Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.8 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 4280 85165 84872 2026-06-26T12:36:54Z Hladnikm 30 85165 wikitext text/x-wiki {{stolpci|3| * I – 8 kamnov/16 imen<ref>Večinoma sta na vsakem tristraničnem kamnu po dve imeni, posamezni pa imajo po eno ime ali po tri imena.</ref> * II – 18/38<ref>Dva kamna imata po tri imena: Košir/Potočnik/Pavel Peternelj * 1903, Čelik/Slavko Peternelj/Janez Peternelj.</ref> * III – 8/15<ref>Leopold Mis je na kamnu sam.</ref> * IV – 4/8 * V – 5/10 * VI – 1/2 * VII – 14/28 * VIII – 15/34<ref>Prvotno 30, okt. 1997 so dodali pomotoma štiri spregledane, ustreljene 31. 3. 1942. Štirje kamni imajo zdaj po tri imena: Ržen/Ažman/Sušnik, Krajc/Mulej/Bečan, Šebenik/Koblar/Bizjak, Hercog/Režman/Tomažin.</ref> * IX – 8/15<ref>Skumavec je na kamnu sam.</ref> * X – 8/17<ref>Prvotno 16 imen. Zdaj so na enem kamnu tri imena: Torkar, Petrač, Podobnik.</ref> * XI – 5/11<ref>Dva neznana talca sta na eni stranici nagrobnika.</ref> }} {| |[[File:Shema grobišča talcev v Dragi.jpg|thumb|left|600 px|Shema grobišča talcev v Dragi]] |} Skupaj 192 pokopanih z imenom in dva brez, tj. 194, na 94 nagrobnih kamnih. *[[:w:Draga, Begunje na Gorenjskem|Draga, Begunje na Gorenjskem]] # Aljančič Bogomir (1910 Kranj – 1942) (grob 08) # Ambrožič Anton (1903 Gorica – 1941) (grob 07) # Ažman Mirko (1922 Nomenj – 1942 (grob 08) # Balanč Stanko (1916 Jesenice – 1942) (grob 01)Na kamnu skupaj z Ropretom.</ref> # Balantič Anton (1900 Stahovica – 1942) (grob 04)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/C998CF82-12A8-4307-9EB7-B4B6B61767FE Sistory], na kamnu Belantič.</ref> # Bečan Viktor (1914 Ljubljana – 1942) (grob 08)<ref>Na Sistory nipodatkov, lahko bi šlo za podvojitev nagrobnika za Viktor Benčan.</ref> # Benčan Viktor (1899 Kranj – 1942) (grob 08)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/E90EEECB-EC4E-4D77-8EDC-3CBD48803C43 Sistory:] naslov Stražišče; gl. tudi [https://www.sistory.si/ww2/031FB2D0-18E3-4FD9-BF70-6DA58C8B73A2 Sistory] in [https://www.sistory.si/ww2/78CAEBA9-EFDD-46E2-8E9D-1AFF5C33C7B6 Sistory].</ref> # Benedičič Ivan (1923 Zg. Dobrava – 1942) (grob 02) # Benedičič Štefan (1907 Kranj – 1942) (grob 08) # Benedik Jože (1899 Gabrška gora – 1941) (grob 07) # Benkovič Ciril (1916 Kamnik – 1942) (grob 01)<ref>Na kamnu Benkovic</ref> # Berčič Anton (1909 Dorfarje – 1942) (grob 05)<ref>Na kamnu Dorfarji.</ref> # Bergant Vinko (1913 Zg. Dobrava – 1942) (grob 02) )<ref>Na družinskem nagrobniku na Dobravi ni njegovega imena.</ref> # Bertoncelj Anton (1922 Dobrava – 1941) (grob 07) # Bizjak Franc (1903 Rovte – 1942) (grob 08)Na kamnu skupaj s Šebenikom.</ref> # Bizjak Jože, borec NOV (1917 Begunje – 1941) (grob 10) # Bolka Rudolf (1920 Homec – 1941) (grob 03)Na kamnu skupaj z Jermanom.</ref> # Bombač Božidar (1913 Kamnik – 1942) (grob 01)<ref> Sistory: Teodor (Božidar) Bombač. Št. Peter na Krasu, naslov Šutna.</ref> # Brejc Franc (1914 Besnica – 1942) (grob 08)<ref>Na kamnu Brajc, Sistory: Brejc, Zgornja Besnica.</ref> # Brezar Karel (1922 Kranj – 1942) (grob 08) # Brinšek Anton, borec NOV (1916 Sp. Otok – 1944) (grob 11 ) # Burgar Rudolf (1907 Pristava – 1941) (grob 07) # Cerar Slavko (1910 Domžale – 1941) (grob 07) # Čarman Slavko (1920 Medvode – 1942) (grob 08) # Čebelnik Emil (1902 Kranj – 1942) (grob 08) # Čelik Metod (1899 Poljane – 1942) (grob 02) # Čokan Jože (1906 Studenec – 1941) (grob 03)<ref>Gerčar: Cokan, [https://www.sistory.si/ww2/A2FAD943-BB59-4C8C-9217-4227B948F134 Sistory:] Josephus Cokan, Studence, Pregled: Čokan, Studenec, prvotno na kamnu Jožef, Studence.</ref> # Dacar Franc, borec NOV (1903 Črnivec – 1942) (grob 11)<ref>Na kamnu pomotoma Dagar.</ref> # Dacar Jože (1901 Črnivec – 1941) (grob 11) # Dermota Anton (1913 Žabja vas – 1942) (grob 02) # Dolenc Filip (1906 Lučine – 1942) (grob 08)Na kamnu skupaj z Lucijanom Seljakom.</ref> # Erjavšek Franc (1920 Županje Njive – 1942) (grob 04) # Eržen Štefan (1917 Kranj – 1942) (grob 08)<ref>Na kamnu Nomenj, Gerčar in Sistory: Kranj.</ref> # Fajfar Alojz (1920 Brniki – 1942) (grob 02)<ref>Gerčar: Cerklje, [https://www.sistory.si/ww2/746740BD-2F62-4BE0-AB9F-820B92E57642 Sistory:] Spodnji Brnik pri Cerkljah.</ref> # Fajfar Franc (1908 Bukovica – 1942) (grob 08) # Fink Ivanka, borec NOV (1926 Sv. Ana nad Tržičem – 1944) (grob 10)<ref>Danes Ljubelj. Sistory: Podljubelj, Gerčar je nima.</ref> # Fister Pavel (1917 Prezrenje – 1941 (grob 07) # Fojkar Anton (1894 Bukovica – 1942) (grob 08)<ref>Na kamnu Puštal 1908 – 1942. Gerčar: Fojker, Loka 1908, Sistory: Fojkar, 1908 Škofja Loka.</ref> # Fornezi Franc (1905 Kranj – 1942) (grob 02)<ref>Na kamnu Fornaci, Gerčar: Fornezi, roj. Duplica, [https://www.sistory.si/ww2/42985B0D-B335-4E4D-9212-D7C7FDB228CA Sistory:] Fornezi, Hoholna, Slovaška.</ref> # Giorgioni Edi (1911 Javornik – 1941) (grob 03) # Grabner Janez (1901 Nevlje – 1942) (grob 04)<ref>V Pregledu Grabner in narobe Nevkje.</ref> # Gracar Alojz (1901 Jastreblje – 1942) (grob 01) # Gregorač Viktor (1920 Jesenice – 1942) (grob 01) # Grobovšek Ciril (1922 Bistrica – 1941 (grob 07) # Grošelj Franc (1912 Javorje – 1942) (grob 02) # Grum Andrej (1923 Bizovik – 1942) (grob 08) # Hercog Jože (1903 Ljubljana – 1942) (grob 08) # Hojkar Jože(1899 Javornik – 1942 (grob 02) # Hribar Janez (1922 Št. Jakob – 1941) (grob 03)<ref>Na kamnu dodano Št. Jakob ob Savi, Gerčar: roj. Dobrava, Sistory: naslov Šentjakob.</ref> # Hrovat Stanko (1916 Mekinje – 1942) (grob 02)<ref>Na kamnu Horvat, Gerčar: Hrovat Stanislav, Kamnik, Sistory: Hrovat Stanislaj, Mekinje.</ref> # Istenič Ignac (1923 Vrhnika – 1941 (grob 07)<ref>V Pregledu narobe Istinič.</ref> # Jagodic Ivan (1895 Visoko – 1942) (grob 02) # Janezič Anton (1912 Tržič – 1941) (grob 07)<ref>Pregled: Janežič, [https://www.sistory.si/ww2/6D37D07E-4386-4C40-980F-383B4FD37CB8 Sistory:] Janežič.</ref> # Jankovič Vencelj (1896 Kamnik – 1941) (grob 07) # Jazbinšek Viktor (1903 Ljubljana – 194 1 (grob 07) # Jelenc Gregor (1912 Kranj – 1942) (grob 05) # Jerala Janez, borec NOV (1925 Srednja vas – 1944) (grob 10) # Jeras Franc (1911 Kamniška Bistrica – 1942) (grob 04) # Jereb Jože (1915 Bukovščica – 1942) (grob 08) # Jeretina Andrej (1904 Zagorica – 1941) (grob 03) # Jerman Miha (1922 Radomlje – 1941) (grob 03) # Jurič Martin (1917 Sv. Martin – 1941) (grob 03)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/7A07BB79-06A1-4610-AD90-B4B6E9482F72 Sistory:] Šmartno pod Šmarno goro.</ref> # Kejžar Viktor, borec NOV (1910 Jesenice – 1942) (grob 11)Na kamnu skupaj z Zupanom.</ref> # Kepic Ivan (1900 Mokronog – 1942) (grob 02) # Klemenc Jurij (1901 Homec – 1941) (grob 07) # Knapič Mirko (1911 Javornik – 1941 (grob 03) # Kobiljšek Jernej (1916 Krašna – 1942) (grob 09) # Koblar Franc (1889 Rovte – 1942) (grob 08)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/112BC2C8-F0C2-43E2-853F-3E0730D39CAD Sistory:] Martinj Vrh, na kamnu 1899, Rovte.</ref> # Kobler Bernard (1901 Suha – 1942) (grob 02)<ref>V Pregledu manjka, Gerčar: Koblar Bernard, Loka, Sistory: Koblar/Kobler, Škofja Loka.</ref> # Kokalj Albin (1910 Dolenčice – 1942) (grob 02)<ref>V Pregledu narobe Dolenjščice.</ref> # Kokalj Franc, borec NOV (1922 Zgoša – 1945) (grob 10)<ref>Na kamnu Zgoše, v Sistory podvojeni vpis: 1. [https://www.sistory.si/ww2/F5583ECD-91C3-4DCF-AC84-7AF97E904022 Franc Kokalj,] brez rojstva, padel 25. 4. 1944 pod Stolom, 2. [https://www.sistory.si/ww2/28B1BC31-ECE0-4A4B-AF5B-1D8D867F6F66 Franc Kokalj,] rojen Zgoša, 1922, kraj smrti 24. 4. 1944 Završnica pod Stolom, pokopan Begunje.</ref> # Kolman Franc (1907 Gorje – 1941) (grob 07) # Komelj Anton (1914 Št. Vid – 1942) (grob 02) # Kopač Štefan (1919 Podgorje – 1941) (grob 07) # Korošec Viktor, borec NOV (1920 Hlebce – 1944) (grob 10) # Košenina Milan (1925 Goričane – 1942 (grob 05) # Košir Franc (1905 Bukov vrh – 1942) (grob 02) # Košir Ivan (1903 Bukov vrh – 1942) (grob 02) # Kozjak Karel (1913 Medvode – 1942) (grob 01 ) # Kožar Janez (1913 Količevo – 1941) (grob 07) # Kralič Izidor (1919 Št. Vid – 1942 (grob 02) # Krastnik Franc (1913 Javornik – 1941) (grob 11)<ref>Kos: Krastek, [https://www.sistory.si/ww2/3625D2ED-05AD-466E-A333-E16C2E62250D Sistory:] Krastek, roj 1908.</ref> # Krašna Filip (1923 Primskovo – 1942) (grob 05) # Kregar Karel (1916 Stahovica – 1942 (grob 04) # Križnar Jože (1911 Dovje – 1942) (grob 09) # Kukovič Martin (1911 Kranj – 1942) (grob 08) # Lah Stanko (1917 Jesenice – 1942) (grob 01) # Larisi Janez (1920 Gorje – 1941) (grob 07) # Lindav Andrej (1908 Belca – 1942) (grob 01)<ref>Pregled: Lindau, Sistory: Podjelovo Brdo, naslov Mojstrana.</ref> # Ljubohomska Hermina, borec NOV (1914 Slatina – 1944) (grob 10)<ref>Pregled: Ljubohonska, na spomeniku v Slatni in na plošči doma upokojencev v Begunjah: Ljubohenska. Kos: Ljubohomska, rojena Vidic, Slatna. [https://www.sistory.si/ww2/237D2979-0BD5-4C0D-B886-CFD88314FD63 Sistory:] Vidic Hermina, roj. Slatna, kraj smrti pri Žireh.</ref> # Logar Franc (1904 Zgornja Bela – 1942) (grob 05)<ref>Gerčar in Sistory: Zgornja Bela; prvotno roj. Hrušica, popravek v Zgornja Bela so zahtevali tudi borci.</ref> # Logar Jakob (1911 Guštanj – 1942) (grob 09) # Loncner Nikolaj (1900 Jesenice – 1942 (grob 06)<ref>Kos: Loncnar.</ref> # Luks Franc (1915 Belca – 1942) (grob 09) # Markovič Peter (1904 Okroglo – 1942) (grob 05)Na kamnu skupaj z Rantom.</ref> # Mastnak Ivan (1909 Kozarje Ljub. – 1942) (grob 02) # Mav Franc (1916 Sr. Jarše – 1941) (grob 03)<ref>Gerčar, Kos, Pregled: Mauv, Sistory: Mauv.</ref> # Mencinger Franc (1905 Javornik – 1942) (grob 02) # Miklavčič Andrej (1914 Stražišče – 1942) (grob 05 ) # Mikuš Vinko (1924 Kozarje Ljub. – 1942) (grob 02 )<ref>Sistory: Vincenc Mikuž (Mikuš), Jarše, naslov Kozarje, Pregled: Milkuž.</ref> # Miš Franc (1886 Gorjuše – 1941) (grob 03)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/8BBBF739-543B-4793-8492-5863389B4202 Sistory:] Gorjuša, občina Domžale, na kamnu napaka Mis, Gorjuše. Na kamnu skupaj z Zajcem.</ref> # Miš Leopold (1889 Gorjuše – 1941) (grob 03)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/7426D782-B354-46D9-8A9E-24D342C603FD Sistory:] Gorjuša, občina Domžale, na kamnu napaka Mis, Gorjuše. Na kamnu je sam.</ref> # Mohorič Anton (1900 Javornik – 1941) (grob 11)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/CDA4F078-F374-47FE-9AF6-557808F7CBBF Sistory:] roj. Njivice, stanoval Slovenski Javornik.</ref> # Mrak Franc (1907 Kokrica – 1942) (grob 02) # Mrak Ivan (1913 Dovje – 1942) (grob 09 ) # Mulej Maks (1914 Bodešče – 1941) (grob 07) # Mulej Mihael (1891 Jesenice – 1942) (grob 08)<ref>V Pregledu manjka. Gerčar: Mulej Miha, Sistory: Mihael, roj. Begunje.</ref> # Noč Jože (1914 Javornik – 1942) (grob 09) # Novak Miha (1899 Tacen – 1941) (grob 03) # Novak Vinko (1906 Zlato Polje – 1942) (grob 02 ) # Okrožnik Marjan (1920 Jesenice – 1942) (grob 01) # Orehek Franc (1911 Črnuče – 1942) (grob 02) # Osenar Jurij (1920 Vrhpolje – 1942) (grob 04) # Papež Rudolf (1909 Otoče – 1942) (grob 01) # Pečar Jože (1905 Mojstrana – 1942) (grob 09) # Pečnik Ernest (1889 Mengeš – 1942) (grob 09) # Peternelj Jakob, borec NOV (1906 Nova vas – 1944) (grob 10)<ref>Sistory: Peternel Jakob, Slatna. Pregled: u. 1942.</ref> # Peternelj Janez (1887 Vinharje – 1942) (grob 02)<ref>V Pregledu manjka. V [https://www.sistory.si/ww2/912F1723-064E-41F7-B2C8-2B6678A8C798 Sistory:] Peternel.</ref> # Peternelj Pavel (1918 Vinharje – 1942) (grob 02)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/AD05B346-5D94-46C7-8E04-01838FE78605 Sistory:] Peternel(j), ustreljen 28. 4. 1942, Gabrk [Brode v Poljanski dolini]. Prekopan v Drago po vojni? Samo na kamnu, Kos in Pregled ga nimata.</ref> # Peternelj Pavel (1903 Vinharje – 1942) (grob 02)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/B3B23F31-F3BB-4D18-ACC7-FADAC014A9D8 Sistory:] Peternel, roj. 1903.</ref> # Peternelj Slavko (1923 Vinharje – 1942) (grob 02)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/C4D422A5-42F7-4EED-BC66-6610F751297C Sistory:] Miroslav Peternel.</ref> # Petrač Zdravko, borec NOV (1925 Kropa – 1944) (grob 10)<ref>Kos: Petrač (Valentin) Zdravko, Sistory: Petrač Valentin.</ref> # Petrič Franc (1908 Laze – 1941) (grob 03)Na kamnu skupaj s Porento.</ref> # Pintar Alojz, borec NOV (1910 Zapuže – 1945) (grob 10) # Pipan Janez (1899 Šenčur – 1942) (grob 08) # Pirc Lenart (1910 Črnuče – 1942) (grob 02) # Pirš Anton (1910 Radomlje – 1942) (grob 02) # Planinšek Ladislav (1898 Jesenice – 1941) (grob 06) # Plestenjak Jernej (1889 Polhov Gradec – 1942) (grob 02) # Plestenjak Jernej (1926 Polhov Gradec 1942 (grob 02) # Podobnik Jože, borec NOV (1905 Gastäterboden – 1944) (grob 10)<ref>Sistory.</ref> # Pogačnik Maks (1919 Zaloše – 1941) (grob 07) # Poje Anton (1886 Lesce – 1941) (grob 11 ) # Poljanec Ivan (1906 Kranj – 1942) (grob 08)<ref>Pregled: Kranj, Gerčar: Naklo, na Sistory ga ni?</ref> # Porenta Pavel (1917 Št. Pavel – 1941) (grob 03)<ref>Sistory: Šentpavel pri Domžalah.</ref> # Potočnik Jakob (1902 Bukov vrh – 1942) (grob 02) # Potočnik Martin (1900 Bukov vrh – 1942) (grob 02) # Preklet Miha (1902 Kamniška Bistrica – 1942) (grob 04) # Prezelj Mihael (1918 Dovje – 1942) (grob 09) # Rabič Maks (1913 Dovje – 1942) (grob 09) # Rant Stanislav (1920 Kranj – 1942) (grob 05) # Razložnik Feliks (1911 Račeva pri Žireh – 1944) (grob 11)<ref>Na kamnu skupaj z dvema neznanima talcema.</ref> # Ražen Kristijan (1912 Dovje – 1942) (grob 09) # Rebernik Zorko (1921 Zagorica – 1942) (grob 04) # Renko Ivan, borec NOV (1922 Srednja vas – 1945) (grob 10) # Renko Mirko, borec NOV (1928 Srednja vas – 1944) (grob 10)<ref>Pregled: Podgora. V knjigi Podgora v NOB, ki jo je napisal domačin Franc Renko, sta bila oba rojena v Srednji vasi. Sistory:??</ref> # Resman Jožef (1915 Kranj – 1942 (grob 05) # Režman Ivan (1902 Sv. Jurij – 1942) (grob 08)<ref>V Pregledu manjka. [https://www.sistory.si/ww2/86CEE00B-7E4A-4DAC-9D44-805D5C3849A4 Sistory]</ref> # Ropret Milan (1921 Javornik – 1942 (grob 01) # Rotman Ivan (1902 Kranj – 1942 (grob 08) # Rožič Stanko (1922 Javornik – 1942) (grob 01)<ref>Na kamnu narobe: Božič. [https://www.sistory.si/ww2/F7B8ECA1-86C7-4A98-9797-B510CBE5D7EF Sistory:] Rožič Stanko, rojen Brezovica pri Ljubljani, naslov Javornik. Stanka Božiča nima.</ref> # Ržen Janez (1905 Lom nad Volčo – 1942) (grob 08) <ref><s>[https://www.sistory.si/ww2/E8B5183A-A48E-429D-A38B-278961A8C956 Sistory: Janez Eržen, pokop Begunje,]</s> [https://www.sistory.si/ww2/0D5F24C7-60FA-405A-BB82-5DCE8E7FBF36 Sistory:] Janez Ržen.</ref> # Sajovic Frido (1897 Velesovo – 1942) (grob 02)<ref>Gerčar: Sajevic Fridolin.</ref> # Seljak Lucijan (1910 Kranj – 1942 (grob 08) # Seško Jože (1912 Stražišče – 1942) (grob 05)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/DAE440B6-704D-42FD-B7B4-918E5AFB39F4 Sistory:] Jožef Žeško, roj. na Bizeljskem.</ref> # Skumavc Franc (1909 Belca – 1942) (grob 09) # Skumavc Janez (1918 Dovje – 1942) (grob 09)Na kamnu je sam.</ref> # Stočar Ivan (1924 Kranj – 1942) (grob 02) # Sušnik Gabrijel (1910 Tržič – 1941) (grob 07)<ref>Gabrijel Sušnik je med nemškim napadom na Storžiški bataljon pobegnil, se Nemcem predal ter jim o bataljonu poročal dan pozneje.</ref> # Sušnik Ivan (1910 Nomenj – 1942) (grob 08) # Šebenik Emil (1902 Šentvid – 1942) (grob 08)<ref>V Pregledu manjka. Sistory: Trst. </ref> # Šetina Jože(1905 Zbilje – 1941 (grob 07) # Šifrer Vincenc (1912 Ljubljana – 1941) (grob 07) # Šlibar Valentin, borec NOV (1916 Palovče – 1945) (grob 10 ) # Šlibar Jože (1909 Zg. Dobrava – 1941) (grob 07)<ref>Pregled: napačno Šlobar.</ref> # Štular Ciril, borec NOV (1927 Palovče – 1945) (grob 10) # Šubelj Janez (1914 Črnuče – 1941) (grob 07) # Talar Ivan (1912 Jarčja Dolina – 1942) (grob 09) # Tavčar Viktor, borec NOV (1877 Begunje – 1944) (grob 10) # Tomažin Ivan (1884 Bukovščica – 1942) (grob 08) # Tomše Ciril (1889 Pristava – 1941) (grob 07) # Torkar Mirko, borec NOV (1908 Lesce – 1944) (grob 10)<ref>Pri Gerčarju ga med talci leta 1944 ni. [https://www.sistory.si/ww2/C52C4471-65E5-496B-B42B-8163B13C262E Sistory.] Kos ima Torkar Mirko, rojen na Nomenju, živel v Lescah, padel 1945 na Ledinah na Primorskem; prekopan v Drago. V Pregledu vojnih grobišč manjka. Na kamnu skupaj s Petračem in Podobnikom.</ref> # Traven Zofija (1919 Javornik – 1942) (grob 01) # Ucman Mirko, borec NOV (1924 Vel. Cerovec – 1945) (grob 10)<ref>Na kamnu skupaj z Janezom Jeralo.</ref> # Valjavec Ivan (1922 Otoče – 1942) (grob 02) # Vidic Franc (1920 Dobrava – 1941 (grob 07) # Vidic Ivan (1915 Bled – 1942) (grob 02) # Vidmar Tugomir (1919 Tržič – 1942) (grob 01) # Zajc Alojz (1895 Sv. Mohor – 1941) (grob 07) # Zajc Leon (1916 Zg. Gameljne – 1941) (grob 03)<ref>Kos, Pregled: Leopold.</ref> # Zalokar Jože (1920 Javornik – 1942) (grob 01) # Zlate Ivan (1914 Voglje – 1942) (grob 08)<ref>Gerčar: Zlate Ivan, Sistory: Zlate Janez, na kamnu napačno Zlaten.</ref> # Zlobko Franc (1923 Vel. Gorica – 1941) (grob 07)<ref>Na kamnu in v Pregledu grobišč narobe: Alebko. Gerčar: 1913.</ref> # Zupan Drago, borec NOV (1918 Kropa – 1942) (grob 11)<ref>Gerčar in Kos imata Gregor Zupan, na kamnu očitno popravljeno, saj Kroparska kronika Gregorja ne pozna. Sistory: roj. 1912 Kropa, naslov Ljubljana, smrt Blegoš, pokop Ljubljana; na Žalah ni pokopan.</ref> # Zupan Ivan (1918 Kropa – 1942) (grob 02)<ref>Kos: Janez, Sistory: Janez (Ivan) Zupan.</ref> # Zupan Marija (1923 Javornik – 1942) (grob 01) # Zupan Peter (1913 Nomenj – 1942) (grob 08) # Žabnikar Ciril (1911 Radomlje – 1941) (grob 07)<ref>Na kamnu narobe Zabnikar.</ref> # Žabnikar Ivan (1918 Radomlje – 1942) (grob 09)<ref> Na kamnu narobe Zabnikar. Sistory: Janez.</ref> # Žirovnik Ivan (1913 Kranj – 1942) (grob 08) # Žnidar Janez (1920 Nomenj – 1942) (grob 08) # Žnidar Jože (1918 Nomenj – 1942) (grob 08) Na grobišču ni nagrobnika: * Čad Stanislav (1911 Domžale – 1941) (grob 03)<ref>[https://www.sistory.si/ww2/560983E9-EBC0-48DD-A1DE-25B51DDB0918 Sistory,] Gerčar: Šard. ZVKD Kranj 6. maja 2026 pojasnjuje: "Mesto pokopa žal ni v matični knjigi ni navedeno. V knjigi zapornikov - kaznjencev je imenovani vpisan pod št. 1511. V njej je navedeno, da je bil rojen 19. 4. 1911, iz Domžal, kot talec ustreljen 14. 11. 1941. Zaprt v celici smrti št. 4 v Begunjah, je pred svojo smrtjo v steno vrezal: »Tu čaka rešitve Stane Čad 12. 11. 1941«." ZVKD predlaga, da se pri Občini Radovljica, ki skrbi za grobišče talcev v Dragi, sproži pobuda za vklesanje podatkov na prosto mesto na nagrobniku.</ref> ==Opombe== {{sklici}} <hr> *Glej tudi [[Pokopani na grobišču talcev v Begunjah]] *Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu]] *Nazaj na [[Partizanski spomeniki na zemljevidu#Objave]] abeugvdjoo9eeppf41j08noduwee0cd 0 4303 85166 85162 2026-06-26T13:07:16Z Hladnikm 30 /* Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice */ 85166 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. knv9iqphnujaimnsqy2lyoq6rig2ev6 85167 85166 2026-06-26T13:23:09Z Hladnikm 30 /* Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice */ 85167 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]) * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg; kipec Franca Smerduja za zmagovalca sankaških tekem v Železnikih ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 9ntlkhwpsjiakjq5jlwor9kp5tap365 85168 85167 2026-06-26T13:28:55Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85168 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. o7hnpr44la7uv5mnrf3y0zwxau5ivtc 85169 85168 2026-06-26T13:34:58Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85169 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * spominske značke in žiga po osnutku Iveta Šubica …1536.jpg ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. c7m6cdalstawlk1c7c2w0xx7rk1i19d 85170 85169 2026-06-26T13:53:12Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85170 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 ==Literatura o Dražgošah== ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 6e3iuzzxghsq31nsovicar7wvbw90q8 85171 85170 2026-06-26T14:12:10Z Hladnikm 30 /* Literatura o Dražgošah */ 85171 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958, 1963 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1964 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1965 (arhiv ZB, ni v Cobissu), 1969 (arhiv, ni v Cobissu), 1974 (Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca), 1977 (Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu). *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. ss3bngofem1q3gj5ptbahyi74wwutzd 85172 85171 2026-06-26T14:12:53Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85172 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva== ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958, 1963 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1964 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1965 (arhiv ZB, ni v Cobissu), 1969 (arhiv, ni v Cobissu), 1974 (Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca), 1977 (Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu). *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. n4498xtn8v8dqa18i7tpjhegdevfeb6 85173 85172 2026-06-26T15:04:57Z Hladnikm 30 /* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov/nasprotnikov partizanstva */ 85173 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958, 1963 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1964 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1965 (arhiv ZB, ni v Cobissu), 1969 (arhiv, ni v Cobissu), 1974 (Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca), 1977 (Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu). *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. r0znryptohgtwt69esszzdlely9343o 85174 85173 2026-06-26T15:23:23Z Hladnikm 30 /* Literatura o Dražgošah */ 85174 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958, 1963 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1964 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1965 (arhiv ZB, ni v Cobissu), 1969 (arhiv, ni v Cobissu), 1974 (Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca), 1977 (Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu). *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka … ES 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. P. S. šele po koncu 1942!</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. --> {{v delu}} ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. hitcwgx17u4g3q1icritqg8okg1cmvc 85175 85174 2026-06-27T06:08:42Z Hladnikm 30 /* Dražgoški spomeniki */ 85175 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958, 1963 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1964 (Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo), 1965 (arhiv ZB, ni v Cobissu), 1969 (arhiv, ni v Cobissu), 1974 (Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca), 1977 (Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu). *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka … ES 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. P. S. šele po koncu 1942!</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. --> {{v delu}} ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. i2qbkzdx38hjptbq76uqkvpalv08lxh 85176 85175 2026-06-27T06:25:33Z Hladnikm 30 /* Literatura o Dražgošah */ 85176 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu) ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. P. S. šele po koncu 1942!</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. --> {{v delu}} ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. fq6s5kypa895qw8o753yn9o2fhm1tte 85177 85176 2026-06-27T06:59:40Z Hladnikm 30 /* Umetniške upodobitve */ 85177 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== [[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913. ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu) ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. P. S. šele po koncu 1942!</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. --> {{v delu}} ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. d6x23wnhfsb079vzipr7dbdi7aan7ru 85178 85177 2026-06-27T07:00:39Z Hladnikm 30 85178 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} *Uvod *Citati iz govorov ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah) Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil. ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |} Slike: *pohvala za sodelovanje 1959 *vabilo 1961 *plakat 1961 *žig 1961 *1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. *1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah *proslave v 60. letih *športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. ==Načrti za spomenik== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. Slika osnutka spomenika 1956. ==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] *proslave v 70. letih (Milena) ==Proslave do osamosvojitve== ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |} ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Revizionistični zgodovinarji pravijo in nekateri ljudje blejajo za njimi, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč so bile zaradi neizkušenosti odporniškega gibanja gotovo, niso pa bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki (renegati) ali konvertiti (spreobrnjenci). Če se odpad zgodi v vojni formaciji, se jim reče dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine – izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsak človek odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se upognejo, drugi se zlomijo, tretji se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomiru, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi", je bil izhod samo v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso tvegale, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v gaskamre. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih krutih gospodarjev. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti. Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih na nemški strani in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki naj povežejo skupnost, vendar so zgodovinske raziskave sčasoma številke postavile na pravo mesto, in sicer najprej raziskave partizanskih zgodovinarjev. Ljudje, ki z zgodbico o "Lažgošah" danes vztrajno zmanjšujejo veličino in pomen dražgoške bitke, počnejo to s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. {{v delu}} ==Govorniki na dražgoških proslavah== '''Ob obletnicah bitke''' * 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril Ivan Bertoncelj - Johan * 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona '''Po stezah partizanske Jelovice''' Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 4. julija 1959 na Lipniško planino Pohodi vojaških enot po imenu narodnih herojev # pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš # Bled: pot heroja Žvana # Jesenice: pot Jeseniške brigade oz. herojev Gregorčiča in Verdnika # Bohinj: pot Tomaža Godca # Kranj: pot Jokla / Po poti Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše # Radovljica: pot Staneta Žagarja # Škofja Loka: pot Lojzeta Kebeta (po poti Škofjeloškega odreda) Selca – Kališe- Dražgoše # Tržič: pot Antona Štefeta – Kostje # Železniki: pot Blaža Ostrovrharja # Žiri: pot Žirovske čete * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ==Dražgoški spomeniki== *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini] Čez mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala] *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti] *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti] **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše] '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |} *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913. ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; muzej, ni v Cobissu) ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' (1974, 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''. Kranj: [samozaložba], 2001. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. P. S. šele po koncu 1942!</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. --> {{v delu}} ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. azcp9sct092ezszgabqcd8t5312wl7n