštom je spominsko znamenje mitraljezcu, ki je do zadnjega naboja kril umik Veličkove čete iz obroča. Spomenik (potreben obnove) simbolično prikazuje nemški obroč okrog bataljona, zapis pa govori o  junaštvu borcev, sinov ljudstva, ki je bilo že v Berlinu zapisano pogubi.


[Na prvi fotografiji je spominski kamen hrabremu mitraljezcu, na drugi pa dokument o zasramovanju borcev Veličkove čete v celjskih zaporih.]

:::Stane Gradišnik, popisovalec pomnikov upora.

===NOB in samoupravljanje===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB junij 2022

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:7479_x1597867.4564009686_y5818315.00583044_s17_b362 '''Padla delavca in uvedba samoupravljanja''',] poslopje nekdanje tovarne Iska, Savska cesta 14, Kranj. 

Postavljanje spomenikov v socialistični Jugoslaviji je seglo na prostore, kjer jih prej skoraj ni bilo, med drugim v podjetja in tovarne. Spominske plošče in skulpture so postale pogost atribut proizvodnih hal, tovarniških dvorišč in hodnikov upravnih stavb. Posvečene so bile delavcem, padlim v drugi svetovni vojni, pa tudi markantnim dogodkom iz zgodovine podjetja, zlasti stavkam iz medvojnega obdobja ter uvedbi samoupravljanja v 50. letih. Izkušnje kažejo, da je dokumentiranje teh obeležij dandanes zahtevno početje. Če je podjetje medtem že propadlo, je treba brskati po težko dostopnih, zanemarjenih prostorih, iz katerih je davno tega izginilo vse premoženje, vključno s spominskimi obeležji; nekatera so ohranjena v muzejih, a številna so izginila brez sledu. Če pa obrat še vedno obstaja, je ogled in fotografiranje obeležja zahtevna birokratska naloga, polna sumničavih vratarjev, ki jih je treba šele prepričati v obstoj pomnika v prostorih njihovega podjetja, in telefonskih številk uprave, ki jih je treba klicati za dovoljenje pri vstopu v poslovne prostore in fotografiranje.

Osredotočimo se na samo en obskuren primer obeležja iz Kranja, katerega obstoj je ostal neopažen cela desetletja. Ne samo da nikoli ni bil vnesen v Register kulturne dediščine, spregledan je bil tudi v vseh zbornikih spomenikov NOB, ki so sicer vestno beležili vse pomnike na območju določene občine (ali Slovenije kot celote). Vse od odkritja obeležje ni bilo nikoli več omenjeno v tisku in je povsem neznano tudi samim Kranjčanom.

Gre za dvojno spominsko ploščo, vzidano pod nadstreškom na pročelju nekdanje kranjske tovarne Pletenina na Savski cesti 14, ki stoji ob bregu Save pod starim delom mesta. Pletenina je bila naslednica tovarne za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Iska trikotaža, ki jo je leta 1931 ustanovil kranjski trgovec Ivan Savnik. Med drugo svetovno vojno sta v partizanih padla dva delavca tovarne, Ciril Osterman in Franc Savnik. Osterman (1914–1945) je bil doma iz Otoč in je delal kot ključavničar, padel pa je nekaj tednov pred koncem vojne na robu Jelovice nad Kropo. Identiteta Franca Savnika ni dognana, ker so med vojno padli najmanj trije Slovenci s tem imenom. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana, 14. septembra 1950 pa je bilo v njej svečano uvedeno delavsko samoupravljanje. 

Naslednje večje praznovanje v Pletenini je bilo organizirano ob desetletnici njenega delovanja, 8. decembra 1957. Regionalni časopis ''Glas'' Gorenjske je o dogodku poročal dan kasneje in navedel, da so delavci prireditev organizirali sami. Kolektiv se je dopoldne zbral pred slavnostno okrašenim tovarniškim poslopjem, kjer je skupaj z lokalnimi politiki in predstavniki družbenih organizacij prisostvoval programu. Del prireditve je bilo tudi odkritje spominskih plošč padlima borcema in uvedbi samoupravljanja, s katerih je delavka odgrnila jugoslovansko zastavo. 

Spominski plošči nepravilne štirikotne oblike sta izdelani iz belega marmorja, na fasado pa sta pritrjeni samo z eno stranico; večino njune teže podpirata temna kamnita bloka, ki rasteta iz pročelja. Napis je vklesan in rdeče obarvan, toda danes dodobra oluščen. Plošči sta na splošno zanemarjeni, saj je marmor lisast, bloka pa okrušena.

Ivan Smiljanić

===Okupirana Ljubljana je KRIČALA ===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB maj 2022

V spomin na delovanje radia Kričač je RTV Ljubljana oziroma Slovenija postavila na različnih lokacijah po Ljubljani 19 tabel (danes jih je ohranjenih še 14) z enotnim besedilom: 

:::V TEJ HIŠI JE DELOVAL V LETIH 1941 IN 1942 RADIO KRIČAČ.

&quot;Tik-tak, tik-tak, tik-tak. Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF slovenskega naroda!&quot; To so prvič verjetno 17. novembra 1941 (zanesljivo datum ni znan) ob osmih zvečer zaslišali mnogi Ljubljančani in drugi Slovenci iz svojih radijskih sprejemnikov, če so vrteli gumb po valovnih dolžinah med 20 in 40 metri.

Tako kot vsaka vojna je tudi druga svetovna vključevala propagandni boj. V ta namen je KPS sredi leta 1941 v okviru svoje tehnike ustanovila še radijski sektor. Nalogo, da ga postavi na noge, je dobil Milko Goršič. Okrog sebe je zbral šestčlansko ekipo inženirjev in študentov, ki je delovala v globoki ilegali in s strogo ločenimi nalogami. Radijski oddajnik je s precej muke, saj je primanjkovalo sestavnih delov, kar v prostorih elektrotehniškega seminarja na ljubljanski Tehniški fakulteti sestavil Rado Luznar. Oktobra je bila naprava s skromno močjo 5‒6 W gotova, sledila sta dva tedna preizkušanja njene slišnosti.

Ob omenjeni prvi oddaji jih je uredništvo pod vodstvom Prežihovega Voranca v petih mesecih pripravilo še okoli petdeset. Kričač se je redno oglašal trikrat ali dvakrat na teden, oddaje pa so bile dolge približno 15 minut. Besedila je sprva bral Marjan Vesenjak, tik pred njegovim odhodom v partizane pa je nalogo prevzel Milan Osredkar. Prav posebna oddaja je bila na sporedu na predvečer kulturnega praznika 7. februarja 1942. Za celo uro programa sta vznesena besedila pripravila v glavnem Voranc in Fran Albreht. To je bila tudi edina oddaja, za katero je Miloš Brelih priskrbel gramofon in so jo lahko popestrili z glasbo.

Besedila Kričačevih oddaj se niso ohranila. Ohranili so se le zapisi dvajsetih oddaj, kot so jih v italijanščini zabeležili njihovi ne ravno vešči prisluškovalci.

Okupator je Kričačeve oddaje redno spremljal, saj si je na vse kriplje prizadeval, da bi jih preprečil. A iznajdljivi ilegalci so oddajnik nenehno selili. Tako je izpričanih kar 23 lokacij oddajanja. Italijanska vojska jih je najprej iskala s posebnimi sprejemniki, ki jih je razporedila po mestu. Ker vira signala ni odkrila, je začela februarja 1942 izklapljati električni tok po posameznih delih mesta. A Kričačevemu oddajniku je Brelih že na samem začetku dodal preklopnik, ki se je v takih primerih preklopil na akumulator. Končno so vojaške oblasti v Ljubljano poslale najsodobnejše radiogoniometre, a je Brelih, ki je po nalogu partije ostal v italijanski službi na Radiu Ljubljana, od nadrejenih izvrtal, kako jih je mogoče pretentati. Niti italijanska motilna postaja ni rodila sadov. Končalo se je tako, da je 26. marca visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli odredil obvezno oddajo vseh radijskih sprejemnikov in odstranitev vsakršnih anten.

V takih razmerah je Izvršni odbor OF izdal sklep o začasni prekinitvi oddajanja. Zadnjič se je Kričač oglasil 5. aprila 1942 in oddajo kot običajno sklenil s Prešernovimi verzi: &quot;Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave.&quot;

::Jani Luštrek

&lt;!-- Podpis k fotografiji: Spominska plošča na Cigaletovi ulici 5, kjer je potekala zadnja oddaja --&gt;

===Pošebalov rod ===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB april 2022

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:5541_x1675044.0200940454_y5813965.937909696_s18_b2852 '''Pošebal. Zakonjškova hiša'''.] Miklavž pri Taboru 42. Partizanski spomeniki. Geopedija.

&lt;poem&gt;
V TEJ HIŠI SO NAŠLI VARNO ZATOČIŠČE
BORCI REVIRSKE ČETE LETA 1941.
OD TU SO ŠLI AVGUSTA 1941 V NAPAD NA
RUDNIK ZABUKOVICO. GOSPODAR ZAKONJŠEK
JE BIL ZARADI SODELOVANJA S PARTIZANI
USTRELJEN 1941, SESTRA ANTONIJA 1942.
ZB TRBOVLJE 1981
&lt;/poem&gt;

Preko Marija Reke in Šmiklavža nad Taborom so že stoletja speljane poti, ki povezujejo Revirje s Savinjsko dolino. Še pred 2. svetovno vojno so tod mimo stoletne Pošebalove kmetije ljudje v nahrbtnikih tovorili krompir s savinjskih kmetij za revne rudarske družine po Zasavju. 

Bilo je nekako sredi avgusta, ko hribovci žanjejo pšenico. Andrej Zakonjšek, po domače Pošebal, je z nečakom Radom zlagal pšenično snopje v kozolec, ko so prišli na dvorišče prvi partizani, mladi fantje, ki so si nadeli ime Revirska četa. Andrej je vstopil v hišo in položil hlebec kruha na mizo. Vresk je hitro dal roko nanj in pogledal Andreja: »Je cel hlebec naš?« Pošebal je pokimal. Skrbno je pomerjal z nožem, da bi vsakemu odrezal enako velik kos. Fantje so tiho opazovali in čakali.

Konec novembra je pripeljal Nemce na Pošebalovo odpadnik, ki se je tu večkrat nahranil, v zahvalo pa je predal Andreja gestapovcem. V Starem piskru so ga strahovito mučili. Nekaj dni pred ustrelitvijo so ga nacisti privlekli domov in ga pustili pri kozolcu, da je od tam še zadnjikrat gledal rojstno hišo, medtem ko je v njej tekla preiskava.

Rado Zakonjšek, Andrejev nečak, se je že vrgel v časnikarski poklic, ko ga je doletela vojna. Umaknil se je v domači Šmiklavž. S sosedovim Lipčetom sta razpredla mrežo partizanskih zaupnikov daleč naokrog. Priključil se je Revirski četi, ki je odšla na Dobrovlje in postala del Štajerskega bataljona. Bojeval se je pri Sv. Katarini na Dobrovljah. Z bataljonom se je odpravil na legendarni brežiški pohod. Konec leta 1942 sta s soborcem Francem Hribarjem postavila tehniko Cankar. Avgusta 1944 ga je Oblastni komite imenoval za pokrajinskega tehnika KPS za Štajersko. Po vojni je napisal dela ''Taborski kresovi'', ''Velika preizkušnja'', ''Ilegalni tisk med NOB na Štajerskem'', ''Štajerska 1941'', in ''Partizanski kurirji''. 

S prijateljem Tonetom Gržino sva se povzpela na skoraj tisoč metrov visoko Reško planino, kjer ob gozdni cesti počiva Pošebalova domačija. Sprejel naju je gospodar Martin Brečko, nečak Rada Zakonjška - Cankarja. Krepak stisk roke, topel pogled zvedavih oči in povabilo v hišo. V kotu razgreta kmečka peč je kar vabila, da bi zlezel nanjo. Pošebalov mladi rod živi v Trbovljah, niso pa pozabili velike vojne izkušnje, ki je nekoč stehtala tudi njihov rod.

::Stane Gradišnik

===Mladi fantje na dveh straneh===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB marec 2022

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6083_x1548398.6096133115_y5757167.840290545_s19_b2852 '''Grob treh padlih borcev NOV'''] na Planini nad Ajdovščino. Partizanski spomeniki. Geopedija.

&lt;poem&gt;
SLAVA JUNAKOM
ZORN ALOJZ * 1924
PRVAČNA
PANGERC VLADIMIR * 1925
PLANINA
KOBAL ALOJZ * 1927
ERZELJ
PADLI 14. 8. 1943
&lt;/poem&gt;

Ob zidu na koncu pokopališča na Planini pri Ajdovščini stoji nagrobnik, ki je za razliko od drugih poleg križa opremljen tudi z zvezdo. To je nagrobnik Pangerčevih s Planine. Nenavadno je, da sta poleg domačega sina Vladimirja na plošči tudi imeni njegovih soborcev iz drugih krajev, padlih istega dne 14. avgusta 1943. Devetnajstletni Alojz Zorn (rojen 11. 4. 1924) je bil iz Prvačine pri Gorici, šestnajstletni Alojz Kobal pa iz bližnjega Erzelja. Vladimir (rojen 26. 3. 1925) je bil ob smrti star osemnajst let. 

Ko se je Gradnikova brigada utaborila pri Križni jami nad Bločicami oz. nad Bloško Polico, so bili določeni za stražo. Tam so se srečali z belogardistično patruljo, ki se je predstavila, kot da so partizani Notranjskega odreda, in po pogovoru tri fante postrelila, četrtemu je uspelo pobegniti. Partizani, ki so bili v bližini, so stekli za belogardisti, ki so s sabo tovorili zaplenjene puške in čevlje pobitih, vendar so bili prepozni, belogardisti so jim ušli na kolesih, ki so jih pustili v vasi. Po njihovi vrnitvi v Grahovo so Italijani začeli s topovi in minometi streljati na izdane položaje Gradnikove brigade. Eden izmed ustreljenih partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa je umiral dalj časa in klical na pomoč mamo. Domačini so domobrance poznali, bili so to France Balantič, neki Jurjevič ali Jurjevčič in Janez Ule. Balantič je imel med njimi najvišji čin, zato je bil najbrž vodja patrulje. O usodi Jurjeviča ni podatkov, dvajsetletni Janez Ule je padel en mesec pozneje (14. 9. 1943), enaindvajsetletni Balantič pa je zgorel dobre tri mesece za tem (24. 11. 1943) v napadu Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. V vasi so mu postavili spomenik, po njem se imenuje knjižnica v Kamniku, nagrobnik pa krasijo njegovi poznani verzi: »Ležim v globini tiho tiho. / V dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti. / Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« 

Zamolčane žrtve Balantičeve patrulje so bili kmečki fantje in imajo samo navaden nagrobnik na vaškem pokopališču. Pri Alojzu Kobalu, ki je v pričevanjih označen z vzdevkom Sokol, osebni podatki strižejo. Po registru žrtev druge svetovne vojne naj bi se rodil 10. 7. 1925 (in ne 1927, kot piše na vaškem nagrobniku in na spomeniku padlih v Erzelju), umrl pa 28. 9. 1943 na Nanosu in ne 14. 8. pri Bloški Polici kot njegova tovariša. Je to morda tisti, ki je umiral najdlje? Ali so napačni podatki na spomenikih ali v državni zbirki žrtev, bo pokazal pogled v matične knjige. Morda pa zna razrešiti uganko kdo iz njegovega kraja?

*Iztok Čebašek: [https://www.kamnik.info/24070-2/ &quot;Balantičev&quot; zločin v Bločicah.] Kamnik.info.
*Žrtve druge svetovne vojne. Sistory.

::Miran Hladnik

===Človek, človek, kje si ostal?===

'''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB februar 2022

[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:3991_x1675295.3316059262_y5841337.8298362745_s19_b362 '''Spominska plošča partizanski družini Tekavec'''] na Tekavčevi cesti 2, Šoštanj. Partizanski spomeniki. Geopedija.

&lt;poem&gt;
V TEJ HIŠI 
JE STANOVALA DRUŽINA 
TEKAVC - JOŽE,
JOŽEFA, 
MARICA, 
JOŽE - PUMI. 
PADLI KOT PARTIZANSKI BORCI, 
LETA 1942.&amp;ndash;1943.&lt;/poem&gt;

V Šaleški dolini je vojni metež nemalokrat pobiral kar cele družine. Tako so v Šmartnem ob Paki nacisti pokončali in skoraj izbrisali z obličja zemlje družine Steblovnik, Letonja, Klančnik, Puncer, Satler, Plahuta, Deleja in Irmanove. V Šoštanju Leskoškove, Vrhovnikove, Šolnove in Škrubove.

Tekavčevi iz Šoštanja so se pridružili osvobodilnemu gibanju takoj po okupaciji. Junija 1942 so bili že vsi v partizanih. Družinske vezi so se prepletale z zvestobo narodu, njihova življenjska pot se je žal končala zaradi sramotne izdaje domačih odpadnikov.

Oče Jože Tekavc, organizator OF, je padel 18. junija 1942 kot žrtev izdaje partizanskega dezerterja pri Kepovem križu v Šentvidu nad Slemenom.

Mati Jožefa Tekavc - Pepca, borka Pohorskega bataljona, je 17. januarja 1943 skupaj s patruljo zgorela v Šentvidu nad Valdekom, zaradi izdaje soborca, ki se je prodal gestapu. 

Sin Jože Tekavc - Pumi, borec Pohorskega bataljona, pomočnik mitraljezca, je padel 26. oktobra 1942 zaradi izdaje domačina v vasi Kumen na Pohorju. 

Hčerka Marica Tekavc - Zverka, borka Šaleške čete, je prišla julija 1942 k sorodniku v Ravne pri Šoštanju. Prijavil jo je orožnikom, še prej pa pobil s sekiro. 

Predsednica ZB NOB Velenje Andreja Katič je zapisala: 

&lt;blockquote&gt;Ne pozabimo, Hitler nas je želel čimprej izbrisati z obličja zemlje in le pogumnim posameznikom se danes lahko zahvalimo, da smo se uspeli zoperstaviti osvajalcem in njihovim pomagačem. Območje Šaleške doline je vedno sodilo med uporniške kraje. Nasilje, ki ga je izvajal okupator s svojimi ovaduhi, ni zmanjšalo narodne zavesti in želje po uporu. 

Kakšen pa je danes naš odnos do dogodkov pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej? Vse prevečkrat je slišati, da naj se ne ukvarjamo z zgodovino, da mora biti naš pogled uperjen v prihodnost. Seveda, vendar le če smo se iz preteklosti kaj naučili. Časovni odmik, omalovažujoč odnos določene javnosti, okrnjene vsebine v izobraževalnih sistemih ter vse bolj redki živi pričevalci o dogodkih tistega časa pomembno vplivajo na naša vedenja, zlasti pa na odnos do tega dela naše zgodovine. Nikoli ne bi smeli pozabiti, zakaj do vojn prihaja in kakšno trpljenje prinašajo! In da nihče ni vreden več kot drugi.&lt;/blockquote&gt;  

'''Viri'''
*Pina Špegel: ''Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj''. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.
*EŠD 4386. Register kulturne dediščine.
*Milan Ževart in Stane Terčak: ''Od vstaje do zmage: Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki''. Maribor: Obzorja, 1966.
*France Filipič: ''Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severni Sloveniji''. Maribor: Obzorja, 1952.

::Stane Gradišnik, skupina Štajerska v plamenih

==Zgode in nezgode popisovalcev==

'''QR-kode''' 

Odgovor na ponudbo podjetja [https://www.qr-nob.com/ QR-NOB]:

- V poštev pridejo le osrednji spomeniki z veliko imeni padlih in drugih žrtev, saj je le pri njih mogoče pričakovati prižiganje virtualnih sveč; prihodek od prižiganja sveč na računalniku je sicer zelo negotov.
- Postavitev tablic s kodo ne bo legalna, če ponudnik zanjo ne bo priskrbel potrebnih dovoljenj (lastnik parcele, ZVKD, DARS, Ministrstvo za okolje in prostor, KS itd., za njihovo pridobivanje sva potrebovala pol leta), o čemer v ponudbi ni besede.
- Storitev v ponudbi ni časovno omejena, v pogodbi pa zagotovo bo, kar pomeni, da je treba računati z dodatnimi stroški za podaljšanje servisa, nadomestilo poškodovane ali ukradene table (predmet vandalizma bo zlasti rdeča zvezda), spremembo in ažuriranje informacije ipd.
- Osebno se s tovrstno komercializacijo spomenikov NOB ne strinjava; ZB naj denar raje nameni vzdrževanju spomenikov, za trajno in zastonj informacije o spomeniku v več jezikih pa poskrbi na Wikipediji bodisi v samostojnem geslu bodisi v geslu o krajevnih znamenitostih.

'''Daniel Divjak''' 30.9.2021: Zanimivost, da sem ponovno naletel na primer, da je spominsko obeležje bilo shranjeno pri sorodniku, ki je povezan z osebo omenjeno na plošči. Najprej sem pred časom v bližini Šentjurja želel fotografirati spominsko ploščo posvečeno ustanovitvi prve celice KP v Šentjurju. Žal je ni več na steni hiše, pojasnilo je bilo, da je sorodnik ploščo odnesel v Zagreb. Po dveh mesecih iskanja sem dobil odgovor iz Zagreba in pojasnilo, da plošče v Zagrebu ni. Včeraj pa sem za ploščo, ki je bila na Partizanskem vrhu zdaj Sveti planini nad Trbovljami in je bila posvečena  padli partizanki Marjeti Vresk,s pomočjo Marije Govejšek, dolgoletne predsednice ZB NOB Trbovlje, dobil podatek, da naj bi ploščo shranil sin. S pomočjo interneta sem ga našel in se dogovoril, da ploščo, ki jo je rešil ob obnovi hiše, lahko fotografiram. Zgodba s srečnim koncem. Tako je tudi z doprsnim kipom, ki je bil v šoli, katera je nosila ime Oto Vrhunc-Blaž in se je s sklepom skupščine občine Ljubljana-Šiška leta 1992 preimenovala in s tem je kip postal moteč. Tako sem dobil podatek, da je doprsni kip pri njegovem sinu.&quot;

Na začetku projekta na Geopediji je bila večkrat izrečena pripomba, da partizanskih spomenikov ni vredno na novo popisovati, češ da imajo vse že popisane področne zveze borcev in da so vpisani tudi v Register kulturne dediščine. Izkazalo se je, da Register kulturne dediščine, za katerega skrbijo na Ministrstvu za kulturo, vsebuje le okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov in da so podatki v njem zastareli, pomanjkljivi, že skraja napačni (to velja zlasti za spomenike na težje dostopnih krajih, do katerih se popisovalci niso potrudili) ali do partizanov celo izključevalni: cela Škofja Loka ima npr. v [http://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_rkd.xlsx Registru iz časa druge svetovne vojne] le štiri lokacije, in to so nemški bunkerji, ne pa partizanski spomeniki, kar med vrsticami sporoča, da je na Škofjeloškem zgodovinskega spomina vredno samo to, kar je bilo nemškega. 

Področne zbirke spomenikov so popolnejše, vendar so spomeniki vanje vpisani neenotno, največja pomanjkljivost pa je, ker jih ni na spletu. Ker kar ni na spletu, se ne vidi in ne prispeva k zgodovinskemu pomnjenju in je za javno mnenje tako rekoč mrtvo. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 15:53, 22. september 2017 (CEST)

'''Miloš Kermavnar''' 11. 5. 2020: ''Kurirska postaja G-28 nad Hrušico'', ki si jo zaman iskal avgusta 2012. Pri tem se mi postavlja vprašanje ali je možno, da bi se podatki o možni lokaciji toliko razlikovali med seboj glede na različne vire. Pri Partizanskem prehodu čez progo v Log v Bohinju sem resda videl, da se je popisovalec pri vnosu lokacije v Register kulturne dediščine zmotil za eno križišče. To razumem bolj kot lapsus. Pri G-28 pa gre za dva hriba!? Postajo G-28 nad Hrušico pa bom v prihodnosti morda tudi sam obiskal. Za začetek razmišljam o lokaciji iz Registra.

Podobno vprašanje se mi postavlja tudi pri obeležju ''[http://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5079_x1623308.5668232562_y5781419.65720306_s14_b362 LAVRICA, SELA, Selska dolina'']. Lokacija na Geopediji in v Registru se razlikujeta za kakih 700 m. Glede na dejstvo, da je spomenik na fotografijah videti relativno nov, pa se mi postavlja vprašanje, če ne gre za novo postavitev obeležja za isti dogodek, in morda staro (iz leta 1977) še kje obstaja. (Tak primer sem našel na Javorniku nad Črnim vrhom.) Lahko bi ga morda postavili namesto na odročni lokaciji (sedaj sredi gozda), na mesto, kjer bi lahko spomnilo na dogodek več ljudi.

'''Teofil Bizjak''' 11. 5. 2020: V tem primeru gre  za napako pri vnosu  v Register kult. dediščine, o čemer sem jih že opozoril, vendar ne vem, kaj, kako in kdaj bodo na to reagirali! Gre  za spomenik NOB, ki so ga  postavili 1976 in ne 1979, kot je razbrati iz opisa EŠD: 28410.  Iskanje tega pomnika po podatkih iz RKD mi je vzelo kar nekaj časa, tj. plezanje po hribu gor in dol ter sem in tja, a nisem odnehal, dokler ga nisem staknil, nato pa še v bifeju v Selah opravil nekaj razgovorov z domačini, ki so potrdili, ko so videli še fotografije spomenika, da je to edini takšen spomenik v tem okolišu in da drugega ni!

Kar  se tiče mojih izkušenj o jemanju podatkov iz RKD (ministrstvo za kulturo) moram reči, da so dobre in da ni večjih odstopanj, vendar potrebnih popravkov, ki so za nekatere pomembni!  se jih radi ognejo. Včasih celo pa tudi prisluhnejo! Hmmm. Pa vendar! Z njimi še gre! Huje je z Registrom, ki obsega grobove, grobišča ..., in ki ga opravlja in vodi Ministrstvo za delo, družino, soc. zadeve ... Tam ikone sadijo po zemljevidu, kamor padejo. Npr.  grobnica na Brezjah nad Pijavo Gorico je točno locirana (MK), ikona za to grobnico (MDDSZEM) pa je 2,1 km jugovzhodno in če ne prebereš vseh sporočil, ne veš, da gre za eno in isto zadevo! Na opozorila ne reagirajo! 

'''Miloš Kermavnar''' 20. aprila: Ustavil sem se na pokopališču v Poljanah nad Škofjo Loko in poiskal grob Miklavčičevih iz Suše. 
Grob je urejen, napis na nagrobniku obnovljen.
Na Geopedijo sem vnesel fotografije in dopolnil napis na grobu.
Morda bi na osnovi gornjega dejstva lahko dopolnili tudi opis. Meni podrobnosti niso poznane, vendar vse izgleda tako, da sedaj grob ima skrbnika.

V predhodno vnesenih primerih sem že parkrat naletel na spremenjene okoliščine na spomeniku ali pa samo dodal manjkajoče fotografije. &lt;font color=green&gt;Sedaj se pod fotografijo vidi tudi ime datoteke, pa bi morda bilo dobro, če bi se v tem imenu pojavil datum nastanka. Tako bi imel še dodatno informacijo in ne bi bilo potrebno samo s tem obremenjevati opisa.&lt;/font&gt; Jaz sem to že parkrat napravil, opazil pa sem tudi pri npr. Škodiču in Marušiču.

'''Ivan Krivec''' 11. 5. 2020: Letos 22. januarja sem obnovil napis [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:260_x1615133.5169228455_y5823412.3276773635_s13_b362   na plošči,] prosim, če bi dopolnil text zamenjal ali dodal slike na stran geopedije   ... Pozabljena spominska plošča ni več pozabljena, osvežena je in narejen nov napis katerega že davno ni bilo. V vklesanih kanalih črk ni bilo sledu barve niti malo, zbornik pomnikov iz leta 1975 pa piše, da je bil napis rdeče obarvan. Napis je bil pobarvan verjetno samo takrat, prvič in zadnjič, ko je bila plošča odkrita, to je davnega leta 1965. V tej hiši že dolgo nihče ne živi, ampak vseeno naj spomin ostane čim dlje ...

'''Pavel Majerle Kukin''' 17. aprila 2020: Čestitke vsem sodelujočim aktivistom in organizatorjem!
Po pravici povedano sem bil lani kar malo skeptičen kdaj bo številka 5000,
iz razloga ker se mi je zdelo da se vse nekaj počasi odvija ali pa morda celo zmanjkuje volje
in na koncu morda tudi kadrov za to delo.
Sem z vami vred srečen, da ste me prepričali!

Nadaljnje moje razmišljanje pri NOB vrednotah je naslednje:
1. Posebej je potrebno povedati še, da obstajajo grobišča NOB  v zamejstvu Hrvaška na lokacijah: Delnice, Fužine, Lokve, RAB, Plešce pa še se bi kaj našlo. Ta grobišča so nujno potrebna obnove, ker so nekateri grobovi v izredno slabem stanju. Tukaj bi morala dati pobudo republika Slovenija, republiki  Hrvaški, da se pokrene obnova teh vrednot NOB. V teh grobovih je veliko partizanov borcev iz Kočevske, ki so preminuli v bojih. Ali bi morda zavedli tudi ta grobišča v evidenco Wikipedije?

2. V sedanjem času se globoko zavedamo te situacije današnjega časa zaradi korona virusa Covid-19, vendar nam to ne more in ne sme biti izgovor, za spomladansko čiščenje in preventivno vzdrževanje vrednot NOB. Res, da nam tokrat ni viden sovražnik, kje in od kod nas čaka, ubrati je potrebno zahtevane samozaščitne ukrepe in pristopiti k delu vsaj delčkom razmišljanja po kmečki pameti! Jaz sem že to opravil pa virus mi ni nič smetal, verjamem pa da je težava na večjih pokopališčih ...

'''Pavel Majerle Kukin''' 9. aprila 2020: Ni problem označevanja s QR kodo!
Težava nastane zaradi obstojnosti nalepke ...
Torej če želite imeti neomejeno obstojno nalepko s QR kodo,
se mi javite! To tehnologijo imam od izdelave info tabel!
Da označite vse NOB vrednote s QR kodami je odlična ideja!
Pri tem bi morala biti naveza tako izdelana, kot pri kolesarskih stezah, da z mobitelom klikneš na QR kodo in dobiš iz Vikipedije dodatne informacije za to NOB vrednoto.

'''Anton Petrovič''' 17. aprila 2020: Pozdravljeni, sotrudniki!
Nekaj časa se nisem oglašal, ker so bile druge zadeve (zdravstvene) v prednosti. Spodnje Posavje je dobro, celo zelo dobro pokrito. Se bom pa usmeril iz Kostanjevice priti Novemu mestu in temu delu Dolenjske.
Ko bo konec te norije, se pa res lahko srečamo enakomisleči!
Ostanite zdravi!
Tone

'''Anton Petrovič''' 10. aprila 2020: Pomemben dosežek je bil, poleg ostale skrbi za spomenike iz obdobja NOB, tudi
[https://www.krsko.si/objava/174937 tale.]
Lep primer prizadevnega dela in uspešnega sodelovanja!
Skupaj smo močnejši in uspelo nam bo!

'''Vojko Hobič''' 10. aprila 2020: Miran, ne samo, da popisujem. Jaz obenem tudi obnavljam spomenike, in plošče. V prilogi je plošča iz Žarščine in tudi kar sem napisal za ''Svobodno besedo''.

'''Miloš Kermavnar''' 10. aprila 2020: Vesel sem bil tudi reakcije ob vnosu 5000-ega spomenika. Res si želim, da bi modre zvezdice privabile tiste, ki so te spomenike obiskali ali pa jih kako drugače bolje poznajo in bi dopolnili manjkajoče rubrike. Pa tudi, da bi ugotovili, da tudi oni poznajo še kak spomenik, ki ga na geopediji še ni. Jaz sem se poslužil Rutarjevih evidenc, ki so res veliko delo, še posebaj tiste tabele, ki obsegajo tudi katastrske podatke. Poleg tega vsebujejo verjetno vse na tistem teritoriju  (v uvodu omenja 338 obeležij) in ne le tistih iz kulturne dediščine. Te iz prejšnjega dne (in ti so v veliki manjšini) sem vnesel le v primerih, ko sem jih našel na Street View  ali pa je bila lokacija jasno opisana npr. &quot;na pokopališču&quot;.

==Števec spomenikov, zadnji vpis==

*25. 6. 2022    7050    za vmesna stanja glej mesečne okrožnice
*21. 6. 2021    6400    Družinski nagrobniki na britofu Spodnji Brnik (še neobiskano, mogoče jih sploh ni)
*13. 5. 2021    6319    [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6752_x1530198.7208402185_y5804856.841682818_s15_b362 Vida Krošelj, Most na Soči]
*3. 4. 2021     6200    
*31. 1. 2021    6100    [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6510_x1742801.4731897993_y5868525.667830851_s18_b2345 Drago, Erna, Milan Singer, Maribor (spotikavec)] 
*11. 11. 2020   5969    po odstranitvi spomenikov iz 1. svetovne vojne, osamosvojitvene vojne, farnih plošč in drugih nepartizanskih obeležij
*8. 11. 2020    6008  
*16. 7. 2020    5666    [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5965_x1614950.2792408925_y5792889.42066278_s16_b2852 OŠ Franceta Bevka v Ljubljani]
*11. 5. 2020    5300    EŠD 15811: Mače
*4. 3. 2020     4800    EŠD 23414: Krtinovica
*9. 1. 2020     4700 +  Zbirka je bila z novim letom preseljena na Geopedijo World, iz nje je treba odstraniti še nekaj vpisov rapalskih mejnikov, ki med partizanske ne spadajo
*12. 11. 2019   4562    Radizel, Fram (RKD pregledan do konca črke F)
*21. 8. 2019    4240    Graščina v Zagorju
*20. 7. 2019    4150    Vranke nad Blagovico 
*12. 7. 2019    4121    Črni Vrh nad Idrijo
*11. 7. 2019    4075    Gradišče nad Podsmreko
*3. 5. 2019     3942    Vrba
*11. 4. 2019    3902    Bolnica v Županovem lazu (RKD pregledan do Babnega Polja, EŠD 24750)
*5. 4. 2019     3827    Baumgartnerji
*10.3. 2019     3748    Vranoviči, gasilski dom
*24. 1. 2019    3598    Dešen
*12. 1. 2019    3556    Sveta Trojica 1, tiskarna
*28. 12. 2018   3529    Livške Ravne
*2. 11. 2018    3460    Doktorju Sigismundu
*25. 10. 2018   3434    Veliki Cerovec
*10. 10. 2018   3389    Zadlaz, kurirski postaji
*26. 8. 2018    3300    Rudnik kaolina, Črna
*9. 8. 2018     3249    Preserje pri Domžalah
*26. 7. 2018    3233    Zaloka pri Mengšu
*21. 7. 2018    3200    Zapornica na kanalu Kamniške Bistrice na Duplici
*6. 7. 2018     3161    Kulturni dom Radomlje 
*21. 6. 2018    3128    Dr. Julij Polc, Kamnik
*24. 5. 2018    3031    Partizanski zmagi v Framu
*22. 5. 2018    3020    Komenda
*15. 5. 2018    2981    Vojaška bolnica v Robanovem kotu
*4. 5. 2018     2962    Lipnik nad Rakitovcem
*30. 4. 2018    2937    Sava, pred cerkvijo
*9. 4. 2018     2868    Gasilska 10, Ig
*1. 4. 2018     2829    Senegaški mlin
*16. 3. 2018    2802    Strmec nad Dobrno 18
*18. 2. 2018    2703    Rudarjema, Idrija
*17. 2. 2018    2662    Prežek
*31. 1. 2018    2635    Peko Tržič
*8. 1. 2017     2595    Damelj
* 27. 12. 2017  2547    Šolska ulica 2, Tržič
*12. 12. 2017   2524    Blejska Dobrava, nagrobniki
*4. 12. 2017    2501    Slavkov dom
*21. 11. 2017   2474    Brinkovač
*14. 11. 2017   2454    Švicarija
*5. 11. 2017    2434    Tržišče: Krajevna OF
*1. 11. 2017    2423    Goričica pri Ihanu
*28. 10. 2017   2391    Pri Kochu nad Dravogradom
*19. 10. 2017   2368    Radio Kričač
*15. 10. 2017   2349    Pokopališče Dravlje (od zadnjič dodano 26 spomenikov -- ?)
*8. 10. 2017    2320    Katarina Šebat (Gozd)
*27. 9. 2017    2239    Fužina (pri Zagradcu)
*19. 9. 2017    2209    Bolnica Ribnica [od zadnjič je bilo dodanih šest spomenikov, eden je bil morda odstranjen -- preveriti]
*9. 9. 2017     2204    Gimnazija Bežigrad
*27. 8. 2017    2166    Cerovec pri Črešnjevcu (Škodič, Potepan)
*25. 8. 2017    2145    Limbuš 
*22. 8. 2017    2114    pri Zagerčniku
*17. 8. 2017    2095    Kurirska postaja Sp. Jezersko
*12. 8. 2017    2076    Predelovalni obrati Železarne Jesenice
*9. 8. 2017     2047    Padlim v Dragi (aktivni so bili M. Hladnik, Sandi Drole, Ivan Dvoršak, D. Divjak, T. Bizjak, A. Petrovič -- slika za Podbočje)
*3. 8. 2017	2009	Jelenov Žleb
*1. 8. 2017	1996	Grajski dvor, Radovljica
*30. 7. 2017	1985	Lavrica šola
*27. 7. 2017	1964	Vogrinki
*26. 7. 2017	1954	Ukanc
*23. 7. 2017	1941	
*19. 7. 2017	1904	Klek
*13. 7. 2017    1890    Bistrica
*11. 7. 2017    1878    požgana Radovna
*4. 7. 2017     1863    Lesce
*23. 6. 2017	1813	Donas
*8. 6. 2017	1811	pri Gradinu
*27. 4. 2017	1759	Petrič
*26. 4. 2017	1673	
*23. 4. 2017	1605

==Pobrisani dvojniki==

==Opomnik==

*[link na problematičen spomenik na Geopediji presledek ime tega spomenika] -- ime spomeničarja, opis problema, datum
*itd.

==Prestaviti==

*Spominski park na Medvedjeku {{opravljeno}} prestavljeno v sloj Osamosvojitveni spomeniki oz. Spomeniki osamosvojitvene vojne 1991. na stari Geopediji
*Zavetniki {{opravljeno}} prestavljeno v sloj Osamosvojitveni spomeniki oz. Spomeniki osamosvojitvene vojne 1991. na stari Geopediji

*[http://www.geopedia.si/#T105_L22596_F22596:1_x400023.004272461_y74181.4985771179_s17_b4 Sloj Spomeniki prve svetovne vojne] na Geopediji
*[http://www.geopedia.si/#T105_L24004_F24004:1_x468886.754272461_y110469.248577118_s18_b2 Sloj Osamosvojitveni spomeniki] na Geopediji

&lt;hr&gt;
Wordova datoteka s spomeniki, ki so bili iz zbirke izločeni (45 obeležij), je dostopna na https://slov.si/doc/izloceni_spomeniki.docx . Opremljeni so tudi s slikami in koordinatami, prekopirajte jih prosim v ustrezne druge sloje na Geopediji. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 18:28, 11. november 2020 (CET)

*po opozorilu M. Kermavnarja zbrisal spomenik 29 žrtvam eksplozije v smodnišnici v Jezernici (Italija) maja 1945 -- M. Hladnik 17. 1. 2022
*po opozorilu M. Kermavnarja zbrisal ploščo na koči na Govejku, ki jo je 1935 posvetil škof Rožman -- M. Hladnik 17. 1. 2022
*&lt;s&gt;Vranke nad Blagovico&lt;/s&gt; 
*&lt;s&gt;Valentin Vodnik, Koprivnik&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Villa rustica, Mošnje&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Žnidaršič, Vajnež&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Robič, Plavški Rovt&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;1. svetovna vojna, npr. v [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2579_x485441.625_y128213.75_s15_b4 Gornjem Gradu]&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;1. svetovni vojni, Kotlje&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;1. svetovna vojna, Gorjansko&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;osamosvojitveni vojni v Metliki&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;generalu Maistru&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Martinu Cerarju, Ihan&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Ravnica (Mošnja)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Hrvatski trg, Ljubljana (1. sv. vojna)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Nova Štifta 1. svetovni vojni&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Ljubljanska cesta 69, Domžale (osamosvojitev)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Sanabor 1a (osamosvojitev)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Vrhpolje 43 (osamosvojitev)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Primskovo (farna plošča)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Ladja 30 (skladišče orožja 1991)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Doprsni kip Rudolfa Maistra, Unec&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Povojnim žrtvam v Grahovu&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Zamolčanim žrtvam (več spomenikov)&lt;/s&gt;
*&lt;s&gt;Ljubno ob Savinji (dva spomenika 1. svetovni vojni)&lt;/s&gt; Umaknil iz zbirke --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 18:17, 11. november 2020 (CET)

== Neurejene povezave na spomenike ==

*[https://www.kamra.si/mm-elementi/item/spomenik-nob-pred-osnovo-solo-cirkovci-125.html Cirkovci.] Kamra.

==Prijave izginulih ali poškodovanih spomenikov policiji==

===Prijaviti odstranitev===
*Nomenj (dve odstranjeni plošči)
*Kostanj
*Lovska koča Talež {{opravljeno}}
*Duplje {{opravljeno}}
*Mače {{opravljeno}}
*Zapolje pri Vranji peči
*Kardeljeva koča na Mali planini
*Spodnje Palovče
*Davča {{opravljeno}}, vendar brez odziva
*Peko Tržič {{opravljeno}}, odziv je bil, vendar so plošče še vedno v neki drvarnici
*Aljažev stolp na Triglavu {{opravljeno}}, uspelo
*Jesenice (ducat spomenikov in spominskih plošč) {{opravljeno}}, vendar brez odziva
*Zalog pri Ljubljani {{opravljeno}}, vendar brez odziva

===Zgled prijave===

Spoštovani gospod komandir Robert Račman, prijavljam izginotje
naslednjih šestih spominskih plošč v občini Jesenice:

# Hrušica 55: Vojakoma Martinu Ščurku in Andreju Skobernetu, lastnik plošče Slovenske železnice (http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2628_x424713.629620117_y145478.212204193_s18_b4). EŠD 5337 (http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5537). Trenutni stanovalci na tem naslovu in sosedje ne znajo povedati, kdaj je plošča izginila s fasade. 
# V bregu nad hišo Spodnji Plavž 20: Rupertu Kiršnerju, (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2630_x425637.875_y144227.04296875_s16_b4). EŠD 5367 (http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5367). Plošča je pogrešana od leta 2013. 
# Pionirska ulica 4: Ludviku Benedičiču (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2617_x430001.769226074_y142737.286565781_s16_b4). Lastnika Zidarevića ni bilo doma, da bi ga vprašal, zakaj plošče po obnovi hiše ni montiral nazaj na fasado. # Cesta železarjev 27: Ferdu Korenu (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2633_x428987.417800903_y143383.021625519_s17_b4). Na mestu podrte hiše je zdaj servis Peugeot, na vprašanje o plošči po e-pošti se niso odzvali. 
# Cesta Toneta Tomšiča 10: Bertiju Vergelu (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2634_x428452.877845764_y143905.874288559_s17_b4). V  obnovljeni hiši ni bilo nikogar doma, da bi povprašal o usodi odstranjene plošče.
# Cesta Franceta Prešerna 48 (Glasbena šola Jesenice): Francu Marklju (http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2762_x427937.254272461_y143576.998577118_s18_b2). V dokumentaciji ZB Jesenice piše, da je plošča v hrambi muzeja, vendar v muzeju plošče nimajo evidentirane. Na enak način so že pred leti izginile tudi druge plošče s področja nekdanje železarne, zaupane muzeju; njihovo izginotje bom prijavil posebej.

Opravičujem se, če je bila katera od odstranitev že prijavljena. Vesel
bom podatka, kdaj se je to zgodilo, da ga vnesem v zbirko partizanskih
spomenikov na Geopediji
(http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4).
Pri prijavah vandalizma nad spominskimi ploščami v drugih občinah so
bili občinski organi, krajevne skupnosti, lokalni ZVKD-ji in področne
Zveze borcev neodzivne, zato prijavo pošiljam tokrat samo na naslov
policije, ki se je doslej zgledno odzvala. Z lepimi pozdravi, Miran Hladnik
&lt;hr&gt;

Od: Miran Hladnik gmail &lt;miran.hladnik@gmail.com&gt;&lt;br&gt;
Datum: 12. februar 2018 10:37&lt;br&gt;
Zadeva: Izginula partizanska obeležja na področju nekdanje Železarne Jesenice&lt;br&gt;
Za: pp_jesenice.pukr@policija.si

Spoštovani gospod komandir, kot sem napovedal v prejšnjem pismu, vam
pošiljam še seznam spominskih obeležij, ki so izginila s področja
nekdanje jeseniške železarne. Prvi dve sta poniknili v Gornjesavskem
muzeju, za druge pa ne vem. Zavedam se, da je od izginotja verjetno
minilo preveč časa, da bi jih lahko izsledili, želim pa, da so izgube
ali uničenje dokumentirani. Projekt, v okviru katerega se je pokazalo,
kaj od obeležij vse manjka, vsebuje trenutno 2650 popisov od skupaj
kakih 4000 in je precej izčrpnejši od selektivnega Registra nepremične
kulturne dediščine. Po drugih krajih je uničene kulturne dediščine
manj kot na Jesenicah, res pa je, da je bilo na Jesenicah plošč več
kot kje drugje.

Spominske plošče iz Železarne Jesenice, ki so bile izročene muzeju v
varstvu, zdaj pa jih tam ni več:

# http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2133_x427900.375_y143665.5_s17_b4 Ob fotografiji v muzeju je s 27. 1. 1998 datiran zapis &quot;Plošča je odstranjena in je v muzeju na stopnišču.&quot; Muzej plošče nima v evidenci. Plošče ni več oz. se ne ve, kje je. 
# http://www.geopedia.si/#T105_F14705:2134_x427918.375_y143665.5_s17_b4 V Zgornjesavskem muzeju je ob fotografiji plošče zapis, datiran 22. 1. 1998: &quot;Plošča je v muzeju na stopnišču&quot;. Med muzejskimi objekti plošča ni evidentirana. Plošče ni več oz. se ne ve, kje je.

Spominske plošče iz Železarne Jesenice, ki jih nisem uspel več najti;
mogoče je katera od naštetih ohranjena v notranjosti objektov, ki so
nekoč pripadali Železarni:

# http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2139_x427910.875_y143699.5_s17_b4
# http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2140_x427930.375_y143699.5_s17_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2141_x427948.875_y143700_s17_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2144_x427970.375_y143698.5_s17_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2135_x427939.125_y143666.75_s17_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2136_x427900.375_y143619_s17_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2137_x427915.875_y143620_s18_b4
#  http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:2138_x427932.375_y143619.5_s18_b4

Lep pozdrav, Miran Hladnik</text>
      <sha1>g945sfkdu2wqt6gwah60wou4mp8sqj3</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Prevedeni zgodovinski romani</title>
    <ns>0</ns>
    <id>3768</id>
    <revision>
      <id>72373</id>
      <parentid>72371</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T10:36:31Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="40951" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927, ki ga do nedavnega ni imela nobena slovenska knjižnica.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, sta na prvem mestu srbščina/hrvaščina/bosanščina in nemščina (9), sledijo češčina in francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>5puqqs2g0zxm0igis94bx5u4tpb5kyd</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72374</id>
      <parentid>72373</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T10:38:57Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="40905" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, sta na prvem mestu srbščina/hrvaščina/bosanščina in nemščina (9), sledijo češčina in francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>1lyk1z7qy3p70tmyag3nywodbkmkhru</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72375</id>
      <parentid>72374</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:24:09Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41057" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, sta na prvem mestu srbščina/hrvaščina/bosanščina in nemščina (9), sledijo češčina in francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>l4t41kqfbz2czp1o3ac8j2x0nq5vr5i</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72376</id>
      <parentid>72375</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:26:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41274" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, sta na prvem mestu srbščina/hrvaščina/bosanščina in nemščina (9), sledijo češčina in francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''. Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>3x75vd1y9tggedwdxz1gwbxes22vl2c</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72377</id>
      <parentid>72376</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:28:34Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Literatura */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41359" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, sta na prvem mestu srbščina/hrvaščina/bosanščina in nemščina (9), sledijo češčina in francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>dxiah69wwzfhe4qnrhvdg054izb2u6w</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72378</id>
      <parentid>72377</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:38:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41358" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so češčina (xx), srbščina/hrvaščina/bosanščina, nemščina (9), francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>cxc31og9y2zwwr8c3wq5v9sbtb4bh8h</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72379</id>
      <parentid>72378</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:42:22Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Sklep */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41401" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so češčina (xx), srbščina/hrvaščina/bosanščina, nemščina (9), francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>krrk5offvqohfugd469yv04sfka8z8o</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72380</id>
      <parentid>72379</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:47:28Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41498" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so češčina (xx), srbščina/hrvaščina/bosanščina, nemščina (9), francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>ik5y5dj72op16ykm7c3tow12wz0qomr</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72381</id>
      <parentid>72380</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:52:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41518" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so češčina (xx), srbščina/hrvaščina/bosanščina, nemščina (9), francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>brzuiiboia37g4xr4ego750ln3h340k</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72382</id>
      <parentid>72381</parentid>
      <timestamp>2022-08-04T11:54:23Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="41528" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo redke in bolj kot ne naključne prevode slovenski del. V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982). Druge Jurčičeve zgodovinske pripovedi niso bile deležne prevodnega interesa, v nemščino je bila 1907 prevedena le partitura opere Vida Rista Savina po Jurčičevem romanu ''Lepa Vida'' (1877). 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1948 v češčino prevedel Miroslav Plechač,&lt;ref&gt;Anki Polajnar hvala za obilna dopolnila čeških prevodov in prevodov iz češčine.&lt;/ref&gt; 1949 v slovaščino Ján Irmel, 2021 pa v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar. Pregljevega ''Plebanusa Joannesa'' (1920) je 1930 v češčino prevedel Bohuš Vybíral, v srbščino 1979 Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. V pozabo je šel feljtonski prevod »starokorotanskega romana« Ivana Laha ''Angelin Hidar'' (1923) v češčino leta 1927.

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. Od sodobnih zgodovinskih romanopiscev je bil izjemne prevodne pozornosti deležen Drago Jančar. Njegov roman ''Galjot'' (1980) je bil preveden v ducat jezikov, ''Severni sij'' (1984) v 13 jezikov in ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) v osem jezikov. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej (1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška) pokazala češka. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so češčina (xx), srbščina/hrvaščina/bosanščina, nemščina (9), francoščina (7), angleščina (6), ruščina (5).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Grafikon razkriva jezikovne preference do konca druge svetovne vojne. Prednjačijo prevodi iz nemščine (38), drugi jeziki so dokaj enakovredno zastopani (ruski 29, angleški 27, francoski 25), le južnoslovanskih (20), poljskih (19) in čeških (19) je nekaj manj. Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in 1920–1945 spet nemščina v spremstvu ruščine. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1900 je zaradi majhnega števila prevodov o jezikovnih preferencah težko govoriti, do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (17) pred hrvaščino/srbščino (15) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, sta povedli nemščina in ruščina ter in pustili za sabo druge jezike. Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (36), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (35) prevzeli svetovni jeziki (54).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest Črna žena, ki jo je leta 1910 v časopisu Domoljub objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg (1909).

Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu. 

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod dvema različnima naslovoma: Psoglavci »zgodovinska slika« (Slovanski svet 1888) in Pasjeglavci, »zgodovinska povest« (1906). 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel njegov zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov. 

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 okrog 200 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 177 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>io6gpv7ax7tca5jngey564rtts42vmp</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>