Partizanski spomeniki na Geopediji

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10.xsd" version="0.10" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.39.0-wmf.23</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="2300" case="first-letter">Gadget</namespace>
      <namespace key="2301" case="first-letter">Gadget talk</namespace>
      <namespace key="2302" case="case-sensitive">Gadget definition</namespace>
      <namespace key="2303" case="case-sensitive">Gadget definition talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Partizanski spomeniki na Geopediji</title>
    <ns>0</ns>
    <id>2433</id>
    <revision>
      <id>72415</id>
      <parentid>72359</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T01:56:18Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Kartoteka Muzeja novejše zgodovine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="50110" xml:space="preserve">&lt;big&gt;Klikni &lt;br&gt;'''[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1709131.9524565407_y5766409.413833694_s9_b362 &lt;!-- http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 --&gt; Partizanski spomeniki] &lt;br&gt; na Geopediji World.''' &lt;/big&gt;

Navodila so na začetni strani, kamor usmerja povezava v zgornji vrstici, semle pa dodajamo podatke o virih in povezave na vire, ki lajšajo popisovanje. Fotografije spomenikov na navedenih mestih v glavnem niso v javni lasti (razen če to ni izrecno označeno) in jih brez dovoljenja avtorjev ne smemo uporabiti na Geopediji, zato spomenike posnamemo in svoje slike naložimo na Geopedijo sami. 

==Ob projektu nastale publikacije==

*Franc Kulovec. ''Pomniki boja za svobodo.'' Novo mesto: Združenje borcev za vrednote NOB, 2020. 174 str.

==Splošno==

*[[:w:Partizanski spomenik|Partizanski spomenik]]. Wikipedija.
*[[:w:en:Monuments to the Slovene Partisans|Monuments to the Slovene Partisans]]. Wikipedia.
*[[:w:Kategorija:Partizanski spomeniki v Sloveniji|Partizanski spomeniki v Sloveniji]]. Wikipedija.
*Blaž Štangelj: [https://www.zzb-nob.si/eu-projekt-evropska-antifasisticna-dediscina/oris-organizacije-partizanskih-bolnic-na-slovenskem/ Oris organizacije partizanskih bolnic na Slovenskem.] ZZB NOB 2022.
*Metod Mikuž: [https://hdl.handle.net/11686/file22744 Oris partizanske sanitete na Slovenskem] (1967). Sistory.
* Gal Kirn: ''Partizanski protiarhiv: o umetniških in spominskih prelomih jugoslovanskega NOB''. Ljubljana: Maska, 2022.
*[[:w:Ogla Kastelic|Olga Kastelic]]: Evidenca spomenikov NOB. [https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/008_1960-61_varstvo_spomenikov.pdf ''Varstvo spomenikov'' 7 (1960/61).] 90&amp;ndash;91.
*Arhiv revije ''[https://www.zvkds.si/sl/knjiznica/varstvo-spomenikov Varstvo spomenikov]'' 1948-.
*[https://slov.si/mnz/ Kartoteka Muzeja novejše zgodovine]
*[https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_rkd2.xlsx Partizanski spomeniki v Registru nepremične kulturne dediščine.]&lt;ref&gt;V tabeli so izbrane enote dediščine, ki vsebujejo datacijo &quot;druga svetovna vojna&quot; (2928 enot). Podatki odražajo stanje registra nepremične kulturne dediščine na dan 23. 6. 2017. Tabela vsebuje naslednje podatke: EŠD evidenčna številka enote dediščine, ime enote iz RKD, zvrst (1=arheološka najdišča; 2=stavbe; 3=parki in vrtovi; 4=stavbe s parki ali z vrtovi; 5=spominski objekti in kraji; 6=drugi objekti in naprave; 7=naselja in njihovi deli;. 8=kulturna krajina), avtor (če je znan), opis enote, datacija enote iz RKD (nanaša se na nastanek javnega spomenika), opis lokacije, kjer je enota (2=OE Celje, 3= OE Nova Gorica, 4=OE Kranj, 5=OE Ljubljana, 6=OE Maribor, 7=OE Novo mesto, 8=OE Piran), datum začetka veljave odloka, s katerim je enota razglašena za kulturni spomenik, vrsta razglasitve (2=SDP; 1=SLP; 0=neznano (razglašeno pred letom 1981); prazno=ni spomenik, ampak varovana dediščina), naselje. -- Magda Miklavčič Pintarič. Miloš Kermavnar je v stolpec L dopisal:  '''da''' za zapise, ki sem jih prekontroliral in dopisal še EŠD v zapisih, ki sem jih pregledal po tvojem obvestilu, da bi bilo tako zaželeno. V Geopediji manjkajoča obeležja sem vnesel s podatki iz RKD; '''ni''' za zapise, za katere sem ocenil, da ne sodijo v Geopedijo. Tu sem vključil kočevarske vasi, obeležja zamolčanih žrtev in posamezne zapise o zgodovinskih objektih brez povezave na NOB. Ostale oznake razen da in ni pa so pri zapisih, kjer nisem vedel kaj bi z njimi. Če jih v Geopediji ni bilo, jih tudi nisem vnašal, če pa so bili jih nisem spreminjal. Prazne celice so tiste, za katere si rekel, da si jih pregledal že ti in sem jih označil v stolpcu M.  &lt;/ref&gt;
*[[:w:Seznam nosilcev partizanske spomenice 1941|Seznam nosilcev partizanske spomenice 1941]]. Wikipedija.
*[[:w:Seznam slovenskih narodnih herojev|Seznam slovenskih narodnih herojev]]. Wikipedija.
* [https://slov.si/doc/837_vodnik_po_partizanskih_poteh.pdf ''Vodnik po partizanskih poteh''.] Ljubljana: Borec, 1978 (pred tem na &lt;s&gt;http://www.znaci.net/00003/837.pdf&lt;/s&gt;.
* Zbirka Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 1--54
*[http://www.geopedia.si/#T105_L8236_F14705:1071_x473395.875_y85895.600785319_s9_b4 Pot kurirjev in vezistov.] Geopedija.
* [http://www.geopedia.si/#T105_L8602_x479429.406_y105574.89799999999_s9_b4 Partizanske bolnišnice.] Geopedija.
* [http://www.geopedia.si/#T1606_L11394_x499072_y112072_s9_b4 Grobišča.] Geopedija. 
*[https://www.ikomunala.si/ddmoduli/iskalnik_grobov/Iskalnik.aspx?a=KomunalaProdnikDomzale Iskalnik grobov za občino Domžale.]
*'''[https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Register kulturne dediščine na zemljevidu.]'''
**˙([http://giskd6s.situla.org/giskd/ stari zemljevid RKD.])
* [https://gis.ktn.gv.at/webgisviewer/atlas-mobile/map/Basiskarten/0rientierung%20u.%20Kataster avstrijska koroška katastrska karta!]
*[https://www.kamra.si/iskanje.html?searchword=spomeniki+nob Spomeniki NOB na Kamri, digitalizirani kulturni dediščini slovenskih pokrajin.] [Išči tudi z izrazi partizanski, obeležje, plošče ipd.]
*Primož Šmajdek. [http://spomeniki.blogspot.si/ Simboli polpretekle zgodovine.] Blogspot.si.
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spomeniki%20NOB%20v%20Sloveniji Spomeniki v Sloveniji.] 
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spominske%20plo%C5%A1%C4%8De%20NOB%20v%20Sloveniji Spominske plošče NOB v Sloveniji.]
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Grobovi%20in%20grobi%C5%A1%C4%8Da%20NOB%20v%20Sloveniji Grobovi in grobišča v Sloveniji.]
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/boj%20proti%20okupatorju Boj proti okupatorju] ... in druge kategorije na tem spletišču.
*&lt;s&gt;[http://www.znaci.net Dokumenti i knjige o drugom svetskom ratu na teritoriji Jugoslavije i povezanim zbivanjima.] Znaci.net (tudi nemški fotografski dokumenti in slike spomenikov).&lt;/s&gt; Spletišča žal ni več.
* &lt;s&gt;Franci Sterle: [http://znaci.net/00003/787.pdf Tomšičeva brigada.]&lt;/s&gt; Knjige žal ni več na spletišču.
*[http://www.mg-lj.si/si/obisk/2275/zivljenja-spomenikov-katalog/ Življenja spomenikov: druga svetovna vojna in javni spomeniki v Sloveniji 1945–1980. Razstava MG+MSUM.]
*[http://www.spomenikdatabase.org/ Spomenik Database: An exploration of Yugoslavia's historic and enigmatic endeavor into abstract anti-fascist WWII monument building between 1960 &amp; 1990.]
*[http://www.najdigrob.si/slovenski-grobovi/ Slovenski grobovi]
*''Krajevni leksikon Slovenije''
**Žalec (1976): Vransko, Tabor, Prebold, Polzela, Braslovče, Žalec (pdf)
**Ajdovščina (1968):
**Kočevje (1971)
**Mozirje (1976)
*Emonec: Fašistično - domobranski teror nad Slovenci I-XXXII. Blog MMC RTV SLO. [https://www.rtvslo.si/blog/emonec/fasisticno-domobranski-teror-nad-slovenci-xxxii/119213 jan. 2018] do [https://www.rtvslo.si/blog/emonec/fasisticno-domobranski-teror-nad-slovenci-xviii/118967 maj 2018]; gl. tudi objave prej in pozneje.
*Makso Šnuderl: ''Fašistično domobranski teror nad Slovenci'' (1944; samo 10 ohranjenih izvodov v Cobissu)
*Silvo Grgić: Zločini okupatorjevih sodelavcev: 
**Knj. 1, Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani, 1995
**Knj. 2, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci, 1997
**Knj. 3, V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani, 2002
*[http://www.vojnapotovanja.si/ Vojna potovanja]. Blog
*[https://slov.si/doc/tigrovci.doc Seznam tigrovskih obeležij, stanje leta 2007]
*''Pomniki naše revolucije''. Ur. Ferdo Gestrin idr. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961
*''Domicili v slovenskih občinah: Revolucionarna izročila''. Ur. Franc Debeljak idr. Ljubljana: Skupnost slovenskih občin, 1981. {{COBISS|ID=15911424}}

===Kartoteka Muzeja novejše zgodovine===

Na enem skenu sta  dve kartici, naslednji sken je hrbtna stran teh dveh kartic. Če je naslednji sken spet prva stran nove kartice, pomeni, da prejšnji ni imel hrbtne strani, kjer pa je na hrbtni strani teksta več kot eno stran, pa je najprej le prednja stran (sama), potem pa dve kartici hrbtnih strani. -- Urban Pipan

*[https://slov.si/mnz/akcije Akcije in borbe]
*[https://slov.si/mnz/celje Celje]
*[https://slov.si/mnz/gorica Gorica]
*[https://slov.si/mnz/novomesto Novo mesto]
*[https://slov.si/mnz/koper Koper]
*[https://slov.si/mnz/ljubljana Ljubljana]
*[https://slov.si/mnz/ljubljana_mesto Ljubljana mesto]
*[https://slov.si/mnz/murska_sobota Murska Sobota]
*[https://slov.si/mnz/koroska Koroška] -- rezervirano Stane Gradišnik
*[https://slov.si/mnz/gradnje Partizanske gradnje]
*[https://slov.si/mnz/posebnosti Posebnosti]
**[https://slov.si/mnz/spomeniki Spomeniki in plošče]
**[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni Spomeniki po vojni]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/celje Celje] -- Stane Gradišnik {{opravljeno}}
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/gorica Gorica]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/koper Koper]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/kranj Kranj]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/ljubljana Ljubljana]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/maribor Maribor]
*[https://slov.si/mnz/razno Razno]
*[https://slov.si/mnz/sovrazniki Sedeži sovražnih formacij]
*[https://slov.si/mnz/skladisca Skladišča]
*[https://slov.si/mnz/sole Šole]
*[https://slov.si/mnz/intendanca Trgovska mreža, intendanca]

==Gorenjska==

*''Zbornik spominov in akcije: 80 let OF in upora''. Ljubljana: Mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana, 2021. {{COBISS|ID=61165059}}
* Bogdan Osolnik: ''Posvetovanje gorenjskih aktivistov OF na Jelovici, 13.-15. maja 1944''. --- Miroslav Stiplovšek: ''Razvoj in delovanje organizacij OF v kamniškem okrožju spomladi 1944.'' Domžale: Občinska konferenca SZDL Domžale, Kulturna skupnost Domžale, 1984 (Ob XV. zboru gorenjskih aktivistov v Mengšu).
*Franc Štefe Miško idr. ''Udin boršt''. Kranj: ZB, 2013. 
*Pavle Lešnjak, Djuro Šmicberger: ''Uporni Bežigrad''. Ljubljana: SZDL, 1989 (Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana-Bežigrad, 3).
*Franc Ekar: [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1962_02.pdf#page=85 Partizanska kurirska pot.] ''Planinski vestnik'' febr. 1962. 83&amp;ndash;86.
*Gorenjska partizanska pot [Kartografsko gradivo] + Dnevnik z Gorenjske partizanske poti. 1965, 1981.
*[https://slov.si/doc/kolesarski_maraton_1980.pdf ''Kolesarski maraton ob pomnikih padlih borcev in talcev NOV''.] Hrastje Prebačevo: Športno društvo Jakob Štucin - Kolesarska sekcija, 1980.
*[https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Stolpersteine_in_Ljubljana Stolpersteine in Ljubljana.] Wikimedia Commons.
*''Spominska obeležja NOB občine Kamnik: Ob trideseti obletnici osvoboditve''. 1975. (Slovanka RP M C 3612) 
*[http://www.slov.si/doc/kamniski_spomeniki.pdf ''Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik''.] ZZB NOV, 1988. {{opravljeno}}
*Danijel Kaštrun: ''Kronika župnije Sela pri Kamniku: 1903-2016''. 2017 (dostopno samo v knjižnici F. Balantiča v Kamniku).
*''Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini'', 1979. {{opravljeno}}
*''Od spomenika do spomenika v občini Tržič''. Tržič, 1981 {{opravljeno}}
*Spomeniki NOB in ljudske revolucije, grobovi in grobišča borcev NPV, talcev in žrtev fašističnega nasilja v občini Jesenice. Kranj: Zavod za spomeniško varstvo, februar 1982. {{opravljeno}}
**[http://slov.si/doc/ks_blejska_dobrava.pdf KS Blejska Dobrava]
**[http://slov.si/doc/ks_dovje_mojstrana.pdf KS Dovje-Mojstrana]
**[http://slov.si/doc/ks_hrusica.pdf KS Hrušica]
**[http://slov.si/doc/ks_javornik_koroska_bela.pdf KS Javornik - Koroška Bela]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_plavz.pdf KS Jesenice Plavž]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_mezakla.pdf KS Jesenice Podmežakla, Mežakla]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_sava_zelezarna.pdf KS Jesenice Sava, Železarna]
**[http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora]
**[http://slov.si/doc/ks_planina_pod_golico.pdf KS Planina pod Golico]
**[http://slov.si/doc/ks_ratece_planica.pdf KS Rateče-Planica]
**[http://slov.si/doc/obcina_zirovnica.pdf Občina Žirovnica]
*''Gorenjska v borbi za svobodo'', 1&amp;ndash;5 (1959&amp;ndash;1961) [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-W5H3L469/7e643f12-e881-404f-a5d7-12ed1efdd0f1/PDF dLib 1] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GWBX8UL1/dfc86fc9-d01f-4a80-a514-18ae3192224e/PDF dLib 2] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OUHNN2M7/02bbc9be-c215-42d0-87f1-c55cc56aba51/PDF dLib 3] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-F2QHK1Y8/9fa35bdb-faa4-49b5-82ae-999218529b13/PDF dLib 4] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YXTXRAVT/72245bab-4e09-4a38-acce-dc90048eb1f1/PDF dLib 5]
*Mina Mušinović: ''Javni spomeniki 19. in 20. stoletja na Gorenjskem''. Doktorska disertacija, 2013.
*Alojz Kos: Po poti spominov: Spominska znamenja NOB in socialistične revolucije v občini Radovljica. ''Radovljiški zbornik'' 1990. {{opravljeno}}
*Stane Krapež. ''Pomniki NOB na Škofjeloškem''. Ljubljana: Borec, 1986. {{COBISS|ID=5854265}}
*[https://zbnobskofjaloka.weebly.com/spomeniki-nob-na-scaronkofjeloscaronkem.html Spomeniki NOB na Škofjeloškem]: Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas, Žiri. {{opravljeno}}
*''Ne pozabite nas: Obeležja svobode: Spomini in spomeniki''. Ur. Mirjan Trampuž idr. Mengeš: Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Občine, 2016. {{opravljeno}}
*''Pomniki NOB v občini Kranj''. Ur. Pavle Bajželj idr. Kranj: ZZB NOV Kranj, 1975. {{opravljeno}}
*Gozdana Miglič: [https://slov.si/doc/spomin_je_moc.pdf ''Spomin je moč: Pomniki revolucije v občini Ljubljnana-Šiška.] 1985.
*Sonja in Jože Mirtič: [http://slov.si/doc/nepozabimopreteklosti.pdf Ne pozabimo preteklosti.] ZB Dovje-Mojstrana, 2008. {{opravljeno}}

== Primorska==
*Tomaž Pavšič: ''Spomeniki v Avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini''. Trst: Konzulat RS, 1997. [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk1.pdf 1. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk2.pdf 2. del] 
*[https://www.spomeniki.org/monuments/ Arhiv spomenikov.] Slovenska kulturna in gospodarska zveza, Trst, 2020.
*[http://www.anpits.it/o-44.php?lang=SLO ''0-44''.] Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste / Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor. 2013-
*Franc Rado Jelerčič: ''Mihaela Škapin-Drina in Veliko Polje''. Nova Gorica, 2007.
*Jožko Martelanc: ''Goriška fronta 1943''. Nova Gorica: Območno združenje borcev in udeležencev v NOB Nova Gorica in Organizacijski odbor za praznovanje 60-letnice Goriške fronte. Šempeter pri Gorici, 2003.
*''Zbornik razprav o zgodovini Renč: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Renče leta 1256''. Ur. Miran in Radivoj Pahor. Renče; Vogrsko: Občina, 2010.
* ''Ljudje in kraji ob Pivki''. Ur. Simon Fatur. Kulturna skupnost Postojna, maj 1975. 344 str. 
*Karlo Černic: [http://www.comune.doberdo.go.it/portale/export/sites/doberdo/allegati/archivio_file/varie/nocemo_pozabiti_non_vogliamo_dimenticare.pdf Nočemo pozabiti.] Doberdob, 1995 in 2015.
*[https://it.wikipedia.org/wiki/Pietre_d%27inciampo_in_Friuli-Venezia_Giulia Pietre d'inciampo in Friuli-Venezia Giulia.] Wikipedia.
*[http://www.cnj.it/PARTIGIANI/garibaldi_scotti.htm Partigiani italiani in Jugoslavia.]
*[[:c:https://Category:Monuments and memorials in Friuli-Venezia Giulia]]
*[[:c:Category:Stolpersteine_in_Trieste]]
*[[:c:Category:Stolpersteine in province of Gorizia]]
*[[:c:Category:Stolpersteine in Doberdo del Lago]]
*[http://www.lintver.it/cultura-paesi-quintaparte.html Le due grandi guerre.] 
*Jurij Fikfak: Simboli in ritualne prakse spora in sožitja: Nekateri italijansko-slovenski diskurzi. ''Studia ethnologica Croatica'' 21 (2009). 355-387.
* Miloš Kermavnar: [http://slov.si/doc/gorisko.xlsx Še 62 obeležij za Goriško], avgust 2020. [xlsx datoteka]
* Vili Prinčič: ''Štandrež v duhu NOB''. Štandrež, 2008. INZ, SAZU
*''Krajevni leksikon  Slovencev v Italiji. 1: Tržaška pokrajina'', 1990; ''2: Goriška pokrajina'', 1995. OHK
* ''K spomenikom NOB v občini Postojna''. Ur. Cveto Bajc idr. Postojna: ZSMS, 1981. 
* Borut Klabjan: [https://www.academia.edu/38636313/_Our_Victims_Define_Our_Borders_Commemorating_Yugoslav_Partisans_in_the_Italo-Yugoslav_Borderland?email_work_card=thumbnail-desktop &quot;Our Victims Define Our Borders&quot;: Commemorating Yugoslav Partisans in the Italo-Yugoslav Borderland.] Academia.edu.
* Nelida Silič-Nemec: ''Javni spomeniki na Primorskem: 1945-1978''. Trst, 1982. {{COBISS|ID=12973569}}
*Ciril Zupanc: Pomniki NOB v občini Tolmin. ''Tolminski zbornik'' 1975. 125&amp;ndash;28.
*Marjan Rutar. ''Spomeniki in obeležja NOB'' na Primorskem. 2014. {{opravljeno}}
**[http://slov.si/doc/rutar1.pdf Uvod]
**[http://slov.si/doc/rutar2.pdf Občina Brda]
**[http://slov.si/doc/rutar3.pdf Kanal ob Soči]
**[http://slov.si/doc/rutar4.pdf Miren-Kostanjevica]
**[http://slov.si/doc/rutar5.pdf Nova Gorica]
**[http://slov.si/doc/rutar6.pdf Renče-Vogrsko]
**[http://slov.si/doc/rutar7.pdf Vrtojba]
*[http://www.sezana.si/dokument.aspx?id=4967 SEZNAM NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE PO NASELJIH V OBČINI SEŽANA.]
*[http://burntinmemories.eu/sl/spominska-obelezja Spominska obeležja.] Burnt in memories. (Požgane vasi Mačkolje/Caresana, Miren pri Novi Gorici, Šmarje pri Kopru in Žejane.)
* Rok Uršič in Jelka Peterka: [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti.pdf ''Čas človečnosti: Partizanske sanitetne postaje med narodnoosvobodilnim bojem v Posočju''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB, 2016. [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.] {{opravljeno}}
* Rok Uršič: [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami.pdf ''Ilka Devetak Bignami in njen čas''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, 2018. [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.] {{opravljeno}}

==Notranjska==

*Franci Žnidaršič: ''Vražji vrtec''. Ljubljana: Borec, 1962 (Dokazi, 8).
*[http://obelezja.wordpress.com Cerknica.org Obeležja okrog Cerknice.]
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice1.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom''.] SZ, 2009.
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice2.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, 2''.] Logatec: SZ, 2014.
*Jože Tekavec: ''Dnevi preizkušnje: Spomini 1941-1945''. Velenje: Občinski odbor ZZB  NOV Velenje, 392 strani.
*''Notranjski listi'' I, II in III (1977, 1981 in 1986). Ur. Janez Šumrada. {{COBISS|ID=3503968}} {{COBISS|ID=19372545}} {{COBISS|ID=36115713}}

==Dolenjska==

*''Gradivo za topografijo NOB: 1. Bela krajina''. 201 f. + zemljevid, 2. ''Poljanska dolina''. 2 zv. 411 f. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja: Muzej narodne osvoboditve LRS, 1958-1959.
*Aleksander Gala: ''Ogenjca: Tragedija partizanskih ranjencev''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977, &lt;sup&gt;2&lt;/sup&gt;2015. 
*''Šentjanž 1941-1945: Nemirna Mirnska dolina in Posavje 1941''. Ur. Milan Gorjanc. Šentjanž: ZB za vrednote NOB Sevnica in KS Šentjanž ob 80 letnici, 2021. 
*''Šepet časa: Zbornik spomenikov in spominskih obeležij v občini Šentjernej''. Ur. Stanko in Elizabeta Kušljan. 2002 {{COBISS|ID=11017271}}
*''Da bi v pozabo ne zbrisal jih čas''. Ur. Jože Muhič idr. Dolenjske Toplice: Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu, 2006. 
*[https://slov.si/doc/suhor_spomeniki.pdf Spomeniki in spominska obeležja NOB Suhor pri Metliki], 2020. 
*[Franjo Levstik:] ''SPOMINSKA ZNAMENJA, SPOMENIKI GROBIŠČA, SPOMINSKA OBELEŽJA na območju občine RIBNICA''. Ribnica: ZDRUŽENJE BORCEV NOV, Občina Ribnica, 1987. Tipkopis, 46 strani. 
*Lado Ambrožič Novljan, Vida Brest: ''Jelenov Žleb''. [Tu: Spominska obeležja na območju krajevne organizacije ZB Ribnica, str. 42.] Ljubljana: Komunist, 1983 (Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 33). 
* ''Album spomenikov NOV v občini Ribnica''. Rokopis (pred 1971).
* [http://docplayer.si/186957946-Padli-borci-in-%C5%BErtve-fa%C5%A1isti%C4%8Dnega-nasilja-iz-krajevne-skupnosti-%C5%A1entvid-pri-sti%C4%8Dni.html Padli borci in žrtve fašističnega nasilja iz Krajevne skupnosti Šentvid pri Stični.]
*''Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje''. Ur. Franc Štibernik. Grosuplje: Združenje borcev za vrednote NOB, 2019. [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-1.pdf 1. del] -- {{opravljeno}} [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-2.pdf 2. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-3.pdf 3. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 4. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 5. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-6.pdf 6. del.] 376 str.
*[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-85GKF834 ''Pomniki NOB v občini Grosuplje''.] Ur. Lojze Kikelj. 1987
*Ema Muser: ''Spomeniki naj govore: Zbornik spomenikov NOB v občini Novo mesto'', 1972.
**[https://www.slov.si/doc/dsc04388.jpg zemljevid novomeških spomenikov] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.pdf pdf] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.txt txt]
*''[http://slov.si/doc/po_belokranjskih_partizanskih_poteh.rtf Vodnik po belokranjskih partizanskih poteh]''. Ur. Zvonko Rus. Metlika, Črnomelj: Svet za razvijanje revolucionarnih tradicij NOB pri občinskih konferencah SZDL, 1984.
*''Začetki NOB na Kočevskem in Obkolpju''. Ur. Zdravko Troha. Zal. Občina Kočevje in Združenje borcev NOV Kočevje, 1997.
*[http://www.zb-nob-nm.si/spominska-obelezja/predstavitev/ko-zb-bircna-vas.aspx Spominska obeležja KO Birčna vas.]
* Irena Škufca: ''Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem'', 2005. {{COBISS|ID=222246656}}
*[http://www.zb-kocevje.si/obcine.htm Spomeniki NOB na Kočevskem.]
* Primož Šmajdek:[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spomeniki%20NOB%20na%20Dolenjskem Spomeniki NOB na Dolenjskem.]

==Koroška==

*Biseri naše kulturne krajine:
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-crna-na-koroskem.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Črna na Koroškem.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-dravograd.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Dravograd.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-mezica.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Mežica.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-mislinja.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Mislinja.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-muta.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Muta.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-podvelka.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Podvelka.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-prevalje.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Prevalje.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-radlje-ob-dravi.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Radlje ob Dravi.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-ravne-na-koroskem.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Ravne na Koroškem.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-ribnica-na-pohorju.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Ribnica na Pohorju.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-mestni-obcini-slovenj-gradec.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v Mestni občini Slovenj Gradec.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-vuzenica.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Vuzenica.] 
*[https://otoki.partizani.at/index.php ''Otoki spomina / Gedenkinseln'':] Partizanska spominska obeležja na južnem Koroškem / Gedenkstätten für die Partisanen in Südkarnten. Ur. A. Mohar. Celovec: Drava, 2018. 258 str.
*[https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Stolpersteine_in_K%C3%A4rnten Liste der Stolpersteine in Kärnten]. Wikipedia.
*[https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Monuments_and_memorials_to_victims_of_National_Socialism_in_Austria Spomeniki žrtvam nacionalsocializma v Avstriji]
* Ludvik Pušnik: ''Po poteh spomina. Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd''. Dravograd, 2008.
* ''Kulturni spomeniki in njihovo sporočilo v našem kraju: Raziskovalna naloga''. Dravograd: OŠ Neznanih talcev, 1993.
* [[:c:Category:Stolpersteine in Klagenfurt|Spotikavci v Celovcu, Wikimedijina Zbirka]]
*''Padlim za svobodo: Pomniki protifašističnega boja na Koroškem = Den Gefallenen für die Freiheit: Gedenkstätten des antifaschistischen Kampfes in Kärnten''. Ur. Borut Marjan Storm in Črtomir Zorec. Celovec: Drava; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987. {{COBISS|ID=1732893}}
*[http://www.kleindenkmaeler.at/kategorija/pomnik Pomnik (Slovenija - Koroška).] Biseri naše kulturne krajine.
* Jože Potočnik: ''Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec''. Slovenj Gradec, 1985. {{COBISS|ID=5912889}}
*Janez Mrdavšič in Alojz Krivograd: ''Spomeniki in znamenja NOB v Mežiški dolini''. Ravne na Koroškem: Zveza združenj borcev NOV RS, Občinski odbor, 1990.
*''Spominu žrtev iz Mežiške doline 1941-1945''. Ur. Pavle Cesar in Alojz Krivograd. Ravne na Koroškem: Občinski odbor ZZB NOV, 1984.

==Posavje==
*Stane Mrvič in Janez Kos: ''Pomniki narodnoosvobodilnega boja na območju občine Sevnica''. Sevnica: SZDL, 1989.
*''[http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-PH3JFEAH/183c04ca-38e6-4c96-a590-83d564926f1e/PDF Litijski zbornik]'' NOB, 1969. {{COBISS|ID=490569}} {{opravljeno}}

==Štajerska==
*''Padli v ognju revolucije''. Krško: Zveza NOV občine Krško, 1971.
*Drago Novak, Ivo Orešnik, Herman Šticl: ''Pomniki NOB v Slovenskih Goricah in Prekmurju''. Murska Sobota: Pomurska založba, 1985. 468 str.
*Pina Špegel: ''Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj''. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.
*Marjan Toš: ''Voličinsko območje in Slovenske gorice v okupirani Štajerski 1941--1945''. Združenje za vrednote NOB Lenart, 2019.  44 str.
*Ptujsko: Ciglenečki, Marjeta: Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 146-159.&lt;br&gt;Družbeni dogovor o varstvu, urejanju in vzdrževanju grobišč in grobov borcev ter spominskih obeležij narodno-osvobodilne vojne na območju občine Ptuj. V: Uradni vestnik občin Ptuj in Ormož, št. 13, 15. julij 1982, str. 75-80.&lt;br&gt; Evidenčni kartoni spominskih obeležij iz zgodovine delavskega gibanja in NOB iz arhiva Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj.&lt;br&gt; Kotnik, Doroteja: Javni spomeniki na Ptuju med leti 1918-2014 (diplomska naloga), Maribor, 2015.&lt;br&gt; Po poteh krajev spomina – spomeniki in spominska obeležja 20. stoletja na območju nekdanje ptujske občine. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 173-198.&lt;br&gt; Rojic, Vida, Šuligoj, Ljubica: Vodnik po sledovih boja za socializem in narodno osvoboditev v ptujskem okraju, Ptuj, 1982.&lt;br&gt; Prašnički, Martin, Žrtve svetovnih vojn z območja Cirkulan, Cirkulane, 2013.&lt;br&gt; Toplak, Bogomir, Kolar, Jadviga:  Zveza borcev za vrednote NOB Gorišnica. V: Gorišnica skozi čas, Maribor 2013, str. 357-361.&lt;br&gt; Žnidarič, Marjan: Spominska obeležja narodnoosvobodilnega boja. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 138-145.
*[https://365.rtvslo.si/arhiv/duhovni-utrip/174844990 Tlakovci spomina v Mariboru. Rtvslo.si 4. 2. 2022.]
*[https://de.wikipedia.org/w/index.php?title=Stolpersteine_in_Slowenien&amp;stable=0 Stolpersteine in Slowenien]. Wikpedia.
* ''Bohor v borbi''. Ur. Rado Kozole idr. Krško: Občinski odbor ZZB NOV, 1977.  {{COBISS|ID=8614305}}
* ''Padli v ognju revolucije''. Krško: Zveza borcev NOV, 1971. 246 str. {{COBISS|ID=501321}}
* Jože Višnar: ''Vodnik: spominska planinska pot ob spomenikih NOB občine Slovenske Konjice'', 1982 {{COBISS|ID=15438849}} (samo v Mb in Ptuju) {{opravljeno}}
*[https://www.kamra.si/print.html?item_id=110624 Spominske plošče NOB] (Ptuj). Kamra.
*''Zbornik spominskih obeležij narodnoosvobodilnega boja v občini Maribor-Tezno''. Maribor: OK SZDL in SO Maribor-Tezno, 1987.
*Stane Špegel: ''Velenjski spomeniki'', 2007. (razglednice)
*Mara Topolovec: ''Spomeniki revolucije''. Velenje, 1966. 
*Ana Lucija Ružič, Polona Ružič: ''Izbor Topografije javnih spomenikov po letu 1945 v Šaleški dolini'' (brez mesta Velenje), 1998. 
*Ana Lucija Ružič, Polona Ružič: ''Topografija javnih spomenikov po letu 1945 v Velenju'', 1994.
*''Dokumentacija o ureditvi spominskega parka XIV. divizije na Graški gori - gori jurišev'', 1997.
*Stanislava Rozenstein-Žnidar, Leopold Supin, Darko Repenšek: ''Pregled stanja naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Zgornje Savinjske doline''. Upravna enota Mozirje, 1998.
* ''Spomeniki in spominska obeležja v občini Žalec''. Žalec: Občinska kulturna skupnost, 1986.
*''Po Kozjanskem od Sotle do Gračnice: Pohodi v soncu, vetru, dežju, snegu in metežu: 1974-2014''. Laško: Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije, 2014.
*  Oskar Štern, Tone Vrhovšek, Jože Koropec: ''Po poteh spomenikov in obeležij NOB na framskem področju''. 1985.
*Marijan Oprešnik: ''[http://slov.si/doc/opresnik.pdf Pomniki narodno osvobodilnega boja v občinah Vojnik-Dobrna]'' (2009). {{COBISS|ID=1096968798}} {{opravljeno}}
*Bert Savodnik: ''Zadrečka dolina v uporu 1941--1945''. Bočna, 2008.
*Janez Kos, Stanislav Mrvič: ''Pomniki narodnoosvobodilnega boja na območju Sevnica'', 1989. {{opravljeno}}
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_desni_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje desnega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. {{opravljeno}}
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_levi_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje levega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. {{opravljeno}}
* Doroteja Kotnik: ''[https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=54053 Javni spomeniki na Ptuju med leti 1918 in 2014]'': Diplomsko delo, 2015. In: [https://dk.um.si/Dokument.php?id=79048 pdf]
*Božo Jordan: [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IL3JGDGY Savinjska planinska pot.] ''Savinjski zbornik'' 1983. 333&amp;ndash;38.
*[http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/spomeniki-grobisca-in-spominska-obelezja-nob/spomeniki-grobisca-in-spominska-obelezja-nob-na-obmocju-krajevne-organizacije-solcava/ Spomeniki, grobišča in spominska obeležja NOB]: Bočna, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče, Mozirje, Nazarje, Rečica ob Savinji, Solčava.  ZB NOB Zgornje Savinjske doline.
*Mira Petrovič in Stanko Lepej. [http://www.kamra.si/sl/digitalne-zbirke/item/spomeniki-nob-na-ptujskem.html Spomeniki NOB na Ptujskem.] Kamra, 2016.
*Tina Lovrec: [https://dk.um.si/Dokument.php?id=103635 Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih.] Maribor: FF, 2016 (mag. diploma).
*Aleksandra Forte: ''Spomeniki Zasavja: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje''. Trbovlje: Zasavski muzej, 2002. {{COBISS|ID=118786048}} {{opravljeno}}
*''Kaplje preteklosti: pregled spomenikov in spominskih obeležij delavskega gibanja in NOB v občini Zagorje'' (1987). {{opravljeno}}
*''Trbovlje: Pomniki našega boja''. Ur. Ado Naglav. Trbovlje, 1983. {{COBISS|ID=3346141}}
*''Liboje 25 letnica &quot;Svobode&quot; 1929-1954''. Ur. Drago Predan. Izdal Upravni odbor Svobode Liboje (1955).

==Prekmurje==

*[https://365.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174884693 Slovenska kronika (rtvslo.si)] 3. 7. 2022 (o judovskih tlakovcih spomina in pokopališču v Lendavi).
*[https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Stolpersteine_im_Prekmurje Liste der Stolpersteine im Prekmurje]. Wikipedia.
*Ivana Borovič: [https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=120863&amp;lang=slv ''Javni spomeniki in skulpture v Murski Soboti  med letoma 1919 in 2019''.] Diploma, 2020.

==Zbirka Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem==

*Kreft, Ivan: Prlekija v boju za svobodo
*Pahor, Milan: Bazovica (6. IX. 1930 - 6. IX. 1980)
*Štucin, Ana: Cerkljansko v narodnoosvobodilnem boju
*Cerkno
*Klun, Albert: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni
*Kos, Janez: Spopad na Zaloški cesti 24.aprila 1920
*Stari pisker
*Kos, Janez: Tiskarna Podmornica
*Ustanovitev komunistične stranke v Sloveniji 11. IV. 1920
*Jarc, Janko: Črnomelj in okolica v osvobodilni vojni in revoluciji; Spomeniki in spominska znamenja v Črnomlju in okolici; Spomeniško varstvo v Beli Krajini
*Pahor, Milan: Drugi tržaški proces (Pino Tomažič in soborci)
*Pionirski odred Ratitovec
*Kos, Janez: Rašica, prva slovenska požgana vas; Spomeniki narodnoosvobodilnega boja na območju delovanja Rašiške čete
*Ževart, Milan: Stranice pri Frankolovem
*Zgodovinska vloga Osvobodilne fronte
*Jan, Ivan: Dražgoška bitka
*Kos, Janez: Gramozna jama
*Deželak-Barič, Vida: Konferenca Komunistične partije Slovenije na Cinku julija 1942
*Jan, Ivan: Okrogelska jama
* Ptuj in okolica v boju za osvoboditev
* Slovenci, španski borci
*Štefe, Franc: Udin boršt
* Dobrnič [ob 40-letnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze]
*Kovač, Irena; Liška, Janko: Dolomitska republika
*Dolomitska republika
*Jelenov žleb
*Križnar, Ivan: Spominski park Trebče
*Lajh, Emil: Stari pisker
* Šebreljsko v NOB
* Turjak
*Troha, Nevenka; Omahne, Branko: Gladovna stavka revirskih rudarjev
*Pohar, Lado: Partizanski dnevnik
*Šinkovec, Stane: Begunje
*Lah, Avguštin: Kokra
*Ferenc, Tone: Osvoboditev severovzhodne Slovenije in poslednji boj na Poljani
*Cilenšek, Rado; Koren, Jože: Osvoboditev Trsta
*Kuhar, Peter: Petanjci - vrt spominov
*Ferenc, Tone: Poslednji boj na poljani
* Pot spominov in tovarištva
*Čepič, Zdenko: Ustanovitev prve slovenske narodne-ljudske vlade v Ajdovščini
*Vovk Čepič, Taja: Zlet &quot;Svobode&quot; v Celju
*Stiplovšek, Miroslav: Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937; Tabor nad Ihanom in njegove zgodovinske znamenitosti; Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale
*Križnar, Ivan: Mali Gregorjevec in julijska vstaja 1941 na Gorenjskem
*Ferenc, Mitja: Partizanska bolnišnica Jelendol v Kočevskem Rogu
*Stiplovšek, Miroslav: Tabor nad Ihanom
* Tabor nad Ihanom
*Košmrlj, Drago: Od Mokrca in Krima do Loža
*Jarc, Janko: Rog, središče slovenskega narodnoosvobodilnega boja
*Filipič, France: Vinje: III. konferenca Komunistične partije Slovenije 29.-30.junij 1940
*Janež, Herman: Kampor: koncentracijsko taborišče na Rabu
*Cilenšek, Rado: Ljubelj - podružnica Mauthausna

==Skupine obeležij: železniški prehodi, Radio Kričač, Plečnikovi, TIGR, bolnice, tiskarne, heroji==

*[[Seznam prehodov čez progo]]
*[[Seznam lokacij Radia Kričač]]
*[[Seznam Plečnikovih spomenikov]] in spomenikov njegove šole
*[[Seznam kurirskih obeležij]]
*[[Seznam tigrovskih obeležij]]
*[[Seznam partizanskih bolnišnic]] {{v delu}}
*[[Seznam partizanskih tehnik]]
*[[Obeležja narodnim herojem]]

==Drugo==

*Zdenko Matoz: Jože Plečnik je bil domoljub in je podpiral OF: Na Gallusovem nabrežju je na ogled fotografska razstava Plečnikovih spomenikov narodnoosvobodilnemu boju. ''Delo'' 14. 5. 2022.
*Anka Vidovič Miklavčič: ''Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini''. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Železniško gospodarstvo Ljubljana (Knjižnica OF, 7; Slovenski železničarji v NOB 1941-1945, 1). [https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/955/vidovic_anka_slovenski_zeleznicarji_1980.pdf Sistory]
*[https://www.ushmm.org/remember/resources-holocaust-survivors-victims Resources on Survivors and Victims.] United States Holocaust Memorial Museum. 
*[https://encyclopedia.ushmm.org/ Holocaust Encyclopedia.] United States Holocaust Memorial Museum.
*[https://collections.ushmm.org/search/catalog/irn44518 Oral history interviews of the Former Yugoslavia Witnesses Documentation Project, Slovenia.] United States Holocaust Memorial Museum [intervjuji z 31 slovenskimi interniranci: Anton Jež, Dušan Stefančič, Herman Janež, Sonja Vrščaj ...].
*Božo Flajšman in Božo Repe: [http://retrospektive-journal.org/en/revija/retrospektive-letnik-iii-stevilka-2-3/clanek/the-politics-of-erasing-remembrance-and-the-path-to-it/ Politika brisanja spomina in pot do nje / The politics of erasing remembrance and the path to it.] ''Retrospektive'' 3/2–3. 142&amp;ndash;201.
*Iztok Čebašek: [https://www.kamnik.info/24070-2/ &quot;Balantičev&quot; zločin v Bločicah]. Kamnik.info.
*Franci Sterle: [http://www.zzb-nob.si/data/upload/Tomsic.pdf Uničenje domobranske postojanke v Grahovem.] ''Tomšičeva brigada 1--4'' (1980--1995).
*Živa Vidmar. [https://slov.si/doc/ziva_vidmar_zenske_demonstracije_1943.pdf Ženske demonstracije 21. aprila in junija 1943.]
*Katja Virloget. Heroes we love? Monuments to the National liberation movement in Istria between memories, care, and collective silence.''Studia ethnologica Croatica''. 2017. [https://www.academia.edu/36486377/HEROES_WE_LOVE_MONUMENTS_TO_THE_NATIONAL_LIBERATION_MOVEMENT_IN_ISTRIA_BETWEEN_MEMORIES_CARE_AND_COLLECTIVE_SILENCE Academia.edu]. 
*Louise Zamparutti. [https://www.academia.edu/36187513/HUMAN_REMAINS_and_VIOLENCE_Foibe_literature_documentation_or_victimhood_narrative HUMAN REMAINS &amp; VIOLENCE Foibe literature: documentation or victimhood narrative]. Academia.edu.
*Louise Zamparutti: [https://www.academia.edu/43225204/THE_BASOVIZZA_MONUMENT_CONSTRUCTING_MEMORY_AND_IDENTITY The Basovizza monument: Constructing memory and identity.] Research in Social Change 2019. Academia.edu.
*Susanne Knittel: [https://www.academia.edu/3195589/Borderline_Memory_Disorder_The_Risiera_di_San_Sabba_and_the_Staging_of_Italian_National_Identity Borderline Memory Disorder: The Risiera di San Sabba and the Staging of Italian National Identity.] ''Death Tourism: Disaster Sites as Recreational Landscape''. Ur. Brigitte Sion. London: Seagull Books, 2013. 247–266. Academia.edu.
*Pamela Ballinger: [https://mail.google.com/mail/u/1/#trash/FMfcgxwKjdvNbgSvxXGbfWpBwnFVqXnJ Who defines and remembers genocide after the Cold War? Contested memories of partisan massacre in Venezia Giulia in 1943-1945. Journal of Genocide Research 2/1 (2000): 11-30.] Academia.edu.
*[ Natzweiler-Struthof], Buchenwald in Dora
*[https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/zacetna-postaja-auschwitz-koncna-postaja-seeshaupt/522362 spotikavci v Murski Soboti]
*[[:w:Tlakovec spomina|Spotikavci v Mariboru, Ljubljani, Murski Soboti in Lendavi]]
*[https://volksgruppen.orf.at/v2/slovenci/stories/2928609/ S tlakovci spomin na žrtve evtanazije.] ORF AT 6. 8. 2018.
*Miloš Ivančič: [https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gabrovica?fbclid=IwAR0z1ycQ1CzlHwdhLM0eDiWpm0GUlrJrYWCXoy8cl8Mo3Fn5DftQSO8QTmM Ko so v Gabrovici zorele češnje]. Koper, 2019. Issuu.
*Damjan Renko: ''[http://slov.si/doc/franc_mrak.pdf Pozabljeni junak Franc Mrak 1907-1942]''. Kranj: ZB Kokrica, 2016. {{COBISS|ID=283342336}}
*Peter Krečič: Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole: katalog, 1975.
* Mirko Fajdiga: [http://www.sistory.si/cdn/publikacije/34001-35000/34873/BRACICEVA_BRIGADA_1.pdf Bračičeva brigada.]
*[http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/index.php ''Mučeniška pot k svobodi''.] Ljubljana: SKZ, 1946 (Zbirka dokumentov iz osvobodilne borbe, 2).
* [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9575 Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah.] Uradni list RS 2001.
*Zbirka Umetnostna topografija Slovenije: upravne enote Kočevje, Kostel, Osilnica; Ajdovščina, Vipava; Trbovlje; Logatec; Hrastnik; Jesenice, Kranjska  Gora, Žirovnica.  [https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search?q=umetnostna+topografija+slovenije+upravna++enota&amp;db=cobib&amp;mat=books Cobiss]
*[http://www.arzenal.si/sobe/zbirke/spomeniki Spomeniki prve svetovne vojne.] Ur. Oto Luthar. ZRC SAZU: Arzenal.si.
*[http://www.arzenal.si/sobe/zbirke/domobranski-spomeniki Zbirka domobranskih spomenikov na Slovenskem.] Ur. Oto Luthar. Arzenal.si.
*[[:c:Category:Monuments_and_memorials|Category:Monuments_and_memorials]]. Wikimedia Commons. (Prostodostopne slike spomenikov po svetu in tudi prostor za nalaganje slovenskih spomenikov, katerih arhitekti so že 70 let pokojni.) 
*[[:c:Category:Monuments_to_the_Slovene_Partisans|Category:Monuments to the Slovene Partisans]]. Wikimedia Commons. Spominske plošče (vendar samo tiste, ki nimajo statusa avtorskega dela) naloži po možnosti tudi v Zbirko in jih ustrezno kategoriziraj. 
*Literaturo za spomenike v svojem kraju dobiš v [http://www.cobiss.si/ Cobissu,] tako da v iskalno polje vtipkaš npr. ''spomeniki nob kranj'', si izpišeš signaturo knjige v najbližji knjižnici in si jo greš potem v tja sposodit. 
*Marsikaj se najde z iskanjem po spletu: ''partizanski spomeniki'' ''ime kraja''.
*Splača se pobrskati po Uradnih listih RS, kjer so bili objavljeni občinski odloki o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena. Uradni listi so dostopni na spletu. V Google vtipkaš v narekovajih &quot;odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov&quot;, zraven svoj kraj, npr. beltinci, in še kakšno podrobnost, npr. plošča, NOB ipd. Tu najdemo datume postavitve, parcelne številke in druge koristne podatke. [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlurid=20122553 Spomenik Štefanu Kovaču - Marku,] ki ga najdemo tu, npr. še ni vpisan v Geopedijo.
*Zgled izčrpnega popisa spomenika je npr. [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:607_x434011.125_y103280.875_s18_b2 Spominski kamen padlim borcem na Žirovskem vrhu,] ki ga je napravil Franc Podnar.
*Klikni na zavihek Uredi in vpiši sem še drugo literaturo, ki jo poznaš.
*Andrew Lawler: [https://www.academia.edu/38595442/Monuments_and_Memorials_to_the_People_s_Liberation_War_on_the_territory_of_Bosnia_and_Herzegovina_their_current_status_and_condition_Gra%C4%8Danica_municipality?email_work_card=title Monuments and Memorials to the People’s Liberation War on the territory of Bosnia and Herzegovina – their current status and condition: Gračanica municipality.] Academia.edu.
* [http://www.rapalskameja.si/zemljevid/ Rapalska meja.] [Zgled geopozicioniranja rapalske meje.]
*[http://www.geopedia.si/#T105_L22596_F22596:1_x400023.004272461_y74181.4985771179_s17_b4 Sloj Spomeniki prve svetovne vojne] na Geopediji.
*[http://www.geopedia.si/#T105_L24004_F24004:1_x468886.754272461_y110469.248577118_s18_b2 Sloj Osamosvojitveni spomeniki] na Geopediji.
*Vjeran Pavlaković in Benedikt Perak: [https://www.academia.edu/34964064/How_Does_This_Monument_Make_You_Feel_Measuring_Emotional_Responses_to_War_Memorials_in_Croatia How Does This Monument Make You Feel? Measuring Emotional Responses to War Memorials in Croatia.] Academia.edu.

==Namigi==
===Spremenjene hišne številke in ulice===

*Samodejnega pretvornika ni, za Ljubljano so informacije o starih in novih naslovih na Geodetski upravi (rpe.gulj@gov.si).

===Geopedija 4 dummies===

#	Ggl 4: partizanski spomeniki na Geopedii
#Pejt na prvi link
#Zavihek: Personal, pejt na Partizanstvo  spomeniki  vtipkaj ulico ali cesto na kateri je spomenik, če jo veš.
#Login!
#	Najdi spomenik, če je že vpisan.
#	Pejt na ‘edit feature’ od spomenika. Ta tipka ima slikico svinčnika!
#	Če je že na zemljevidu zvezdica in jo le popravljaš/dopolnjuješ, potem je srednja ikona levo gor.
#	Če še ni zvezdice, najdi pravo mesto na zemljevidu!
#	Klikneš na: Content: partizanski spomeniki. Ta content je zelena točka, ki zgleda kot kapljica levo zgoraj ali spodaj: vpišeš spomenik tja!
#	Izbereš status zvezdice: obstoječi, neobiskani ali odstranjeni.
#	Daj gor fotke! Slikce: resize: na srednjo velikost: M kot medium! V tej velikosti so okoli 2MB.
#	Spremeni naslov slike v ime, ki ima vsebino slike in avtorja in dodaj letnico! Vedno je treba to info: KDAJ, KDO, KAJ!!!
#	Fotke daj gor: za več fotk naenkrat jih daš gor pod sliko 4! Tu lahko dodaš do 5 slik! To je dobro zato, da poleg obeležja slikaš še okolico oz. hišo, na kateri je obeležje. Na sliko 4 se doda slike tako, da se ti odpre okno, v njem klikneš več slik hkrati, tako, da držiš tipko Ctrl.
#	Lokacija in dostop: če je spomenik na Žalah, uporabi info iz iskalnika grobov! Če je obeležje zasebni grob na pokopališču, napiši pod tip spomenika: družinski nagrobnik! To je pombmeno zato, ker so tudi drugi tipi nagrobnikov!
#	Kako dobiš info iz iskalnika grobov: v iskalniku grobov klilni: VEČ.
#	Opis obeležja: če je gor zvezda, križ, itd., napiši tak simbol v oglatem oklepaju!
#	Občina, podpis, datum!
#	Rubrika spremembe: lastni zapis spremeni s to rubirko le, če je sprememba na terenu! Sveži datum daj v rubrika spremembe, da v vnosu ostane prvotni datum!
#	Pri spremembah je treba koledar spremeniti ročno! To velja le za spremembe/popravke v obstoječe zapise!
# Lahko se tvoj doprinos na Geopedio shrani med delom večkrat, da info ne izgubiš! -- Mojca Župančič 14. 5. 2022

===Razno===

Ker na Geopedijo ni vedno mogoče naložiti fotografij v dovolj veliki ločljivosti in velikosti, da bi bilo jasno vidno besedilo na spomeniku, svetujem vzporedno nalaganje fotografij spomenikov, ki niso avtorska dela, v Zbirko (Commons). Ali pa vsaj njihovo hrambo v svoji mapi na domačem računalniku.

V tabeli vseh zapisov (odpre se, če ste se prijavili z uporabniškim imenom, s klikom na predzadnjo ikono v vrstici levo spodaj) preverjamo, kaj vse je bilo nazadnje naloženo v zbirko ali v njej spremenjeno. V tabeli jih najdemo, kadar v tabeli za iskanje uporabimo filter.

Pri vpisovanju iskalnih izrazov v iskalno polje upoštevajte velike začetnice pri krajevnih imenih in v spustnem meniju izberite vrsto iskanja: po lokacijah, po celotnem besedilu, po koordinatah, po kartah ali po slojih.

===Koordinate===

Mobi mi javlja koordinate spomenika, npr. Latitude: 46,31946° Longitude: 13,90451°. To točko dobim na Geopediji tako, da v iskalnem polju izberem opcijo koordinate in vpišem koordinate s piko namesto vejice, brez stopinj, vendar s kraticama za sever in vzhod, takole: 46.31946N 13.90451E. točka se centrira, s krožcem pa se na zemljevidu označi šele, ko v zgornji menijski vrstici odprem orodja &gt; pretvornik koordinat (odkljukam decimalno). Koordinate je koristno prekopirati v rubriko Lokacija.

Geopedija lepo pokaže tudi takle tip koordinat: 45°35'7,68&quot; N 14°43'59,58&quot; E. Koordinate v drugih formatih pretvoriš v berljiv format s [https://www.mkx.si/geoconv/ spletnim geokonverterjem.]

===Katastrski podatki===

Meje parcel in parcelne številke dobimo na državnem [http://gis.arso.gov.si/atlasokolja Atlasu okolja], potem ko ti dve opciji (Zemljiški kataster in Številke parcel) odkljukamo desno v rubriki Prostorske enote. Drugi vir parcelnih številk je PISO ([https://www.geoprostor.net/PisoPortal/vstopi.aspx Prostorski informacijski sistem občin]).

==Objave ob projektu==

*Miran Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021]], predloga članka za poljski zbornik o kolektivnem spominu
*[[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Okrožnice|Okrožnice ob popisovanju partizanskih spomenikov]]
*Miran Hladnik:  [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]]. Wikipedija.
*Miran Hladnik:  [[:w:Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB|Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB]]. Wikipedija.
*Aleksandra Dežman: [https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174771456?s=tv Spomin na upor.] Tednik TV SLO 26. 4. 2021. MMC RTV.
*Miran Hladnik: [[Pettisočemu partizanskemu obeležju nasproti]]. ''Svobodna beseda'' in Wikiverza.
*[https://www.krsko.si/objava/174937 SKUPNA SKRB ZA OHRANJANJE SPOMENIKOV OZ. OBELEŽIJ NOB.] Občina Krško 6. 2. 2019.
*Miran Hladnik: [[Izbrisani duhovniki]]. Za objavo v ''Mladini'' in v spremenjeni obliki v ''Večeru'', jan. 2020
*Miran Hladnik: [[O svobodi, enakosti in bratstvu]]. Wikiverza 6. 9. 2019.
*Miran Hladnik: [[Lobnica]]. Wikiverza 16. 6. 2019.
*Miran Hladnik: [[Zakaj popisujem partizanske spomenike]]. Prispevek v zborniku ''Otoki spomina / Gedenkinseln''. Ur. Andrej Mohar. Celovec: Drava, 2018. Wikiverza.
*Miran Hladnik: [[Zakaj se spominjamo]]. Stražišče 25. 10. 2018. Wikiverza.
*Miran Hladnik: [[Preimenovanje osnovne šole v Lipnici]]? Wikiverza, tudi v ''Deželnih novicah''.
*M. Hladnik: [[Iz spomeničarjevega dnevnika]]. Za ''Svobodno besedo'' 2018.
*[https://mailchi.mp/93a97560c430/taborniki-informator-maj-20181?e=6d728d3f4f Vabilo tabornikom k sodelovanju.] ''Taborniški informator'' maj 2018.
*M. Hladnik: [[Prepoved nacističnih simbolov]]. Okrogla miza o prepovedi fašističnih in nacističnih simbolov, Kranj 17. aprila 2018.
*M. Hladnik: [[Triglavske partizanske plošče]]. Predobjava članka, 2018.
*M. Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji]]. ''Svobodna beseda'' marec 2017. 10–11.
*M. Hladnik:  [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste]]. Spletna [http://www.svobodnabeseda.si/zbirka-partizanskih-spomenikov-na-geopediji-raste/ ''Svobodna beseda'' 2017.]
*M. Hladnik:  [[Lov za partizanskimi spomeniki]]. Za ''Planinski vestnik'' 2018.
*Mira Hladnik: [[Partizanska obeležja na Geopediji|Partizanski spomeniki na Geopediji]]. ''Svobodna misel'' 22 (26. julij) 2013.
*Mira Hladnik: [[Partizanski spomeniki izginjajo]]. ''Svobodna misel'' 22 (25. sept.) 2015.

==Opombe==
{{opombe}}</text>
      <sha1>bigw071yr53l2j9okzrfg974jy8jfic</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Kako rešiti civilizacijo</title>
    <ns>0</ns>
    <id>3750</id>
    <revision>
      <id>72416</id>
      <parentid>72412</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T02:18:31Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="8084" xml:space="preserve">Dodaj na tam seznam povezave na objave, ki si prizadevajo za normalizacijo Slovenije in v sveta in za preživetje civilizacije. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 08:32, 12. maj 2022 (CEST)

*Martin Schoenhals: [https://www.academia.edu/45094057/The_coming_shortage_of_work_in_the_future_and_the_opportunity_this_provides_for_rethinking_the_nature_of_work The coming shortage of work in the future, and the opportunity this provides for rethinking the nature of work.] Academia letters februar 2021
*Silvo Devetak: [https://slov.si/doc/devetak_ukrajina.docx Geopolitični vidiki vojne v Ukrajini.] Kulturni dom Gorica 16. junija 2022 
*[https://worldbeyondwar.org/campaign-progresses-to-save-sinjajevina-from-becoming-a-military-base/ Campaign Progresses to Save Sinjajevina from Becoming a Military Base.] World Beyond War 19. julija 2022
*[https://worldbeyondwar.org/demonstration-in-berlin-against-weapons-spending Demonstration in Berlin Against Weapons Spending] 9. julija 2022
*[https://click.actionnetwork.org/ss/c/P8Elou2Rvc0qoMPEUZrMXcOpy_XqN4R2ZGjoK-5zZnmhXKDRDdiCbeGvxCg4kO4PSVSqVsZkRus-CiYSiee1OJ55OEEPLUl6o33g8MHpmKcZeAR16VzLVJsnsU_TLzJW50wSbb7GCGgPB1Ye4aXZXESxFEHn_E_viOnfglu-ASXvkyuiqvupVEBOx_pcjusJpk2D-pU4NM1soHPMXfQqiwV64eAPhjpyTrQaZvqtv6qNbFSY9hL4Tab34J6C8BbjOY_ehWPgHjI872_YHlmIExV6xjIscDeHft6JzU0_v36V5JJx-Rxq5Silw7zA3i8fCCUuq3XAc8n75sila0s87FFPy0t6e3wgfbGTrfbOfzO4AP5UiJfJlq_mM7Npwiqbo1ITjP71YGGRvRT_W25UlA/3n9/MMGEKJEiQH2-2qGLFebKhw/h10/vUxqoUSSaXUPGLXC67PckFTo8JwEsscxVZLBIwSJ8Q8 peticija proti postavljanju NATOvih baz na Norveškem]
*Clare Daly: [https://www.youtube.com/watch?v=luuXoqtSPuk govor v EU-parlamentu.] Youtube 10. 3. 2022.
*Joseph Mercola: [https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2022/05/28/1984-manual.aspx?ui=0115846439856281e261bd2778520ce47773dc99d88702f793fa19940bee90d5&amp;sd=20220212&amp;cid_source=dnl&amp;cid_medium=email&amp;cid_content=art1HL&amp;cid=20220528&amp;mid=DM1171415&amp;rid=1503202107 Have Authoritarians Used ‘1984’ as a Handbook?] 28. maja 2022.
*[https://swprs.org/monkeypox-natural-outbreak-or-engineered-bioterrorism/ Monkeypox: Natural Outbreak or Engineered Bioterrorism?] Swiss Policy Research 27. maja 2022.
*Rhoda Wilson: [https://dailyexpose.uk/2022/05/07/ukgov-data-shows-nobody-should-be-injected/ UK Government Data Shows Nobody Should Be Injected with Covid “Vaccines” – They Should Be Halted Immediately.] The eksposé 7. maja 2022.
*[https://brandnewtube.com/v/Ri9VJY CRIMES AGAINST HUMANITY – DR. REINER FUELLMICH IN-DEPTH INTERVIEW - MAY 9 2022.] CHD TV 9. maja 2022.
*Tomaž Mastnak: [https://www.dnevnik.si/1042989226 Vloga EU v vojni za Ukrajino.] Dnevnik 18. maja 2022.
*Massimo Mazzucco: [https://www.facebook.com/100073385141872/videos/1399900780536009 Ukraina, l'altra verita,] dokumentarni film. Www.contro.tv.
*[https://www.youtube.com/watch?v=82H0MP_m20o Adrien Bocquet, former (FR) army soldier, who spent 3 weeks in Ukraine as a medical volunteer.] Youtube.com 18. maja 2022 (pričevanje francoskega vojaka o srečanju z nacisti v Ukrajini).
*[https://logicno.com Logično,] hrvaški dnevni informator (po priporočilu Branka Gradišnika, kakor tudi naslednjih pet povezav).
*[https://swprs.org Swiss Policy Research,] analitično spletišče, namenjeno preučevanju vseh oblik propagandne vojne. 
*[https://takecontrol.substack.com/.../mercola-censored Dr. Mercola's Censored Library.] 
*[https://www.globalresearch.ca/ Global Rersearch.]  
* [http://drmalcolmkendrick.org/ Dr. Malcolm Kendrick,] spletišče avtorja knjig ''The Great Choleterol Con'', ''Doctoring Data'', ''The Clot Thickens''. 
*Russia Today, na &quot;svobodnem&quot; zahodu prepovedano rusko spletišče.  
* Tord Björk: [https://worldbeyondwar.org/how-to-secure-a-world-without-military-alliances-and-nuclear-weapons/ How to Secure a World Without Military Alliances and Nuclear Weapons.] World BEYOND War 10. maja 2022.
* Marcel Štefančič: [https://www.youtube.com/watch?v=vyMI7pr2V48 Studio City 9. maja 2022 z gostoma Robertom Golobom in Slavojem Žižkom.] Youtube.com.
* Jože P. Damijan: [https://damijan.org/2022/05/07/zakaj-se-rusko-gospodarstvo-ne-sesuva/?fbclid=IwAR0Fcoxtn5K4nl0rPJFPU8pEmOywOn9ht4fBi1z26Gs_X7x-mXNa69kJ_gs Zakaj se rusko gospodarstvo ne sesuva?] Damijan blog 7. maja 2022.
*[https://act.worldbeyondwar.org/war-abolition-101/?link_id=1&amp;can_id=6b9c59066231776c4d6d50edaab9ee5b&amp;source=email-war-abolition-101-we-all-need-it-2&amp;email_referrer=email_1507129&amp;email_subject=war-abolition-101-we-all-need-it War abolition.] World Beyond War.
*[https://www.youtube.com/watch?v=mvfyBBnHABE American journalist's warning - We are lying about Ukraine on an epic scale.] Youtube 18. marca 2022.
*Jani Möderndorfer: [https://www.youtube.com/watch?v=42b_jHaaMgM Domobranci niso povzročili niti ene smrtne žrtve (Možina v oddaji Utrip).] Youtube 18. jan. 2022.
*Noam Chomsky: [https://www.youtube.com/watch?v=QG2DkmutYTc This is a solution for the Ukrainian crisis! The humankind is threatened by destruction.] Youtube.com 28. 4. 2022.
*Patrick Lawrence: [https://consortiumnews.com/2022/03/08/patrick-lawrence-the-casualties-of-empire/ The Casualties of Empire.] Consortium News 8. marca 2022.
*Vladimir Platov: [https://journal-neo.org/2022/03/03/russia-prevents-washington-from-unleashing-biological-warfare/ Russia Prevents Washington from Unleashing Biological Warfare.] NEO 3. 3. 2022.
*Ted Galen Carpenter: [https://www.theguardian.com/commentisfree/2022/feb/28/nato-expansion-war-russia-ukraine Many predicted Nato expansion would lead to war. Those warnings were ignored.] The Guardian 28. 2. 2022.
*[https://mid.ru/en/foreign_policy/news/1802169/ Foreign Minister Sergey Lavrov’s remarks at the High-Level Segment of the UN Human Rights Council’s 49th session, via videoconference, March 1, 2022.] Ministrstvo za zunanje zadeve Ruske federacije.
*Guy Mettan: [https://arretsurinfo.ch/les-causes-profondes-de-la-guerre-en-ukraine/ Les causes profondes de la guerre en Ukraine.] Arrêt sur Info 13. marca 2022.
*[https://zeitgeschehen-im-fokus.ch/de/newspaper-ausgabe/nr-4-vom-15-maerz-2022.html#article_1306 «Die Politik der USA war es immer, zu verhindern, dass Deutschland und Russland enger zusammenarbeiten»: Historische, politische und wirtschaftliche Hintergründe des Ukraine-Kriegs. Interview mit Jacques Baud.]  ''Zeitgeschehen im Fokus'' 15. 3. 2022.
*[https://www.bitchute.com/video/3KJPxp6Lfut1/?fbclid=IwAR37YDCLtOOoWSwo-I9OG3Dia0LF-8MmrViGX6B6bjbyZfxmZML4LCrP2-U Uroš Lipušček o Ukrajinski krizi na murskosoboški televiziji,] BitChute 25. feb. 2022
*[https://act.worldbeyondwar.org/ukraine_action/?link_id=1&amp;can_id=6b9c59066231776c4d6d50edaab9ee5b&amp;source=email-join-the-global-day-of-action-for-peace-in-ukraine-march-6&amp;email_referrer=email_1462568&amp;email_subject=wbws-yurii-sheliazhenko-in-kyiv-on-how-to-end-the-ukraine-crisis ukrajinski aktivist Jurij Šeljačenko iz organizacije World beyond War o ukrajinski krizi,] Twitter 1. 3. 2022
*[https://worldbeyondwar.org/wbw-news-action-abolition-of-war-or-of-humanity/ World beyond War News &amp; Action: Abolition of War or of Humanity]
*[https://vbloknot.com/index.php?do=download&amp;id=731 The whole truth about Ukraine's crimes in the Donbass,] Novosti 28. feb. 2022 (Google je povezavo na ta vir cenzuriral, dobi se z iskalnikom Yandex)
*[https://www.pen-deutschland.de/de/2022/03/04/skipputin-sprechen-sie-mit-den-russen-2/ #SkipPutin. Sprechen Sie mit den Russen,] PEN Deutschland 4. 3. 2022
*[https://www.agi.it/cronaca/news/2022-03-02/caso-corso-paolo-nori-dostoevskij-cancellato-universita-bicocca-15837099/ Il caso del corso di Paolo Nori su Dostoevskij all'università Bicocca.] Agenzia Italia 2. marca 2022
*[https://www.tgcom24.mediaset.it/mondo/dostoevskij-censurato-l-universita-bicocca-di-milano-fa-marcia-indietro-dopo-le-polemiche-il-corso-del-professor-paolo-no_46785169-202202k.shtml Dostoevskij censurato, l'Università di Milano Bicocca fa marcia indietro dopo le polemiche: &quot;Il corso del professor Paolo Nori si terrà&quot; | Lui: &quot;Non so se andrò&quot;]. TGCOM24 2. marca 2022</text>
      <sha1>pemtxtqh785dg4gm19a6y9084f0m9sf</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Prevedeni zgodovinski romani</title>
    <ns>0</ns>
    <id>3768</id>
    <revision>
      <id>72417</id>
      <parentid>72410</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T02:35:28Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43242" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal njegov roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'', 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906); naslova izvirnikov nista poznana.

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>h74br3z8fvhsxl02wsi6fuiuejnasq7</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72418</id>
      <parentid>72417</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T02:38:24Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43208" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal njegov roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'', 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja«, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>5a0uxwn40u5gbuble5tqftj2x9upxvc</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72419</id>
      <parentid>72418</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T02:46:18Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43224" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal njegov roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'', 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus, o katerem ne vemo nič, izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>kc870emtmu1rpv02a94tl1u6tnu8nb3</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72420</id>
      <parentid>72419</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T03:02:47Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43214" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal njegov roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'', 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus (1890–1868), izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>cba2hzx5oo645mvxrfb26tfzpm7akeh</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72421</id>
      <parentid>72420</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T03:07:12Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43312" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal njegov roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'',&lt;ref&gt;Jani Šnytovi hvala za opozorilo na ta prevod in za podatke o drugih čeških avtorjih.&lt;/ref&gt; 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus (1890–1868), izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>8fzat30kihhoskd30rc59jiwrghaotn</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72422</id>
      <parentid>72421</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T03:59:27Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Iz češčine */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43398" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (južnoslovanski in češki po 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v letih 1860–1879 v znamenju češčine in ruščine, 1880–1899 v znamenju nemščine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (19) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (52) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1885 je v ''Slovanu'' izhajal njegov roman Iz sazavskih letopisov v prevodu Ivana Muellerja, 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'',&lt;ref&gt;Jani Šnytovi hvala za opozorilo na ta prevod in za podatke o drugih čeških avtorjih.&lt;/ref&gt; 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus (1890–1868), izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>rux9yer5neankx67zck9nr7wdylykgh</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72423</id>
      <parentid>72422</parentid>
      <timestamp>2022-08-07T04:16:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Izvirni jeziki */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="43343" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Prevedeni zgodovinski romani''' 
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = predobjava članka za prevajalski zbornik v uredništvu Nike Kocijančič Pokorn in Roberta Grošlja
| image= 
| media_type    = 
| udk           = 
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

== Uvod==

Zgodovinski roman se dogaja v času pred avtorjevo življenjsko izkušnjo; o dogodkih so se avtorji poučili iz zgodovinskih dokumentov. Je nacionalno specifičen žanr, saj mu gre od vznika v 19. stoletju (v slovenski književnosti od 1864 dalje) v vsaki od nacionalnih literatur primarno za tematizacijo domače zgodovine za potrebe lokalnih bralcev. Slovenci so romansirano zgodovino prebirali v izvirnem slovenskem zgodovinskem romanu in v slovenščino prevedenih tujih romanih, večjezični pa tudi v drugih jezikih. O razmerju med drugojezičnimi, prevedenimi in izvirnimi teksti v žanru lahko prepričljivo govorimo šele na podlagi izčrpnih bibliografskih seznamov. Za izvirni zgodovinski roman tak seznam obstaja ([https://slov.si/mh/szr.pdf Hladnik 2009,] 311–326), dopolnjuje ga [[:s:Prevedeni zgodovinski romani|seznam do leta 1945 prevedenih zgodovinskih romanov]], ki sem ga postavil na Wikivir in je izhodišče za tale prispevek.

==Prevodi slovenskega zgodovinskega pripovedništva==

Ko govorimo o prevodni literaturi, mislimo največkrat na besedila, prevedena v slovenščino, manj pa smo pozorni na prevode slovenskih del v druge jezike. To ni nič čudnega, saj prevodna korpusa količinsko nista primerljiva, prevodi tujih romanov v slovenščino namreč močno presegajo prevode slovenski del. Seznam prevedenih slovenskih zgodovinskih pripovedi vsebuje 37 del, število prevodov pa je okoli 150, kar pomeni, da je bilo prevajanje izbranih tekstov v druge jezike dokaj načrtno. 

V žanru zgodovinskega romana oziroma daljšega zgodovinskega pripovedništva je bil poznan načrt Ferdinanda Kolednika, prevesti v čim več jezikov Jurčičevo »povest iz 15. stoletja domače zgodovine« ''Jurij Kozjak, slovenski janičar'' (1864). Izšlo je 18 prevodov, začenši s prevodom Aloisa Koudelke v češčino leta 1894, 18 jih je ostalo v rokopisu, za nadaljnjih 19 pa se je Kolednik dogovarjal (Moder 1982).  

Največji prevodni uspeh v žanru je požel Bartolov ''Alamut'' (1938), prevedli so ga v okoli 20 jezikov. V češčini je knjiga izšla leta 1946, 1954 je sledil srbski prevod, 1970 francoski itd. Roman je navdihnil ustvarjalce popularne videoigre Assassin's Creed, ki pa z besedilom nima več dosti skupnega. 

Sistematično so prevajali Jančarjevo trojico zgodovinskih romanov: ''Galjot'' (1980) in ''Severni sij'' (1984) sta bila prevedena v več kot ducat jezikov,  ''Katarina, pav in jezuit'' (2000) pa v osem jezikov. 

Tavčarjevo ''Visoško kroniko'' (1919) je 1929 v italijanščino (''Streghe e demoni: Cronaca di Visoko'') prevedel Umberto Urbani, 1948 v češčino Miroslav Plechač, 1949 v slovaščino Ján Irmel, 1965 v makedonščino Aleksandar Popovski, 1972 v bolgarščino Viktorija Menkadžieva, 1975 v francoščino Jean Durand-Monti in Viktor Jesenik, 1977 v srbščino Uroš Džonić in Gojko Janjušević, 1982 v hrvaščino Juraj Martinović, 1996 v nemščino Werner Engel, 2021 v esperanto Vinko Ošlak in v angleščino Timothy Pogačar; skupaj se je nabralo enajst prevodov. 

Finžgarjev roman ''Pod svobodnim soncem'' (1906&amp;ndash;07) se dobi v petih jezikih: češčini (1928 ''Pod svobodným sluncem'', prev. Rudolf Linhart), srbščini (1931 ''Pod slobodnim suncem'', prev. Slobodan Živojinović), slovaščini (1935 ''Pod slobodným slnkom: Povesť pradedov'', prev. Mikuláš Čollák), makedonščini (1965 ''Visočka hronika'', prev. Aleksandar Popovski), ruščini (1970 ''Pod solncem svobody: Povestʹ o dalekih predkah'', prev. Aleksandr Danilovič Romanenko). S tremi prevodi izstopa Pregljev ''Plebanus Joannes'' (1920): 1930 ga je v češčino prevedel Bohuš Vybíral, 1979 v srbščino Tone Potokar in Gojko Janjušević, 2013 pa v nemščino Janez Strutz. 

Po dvoje prevodov beležijo Sketova Miklova Zala, Murnikov Lepi janičar, Rebulov Jutri čez Jordan, Mojce Kumerdej Kronosova žetev, Šarotarjev Biljard v Dobrayu in Janšev Beli panter, v preostalih 23 primerih gre za enkratne prevode. 

Od drugih literatur je zanimanje za slovensko zgodovinsko pripoved najprej pokazala češka: 1885 za Sketa, 1894 za Jurčiča, 1896 za Jakoba Bedenka, 1920 za Frana Detelo, 1928 za Finžgarja in Meška. Med jeziki, ki so največkrat posegli po slovenskih zgodovinskih romanih, so nemščina (20), češčina (16), srbščina/hrvaščina/bosanščina (14), angleščina in francoščina (9), ruščina in italijanščina (6), slovaščina (4).&lt;ref&gt;Za druge prevode glej dopolnjujoče se poglavje [[:s:Prevedeni zgodovinski romani#Prevedeni slovenski zgodovinski romani|Prevedeni slovenski zgodovinski romani]] v seznamu Prevedeni zgodovinski romani na Wikiviru. Prevedene slovenske zgodovinske romane najde Cobissov iskalni niz &lt;code&gt;lc=a3 and lo=slv&lt;/code&gt;.&lt;/ref&gt;

==Prevodi zgodovinskega romana v slovenščino==

=== Slovenska in slovanska tematika===

Prevodi zgodovinskih romanov v slovenščino so od srede 60. let 19. stoletja dalje nastajali vzporedno z izvirnimi slovenskimi zgodovinskimi pripovedmi. Pograbili so teme, ki so bile Slovencem na tak ali drugačen način blizu: Turki, francoska revolucija, beneška republika, ruska zgodovina, starokrščanska zgodovina. Ker se neslovenski pisatelji izrecno s slovensko zgodovino niso ukvarjali, štejemo za domače v širšem smislu jugoslovanske in vseslovanske teme, zlasti osvobodilni boj južnoslovanskih narodov proti Turkom in boj drugih Slovanov z nekrščanskimi verami in z Nemci. Te teme so združevale rivalska nazorska in politična tabora, liberalce in klerikalce. Znotraj skupnega izhodišča je liberalce bolj zanimalo jugoslovansko ali panslovansko sporočilo romanov, klerikalce pa njihova verskoobrambna ideja. 

Vrsta izjav dokumentira nacionalno motivacijo za prevajanje:

&lt;blockquote&gt;
Kakor pri vsakem narodu, kedar se začne zavedati, tako so tudi pri češkem narodu od začetka vsi pesniki, lirični, epični, da! celo dramatični imeli pred soboj glavni in vzvišeni smoter s svojimi spisi delovati na to, da se narodna zavest popolnem prebudi in utrdi [...] delovalo se je posebno na to in sicer posebno s tem, da so si pisatelji za predmete izbirali dogodke iz slavne zgodovine češke minolosti (Ivan Hribar, »Novejša češka literatura«, ''Ljubljanski zvon'' 1881, 318).&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
V boju smo, borimo se za življenje; nam pa mora biti življenje naroda čez vse. Zanje se mora vse boriti, tudi umetnost. [...] Spomin na davne, slavne čine starih očetov je oni čudotvorni balzam, ki je obudil češki narod, in ki ga dosihdob krepi v borbi za napredek, omiko in svobodo. V zgodovini svojega naroda išče in nahaja Čeh spodbudo in krepost za svoje nadaljnje težnje in boje, in taki pisatelji so češkemu ljudstvu najljubši, kateri mu umejo razodevati slavno in otožno usodo nekdanjih pradedov (»Alois Jirásek: K petdesetletnici njegovega rojstva«, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-K8TLLEXK ''Slovenski narod'' 1901, 199).]&lt;/blockquote&gt;

&lt;blockquote&gt;
Zgodovina in njen mit nista morda v nobeni evropski književnosti igrala večje vloge, kakor v Poljski, saj je apoteoza zgodovine tvorila naravnost izhodišče njih literarnega ustvarjanja vse do svetovne vojne, ki jih je politično osvobodila (France Vodnik, »Novejša poljska zgodovinska povest«, ''Slovenec'' 1929, št. 141, 9).&lt;/blockquote&gt;

Nacionalna zavzetost druži češki, slovenski, poljski in hrvaški zgodovinski roman in jih uveljavlja kot poseben tip nasproti evropskemu zgodovinskemu romanu. Izvirna slovenska zgodovinska povest je sicer sorodna evropski zgodovinski povesti, vendar je »odmaknjena od vse zahodne slovstvene produkcije« in predstavlja samosvojo varianto, sorodno češkim zgodovinskim povestim (Petrè 1940). Po opaznem številu prevodov, ki so izšli na Primorskem, v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici ali v založništvu Edinosti v Trstu, lahko sklepamo, da so bile slovenske obrobne pokrajine zaradi večje nacionalne izpostavljenosti bolj kot osrednja Kranjska naklonjene ideji jugoslovanstva in panslovanstva. 

===Prvi prevodi žanra===

S katerim tekstom začeti seznam prevedenih zgodovinskih romanov, ostaja vprašljivo. Prva knjiga z zgodovinsko tematiko, deklarirano v podnaslovu kot »sgodba dvanajstiga stolétja«, je bila Ita Togenburska grafinja (1831, prevedel Jurij Kosmač). Drugi del njenega dolgega podnaslova »lepa ino nauka polna [...] sa vse poboshne kristjane popisana, posebno sa tajiste, kateri v' nedolshnosti terpé« pa bralcu sporoča, da gre le za tradicionalno krščanskovzgojno berilo oziroma za žanr ženskosvetniške pripovedi. Življenje Ide von Toggenburg (1140–1226) je bilo v 19. stoletju predmet več nemških verskospodbudnih pripovedi. Podobnega značaja so še Christopha Schmida Jozafat, kraljevi sin iz Indije, povest iz prvih časov krščanstva (1840, prev. Franc Malavašič), Marie Joséphine Risteau Cottin, Elizabeta ali Pregnanci v Sibirii (1857), Krivica za krivico: Povest iz časa ruske cesarice Katarine II. (1859, prev. Franc Malavašič) idr. 

Postopoma so se taka besedila daljšala in začela računati na zahtevnejšega sprejemnika, tako da jih sčasoma ni več imeti za verskovzgojna, ampak za poseben žanrski tip zgodovinskega romana, to je pripoved o zgodnjih obdobjih krščanstva. Sem spadajo Perpetua ali afrikanski mučenci, »pogled v 3. stoletje po Kristusovem rojstvu« (1869, prev. Anton Lésar), Hanani ali poslednji dni v Jeruzalemu Charlesa Guénota (Slovenec 1875, prev. France Štrukelj), Valerija ali zmagoslavni izhod iz katakomb Antona de Waala (1910, prev. Ivan Pregelj) itd. 

Nekakšen vmesni žanrski status imata anonimni daljši besedili Divji Hunci pred mestom Meziborom, »podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in tudi za odrašene ljudi« (Celovec, 1853), in Čudne poti božje vsigamogočnosti, ali skrivne sodbe srednjih časov (Gorica, 1862; Cobiss publikacije ni registriral). Slednjo je poslovenil učitelj Franc Bunc iz Ajdovščine, jo izdal v samozaložbi in jo sam na spreten način oglašal v Novicah tako, da je sproti opozarjal na vse zaplete v zvezi s tiskom, tiskarskimi napakami in seveda poudarjal nizko ceno. Drugo žanrsko nejasno področje – nejasno zato, ker je le deloma fikcija – je junaška in vladarska biografija, med katerimi izstopajo popisi usod vladarskih rodbin, ki jih je v nesrečo spravila francoska revolucija.

=== Izvirni jeziki===

Slovenski spletni katalog Cobiss, ki ustreza nacionalni bibliografiji, razkriva, kako so prevajalci zgodovinskega romana zajemali iz drugih jezikov. Pregled prevodov se zaradi preobsežnosti korpusa omejuje na čas do 1945 in na najbolj prevajane jezike, na francoščino, angleščino, nemščino, ruščino, hrvaščino/srbščino, poljščino in češčino. Slovenska nacionalna bibliografija je z žanrskimi oznakami skopa. Med nekaj deset oznakami za literarno vrsto (lc 'literarna kategorija') je le prgišče takih za romaneskne žanre. Oznaka lc=a3 pokriva dva žanra hkrati, zgodovinski in vojni roman, oznaka a5 pa biografije in biografske romane, izmed katerih je treba ročno izločiti biografije brez leposlovnih primesi, biografije sodobnikov in svetniške biografije. 

{|
|[[File:Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih.jpg|thumb|600 px|Dinamika prevajanja zgodovinskega romana po jezikih]]
|}

Seznam doslej evidentiranih prevodov zgodovinskega romana v slovenščino obsega od leta 1864 do 1944 181 naslovov. Kako je z jezikovnimi preferencami? Prednjačijo prevodi iz nemščine (39) pred tistimi iz angleščine (28) in francoščine (26). Slovanski jeziki so dokaj enakovredno zastopani (češki 24, južnoslovanski 22, poljski in ruski po 19). Podatki zahtevajo popravek trditve, ki sem jo zapisal na več mestih, da je bilo prevajanje iz nemščine zaradi nemške kulturne hegemonije, rivalstva in potreb po slovenski jezikovni in kulturni emancipaciji nezaželeno, glede na dvojezični značaj slovenskega izobraženega bralstva, ki je nemščino obvladalo enako kot slovenščino, pa tudi nepotrebno. Trditev je bila podprta s programskimi izjavami udeležencev v kulturnem boju in s preštevanjem prevodov v drugih žanrih, npr. kmečke povesti. Prevodni konkurenci naj bi se še zlasti izogibali nacionalnokonstitutivni žanri, kamor je spadal tudi izvirni zgodovinski roman, namenjen demonstraciji domačih ustvarjalnih energij (Hladnik 1992). Da je do prevodov nemškega zgodovinskega romana vendarle prihajalo, je zaslužno uvrščanje velikega dela žanrskega korpusa v zabavno literaturo, namenjeno manj izobraženemu in enojezičnemu bralcu.

Prevajanje zgodovinskega romana je bilo v 19. stoletju v znamenju češčine, 1900–1919 so imeli prednost prevodi iz južnoslovanskih jezikov in angleščine, 1920–1945 spet nemščina. Prevajanje zgodovinskega romana je skozi čas naraščalo, upad je prizadel samo češčino in južnoslovanske jezike. Med prvo svetovno vojno in še nekaj časa po njej zgodovinski romani niso izhajali, pa tudi drugo leposlovje ne. Podatki za zadnje obdobje 1920–1945 so pomanjkljivi, saj v bibliografiji še niso upoštevani zgodovinski romani v podlistkih.

Do 1918 pa je med jeziki izvirnikov vodila češčina (21) pred ruščino (13) in nemščino (13). Po spremembi državnega okvira po koncu prve svetovne vojne, ki je postopoma ukinila dvojezičnega, to je nemško-slovenskega bralca in pripeljala do spremembe prevodne strategije, je povedla nemščina (26) v spremstvu angleščine (28) in francoščine (26). Po koncu prve svetovne vojne je prišlo do strateškega premika na ravni slovanski jeziki : svetovni jeziki. Prej so v seštevku med izvirniki vodili slovanski jeziki (54) pred svetovnimi (37), med obema vojnama pa so se preference zasukale in vodstvo so pred slovanskimi jeziki (27) prevzeli svetovni jeziki (56).

{|
|[[File:Sprememba prevodnih preferenc zgodovinskega romana.jpg|thumb|600 px|Obrat od slovanskih literatur k svetovnim]]
|} 

Lestvice jezikov, iz katerih so zajemali slovenski prevajalci, so žanrsko specifične. Ta za zgodovinski roman se npr. razlikuje od tiste za feljtonski roman (Hladnik 2014), čeprav je zgodovinskih romanov med feljtonskimi za dobro tretjino.&lt;ref&gt;Feljtonski roman je v podlistku dnevnega časopisja v nadaljevanjih objavljeni roman.&lt;/ref&gt;  Pri prevedenem feljtonskem romanu do leta 1918 je bila v seštevku na prvem mestu francoščina pred angleščino, nemščino in ruščino. Drugačna je bila tudi dinamika jezikovnih preferenc skozi čas: do leta 1900 je nastalo največ prevodov feljtonskih romanov iz ruščine, francoščine in češčine, v prvih dveh desetletjih 20. stoletja pa so vodstvo prevzeli prevodi iz francoščine, sledili so tisti iz angleščine, nemščine in ruščine. Strateški premik na ravni slovanski jeziki : neslovanski jeziki se je pri feljtonskem romanu zgodil že na prelomu 19. in 20. stoletja. Do 1900 je bila polovica prevodov feljtonskih romanov iz slovanskih jezikov, druga polovica prevodov pa iz svetovnih jezikov. Po 1900 je delež prevodov iz slovanskih jezikov zdrsnil na 19 %, delež prevodov iz svetovnih jezikov pa se je povečal na 52 %, pri čemer so prednjačili prevodi iz nemščine. 

==== Iz francoščine====

Da je moral biti zgodovinski roman Jean Zbogar (1818) Charlesa Nodierja (1780–1844) preveden v slovenščino (leta 1886 ga je za podlistek Slovenskega naroda in za knjižni ponatis pod naslovom Ivan Zbogar prevedel Jožef Marija Kržišnik, leta 1932 pa na novo Anton Kacin v Gorici pod naslovom Janez Žbogar), je zaradi slovenske naslovne osebe in redke tematizacije slovenske zgodovine razumljivo samo po sebi.

Med francoskimi zgodovinskimi romanopisci v slovenskih prevodih izstopa Alexandre Dumas starejši (1802–1870). Začelo se je z delnim prevodom romana Le Comte de Monte Christo (1845–1846) pod naslovom Zaklad na kozjem ostrovu ali Bog nedolžnih ne zapusti 1893 v Celju. V celoti je roman v prevodu Josipa Hacina izšel v goriški Soči leta 1905–1906 in v knjižnem ponatisu v goriški Svetovni knjižnici. 1914–1915 je Louis J. Pirc za časopis Clevelandska Amerika prevedel nadaljevanje romana, ki ga je napisal Dumasov nemški občudovalec Adolf Mützelburg. Dal mu je naslov Nevesta z milijoni. Dumas je Grofa Monte Crista nadaljeval z romanom Mrtvaška roka. V časopisu Soča, ki je na prelomu stoletij najbolj vztrajno objavljal prevode zgodovinskega romana, so potem izhajali še njegovi Trije mušketirji in njihovo nadaljevanje Dvajset let pozneje. V Trstu sta izšla »roman iz časov francoske revolucije« Vitez iz rdeče hiše in »zgodovinski roman iz Neronovih časov« Akta. Dumasov zgodovinski roman Zvestoba do groba se ukvarja z bojem za oblast na dvoru Henrika III. Boris Rihteršič se pod svoj prevod Dumasovega Črnega tulipana leta 1935 ni podpisal, ni pa bil tako sramežljiv Janko Tavzes, čeprav je njegov novi prevod Treh mušketirjev izšel ob stoletnici izvirnika leta 1944 pri ljubljanskem založniku pogrošne literature Antonu Turku. 

Romani Michela Zévaca (1860–1918) Otroci papeža, Markiza Pompadour in njegovo nadaljevanje Kraljev tekmec, Kraljevi vitez, Papežinja Favsta so veljali za napeto popularno berilo, založnikom se imena prevajalcev niti ni vedno zdelo vredno napisati. Mesto so našli v podlistku časnika Jutro. Na izvirnik je pri Papežinji Favsti težko pokazati, saj se z nevarnim življenjem lepe spletkarske princese iz rodbine Borgia, ki je vpletena v smrt Henrika III. proti koncu 16. stoletja, ukvarja več romanov iz cikla Les Pardaillan (1908–1926). Zadnji pred drugo vojno objavljeni Zévacov zgodovinski roman V krempljih inkvizicije je bil verjetno pripravljen po italijanski priredbi Pardaillan: Il grande inquisitore (1925), saj med francoskimi izvirniki ni podobnega naslova.

Ob stoletnici izida zgodovinskega romana Chronique du règne de Charles IX (1829) Prosperja Mériméeja (1803–1870) je pri Modri ptici izšel Župančičev prevod pod naslovom Šentjernejska noč. Roman govori o atentatu na hugenotskega poveljnika Gasparda de Colignyja v noči na 24. avgust 1572, ki mu je sledil pokol tisočev pariških hugenotov.

Notre-Dame de Paris Victorja Hugoja (1802–1885) iz leta 1831 je doživela dva prevoda: leta 1912 je roman prevedel Louis J. Pirc za ameriški slovenski časopis, 1931 pa Janko Tavzes za matičnega bralca. 

V širšem smislu spadajo v zgodovinski žanr tudi biografski romani zgodovinskih osebnostim npr. Čudovito življenje Honoréja Balzaca Renéja Benjamina in biografija Marie Curie (1867–1891) izpod peresa Eve Curie. 

==== Iz angleščine====

Začelo se je 1867 z misijonsko in mučeniško povestjo Fabiola ali cerkev v katakombah angleškega kardinala Nicholasa Patricka Stephena Wisemana (1802–1865). V zgodovinski žanr bi lahko vtaknili roman Vohun Jamesa Fenimora Cooperja (1789–1851) iz leta 1907, saj govori o dogodkih v ameriški revoluciji 1787, ki so se zgodili pred rojstvom avtorja. 

»Roman iz časov Kristusovih« ameriškega generala in pisatelja Lewa Wallacea (1827–1905) Ben-Hur je veljal za najbolj vplivno krščansko knjigo 19. stoletja, prevedla sta ga zapored Peter Miklavec in Griša Koritnik. Če pri romanu Glenanaar Patricka A. Sheehana (1852–1913) nismo najbolj gotovi glede njegovega žanrskega statusa, pa o tem ni dvoma v primeru Vstaje Škenderbegove (1910). Roman o albanskem nacionalnem junaku Juriju Kastriotu, ki se je v letih 1444–1466 uprl osmanski nadvladi, je napisal britanski državnik in pisatelj Benjamin Disraeli (1804–81), prevedel pa ga je – očitno zato, ker je roman tematiziral južnoslovansko zgodovino – plodoviti Ivan Mulaček. 

Z več prevodi je zastopan britanski pustolovski pisatelj Henry Rider Haggard (1856–1925): »povest iz Neronove dobe« Deklè z biseri, Roža svetà, Hči cesarja Montezume, Kleopatra, roman o egipčanskih faraonih Jutranja zvezda. Angleški politik in pisatelj Edward Bulwer-Lytton (1803–1873) je v žanrski tip romana o antiki prispeval dvoje del, Rienzi, zadnji tribunov in Zadnji dnevi Pompejev. Oče zgodovinskega romana Walter Scott je našel pot v slovenščino šele 1912 z Ivanhoejem in Kenilworthom, in to v ameriškem Glasniku SNPJ. Ivanhoeja je 1930 za Modro ptico na novo prevedel Vladimir Levstik.

Z dvema romanoma je v slovensko prevodno književnost vstopila britanska pisateljica madžarskega rodu Emma Orczy (1865–1947): Za Cezarja in »roman iz Napoleonove dobe« Mož v sivi suknji. Z Napoleonom se ukvarjata še Senca meča škotskega pisatelja Roberta Buchanana (1841–1901) in Napoleon Bonaparte Arthurja Conana Doyla (1859–1930). Prevajalec Vladimir Levstik si je pri slednjem najbrž (po naslovu sodeč) pomagal z nemškim prevodom Napoleon Bonaparte – Aufzeichnungen eines französischen Edelmannes. 

Dva prevoda angleških romanov dolgujeta svoj izid popularnosti, ki sta izvirnikoma prinesli ekranizaciji: Poročnik indijske brigade avtorjev Michaela Jacobyja in Rowlanda Leigha iz leta 1938 in uspešnica Margaret Mitchell V vrtincu (1939–40), ki govori o ameriški državljanski vojni.

==== Iz nemščine====

Ime izvirnega nemškega avtorja »povesti iz vojske Grkov proti Turkom« Pod turškim jarmom, ki jo je 1882 poslovenil Filip Haderlap, ni poznano. 1883 in 1884 je izhajala »poučno zabavna knjiga v treh delih« Odkritje Amerike, ki jo je po Joachimu Heinrichu Campeju (1746–1818) predelal Hrizogon Majar. Vrsta zgodnjih biografij nima poznanega avtorja: Andrej Hofer, junaški vodja Tirolcev 1809 (1886), S prestola na morišče ali Nesrečna kraljeva rodbina (1887), ki s simpatijo govori o francoskem cesarju Ludviku XVI. (1754–1793), ki so ga pokončali revolucionarji, Kara Petrovič, osvoboditelj Srbije (1889). 

Med popularnimi nemškimi mladinskimi avtorji se poleg Christopha Schmida, čigar dela so že bila omenjena, pojavlja še Joseph S. J. Spillmann (1842–1905): Sultanovi sužnji (1895), Zadnji dnevi Jeruzalema (1908–1909), Hrabro in zvesto oz. Junaštvo in zvestoba (1913), »zgodovinski roman iz časov francoske revolucije« Na morišče (1938–39).

Zgodovinska povest ''Črna žena'', ki jo je leta 1910 v časopisu ''Domoljub'' objavil Gregor Žerjav, je zaradi umeščenosti v gorenjsko okolje dolgo veljala za izvirno delo (tako je mislil tudi hrvaški prevajalec leta 1970) in se je šele nedavno izkazalo, da gre za priredbo Reimmichlovega (pravo ime avtorja je Sebastian Rieger) dela ''Die schwarze Frau: Erzählung aus dem Tiroler Freiheitskrieg'' (1909). 
Dunajska pisateljica Enrica von Handel-Mazzetti (1871–1955) je zastopana z dvema katoliškima romanoma: Junakinja iz Štajra: Štefana Švertner, zgodba o ljubezenski odpovedi, podobna Manzonijevema Zaročencema, na ozadju verskih bojev na Štajerskem, je bila prevedena kar dvakrat, Jese in Marija o avstrijski protireformaciji v 17. stoletju pa je izšla v Pregljevem prevodu.

Ena od zanimivejših literarnih figur je psevdonimni kolportažni pisatelj židovskega porekla iz Vroclava Victor von Falk s pravim imenom Heinrich Sochaczewski (1861–1926). Po prestopu v krščanstvo se je preimenoval v Harryja Scheffa. 1922 je v Knjižnici Jutra izšel njegov roman Hči papeža: roman Lukrecije Borgie. 

Med biografskimi romani naj omenim Napoleona (1931) švicarsko-nemškega avtorja Emila Ludwiga, dve biografiji demoničnega Rasputina in kratke romane ekspresionističnega pesnika Klabunda (1890–1928), ki so ga vznemirjali Borgijci in ruski car Peter Veliki. Zanimiv je tudi Michael Prawdin (1894–1970), nemški in angleški zgodovinar ukrajinskega porekla in promotor romana dejstev oz. stvarnega romana. V slovenščini imamo njegov roman Podrl se je svet (1936) o razpadu carske Rusije in Džingis-Kan in njegova dediščina (1944). 

Friedrich von Gagern (1882–1947), ki se je rodil na gradu Mokrice, je v romanu Ljudstvo (1937), ki so ga cenili nacionalsocialistični literarni zgodovinarji (Janko 2005), popisoval zgodovino hrvaškega plemstva. Domačinka, rojena na Planina pri Sevnici, je bila tudi Ana Wambrechtsamer (1897–1933), avtorica romana Danes grofje Celjski in nikdar več (1940).

Na dvojezičnem koroškem prostoru se dogajajo dela Dolores Viesèr (1904–2002): Pevček (1936), Podkrnoški gospod (1941), kot zgodovinski roman je bila v ponatisu 1988 označena tudi svetniška biografija Ema Krška; vsa tri dela je poslovenil Janez Pucelj.

Slovenci so radi prevajali nemške biografske romane: Marijo Stuart Stefana Zweiga o škotski kraljici iz 16. stoletja (1932), »roman o Čajkovskem« Klausa Manna (1937), »roman opere« Verdi (1940) Franza Werfla, Demon Arthurja Luthra (1941) ob stoletnici smrti Mihaila Jurjeviča Lermontova. 1940 smo dobili celo »biografije himne« Marseljezo, ki jo je napisal nemški publicist iz Lotaringije Wendel Hermann (1884–1936). Wendel, ki je kot pacifist pred nacizmom pobegnil v Francijo, je bil kulturni posrednik med Balkanom in Nemčijo ter Francijo, tudi v Sloveniji je imel prijatelje, iz slovenščine je celo prevajal in pisal o Aškercu, Jenku in Prešernu.

==== Iz ruščine====

Ruska zgodovina je prihajala k Slovencem najprej prek anonimnih nemških prevodov: Menčikov, povest o Petru Velikem (1871), Car in tesar ali saardamska ladjedelnica (1886). 1872–73 je v Letopisu Matice slovenske v prevodu Lavoslava Gorenjca izhajal Gogoljev roman Taras Buljba; drugič ga je leta 1910 prevedel Vladimir Levstik. 

1877 je Slovenec priobčil zgodovinski roman Knez Serebrjani, »roman iz časov Ivana Groznega« Alekseja Konstantinoviča Tolstoja (1817–1875), enega izmed rodbine pisateljskih grofov Tolstojev. Za Mohorjevo ga je najbrž na novo prevedel Alojzij Benkovič leta 1925. Romansirano biografijo Peter Veliki istega avtorja je 1932–1935 poslovenil Josip Vidmar. 

Ruski zgodovinski roman sta prevajala Vladimir Levstik in Božidar Borko. Prvi je poslovenil romana Leva Nikolajeviča Tolstoja Hadži Murat (1923) in Vojna in mir (1932–34), drugi pa roman Julijan Odpadnik (1923) tedaj neverjetno popularnega Dimitrija Sergejeviča Merežkovskega (1866–1941). Od Merežkovskega so Slovenci brali še zgodovinski roman Leonardo da Vinci (1903) in življenjepis Napoleona (1943). Njegova biografija Michelangela, ki jo je 1943 prevedel Joža Lovrenčič, je ohranjena samo v mariborskem Zavodu Antona Martina Slomška, na srečo pa je dostopna v Digitalni knjižnici Slovenije. 

Skrivnostnega izvora je delo Krištof Kolumb ali odkritje Amerike (1896). Kot avtor je zapisan neznani E. Šreknik; lahko bi šlo za Ello Eugenio Cecilio Schrecknick iz karelijskega kraja Novaja Kirka, danes Poljany.&lt;ref&gt;[https://amburger.ios-regensburg.de/index.php?id=42993 Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland Erik-Amburger-Datenbank: Ausländer im vorrevolutionären Russland.]&lt;/ref&gt;  

Vera Ivanovna Križanovska (1861–1924), avtorica kakih 50 romanov, je poleg spiritističnih, ki so jih najbolj prevajali, in ženskih pisala tudi zgodovinske. Tak je »roman iz življenja starih Egipčanov« Kraljica Hatasu (1931); avtorico je za goriško Sigmo prevajal Ivan Vouk. 

Ivan Fjodorovič Naživin (1874–1940), ki je po oktobrski revoluciji emigriral in živel nekaj časa tudi v Jugoslaviji, je avtor zgodovinskega romana Kozaki, ki govori o uporu Stenke Razina (1630–1671), v slovenščino ga je prevedel Miran Jarc 1938. Naživin je poznan zlasti po Rasputinovi biografiji, ki pa v konkurenci drugih v slovenščino ni bila prevedena.

==== Iz južnoslovanskih jezikov ====

Hrvatje se sprva niso prevajali, ker so jih brali kar v originalu, šele ob koncu 19. stoletja se je Slovencem v prevodu predstavil najpopularnejši zgodovinski romansier August Šenoa (1838–1881). Šenoova umetnost je imela v času bujenja narodne zavesti vedno pred očmi cilj 

dati narodu v delih umetnosti podobo njega samega, njegovih idealov, njegovih borb, njegovih prizadevanj ter buditi v njem vero v bodočnost [...] »Hočemo dvigniti narod, da se zave, da popravimo napake preteklosti, da budimo v njem smisel za vse, kar je lepo, dobro in plemenito.« [...] romani so bili Avgustu Šenou v prvi vrsti sredstvo za buditev narodne zavesti in utrjevanje narodnih idealov (France Vodnik, »Ob 100-letnici A. Šenoe«, Modra ptica 1937/38, 357–59).

Za prevajanje so bili posebej zanimivi romani na temo slovenske zgodovine, to je kmečkega upora v 16. stoletju, ali so bili posledica Šenoovega potovanja po Sloveniji in njegove navezanosti na Prešerna. Po vrsti je prihajal Šenoa k Slovencem takole: Turopoljski top (1893), Čuvaj se senjske roke (1898), Seljačka buna je izšla pod naslovi Kmetski upor (1894), Zadnja kmečka vojska (1906–07), Kmečki upor ali Stara pravda (1907), Kmečki punt (1926). Zlatarjevo zlato je bilo verjetno prevedeno dvakrat, 1895 anonimno in 1906 Silvester Košutnik za popularnega ljubljanskega knjigotržca Turka. Prijatelj Lovro je izšel v Celju (1906), Prokletstvo je bilo prevedeno trikrat (1904–06 Makso Cotič v Trstu, 1913 Ivan Vuk pod naslovom Kletva, 1954 Davorin Ravljen pod naslovom Prekletstvo). Karamfil s pesnikovega groba je izšel leta 1905, Pruski kralj pa v prevodu Alojza Gradnika leta 1922.

Velemirja Deželića (1864–1941) »zgodovinski roman iz davnih dni Jugoslovanov« V burji in viharju in V službi kalifa je za Slovenski ilustrirani tednik leta 1912 prevedel Ivan Vuk, »roman iz 9. stoletja« Kragulj Velimirja Deželića ml. (1888–1976) pa za Mohorjevo Lojze Golobič 1933. Josipa Eugena Tomića (1843–1906) so se slovenski prevajalci lotili dvakrat, 1905 »povesti iz novejše bosanske zgodovine« Zmaj iz Bosne, 1911 »povesti iz 18. stoletja« Udovica. 

Prevodov iz srbščine in bolgarščine je bilo malo; srbska književnost pravega zgodovinskega romana menda ni poznala (Mitrović 1982). Južnoslovanski zgodovinski romani so navijali za osvoboditev izpod Turkov v času prve balkanske vojne leta 1912. Takrat je v prevodu Petra Miklavca izšel Ivana Vazova »roman iz bolgarskega življenja pred osvoboditvijo« Pod jarmom; 1938 ga je na novo prevedel France Bevk.

==== Iz poljščine====

Slovencem je bil spočetka ljub poljski pisatelj scottovskih pustolovskih kozaških povesti Michał Czajkowski (1804–86); 1865 je v Slovenskem glasniku izšla njegova »podonavska povest« Kirdžali, ki jo je pod psevdonimom Podgoričan prevedel kaplan Lavoslav Gorenjec, po Levcu poleg Jurčiča najplodnejši slovenski prozaist. V podlistku katoliškega Slovenca je leta 1877 izšel prevod njegove povesti Dobrudža. Za pisateljevo popularnost je imela precej zaslug njegova pustolovska biografija: potoval je iz dežele v deželo, prestopal je iz ene vere v drugo in bil vse po vrsti: poljski vstajnik, turški dostojanstvenik, ukrajinski pravoslavni konvertit. 

Žanrska pričakovanja slovenskih bralcev ob zgodovinskem romanu je usmerjal poljski Scott Henryk Sienkiewicz (1846–1916). Od preloma stoletja dalje ga je goreče prevajal samouk Podravski (s pravim imenom Peter Miklavec). Z ognjem in mečem je v letih 1892–93 izšel kar v dveh zaporednih prevodih: Miklavec ga je prevedel za novomeškega založnika Josipa Krajca, Matija Mrače pa za Matico slovensko; tretji prevod je 1923 pripravil Rudolf Molè. Miklavec se je podpisal še pod romane Potop (1904–05), Mali vitez (1902–03), Križarji (1902–03), Quo vadis (1901). Zadnji našteti romani so bili prevedeni večkrat, glej članek Prevajanje Sienkiewicza v tem zborniku. Pripoved Pod tatarskim jarmom je prevedel Joža Glonar (1907). 

Boleslav Prus, s pravim imenom Aleksander Głowacki (1847–1912), velja za realističnega zgodovinskega romanopisca, ki je prelomil z dumasovsko-sienkiewiczevsko maniro pustolovskega zgodovinskega romana, zato je njegov Faraon (1932–33 v prevodu Franceta Koblarja) bolj roman o oblasti in družbenih razmerjih kot roman o zgodovinskem Egiptu. Zofia Kossak (Szczucka)-Szatkowska (1890–1968) ima v slovenščini roman o tatarskih vpadih v 13. stoletju Legniško bojišče (1933 v prevodu Franceta Vodnika) in obsežni roman v štirih delih Križarska vojska (1941 v prevodu Tineta Debeljaka). Med drugo svetovno vojno je v času kulturnega molka leta 1944 izšel »zgodovinski roman iz časa Teodozija Velikega« Poslednji Rimljani protižidovsko nastrojenega pisatelja Teodorja Jeskeja-Choińskega (1854–1920); prevedel ga je klasični filolog Fran Bradač.

==== Iz češčine====

S podlistkarskim zgodovinskim romanom, prevedenim iz češčine, se je postavljal liberalski dnevnik Slovenski narod. Prokop Chocholoušek (1819–1864) je bil scottovski avtor, ki si je tako kot Jurčič služil kruh z novinarstvom in je bil zaradi slovanskega radikalizma večkrat zaprt. Njegov zgodovinski roman je artikuliral češke in jugoslovanske teme; zaradi slednjih je bil slovenskim prevajalcem, zlasti Podgoričanu in Francetu Jaroslavu Štruklju, še posebej ljub. Pojavil se je z vrsto »zgodovinsko-romantičnih obrazov« iz južnoslovanske zgodovine: Harač (1864), Ilija (kar brez navedbe avtorja v Koledarju Matice slovenske 1869), Poslednji bosanski kralj (1869). V Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov je izšla Agapija (1864), 1869 beneška povest Dožeška in 1911 v Trstu obsežni »historični roman« v treh delih Jug v prevodu Vojteha Hybáška.

Popularni Alois Jirásek (1851–1930) je realistično ubesedoval husitsko zgodovino, Slovencem pa je prirasel k srcu njegov roman Psohlavci (1884), ki ga je Luka Smolnikar prevedel pod naslovom Pasjeglavci: Zgodovinska povest (''Slovanski svet'' 1888, knjiga 1906). 1907 je v ''Slovanu'' izhajal Govekarjev prevod pod naslovom Psoglavci: Zgodovinska slika, 1950 pa v ''Slovenskem poročevalcu'' prevod Viktorja Smoleja pod naslovom Pesjani. Ker Smolnikar avtorja ni zaprosil za dovoljenje, je prišlo do pravnega spora, ki je menda za tri leta zadržal prodajo knjižnega ponatisa.&lt;ref&gt;Jan Petr: »Alois Jirasek a Fran Govekar: Prispevek ke stykum česko-slovinskym ve XX. stoleti«, ''Slovansky prehled'' 1959, 62–63. Anki Polajnar hvala za ta podatek, za razločitev prevodov in za dopolnilo prevodne bibliografije iz češčine.&lt;/ref&gt; 1900 je Dragotin Přibil poslovenil njegov roman V tujih službah: Kos češke anabase,&lt;ref&gt;Anabaza 'vojni pohod'.&lt;/ref&gt;  ki se dogaja v času vladavine Vladislava Jagelonskega v 16. stoletju in prikazuje žalosten konec taboritov, skrajne veje husitov.

Slogovno je bil konservativnejši pri Scottu zgledujoči se Václav Beneš-Třebízský (1849–1884). 1885 je v ''Slovanu'' izhajal njegov roman Iz sazavskih letopisov v prevodu Ivana Muellerja, 1889 je Fran Gestrin v samozaložbi izdal roman o kmečkem uporu leta 1775 ''Blôdne duše'',&lt;ref&gt;Jani Šnytovi hvala za opozorilo na ta prevod in za podatke o drugih čeških avtorjih.&lt;/ref&gt; 1909 je v Gabrščkovi Slovanski knjižnici v Gorici izšel zgodovinski roman o danski kraljici iz češke vladarske rodbine Dagmar (1186–1212) Kraljica Dagmar v prevodu Josipa Hacina, v Slovenčevem podlistku pa že prej zgodovinski povesti Črni vitez (1907) in Loški župnik (1908). 

Karlu Sabini (1813–1877) so pod poslovenjenim imenom Dragotin Sabina v Gorici 1894 objavili Osveto, »povest o razmerah v človeški družbi 15. stoletja« na temo husitov, duhovniku Aloisu Dostálu (1858–1934) pa v katoliški Ljudski knjižnici Darovano, »zgodovinsko povest iz dobe slovanskih apostolov« (1906).

Po češkem zgodovinskem pripovedništvu so posebej radi segali v Gorici. Simon Gregorčič mlajši je 1896 prevedel delo Tatarji na Moravskem ali Bog ne zapusti svojih služabnikov, ki ga je spisal Josef Ehrenberger (1815–1882). 1898 je Ivan Rejec poslovenil zgodovinsko delo Na bojišču: Epizode iz laške ustaje leta 1848 Jana Klecande (1655–1920). Janko Svetina je 1913 za Gabrščkovo Slovansko knjižnico v Gorici prevedel »zgodovinski roman iz časa Katarine Velike« Andrej Černišev Juliusa Zeyerja (1841–1901). 

Jaroslav Durych (1886–1962) je 1929 napisal roman v dveh zvezkih iz časa tridesetletne vojne Bloudění, tri leta pozneje pa je avtoriziral prevod Ferda Kozaka pod naslovom Blodnje (1932).

V žanr biografije spada »življenjski roman velike žene« Junaška žena o življenju Renate Tyršove, žene sokolskega ustanovitelja Miroslava Tyrša. Avtor knjige je bil Jan Petrus (1890–1868), izšla pa je 1940 v priredbi enega od vodij slovenskih sokolov Maksa Kovačiča v Murski Soboti.

==== Drugi jeziki====

Prevodi iz literatur, s katerimi Slovenci niso imeli prav rednih stikov, so do neke mere evidetnirani na Wikivirovem seznamu, v temle pregledu pa v imenu preglednosti ne. Posebej v 1930. letih se je iz manjših jezikov, ki so podobno kot slovenski trpeli zaradi spregledanosti od velikih, prevajalo programsko iz nekakšne solidarnosti. Opazno malo je prevodov sosednjih italijanskih zgodovinskih romanov. Marco Visconti Tommasa Grossija je izšel v Gorici pri Gabrščku leta 1900 (prev. Joža Lovrenčič, ponatis 1942); morda zato, ker je milanska rodbina Viscontijev povezana s habsburško zgodovino in tudi s Stično; podobni razlogi so bili lahko za prevod Manzonijevih Zaročencev (1900–01), ki se dogajata v Milanu v 17. stoletju. Joža Lovrenčič se je v času kulturnega molka med drugo svetovno vojno v Slovenčevi knjižnici trudil z objavljanjem zgodovinskih romanov iz okupatorjevega jezika (prim. Francesco Perri: Neznani učenec: Zgodovinski roman iz Kristusovih časov), zaradi česar je imel po osvoboditvi težave. Ne bi rad špekuliral o pobudah za prevod romana Karin o rimskem cesarju Karinu (1905) Móra Jókaia (1825–1904), najbolj znanega madžarskega domoljubnega romantičnega avtorja zgodovinskih romanov.

==Po drugi svetovni vojni==

Do leta 1945, s katerim sem zamejil tale pregled, je bila prevedena šele kaka desetina žanra. Če bi upoštevali celotno prevodno produkcijo v žanru vse do danes, bi se na prvem mestu znašli prevodi zgodovinskega (in vojnega) romana iz angleščine (764), sledijo francoščina (349), nemščina (341), ruščina (125), poljščina (70), hrvaščina (60) in češčina (36). Po drugi svetovni vojni je angleščina močno prehitela nemščino kot primarni jezik izvirnikov. Od manjših literatur je dobro zastopana norveška (Sigrid Undset, Jostein Gaarder). Od žanrskih tipov je med prevodi opazno veliko romanov o antiki in romanov o zgodnjem krščanstvu. Pogled v slovensko bibliografijo za 2008 najde 49 zgodovinskih romanov, večinoma prevedenih, izvirnih je enajst. V zadnjem desetletju se je izvirna produkcija zgodovinskih romanov približala prevodom in jih celo presegla (2020 28 izvirnih in 23 prevedenih, 2021 39 izvirnih in 38 prevedenih).

== Sklep==

Korpus tule evidentiranih v slovenščino prevedenih zgodovinskih romanov obsega do leta 1945 181 del.&lt;ref&gt;V statistiko, ki upošteva samo večje jezike izvirnikov, je bilo vključenih 175 naslovov. Seznam ni zaključen in se še dopolnjuje.&lt;/ref&gt;  Romani so bili nadpovprečno dolgi, neredko so izhajali dve leti ali več let zapored v časopisnih nadaljevanjih in v dveh ali več knjižnih zvezkih, kar ni moglo biti brez vpliva na to, da so tudi izvirni slovenski zgodovinski romani v povprečju daljši od drugih romanesknih žanrov. Med avtorji izvirnikov so bili svetovni klasiki žanra in tudi taki, o katerih je danes težko najti kako informacijo. Posebej ljube so bile prevajalcem južnoslovanske zgodovinske teme, zanje so se še zlasti ogrevali prevajalci in izdajatelji na zahodni slovenski meji, v Gorici in Trstu. Do konca prve svetovne vojne so imeli prednost prevodi zgodovinskih romanov slovanskih literatur, po spremembi državnega okvira pa so več prevajali iz neslovanskih literatur. Marsikateri avtor v slovenski Wikipediji še nima svoje predstavitve, čeprav je dogajanje lociral v naše kraje ali njihovo bližino (npr. Friedrich von Gagern), niti še ni gesel o posameznih romanih. Bibliografski pregled prevedenega zgodovinskega romana na Wikiviru in tale prispevek naj spodbudita dopolnjevanje in enciklopedično pokritje manjkajočih poglavij iz zgodovine slovenskega prevajanja.

== Literatura==

*Hladnik, Miran 1985. »&quot;Svobodno po nemškem poslovenjeno&quot;: Popularni prevedeni žanri 19. stoletja«. ''France Prešeren v prevodih: Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev'', 8/9, 191–199. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
*Hladnik, Miran 1992. »Vloga prevoda v slovensko-nemški literarni tekmi«. ''28. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj'', 109–119. Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani. 
*Hladnik, Miran 1996. »Kako smo prevajali zgodovinski roman«. ''Prevod besedila. Prevajanje romana: 20. prevajalski zbornik'', 61–69. Ljubljana: DSKP.
*Hladnik, Miran 2009. ''Slovenski zgodovinski roman''. Ljubljana: ZIFF.
*Hladnik, Miran 2014. »Začetki slovenskega feljtonskega romana«. Norbert Bachleitner. ''Začetki evropskega feljtonskega romana'', 123–180. Ljubljana: Znanstvena založba FF in Alma mater Europaea. Gl. tudi Feljtonski roman. Wikivir.
*Janko, Anton 2005. »Das Werk Friedrichs von Gagern in literaturgeschichtlicher Betrachtung«. ''Acta neophilologica'' 38, št. 1–2: 119–127. 
*Mainuš, Petr 2005: [https://adoc.pub/bibliografie-kninich-peklad-slovinske-literatury-do-etiny-bi.html ''Bibliografie knižních překladů slovinské literatury do češtiny = Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v češčino''.] Ljubljana: Center za slovensko književnost.
*Mithans, Monika 2009. [https://dk.um.si/Dokument.php?id=10187&amp;lang=slv ''Književno prevajanje po letu 1945: Diplomsko delo''.] Maribor.
*Mitrović, Marija 1982. »Položaj in značaj zgodovinskega romana druge polovice 19. stoletja v jugoslovanskih literaturah«. ''Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi''. 169–178. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti (Obdobja, 3).
*Moder, Janko 1982. »O prispevku Ferdinanda Kolednika k Jurčičevi poti po svetu«. ''12. Zbornik občine Grosuplje''. Grosuplje, 59–76.
*Petrè, Fran 1940. »Literarno ozadje Prešernovega &quot;Krsta pri Savici&quot;«. ''Sodobnost'' 8: 298–308.
*Podlesnik, Blaž 2020. »Sodobni ruski zgodovinski roman v slovenskih prevodih«. ''Slovenski jezik in književnost v srednjeevropskem prostoru: Zbornik Slavističnega društva Slovenije'', 30, 351–361. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije.
*Reščič, Jasna 2020. »Zgodovina prevajanja in kritiške recepcije Sienkiewiczeve Trilogije na Slovenskem: Slovansko jezikovno in literarno povezovanje ter zgodovinski kontekst«. ''Mednarodni študentski simpozij Slovan Slovanu Slovan'', 56–62. Ljubljana: Študentska organizacija Filozofske fakultete.
*Senica, Eva 2010. ''Prevodi švicarske književnosti v slovenski jezik in odzivi nanjo: Diplomsko delo''. Maribor.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>iqg01b7zvtcmqr8u64n6lg1fkid3ixg</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Uporabniški pogovor:MdsShakil/header</title>
    <ns>3</ns>
    <id>3769</id>
    <revision>
      <id>72413</id>
      <timestamp>2022-08-06T16:48:27Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Pathoschild</username>
        <id>53</id>
      </contributor>
      <comment>create header for talk page ([[m:Synchbot|requested by MdsShakil]])</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="952" xml:space="preserve">&lt;div style=&quot;display: flex; flex-wrap: wrap; justify-content: center; align-items: center; margin: 16px 0; border: 1px solid #aaaaaa;&quot;&gt;
  &lt;div style=&quot;padding: 12px;&quot;&gt;[[File:Circle-icons-megaphone.svg|75px|link=[[m:User_talk:MdsShakil]]]]&lt;/div&gt;
  &lt;div style=&quot;flex: 1; padding: 12px; background-color: #dddddd; color: #555555;&quot;&gt;
    &lt;div style=&quot;font-weight: bold; font-size: 150%; color: red; font-family: 'Comic Sans MS'&quot;&gt;Welcome to my talk page!&lt;/div&gt;
    &lt;div style=&quot;max-width: 700px&quot;&gt;Hey! I am Shakil Hosen. I patrol many projects, and where I don't know the language I only act in cases of serious vandalism. If you think I have done anything wrong, feel free to [[m:User talk:MdsShakil|message me]] on Meta wiki. If you don't like that you can leave me messages here too, but since I do not watch all of my talk pages, your message might not get a timely response. Thanks! [[File:Face-smile.svg|18px|link=[[m:User:MdsShakil]]]]&lt;/div&gt;
  &lt;/div&gt;
&lt;/div&gt;</text>
      <sha1>6ns6eellkw7iqc4yteyjnszfjmo2yio</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Uporabniški pogovor:MdsShakil</title>
    <ns>3</ns>
    <id>3770</id>
    <revision>
      <id>72414</id>
      <timestamp>2022-08-06T18:17:35Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Pathoschild</username>
        <id>53</id>
      </contributor>
      <comment>add talk page header ([[m:Synchbot|requested by MdsShakil]])</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="30" xml:space="preserve">{{User talk:MdsShakil/header}}</text>
      <sha1>tbo8m2n1p4y1shpmyu07h1k0g9pq65d</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>