Kako se je Zoran loteval reči

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.10.xsd" version="0.10" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.39.0-wmf.23</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="2300" case="first-letter">Gadget</namespace>
      <namespace key="2301" case="first-letter">Gadget talk</namespace>
      <namespace key="2302" case="case-sensitive">Gadget definition</namespace>
      <namespace key="2303" case="case-sensitive">Gadget definition talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Kako se je Zoran loteval reči</title>
    <ns>0</ns>
    <id>3731</id>
    <revision>
      <id>72479</id>
      <parentid>72478</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T13:14:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Academia.edu */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="21646" xml:space="preserve">{{v delu}}
{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj., od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. janaurja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor Silva Torkarja. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. jan. 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. feb. 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom Študentu: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

11. feb. Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićom Mrkaićem, nadaljevala jo je Jolka Milič, tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je Klemen Lah opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu Delo. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem bil ob Trubarjevih slavjih nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od častilk, mi je Zoran 11. jun. 2008 je stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z Alešem Bjelčevičem.

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede gornik v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

2009

3. feb. je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. feb. je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. 9. o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. 9. o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. 11. o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. sept. je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. nov. je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

2010

3. jan. je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. feb. je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o Cirilu Kosmaču v Tolminu. 20. feb. sem sam pokazal na članek v Gorenjskem glasu, ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret Antona Tomaža Linharta. 7. apr. je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene Avsenik Nabergoj. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije 6. julija na FF UL Poezija Franceta Prešerna 
v srednješolskih učbenikih in njena recepcija. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo Gospe Bovary. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. sept. je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. dec. je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  2. dec. sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij, v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V Dnevnikovem Objektivu je pod naslovom Prešernove pesmi -- strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. feb. se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v Slavistični reviji. 7. nov. 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. jan. 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. jan. je Katja Mihurko Poniž napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. apr. sem poročal o njegovem članku v JiS, ki ga je postavil na Academia.edu in je njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni razlog za večji delež pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem ResearchGate, kamor je naložil svoj opus (https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores). Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. apr. 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič, sam sem ponovil  in 24. junija Zoranovo pesem Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod
skalco, ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo. Sin Gorazd jo je prebral na pogrebu v Brdih, jaz pa sem pri svojcih izprosil dovoljenje za postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:w:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:w:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:w:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Za svežo generacijo doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu (O šolskem Prešernu, ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v 2300 opomb. Avtor se v njej ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je avtor preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen kandidatov predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Božičevega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Božič dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.&quot;

Zoran Božič se s svojo monografijo vpisuje med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarja k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

V enciklopedijo je 6. 1. 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici popisoval biografije znamenitih Gorenjcev. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; geslo bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. 4. 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil geslo o njem na Wikipedijo; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kamor sem postavil Zoranovo pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. V Wikimedijini Zbirki so tri Zoranove fotografije. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010. Tretjo je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva pustila avto. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>kcp3sip2iindv3bbq2xfbc655zco495</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72480</id>
      <parentid>72479</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T13:42:49Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Slovlit */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22120" xml:space="preserve">{{v delu}}
{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:w:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:w:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:w:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Za svežo generacijo doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu (O šolskem Prešernu, ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v 2300 opomb. Avtor se v njej ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je avtor preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen kandidatov predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Božičevega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Božič dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.&quot;

Zoran Božič se s svojo monografijo vpisuje med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarja k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

V enciklopedijo je 6. 1. 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici popisoval biografije znamenitih Gorenjcev. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; geslo bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. 4. 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil geslo o njem na Wikipedijo; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kamor sem postavil Zoranovo pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. V Wikimedijini Zbirki so tri Zoranove fotografije. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010. Tretjo je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva pustila avto. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>5gc4y7psxgma9ildtjuqpth5vpxn8dt</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72481</id>
      <parentid>72480</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T13:43:56Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22109" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Za svežo generacijo doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu (O šolskem Prešernu, ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v 2300 opomb. Avtor se v njej ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je avtor preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen kandidatov predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Božičevega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Božič dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.&quot;

Zoran Božič se s svojo monografijo vpisuje med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarja k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

V enciklopedijo je 6. 1. 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici popisoval biografije znamenitih Gorenjcev. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; geslo bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. 4. 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil geslo o njem na Wikipedijo; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kamor sem postavil Zoranovo pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. V Wikimedijini Zbirki so tri Zoranove fotografije. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010. Tretjo je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva pustila avto. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>hh0s56e41rb6maxubrg2u8w9pomppxt</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72482</id>
      <parentid>72481</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T13:58:01Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Disertacija */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22179" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

V enciklopedijo je 6. 1. 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici popisoval biografije znamenitih Gorenjcev. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; geslo bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. 4. 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil geslo o njem na Wikipedijo; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kamor sem postavil Zoranovo pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. V Wikimedijini Zbirki so tri Zoranove fotografije. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010. Tretjo je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva pustila avto. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>qe8si84xf9hg1xeak8b56mxbd2fqv3g</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72483</id>
      <parentid>72482</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T14:17:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Wikipedija */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22592" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ geslo] bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil [[:w:Zoran Božič|geslo o njem na Wikipedijo]]; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. 

V Wikimedijini Zbirki so [[:c:Category:Zoran Božič|tri Zoranove fotografije]]. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženemu datumu posnetka. Naslovil sem jo &quot;Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)&quot; Tretjo sliko je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>jekj0y4c630t0zxv0ywfpndxjj4olrv</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72484</id>
      <parentid>72483</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T14:18:04Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Wikipedija */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22601" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ geslo] bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil [[:w:Zoran Božič|geslo o njem na Wikipedijo]]; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. 

V Wikimedijini Zbirki so trenutno [[:c:Category:Zoran Božič|tri Zoranove fotografije]]. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. Druga, posneta v kabinetu 218 na FF, je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženemu datumu posnetka. Naslovil sem jo &quot;Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)&quot; Tretjo sliko je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. z obiska v Avčah avgusta 2010, kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

==Literatura==

*Christian Fuchs: ''Social Media: A Critical Introduction''. London: Sage, 2014. 
*[[:w:en:Academia.edu|Academia.edu]]. Wikipedia, free encyclopedia.
*Miran Hladnik: [[:b:Nova pisarija|''Nova pisarija'']]. Wikiknjige 2014.
*[https://www.academia.edu/28701868/Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D_osebna_bibliografija_1969_2016_ Zoran Božič (osebna bibliografija 1969-2016).] Academia.edu.
*[[:w:Zoran Božič|Zoran Božič]]. Wikipedija, prosta enciklopedija.
* Miran Lola Božič: [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ Zoran Božič.] Obrazi slovenskih pokrajin.

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>lbe3k10uih4hvpbohh1l506rwjabk15</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72485</id>
      <parentid>72484</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T14:41:49Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22523" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti, če je verjeti Googlovemu iskalniku, vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ geslo] bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil [[:w:Zoran Božič|geslo o njem na Wikipedijo]]; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. 

Wikipedijska statistika priča, da je bilo do 13. avgusta 2022, ko pišem tele vrstice, Zoranovo geslo deležno [http://vs.aka-online.de/cgi-bin/wppagehiststat.pl?lang=sl.wikipedia&amp;page=Zoran+Bo%C5%BEi%C4%8D 38 urejanj] in [https://pageviews.wmcloud.org/?project=sl.wikipedia.org&amp;platform=all-access&amp;agent=user&amp;redirects=0&amp;start=2016-03&amp;end=2022-07&amp;pages=Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D 4807 ogledov.] 

V Wikimedijini Zbirki so trenutno [[:c:Category:Zoran Božič|tri Zoranove fotografije]]. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. [[:c:File:Zoran Božič 2010.jpg|Druga, posneta v kabinetu 218 na FF]], je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženi uri posnetka. Naslovil sem jo &quot;Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)&quot; [[:c:File:Zoran Božič.jpg|Tretjo sliko]] je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. [https://slov.si/mh/galerije/galeri134/target36.html z obiska v Avčah 21. avgusta 2010,] kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>pvqyd25a0l4cpr78hqvmwejh8fxns81</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72486</id>
      <parentid>72485</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T15:00:19Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="22980" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. 

Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 

28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ geslo] bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil [[:w:Zoran Božič|geslo o njem na Wikipedijo]]; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. 

Wikipedijska statistika priča, da je bilo do 13. avgusta 2022, ko pišem tele vrstice, Zoranovo geslo deležno [http://vs.aka-online.de/cgi-bin/wppagehiststat.pl?lang=sl.wikipedia&amp;page=Zoran+Bo%C5%BEi%C4%8D 38 urejanj] in [https://pageviews.wmcloud.org/?project=sl.wikipedia.org&amp;platform=all-access&amp;agent=user&amp;redirects=0&amp;start=2016-03&amp;end=2022-07&amp;pages=Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D 4807 ogledov.] 

V Wikimedijini Zbirki so trenutno [[:c:Category:Zoran Božič|tri Zoranove fotografije]]. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. [[:c:File:Zoran Božič 2010.jpg|Druga, posneta v kabinetu 218 na FF]], je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženi uri posnetka. Naslovil sem jo &quot;Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)&quot; [[:c:File:Zoran Božič.jpg|Tretjo sliko]] je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. [https://slov.si/mh/galerije/galeri134/target36.html z obiska v Avčah 21. avgusta 2010,] kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

==Sklep==

Zoran se je bolj kot večina kolegov zavedal, kako pomembno je stroko seliti na splet, če nočemo, da postane muzejska disciplina ali ostane zgolj šolska disciplina, obsojena na životarjenje v rezervatu učnih načrtov za slovenščino in v getu šolske učilnice. Svoja spoznanja je zato objavljal na spletiščih Academia.edu, ResearchGate, dLib, Slovlit in še kje. Tam so njegova spoznanja trajno na razpolago vsem, ki nam je tako kot Zoranu slovenske književnosti mar. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>sy2g5rsvofkb7rjj0bfjoydm6hn11og</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>72487</id>
      <parentid>72486</parentid>
      <timestamp>2022-08-13T15:02:43Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Disertacija */</comment>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="23061" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = '''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' 
| title_orig    = '''Kako se je Zoran loteval reči'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Predobjava prispevka za strokovno srečanje ob prvi obletnici smrti [[:w:Zoran Božič|Zorana Božiča]].
| media_type    = 
| udk           = 
|image = [[File:Zoran Božič 2010.jpg|thumb]]
| predmetne-oznake = 
| cobiss        =
}}

==Academia.edu==

Spletišče Academia.edu članom dnevno pošilja obvestila o tem, kdo jih je citiral, priporoča v branje to ali ono objavo na portalu in vabi, naj kaj recenziramo in ali celo napišemo za njihov novičnik (Letter). Meni večkrat priporoči v branje katero od Zoranovih objav ali pa mi pošlje veselo oznanilo, da me je citiral. Portal za Zoranove objave ve, ker je Zoran tja sistematično nalagal oz. odlagal vse svoje objave. Najbrž imam za to njegovo dejavnost nekaj zaslug tudi sam, na forumu Slovlit sem namreč od 12. februarja 2009 dalje, ko sem portal prvič omenil (delovati je začel nekaj mesecev prej, septembra 2008), poročal o zanimivih objavah na njem in nagovarjal kolege sloveniste, literarne zgodovinarje in jezikoslovce, naj tudi sami razširjajo svoja strokovna spoznanja prek tega kanala. 

Veliko drugih mest za zastonjkarsko objavljanje tedaj ni bilo. Uporabnik je sicer lahko naselil nekaj spletnega prostora, ki mu ga je dodelil internetni ponudnik, ali pa se je zavzel za kos spletnega prostora na strežniku inštitucije, pri kateri je bil zaposlen, vendar to ni bilo vedno enostavno. Ko je delodajalec zamenjal strojno opremo, so lahko brez opozorila izginile s spleta vse posameznikove naložene dragocenosti. Univerzitetni repozitorij še ni bil odprt, tudi za ResearchGate še nismo vedeli. Sam sem se trudil s kopiranjem svojih objav na dLib in preizkušal za ta namen tudi Wikivir in Wikiverzo, vendar je Academia.edu brez težav pometla s konkurenco: pisci smo namreč tja lahko brez tehničnega znanja izvažali besedila v različnih formatih: golobesedilnem, v Wordu, pdf, kot sliko ... 

V ozaveščenem delu strokovne srenje se je kljub temu pojavilo nezaupanje v to spletišče. Motila je njegova komercialna zasnova, ki ni bila v soglasju z odprto kulturo, in porajal se je sum, da bo slej ko prej začelo svoj servis zaračunavati. Christian Fuchs je kar v osebnem profilu na akademskem omrežju Academia.edu razkrival profitni značaj tega spletišča in mu očital, da se okorišča z zastonj objavami svojih uporabnikov. Iz protesta svojih objav tam ni ponudil v branje, ampak le v okviru tradicionalnih založb in proti plačilu, kar ni kaka obetavna alternativa. Portal se sicer res poslužuje nesimpatičnih načinov nagovarjanja uporabnikov, da bi z zastonjkarskega uporabniškega računa prešli na plačljivega profesionalnega, npr. z opozorilom, da te je nekdo citiral; če hočeš izvedeti več, moraš plačati članarino. 

Zoranovo objavo v ''Slavistični reviji'' [https://www.academia.edu/28512446/Vrednotenje_Pre%C5%A1ernovih_pesmi_kot_recepcijski_problem_Evaluation_of_Pre%C5%A1eren_s_Poems_as_a_Problem_of_Reception_ Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem] sem uporabil v učbeniku ''Nova pisarija'' za primer razlik med sklicevanjem in navajanjem v revijah ''Jezik in slovstvo'' ''Primerjalna književnost'' in ''Slavistična revija''. Proti koncu knjige sem navedel njegovo disertacijo [[https://www.academia.edu/27650253/Slovenska_literatura_v_%C5%A1oli_in_Pre%C5%A1eren_The_Slovene_Literature_in_Teaching_Processes_and_the_Poetry_of_France_Pre%C5%A1eren_ ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren''] (2010) skupaj z doktorati Roberta Jereba, Alenke Žbogar in Urške Perenič, ki so za izhodišče raziskovanja vzeli podatkovno zbirko. Zoran je z obsegom svoje podatkovne zbirke izrazito odstopal: ekscerpiral je vsa besedila 700 avtorjev v vseh 56 slovenskih čitankah.

Spletišče Academia.edu mi še vedno vsak mesec priporoči v branje katerega od Zoranovih spisov, 23. feb. 2022 npr. [https://www.academia.edu/32012239/Spreminjanje_in_cenzuriranje_besedil_v_srednje%C5%A1olskih_berilih_1850_2010_ Spreminjanje in cenzuriranje besedil v srednješolskih berilih (1850-2010)], in tako potrjuje Aškerčev verz, da &quot;v delih svojih živel sam boš večno&quot;.

==Slovlit==

Na Zoranove objave je forum Slovlit opozarjal od samega začetka, tj. od leta 2000, sam pa se je vključil med dopisnike in poročevalce  28. januarja 2006 z [https://mailman.ijs.si/pipermail/slovlit/2006/001496.html  vprašanjem kolegom:]

&lt;blockquote&gt;
Spostovani kolegi (in kolegice)!

V zapuscini dr. Henrika Tume v Novi Gorici se nahaja drobna knjizica, ki 
nima nobenik podatkov o avtorju, casu in kraju izida. Ocitno gre za izbor iz 
Presernovih balad in romanc in legend, saj je njen naslov Balade, romance in 
legende (ne v gajici ne v bohoricici, pac pa v neki razlicici cirilice), v 
njej pa se nahajajo Presernove pesmi Hcere svet, Turjaska Rozamunda, Ribic, 
Lenora, Povodni moz itd., ki niso prevedene v noben slovanski jezik, pac pa 
so samo transkribirane v cirilico. Zelo bi bil hvalezen za vsak namig, kaj 
ta rec je.

Zoran Bozic &lt;/blockquote&gt;

Dan pozneje sem objavil izčrpen odgovor [[:w:Silvo Torkar|Silva Torkarja]]. Zoran je 22. novembra istega leta načel didaktično vprašanje poenostavljenih ponatisov klasike:

&lt;blockquote&gt;
Spostovano vesoljno slovlitovsko obcestvo!
Zadnje case se ukvarjam z didatkicno zagonetko, kako priblizati nasim 
srednjesolcem recepcijsko zahtevno starejso klasicno poezijo. Ena od 
moznosti, ki jo je nakazal ze prof. Karel Ozvald leta 1905, je prestavitev 
verzov v prozno obliko. Ta nacin prakticirajo tudi italijanski didaktiki, ko 
npr. skusajo priblizati Dantejevo Bozansko komedijo.&lt;/blockquote&gt;

Didaktične narave so v veliki meri tudi naslednji njegovi prispevki: 8. januarja 2007 Kvaliteten pouk v hribovski osemletki, 2. februarja 2007 Prešeren na natezalnici, 25. aprila Slovenščina dete ljubo, dete lepo o mačehovskem številu ur slovenščine v šoli. 8. februarja 2007 je srenjo razvedril s travestijo pod naslovom [[:s:Študentu|Študentu]]: 

&lt;poem&gt;
::Kdo zna
::lenobo premagat', ki jaše duha!

::Kdo ve
::ti mačka odgnati, ki kaže zobe
::od poldne, ko vstaneš, do drugega dne!

::Kdo uči
::vbijat' v glavo vse kupe snovi,
::pri tem sladko ležat' zaprtih oči
::in misliti nanjo, ki burka ti kri!

::Kako
::bit' hočeš študent in ti pretežko
::je v žepih nosit' al drobiž al zlato!

::Stanu
::se svojega reši, pa ne boš na psu!&lt;/poem&gt;

Objava 11. februarja Naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? je v spakedranščini napisana polemika z Mićem Mrkaićem, nadaljevala jo je [[:w:Jolka Milič|Jolka Milič]], tudi že blagopokojna. 6. maja je spraševal prešernoslovski del srenje, ali Aškerc res ni vedel za Pintarjevo  redakcijo Prešerna. 9. maja je [[:w:Klemen Lah|Klemen Lah]] opozoril na Zoranovo polemiko z Ministrstvom za šolstvo v časopisu ''Delo''. 

Nasploh je bila polemika Zoranu ljuba. Ko sem ob Trubarjevih slavjih leta 2008 nagovarjal, da se po Trubarjevem zgledu odvrnemo od vere staršev, tj. od ugodja v identitetnem potrjevanju, in se me je zato jezna lotila ena od Trubarjevih častilk, mi je Zoran 11. junija stopil v bran in se potem zapletel še v dialog z [[:w:Aleksander Bjelčevič|Alešem Bjelčevičem]].

4. nov. se je spet z verzi odzval na &quot;prepoved&quot; rabe besede ''gornik'' v dokumentih Planinske zveze Slovenije. Takole so šli njegovi verzi:

&lt;poem&gt;
::Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
::ob tebi poraja se kup mi vprašanj,
::si gora, planina, mi v prsih ječi,
::dilema res težka me strašno boli.

::Je gornik ta človek, ki k tebi gre gor,
::(vsi vemo, da takšen vsaj malo je nor),
::je hraber planinec, ki gor ne prizna,
::na sebi planinske le čevlje ima?
&lt;/poem&gt;

3. februarja 2009 je po Trubarjevo z &quot;ljubi moji slovlitovci&quot; povpraševal srenjo po avtorstvu nekaterih čitank: &quot;V teh dneh končujem statistično obdelavo slovenskih srednješolskih čitank (od 1850 do 2000). Prosim za pomoč, saj mi manjkajo nekateri relevantni podatki.&quot; Šlo je za Zoranovo doktorsko raziskavo. 28. februarja je vabil k diskusiji o literarnozgodovinskih metodah na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. 11. maja se je zavzeto vključil v diskusijo pod naslovom Izumiranje znanstvene slovenščine. 16. avgusta je spet povpraševal po enigmatičnem berilu iz leta 1942, 26. septembra o domnevnem Ocvirkovem berilu, 29. septembra o Nevenki Gorup, avtorici berila 1974, 7. novembra o Ljudmili Rusi; srenja mu ni mogla dosti pomagati. 26. septembra je pisal na temo slovenskih maturitetnih esejev.  2. novembra je vabil k predstavitvi knjige sodelavke Katje Mihurko Poniž, pri kateri je prevzel moderacijo.  

Stopili smo v leto 2010. 3. januarja je ob bolonjski reformi razmišljal, kako so se Slovenci od ustanovitve univerze upirali posegom v izobraževanje, ki so prihajali z vzhoda. 11. februarja je vabil v Novo Gorico na simpozij o Ljubki Šorli, 18. marca na simpozij o [[:w:Ciril Kosmač|Cirilu Kosmaču]] v Tolminu. 20. februarja sem sam pokazal na članek v ''Gorenjskem glasu'', ki sta ga napisala z bratom Draganom in predstavlja novoodkriti portret [[:w:Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]. 7. aprila je poročal o izidu knjige o lepi Vidi kolegice Irene [[:w:Irena Avsenik Nabergoj|Avsenik Nabergoj]]. 24. maja je poročal o ekskurziji novogoriške slovenistike v Trst in Hrastovlje. 30. junija sem objavil vabilo na njegov zagovor disertacije Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija 6. julija na FF UL. 30. avgusta je objavil urnik seminarja o književnosti na maturi, pri katerem je tudi sam sodeloval z delavnico in predavanjem na temo ''Gospe Bovary''. 31. avgusta je iskal prevoz za tri škatle knjig za učiteljico slovenščine v Sarajevu, 17. septembra je na simpoziju o Cirilu Kosmaču primerjal literarnozgodovinsko in šolsko kanonizacijo primorskih avtorjev Preglja, Bevka, Kosmača, Šorlija in Vuge. 3. decembra je v Trubarjevi hiši založba Tangram predstavila natis njegove disertacije.  Dan prej sem objavil Zoranov dodatek, da bo na predstavitvi knjiga na voljo s 50-odstotnim popustom; takih reklamnih obvestil na Slovlitu sicer ni. V začetku decembra je s Prešernom nastopil na univerzi v Trstu. Konec decembra je pod naslovom Pouk slovenščine na dveh ravneh podprl idejo o dveh zahtevnostnih ravneh pouka slovenščine. Njegov zapis je bil deležen več odzivov kolegic, tema pa buri slavistične duhove še danes. 

2011 je Zoran predstavljal svojo monografijo v knjigarni Konzorcij in v univerzitetni knjižnici v Mariboru. V ''Dnevnikovem Objektivu'' je pod naslovom Prešernove pesmi &amp;ndash; strup v zlati posodi pisal o potvarjanju literarnih klasikov za šolske potrebe. 28. februarja se je pojavil v kazalu nastopajočih na Feiglovem simpoziju v Idriji, pa kot vsako leto na seminarju za maturo in v ''Slavistični reviji''. 7. novembra 2011 smo na spletišču Kanala ob Soči lahko brali, kako je praznoval svojo 60-letnico (povezava ne deluje več).

In tako naprej vsako leto v drugem desetletju 21. stoletja, največ leta 2016, ko je njegovo ime najti vsaj v 29 sporočilih.&lt;ref&gt;Pri iskanju imen in priimkov Google opozarja, da so &quot;nekateri rezultati morda odstranjeni na podlagi zakonodaje EU o varstvu podatkov&quot;. Po ročnem sondiranju sklepam, da pokaže samo kako tretjino vseh zadetkov.&lt;/ref&gt;  

14. januarja 2020 je uspešno poizvedoval po naslovu knjige, ki govori o ribičih s Palagruže &amp;ndash; to je bil njegov zadnji prispevek za Slovlit. 31. januarja je [[:w:Katja Mihurko Poniž|Katja Mihurko Poniž]] napovedala njegovo predavanje s pomenljivim naslovom Prešernovo vnebovzetje na Univerzi v Novi Gorici. 28. aprila sem poročal o njegovem članku v ''Jeziku in slovstvu'', ki ga je postavil na Academia.edu in je v njem pojasnjeval, da žensko uredništvo učbenikov ni pomagalo k večjemu deležu pisateljic v njih. 

Maja smo omenjali Zoranove študije, 21. junija sem poročal o Zoranovi izkušnji s spletiščem [https://www.researchgate.net/profile/Zoran_Bozic2/scores ResearchGate, kamor je dodatno naložil svoj opus.] Sistem mu je sporočil, da so njegovi članki že nekaj mesecev najbolj brani v Sloveniji, na področju svetovne književnosti, klasične filologije in primerjalnega vzgojeslovja pa je bil s 147.345 ogledi med člani skupnosti ResearcGate na prvem mestu tudi globalno. 

28. aprila 2021 sem objavil povezavo na Zoranovo razpravo iz leta 2010 o cenzuriranju in prilagajanju klasikov za potrebe učbenikov. 2. junija pa sem na Slovlitu ob oznanilu smrti lahko samo še zapisal: Manjkal nam bo ... Sledili so sožalni zapisi in spomini: Irma Kern, Vesna Mikolič, Marija Cvetek, Katja Mihurko Poniž, Matjaž Zaplotnik, Boža Krakar Vogel, Darja Teran, Milena Blažić. Po pogrebu so se jim zahvalili svojci Karla, Gorazd in Gregor Božič. 24. junija sem objavil Zoranovo pesem [[:s:Prepir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco|repir med cerkvico sv. Križa in marelico v sadovnjaku Pod skalco]], ki jo je napisal nekaj mesecev pred smrtjo in jo je sin Gorazd prebral na pogrebu v Brdih. Pri svojcih sem izprosil dovoljenje za njeno postavitev na Wikivir.

==Wikivir==

Od konca letošnjega marca narašča Zoranova prisotnost na Wikiviru. Karla Božič tja postavlja moževo rokopisno zapuščino. Na prvem mestu so [[:s:Zoran Božič#Pesmi o sadju in naravi|Pesmi o sadju in naravi]], sledi devet [[:s:Zoran Božič#Travestije|travestij]] (po Koseskem, Prešernu, Gregorčiču, Jenku, Kajuhu) in [[:s:Zoran Božič#Literarnozgodovinski referati in članki|literarnozgodovinski referati ter časopisni članki]]. 

==Disertacija==

Sveži generaciji doktorskih aspirantov na literarnih študijah na FF vsako leto v razred prvo uro prinesem pokazat Zoranovo disertacijo, ki jo je dokončal pod mentorstvom [[:w:Boža Krakar Vogel|Bože Krakar Vogel]]: za zgled, kaj jih čaka. Poteza ni čisto korektna, saj se za disertacijo pričakuje tam nekje okrog 200 strani besedila, ne pa skoraj 700 strani, na kolikor je narasla Zoranu. S tem jim hočem dopovedati, da sta za doktorski študij potrebna kondicija in vztrajnost. Pri disertaciji sem bil zraven menda od prijave teme dalje. V oceni, ki sem jo obnovil tudi za knjižno izdajo pri založbi Tangram in za poročilo v časopisu ([https://arhiv.gorenjskiglas.si/article/20110203/C/302039978/o-solskem-presernu O šolskem Prešernu,] ''Gorenjski glas''  1. 2. 2011), sem zapisal, da je Božičeva disertacija ''Slovenska literatura v šoli in Prešeren'' prešernoslovska monografija, ki kljub obsegu nikakor ni razvlečena, temveč po vsej dolžini nabita z relevantnimi informacijami. Da bi ne motile razpravne linije, je drobne zanimivosti potaknil v kar 2300 opomb. 

Disertacija se ukvarja z izborom (kanonizacijo), šolsko uporabnostjo (didaktizacijo) in recepcijo Prešernovih besedil v srednješolskih berilih. Da bi lahko določil mesto Prešerna na slovenskem šolskem Parnasu, je Zoran preštel še vseh drugih 700 avtorjev v berilih, pri čemer so se razkrila mnoga do zdaj neznana razmerja, npr. zgolj 8,5-odstotni delež avtoric v šolskih berilih ali komaj 4-odstotni v antologijah. Presežna vrednost monografije je prav v informacijah, ki naslovni predmet kontekstualizirajo: raziskava zadeva celotni spekter šolskih avtorjev in ne samo Prešerna. Zaključuje jo natančno pripravljen pedagoški eksperiment, ki je dokazal uporabnost prozifikacije zapletenih pesemskih besedil zlasti v manj motiviranih srednješolskih oddelkih in opozoril na velik razkorak med dijakovim in literarnozgodovinskim dojemanjem Prešerna. Motivacija za raziskavo je bilo spoznanje, da Prešernove pesmi dijaki pogosto težko razumejo (eksperimentalno je potrdil, da bolje razumejo celo pesmi razglašenega Koseskega), in želja po povečanju njihove didaktične uporabnosti. Gre za prvo slovensko celostno didaktično obravnavo enega avtorja. 

Prvi del knjige prinaša pregled 56 slovenskih čitank. Čitanke so kanonizirale avtorje v naslednjem zaporedju: Prešeren, Jurčič, Župančič, Aškerc, Cankar, Tavčar, Levstik, Vodnik, Gregorčič, Jenko, Kette, Murn, Kersnik, Pregelj, Kosovel, Stritar, Finžgar, Trdina, Zajc, Bevk; v antologijah je Prešeren šele na tretjem mestu. Ena izmed opaznejših ugotovitev je, da je bil izbor v berilih v večji meri zavezan poveličevanju in mitizaciji pesniških osebnosti kot recepcijski ustreznosti besedil. Najlepše povzema Božič paradoksalno vlogo Prešerna z izjavo: &quot;Najprej Prešerna niso ne pretirano brali ne častili, potem so ga dolgo časa z zanosom brali in pretirano častili; danes ga še vedno častijo, čeprav ni nujno, da ga tudi berejo.&quot;

Izbor Prešernovih besedil za čitanke se je v času močno spreminjal. V učbenikih z večjim deležem tuje književnosti je slovenska književnost zastopana z modernejšimi in stremljivejšimi besedili. Na izbor so vplivali osebne preference, nazorska pripadnost in šolske izkušnje sestavljavcev ter politične ter upravne spremembe. Pedagoški optimizem si je včasih samovoljno privoščil preinterpretacijo Prešernovega resignativnega sporočila in na različne načine posegal v besedila. S stališča tradicionalne literarne vede je drzen predlog za recepcijsko aktualizacijo Prešerna, tj. prozifikacija njegovih pesmi, ki učinkovito nadomešča manj simpatično jezikovno modernizacijo in poopombljenje. Primerjava s podobnimi postopki na tekstih svetovnih klasikov in evidentni pedagoški profit takega početja jemljeta argumente iz ust morebitnih romantično nastrojenih ugovorov. 

Zoranovega razpravljanja ne bremeni hiba akademske samozadostnosti. Pripeto je na pereča vprašanja iz življenja literature in simpatično angažirano. Uporaba preštevalnih metod in kvantifikacija podatkov, ki se ne sramujeta svojih pozitivističnih filoloških predhodnikov, mu pomagata popraviti prenekatero stereotipno domnevo tradicionalne literarne zgodovine in pedagogike in izreči kritiko na račun prešernoslovskih avtoritet.

Čeprav v opombah podrobno pojasnjuje zelo specifične detajle iz problematike (med njimi so tudi anekdotične duhovitosti, zanimive za strokovno kroniko), ostaja pisec sporočilno osredotočen in pregleden. Ta informativno nabiti del monografije kliče v spomin marsikatero pozabljeno dejstvo, npr. kako je Kosova čitanka konstruirala Prešerna kot tragičnega pesnika, kako pozno se je v njej pojavil Balantič in kako se je utrjevala oznaka Prešernovega pomena, ki Slovence &quot;dviga na evropsko raven&quot;. Historiat dogajanja okrog skupnih jeder je pokazal, kako se je 1984 v čitankah dvignil delež jugoslovanskih književnosti na račun Prešernovega deleža. Čitanke so izrabile 64 Prešernovih besedil, to je nekako do 28 % njegovega opusa. Zoran dokazuje, da je izbor didaktično skrajno neprimeren (pesmi so zaradi prevlade literarnozgodovinskih kriterijev težke in resnobne) in da recepcijsko najzanimivejše pesmi (Judovsko dekle, Ženska zvestoba, Sveti Senan) sploh nikoli niso bile izrabljene, kar pomeni, da Prešerna sveža šolska aktualizacija še čaka.

Zoran Božič se je s svojo monografijo vpisal med slovenske prešernoslovce in s samozavestjo, ki temelji na eksperimentalnih dognanjih in dolgoletnih pedagoških izkušnjah, upravičeno nagovarjal k prenovitvi izbora Prešernovih pesmi in k didaktično produktivnejšemu pristopu do njih. Naj to Zoranovo izročilo usmerja naša prešernoslovska in didaktična premišljanja.

==Wikipedija==

Med biografije znamenitih Gorenjcev (danes so vključene v portal Obrazi slovenskih pokrajin) je 6. januarja 2015 Zorana postavil njegov brat, tretji od trojčkov, Miran Lola Božič, ki je v kranjski knjižnici prevzel to enciklopedično dejavnost. Podatke je dobil seveda iz Zoranove biografije, sestavljene leta 2011; [https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bozic-zoran/ geslo] bo treba ažurirati. Leto pozneje, 4. aprila 2016, sem prav tako na osnovi Zoranovega gradiva postavil [[:w:Zoran Božič|geslo o njem na Wikipedijo]]; normativno kontrolo, kategorizacijo in kar je bilo še potrebno, so tiho dodale wikipedijske mravlje Yerpo (Jernej Polajnar), Sporti, Romanm (Roman Maurer) in Engelbert, štirikrat je v članek podjetno posegel in mu dodal linke tudi Zoran sam. Potem je geslo štiri leta počivalo. Decembra 2020 je uporabnik (morda uporabnica?) Zimsko Sonce v glavo članka zapisal potrebo po dodatnih virih, uresničil sem jo šele po smrti, 2. junija 2021, skupaj z vpisom datuma smrti. Za druge posodobitve sta poskrbela zavzeti sveži wikipedist z imenom A09090091 in neki anonimni uporabnik. Sam sem geslu dodal povezavo na Wikivir, kjer je že stala Zoranova pesem o cerkvici in marelici, in med Wikipodatke sorodstveno povezavo z bratom dvojčkom [[:w:Dragan Božič|Draganom]]; povezavo na sina [[:w:Gregor Božič|Gregorja]] je med Wikipodatke že prej dodal wikipedijski robot, ki ga upravlja ruski wikipedist Ivan A. Krestinin. 

Wikipedijska statistika priča, da je bilo do 13. avgusta 2022, ko pišem tele vrstice, Zoranovo geslo deležno [http://vs.aka-online.de/cgi-bin/wppagehiststat.pl?lang=sl.wikipedia&amp;page=Zoran+Bo%C5%BEi%C4%8D 38 urejanj] in [https://pageviews.wmcloud.org/?project=sl.wikipedia.org&amp;platform=all-access&amp;agent=user&amp;redirects=0&amp;start=2016-03&amp;end=2022-07&amp;pages=Zoran_Bo%C5%BEi%C4%8D 4807 ogledov.] 

V Wikimedijini Zbirki so trenutno [[:c:Category:Zoran Božič|tri Zoranove fotografije]]. Tisto, ki stoji na Wikipediji, sem posnel na slavističnem kongresu 18. oktobra leta 2007 v Trstu. Slika je obrezana, na izvirnem posnetku nazdravlja z Irmo Kern. [[:c:File:Zoran Božič 2010.jpg|Druga, posneta v kabinetu 218 na FF]], je iz doktorskega leta 2010, natančneje 10. februarja ob 16.49, če je verjeti samodejno zabeleženi uri posnetka. Naslovil sem jo &quot;Zoran Božič po oddaji disertacije (781 str.)&quot; [[:c:File:Zoran Božič.jpg|Tretjo sliko]] je prispeval Matjaž Zaplotnik, slikal ga je na slavističnem kongresu v Novi Gorici leta 2013. Ob priložnosti dodam v Zbirko, kjer se nadejam trajne hrambe, še katero iz svojega arhiva, npr. [https://slov.si/mh/galerije/galeri134/target36.html z obiska v Avčah 21. avgusta 2010,] kamor sva z Miro prikolesarila s Kolovrata. Po izčrpnem kulturnozgodovinskem predavanju nama je postregel in naju napojil ter že v trdi temi pospremil na vlak proti Mostu na Soči, kjer sva parkirala avto.

==Sklep==

Zoran se je bolj kot večina kolegov zavedal, kako pomembno je stroko seliti na splet, če nočemo, da postane muzejska disciplina ali ostane zgolj šolska disciplina, obsojena na životarjenje v rezervatu učnih načrtov za slovenščino in v getu šolske učilnice. Svoja spoznanja je zato objavljal na spletiščih Academia.edu, ResearchGate, dLib, Slovlit in še kje. Tam so njegova spoznanja trajno na razpolago vsem, ki nam je tako kot Zoranu slovenske književnosti mar. 

==Opombe==

&lt;references /&gt;

[[Kategorija: Miran Hladnik]]</text>
      <sha1>pn8fgwq08mivx7xp21tx1x9zwz0ccc7</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Kako rešiti civilizacijo</title>
    <ns>0</ns>
    <id>3750</id>
    <revision>
      <id>72488</id>
      <parentid>72416</parentid>
      <timestamp>2022-08-14T06:13:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="8345" xml:space="preserve">Dodaj na tam seznam povezave na objave, ki si prizadevajo za normalizacijo Slovenije in v sveta in za preživetje civilizacije. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 08:32, 12. maj 2022 (CEST)

*Simona Rebolj: [https://simonarebolj.wordpress.com/2022/06/12/mokre-sanje-zda-naj-propade-evropa-naj-pade-zadnji-ukrajinec-da-bi-le-propadla-rusija/ Mokre sanje ZDA: Naj propade Evropa, naj pade zadnji Ukrajinec, da bi le propadla Rusija.] Wordpress jun. 2022
*Martin Schoenhals: [https://www.academia.edu/45094057/The_coming_shortage_of_work_in_the_future_and_the_opportunity_this_provides_for_rethinking_the_nature_of_work The coming shortage of work in the future, and the opportunity this provides for rethinking the nature of work.] Academia letters februar 2021
*Silvo Devetak: [https://slov.si/doc/devetak_ukrajina.docx Geopolitični vidiki vojne v Ukrajini.] Kulturni dom Gorica 16. junija 2022 
*[https://worldbeyondwar.org/campaign-progresses-to-save-sinjajevina-from-becoming-a-military-base/ Campaign Progresses to Save Sinjajevina from Becoming a Military Base.] World Beyond War 19. julija 2022
*[https://worldbeyondwar.org/demonstration-in-berlin-against-weapons-spending Demonstration in Berlin Against Weapons Spending] 9. julija 2022
*[https://click.actionnetwork.org/ss/c/P8Elou2Rvc0qoMPEUZrMXcOpy_XqN4R2ZGjoK-5zZnmhXKDRDdiCbeGvxCg4kO4PSVSqVsZkRus-CiYSiee1OJ55OEEPLUl6o33g8MHpmKcZeAR16VzLVJsnsU_TLzJW50wSbb7GCGgPB1Ye4aXZXESxFEHn_E_viOnfglu-ASXvkyuiqvupVEBOx_pcjusJpk2D-pU4NM1soHPMXfQqiwV64eAPhjpyTrQaZvqtv6qNbFSY9hL4Tab34J6C8BbjOY_ehWPgHjI872_YHlmIExV6xjIscDeHft6JzU0_v36V5JJx-Rxq5Silw7zA3i8fCCUuq3XAc8n75sila0s87FFPy0t6e3wgfbGTrfbOfzO4AP5UiJfJlq_mM7Npwiqbo1ITjP71YGGRvRT_W25UlA/3n9/MMGEKJEiQH2-2qGLFebKhw/h10/vUxqoUSSaXUPGLXC67PckFTo8JwEsscxVZLBIwSJ8Q8 peticija proti postavljanju NATOvih baz na Norveškem]
*Clare Daly: [https://www.youtube.com/watch?v=luuXoqtSPuk govor v EU-parlamentu.] Youtube 10. 3. 2022.
*Joseph Mercola: [https://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2022/05/28/1984-manual.aspx?ui=0115846439856281e261bd2778520ce47773dc99d88702f793fa19940bee90d5&amp;sd=20220212&amp;cid_source=dnl&amp;cid_medium=email&amp;cid_content=art1HL&amp;cid=20220528&amp;mid=DM1171415&amp;rid=1503202107 Have Authoritarians Used ‘1984’ as a Handbook?] 28. maja 2022.
*[https://swprs.org/monkeypox-natural-outbreak-or-engineered-bioterrorism/ Monkeypox: Natural Outbreak or Engineered Bioterrorism?] Swiss Policy Research 27. maja 2022.
*Rhoda Wilson: [https://dailyexpose.uk/2022/05/07/ukgov-data-shows-nobody-should-be-injected/ UK Government Data Shows Nobody Should Be Injected with Covid “Vaccines” – They Should Be Halted Immediately.] The eksposé 7. maja 2022.
*[https://brandnewtube.com/v/Ri9VJY CRIMES AGAINST HUMANITY – DR. REINER FUELLMICH IN-DEPTH INTERVIEW - MAY 9 2022.] CHD TV 9. maja 2022.
*Tomaž Mastnak: [https://www.dnevnik.si/1042989226 Vloga EU v vojni za Ukrajino.] Dnevnik 18. maja 2022.
*Massimo Mazzucco: [https://www.facebook.com/100073385141872/videos/1399900780536009 Ukraina, l'altra verita,] dokumentarni film. Www.contro.tv.
*[https://www.youtube.com/watch?v=82H0MP_m20o Adrien Bocquet, former (FR) army soldier, who spent 3 weeks in Ukraine as a medical volunteer.] Youtube.com 18. maja 2022 (pričevanje francoskega vojaka o srečanju z nacisti v Ukrajini).
*[https://logicno.com Logično,] hrvaški dnevni informator (po priporočilu Branka Gradišnika, kakor tudi naslednjih pet povezav).
*[https://swprs.org Swiss Policy Research,] analitično spletišče, namenjeno preučevanju vseh oblik propagandne vojne. 
*[https://takecontrol.substack.com/.../mercola-censored Dr. Mercola's Censored Library.] 
*[https://www.globalresearch.ca/ Global Rersearch.]  
* [http://drmalcolmkendrick.org/ Dr. Malcolm Kendrick,] spletišče avtorja knjig ''The Great Choleterol Con'', ''Doctoring Data'', ''The Clot Thickens''. 
*Russia Today, na &quot;svobodnem&quot; zahodu prepovedano rusko spletišče.  
* Tord Björk: [https://worldbeyondwar.org/how-to-secure-a-world-without-military-alliances-and-nuclear-weapons/ How to Secure a World Without Military Alliances and Nuclear Weapons.] World BEYOND War 10. maja 2022.
* Marcel Štefančič: [https://www.youtube.com/watch?v=vyMI7pr2V48 Studio City 9. maja 2022 z gostoma Robertom Golobom in Slavojem Žižkom.] Youtube.com.
* Jože P. Damijan: [https://damijan.org/2022/05/07/zakaj-se-rusko-gospodarstvo-ne-sesuva/?fbclid=IwAR0Fcoxtn5K4nl0rPJFPU8pEmOywOn9ht4fBi1z26Gs_X7x-mXNa69kJ_gs Zakaj se rusko gospodarstvo ne sesuva?] Damijan blog 7. maja 2022.
*[https://act.worldbeyondwar.org/war-abolition-101/?link_id=1&amp;can_id=6b9c59066231776c4d6d50edaab9ee5b&amp;source=email-war-abolition-101-we-all-need-it-2&amp;email_referrer=email_1507129&amp;email_subject=war-abolition-101-we-all-need-it War abolition.] World Beyond War.
*[https://www.youtube.com/watch?v=mvfyBBnHABE American journalist's warning - We are lying about Ukraine on an epic scale.] Youtube 18. marca 2022.
*Jani Möderndorfer: [https://www.youtube.com/watch?v=42b_jHaaMgM Domobranci niso povzročili niti ene smrtne žrtve (Možina v oddaji Utrip).] Youtube 18. jan. 2022.
*Noam Chomsky: [https://www.youtube.com/watch?v=QG2DkmutYTc This is a solution for the Ukrainian crisis! The humankind is threatened by destruction.] Youtube.com 28. 4. 2022.
*Patrick Lawrence: [https://consortiumnews.com/2022/03/08/patrick-lawrence-the-casualties-of-empire/ The Casualties of Empire.] Consortium News 8. marca 2022.
*Vladimir Platov: [https://journal-neo.org/2022/03/03/russia-prevents-washington-from-unleashing-biological-warfare/ Russia Prevents Washington from Unleashing Biological Warfare.] NEO 3. 3. 2022.
*Ted Galen Carpenter: [https://www.theguardian.com/commentisfree/2022/feb/28/nato-expansion-war-russia-ukraine Many predicted Nato expansion would lead to war. Those warnings were ignored.] The Guardian 28. 2. 2022.
*[https://mid.ru/en/foreign_policy/news/1802169/ Foreign Minister Sergey Lavrov’s remarks at the High-Level Segment of the UN Human Rights Council’s 49th session, via videoconference, March 1, 2022.] Ministrstvo za zunanje zadeve Ruske federacije.
*Guy Mettan: [https://arretsurinfo.ch/les-causes-profondes-de-la-guerre-en-ukraine/ Les causes profondes de la guerre en Ukraine.] Arrêt sur Info 13. marca 2022.
*[https://zeitgeschehen-im-fokus.ch/de/newspaper-ausgabe/nr-4-vom-15-maerz-2022.html#article_1306 «Die Politik der USA war es immer, zu verhindern, dass Deutschland und Russland enger zusammenarbeiten»: Historische, politische und wirtschaftliche Hintergründe des Ukraine-Kriegs. Interview mit Jacques Baud.]  ''Zeitgeschehen im Fokus'' 15. 3. 2022.
*[https://www.bitchute.com/video/3KJPxp6Lfut1/?fbclid=IwAR37YDCLtOOoWSwo-I9OG3Dia0LF-8MmrViGX6B6bjbyZfxmZML4LCrP2-U Uroš Lipušček o Ukrajinski krizi na murskosoboški televiziji,] BitChute 25. feb. 2022
*[https://act.worldbeyondwar.org/ukraine_action/?link_id=1&amp;can_id=6b9c59066231776c4d6d50edaab9ee5b&amp;source=email-join-the-global-day-of-action-for-peace-in-ukraine-march-6&amp;email_referrer=email_1462568&amp;email_subject=wbws-yurii-sheliazhenko-in-kyiv-on-how-to-end-the-ukraine-crisis ukrajinski aktivist Jurij Šeljačenko iz organizacije World beyond War o ukrajinski krizi,] Twitter 1. 3. 2022
*[https://worldbeyondwar.org/wbw-news-action-abolition-of-war-or-of-humanity/ World beyond War News &amp; Action: Abolition of War or of Humanity]
*[https://vbloknot.com/index.php?do=download&amp;id=731 The whole truth about Ukraine's crimes in the Donbass,] Novosti 28. feb. 2022 (Google je povezavo na ta vir cenzuriral, dobi se z iskalnikom Yandex)
*[https://www.pen-deutschland.de/de/2022/03/04/skipputin-sprechen-sie-mit-den-russen-2/ #SkipPutin. Sprechen Sie mit den Russen,] PEN Deutschland 4. 3. 2022
*[https://www.agi.it/cronaca/news/2022-03-02/caso-corso-paolo-nori-dostoevskij-cancellato-universita-bicocca-15837099/ Il caso del corso di Paolo Nori su Dostoevskij all'università Bicocca.] Agenzia Italia 2. marca 2022
*[https://www.tgcom24.mediaset.it/mondo/dostoevskij-censurato-l-universita-bicocca-di-milano-fa-marcia-indietro-dopo-le-polemiche-il-corso-del-professor-paolo-no_46785169-202202k.shtml Dostoevskij censurato, l'Università di Milano Bicocca fa marcia indietro dopo le polemiche: &quot;Il corso del professor Paolo Nori si terrà&quot; | Lui: &quot;Non so se andrò&quot;]. TGCOM24 2. marca 2022</text>
      <sha1>hs3i1u9abtmcrgih8zttspdw611jpsa</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>