Partizanska literatura

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.8</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Partizanska literatura</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4035</id>
    <revision>
      <id>85221</id>
      <parentid>85184</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T10:19:31Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Sveže dodano */</comment>
      <origin>85221</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="261483" sha1="78j4dwgbf5rdjejyitt7t8ktu3r5buo" xml:space="preserve">*Nazaj na [[Partizanski spomeniki na zemljevidu]]

==Sveže dodano==

{{v delu}}

Večinoma po zaslugi Daniela Divjaka; bibliografske enote bo treba še poenotiti in urediti po poglavjih. --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 08:16, 23. november 2023 (CET)

*Franc Konobelj - Slovenko: ''Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli''. 1954.
*[https://www.fri.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/osebje/alenka-kavcic Alenka Kavčič,] FRI: Rekonstrukcija 3D objektov iz več 2D slik. Diploma iz računalništva, september 1992, Univerza v Ljubljani. [za rekonstrukcijo porušenih spomenikov]
*Stane Koman: ''Spomini v kamen vklesani''. Ljubljana: Krajevni odbor ZB NOB 7. september, ZB za vrednote NOB Ljubljana Bežigrad in Spominsko društvo Novi cvet, 2014. [https://d.cobiss.net/repository/si/files/142460675/175132/H_40_NOB_za%C4%8Dasno.pdf/terms partizanika v NUK]
*Vlado Vrbič in Andreja Jurkovnik: Kajuh: Podobe. Knjižnica Velenje, 2022.
* Cita Lovrenčič Bole: ''Prekomorke''. Ljubljana: Borec; Koper: Lipa, 1986.
*Mile Pavlin (ur.): ''Zgodovina NOB na Logaškem''. Logatec, 2015.
*Jože Dežman: Ljudska sodba. Borec 526-528 (1994): 149-201.
*Samo Zver idr.: ''Franja: Spomin in opomin''. Idrija: Mestni muzej, 2024.
*Pavla Jerina Lah: ''Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu''. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1994.
*Rudolf Hribernik Svarun: &quot;Spomini&quot;. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1995.
*Jože Vidic: ''Zločin pri Lenartu''. Ljubljana: Borec, 1973 in 1974. 
*Gustav Fabjančič: ''V izgnanstvo''. Celje: Mohorjeva družba, 1959.
*Karl Stropnik: ''Mojih šestdeset let''. Velenje, 2002.
*Karel Grabeljšek: ''Partizanski obrazi''. Ljubljana : Borec, 1981. 
*Ivo Zorman: ''Trije Borjanovi''. Ljubljana: Kmečka knjiga, 1955.
*Jože Gosnar, Drago Novak: ''Mama, živ sem in zdrav: Spomini na Branka Bernota-Aljaža''. Ljubljana: Borec, 1984. 
*''Gornji Grad med drugo svetovno vojno''. Ur. Zoran Tratnik. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2000.
*Milan Ževart: ''Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju''. Maribor: Obzorja, 1962.
*Franci Gerbec: Spominska slovesnost ob 80. letnici smrti treh borcev NOB v bunkerju nad Prilesjem pri Blagovici, 15. 1. 1945, založila društvi ZB za vrednote NOB Lukovica in Domžale, Prilesje 18. 1. 2025.
*Franc Sever - Franta: ''Trenutki odločitev''. Maribor: Pivec, 2019. 487 str.
*Franc Sever - Franta: ''Past na Menini planini: Kako smo prelisičili XIV. SS-divizijo Galicija na Menini planini''. Ljubljana: Sophia, 2019. 154 str.
*Aleš Valič: Frontniki, Založba Borec, 1980.
*Anton Vratuša:  Iz verig v svobodo-Rabska brigada, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1998.
*Milena Vrenčur, Ivan Križnar:  V navzkrižnem ognju: Grosupeljsko in Stiško okrožje OF 1941-1945, založnik ponatisa ZB NOB Grosuplje, 2017.
*Božena Grosman:  Partizanska zdravnica, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1985.
*Metod Mikuž:  Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, 1. knjiga, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1960.
*Ferdo Godina:  Spomini na partizanska leta, l. knjiga, ll. knjiga, Založba borec, Ljubljana 1974.
*Anton Ožbolt: ''Šercerjeva bojna pot''. Ljubljana: Borec, 1974 (dop. izdaja). 291 str.
*Rado Zakonjšek: ''Štajerska 1941''. Ljubljana: Borec, 1980
*''Spomini še živijo''. Ur. Vida Miloševič Arnold idr. Ljubljana: Sophia, 2023). 213 str. 
*Tone Ferenc, Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji, Borec 1977
*Janez Kramar, Marezige, Trdnjava slovenstva v Istri 1861-1930, Lipa 1982
*Branko Babič, Primorska ni klonila, Spomini iz vojnih let, spomini NOB, Primorska, Založba Lipa 1982
*Milica Kacin-Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo, Založba Obzorja 1972
*Julij Beltram, Tukaj je Jugoslavija (Goriška 1945-47), Lipa 1983
*Tržaško ozemlje, seznam Imen + zemljevid, Založila Slovenska matica 1977
*DOMOBRANSTVO NA PRIMORSKEM - Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, znanstvena razprava, v kateri so na podlagi dosegljivih virov celostno obdelali nastanek, razvoj in konec primorske oblike domobranstva, kolaboracionistične in kontrarevolucionarne formacije pod okriljem policije nemškega okupatorja, Založba Borec, 1982
*Na Primorskem so izkopali puške, Partizanska knjižnica 1963
*Po poteh osvoboditve Primorske, ZPM Slovenije 1980, 57 strani
*Ernest Radetić, Istra pod Italijom (1918-1943) z zemljevidom, Zagreb, 1944
*Narodni junak Danilo Zelen, Društvo Tigr 1998
*Zorko Jelinčič nad prezrtjem in mitom, Ob stoletnici rojstva
*Zbornik referatov s simpozija &quot;Zorko Jelinčič v slovenski preteklosti&quot;
*Maks Zadnik, Istrski odred,Nova Gorica 1975, 899 strani, trda vezava
*Lavo Čermelj , Med prvim in drugim tržaškim procesom, Slovenska matica 1972
*OB TRŽAŠKEM PROCESU 1941 – Lavo Čermelj, Ob tržaškem procesu: spomini in beležke, Mladinska knjiga 1962, 127 strani
*Lavo Čermelj, Spomin na moja tržaška leta, Slovenska matica 1969
*Dorče Sardoč, Tigrova sled, Pričevanj o uporu primorskih ljudi pod fašizmom, Založba Lipa 1983
*Emil Sovdat, Tam, kjer teče bistra Zila, Zavod Borec 1967
*Borivoj Lah – Boris, Od Kobarida do Trsta,Boj tridesete divizije v štirinajstih ofenzivah. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije 1996, 289 strani, trda vezava + fotografije in zemljevidi + imensko kazalo, kazalo vojaških enot in ustanov
*Tjaša Kronovšek: [https://www.academia.edu/118036726/Med_idealom_in_resni%C4%8Dnostjo_%C5%BEenske_v_%C4%8Dasu_druge_svetovne_vojne_na_Slovenskem?email_work_card=abstract-read-more Med idealom in resničnostjo: ženske v času druge svetovne vojne na Slovenskem.] ''Prispevki za novejšo zgodovino'' LVIX – 3/2019. Academia.edu.
*[https://okupacijskemeje.si/cip.html Okupacijske meje.] Inštitut za novejšo zgodovino, 2019.
*Vida Tom-Lasič: KLIČE VIR, VIR, VIR ...  Ljubljana: Založba Borec, 1986.
*Franc Puncer: DUHOVNIK V TABORIŠČU SMRTI (iz nenapisanega dnevnika). Celje: MD Celje, 1991.
*Stane Stražar: ''Od Prevoj do Trojan''. Lukovica, 1985
*Pavla Jerina-Lah idr.: ''Delo žensk na zdravstvenem in socialnem področju v NOB''. Novo mesto, 1996.
*Niko Lukež: ''Od SNOS-a do suverenosti'' (razstava). Mestni muzej Ljubljana, 1999.
*Matija Žganjar: ''Zlomljena krila: Reševanje zavezniških letalcev na Slovenskem med drugo svetovno vojno''. ZZB NOB Slovenije, 2012. 
*''Trideset let Molniške čete'' {{COBISS|ID=1549171}}
*''Spomeniki in žrtve fašističnega nasilja v občini Ljubljana-Bežigrad'' (Koman Stane za Ježico, Črnuče in Podgorico, Lešnjak Pavle za Bežigrad, Kastelic Stane za Dol in Beričevo), ur. S. Koman. Ljubljana: [Skupščina občine Ljubljana-Bežigrad], 1991. 1 mapa, 439 str. (Knjižnica MNSZ)
*''OD FAŠISTIČNEGA ŠKVADRIZMA DO POKOLOV V RIŽARNI: Trst-Istra-Furlanija 1911-1945''. Trst: ANED, 1974.
*''OD JEČE DO JEČE: Jugoslovanke v kaznilnicah fašistične Italije 1941-1945: Zbornik''. Ljubljana: Borec, 1985.
*Jože Vidic: ''Po sledovih črne roke''. Ljubljana: Borec, 1975, 1982,
*[https://www.spomeniki.org/monuments/ Spomeniki prihodnosti.] Trst.
*Luciano Patat: Vlaki za koncentracijska taborišča – Deportacije iz goriškega zapora (1943-1945). Gorica: Kulturni dom; Videm Istituto friulano per la storia del movimento di liberazione, 2023.
*[https://raumdernamen.mauthausen-memorial.org/ Raum der Namen.] DIE TOTEN DES KZ MAUTHAUSEN.
*[[:w:Seznam ubitih in umrlih slovenskih taboriščnikov v taborišču Jasenovac|Seznam ubitih in umrlih slovenskih taboriščnikov v taborišču Jasenovac]], ur. Bojan Balkovec po Slavku Malnarju. Wikipedija
*[https://www.youtube.com/watch?v=DmK6Mnt3lWM Božidar Flajšman in Janez Weiss: Slovenski narodnoosvobodilni svet 80 let pozneje. Središče za zgodovino.] Youtube.
*Franc Štefe - Miško: Nemška okupacija in narodnoosvobodilni boj. ''Šenčursko območje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem''. Ur. Franc Benedik. Šenčur: ZB NOB, 2008 (Gorenjski kraji in ljudje, 30).
*France Križnar: ''Ne vdaj se, fant''. Ljubljana: Borec, 1968 {{COBISS|ID=1910024}}
*Beti Žerovc in Sanja Horvatinčić (ur.): ''Shaping Revolutionary Memory: The production of monuments in socialist Yugoslavia''. Ljubljana, 2023. [V knjigi je citiran tudi naš projekt.]
*[https://slov.si/doc/50_let_telesne_vzgoje_ribnica.pdf ''50 let telesne vzgoje v Ribniški dolini: 1906-1956''.] Ribnica, 1956.
*Karel Mikulič: [https://slov.si/doc/mikulic_loski_potok.pdf ''Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje: Krimski bataljon - Ogenca - Jelenov Žleb''.] Ljubljana, 2000.
*Matija Maležič - Ciril: [https://slov.si/doc/malezic_ribnica.pdf NARODNOOSVOBODILNA BORBA: KRATEK ČASOVNI PREGLED VAŽNEJŠIH DOGODKOV V  SEDANJI OBČINI RIBNICA.] ''Ribnica skozi stoletja''. Ribnica, 1982.
*Matija Maležič: [https://slov.si/doc/malezic_zgodbe.pdf ''Zgodbe krutih časov'':] Iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča (1916-2012). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2008.
*Otroštvo v senci vojnih dni, Zveza prijateljev mladine Slovenije, ČGP Delo, avgust 1980.
*Brda in Brici, Občina Brda, Dobrovo, november 2013.
*Valerija Skrinjar Tvrz, Odločila sem se, ZB za vrednote NOB Zagorje ob Savi, 2023.
*50 let telesne vzgoje v Ribniški dolini, Propagandna komisija zletnega zbora, Železniška tiskarna Ljubljana, maj 1956.
*Jože Dular, Semič v Beli krajini, Iskra-tovarna kondenzatorjev v Semiču ob 20-letnici obstoja, Kočevski tisk v Kočevju, julij 1971.
*Franc Lajnšič: [https://slov.si/doc/lajnsic_partizanske_bolnice.pdf Partizanske bolnice v Sloveniji,] [2023].
*''V spomin Miranu Jarcu''. Stari Log: Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu, 2002.
*Radule Butrović,  Albert Klun, Tretja prekomorska brigada, »Soča« Nova Gorica 1967.
*Manojlo Babić, Miroslav Luštek, Tankisti prekomorci, »Soča« Nova Gorica 1969.
*Srečko Vilhar; Albert Klun, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji, »Soča« Nova Gorica1969.
*Ivan Jerman, Pevski zbor jugoslovanske brigade Srečko Kosovel, Partizanska knjiga, Ljubljana 1970.
*Srečko Vilhar, Albert Klun, Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki, Partizanska knjiga Ljubljana 1970.
*Srečko Vilhar, Albert Klun, Po poteh Sardincev, Partizanska knjiga Ljubljana 1973.
*Janez Tomšič, Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki, Partizanska knjiga Ljubljana 1974.
*Albert Klun, Iz Afrike v narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije, Partizanska knjiga Ljubljana 1978..
*Albert Klun, Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni, Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 15. zvezek. ČZDO Komunist TOZD Komunist in Zavod SRS za spomeniško varstvo, Ljubljana 1980.
*Janko Perat, Odločitev v puščavi, »Lipa« Koper 1980.
*Milica Trebše-Štolfa, Kulturna ustvarjalnost v prekomorskih brigadah in drugih prekomorskih enotah NOVJ 1943-1945, Zbornik – Kultura narodnostno mešanega ozemlja slovenske Istre, str. 215-233, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana 1993..
*Skupina avtorjev, Prekomorci,  ob 70-letnici prihoda prvih slovenskih prekomorskih pripadnikov NOVJ na jugoslovansko  bojišče, Pokrajinski arhiv Koper; Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana 2014.
*Sara Perini, Posebni bataljoni 1940-1945, Slovensko kulturno društvo Tabor, Knjižnica Pinko Tomažič in tovariši, ANPI,Trst, 2007.
*Jože Marolt, Šercerjeva brigada na Štajerskem, Obzorja, Maribor, 1993.
*Drago Vresnik, Tretja brigada Vojske državne varnosti Narodne obrambe, prispevek k zgodovini VDV- RK ZRVS Slovenije, Naša obramba , Odbor skupnosti borcev 3. brigade VDV-NO, Ljubljana,1988 .
*Janez Tomšič, NOB na Jadranu in slovenski pomorščaki,  knjižnica NOV IN POS 42, Ljubljana, 1974.
*Velimir Vulikić, Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem, Partizanska knjiga, 1985.
*Šenčursko območje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem, ZB NOB Visoko, 2008.
*Matjaž Klemenčič, Ameriški Slovenci in NOB v Jugoslaviji, založba Obzorja, 1987.
*Marko  Vrhunec, O narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem : 1941-1945, Ljubljana : Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije : GO ZZB NOB Slovenije, 2006, .
*Marjan Žnidarič, Na krilih junaštva in tovarištva, Ljubljana, 2009.
*Matija  Žgajnar, Koledar dogodkov v narodno-osvobodilnem gibanju  1941-1945, Pionirjeva knjižnica, MK, Ljubljana, 1981.
*Fran Roš, Slovenski izgnanci v Srbiji 1941-1945, Obzorja Maribor, 1967.
*Srečko Vilhar, Albert Klun, Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih Ljubljana : Osrednji odbor Prekomorskih brigad, (Knjižnica NOV in POS ; 41) : Partizanska knjiga, 1973.
*Ignac Gregorač, Štampiljke Osvobodilne fronte slovenskega narod 1941-1945, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije 1997.
*Ivan Križnar, Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodno osvobodilnim bojem 1941-1945 : kranjsko okrožje 1941-1945: Območno združenje borcev in udeležencev NOB ; Tržič : Občinski odbor ZV NOV, 2007.
*Osvoboditev Slovenije NOB, referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. in 23. december 1975) založba Borec 1977.
*Marjan Učakar-Ljubo, Kolaboracija Slovenije, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2004.
*Milan Ževart, Stane Rečak, Od vstaje do zmage, narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki, NOB Šaleška dolina, Šmartno ob Paki, založba Obzorja 1966.
*Drago Vončina, Kronika šolstva med NOB v Beli krajini, založba Borec, 1978.
*Franc Strle, Med proletarci, Mladinska knjiga, 1953.
*Ivan Renko, Vojkov vod, Partizanska knjiga , 1973.
*Albert Klun, Domovina je ena. Prekomorci - borci NOVJ v osvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, na domačih in tujih tleh, Partizanska knjiga, 1986.
*Koroška v borbi, spomini na osvobodilno borbo v Slovenski Koroški. Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške, Celovec 1951.
*Milan Ževart, Stane Terčak, Od vstaje do zmage, NOB v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki, Obzorja 1966.
*Naši spomini: zbornik izgnancev, beguncev in pregnancev iz občin Gorenja vas-Poljane, Škofja Loka, Železniki in Žiri, Območna organizacija, Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945, 2014.
*F. Šetinc in Kranjc, Zbornik krajevne organizacije društva izgnancev Slovenije 1941-1945, Ljubljana-Šiška, KO DIS 1941 – 1945,  L,- Šiška, 2001.
*Slovenski izgnanci: proslava na dan borca, 4. Julija, na gradu v Brestanici, 1972, &quot;Komunist&quot;, 1972.
*Martin Mrzdovnik, Zreški izgnanci: izgnani v času II. svetovne,  Občina Slovenske Konjice, 2020.
*F. Omerzu, Spomini izgnancev 1941-1945, DIS 1941-1945 KO Bistrica ob Sotli, 1997.
*Joža Vovk, Izgnanci, Beograd, 1945,  Beograd, 1945.
*A. Vidic, Spomini izgnancev, samozaložba, Lj-Šiška, 2023.
*Jože Kožuh, Domovina je ena: spomini slovenskega izseljenca (1941-194), založba Borec, 1979.
*Maca Jogan, Bizeljsko: 3011 jih je šlo … Spomini na otroštvo v izgnanstvu, 1-2, KO Bizeljsko DIS 1941.1945, 2011.
*Rudi Steinbücher, Oj, zdaj gremo: Slovenski izgnanci v Kraljevu, založba Borec Ljubljana 1988 .
*Gregor Kaplan, Vrste in oblika nasilja madžarskega okupatorja, Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945, 2002.
*''Zbornik spomenikov narodnoosvobodilnega boja v občini Slovenska Bistrica'', 1985 (2. izdaja).  
*V. Jerkovič, Nekaj spominov iztrganih iz pozabe, pred 50 leti, samozaložba, 1995.
*Somrak Leopold-Polde, Ko bodo leta minila, samozaložba, 2005.
*Z. Roter, Padle maske. Od partizanskih sanj do novih dni, Sever&amp;Sever, Ljubljana  2013.
*Težka ura: izbor partizanskih iger, MK, Ljubljana  1967.
*R. Zakonjšek, Partizanski kurirji, Ljubljana  1985.
*I. Renko, Vojkov vod, Partizanska knjiga, Ljubljana 1973.
*J. Pirjevec, D. Dukovski, Nevenka Troha,  Gorazd Bajc, Guido Franzinetti, Fojbe,  Ljubljana  2009.
*Franc Sever-Franta, Past na Menina planini, Ljubljana  2019.
*B. Grosman, Partizanska zdravnica, Partizanska knjiga, Ljubljana 1985.
*Pesmi, ki pojejo v času,  zbirka slovenskih partizanskih pesmi, ob 65. obletnici ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini 2010.
*K. Brenkova, Partizanska bolničarka, Partizanska knjiga, Ljubljana 1983.
*B. Korošec, Partizanska kartografija, Partizanska knjiga, Ljubljana 1986.
*T. Lotrič, Škofjeloški odred, Partizanska knjig, Ljubljana  1971.
*F. Kosmač, Partizanske zgodbe, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948.
*A. Ikovic, M. Linasi, Koroško partizansko zdravstvo, Partizanska knjiga, Ljubljana 1985.
*Partizanske pesmi, zbral in uredil Josip Ribičič, Ljubljana 1968.
*F. Šibelja, Med prvimi partizani na Krasu, spomini na Kraško četo, Lipa, Koper 1981.
*Dj. Šmicberger, Partizanska sedma sila: tisk in novinarstvo v NOB , Partizanska knjiga, Ljubljana 1988.
*N. Košir, Mojih 616 partizanskih dni,  Borec, Ljubljana  1988.
*R. Hribernik-Svarun, Partizanski ključ, Odbor skupnosti borcev Dolomitskega odreda NOV in POS,  Ljubljana 1982.
*Franc Sever-Franta, Poklon gozdovom, Založba Sophia, Ljubljana 2019.
*C. Kranjc, Slovenske partizanske tiskarne v borbi za svobodo, št.1, Propagandna komisija pri IOOF, 1945.
*K. Mikulič, Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje, Krimski bataljon, Ogenca, Jelenov Žleb, samozaložba, Ljubljana 2000
*S. Reisp, Kričač: radio Osvobodilne fronte 1941-1942,Partizanska knjiga, Ljubljana 1975
*T. Ferenc, Primorska pred vseljudsko vstajo 1943, Partizanska knjiga, Ljubljana1983
*R. Vogrič, Boj Belokranjcev, Partizanska knjiga 1973
*F. Godina. Košček  njihove mladosti, Partizanska knjiga, Ljubljana 1987
*Janez Švajncer, Marijan Zlobec, Milan Filipčič in Slavko Kumer, Bili so uporni, vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih, Partizanska knjiga, Ljubljana  1983
*Z. Klanjšček, Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977
*A. Klun, Brigada bratstva in enotnosti. Partizanska knjiga, Ljubljana 1981
*M. Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Partizanska  knjiga, Ljubljana1977
*M. Guček, Bojna pot Šercerjeve brigade, Partizanska knjiga, Ljubljana 1973, Pekoči sneg, 1973, Pekoči sneg II 1984, Strmi lazi 1984
*R. Simonitti, Zborovske pesmi in revolucija, Partizanska knjiga, Ljubljana1970
*M. Dolenc, Veterinarska služba v NOB na Slovenskem, Partizanska knjiga, Ljubljana1975
*Partizanski zdravstveni vestnik, Sanitetni odsek GŠ NOV in POS , 1,2,3,4,5,6,7,8,9-10, 1944
*M. Mejak, Lirika upora, izbor pesmi iz osvobodilnega boja, Cankarjeva založba, Ljubljana 1961
*R. Gobec, S. Mihelčič, R. Simonitti, Pesem svobodnih ljudi, Ljubljana 1953
*Ana Hoffman, Glasba, politika, afekt: novo življenje partizanske pesmi v Sloveniji, Založba ZRC, 2015, [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5MP1ZAOW dLib] 
*Cvetko, Ciril, Rajšter, Branko, Ribičič, Mitja, Hohnjec, Nevenka, Mladinski pevski zbor Maribor. Pesmi partizana Cirila. Obzorja, 1980. 
*Vekoslav Grmič, Ne pozabimo: pomniki naj ostanejo zapisani v naša srca, Društvo piscev zgodovine NOB, Ljubljana 1998.
*Fotografski dokumenti o boju Komunistične partije Slovenije, II. del, Zbornik fotografij iz narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda 1941-1945, 2. knjiga MNO v LRS, Ljubljana 1961.
*J. Matulić,  Z INŽENIRCI V BOJU ZA SVOBODO , Partizanska knjiga, Ljubljana 1984.
*Franc Črnugelj-Zorko, NA ZAHODNIH MEJAH 1943, Partizanska knjiga, Ljubljana 1986.
*Franjo Bavec-Branko , NA ZAHODNIH MEJAH 1945, Društvo piscev zgodovine NOV, Ljubljana, 1997.
*PRIMORSKE BRIGADE, 1943-1953, Društvo piscev zgodovine NOV, Ljubljana, 2005.
*Hardvik Pirnovar,  PO SLEDEH KOLABORACIJE 1941-1945.
*Drago Suhi: PETI BATALJON (NOB PRIMORSKA ...).
*Franc Črnugelj-Zorko, Stanka Hren, Milena Petrič, Jožica Miklavčič, Maja Mirkov, NA ZAHODNIH MEJAH-1944, BRIŠKO-BENEŠKI ODRED, 1993.
*Stanko Petelin, PREŠERNOVCI, Narodna armija, Beograd 1968.
*Ciril Zupanc, MIHAJLO, OBVEŠČEVALEC IN DIVERZANT IX. KORPUSA,  ZMAGA V SKUPNEM BOJU NAD NACI-FAŠIZMOM, Goriški muzej, 2007.
*Boris Mlakar, DOMOBRANSTVO NA PRIMORSKEM 1943-1945, Borec, Ljubljana 1982.
*Velimir Kraševec-Igor, DOLENJSKI PUNTARJI, ZAPADNODOLENJSKI ODRED, Borec, Ljubljana 1985.
*Vilma in Franc Pirkovič, BOJNA POT GORJANSKEGA BATALJONA, Dolenjski muzej, Novo mesto, 1987.
*Vili Prinčič, Štandrež V DUHU NOB, Štandrež, 2008.
*POSLOVILNA PISMA ŽRTEV ZA SVOBODO, Obzorja, 1978.
*Lojze Penič, PARTIZANSKO POHORJE, KRONIKA NOB NA ŠTAJERSKEM, ZPM, Ljubljana, 1973.
*Ivan Jan: ''Kokrški odred, 1&amp;ndash;3: NARODNOOSVOBODILNI BOJ POD KARAVANKAMI''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980 (ZBIRKa NOV IN POS).
*Franc Šetinc, IZGNANCI, Partizanska knjiga, Ljubljana 1976.
*V. Strugar, JUGOSLAVIJA 1941-1945, Partizanska knjiga, Ljubljana 1980.
*''Rob in okolica v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945''. Izdano ob 40-letnici boja narodne zaščite na Kuclju - za praznik občine Ljubljana Vič-Rudnik, 27. aprila 1982. {{COBISS|ID=20835079}}
*Anton Ožbolt, Dežela Petra Klepca, založba Borec, Ljubljana 1974.
*Anton Ožbolt, Utrinki iz podzemlja, založba Borec, Ljubljana 1979.
*Stanko Petelin-Vojko, Krajevna skupnost Podpeč-Preserje v NOB, koordinacijski odbor za zgodovinopisje pri predsedstvu OK SZDL Ljubljana-Vič-Rudnik, Ljubljana oktober 1983.
*Anton Avsec, Ljudska oblast na slovenskem 1941-1947, Muzej ljudske revolucije Slovenije, Kočevje 1973 (opomba: Razstava v počastitev 30.obletnice zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, oktober 1973).
*Pavle Lešnjak, gradivo pripravil Djuro Šmicberger, Uporni Bežigrad, Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljan-Bežigrad, 3. zvezek, Občinska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1989.
*Miha Čerin, Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljan-Bežigrad, 2. zvezek., Ljubljana 1985.
*Lojze Požun, Trbovlje v NOB 1941-1942, občinski odbor ZZB NOV, Trbovlje 1986.
*Stane Šinkovec: ''Begunje: Nemška okupacija 1941-1945''. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, Kranj 1995.
*Zdravko Klanjšček, Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 na Slovenskem, Partizanska knjiga 1989.
*Slovenska narodna pomoč v okupirani Ljubljani med 1941-1945, Mestni odbor medvojnega aktiva OF v Ljubljani, 1995.
*Katjuša Žigon: ''Spominjamo se ...''. Nova Gorica: Območno združenje borcev za vrednote NOB, 2018.
* Branko Rupnik: ''Logaški bataljon, odločen korak k obstoju naroda''. Logatec: ZB NOB Logatec in Arhiv RS, 2006 (druga izdaja 2013).
* Lado Ambrožič ml.: ''Novljanovo stoletje 1908-2004''. Ljubljana: Modrijan, 2006 (in dva ponatisa). 
*Jože Vogrinc: ''Nočem umreti v Šleziji''. Borec, 1981.
*[https://www.sogde.org/en/events/asthetiken-des-widerstands-partisan-innenkunst-und-feministische-partisanische-kulturpraxis-in-jugoslawien-und-karnten-koroska/ Aesthetics of Resistance. Partisan Art and Feminist Partisan Cultural Practice in Yugoslavia and Carinthia.] Mednarodna konferenca Estetika upora – partizanska umetnost in feministična partizanska kulturna praksa v Jugoslaviji in na Koroškem. Univerza v Celovcu 27. in 29. 10. 2023.
*[https://spz.slo.at/sl/15727/zensko-ime-odpora-razstava Žensko ime odpora.] Razstava, kuratorke: Helena Verdel, Vida Obid, Sissi Rausch, Elisabeth Holzinger in Gerti Malle. Ljudski dom Celovec 25. 3. 2023. 
*Slavko Alojz Kramar: [https://www.slovenci-zagreb.hr/si/wp-content/uploads/sites/2/2024/03/Knjiga-Jasenovac-ponatis-1_zadnje.pdf ''Slovenski taboriščniki v Jasenovcu – Knjiga imen in obrazov''.] Zagreb, 2023.
*Slavko Alojz Kramar: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-7VYHXJVZ ''Slovenski izgnanci v neodvisni državi Hrvaški''.] Zagreb, 2016. Tudi na [https://www.slovenci-zagreb.hr/wp-content/uploads/2017/02/Slovenski_izgnanci_v_NDH.pdf spletu Slovencev v Zagrebu.]
*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-S3GK6KY5 ''Novi odmev.''] Glasilo Kulturno prosvetnega društva Slovenski dom, Zagreb.
*Oto Luthar, Urška Strle, Marta Verginella: ''Užaljeno maščevanje''. Ljubljana: ZRC SAZU, 2023.
*Slavko Šömen: ''Molitev za Jasenovac''. Ljubljana: ZRC SAZU, 2023.
*Anton Čamernik: ''Spomini na sodne zapore''. Ljubljana: Borec, 1980.
*Jožica Veble Hodnikova: ''Preživela sem taborišče smrti''. Ljubljana: Borec, 1975.
*Miloš Ivančič: [https://freeweb.t-2.net/okno/ Moje okno]:
**[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-NZV7XEEJ ''Fašizem za Butalce''.] Koper. ZB, 2018.
**[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-SFFO3BY5 ''Ko so v Gabrovici zorele češnje'']. Koper: ZB, 2021.
**[https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gentilejeva-reforma ''Gentilejeva reforma'']  (kako so Italijani v času fašizma izvajali etnocid nad nami s pomočjo šole).
**[https://issuu.com/milos-ivancic/docs/ri_arna ''Rižarna'' – krematorij za uporne Primorce]: Pripovedi o tržaškem uničevalnem taborišču, ki je bil namenjen prav primorskim Slovencem.
**[https://issuu.com/milos-ivancic/docs/osvoboditev_trsta ''Osvoboditev Trsta''].  
**[http://www.zb-koper.si/publikacije/upor.pdf ''Prvi protifašistični upori leta 1921'']. Koper: ZB, 2016 (zbornik okrogle mize na isto temo, ki razkriva do sedaj zelo malo znane upore prve upore proti fašistom na svetu).
**Miloš Ivančič: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-N8ZHBBTS ''Prekomorci''.] Koper, 2023.
**Miloš Ivančič: [http://www.zb-koper.si/publikacije/Fojba%20lazi.pdf ''Fojba laži''.] Koper: ZB, 2020. [https://www.zb-koper.si/foiba%20ital.htm ''Foiba delle bugie. La vera storia delle foibe con documenti fin adesso non noti''], [https://www.zb-koper.si/foiba%20angl.htm ''Foiba of lies. You will see the history of the foibe with documents not yet known''] 
*Velimir Kraševec-Igor: ''Deveta SNOU brigada &quot;kočevska&quot;, kratek oris''. Kočevje, 1983.
*Pavle Žaucer, Zdenko Marinček in Franc Šetinc (ur.): ''Slovenski izgnanci, proslava na dan borca 4. julija na gradu v Brestanici'' - dokumenti. Ljubljana, 1973.
*Alojz Kermavnar: ''Ambulanta E preko 4 G''. Ljubljana: Borec, 1975.
*Matevž Hace: ''Nepozabno leto 1942'. Ljubljana: Borec, 1979.
*Jože Vidic: ''Semenj v Bistrici''. Ljubljana: Borec, 1981.
*Mira Mihevc: ''Pogumna zvesta četa''. Ljubljana, 1990.
*Ivica Žnidaršič: ''Bučka na Dolenjskem skozi čas''. Ljubljana, 2010.
*Zdenka Kaplan: ''Umrli Slovenci med izgonom v tujini in skrbi za njihov spomin''. Ljubljana, 2021.
*Tone Fajfar: ''Odločitev''. Ljubljana: Borec, 1981.
*Vera Osolnik Klopčič, Maca Jogan, Živa Vidmar: [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_slo.pdf 80 let od prvega ženskega kongresa (od 16. do 18. oktobra 1943).] Ljubljana, Dobrnič, 2023. [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_ger.pdf nem.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_ita.pdf ita.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_hun.pdf madž.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_srh.pdf srbohrvaško] 
*[https://www.sistory.si/cdn/publikacije/38001-39000/38031/gradivo_za_topografijo_NOB_II_del.pdf Gradivo ZA TOPOGRAFIJO NOB, 2. snopič, 2. del: Poljanska dolina.] Ljubljana, 1959. Sistory.
*''XII.SNOU BRIGADA: SEZNAM PADLIH BORCEV''. Ljubljana: ?. 44 str. {{COBISS|ID=23804728}}
*Ivan Trop: ''Spominska obeležja / Spomeniki in obeležja NOB''. ZB za vrednote NOB Nova Gorica, 2014.
*Pavla Jerina-Pah: ''Zdravniki in medicinci NOB, padli za svobodno Slovenijo''. Vrhnika, 1997.
*Vesna Jerbič Perko in Blaž Štangelj: ''Spominski kraji in dogodki iz narodnoosvobodilnega boja Kočevske''. ZB Kočevje, 2020 (zgibanka). 
*Mira Svetina: [https://slov.si/doc/mira_svetina_slovenke_v_boju_borec_1975.pdf Slovenke v boju za socialno in narodno osvoboditev.] ''Borec'' 1975.
*Stane Gerk, Ivka Križnar, Štefanija Ravnikar-Podbevšek: ''Slovenke v narodnoosvobodilnem boju: Zbornik dokumentov, člankov in spominov''. Ljubljana: Borec, 1970.
*Dušanka Kovačević idr.: ''Borbeni put žena Jugoslavije''. Beograd: Leksikografski zavod Sveznanje, 1972.
*''Pohod štirinajste divizije''. DDU, 1974 (Novi vidiki).
*[https://www.zb-nob-nm.si/zb-nob-zuzemberk/ NOB Žužemberk.] Ur. Darko Pucelj, 2023.
*''Komandant Stane''. Ur. Anton Bebler in Peter Stante-Skala. Ljubljana: Borec, 1977. 
*Stane Terčak: ''Ukradeni otroci''. Ljubljana, Borec, 1972.
*Štefanija Ravnikar-Podbevšek:   ''Sv. Urh''. Ljubljana: Borec, 1966.
*Franta Komel: ''Narodnoosvobodilna borba  v Sloveniji 1941–1945''. Maribor: Obzorja, 1960.
*Jože Štok-Korotan: ''Jeklena pest''. Ljubljana: Glavni odbor Zveze borcev NOV Slovenije, 1953.
*Drago Vončina: ''Kronika šolstva med NOB v Beli krajini''. Borec, 1978.
*''Boj pod Triglavom: Zbornik 1941-1945''. Gorje pri Bledu, 1966.
*Emil Lajh: ''Stari pisker''. Ljubljana, 1980 (Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 18).
*Herman Janež: ''Kampor:  koncentracijsko taborišče na otoku Rabu''. Ljubljana, 1988.
*Irena Škufca: ''Od spomenika do spomenika''. Kočevje, ?
*Viktor Volčjak: ''Bolnica Franja''. Ljubljana, 1960.
*Jadran Ožbolt: ''Franc Ožbolt: Življenje in pesmi''. Kočevje, 1017. 
*Ria Bačer: ''Novo mesto, pet držav''. Novo mesto, 2014.
*Lado Ambrožič-Novljan: ''Partizanska protiofenziva''. Ljubljana, 1965 (Dokazi).
*Ivan Križnar: ''Narod si bo pisal sodbo sam: Izbor iz člankov in spominov o zboru odposlancev slovenskega naroda''. Kočevje, 1968.
*Danilo Cerkvenik: ''Ob 40-letnici vstaje na Kamniškem''. Kamnik, 1981.
*Anton Štampohar: ''Iz bojev novomeških tekstilce''v. Novo mesto, 1984.
*Lojze Penič, Marjan Žnidarič, Janez Švajncer: ''Severovzhodna Slovenija v bojih za svobodo''. Ljubljana, 1999.
*Stane Jajtič idr. ''Po poteh odposlancev, zbora pionirjev v Kočevju''. Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1983.
*''Slovenija 1941-1945: opravičevanje kolaboracije''. Ljubljana, 1996.
*Aleksander Tadić: ''Matere herojev pripovedujejo''. Borec, 1976.
*''Ljubljana v ilegali, 1919-1959: 1&amp;ndash;4''. Ljubljana, 1959&amp;ndash;1970.

==Biblioteka Znaci==

* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2570.pdf Zgodovinske INFO table zveze borcev v Brežicah,] 2025.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2569.pdf Ilegalka Marija Teropšič,] 2025.
* France Križnar: [https://znaci.org/00003/2564.pdf Ne vdaj se, fant.] Ljubljana: Borec, 1968.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2563.pdf Partizan Maksimiljan Medved - Bojan,] 2025.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2562.pdf Partizan Anton Medved,] 2025.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2377.pdf Spomenik Brežiški partizanski četi,] 2025.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2236.pdf Prvi javni spomenik v Brežicah,] 2025.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2087.pdf Štajerska v plamenih.] Posavski muzej Brežice, 2012.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2086.pdf Kozjanski odred, knjiga 2,] Obzorja Maribor 1993.
* Tomaž Teropšič: [https://znaci.org/00003/2085.pdf Kozjanski odred, knjiga 1,] Obzorja Maribor 1993.
*Herman Janež: [https://znaci.org/00003/1264.pdf ''Koncentracijsko taborišče Kampor na otoku Rabu 1942-1943''.] Ljubljana: Taboriščni odbor Rab-Gonars pri Koordinacijskem odboru žrtev vojnega nasilja ZZB NOB Slovenije, 2012. 
*Aleksander Gala: ''Partizanski zdravnik''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1972, 1978. [https://znaci.org/00003/1266.pdf 1.del,] [https://znaci.org/00003/1267.pdf 2. del]
*Marjan Toš: [https://znaci.org/00003/1265.pdf ''Osrednje Slovenske gorice 1941-1945: med odporom in okupatorjevim nasiljem: (ob 80-letnici ustanovitve OF slovenskega naroda)''.] Lenart: Združenje za vrednote NOB, 2021.
*Milan Ževart: [https://znaci.org/00003/1268.pdf ''Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju''.] Maribor: Obzorja, 1962.
*Rado Zakonjšek - Cankar: ''Velika preizkušnja, prispevek k zgodovini NOV v Savinjski dolini 1941-1945''. Ljubljana: Borec, 1977. [https://znaci.org/00003/1271.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1272.pdf 2. del]
*Ivan Kalinšek: [https://znaci.org/00003/1273.pdf ''Zdravljenje ranjencev v SCVPB (slovenski centralni vojno partizanski bolnici)''.] 1975 (Knjižnica NOV in POS). {{COBISS|ID=5427968}}
*''Slovensko pesništvo upora: 1941-1945''. Ur. Boris Paternu idr. [https://znaci.org/00003/1104.pdf&lt;br&gt; 1. knjiga: Partizanske] (Ljubljana: MK, Partizanska knjiga, 1987), 566 str.&lt;br&gt;[https://znaci.org/00003/1105.pdf 2. knjiga: Partizanske (1),] [https://znaci.org/00003/1106.pdf (2)] (Novo mesto: Dolenjska založba, 1995 idr.), 709 str.&lt;br&gt; [https://znaci.org/00003/1107.pdf 3. knjiga: Zaledne] (Novo mesto: Dolenjska založba, idr., 1996),  596 str.&lt;br&gt; [https://znaci.org/00003/1108.pdf  4. knjiga: Zaporniške in taboriščne, izgnanske, iz tujih enot (1),] [https://znaci.org/00003/1109.pdf  (2)] (Novo mesto: Dolenjska založba idr., 1997), 629 str.
*Franc Štefe Miško idr. [https://znaci.org/00003/1101.pdf ''Udin boršt'',] 1982 (Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 31). 
*Ivan Ferlež: ''Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1972. [https://znaci.org/00003/1092.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1093.pdf 2. del]
*Stane Semič - Daki: ''Najboljši so padli, [https://znaci.org/00003/1098.pdf 1,] [https://znaci.org/00003/1099.pdf 2,] [https://znaci.org/00003/1100.pdf 3,]'' samozaložba, 1971.
*''Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana Moste-Polje: Ob 20-letnici osvoboditve''. Ur. Polde Maček ml. Ljubljana: ZB, 1965. 354 str. [https://znaci.org/00003/1102.pdf (1. del),] [https://znaci.org/00003/1103.pdf (2. del)] {{COBISS|ID=17597282}}
*''Iskra in plamen: Zbornik prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja v občini Ljubljana Moste-Polje''. Ljubljana, 1988.  634 str. {{COBISS|ID=3879168}} [https://znaci.org/00003/1094.pdf (1. del),] [https://znaci.org/00003/1095.pdf (2. del),] [https://znaci.org/00003/1096.pdf (3. del)]
*Jože Štrukelj: [https://znaci.org/00003/1097.pdf ''Minerci Dolenjskega odreda v Zasavju leta 1944 / Izidor, minerec Zasavja''.] Ljubljana, 2001. {{COBISS|ID=111972864}}
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str.
*Tone Ferenc: [https://znaci.org/00003/1081.pdf ''Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945''.] Ljubljana: Borec 1985. 334 str.
*Rudolf Hribernik - Svarun: ''Dolomiti v NOB''. Ljubljana: Partizanska knjiga (Knjižnica NOV in POS 31/1). 705 str. [https://znaci.org/00003/1077.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1078.pdf 2. del,] [https://znaci.org/00003/1079.pdf 3. del]
*Fran Juriševič: [https://znaci.org/00003/1084.pdf ''Partizansko gospodarstvo na Primorskem''.] Koper: Lipa, 1975 (Knjižnica OF 2). 430 str.
*Stanko Petelin - Vojko: ''Med Triglavom in Trstom: Zgodovina XXXI. divizije NOV in POJ''. Ljubljana: Borec, 1963. 570 str. [https://znaci.org/00003/1082.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1083.pdf 2. del]
*[https://znaci.org/poezija.php Jugoslovanska partizanska poezija.]
*''Boj pod Triglavom: Zbornik 1941-1945''. Ur. Ivan Jan. Gorje pri Bledu: ZB, 1966. 572 str. [https://znaci.org/00003/1069.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1070.pdf 2. del,] [https://znaci.org/00003/1071.pdf 3. del]
*''Gorenjski partizan: Gorenjski odred 1942-1945''. Ur. Budna Kodrič et al. Kranj: Partizanski knjižni klub, 1992. 357 str. [https://znaci.org/00003/1072.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1073.pdf 2. del] 
*Štefanija Ravnikar-Podbevšek: ''Sv. Urh:  Kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne''. Ljubljana: Borec, 1966 (Zbirka Dokazi). 629 str. [https://znaci.org/00003/1074.pdf 1. del,] [https://znaci.org/00003/1075.pdf 2. del,] [https://znaci.org/00003/1076.pdf 3. del]
*Alojz Kos (ur.): [https://znaci.org/00003/1055.pdf  ''Po poti spominov: Spominska znamenja NOB in socialistične revolucije v občini Radovljica''.] Radovljiški zbornik, 1990. 
*Jože Vidic: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1053 ''Po sledovih črne roke''.] Borec, 1982
*Stane Šinkovec: ''Begunje: Nemška okupacija 1941-1945''. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, Kranj 1995. [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1044 1. del] [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1045 2. del]
*''Šenčursko območje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem''. Ur. Franc Benedik. Šenčur: ZB NOB, 2008 (Gorenjski kraji in ljudje, 30). [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1048 1. del], [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1049 2. del]
*Ivan Jan: ''Kokrški odred, 1–3: Narodnoosvobodilni boj pod Karavankami''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980 (Zbirka NOV in POS). [https://znaci.org/00003/1046.pdf 1. knjiga, 1. del], [https://znaci.org/00003/1047.pdf 1. knjiga, 2. del], [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1051 2. knjiga,] [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1052 3. knjiga]
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev - 1. knjiga: Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani''. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1995 (Partizanski knjižni klub, 15; Knjižnica NOV in POS, 87). [https://znaci.org/00003/1050.pdf znaci.org]
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev - 2. knjiga''. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 1997. [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1028 znaci.org]
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev - 3. knjiga, 1''. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 2002. [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1029 znaci.org]
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev - 3. knjiga, 2''. Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 2002. [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1030 znaci.org]
*[https://znaci.org/00003/720.htm ''Križani v boju za svobodo''.] Križ pri Trstu, 1975. [https://znaci.org/00003/720.pdf pdf]
*Janez Gerčar: ''Begunje''. 1969 [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1031 znaci.org]
*Leo Korelc: ''Franc Rozman - životni put i revolucionarno delo'', Dečije Novine, Gornji Milanovac 1978. [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=945 znaci.org]
*Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec, 1978 [http://www.znaci.org/00003/837.pdf znaci.org]
*Lah, Borivoj: Ljubljanska brigada: 1990. {{COBISS|ID=18546944}} [https://znaci.org/00003/768.pdf znaci.org]
*Peskar, Jože, 1923-: Dolenjski odred: 1976. {{COBISS|ID=5421568}} [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=821 Znaci.org]
*Lotrič, Tone: Škofjeloški odred: 1971. {{COBISS|ID=5420288}} [https://znaci.org/00003/809.pdf znaci.org]
*Pervanje, Edvin ; Hočevar, Jože A.: Četrta prekomorska brigada in zavezniška pomoč NOV in POJ: 1969. {{COBISS|ID=5425664}} [https://znaci.org/00003/783.pdf znaci.org]
*''Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu jugoslovenskih naroda, 6'': ''Borbe u Sloveniji''. Beograd in Ljubljana: Vojnoistorijski institut; Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1951&amp;ndash;1975.
**[https://znaci.org/zb/4_6_1.htm Knjiga 1 - 1941]
**[https://znaci.org/zb/4_6_2.htm Knjiga 2 - januar-maj 1942]
**[https://znaci.org/zb/4_6_3.htm Knjiga 3 - jun-avgust 1942]
**[https://znaci.org/zb/4_6_4.htm Knjiga 4 - septembar-decembar 1942]
**[https://znaci.org/zb/4_6_5.htm Knjiga 5 - januar-april 1943]
**[https://znaci.org/zb/4_6_6.htm Knjiga 6 - maj-septembar 1943]
**[https://znaci.org/zb/4_6_7.htm Knjiga 7 - septembar-oktobar 1943]
**[https://znaci.org/zb/4_6_8.htm Knjiga 8 - 21. oktobar-30. novembar 1943]
**[https://znaci.org/zb/4_6_9.htm Knjiga 9 - decembar 1943]
**[https://znaci.org/zb/4_6_10.htm Knjiga 10 - januar 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_11.htm Knjiga 11 - februar 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_12.htm Knjiga 12 - 1 mart-15. april 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_13.htm Knjiga 13 - 16. april-31. maj 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_14.htm Knjiga 14 - 1. jun-15. jul 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_15.htm Knjiga 15 - 16. jul-31. avgust 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_16.htm Knjiga 16 - 1. septembar-20. oktobar 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_17.htm Knjiga 17 - 21.oktobar-15. decembar 1944]
**[https://znaci.org/zb/4_6_18.htm Knjiga 18 - 16.decembar 1944.-28.februar 1945]
**[https://znaci.org/zb/4_6_19.htm Knjiga 19 - 1.mart-15.maj 1945]
* Tone Ferenc: [https://znaci.org/00003/393.htm ''Nacistička politika denacionalizacije u Sloveniji u godinama od 1941. do 1945''.]
* Petar Kačavenda: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=977 ''Narodni heroji Jugoslavije - A-M''], Partizanska knjiga, Ljubljana 1982.
* Petar Kačavenda: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=978 ''Narodni heroji Jugoslavije - N-Ž'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1983.
* Branislav Božović: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=942 ''Životni put narodnog heroja Silvire Tomazini'',] Dečije Novine, Gornji Milanovac 1977.
* Janez Vipotnik, Ivo Matović: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=943 ''Edvard Kardelj - životni put i revolucionarno delo'',] Dečije Novine, Gornji Milanovac 1981.
* Ivo Tominc: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=958 ''Životni put narodnog heroja Toneta Tomšiča''], Dečije Novine, Gornji Milanovac 1975.
* Lado Kocijan: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=834 ''Čelna kolona NOV in POS : ob 55. letnici partizanskih bataljonov, odredov in brigad: 1942-1997''.] Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, Ljubljana 1997.
* Tone Poljšak: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=832 ''Nebo in zemlja za svobodo: sodelovanje NOB Slovenije z zavezniki'',] Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, Ljubljana 1998.
* Filibert Benedetič: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=833 ''Od fašističnega škvadrizma do pokolov v rižarni: (s poročilom o procesu): Trst - Istra - Furlanija 1919-1945'',] Aned, Trst 1974.
* [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=831 ''Metlika v plamenih'',] Združenje borcev NOV, Metlika 1964.
* Stevo Sunajko: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=820 ''Sodelovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobodilnih enot 1941-1945'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1971.
*Stanko Petelin: SEDMA NOU BRIGADA &quot;FRANCE PREŠERN&quot;. [https://znaci.org/00001/229.htm znaci.org]
* Stanko Petelin: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=823 ''Enaintrideseta divizija'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1985.
* Borivoj Lah-Boris: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=826 ''Prva slovenska artilerijska brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1975.
* Borivoj Lah-Boris: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=824 ''Artilerija 9. korpusa'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1985.
* Stanko Petelin: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=825 ''Gradnikova brigada'',] Založba Borec, Ljubljana 1983.
* Jože Peskar: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=821 ''Dolenjski odred'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1976.
* Stanko Petelin: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=822 ''Vojkova brigada'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1968.
* Milan Guček: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=813 ''Šercerjeva brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1973.
* Lado Ambrožič Novljan: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=814 ''Dvanajsta brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1976.
* Lado Ambrožič Novljan: [https://znaci.org/00001/100.htm Pohod četrnaeste divizije.]
* Mile Pavlin: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=815 ''Petnajsta brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1969.
* Jože Šmit, Rado Bordon, Albert Klun: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=816 ''Peta prekomorska brigada'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1969.
* Maks Zadnik: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=811 ''Istrski odred'',] Partizanska knjiga, Nova Gorica 1975.
* Miroslav Stiplovšek: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=810 ''Šlandrova brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1971.
* Lado Ambrožič-Novljan: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=782 ''Gubčeva brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1972.
* Velimir Kraševec-Igor: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=808 ''Zapadnodolenjski odred'',] Založba Borec, Ljubljana 1985.
* Tone Ferenc: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=789 ''Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945'',] Založba Obzorja, Maribor 1968.
* Mitja Hribovšek: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=812 ''Prekmurska brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1971.
* Tone Ferenc, Lojze Bukovac, Ernest Lotrič, Jože Martinčič: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=829 ''Bili so pregnani, obešeni, ustreljeni, na suženjskem delu, uporni – Vodnik po koncentracijskih taboriščih in zaporih'',] Alpetour, Škofja Loka 1980.
* Tone Lotrič: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=809 ''Škofjeloški odred'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1971.
* Radule Butorović: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=799 ''Sušak i Rijeka u NOB'',] Centar za historiju radničkog pokreta i NOR Istre, Hrvatskog primorja i Gorskog kotara, Rijeka 1975.
* Franci Strle: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=795 ''Veliki finale na Koroškem'',] Samozaložba, Ljubljana 1977.
* Franci Strle: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=790 ''Tomšičeva brigada I'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1980.
* Franci Strle: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=787 ''Tomšičeva brigada II'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1986.
* Franci Strle: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=792 ''Tomšičeva brigada III'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1989.
* Franci Strle: [https://znaci.org/00003/788.pdf ''Tomšičeva brigada IV'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1985.
* Tone Ferenc: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=785 ''Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943'',] Založba Obzorja, Maribor 1967.
* Rafael Perhauc: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=786 ''Letalci prekomorci'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1968.
* Edvin Pervanje, Jože A. Hočevar: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=783 ''Četrta prekomorska brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1969.
* Karel Levičnik: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=778 ''Artileristi prekomorci'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1968.
* Mirko Fajdiga: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=776 ''Zidanškova brigada II'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1975.
* Mirko Fajdiga: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=775 ''Bračičeva brigada II'',] Založba Obzorja, Maribor 1994.
* Mirko Fajdiga: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=774 ''Bračičeva brigada I'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1982.
* Radosav Isaković - Rade: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=773 ''Kosovelova brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1973.
* Franjo Bavec - Branko: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=772 ''Bazoviška brigada'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1970.
* Mile Pavlin: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=771 ''Jeseniško-bohinjski odred'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1970.
* Lado Ambrožič - Novljan: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=770 ''Petnajsta divizija'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1983.
* Srečko Vilhar, Albert Klun: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=769 ''Prva in Druga prekomorska brigada'',] Čzp Soča, Nova Gorica 1967.
* Borivoj Lah - Boris: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=768 ''Ljubljanska brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1990.
* Lado Ambrožič - Novljan: [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=767 ''Cankarjeva brigada'',] Partizanska knjiga, Ljubljana 1975.
*Anton Ikovic, Marjan Linasi: [https://znaci.org/00003/7xx.php?broj=5&amp;bk=756 ''Koroško partizansko zdravstvo: (na Koroškem in Solčavskem)'',] 1985 {{COBISS|ID=2127369}}
*Zdravko Klanjšček. ''Narodnooslobodilački rat u Sloveniji 1941-1945''. Beograd, 1984. [https://znaci.org/00002/418.pdf znaci.org] 
*[http://www.znaci.org Dokumenti i knjige o drugom svetskom ratu na teritoriji Jugoslavije i povezanim zbivanjima.] (Tudi nemški fotografski dokumenti in slike spomenikov.) &lt;s&gt;Prej na Znaci.net.&lt;/s&gt;.
* Franci Sterle: [http://znaci.org/00003/787.pdf Tomšičeva brigada.]
*Mira Mihevc: NA NEVARNIH POTEH [https://znaci.org/00003/757.php znaci.org]
*NEMAČKA OBAVEŠTAJNA SLUŽBA U OKUPIRANOJ JUGOSLAVIJI, interna publikacija III odeljenja UPRAVE DRŽAVNE BEZBEDNOSTI: 
**III knjiga: Nemačka obaveštajna služba u okupiranoj Sloveniji [https://znaci.org/00003/518.htm znaci.org]
**VII knjiga: Zbirka dokumenata: Opšti deo. Slovenija [https://znaci.org/00003/516.htm znaci.org]
*Damijan Guštin: LJUBLJANSKA BRIGADA - 10. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada &quot;Ljubljanska&quot; [https://znaci.org/00001/79.pdf znaci.org]
*Uroš Kostić: OSLOBOĐENJE ISTRE, SLOVENAČKOG PRIMORJA I TRSTA 1945 [https://znaci.org/00003/534.htm znaci.org]
*RESISTANCE, SUFFERING, HOPE - The Slovene Partisan Movement 1941 - 1945 [https://znaci.org/00001/179.htm znaci.org]
*LJUBLJANA U BORBI 1941-1945. - ZBORNIK SEĆANJA [https://znaci.org/00003/488.htm znaci.org]

===''Borec''===
*Borec 1 (1949): [https://zalozba-sophia.si/wp-content/uploads/2025/06/BOREC-1.pdf št. 1]
*Borec 2 (1950): [https://znaci.org/00003/1110.pdf jan.-apr. 1950,] [https://znaci.org/00003/1111.pdf maj.-avg. 1950,] [https://znaci.org/00003/1112.pdf sept.-dec. 1950] 
*Borec 3 (1951): [https://znaci.org/00003/1516.pdf jan.-mar. 1951,] [https://znaci.org/00003/1517.pdf apr.-jun. 1951,] [https://znaci.org/00003/1518.pdf jul.-sep. 1951,]  [https://znaci.org/00003/1519.pdf okt.-dec. 1951]  
*Borec 4 (1952): [https://znaci.org/00003/1520.pdf jan.-mar. 1952,] [https://znaci.org/00003/1521.pdf apr.-jun. 1952,] [https://znaci.org/00003/1522.pdf jul.-sep. 1952,]  [https://znaci.org/00003/1523.pdf okt.-dec. 1952]  
*Borec 5 (1953): [https://znaci.org/00003/1086.pdf jan.-apr. 1953,] [https://znaci.org/00003/1087.pdf maj.-avg. 1953,] [https://znaci.org/00003/1088.pdf sept.-dec. 1953]  
*Borec 6 (1954): [https://znaci.org/00003/1113.pdf jan.-apr. 1954,] [https://znaci.org/00003/1114.pdf maj.-avg. 1954,] [https://znaci.org/00003/1115.pdf sept.-dec. 1954] 
*Borec 7 (1955): [https://znaci.org/00003/1116.pdf jan.-mar. 1955,] [https://znaci.org/00003/1117.pdf apr.-jun. 1955,] [https://znaci.org/00003/1118.pdf jul.-sep. 1955,]  [https://znaci.org/00003/1119.pdf okt.-dec. 1955]  
*Borec 8 (1956):  [https://znaci.org/00003/1120.pdf jan.-mar. 1956,] [https://znaci.org/00003/1121.pdf apr.-jun. 1956,] [https://znaci.org/00003/1122.pdf jul.-sep. 1956,]  [https://znaci.org/00003/1123.pdf okt.-dec. 1956]  
*Borec 9 (1957): [https://znaci.org/00003/1524.pdf jan.-mar. 1957,] [https://znaci.org/00003/1525.pdf apr.-maj 1957,] [https://znaci.org/00003/1526.pdf jun.-avg. 1957,]  [https://znaci.org/00003/1527.pdf sep.-okt. 1957,] [https://znaci.org/00003/1528.pdf nov.-dec. 1957]
*Borec 10 (1958): [https://znaci.org/00003/1529.pdf jan.-mar. 1958,] [https://znaci.org/00003/1530.pdf apr.-jun. 1958,] [https://znaci.org/00003/1531.pdf jul.-sep. 1958,]  [https://znaci.org/00003/1532.pdf okt.-dec. 1958] 
*Borec 11 (1959): [https://znaci.org/00003/1482.pdf jan.-mar. 1959,] [https://znaci.org/00003/1483.pdf apr.-maj 1959,] [https://znaci.org/00003/1484.pdf jun.-avg. 1959,]  [https://znaci.org/00003/1485.pdf sep.-okt. 1959,] [https://znaci.org/00003/1486.pdf nov.-dec. 1959]
*Borec 12 (1960): [https://znaci.org/00003/1487.pdf jan.-mar. 1960,] [https://znaci.org/00003/1488.pdf apr.-jun. 1960,] [https://znaci.org/00003/1489.pdf jul.-sep. 1960,]  [https://znaci.org/00003/1490.pdf okt.-dec. 1960]  
*Borec 13 (1961): [https://znaci.org/00003/1491.pdf jan.-feb. 1961,] [https://znaci.org/00003/1492.pdf mar.-apr. 1961,] [https://znaci.org/00003/1493.pdf maj.-jun. 1961,]  [https://znaci.org/00003/1494.pdf jul.-avg. 1961,] [https://znaci.org/00003/1495.pdf sep.-okt. 1961,]  [https://znaci.org/00003/1496.pdf nov.-dec. 1961]   
*Borec 14 (1962): [https://znaci.org/00003/1274.pdf jan.-mar. 1962,] [https://znaci.org/00003/1275.pdf apr.-jun. 1962,] [https://znaci.org/00003/1276.pdf jul.-sep. 1962,]  [https://znaci.org/00003/1277.pdf okt.-dec. 1962]  
*Borec 15 (1963): [https://znaci.org/00003/1278.pdf jan.-jun. 1963,] [https://znaci.org/00003/1279.pdf jul.-dec. 1963] 
*Borec 16 (1964): [https://znaci.org/00003/1280.pdf jan.-apr. 1964,] [https://znaci.org/00003/1281.pdf maj.-avg. 1964,] [https://znaci.org/00003/1282.pdf sept.-dec. 1964] 
*Borec 17 (1965): [https://znaci.org/00003/1497.pdf jan.-feb. 1965,] [https://znaci.org/00003/1498.pdf mar.-apr. 1965,] [https://znaci.org/00003/1499.pdf maj.-jun. 1965,]  [https://znaci.org/00003/1500.pdf jul.-avg. 1965,] [https://znaci.org/00003/1501.pdf sep.-okt. 1965,]  [https://znaci.org/00003/1502.pdf nov.-dec. 1965]   
*Borec 18 (1966): [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-7.pdf št. 7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-10.pdf št. 10] 
*Borec 19 (1967): [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-7.pdf št. 7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1967-10.pdf št. 10] 
*Borec 20 (1968): [https://znaci.org/00003/1504.pdf jan.-feb. 1968,] [https://znaci.org/00003/1505.pdf mar.-apr. 1968,] [https://znaci.org/00003/1506.pdf maj.-jun. 1968,]  [https://znaci.org/00003/1507.pdf jul.-avg. 1968,] [https://znaci.org/00003/1508.pdf sep.-okt. 1968,]  [https://znaci.org/00003/1509.pdf nov. 1968,][https://znaci.org/00003/1510.pdf dec. 1968]   
*Borec 21 (1969): [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1969-12.pdf št. 12] 
*Borec 22 (1970): [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1970-12.pdf št. 12] 
*Borec 23 (1971):  [https://znaci.org/00003/ccc.pdf jan.-mar. 1971,] [https://znaci.org/00003/ccc.pdf apr.-maj 1971,] [https://znaci.org/00003/ccc.pdf jun.-avg. 1971,]  [https://znaci.org/00003/ccc.pdf sep.-okt. 1971,] [https://znaci.org/00003/ccc.pdf nov.-dec. 1971] 
*Borec 24 (1972): [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1972-12.pdf št. 12] 
*Borec 25 (1973): [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1973-12.pdf št. 12] 
*Borec 26 (1974): [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1974-12.pdf št. 12]
*Borec 27 (1975): [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-4_5.pdf št. 4-5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1975-12.pdf št. 12]
*Borec 28 (1976): [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1976-12.pdf št. 12] 
*Borec 29 (1977): [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1977-12.pdf št. 12] 
*Borec 30 (1978): [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1978-12.pdf št. 12] 
*Borec 31 (1979): [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1979-12.pdf št. 12] 
*Borec 32 (1980): [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1980-12.pdf št. 12]
*Borec 33 (1981): [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-3_4.pdf št. 3-4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1981-12.pdf št. 12]
*Borec 34 (1982): [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-6_7.pdf št. 6-7,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-8_9.pdf št. 8-9,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/borec/borec_1982-12.pdf št. 12]
*Borec 35 (1983):
*Borec 36 (1984): [https://znaci.org/00003/1089.pdf jan.-apr. 1984,] [https://znaci.org/00003/1090.pdf maj.-avg. 1984,] [https://znaci.org/00003/1091.pdf sept.-dec. 1984]  
*Borec 37 (1985):
*Borec 38 (1986):
*Borec 39 (1987):
*Borec 40 (1988):
*Borec 41 (1989):
*Borec 42 (1990):
*[http://www.sistory.si/SISTORY:ID:20227 Borec 43/7-8-9 (1991)] Sistory | 43/1-6, 10-12
*[https://www.sistory.si/media/legacy/publikacije/1-1000/785/BOREC_1992_09-10.pdf Borec 44/9-10 (1992)] 44/1-8, 11-12
*Borec 45 (1993):
*Borec 46 (1994):
*Borec 47 (1995):
*[http://www.sistory.si/SISTORY:ID:20251 Borec 48 (1996)] 
*Borec 49 (1997):
*Borec 50 (1998):
*Borec 51 (1999):
*Borec 52 (2000):
*Borec 53 (2001):
*Borec 54 (2002):
*Borec 55 (2003):
*Borec 56 (2004):
*Borec 57 (2005):
*Borec 58 (2006):
*Borec 59 (2007):
*Borec 60 (2008):
*Borec 61 (2009):
*Borec 62 (2010):
*Borec 63 (2011):
*Borec 64 (2012):
*Borec 65 (2013):
*Borec 66 (2014):
*Borec 67 (2015):
*Borec 68 (2016):
*Borec 69 (2017):
*Borec 70 (2018):
*Borec 71 (2019):
*Borec 72 (2020):
*Borec 73 (2021):
*Borec 74 (2022):
*Borec 75 (2023):
*Borec 76 (2024):
*Borec 77 (2025):

===''TV-15''===

''TV-15 naš tovariš: glasilo Zveze združenj borcev NOV in Zveze rezervnih vojaških starešin Slovenije'' 1963--1987 
* TV-15 1 (1963): [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_24.pdf št. 24]
* TV-15 2 (1964): [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_48-49.pdf št. 48-49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_52.pdf št. 52]  
* TV-15 3 (1965): [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_46-47.pdf št. 46-47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_51-52.pdf št. 51-52]
* TV-15 4 (1966):   [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf št. 1,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_2.pdf št. 2,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_3.pdf št. 3,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_4.pdf št. 4,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_5.pdf št. 5,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_6.pdf št. 6,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf št. 8,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_9.pdf št. 9,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_10.pdf št. 10,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_11.pdf št. 11,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_12.pdf št. 12,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_13.pdf št. 13,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_14.pdf št. 14,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_15.pdf št. 15,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_16-17.pdf št. 16-17,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_18.pdf št. 18,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_19.pdf št. 19,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_20.pdf št. 20,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_21.pdf št. 21,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_22.pdf št. 22,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_23.pdf št. 23,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_24.pdf št. 24,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_25-26.pdf št. 25-26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_51-52.pdf št. 51-52]  
*TV-15 5 (1967): [https://slov.si/doc/TV-15_1967_1.pdf št. 1,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_2.pdf št. 2,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf št. 3,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_4.pdf št. 4,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_5.pdf št. 5,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_6.pdf št. 6,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_7.pdf št. 7,] | manjka izrezani del vsebine na 5. in 6. strani,  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_8.pdf št. 8,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_9.pdf št. 9,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_10.pdf št. 10,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_11.pdf št. 11,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_12.pdf št. 12,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_13.pdf št. 13,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_14.pdf št. 14,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_15.pdf št. 15,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_16-17.pdf št. 16-17,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_18.pdf št. 18,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_19.pdf št. 19,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_20.pdf št. 20,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_21.pdf št. 21,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_22.pdf št. 22,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_23.pdf št. 23,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_24.pdf št. 24,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_25.pdf št. 25,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_26.pdf št. 26,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_27.pdf št. 27,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_28.pdf št. 28,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_29.pdf št. 29,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_30.pdf št. 30,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_31.pdf št. 31,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_32.pdf št. 32,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_33.pdf št. 33,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_34.pdf št. 34,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_35.pdf št. 35,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_36.pdf št. 36,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_37.pdf št. 37,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_38.pdf št. 38,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_39.pdf št. 39,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_40.pdf št. 40,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_41.pdf št. 41,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_42.pdf št. 42,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_43.pdf št. 43,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_44.pdf št. 44,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_45.pdf št. 45,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_46.pdf št. 46,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_47.pdf št. 47,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_48.pdf št. 48,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_49.pdf št. 49,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_50.pdf št. 50,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_51-52.pdf št. 51-52]  
* TV-15 6 (1968): [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_40.pdf št. 40,] | manjka izrezani del vsebine na 11. in 12. strani | [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_51-52.pdf št. 51-52]
* TV-15 7 (1969): [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_51.pdf št. 51]
* TV-15 8 (1970): [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf št. 18-19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_48-49.pdf št. 48-49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_52.pdf št. 52]
* TV-15 9 (1971): [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_1-2.pdf št. 1-2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_18-19.pdf št. 18-19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_48-49.pdf št. 48-49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_52.pdf št. 52]
*TV-15 10 (1972): [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_1-2.pdf št. 1-2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_18-19.pdf št. 18-19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_49.pdf št. 49,][https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_51-52.pdf št. 51-52] 
*TV-15 11 (1973): [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_2.pdf št. 2,][https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf št. 17-18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_48-49.pdf št. 48-49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_52.pdf št. 52]
*TV-15 12 (1974): [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf št. 2,][https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_51-52.pdf št. 51-52] 
*TV-15 13 (1975): [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf št. 2,][https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_17-18.pdf št. 17-18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_51-52.pdf št. 51-52]
*TV-15 14 (1976): [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_2.pdf št. 2,][https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_17-18.pdf št. 17-18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf št. 52]
*TV-15 15 (1977): [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_41.pdf št. 41,] | manjka izrezani del vsebine na 13. in 14. strani | [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_46-47.pdf št. 46-47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_49.pdf št. 49,] | manjkata 17. in 18. stran |  [https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_50.pdf št. 50,] | manjka izrezani del vsebine na 1. in 2. strani |[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_51-52.pdf št. 51-52] 
*TV-15 16 (1978): [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_29.pdf št. 29,][https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_46-47.pdf št. 46-47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_51-52.pdf št. 51-52]
*TV-15 17 (1979): [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_29.pdf št. 29,][https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_46-47.pdf št. 46-47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_51-52.pdf št. 51-52]
*TV-15 19 (1981): [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_29.pdf št. 29,][https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_51-52.pdf št. 51-52]
*TV-15 20 (1982): [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_29.pdf št. 29,][https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf št. 52]
*TV-15 21 (1983): [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_17-18.pdf št. 17-18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_29.pdf št. 29,][https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_33-34.pdf št. 33-34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_52.pdf št. 52]
*TV-15 22 (1984): [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_44-45.pdf št. 44-45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_49-50.pdf št. 49-50] 
*TV-15 23 (1985): [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_18-19.pdf št. 18-19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_30.pdf št. 30,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_31.pdf št. 31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_51-52.pdf št. 51-52]
*TV-15 24 (1986): [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf št. 30-31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_45.pdf št. 45,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_46.pdf št. 46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf št. 47-48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_50.pdf št. 50,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_51.pdf št. 51,] [https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_52.pdf št. 52]
*TV-15 25 (1987): [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf št. 1,] | manjka izrezani del vsebine na 11. in 12. strani | [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_26.pdf št. 26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_30-31.pdf št. 30-31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_45-46.pdf št. 45-46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_49-50.pdf št. 49-50] 
*TV-15 26 (1988): [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_17-18.pdf št. 17-18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_25.pdf št. 25,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_26-27.pdf št. 26-27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_28.pdf št. 28,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_29.pdf št. 29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_30-31.pdf št. 30-31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_41-42.pdf št. 41-42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_43.pdf št. 43,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_44.pdf št. 44,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_45-46.pdf št. 45-46,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_47.pdf št. 47,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_48.pdf št. 48,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_49.pdf št. 49,] [https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_50-51.pdf št. 50-51] 
*TV-15 27 (1989): [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf št. 16-17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_25-26.pdf št. 25-26,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_27.pdf št. 27,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_28-29.pdf št. 28-29,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_30-31.pdf št. 30-31,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_32.pdf št. 32,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_33.pdf št. 33,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_34.pdf št. 34,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_35.pdf št. 35,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_36.pdf št. 36,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_37.pdf št. 37,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_38.pdf št. 38,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_39.pdf št. 39,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_40.pdf št. 40,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_41.pdf št. 41,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_42.pdf št. 42,] [https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_43.pdf št. 43] 
*TV-15 28 (1990): [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_12.pdf št. 12,]   [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_25.pdf št. 25] 
*TV-15 29 (1991): [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf št. 1,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf št. 2,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_3.pdf št. 3,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf št. 4,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_5.pdf št. 5,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_6.pdf št. 6,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_7.pdf št. 7,]  [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_8.pdf št. 8,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_9.pdf št. 9,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_10.pdf št. 10,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_11.pdf št. 11,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_12.pdf št. 12,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_13.pdf št. 13,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_14.pdf št. 14,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_15.pdf št. 15,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_16.pdf št. 16,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_17.pdf št. 17,] [https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_18.pdf št. 18,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_19.pdf št. 19,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_20.pdf št. 20,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_21.pdf št. 21,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_22.pdf št. 22,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_23.pdf št. 23,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_24.pdf št. 24,] [https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf št. 25]

==Digitalne in digitalizirane publikacije==

*[https://slov.si/doc/cerkvenjak_letalci.pdf Zavezniški letalci v cerkvenjaški zgodovini.]
*Neli Mrkun, Ana Remic, Teja Roblek, mentor Patricija Veldin: [https://zbirke.zotks.si/resources/Srebrno_SS_Zgodovina_ali_umetnostna_zgodovina_584752.pdf Prekomorci:] Raziskovalna naloga. Kranj: Gimnazija, 2020.
* [https://slov.si/doc/pesmi_nasih_borcev_2.pdf Pesmi naših borcev, 2] (1945)
* Vida Tom-Lasič: [https://slov.si/doc/vida_tom_lasic_99d.pdf ''99d: Radiotehnika v slovenskem osvobodilnem boju''.] Ljubljana: Borec, 1977. 
*Anton Jež: [https://slov.si/doc/anton_jez_spomini.pdf ''Pot trpkih spominov''.] Ljubljana, 2010.
*[https://slov.si/doc/osolnik_spomini.pdf ''Pričevanja Bogdana Osolnika''.] Kočevje: ZB, 2016.
*[https://slov.si/doc/taboriscna_lit.pdf ''Z očmi zazrtimi v svobodo'']. Ljubljana: Borec, 1966. [taboriščna literatura] 
* Note partizanske pesmarice: [https://slov.si/doc/ppz1.pdf ppz1,] [https://slov.si/doc/ppz2.pdf ppz2,] [https://slov.si/doc/ppz3.pdf ppz3]
* [https://museums.eu/collection/object/9133?pUnitId=31&amp;pDashed=jez-za-zico-humoristicni-list-dachau ''Jež za žico'':] Humoristični list. Dachau 1. 6. 1945
* ''Dachavski poročevalec'' 1945, št. 1&amp;ndash;30 [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-L1SU8YXB dLib]
* [https://www.skupnostdachau.si/index.php Skupnost Dachau]
** [https://slov.si/doc/dachavski_porocevalec2005.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2005]
** [http://www.skupnostdachau.si/uploads/dokumenti/DAHAVSKI_net.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2015]
** [http://www.skupnostdachau.si/uploads/DAHAVSKI-2016.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2016]
** [http://www.skupnostdachau.si/uploads/DAHAVSKI_2018_3.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2018] | [https://slov.si/doc/dachavski_porocevalec2018.pdf partizanstvo.si]
** [http://www.skupnostdachau.si/uploads/Porocevalec_2020_net.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2020] | [https://slov.si/doc/dachavski_porocevalec2020.pdf partizanstvo.si]
** [https://slov.si/doc/dachavski_porocevalec2023.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2023]
** [https://slov.si/doc/dachavski_porocevalec2025.pdf ''Dachavski poročevalec'' 2025]
*Viljenka Škorjanec:  Taboriščne razmere na Rabu. [https://www.sistory.si/cdn/publikacije/9001-10000/9598/Zgodovina_v_soli-2010-19-3-4.pdf ''Zgodovina v šoli'' 3/4 (2010).] 
*[https://slov.si/doc/sarvar.pdf Internacijsko taborišče Sárvár]
*[https://slov.si/doc/prekomorci_v_nob.pdf Prekomorci v narodnoosvobidilni vojni]
*[https://slov.si/doc/prekomorci1.pdf Prekomorci 1. del],  [https://slov.si/doc/prekomorci2.pdf Prekomorci 2.del]
*Cita Lovrenčič Bole; [https://slov.si/doc/prekomorke.pdf Prekomorke]
*[https://slov.si/doc/rudezeva_cesta.pdf Rudeževa cesta]
*[https://slov.si/doc/bolnica-sneznik.pdf Slovenska vojna partizanska bolnica Snežnik]
*[https://slov.si/doc/umrli_dachau.pdf Spisek o umrlih internirancih v koncentracijskem taborišču Dachau]
*[https://slov.si/doc/kocevska_v_nob.pdf Spominski kraji in dogodki iz narodnoosvobodilnega boja Kočevske]
*Karel Grabeljšek: [https://slov.si/doc/grabeljsek_vrhnika_v_nob.pdf Vrhnika in okolica v boju za svobodo] 
*[https://slov.si/doc/gorenja_vas_pri_ribnici_v_nob.pdf Zbornik Gorenja vas pri Ribnici na Dolenjskem v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945]
*[https://slov.si/doc/renicci.pdf Žrtve koncentracijskega taborišča v Renicci]

*[https://ipi.eprostor.gov.si/jv/ Javni vpogled v spletne storitve GURS]
* Aldo Rupel: [https://slov.si/doc/aldo_rupel_narod_nas.docx ''Narod naš dokaze hrani'':] Samizdat ob 85-letnici rojstva. Gorica, 2026.
* [https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZEZ/Dokumenti/multilaterala/mednarodno-pravo/Slo-it-odnosi-1880-1956-ebook.pdf Slovensko–italijanski odnosi 1880–1956 – Poročilo Slovensko–italijanske zgodovinsko–kulturne komisije, druga izdaja.] Ljubljana: FDV, 2025 (Mednarodno pravo).
*Ciril Zupanc: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0SI01BAO Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941—1943.] ''Loški razgledi'' 1975.
*Ciril Zupanc: [https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GY072O73/453aace3-e1c0-49e8-be2e-9dc3a62128bf/PDF Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1943—1945.] ''Loški razgledi'' 1976.
* Andrej Bolčina: [https://slov.si/doc/andrej_bolcina_zlocin_na_predmeji.docx Zločin na Predmeji.]
* Rok Fink: [https://zdruzenje-sim.si/rodnagruda/2026/02/12/poslednji-partizan-v-argentini/ Poslednji partizan &amp;ndash; v Argentini.] ''Rodna gruda'' 12. februarja 2026
* ''Loški razgledi'' 1954&amp;ndash;2021 [https://dlib.si/results/?euapi=1&amp;query=%27keywords%3dlo%c5%a1ki+razgledi%27&amp;pageSize=25&amp;page=2&amp;frelation=Lo%c5%a1ki+razgledi dLib]
*[https://roz.si/wp-content/uploads/2021/03/Sledovi_spomina_-_Deportation.pdf Sledovi spomina:] Odpor in preganjanje v občini Šentjakob v Rožu 1938-1945 / SPUREN DER ERINNERUNG: Widerstand und Verfolgung in der Gemeinde St. Jakob im Rosental. [Prosvetno društvo Rož, b. l.] 
*Tone Ferenc: [https://ojs.inz.si/pnz/article/view/2605/2953 Primorska in italijanska koncentracijska taborišča.] ''Prispevki za novejšo zgodovino'' 40/1 (2000).
*Silvo Fatur: [https://znaci.org/00003/2577.pdf ''Zgodba o TIGRu''.] Koper: Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Organizacije TIGR Primorske, 2007.
*[https://slov.si/doc/krsko_kostanjevica_nob.pdf ''Padli v ognju revolucije''.] Krško: Zveza borcev NOV, 1971.
*Lojze Vršnik: [https://ojs.inz.si/pnz/article/download/3674/4038/9168 Pregled enot narodnoosvobodilne vojske Slovenije in njihovega poveljniškega kadra.] Sistory.
*Slavko Smolej: ''Gorenjska v miru, trpljenju, borbi in svobodi''. Radovljica: ZB, 1955. [https://slov.si/doc/smolej_gorenjska1.pdf pdf 1] [https://slov.si/doc/smolej_gorenjska2.pdf pdf 2] [https://slov.si/doc/smolej_gorenjska3.pdf pdf 3] [https://slov.si/doc/smolej_gorenjska4.pdf pdf 4] oz. [https://znaci.org/00003/2572.pdf pdf 1,] [https://znaci.org/00003/2573.pdf pdf 2,] [https://znaci.org/00003/2574.pdf pdf 3,] [https://znaci.org/00003/2575.pdf pdf 4]
*Zdenka Petek: [https://slov.si/doc/zdenka_petek.pdf Spomini na Jožeta Petka.] ''Ko spomin se več ne stara''. Semedela: Društvo upokojencev, 2024. 
*Boris Malej (ur.): [https://slov.si/doc/bohinj_spomeniki.pdf ''Spominska obeležja NOB v Bohinju''.] Bohinj: ZB, 2025.
*Vincenc Demšar: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PK1QRFHG Žrtve narodnoosvobodilne vojne iz občine Škofja Loka.] ''Loški razgledi'' 1975.
*Mojca Hrvatin: [https://slov.si/doc/france_podkoritnik_portret.pdf Portret dr. Franceta Podkoritnika.] ZB NOB, 2025. 
*Mojca Hrvatin: [https://slov.si/doc/france_podkoritnik.pdf Dr. France Podkoritnik (1893&amp;ndash;1962).] ZB NOB, 2025. 
*Stane Valentinčič: Doktor Franjo Podkoritnik. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GH279JJD ''Zbornik občine Grosupeljski 1970'']. 15&amp;ndash;19. In drugi zanimivi prispevki tudi v drugih grosupeljskih zbornikih.
*Žiga Koncilija: [https://www.sistory.si/publication/62562 &quot;Kot žrtve ste padli v borbi za nas ...&quot;] Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 46/2 (2023). 
*Miroslav Pahor: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5YHHD7QQ ''Samo morje je vedelo: Zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini, 2''.] Založba Univerze na Primorskem, 2022.
*Tone Kregar in Aleksander Žižek: [http://www.ce-nob.si/uploads/monografije/okupacija%20v%20133%20slikah.pdf Okupacija v 33 slikah: Celje 1941&amp;ndash;1945.] Celje: Muzej novejše zgodovine, 2006.
*Rado Zakonjšek: ''Partizanski kurirji''. Ljubljana, 1985. [https://slov.si/doc/zakonjsek_partizanski_kurirji_1.pdf pdf 1,] [https://slov.si/doc/zakonjsek_partizanski_kurirji_2.pdf pdf 2,] [https://slov.si/doc/zakonjsek_partizanski_kurirji_3.pdf pdf 3]
*Tjaša Konovšek: [https://www.academia.edu/118036726/Med_idealom_in_resni%C4%8Dnostjo_%C5%BEenske_v_%C4%8Dasu_druge_svetovne_vojne_na_Slovenskem Med idealom in resničnostjo: ženske v času druge svetovne vojne na Slovenskem.] 2019. Academia.edu.
*Abram Maružin in Miho Rojnić: ''Spomenici govore'': Katalog spomeničkih obilježja, poginulih boraca i žrtava fašističkog terora na Puljštini u Drugom svjetskom ratu. Pula, 2004. [https://slov.si/doc/spomenici_govore1.pdf pdf 1,] [https://slov.si/doc/spomenici_govore2.pdf pdf 2.]
*[https://slov.si/doc/spomeniki_ribnica.pdf Spominska znamenja, spomeniki, grobišča, spominska obeležja na območju občine Ribnica.] ZZB Ribnica, 1987. 
*[https://slov.si/doc/jelenov_zleb.pdf ''Jelenov žleb''.] Ljubljana, 1983 (Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 33).
*[https://okupacijskemeje.si/cip.html Okupacijske meje.] Sistory.
**[[Videoposnetki pri projektu Okupacijske meje]]
**[[Zemljevidi pri projektu Okupacijske meje]] 
*[https://slov.si/doc/majda_silc_recital.pdf Majda Šilc, recital,] ZB Ribnica 1974.
*''Jeklo in ljudje: Jeseniški zbornik, 3'' 1975 [https://slov.si/doc/jeseniski_zbornik_1975_1.pdf pdf 1,] [https://slov.si/doc/jeseniski_zbornik_1975_2.pdf pdf 2,] [https://slov.si/doc/jeseniski_zbornik_1975_3.pdf pdf 3]. 
*[https://vojnapotovanja.si/ Vojna potovanja.]
* Mario Šimunković: [https://www.academia.edu/124928482/Povratak_spomen_obilje%C5%BEja_%C5%A1to_se_odnose_na_Narodnooslobodila%C4%8Dku_borbu_u_gradu_Zagrebu_2024_?email_work_card=view-paper Povratak spomen obilježja što se odnose na Narodnooslobodilačku borbu u gradu Zagrebu.] Academia.edu 2024.
*Mario Šimunković in Đorđe Mihovilović: [https://www.academia.edu/79025704/Masakr_nad_Romima_i_Sintima_u_Hrastini_1945_godine_zlo%C4%8Dini_luburi%C4%87evaca_u_zapre%C5%A1i%C4%87kom_kraju ''Masakr nad Romima i Sintima u Hrastini 1945. godine: Zločini luburićevica u zaprešićkom kraju''.] Jasenovac, 2021.
*Mario Šimunković in Đorđe Mihovilović: [https://www.academia.edu/110656707/Zapre%C5%A1i%C4%87ki_kraj_i_koncentracijski_logor_Jasenovac Zaprešićčki kraj i koncentracijski logor Jasenovac, 1''.] Jasenovac, 2021.
*Mario Šimunković: [https://www.academia.edu/63673918/Naslije%C4%91e_revolucije_Vodi%C4%8D_kroz_spomen_obilje%C5%BEja_posve%C4%87ena_Narodnooslobodila%C4%8Dkoj_borbi_u_zapre%C5%A1i%C4%87kom_kraju ''Naslijeđe revolucije: Vodič kroz spomen obilježja posvećena Narodnooslobodilačkoj borbi u zaprešičkom kraju''.] Zaprešić, 2019. 
*Boris Kuret: NARODNI HEROJI IN DRUGI JUGOSLOVANSKI BORCI IZ TRŽAŠKE IN GORIŠKE POKRAJINE, 2025.
*[https://www.zb-nob-nm.si/wp-content/uploads/2023/08/Cvibelj-zlozenka-2023.pdf ''Spomenik žrtvam NOB 1941&amp;ndash;1945 na Cviblju''.] Žužemberk, 2022.
*[https://slov.si/doc/zuzemberk_eng.pdf ''Slovenia, Suha krajina and Žužemberk between 1941 and 1945''.] Zloženka. Žužemberk: ZB NOB, 2025.
*[https://slov.si/doc/zuzemberk_slo.pdf ''Slovenija, Suha krajina in Žužemberk 1941&amp;ndash;1945''.] Zloženka. Žužemberk: ZB NOB, 2025.
*[https://www.zb-nob-nm.si/wp-content/uploads/2023/08/kolesarska-in-pespot_pregledano-2.pdf Kolesarska in pešpot po poti spomenikov in spominskih obeležij NOB 1941&amp;ndash;1945''.] Občina Žužemberk, 2023.
*Jožek Horvat Muc: [https://slov.si/doc/horvat_romske_zrtve.pdf ''Romske žrtve genocida v drugi svetovni vojni - nepriznano v vojni in miru''.] Murska Sobota: Inštitut za romološke študije, izobraževanje in kulturo, 2025.
*[https://landesmuseum.ktn.gv.at/ausstellungen?aid=54 Hinschaun! Poglejmo: Kärnten und der Nationalsozialismus | Koroška in nacionalsocializem. Sonderausstellung.] Landesmuseum Klagenfurt | Deželni muzej Celovec 9. 5.–26. 10. 2025. 
*Janez Šmitek: [https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika NOB''.] Radovljica: Občina, 1985. 84 str.
*Boris Kuret: [https://www.anpits.it/allegati/AITA00510001.pdf ''Eroi nazionali e altri combattenti jugoslavi nati nelle provincie di Trieste e Gorizia: Alcune biografie di partigiani sloveni = Narodni heroji in drugi jugoslovanski borci iz tržaške in goriške pokrajine: Življenjepisi nekaterih slovenskih partizanov''.] Trst: ANPI, 2023. 
*Mile Pavlin: [https://slov.si/doc/pavlin_v_ognju.pdf ''V ognju in snegu''.] Ljubljana: Borec, 1981 (2. izdaja).
*[https://zgodovina.ff.uni-lj.si/raziskovanje/sjz Središče za javno zgodovino, FF UL:] [https://www.youtube.com/c/zgodovinasi starejša] in [https://www.youtube.com/c/OddelekzazgodovinoFFUniverzavLjubljani novejša videoprodukcija].
*[[Video izdelki Oddelka za zgodovino in Središča za javno zgodovino]].
*[https://okupacijskemeje.si/ Razstava Okupacijske meje 1941&amp;ndsh;1945 Središča za javno zgodovino].
*[https://slov.si/doc/uporniska_ljubljana_map.pdf Uporniška Ljubljana: Alternativni vodič po nekaterih poteh in infrastrukturi antifašističnega upora iz 2. svetovne vojne.] Ur. Gal Kirn idr. [2025].
*Gal Kirn: [https://ebooks.uni-lj.si/ZalozbaUL/catalog/book/734 ''The Memory of Liberation: Studies on the People's Liberation Struggle in the (Post-) Yugoslav Context''.] Ljubljana: FFUL, 2025. 232 str. 
*[https://slov.si/doc/kronika_zb_ljubljana_2025.pdf ''Zbornik spominov in akcije: Resnica in opomin''.]  Ur. Meta Verbič. Ljubljana: ZB, 2025.
*[https://slov.si/doc/ivan_lencek.pdf Ivan Lenček (11. 7. 1903&amp;ndash;19. 8. 1960), Čufarjev Janez iz Postojne.] Postojna, 2025. [tigrovec in partizan] 
*Franci Gerbec: [https://slov.si/doc/prilesje.pdf Spominska slovesnost ob 80. letnici smrti treh borcev NOB v bunkerju nad Prilesjem pri Blagovici, 15. 1. 1945.] Prilesje, 2025.
*Tone Kregar: [http://www.ce-nob.si/Uploads/Monografije/Vigred%20se%20povrne.pdf ''Vigred se povrne:] Druga svetovna vojna na Celjskem''. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2009. 
* Jože Višnar: ''Vodnik: spominska planinska pot ob spomenikih NOB občine Slovenske Konjice'', 1982 {{COBISS|ID=15438849}} (samo v Mb in Ptuju) {{opravljeno}}
*[https://www.kamra.si/print.html?item_id=110624 Spominske plošče NOB] (Ptuj). Kamra.
*[https://www.2.muzejgenocida.rs/popis-zrtava-rata-1941-1945 ПОПИС - ЖРТАВА РАТА 1941-1945 (Popis žrtava rata 1941--1945).] Muzej genocida.
*[http://www.muzejgenocida.rs/images/ZrtvePub/Slo.pdf Popis žrtava rata 1941--1945: Slovenija.]
*Damijan Guštin. ''Prva partizanska pomlad: Razvoj slovenskih partizanskih čet leta 1942''. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2021. 540 str.
*[https://www.zb-nob-nm.si/wp-content/uploads/2023/08/Cvibelj-vklesana-imena_pregledano-2.pdf Padli in umrli, zapisani na spomeniku NOB na Cviblju.] ZB Žužemberk 2023.
*Josip Lesar: [https://zakladnicaspominov-scnr.si/seznam-pozganih-vasi-med-drugo-sv-vojno/ Seznam požganih vasi med drugo sv. vojno.] Zakladnica spominov.
*Danica Taljat: [http://slov.si/doc/dusan_munih.pdf ''Dušan Munih - Darko: Narodni heroj''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, 2024. 154 str.
*Andrej Bohinc: [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje01.jpg Pričevanje 29. nov. 1980 01,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje02.jpg 02,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje03.jpg 03,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje04.jpg 04,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje05.jpg 05,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje06.jpg 06,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje07.jpg 07,] [http://slov.si/doc/andrej_bohinc_pricevanje08.jpg 08.]
*Petra Vidrih: [https://slov.si/doc/vidrih_plesko_prekomorci.pdf Na jugu Italije je spomin na borce še vedno živ.] ''Primorske novice'' 25. 10. 2024.
*Marjeta Manfreda Vakar: [https://slov.si/doc/ivan_manfreda.pdf ''Ivan Manfreda - Jaka in njegov čas''.] Tolmin: ZB NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, 2024. 258 str. in [https://znaci.org/00003/2080.pdf Znaci.org]
*[https://sodrazica.si/images/fotogalerije/Plakati%208-11-24.pdf France Pirc (1899--1954): Človek, ki je opozoril Tita.] Sodražica. Razstava 2024.
*[https://www.forum-der-wehrmacht.de/ Forum der Wehrmacht.]
*Stane Gradišnik: [https://slov.si/doc/gradisnik_razbor.pdf ''Razbor med NOB: Vodnik po šaleško-mislinjskem okrožju''.] Velenje: ZB 2024.
*[https://slov.si/doc/kronika_belokranjske_cete.pdf ''Kronika prve belokranjske čete''.]  [Kroniko hrani Dušan Šmajdek iz Gornjih Laz; strani niso bile preslikane po vrsti. -- mh]
* Mirko Fajdiga: [http://www.sistory.si/cdn/publikacije/34001-35000/34873/BRACICEVA_BRIGADA_1.pdf Bračičeva brigada.] Sistory.
* Fajdiga, Mirko, Štimac, Vladimir: ''Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem''. 1984 [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-HHBEM106 knjiga 1 in 2].
*Mirko Fajdiga: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PP6NT9BC ''Pohorski partizani 1943: Od paca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade''.] Obzorja, Maribor 1985.
*Vida Deželak-Barič: [https://www.sistory.si/search?s=Dokumenti+organov+in+organizacij+narodnoosvobodilnega+gibanja+v+Sloveniji+%3A+Zapisniki+sej+najvi%C5%A1jih+organov+in+organizacij+1942%E2%80%931945.+Knjiga+11.+Ljubljana%3A+Arhiv+Republike+Slovenije%2C+2012%2C+592+str.%2C+Vida+De%C5%BEelak+Bari%C4%8D ''Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, 1--12''.] Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001-2016. Tudi: [http://hdl.handle.net/11686/771 Knj. 8,] [http://hdl.handle.net/11686/772 Knj. 9,] [http://hdl.handle.net/11686/773 Knj. 10,] [http://hdl.handle.net/11686/34877 Knj. 11]
*''Gorenjska v borbi za svobodo'', 1&amp;ndash;5 (1959&amp;ndash;1961) [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-W5H3L469/7e643f12-e881-404f-a5d7-12ed1efdd0f1/PDF dLib 1] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GWBX8UL1/dfc86fc9-d01f-4a80-a514-18ae3192224e/PDF dLib 2] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OUHNN2M7/02bbc9be-c215-42d0-87f1-c55cc56aba51/PDF dLib 3] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-F2QHK1Y8/9fa35bdb-faa4-49b5-82ae-999218529b13/PDF dLib 4] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YXTXRAVT/72245bab-4e09-4a38-acce-dc90048eb1f1/PDF dLib 5]
*Bojan Balkovec in Božidar Flajšman (ur.): [https://www.academia.edu/90710739/Bojan_Balkovec_and_Bo%C5%BEidar_Flaj%C5%A1man_Occupation_Borders_in_Dolenjska_1941_1945?email_work_card=thumbnail ''Occupation Borders in Dolenjska 1941–1945''.] Ljubljana: FF, 2022. Academia.edu.
*Vid Vremec, Milan Guček: ''Slovenska Istra v boju za svobodo: Prispevki in gradivo za krajevno zgodovino'', Koper: Lipa, 1976. [http://www.zb-koper.si/publikacije/Slovenska%20Istra.pdf tretja izdaja]
*[https://slov.si/doc/spomeniki_nob_crnomelj.pdf Spomeniki NOB v Črnomlju,] poročilo knjižnice, 2015 in [http://www.lex-localis.info/files/d49e5fce-c4cc-4ea7-9b4b-96181acdcbb5/635834570382836272_3.tocka.pdf Lex localis]
*Martin Premk: [https://slov.si/doc/razstava_nob.pdf Razstava NOB] | [https://slov.si/doc/nob_1941_1945.docx spremno besedilo.] ZB aprila 2024.
*Janez Kavčič - Orlov: ''[https://slov.si/doc/gorenjski_kurirji.pdf Po sledeh partizanskih relejnih kurirjev NOV Gorenjske]''. Ljubljana, 1984. {{COBISS|ID=39264256}} [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=1056 znaci.org]
*Slavko Alojz Kramar: [https://www.slovenci-zagreb.hr/wp-content/uploads/2017/02/Slovenski_izgnanci_v_NDH.pdf Slovenski izgnanci v neodvisni državi Hrvaški.] Zagreb, 2016. Tudi dLib.
*Rok Uršič: [https://slov.si/doc/ursic_partizanski_tisk_na_tolminskem.pdf ''Partizanski tisk na Tolminskem''.] Tolmin: ZB, 2023.
*Damjan Renko: ''[https://slov.si/doc/franc_mrak.pdf Pozabljeni junak Franc Mrak 1907-1942]''. Kranj: ZB Kokrica, 2016. {{COBISS|ID=283342336}}
*Živa Vidmar. [https://slov.si/doc/ziva_vidmar_zenske_demonstracije_1943.pdf Ženske demonstracije 21. aprila in junija 1943.]
*Franc Štibernik: [https://slov.si/doc/stibernik_seznam_spomenikov_nob_grosuplje_ivancna_gorica_dobrepolje.xlsx Lastništvo spomenikov v občini Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje] in [https://slov.si/doc/stibernik_problematika_spomeniskega_varstva.pdf spomeniška problematika], feb. 2023.
*Križnar, Ivan: [https://slov.si/doc/mali_gregorjevec/index.html Mali Gregorjevec in julijska vstaja 1941 na Gorenjskem]. 
*Marijan Oprešnik: ''[http://slov.si/doc/opresnik.pdf Pomniki narodno osvobodilnega boja v občinah Vojnik-Dobrna]'' (2009). {{COBISS|ID=1096968798}} 
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_desni_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje desnega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. 
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_levi_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje levega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. 
*Marija Šauperl (ur.): [https://slov.si/doc/sauperl_cafa.pdf ''Bolnišnica Cafa''] (2017).
*Janko Kšela: [https://slov.si/doc/ksela_lenart.pdf ''NOB v občini Lenart v Slovenskih goricah''] (2022).
*Tone Ferenc: [https://ojs.inz.si/pnz/article/download/3742/4109/ Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in partizanskih bojih na Štajerskem leta 1941.]
*[https://slov.si/doc/zbornik_sentilj.docx ''Zbornik ob stoletnici bojev za severno mejo 1918-2018''.] Ur. Bruno Jelenko idr. Šentilj: Domovinsko društvo generala Maistra, 2017. 
*''Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje''. Ur. Franc Štibernik. Grosuplje: Združenje borcev za vrednote NOB, 2019. [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-1.pdf 1. del] -- {{opravljeno}} [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-2.pdf 2. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-3.pdf 3. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 4. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 5. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-6.pdf 6. del.] 376 str.
*Ema Muser: ''Spomeniki naj govore: Zbornik spomenikov NOB v občini Novo mesto'', 1972.
**[https://www.slov.si/doc/dsc04388.jpg zemljevid novomeških spomenikov] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.pdf pdf] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.txt txt]
*''[http://slov.si/doc/po_belokranjskih_partizanskih_poteh.rtf Vodnik po belokranjskih partizanskih poteh]''. Ur. Zvonko Rus. Metlika, Črnomelj: Svet za razvijanje revolucionarnih tradicij NOB pri občinskih konferencah SZDL, 1984.
*[https://slov.si/doc/suhor_spomeniki.pdf Spomeniki in spominska obeležja NOB Suhor pri Metliki], 2020. 
*Aleksander Gala: ''[https://slov.si/doc/ogenjca.pdf Ogenjca: Tragedija partizanskih ranjencev]''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977, &lt;sup&gt;2&lt;/sup&gt;2015. 
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice1.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom''.] SZ, 2009.
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice2.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, 2''.] Logatec: SZ, 2014.
*Slavko Malnar: ''Čabarske žrtve fašizma''. Čabar, 2009.  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_1.pdf pdf 1]  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_2.pdf pdf 2]  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_3.pdf pdf 3] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_4.pdf pdf 4] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_5.pdf pdf 5] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_6.pdf pdf 6]
* Rok Uršič in Jelka Peterka: [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti.pdf ''Čas človečnosti: Partizanske sanitetne postaje med narodnoosvobodilnim bojem v Posočju''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB, 2016. [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.] 
* Rok Uršič: [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami.pdf ''Ilka Devetak Bignami in njen čas''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, 2018. [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.]
*Marjan Rutar. ''Spomeniki in obeležja NOB'' na Primorskem. 2014. 
**[http://slov.si/doc/rutar1.pdf Uvod]
**[http://slov.si/doc/rutar2.pdf Občina Brda]
**[http://slov.si/doc/rutar3.pdf Kanal ob Soči]
**[http://slov.si/doc/rutar4.pdf Miren-Kostanjevica]
**[http://slov.si/doc/rutar5.pdf Nova Gorica]
**[http://slov.si/doc/rutar6.pdf Renče-Vogrsko]
**[http://slov.si/doc/rutar7.pdf Vrtojba]
*Tomaž Pavšič: ''Spomeniki v Avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini''. Trst: Konzulat RS, 1997. [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk1.pdf 1. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk2.pdf 2. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk3.pdf 3. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk4.pdf 4. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk5.pdf 5. del].  
*Sonja in Jože Mirtič: [http://slov.si/doc/nepozabimopreteklosti.pdf Ne pozabimo preteklosti.] ZB Dovje-Mojstrana, 2008.
*Spomeniki NOB in ljudske revolucije, grobovi in grobišča borcev NPV, talcev in žrtev fašističnega nasilja v občini Jesenice. Kranj: Zavod za spomeniško varstvo, februar 1982. {{opravljeno}}
**[http://slov.si/doc/ks_blejska_dobrava.pdf KS Blejska Dobrava]
**[http://slov.si/doc/ks_dovje_mojstrana.pdf KS Dovje-Mojstrana]
**[http://slov.si/doc/ks_hrusica.pdf KS Hrušica]
**[http://slov.si/doc/ks_javornik_koroska_bela.pdf KS Javornik - Koroška Bela]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_plavz.pdf KS Jesenice Plavž]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_mezakla.pdf KS Jesenice Podmežakla, Mežakla]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_sava_zelezarna.pdf KS Jesenice Sava, Železarna]
**[http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora]
**[http://slov.si/doc/ks_planina_pod_golico.pdf KS Planina pod Golico]
**[http://slov.si/doc/ks_ratece_planica.pdf KS Rateče-Planica]
**[http://slov.si/doc/obcina_zirovnica.pdf Občina Žirovnica]
*[https://slov.si/doc/kolesarski_maraton_1980.pdf ''Kolesarski maraton ob pomnikih padlih borcev in talcev NOV''.] Hrastje Prebačevo: Športno društvo Jakob Štucin - Kolesarska sekcija, 1980.
*[http://www.slov.si/doc/kamniski_spomeniki.pdf ''Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik''.] ZZB NOV, 1988. 
*Jože Vidic: ''Beg z morišča''. Ljubljana: Borec, 1971. [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_1.docx 1. del,] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_2.docx 2. del] / [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_1.pdf pdf 1] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_2.pdf pdf 2] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_3.pdf pdf 3] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_4.pdf pdf 4] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_5.pdf pdf 5] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_6.pdf pdf 6] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_7.pdf pdf 7]
*Bogdan Osolnik in Svetko Kobal: ''Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944--1945''. Ljubljana: ZB NOB, 1998. [https://slov.si/doc/pokrajinska_tehnika_za_gorenjsko.pdf pdf], na voljo tudi docx
*Marijan Masterl: [https://slov.si/doc/marijan%20masterl%20osolnik.pdf Skupaj sta padla v partizanih istega dne, pa vendar vsak sebi.] ''Loški razgledi''  37 (1990), 314.
*Marko Vraničar: [https://slov.si/doc/marko%20vrani%C4%8Dar%20pokopali%C5%A1%C4%8De%20v%20loki.pdf Partizansko pokopališče v Lipici.] ''Loški razgledi''  57 (2010). 287–292.
*Franc Legat: [https://slov.si/doc/legat_uprli_smo_se.pdf ''Uprli smo se''.] Zabreznica, 2010. 48 str.
* Irena Jereb Filipič, Milena Sitar idr.: [https://slov.si/doc/sitar_solstvo.pdf ''Ti si mene naučila brati: Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline''.]  Ljubljana: Modrijan, 2018.
*[https://slov.si/doc/50_let_telesne_vzgoje_ribnica.pdf ''50 let telesne vzgoje v Ribniški dolini: 1906-1956''.] Ribnica, 1956.
*Karel Mikulič: [https://slov.si/doc/mikulic_loski_potok.pdf ''Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje: Krimski bataljon - Ogenca - Jelenov Žleb''.] Ljubljana, 2000.
*Matija Maležič - Ciril: [https://slov.si/doc/malezic_ribnica.pdf NARODNOOSVOBODILNA BORBA: KRATEK ČASOVNI PREGLED VAŽNEJŠIH DOGODKOV V  SEDANJI OBČINI RIBNICA.] ''Ribnica skozi stoletja''. Ribnica, 1982.
*Matija Maležič: [https://slov.si/doc/malezic_zgodbe.pdf ''Zgodbe krutih časov'':] Iz zapiskov, dokumentov in spominov Matije Maležiča (1916-2012). Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2008.
*Franc Lajnšič: [https://slov.si/doc/lajnsic_partizanske_bolnice.pdf Partizanske bolnice v Sloveniji,] [2023].
*Vera Osolnik Klopčič, Maca Jogan, Živa Vidmar: [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_slo.pdf 80 let od prvega ženskega kongresa (od 16. do 18. oktobra 1943).] Ljubljana, Dobrnič, 2023. [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_ger.pdf nem.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_ita.pdf ita.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_hun.pdf madž.] [https://slov.si/doc/zenski_kongres_1943_srh.pdf srbohrvaško] 
*Mira Svetina: [https://slov.si/doc/mira_svetina_slovenke_v_boju_borec_1975.pdf Slovenke v boju za socialno in narodno osvoboditev.] ''Borec'' 1975.
*Tone Ferenc: [https://slov.si/doc/ferenc_satan.docx ''Satan, njegovo delo in smrt''.] Ljubljana: Borec, 1979. {{COBISS|ID=13976839}} [https://slov.si/doc/ferenc_satan.pdf pdf]
*Franček Saje: [https://slov.si/doc/saje_belogardizem.docx ''Belogardizem'' [Zločin nad domovino].] Ljubljana: SKZ, &lt;sup&gt;2&lt;/sup&gt;1952. {{COBISS|ID=886017}} [https://slov.si/doc/saje_belogardizem.pdf pdf]
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev'' (Knjižnica NOV in POS, 87, 89 in 90)
: 1: ''Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani'' (1995), 554 str. [https://slov.si/doc/grgic_zlocini1.docx docx 1]  [https://slov.si/doc/grgic_zlocini2.docx docx 2] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini3.docx docx 3] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini4.docx docx 4] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini5.docx docx 5] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini6.docx docx 6] | [https://slov.si/doc/grgic_zlocini.pdf pdf]
: 2: ''Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci'' (1997), 638 str.
: 3: ''V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani'', 1 in 2 (2002), 1246 str.
*Janez Stanovnik: [https://slov.si/doc/janez_stanovnik_odprto_pismo_o_povojnih_pobojih_2010.doc Odprto pismo predsedniku Vlade Republike Slovenije 16. nov. 2010.] [o vračanju in pobojih domobrancev ter zgodovinskem revizionizmu]
*[https://slov.si/mnz/ Kartoteka Muzeja novejše zgodovine]
*[https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_rkd2.xlsx Partizanski spomeniki v Registru nepremične kulturne dediščine.]
* [https://slov.si/doc/837_vodnik_po_partizanskih_poteh.pdf ''Vodnik po partizanskih poteh''.] Ljubljana: Borec, 1978.
*[https://slov.si/doc/kronika_zb_ljubljana_2021.pdf ''Zbornik spominov in akcije: 80 let OF in upora''.] Ljubljana: Mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana, 2021. {{COBISS|ID=61165059}}
*Gozdana Miglič: [https://slov.si/doc/spomin_je_moc.pdf ''Spomin je moč: Pomniki revolucije v občini Ljubljnana-Šiška.] 1985.

===Grobišča===

*[https://slov.si/doc/vojna_grobisca_grosuplje.pdf Pregled vojnih grobišč v UE 09 Grosuplje.]
*[https://slov.si/doc/vojna_grobisca_vrhnika.pdf Pregled vojnih grobišč v občini Vrhnika]
*[https://slov.si/doc/grobovi_padlih_kranj.docx Grobovi in grobišča na področju ZB Kranj] (zbral Lado Nikšič)
*[[Prekopi partizanov v Radovljici]] (zbrala Vlasta Felc)
* [https://vac.sjas.gov.si/vac/search/file?uodid=23534&amp;id=273343 Federalni odbor za prenos padlih borcev, 1945--1948.] Arhiv Slovenije: SI AS 281 (https://www.gov.si/novice/2022-05-01-pripovedovali-so-mi-da-je-ta-dezela-zelo-hribovita-in-da-je-tezko-najti-pot-v-takem-slucaju/); (https://stareslike.cerknica.org/2025/04/13/1945-slovenija-federalni-odbor/) ; (https://www.gov.si/novice/2022-05-01-pripovedovali-so-mi-da-je-ta-dezela-zelo-hribovita-in-da-je-tezko-najti-pot-v-takem-slucaju/)
*Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Kranju: arhiv RAD056, kjer naj bi  bili dokumenti (ZB : 1948-1977), je do leta 1960 prazen. 
*Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota v Kranju: arhiv RAD016 (Občinski ljudski odbor). Tu je zapis načelnice UE, da so se nekateri dokumenti med selitvami izgubili.
* Pregled vojnih grobišč v občini Radovljica. (2000) [https://slov.si/doc/vojna_grobisca_radovljica1.pdf pdf1,] [https://slov.si/doc/vojna_grobisca_radovljica2.pdf pdf2,] [https://slov.si/doc/vojna_grobisca_radovljica3.pdf pdf3]
*Matjaž Vilhar: [https://slov.si/doc/grobovi_padlih_pivka.docx Grobovi padlih v Pivki.] (2023)
*[https://slov.si/doc/vojna_grobisca_postojna.pdf Pregled vojnih grobišč v občini Postojna.] (2000) 
*Spomenik padlim borcem NOVJ in žrtvam fašističnega nasilja 1941-1945 iz občine Nova Gorica ter seznam pokopanih padlih borcev, talcev in žrtev v grobnici, Občinski odbor ZZB NOV Nova Gorica, 1983.
*Gregor Ivanušič: [https://revis.openscience.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&amp;id=11961 ''Upravljanje in urejanje vojnih grobišč v Republiki Sloveniji: Magistrsko delo''.] Ljubljana, 2025. 
* [http://www.geopedia.si/#T1606_L11394_x499072_y112072_s9_b4 Grobišča.] Geopedija. 
*[https://www.ikomunala.si/ddmoduli/iskalnik_grobov/Iskalnik.aspx?a=KomunalaProdnikDomzale Iskalnik grobov za občino Domžale.]
*[http://www.najdigrob.si/slovenski-grobovi/ Slovenski grobovi]

===Digitalna knjižnica Slovenije===

Na dLib je večina digitaliziranih knjig na temo druge svetovne vojne antikomunističnih, partizanske narave so naslednje:

*[[:s:Prevara vodje komunistov in bratomorilca Žagarja Stanka, s katero je preslepil Oberkrainerje|Der Betrug des Kommunistenführers und Brudermörders Zagar Stanko an den Oberkrainern]], 1942.
*Premrl, Radoslava: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RCBBYE2V  Moj brat Janko-Vojko.] Ljubljana: SM, 2019 (nedostopno).
*Boštjančič, Irena, Čosič, Jadranka: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-7L9ECJZ1 Partizanska bolnišnica Zalesje.] Občina, 2018.
*Kikelj, Lojze, Polič, Radko: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-85GKF834  Pomniki NOB v občini Grosuplje.] SZDL, 1987.
*Mikša, Peter idr. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-TI7JBU7N Življenje ob meji.] Ljubljana: FF, 2020.
*Žagar, Marjan: [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DGPTPYGN Šentjur skozi borbo v svobodo.] Občinski odbor Zveze borcev, 1956.
*Blatnik, Vinko, Rozman, Franc. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-H4NZM50J Komandant Stane.] ZZB NOB Slovenije, 1999.
*Jeraj, Mateja, Melik, Jelka, Nagode, Črtomir, Košir, Matevž. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9I0BBHID Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim.] Arhiv Republike Slovenije, 2015.
*Jeraj, Mateja, Melik, Jelka. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9VHK78GL Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim (epilog).] Arhiv Republike Slovenije, 2017.
*Teropšič, Tomaž, Štimac, Vladimir. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0SQ5PCQ4 Kozjanski odred.] Obzorja, 1993.
*Perovšek, France, Pečelin, Franc. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-72QG0VE0 Velika italijanska ofenziva 1942.] Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 2002.
*Deželak-Barič, Vida, Novšak, Rachel. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ZQ2W4NXQ Komunistična partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943.] Inštitut za novejšo zgodovino, 2007.
*Vidovič-Miklavčič, Anka. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SRYUBKSG Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini.] Partizanska knjiga, Železniško gospodarstvo, 1980.
*Sever, Franc. Past na Menini planini. samozal., 2014 (nedostopno).
*Černčič, Marica. Upor proti okupatorju v Občini Duplek. DigitPen, 2013 (nedostopno).

==Splošno==

*[https://www.muzejgenocida.rs/images/ZrtvePub/Slo.pdf Žrtve rata 1941–1945: Slovenija.] Muzej žrtava genocida, 2016.
* Petar S. Brajović: ''Konec druge svetovne vojne v Sloveniji''. Ljubljana: Borec, 1977.
*[https://www.drustvo-izgnancev.si/si/vestnik/ ''Vestnik Društva izgnancev Slovenije'' 2005&amp;ndash;].
*Ralph Churches: ''Vranov let'' [izv. A Hundred Miles as the Crow Flies]. Prev. Lado Pahor. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB, 2000.
*Tone Ferenc: [https://slov.si/doc/ferenc_satan.docx ''Satan, njegovo delo in smrt''.] Ljubljana: Borec, 1979. {{COBISS|ID=13976839}} [https://slov.si/doc/ferenc_satan.pdf pdf]
*Franček Saje: [https://slov.si/doc/saje_belogardizem.docx ''Belogardizem'' [Zločin nad domovino].] Ljubljana: SKZ, &lt;sup&gt;2&lt;/sup&gt;1952. {{COBISS|ID=886017}} [https://slov.si/doc/saje_belogardizem.pdf pdf]
*Matija Žgajnar: ''Slovenski partizani in zavezniki''. Društvo prijateljev kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Telekom Slovenije, 2002.
*''Dachauske risbe'' [katalog]. Ur. Iztok Durjava. Delo, 1985. 
*France Šuštaršič na podlagi rokopisa Jožeta Ravbarja-Jošta: ''Na levem bregu Save, 1''. Občinska konferenca SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1982. {{COBISS|IDE=6402560}}
* Slavica Pavlič in Viktor Smolej: ''Partizansko šolstvo na Slovenskem''. Borec, 1981. {{COBISS|ID=12577537}}
*''Užaljeno maščevanje: Spomin Slovenk in Slovencev na italijanska fašistična taborišča''. Ur. Oto Luthar idr. Ljubljana: ZRC SAZU, 2023 [https://zrc-sazu.us3.list-manage.com/track/click?u=e1e373724b3088be79de96496&amp;id=c07079eaad&amp;e=fd264c2364 info]
*Ivo Lipar: ''Šlandrovci: dokumentarno gradivo''. 1963. {{COBISS|ID=1355635}}
*Silvo Grgič: ''Zločini okupatorjevih sodelavcev'' (Knjižnica NOV in POS, 87, 89 in 90)
: 1: ''Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani'' (1995), 554 str. [https://slov.si/doc/grgic_zlocini1.docx docx 1]  [https://slov.si/doc/grgic_zlocini2.docx docx 2] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini3.docx docx 3] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini4.docx docx 4] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini5.docx docx 5] [https://slov.si/doc/grgic_zlocini6.docx docx 6] | [https://slov.si/doc/grgic_zlocini.pdf pdf]
: 2: ''Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci'' (1997), 638 str.
: 3: ''V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani'', 1 in 2 (2002), 1246 str.
*Janez Stanovnik: [https://slov.si/doc/janez_stanovnik_odprto_pismo_o_povojnih_pobojih_2010.doc Odprto pismo predsedniku Vlade Republike Slovenije 16. nov. 2010.] [o vračanju in pobojih domobrancev ter zgodovinskem revizionizmu]
*''Partisan art''. Ur. Jernej Habjan in Gal Kirn. [https://www.academia.edu/29775688/The_Yugoslav_Partisan_Art ''Slavica Tergestina''] 17 (2016).
*[[:w:Partizanski spomenik|Partizanski spomenik]]. Wikipedija.
*[[:w:en:Monuments to the Slovene Partisans|Monuments to the Slovene Partisans]]. Wikipedia.
*[[:w:Kategorija:Partizanski spomeniki v Sloveniji|Partizanski spomeniki v Sloveniji]]. Wikipedija.
*Jože Krall: ''Partizanske tiskarne na Slovenskem'': 1. Osrednje tiskarne (1972), 2. Primorske tiskarne (1973), 3. Gorenjske in štajerske tiskarne (1976).
*Blaž Štangelj: [https://www.zzb-nob.si/eu-projekt-evropska-antifasisticna-dediscina/oris-organizacije-partizanskih-bolnic-na-slovenskem/ Oris organizacije partizanskih bolnic na Slovenskem.] ZZB NOB 2022.
*Metod Mikuž: [https://hdl.handle.net/11686/file22744 Oris partizanske sanitete na Slovenskem] (1967). Sistory.
* Gal Kirn: ''Partizanski protiarhiv: o umetniških in spominskih prelomih jugoslovanskega NOB''. Ljubljana: Maska, 2022.
*[[:w:Ogla Kastelic|Olga Kastelic]]: Evidenca spomenikov NOB. [https://www.zvkds.si/sites/www.zvkds.si/files/upload/files/publications/008_1960-61_varstvo_spomenikov.pdf ''Varstvo spomenikov'' 7 (1960/61).] 90&amp;ndash;91.
*Arhiv revije ''[https://www.zvkds.si/sl/knjiznica/varstvo-spomenikov Varstvo spomenikov]'' 1948-.
*[https://slov.si/mnz/ Kartoteka Muzeja novejše zgodovine]
*[https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_rkd2.xlsx Partizanski spomeniki v Registru nepremične kulturne dediščine.]&lt;ref&gt;V tabeli so izbrane enote dediščine, ki vsebujejo datacijo &quot;druga svetovna vojna&quot; (2928 enot). Podatki odražajo stanje registra nepremične kulturne dediščine na dan 23. 6. 2017. Tabela vsebuje naslednje podatke: EŠD evidenčna številka enote dediščine, ime enote iz RKD, zvrst (1=arheološka najdišča; 2=stavbe; 3=parki in vrtovi; 4=stavbe s parki ali z vrtovi; 5=spominski objekti in kraji; 6=drugi objekti in naprave; 7=naselja in njihovi deli;. 8=kulturna krajina), avtor (če je znan), opis enote, datacija enote iz RKD (nanaša se na nastanek javnega spomenika), opis lokacije, kjer je enota (2=OE Celje, 3= OE Nova Gorica, 4=OE Kranj, 5=OE Ljubljana, 6=OE Maribor, 7=OE Novo mesto, 8=OE Piran), datum začetka veljave odloka, s katerim je enota razglašena za kulturni spomenik, vrsta razglasitve (2=SDP; 1=SLP; 0=neznano (razglašeno pred letom 1981); prazno=ni spomenik, ampak varovana dediščina), naselje. -- Magda Miklavčič Pintarič. Miloš Kermavnar je v stolpec L dopisal:  '''da''' za zapise, ki sem jih prekontroliral in dopisal še EŠD v zapisih, ki sem jih pregledal po tvojem obvestilu, da bi bilo tako zaželeno. V Geopediji manjkajoča obeležja sem vnesel s podatki iz RKD; '''ni''' za zapise, za katere sem ocenil, da ne sodijo v Geopedijo. Tu sem vključil kočevarske vasi, obeležja zamolčanih žrtev in posamezne zapise o zgodovinskih objektih brez povezave na NOB. Ostale oznake razen da in ni pa so pri zapisih, kjer nisem vedel kaj bi z njimi. Če jih v Geopediji ni bilo, jih tudi nisem vnašal, če pa so bili jih nisem spreminjal. Prazne celice so tiste, za katere si rekel, da si jih pregledal že ti in sem jih označil v stolpcu M.  &lt;/ref&gt;
*[[:w:Seznam nosilcev partizanske spomenice 1941|Seznam nosilcev partizanske spomenice 1941]]. Wikipedija.
*[[:w:Seznam slovenskih narodnih herojev|Seznam slovenskih narodnih herojev]]. Wikipedija.
* [https://slov.si/doc/837_vodnik_po_partizanskih_poteh.pdf ''Vodnik po partizanskih poteh''.] Ljubljana: Borec, 1978 (pred tem na http://www.znaci.org/00003/837.pdf.
* Zbirka Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 1--54
*[http://www.geopedia.si/#T105_L8236_F14705:1071_x473395.875_y85895.600785319_s9_b4 Pot kurirjev in vezistov.] Geopedija.
* [http://www.geopedia.si/#T105_L8602_x479429.406_y105574.89799999999_s9_b4 Partizanske bolnišnice.] Geopedija.
*'''[https://gisportal.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=df5b0c8a300145fda417eda6b0c2b52b Register kulturne dediščine na zemljevidu.]'''
**˙([http://giskd6s.situla.org/giskd/ stari zemljevid RKD.])
* [https://gis.ktn.gv.at/webgisviewer/atlas-mobile/map/Basiskarten/0rientierung%20u.%20Kataster avstrijska koroška katastrska karta!]
*[https://www.kamra.si/iskanje.html?searchword=spomeniki+nob Spomeniki NOB na Kamri, digitalizirani kulturni dediščini slovenskih pokrajin.] [Išči tudi z izrazi partizanski, obeležje, plošče ipd.]
*Primož Šmajdek. [http://spomeniki.blogspot.si/ Simboli polpretekle zgodovine.] Blogspot.si.
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spomeniki%20NOB%20v%20Sloveniji Spomeniki v Sloveniji.] 
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spominske%20plo%C5%A1%C4%8De%20NOB%20v%20Sloveniji Spominske plošče NOB v Sloveniji.]
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Grobovi%20in%20grobi%C5%A1%C4%8Da%20NOB%20v%20Sloveniji Grobovi in grobišča v Sloveniji.]
**[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/boj%20proti%20okupatorju Boj proti okupatorju] ... in druge kategorije na tem spletišču.
*[http://www.mg-lj.si/si/obisk/2275/zivljenja-spomenikov-katalog/ Življenja spomenikov: druga svetovna vojna in javni spomeniki v Sloveniji 1945–1980. Razstava MG+MSUM.]
*[http://www.spomenikdatabase.org/ Spomenik Database: An exploration of Yugoslavia's historic and enigmatic endeavor into abstract anti-fascist WWII monument building between 1960 &amp; 1990.]
*''Krajevni leksikon Slovenije''
**Žalec (1976): Vransko, Tabor, Prebold, Polzela, Braslovče, Žalec (pdf)
**Ajdovščina (1968):
**Kočevje (1971)
**Mozirje (1976)
*Emonec: Fašistično - domobranski teror nad Slovenci I-XXXII. Blog MMC RTV SLO. [https://www.rtvslo.si/blog/emonec/fasisticno-domobranski-teror-nad-slovenci-xxxii/119213 jan. 2018] do [https://www.rtvslo.si/blog/emonec/fasisticno-domobranski-teror-nad-slovenci-xviii/118967 maj 2018]; gl. tudi objave prej in pozneje.
*Makso Šnuderl: ''Fašistično domobranski teror nad Slovenci'' (1944; samo 10 ohranjenih izvodov v Cobissu)
*[http://www.vojnapotovanja.si/ Vojna potovanja]. Blog
*[https://slov.si/doc/tigrovci.doc Seznam tigrovskih obeležij, stanje leta 2007]
*''Pomniki naše revolucije''. Ur. Ferdo Gestrin idr. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1961
*''Domicili v slovenskih občinah: Revolucionarna izročila''. Ur. Franc Debeljak idr. Ljubljana: Skupnost slovenskih občin, 1981. {{COBISS|ID=15911424}}

===Knjižnica NOV in POS===

#Petelin, Stanko, 1924-1984: Osvoboditev Slovenskega primorja: 1965. {{COBISS|ID=5422336}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Gradnikova brigada: 1966. {{COBISS|ID=5416448}}
#Ferenc, Tone, 1927-2003: Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Sloveniji jeseni 1943: 1967. {{COBISS|ID=5422848}}
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Pohod Štirinajste : vojno-zgodovinska študija o pohodu XIV. divizije NOV in POJ iz Suhorja v Beli krajini skozi Hrvaško na Štajersko in o njenih bojih od 6. I. do 26. II. 1944: 1967. {{COBISS|ID=5422592}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Prešernova brigada: 1967. {{COBISS|ID=5417728}}
#Vilhar, Srečko ; Klun, Albert, 1926-2002: Prva in druga prekomorska brigada: 1967. {{COBISS|ID=5425152}}
#Butorović, Radule ; Klun, Albert, 1926-2002: Tretja prekomorska brigada: 1967. {{COBISS|ID=5425408}}
#Levičnik, Karel: Artileristi prekomorci: 1968. {{COBISS|ID=5419264}}
#Perhauc, Rafael: Letalci prekomorci: 1968. {{COBISS|ID=5419520}}
#Ferenc, Tone, 1927-2003: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941 - 1945: 1968. {{COBISS|ID=5423104}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Vojkova brigada: 1968. {{COBISS|ID=5423616}}
#Pervanje, Edvin ; Hočevar, Jože A.: Četrta prekomorska brigada in zavezniška pomoč NOV in POJ: 1969. {{COBISS|ID=5425664}} [https://znaci.org/00003/783.pdf znaci.org]
#Vilhar, Srečko ; Klun, Albert, 1926-2002: Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji: 1969. {{COBISS|ID=5423360}}
#Šmit, Jože: Peta prekmorska brigada Ivana Turšiča - Iztoka: 1969. {{COBISS|ID=5419008}}
#Šmit, Jože ; Bordon, Rado ; Klun, Albert, 1926-2002: Peta prekomorska brigada Ivana Turšiča-Iztoka: 1969. {{COBISS|ID=4708658}}
#Pavlin, Mile: Petnajsta brigada: 1969. {{COBISS|ID=5418752}}
#Babić, Manojlo ; Luštek, Miroslav: Tankisti prekomorci: 1969. {{COBISS|ID=5419776}}
#Bavec, Franjo: Bazoviška brigada: 1970. {{COBISS|ID=5423872}}
#Pavlin, Mile: Jeseniško-bohinjski odred: 1970. {{COBISS|ID=5420032}}
#Vilhar, Srečko ; Klun, Albert, 1926-2002: Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki: 1970. {{COBISS|ID=5426176}}
#Jerman, Ivan, 1900-1990: Pevski zbor Jugoslovanske armade Srečko Kosovel: 1970. {{COBISS|ID=5425920}}
#Kozina, Marjan: Simfonija [Glasbeni tisk] : [uredil in napisal uvod Ciril Cvetko: 1970. {{COBISS|ID=52742400}}
#Zborovske pesmi [Glasbeni tisk]: 1970. {{COBISS|ID=2517000}}
#Revolucija in umetnost : izbor slovenske partizanske grafike in risbe z motivi partizanskega zdravstva: 1971. {{COBISS|ID=18384129}}
#Adamič, Bojan, 1912-1995 ...: Samospevi [Glasbeni tisk] : 1943-1945: 1971. {{COBISS|ID=3578120}}
#Sunajko, Stevo: Sodelovanje slovenskih in hrvaških narodnoosvobodilnih enot 1941-1945: 1971. {{COBISS|ID=5426432}}
#Lotrič, Tone: Škofjeloški odred: 1971. {{COBISS|ID=5420288}} [https://znaci.org/00003/809.pdf znaci.org]
#Stiplovšek, Miroslav: Šlandrova brigada: 1971. {{COBISS|ID=5417472}}
#Ferlež, Ivan: Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941-1942: 1972. {{COBISS|ID=4077057}}
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Gubčeva brigada: 1972. {{COBISS|ID=2394376}}
#Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem. 1, Osrednje tiskarne: 1972. {{COBISS|ID=2199857}}
#Isaković - Rade, Radosav: Kosovelova brigada: 1973. {{COBISS|ID=578590}}
#Isaković, Radoslav: Kosovelova brigada: 1973. {{COBISS|ID=5424128}}
#Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem. 2, Primorske tiskarne: 1973. {{COBISS|ID=605470}}
#Vilhar, Srečko ; Klun, Albert, 1926-2002: Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih brigad: 1973. {{COBISS|ID=5427200}}
#Guček, Milan, 1917-1986: Šercerjeva brigada: 1973. {{COBISS|ID=1212465}}
#Pahor, Karol: Šest ljubezenskih [Glasbeni tisk]: 1973. {{COBISS|ID=1024730454}}
#Hribernik, Rudolf, 1921-2002: Dolomiti v NOB: 1974. {{COBISS|ID=5422080}}
#Tomšič, Janez, 1909-1987: Narodnoosvobodilni boj na Jadranu in slovenski pomorščaki: 1974. {{COBISS|ID=5427456}}
#Revolucija in umetnost : izbor slovenskih spomenikov NOB: 1974. {{COBISS|ID=4311303}}
#Polič, Radko, 1919-1988: Belokranjski odred: 1975. {{COBISS|ID=5421312}}
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Cankarjeva brigada: 1975. {{COBISS|ID=5417216}}
#Zadnik, Maks, 1926-: Istrski odred: 1975. {{COBISS|ID=5420544}}
#Hribovšek, Mitja: Prekmurska brigada: 1975. {{COBISS|ID=5424640}}
#Lah, Borivoj: Prva slovenska artilerijska brigada: 1975. {{COBISS|ID=4077825}}
#Dolenc, Milan, 1907-1993: Veterinarska služba v NOB na Slovenskem: 1975. {{COBISS|ID=5427712}}
#Kalinšek, Ivan: Zdravljenje ranjencev v SCVPB (slovenski centralni vojno partizanski bolnici): 1975. {{COBISS|ID=5427968}}
#Fajdiga, Mirko, 1922-2012: Zidanškova brigada: 1975. {{COBISS|ID=5417984}}
#Peskar, Jože, 1923-: Dolenjski odred: 1976. {{COBISS|ID=5421568}} [https://znaci.org/00003/7xx.php?bk=821 Znaci.org]
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Dvanajsta brigada: 1976. {{COBISS|ID=5418240}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002 ...: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem : 1941-1945: 1976. {{COBISS|ID=6356737}}
#Krall, Jože: Partizanske tiskarne na Slovenskem. 3, Gorenjske in štajerske tiskarne: 1976. {{COBISS|ID=605726}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002 ...: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem : 1941-1945: 1977. {{COBISS|ID=10026241}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945: 1978. {{COBISS|ID=4309761}}
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Pohod štirinajste : vojno-zgodovinska študija o pohodu XIV. divizije NOV in POJ iz Suhorja v Beli krajini skozi Hrvaško na Štajersko in o njenih bojih od 6. I do 26. II 1944: 1978. {{COBISS|ID=12584199}}
#Jan, Ivan, 1921-2007: Kokrški odred : narodnoosvobodilni boj pod Karavankami: 1980. {{COBISS|ID=5420800}}
#Strle, Franci, 1927-1991: Tomšičeva brigada. [1], Uvodni del: 1980. {{COBISS|ID=14337792}}
#Krall, Jože: Partizanske ciklostilne tehnike v slovenskem Primorju: 1981. {{COBISS|ID=5426944}}
#Strle, Franci, 1927-1991: Tomšičeva brigada. [1], Uvodni del: 1981. {{COBISS|ID=5415680}}
#Guček, Milan, 1917-1986: Bojna pot Šercerjeve brigade: 1982. {{COBISS|ID=19893767}}
#Kiauta, Ladislav: Bračičeva brigada. Del 1: 1982. {{COBISS|ID=24157703}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002: Oris narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem : 1941-1945: 1982. {{COBISS|ID=13070081}}
#Revolucija in umetnost : izbor slovenske partizanske grafike in risbe: 1982. {{COBISS|ID=5564928}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Bojna pot Prešernove brigade: 1983. {{COBISS|ID=554270}}
#Stiplovšek, Miroslav: Bojna pot Šlandrove brigade: 1983. {{COBISS|ID=23178759}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Gradnikova brigada: 1983. {{COBISS|ID=5416704}}
#Kozina, Marjan: Pet pesmi Marjana Kozine [Glasbeni tisk]: 1983. {{COBISS|ID=671796}}
#Ambrožič, Lado, 1908-2004: Petnajsta divizija: 1983. {{COBISS|ID=3302969}}
#Ferenc, Tone, 1927-2003: Primorska pred vseljudsko vstajo 1943 : Južnoprimorski odred in Gregorčičeva brigada: 1983. {{COBISS|ID=4082177}}
#Škodnik, Vanda: Od invalidskega do partizanskega pevskega zbora : hej, to naši partizani pojo: 1984. {{COBISS|ID=24934407}}
#Mlakar, Boris, 1947-: Pohod 30. divizije NOV in POJ v Beneško Slovenijo: 1984. {{COBISS|ID=492873}}
#Guček, Milan, 1917-1986: Šercerjeva brigada. Del 1, Strmi lazi: 1984. {{COBISS|ID=5415936}}
#Guček, Milan, 1917-1986: Šercerjeva brigada. Del 2, Pekoči sneg: l984. {{COBISS|ID=5416192}}
#Guček, Milan, 1917-1986: Šercerjeva brigada. Del 2, Pekoči sneg: 1984. {{COBISS|ID=19894791}}
#Lah, Borivoj: Artilerija 9. korpusa: 1985. {{COBISS|ID=1235998}}
#Lah, Borivoj: Artilerija 9. korpusa: 1985. {{COBISS|ID=5428480}}
#Kraševec, Velimir: Dolenjski puntarji : Zapadnodolenjski odred: 1985. {{COBISS|ID=5421824}}
#Petelin, Stanko, 1924-1984: Enaintrideseta divizija: 1985. {{COBISS|ID=5428224}}
#Ikovic, Anton ; Linasi, Marjan: Koroško partizansko zdravstvo : (na Koroškem in Solčavskem): 1985. {{COBISS|ID=2127369}}
#Fajdiga, Mirko, 1922-2012: Pohorski partizani 1943 : od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade: 1985. {{COBISS|ID=4079873}}
#Kraševec, Velimir: Zapadnodolenjski odred: 1985. {{COBISS|ID=496969}}
#Vulikić, Velimir: Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem: 1985. {{COBISS|ID=23419655}}
#Črnugelj, Franc: Na zahodnih mejah - 1943 : Briškobeneški odred in 3. soška (20.) brigada: 1986. {{COBISS|ID=4674361}}
#Črnugelj, Franc: Na zahodnih mejah 1943 : Briškobeneški odred in 3. soška (20.) brigada: 1986. {{COBISS|ID=1398793}}
#Korošec, Branko, 1927-1999: Partizanska kartografija : prispevek k orisu vojaške geodetske in kartografske dejavnosti med narodnoosvobodilno vojno na Slovenskem 1941-1945: 1986. {{COBISS|ID=5428736}}
#Strle, Franci, 1927-1991: Tomšičeva brigada. [2], 1942-1943: 1986. {{COBISS|ID=14685952}}
#Deset samospevov iz časa narodnoosvobodilnega boja [Glasbeni tisk]: 1987. {{COBISS|ID=2284034}}
#Vresnik, Drago: Druga brigada Vojske državne varnosti - Narodne obrambe : (prispevek k zgodovini VDV Slovenije): 1987. {{COBISS|ID=5424896}}
#Ževart, Milan: Lackov odred : Lackova četa, Lackov bataljon, Pohorski-Lackov odred: 1988. {{COBISS|ID=3944448}}
#Vresnik, Drago: Tretja brigada Vojske državne varnosti Narodne obrambe : (prispevek k zgodovini VDV-NO Slovenije): 1988. {{COBISS|ID=3984128}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002: Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945 na Slovenskem: 1989. {{COBISS|ID=14201088}}
#Strle, Franci, 1927-1991: Tomšičeva brigada. [3], 1943: 1989. {{COBISS|ID=14338304}}
#Lah, Borivoj: Ljubljanska brigada: 1990. {{COBISS|ID=18546944}} [https://znaci.org/00003/768.pdf znaci.org]
#Stepančič, Miroslav: Partizansko gospodarstvo in oskrba partizanske vojske na Dolenjskem in Notranjskem 1941-1945: 1990. {{COBISS|ID=8026624}}
#Mihevc, Mira: Pogumna zvesta četa : [nastanek in razvoj zaščitne enote vojaškopolitičnega vodstva narodnoosvobodilnega boja Slovenije 1942-1943]: 1990. {{COBISS|ID=20518144}}
#Kraševec, Velimir: Deveta kočevska brigada: 1991. {{COBISS|ID=26983424}}
#Budna Kodrič, Nataša ; Dežman, Jože ; Lušina, Janez: Gorenjski partizan : Gorenjski odred 1942-1945: 1992. {{COBISS|ID=31206144}}
#Cerar, Srečko ; Škrk, Gracijan: Gradili smo : Inženirska (gradbena) brigada 7. korpusa slovenske narodnoosvobodilne vojske: 1992. {{COBISS|ID=29932800}}
#Jan, Ivan, 1921-2007: Odstrte zavese : okupator in gorenjsko domobranstvo: 1992. {{COBISS|ID=29591552}}
#Jan, Ivan, 1921-2007: Odstrte zavese : okupator in gorenjsko domobranstvo: 1992. {{COBISS|ID=30137088}}
#Teropšič, Tomaž: Kozjanski odred: 1993. {{COBISS|ID=32562689}}
#Marolt, Jože, 1924-2009: Šercerjeva brigada na Štajerskem: 1993. {{COBISS|ID=34286337}}
#Štukelj, Polde: Šolanje za zmago: 1993. {{COBISS|ID=34127360}}
#Fajdiga, Mirko, 1922-2012: Bračičeva brigada na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem. Del 2: 1994. {{COBISS|ID=35651329}}
#Jan, Ivan, 1921-2007: Odstrte zavese II. Okupator in gorenjsko domobranstvo: 1994. {{COBISS|ID=40590848}}
#Majcen, Franček, 1921-2001: Prekmurska četa : med Muro in Rabo : prispevek k zgodovini NOB v Prekmurju: 1994. {{COBISS|ID=12404}}
#Mihevc, Mira: Na nevarnih poteh : [razvoj zaščitne enote vojaško političnega vodstva narodnoosvobodilnega boja Slovenije 1943-1945]: 1995. {{COBISS|ID=52670464}}
#Strle, Franci, 1927-1991: Tomšičeva brigada. [4], 1944: 1995. {{COBISS|ID=36819457}}
#Grgič, Silvo: Zločini okupatorjevih sodelavcev : (monografija v treh knjigah). Knj. 1, Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani: 1995. {{COBISS|ID=49421824}}
#Lah, Borivoj: Od Kobarida do Trsta : boji 30. divizije v štirinajstih ofenzivah: 1996. {{COBISS|ID=56443904}}
#Bavec, Franjo: Na zahodnih mejah - 1945. Operativni štab 9. korpusa za Zapadno Primorsko : (november 1944-maj 1945): 1997. {{COBISS|ID=69124096}}
#Grgič, Silvo: Zločini okupatorjevih sodelavcev : (monografija v treh knjigah). Knj. 2, Umorjeni aktivisti in simpatizerji Osvobodilne fronte ter drugi Slovenci: 1997. {{COBISS|ID=65232128}}
#Vratuša, Anton: Iz verig v svobodo : Rabska brigada: 1998. {{COBISS|ID=75439872}}
#Lah, Borivoj: Štirikrat čez Sočo : osvobodilni boj primorskega ljudstva v brigadi Simona Gregorčiča: 1999. {{COBISS|ID=79524608}}
#Klanjšček, Zdravko, 1925-2002 ; Petelin, Stanko, 1924-1984: Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske : 1943-1945: 1999. {{COBISS|ID=98889984}}
#Vresnik, Drago ; Jerkič, Branko: Zaščita in boj za svobodo : 1944-1945 : poveljstvo Vojske državne varnosti - 1. slovenska divizija Narodne obrambe, Prva brigada VDV - NO: 1999. {{COBISS|ID=103578368}}
#Grgič, Silvo: Zločini okupatorjevih sodelavcev : (monografija v treh knjigah). Knj. 3, V bojih z okupatorjevimi sodelavci padli slovenski partizani: 2002. {{COBISS|ID=115962368}}
#Guštin, Damijan, 1955- ; Premk, Martin: Notranjski odredi : I. april 1942 - julij 1942, II. september 1942 - december 1942, III. december 1942 - maj 1943, IV. november 1943 - maj 1945: 2004. {{COBISS|ID=214757120}}

===Digitaliziran taboriščni tisk Knjižnice Muzeja novejše in sodobne zgodovine===

* Dahavski poročevalec | 2. maj 1945, številka 1 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor
COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 3. maj 1945 | številka 2 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID:  | 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 4. maj 1945 | številka 3 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 5. maj 1945 | številka 4 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 7. maj 1945 | številka 5 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 | Dahavski poročevalec | 8. maj 1945 | številka 6 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 9. maj 1945 | številka 7 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 10. maj 1945 | številka 8 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 11. maj 1945 | številka 9 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 12. maj 1945 | številka 10 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 13. maj 1945 | številka 11 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 14. maj 1945 | številka 12 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 15. maj 1945 | številka 13 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 16. maj 1945 | številka 14 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  | Dahavski poročevalec | 17. maj 1945 | številka 15 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 18. maj 1945 | številka 16 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 20. maj 1945 | številka 18 [i. e. 17] | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 22. maj 1945 | številka 18 a [i. e. 18] | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 23. maj 1945 | številka 19 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 24. maj 1945 | številka 20 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 25. maj 1945 | številka 21 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 26. maj 1945 | številka 22 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541  
* Dahavski poročevalec | 27. maj 1945 | številka 23 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 29. maj 1945 | številka 24 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 30. maj 1945 | številka 25 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 31. maj 1945 | številka 26 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 1. junij 1945 | številka 27 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 2. junij 1945 | številka 28 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* Dahavski poročevalec | 3. junij 1945 | številka 29 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541
* »Ne moremo z vami – toda ne pozabite nas&quot; | Avtor: | Božidar Pengov | Leto: | 3. junij 1945 | številka 29 - priloga | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* Dahavski poročevalec | 5. junij 1945 | številka 30 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | COBISS ID: 5180787 | Signatura: P3 TT 1 | Inventarna številka: 400000541 
* 3. junij 1945 | Jež za žico | 1. junij 1945 | številka 1 | Založnik: Kulturno-propagandni odsek Jugoslovanskega narodnega odbora | COBISS ID: 5180275 | Signatura: P3 TT 2 | Inventarna številka: 400000544  
* Vestnik | 28. maj 1945 | številka 1 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | Signatura: P3 TT 3
* Vestnik | 4. junij 1945 | številka 2 | Založnik: Jugoslovanski narodni odbor | Signatura: P3 TT 3

Urednica Darja Urbanc, datum zadnje posodobitve 4. 12. 2023 

===Digitalizirana partizanska literatura Knjižnice Muzeja novejše in sodobne zgodovine ===

Urednica Darja Urbanc, datum zadnje posodobitve 4. 12. 2023

*Partizan, naš slovenski partizan | Maks Ažnik (avtor); Bogomir Premelč (ilustrator) | 1944 | 21 str., ilustr., 22 cm | Propagandni odsek JPO IX. korpusa NOV in POJ | COBISS ID: 14284082 | D3 PT 23 | Inventarna številka: 300000023
*O vzgoji novega rodu | Ivan Bertoncelj - Janoš | 1944 | D3 PT 38 | Inventarna številka: 300000038
*Ob stoletnici rojstva pisatelja Josipa Jurčiča | France Bevk | 1944 | D3 PT 40 | Inventarna številka: 300000040
*Birokrat: skeč | 1945 | D3 PT 41 | Inventarna številka: 300000041
*Tako so nas učili   | Jože Bon | 194? | D3 PT 44 | Inventarna številka: 300000044
*Gospod Lisjak | Matej Bor (ps.) - Vladimir Pavšič | 1944 | D3 PT 46 | Inventarna številka: 300000046
*Pesmi | Matej Bor (ps.) - Vladimir Pavšič | 1944 | D3 PT 49 | Inventarna številka: 300000049
*Previharimo viharje | Matej Bor (ps.) - Vladimir Pavšič | 1942 | D3 PT 53 | Inventarna številka: 300000053
*Raztrganci | Matej Bor (ps.) - Vladimir Pavšič | 194? | D3 PT 54 | Inventarna številka: 300000054
*Borba proti tankom | 1944 | D3 PT 57 | Inventarna številka: 300000057
*Borbene vaje | 1944 | COBISS ID: 158749955 | D3 PT 58 | Inventarna številka: 300000058
*Borbene vaje posameznika | 1945 | COBISS ID: 96067072 | D3 PT 59 | Inventarna številka: 300000059
*Borimo se | Nikolaj Pirnat (umetnik) | 1944 | D3 PT 61 | Inventarna številka: 300000061
*Deklaracija nove jugoslovanske vlade maršala Tita | 1944 | D3 PT 91 | Inventarna številka: 300000091
*Borbene vaje. II, Desetina | 1944 | D3 PT 98 | Inventarna številka: 300000098
*Drugo zasedanje AVNOJ-a | 1944 | D3 PT 131 | Inventarna številka: 300000131
*Enotna vlada Jugoslavije | 1945 | D3 PT 143 | Inventarna številka: 300000143
*K. L. Mauthausen | Božo Flander - Florjan | 1944 | D3 PT 155 | Inventarna številka: 300000155
*Izbrane pesmi | Simon Gregorčič | 1944 | D3 PT 170 | Inventarna številka: 300000170  | Izbrane pesmi
*Simon Gregorčič | 1944 | D3 PT 171 | Inventarna številka: 300000171
*Ob stoletnici pesnikovega rojstva: 1844–1944 | Simon Gregorčič | 1944 | D3 PT 172 | Inventarna številka: 300000172
*Devet Gregorčičevih | Simon Gregorčič | 1944 | D3 PT 174 | Inventarna številka: 300000174
*Protiletalska obramba | Slavko Grum | 1943 | D3 PT 175 | Inventarna številka: 300000175
*Razstrelivo in njegov uporaba | Slavko Grum | 1943 | D3 PT 176 | Inventarna številka: 300000176
*Hej junaki | 1945 | D3 PT 179 | Inventarna številka: 300000179
*Kronika XIV. divizije | Vera Hreščak | 1944 | D3 PT 183 | Inventarna številka: 300000183
*Mauthausen | France Hribar - Savinjšek | 1943 | D3 PT 184 | Inventarna številka: 300000184
*Slovenska mati | Vinko Šumrada | 1944 | D3 PT 186 | Inventarna številka: 300000186
*Inženjerec. Št. 4 | 1945 | D3 PT 188 | Inventarna številka: 300000188
*Izbor pesmi in proze za naše prireditve. | I, Recitacije | 1945 | D3 PT 190 | Inventarna številka: 300000190
*Izjava treh osnovnih skupin v OF! | 1944 | D3 PT 192 | Inventarna številka: 300000192
*Izvlečki iz snovi političnih ur | 1945 | D3 PT 199 | Inventarna številka: 300000199
*Kaj je in kaj hoče Osvobodilna fronta slovenskega naroda | Oskar Šavli - Jakob | 1943 | D3 PT 204 | Inventarna številka: 300000204
*Poziv britanskega vojaškega zastopnika za Slovenijo majorja Jonesa oficirjem bivše Jugoslovanske vojske | William M. Jones | 1943 | D3 PT 211 | Inventarna številka: 300000211
*Pesmi | Karel Destovnik - Kajuh | 1944 | D3 PT 224 | Inventarna številka: 300000224
*Drugo zasedanje AVNOJ-a in slovenski narod | Edvard Kardelj | 1944 | D3 PT 243 | Inventarna številka: 300000243
*Klevete in resnica o komunizmu | 1944 | D3 PT 251 | Inventarna številka: 300000251
*Komunisti in vera | Edvard Kardelj | 1944 | D3 PT 263 | Inventarna številka: 300000263
*O današnjih glavnih nalogah | Edvard Kardelj | 1945 | D3 PT 266 | Inventarna številka: 300000266
*Na poti v svobodo | Ladislav Kiauta | 1944 | D3 PT 280 | Inventarna številka: 300000280
*Obtožujemo!: grozodejstva nemškega internacijskega taborišča | Ladislav Kiauta | 1944 | D3 PT 281 | Inventarna številka: 300000281
*Boj birokratizmu, karerizmu in drugim nezdravim pojavom! | Boris Kidrič | 1944 | D3 PT 283 | Inventarna številka: 300000283
*Dve leti Osvobodilne fronte: historiat | Boris Kidrič | 1943 | D3 PT 286 | Inventarna številka: 300000286
*Dve vojski, dva značaja in dva namena | Boris Kidrič | 1943 | D3 PT 295 | Inventarna številka: 300000295
*O graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije | Boris Kidrič | 1944 | D3 PT 303 | Inventarna številka: 300000303
*Referat o politični vzgoji narodnih množic, o množičnem delu in organizacijskih vprašanjih Osvobodilne fronte | Boris Kidrič | 1944 | D3 PT 312 | Inventarna številka: 300000312
*3. leto Osvobodilne fronte | Boris Kidrič | 1944 | D3 PT 316 | Inventarna številka: 300000316
*Zavarovanje edinic na mestu | Mile Kilibarda | 1944 | D3 PT 319 | Inventarna številka: 300000319
*Ključ dogovorjenih znakov | 1944 | D3 PT 322/1 | Inventarna številka: 300000322
*Ključ dogovorjenih znakov. II | 1944 | D3 PT 322/2 | Inventarna številka: 300000322
*Mati | Mile Klopčič | 1944 | D3 PT 323 | Inventarna številka: 300000323
*Pesmi naših borcev. I | 1944 | COBISS ID: 1101844830 | D3 PT 325 | Inventarna številka: 300000325
*Pesmi naših borcev. II | 1944 | COBISS ID: 1101844830 | D3 PT 326 | Inventarna številka: 300000326
*Bataljon | Bogo Flander – Klusov Joža | 1944 | COBISS ID: 8015157 | D3 PT 327 | Inventarna številka: 300000327
*Gorenjski junaki | Bogo Flander – Klusov Joža | 194? | D3 PT 329 | Inventarna številka: 300000329
*Partizanski soneti | France Kosmač | 1944 | D3 PT 349 | Inventarna številka: 300000349
*Kriptografija: nauk o tajni pisavi | 1944 | D3 PT 371 | Inventarna številka: 300000371
*Kronike Toneta Veseljaka | 1944 | D3 PT 380 | Inventarna številka: 300000380
*Zavzemanje naseljenih mest | Ivan Lokovšek - Jan | 1944 | D3 PT 415 | Inventarna številka: 300000415
*Rab | Silverij Pakiž – S. Matejev | 1944 | COBISS ID: 57592833 | D3 PT 431 | Inventarna številka: 300000431
*Material | 1945 | D3 PT 433 | Inventarna številka: 300000433
*Naj pesem naša zadoni | 1944 | COBISS ID: 4902240 | D3 PT 472 | Inventarna številka: 300000472
*Partizanske pesmi | 1943 | COBISS ID: 130496515 | D3 PT 473 | Inventarna številka: 300000473
*Naša pesem | 1944 | D3 PT 491 | Inventarna številka: 300000491
*Naša prireditev. 1 | 1944 | D3 PT 494 | Inventarna številka: 300000494
*Naša prireditev. 1 | 194? | D3 PT 498 | Inventarna številka: 300000498
*Naše vojaške delavnice | 1945 | D3 PT 501 | Inventarna številka: 300000501
*Naši pesniki novemu rodu | 1943 | D3 PT 504 | Inventarna številka: 300000504
*Naši pesniki novemu rodu. Snopič 2 | 1943 | D3 PT 507 | Inventarna številka: 300000507
*Navodila za rušenje železnic | 1944 | D3 PT 534 | Inventarna številka: 300000534
*Nove žene | 194? | D3 PT 552 | Inventarna številka: 300000552
*Uporaba protioklopne puške in topa | 1943 | D3 PT 596 | Inventarna številka: 300000596
*Osnovni pojmi topografije in čitanje kart | 1944 | D3 PT 597 | Inventarna številka: 300000597
*Naša pesem | 1944 | COBISS ID: 130483971 | D3 PT 600 | Inventarna številka: 300000600
*Poveljevanje v borbi | 1943 | D3 PT 602 | Inventarna številka: 300000602
*Partizanska čitanka | 1944 | D3 PT 605 | Inventarna številka: 300000605
*Partizanska pesem | 1945 | COBISS ID: 93553408 | D3 PT 606 | Inventarna številka: 300000606
*Partizanska pesmarica | 1944 | D3 PT 609 | Inventarna številka: 300000609
*Partizanske | 194? | D3 PT 611 | Inventarna številka: 300000611
*Partizanske pesmi | 1944 | D3 PT 613 | Inventarna številka: 300000613
*Partizanske deklamovanke | 1944 | D3 PT 623 | Inventarna številka: 300000623
*Partizanska mati | Janez Perovšek - Pelko | 1944 | D3 PT 628 | Inventarna številka: 300000628
*Pravljica o Osvobodilni fronti | Janez Perovšek - Pelko | 1944 | D3 PT 630 | Inventarna številka: 300000630
*Pesmi | 194? | D3 PT 634 | Inventarna številka: 300000634
*Pesmi | 1944 | D3 PT 635 | Inventarna številka: 300000635
*Zbirka partizanskih pesmi | 194? | D3 PT 636 | Inventarna številka: 300000636
*Pesmi | 1944 | D3 PT 639 | Inventarna številka: 300000639
*Pesmi borcev XXXI. divizije | 194? | D3 PT 642 | Inventarna številka: 300000642
*Pesmi naših borcev | 1944 | D3 PT 644 | Inventarna številka: 300000644
*Domovi, ječe, gozdovi | Nikolaj Pirnat | 1944 | D3 PT 658 | Inventarna številka: 300000658
*Naša borba | Nikolaj Pirnat, France Mihelič | 1944 | COBISS ID: 13849234 | D3 PT 659 | Inventarna številka: 300000659
*Pijonirske igre | 1945 | COBISS ID: 2036204 | D3 PT 660 | Inventarna številka: 300000660
*Otroške narodne pesmi | 1945 | COBISS ID: 12131122 | D3 PT 661 | Inventarna številka: 300000661
*Gregorčičeva pesmarica | 1944 | COBISS ID: 7972149 | D3 PT 662 | Inventarna številka: 300000662
*Otroške pesmi | Makso Pirnik | 1944 | COBISS ID: 1295475 | D3 PT 663 | Inventarna številka: 300000663
*Pesmi za mladenke | 1944 | COBISS ID: 30572 | D3 PT 664 | Inventarna številka: 300000664
*Pesmi za mladenke | 1944 | COBISS ID: 7855544 | D3 PT 665 | Inventarna številka: 300000665
*Aki | Vitomil Zupan - Pit | 1944 | COBISS ID: 10494770 | D3 PT 667 | Inventarna številka: 300000667
*Pouk o streljanju z artilerijskimi orožji | 1944 | D3 PT 691 | Inventarna številka: 300000691
*Prešeren: glasnik naše borbe in naše svobode | 1945 | D3 PT 705 | Inventarna številka: 300000705
*Priročnik za diverzante | 194? | D3 PT 720 | Inventarna številka: 300000720
*Priročnik za telefonijo s pravilnikom za telefonsko službo NOV in PO Slovenije | 194? | D3 PT 722 | Inventarna številka: 300000722
*Registrirajte železniški promet | 194? | D3 PT 759 | Inventarna številka: 300000759
*Sabotaže | 1944 | D3 PT 770 | Inventarna številka: 300000770
*Saboterji tipa ''Bullit'' | Atepin | 1944 | D3 PT 771 | Inventarna številka: 300000771
*Samoizobraževanje oficirjev | 194? | D3 PT 772 | Inventarna številka: 300000772
*Pesmi | Tone Seliškar | 1944 | D3 PT 776 | Inventarna številka: 300000776
*Sovražnik: pesmi | Tone Seliškar | 1944 | D3 PT 777 | Inventarna številka: 300000777
*Seznam črk Partizanske tiskarne | 1944 | D3 PT 779 | Inventarna številka: 300000779
*Seznam črk grafike 11 A | 1944 | D3 PT 780 | Inventarna številka: 300000780
*Slovenija: priročnik za zemljepise | 1945 | D3 PT 796 | Inventarna številka: 300000796
*Slovenske partizanske pesmi | 1942 | D3 PT 800 | Inventarna številka: 300000800
*Srečanje: slika iz dnevov srečanja med Rdečo armado in NOV Slovenije | 1945 | D3 PT 808 | Inventarna številka: 300000808
*Stoletnica Prešernove »Zdravljice« | 1944 | D3 PT 874 | Inventarna številka: 300000874
*Strategija in taktika osvobodilne borbe | 194? | D3 PT 875 | Inventarna številka: 300000875
*Štirje bratje: skeč | 1945 | D3 PT 896 | Inventarna številka: 300000896
*Od Prešerna do danes: izbor recitacijskih tekstov | 1944 | D3 PT 907 | Inventarna številka: 300000907
*Partizanske pesmi: izbor pesmi za recitiranje  na naših prireditvah | 1944 | COBISS ID: 7974453 | D3 PT 908 | Inventarna številka: 300000908
*Govor mladim oficirjem NOV in POJ | Josip Broz - Tito | 1944 | D3 PT 911 | Inventarna številka: 300000911
*Vera je v nevarnosti | Danilo Milič | 1944 | D3 PT 973 | Inventarna številka: 300000973
*Beseda o Osvobodilni fronti | Jospi Vidmar | 1943 | D3 PT 988 | Inventarna številka: 300000988
*Pesmi padlim borcem | Oto Vrhunec - Blaž | 1944 | D3 PT 1049 | Inventarna številka: 300001049 |

===Kartoteka Muzeja novejše zgodovine===

Na enem skenu sta  dve kartici, naslednji sken je hrbtna stran teh dveh kartic. Če je naslednji sken spet prva stran nove kartice, pomeni, da prejšnji ni imel hrbtne strani, kjer pa je na hrbtni strani teksta več kot eno stran, pa je najprej le prednja stran (sama), potem pa dve kartici hrbtnih strani. -- Urban Pipan

[https://slov.si/doc/mnz.xlsx Excellovo tabelo spomenikov] je za prepis vsebine s posnetkov pripravil Miloš Kermavnar. -[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 10:34, 2. marec 2023 (CET), dopolnjeno --[[Uporabnik:Hladnikm|Hladnikm]] ([[Uporabniški pogovor:Hladnikm|pogovor]]) 17:29, 23. marec 2023 (CET)

*[https://slov.si/mnz/akcije Akcije in borbe]
*[https://slov.si/mnz/celje Celje]
*[https://slov.si/mnz/gorica Gorica]
*[https://slov.si/mnz/novomesto Novo mesto]
*[https://slov.si/mnz/koper Koper]
*[https://slov.si/mnz/ljubljana Ljubljana]
*[https://slov.si/mnz/ljubljana_mesto Ljubljana mesto]
*[https://slov.si/mnz/murska_sobota Murska Sobota]
*[https://slov.si/mnz/koroska Koroška] -- rezervirano Stane Gradišnik
*[https://slov.si/mnz/gradnje Partizanske gradnje]
*[https://slov.si/mnz/posebnosti Posebnosti]
**[https://slov.si/mnz/spomeniki Spomeniki in plošče]
**[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni Spomeniki po vojni]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/celje Celje] -- Stane Gradišnik {{opravljeno}}
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/gorica Gorica]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/koper Koper]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/kranj Kranj]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/ljubljana Ljubljana]
***[https://slov.si/mnz/spomeniki_po_vojni/maribor Maribor]
*[https://slov.si/mnz/razno Razno]
*[https://slov.si/mnz/sovrazniki Sedeži sovražnih formacij]
*[https://slov.si/mnz/skladisca Skladišča]
*[https://slov.si/mnz/sole Šole]
*[https://slov.si/mnz/intendanca Trgovska mreža, intendanca]

==Ljubljana==

*''Ljubljana, mesto heroj: 30 let svobode''. Ur. Ivica Bozovičar idr. 1975 {{COBISS|ID=7534642}}
*Vilko Menard: ''Kronika NOB terenov Tržaška cesta - Kozarje in &quot;Lado Miklavc&quot; Vič, Brdo, Vrhovci''. Ljubljana, 1971 {{COBISS|ID=3867697}}  
*Ludvik Golob: ''Ljudje izpod Mokrca in Kureščka v NOB 1941-1945: [kronika krajevne skupnosti Golo-Zapotok]''. Ljubljana, 1983, 2001.
*[https://slov.si/doc/kronika_zb_ljubljana_2021.pdf ''Zbornik spominov in akcije: 80 let OF in upora''.] Ljubljana: Mestni odbor ZZB za vrednote NOB Ljubljana, 2021. {{COBISS|ID=61165059}}
*Pavle Lešnjak, Djuro Šmicberger: ''Uporni Bežigrad''. Ljubljana: SZDL, 1989 (Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana-Bežigrad, 3).
*Gozdana Miglič: [https://slov.si/doc/spomin_je_moc.pdf ''Spomin je moč: Pomniki revolucije v občini Ljubljnana-Šiška.] 1985.
*[http://www.zeleniprstan.si/ Društvo Zeleni prstan Ljubljana]
*[https://www.dnevnik.si/1042735144 Drevesa na PST lahko tudi podarite ali posvojite.] ''Dnevnik'' 6. 5. 2016.
*[https://www.svobodnabeseda.si/nusa-kersevan-predsednica-drustva-zeleni-prstan/ Nuša Kerševan, predsednica društva Zeleni prstan.] ''Svobodna beseda'' 1996.
*Nejc Grilc: [https://www.delo.si/prosti-cas/rekreacija/zeleni-prstan-ljubljane/ Zeleni prstan Ljubljane.] ''Delo'' 4. 5. 2018.

==Gorenjska==

*''Gorenjski partizan: Gorenjski odred 1942-1945'' (1992). {{COBISS|ID=31206144}}
*Ivan Križnar: ''Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in NOB'' (2000). {{COBISS|ID=106096896}}
*Janez Gerčar: ''Begunje''. 1969 [https://znaci.org pdf]
*Jože Vidic: ''Beg z morišča''. Ljubljana: Borec, 1971. [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_1.docx 1. del], [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca_2.docx 2. del], [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca1.pdf pdf 1] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca2.pdf pdf 2] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca3.pdf pdf 3] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca4.pdf pdf 4] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca5.pdf pdf 5] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca6.pdf pdf 6] [https://slov.si/doc/vidic_beg_z_morisca7.pdf pdf 7]
*Bogdan Osolnik in Svetko Kobal: ''Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944--1945''. Ljubljana: ZB NOB, 1998. [https://slov.si/doc/pokrajinska_tehnika_za_gorenjsko.pdf pdf], na voljo tudi docx
*Marijan Masterl: [https://slov.si/doc/marijan%20masterl%20osolnik.pdf Skupaj sta padla v partizanih istega dne, pa vendar vsak sebi.] ''Loški razgledi''  37 (1990), 314.
*Marko Vraničar: [https://slov.si/doc/marko%20vrani%C4%8Dar%20pokopali%C5%A1%C4%8De%20v%20loki.pdf Partizansko pokopališče v Lipici.] ''Loški razgledi''  57 (2010). 287–292.
*Januš Šivic: ''Zgodovina železniškega mosta v Mostah in z njim povezanih dogodkov''. Žirovnica, 2022. {{COBISS|ID=107300099}} 
*Franc Legat: [https://slov.si/doc/legat_uprli_smo_se.pdf ''Uprli smo se''.] Zabreznica, 2010. 48 str.
* Irena Jereb Filipič, Milena Sitar idr.: [https://slov.si/doc/sitar_solstvo.pdf ''Ti si mene naučila brati: Partizansko šolstvo na Žirovskem, v Poljanski dolini in zgornjem delu Selške doline''.]  Ljubljana: Modrijan, 2018.
* Bogdan Osolnik: ''Posvetovanje gorenjskih aktivistov OF na Jelovici, 13.-15. maja 1944''. --- Miroslav Stiplovšek: ''Razvoj in delovanje organizacij OF v kamniškem okrožju spomladi 1944.'' Domžale: Občinska konferenca SZDL Domžale, Kulturna skupnost Domžale, 1984 (Ob XV. zboru gorenjskih aktivistov v Mengšu).
*Franc Ekar: [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1962_02.pdf#page=85 Partizanska kurirska pot.] ''Planinski vestnik'' febr. 1962. 83&amp;ndash;86.
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Gorenjska partizanska pot [Kartografsko gradivo] + Dnevnik z Gorenjske partizanske poti. 1965, 1981.
*[https://slov.si/doc/kolesarski_maraton_1980.pdf ''Kolesarski maraton ob pomnikih padlih borcev in talcev NOV''.] Hrastje Prebačevo: Športno društvo Jakob Štucin - Kolesarska sekcija, 1980.
*[https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Stolpersteine_in_Ljubljana Stolpersteine in Ljubljana.] Wikimedia Commons.
*''Spominska obeležja NOB občine Kamnik: Ob trideseti obletnici osvoboditve''. 1975. (Slovanka RP M C 3612) 
*[http://www.slov.si/doc/kamniski_spomeniki.pdf ''Vodnik po poti spominov NOB občine Kamnik''.] ZZB NOV, 1988. {{opravljeno}}
*Danijel Kaštrun: ''Kronika župnije Sela pri Kamniku: 1903-2016''. 2017 (dostopno samo v knjižnici F. Balantiča v Kamniku).
*''Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini'', 1979. {{opravljeno}}
*''Od spomenika do spomenika v občini Tržič''. Tržič, 1981 {{opravljeno}}
*Spomeniki NOB in ljudske revolucije, grobovi in grobišča borcev NPV, talcev in žrtev fašističnega nasilja v občini Jesenice. Kranj: Zavod za spomeniško varstvo, februar 1982. {{opravljeno}}
**[http://slov.si/doc/ks_blejska_dobrava.pdf KS Blejska Dobrava]
**[http://slov.si/doc/ks_dovje_mojstrana.pdf KS Dovje-Mojstrana]
**[http://slov.si/doc/ks_hrusica.pdf KS Hrušica]
**[http://slov.si/doc/ks_javornik_koroska_bela.pdf KS Javornik - Koroška Bela]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_plavz.pdf KS Jesenice Plavž]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_mezakla.pdf KS Jesenice Podmežakla, Mežakla]
**[http://slov.si/doc/ks_jesenice_sava_zelezarna.pdf KS Jesenice Sava, Železarna]
**[http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora]
**[http://slov.si/doc/ks_planina_pod_golico.pdf KS Planina pod Golico]
**[http://slov.si/doc/ks_ratece_planica.pdf KS Rateče-Planica]
**[http://slov.si/doc/obcina_zirovnica.pdf Občina Žirovnica]
*''Gorenjska v borbi za svobodo'', 1&amp;ndash;5 (1959&amp;ndash;1961) [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-W5H3L469/7e643f12-e881-404f-a5d7-12ed1efdd0f1/PDF dLib 1] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-GWBX8UL1/dfc86fc9-d01f-4a80-a514-18ae3192224e/PDF dLib 2] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-OUHNN2M7/02bbc9be-c215-42d0-87f1-c55cc56aba51/PDF dLib 3] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-F2QHK1Y8/9fa35bdb-faa4-49b5-82ae-999218529b13/PDF dLib 4] [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YXTXRAVT/72245bab-4e09-4a38-acce-dc90048eb1f1/PDF dLib 5]
*Mina Mušinović: ''Javni spomeniki 19. in 20. stoletja na Gorenjskem''. Doktorska disertacija, 2013.
*Alojz Kos: Po poti spominov: Spominska znamenja NOB in socialistične revolucije v občini Radovljica. ''Radovljiški zbornik'' 1990. {{opravljeno}}
*Stane Krapež. ''Pomniki NOB na Škofjeloškem''. Ljubljana: Borec, 1986. {{COBISS|ID=5854265}}
*[https://zbnobskofjaloka.weebly.com/spomeniki-nob-na-scaronkofjeloscaronkem.html Spomeniki NOB na Škofjeloškem]: Škofja Loka, Železniki, Gorenja vas, Žiri. {{opravljeno}}
*''Ne pozabite nas: Obeležja svobode: Spomini in spomeniki''. Ur. Mirjan Trampuž idr. Mengeš: Združenje borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Občine, 2016. {{opravljeno}}
*''Pomniki NOB v občini Kranj''. Ur. Pavle Bajželj idr. Kranj: ZZB NOV Kranj, 1975. {{opravljeno}}
*Sonja in Jože Mirtič: [http://slov.si/doc/nepozabimopreteklosti.pdf Ne pozabimo preteklosti.] ZB Dovje-Mojstrana, 2008. {{opravljeno}}

== Primorska==

*[http://www.zb-koper.si/publikacije.html Partizanske publikacije ZB Koper]
*[https://znaci.org/00003/720.htm ''Križani v boju za svobodo''.] Križ pri Trstu, 1975. [https://znaci.org/00003/720.pdf pdf]
*Viktor Volčjak: ''Bolnica &quot;Franja&quot;''. Ljubljana: Borec, 1960 (Dokazi, 3).
*Alojz Zidar: Doživetja tigrovca, partizana. Koper in Trst: Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, 1987. 261 str.
*Primož Plahuta: Italijanska ofenziva na Nanosu aprila 1942. ''Mladika'' 8&amp;ndash;9 (2022). 8&amp;ndash;14. 
*Silvo Fatur: ''Zgodba o TIGRu''. Koper: Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij Organizacije TIGR Primorske, 2007.
*Tomaž Pavšič: ''Spomeniki v Avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini''. Trst: Konzulat RS, 1997. [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk1.pdf 1. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk2.pdf 2. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk3.pdf 3. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk4.pdf 4. del], [https://slov.si/doc/spomeniki_fjk5.pdf 5. del].  
*[https://www.spomeniki.org/monuments/ Arhiv spomenikov.] Slovenska kulturna in gospodarska zveza, Trst, 2020.
*[http://www.anpits.it/o-44.php?lang=SLO ''0-44''.] Associazione Nazionale Partigiani d'Italia - Comitato Provinciale di Trieste / Vsedržavno Združenje Partizanov Italije - Tržaški Pokrajinski Odbor. 2013-
*Franc Rado Jelerčič: ''Mihaela Škapin-Drina in Veliko Polje''. Nova Gorica, 2007.
*Jožko Martelanc: ''Goriška fronta 1943''. Nova Gorica: Območno združenje borcev in udeležencev v NOB Nova Gorica in Organizacijski odbor za praznovanje 60-letnice Goriške fronte. Šempeter pri Gorici, 2003.
*''Zbornik razprav o zgodovini Renč: Ob 750-letnici prve znane pisne omembe kraja Renče leta 1256''. Ur. Miran in Radivoj Pahor. Renče; Vogrsko: Občina, 2010.
* ''Ljudje in kraji ob Pivki''. Ur. Simon Fatur. Kulturna skupnost Postojna, maj 1975. 344 str. 
*Karlo Černic: [http://www.comune.doberdo.go.it/portale/export/sites/doberdo/allegati/archivio_file/varie/nocemo_pozabiti_non_vogliamo_dimenticare.pdf Nočemo pozabiti.] Doberdob, 1995 in 2015.
*[https://it.wikipedia.org/wiki/Pietre_d%27inciampo_in_Friuli-Venezia_Giulia Pietre d'inciampo in Friuli-Venezia Giulia.] Wikipedia.
*[http://www.cnj.it/PARTIGIANI/garibaldi_scotti.htm Partigiani italiani in Jugoslavia.]
*[[:c:https://Category:Monuments and memorials in Friuli-Venezia Giulia]]
*[[:c:Category:Stolpersteine_in_Trieste]]
*[[:c:Category:Stolpersteine in province of Gorizia]]
*[[:c:Category:Stolpersteine in Doberdo del Lago]]
*[http://www.lintver.it/cultura-paesi-quintaparte.html Le due grandi guerre.] 
*Jurij Fikfak: Simboli in ritualne prakse spora in sožitja: Nekateri italijansko-slovenski diskurzi. ''Studia ethnologica Croatica'' 21 (2009). 355-387.
* Miloš Kermavnar: [http://slov.si/doc/gorisko.xlsx Še 62 obeležij za Goriško], avgust 2020. [xlsx datoteka]
* Vili Prinčič: ''Štandrež v duhu NOB''. Štandrež, 2008. INZ, SAZU
*''Krajevni leksikon  Slovencev v Italiji. 1: Tržaška pokrajina'', 1990; ''2: Goriška pokrajina'', 1995. OHK
* ''K spomenikom NOB v občini Postojna''. Ur. Cveto Bajc idr. Postojna: ZSMS, 1981. 
* Borut Klabjan: [https://www.academia.edu/38636313/_Our_Victims_Define_Our_Borders_Commemorating_Yugoslav_Partisans_in_the_Italo-Yugoslav_Borderland?email_work_card=thumbnail-desktop &quot;Our Victims Define Our Borders&quot;: Commemorating Yugoslav Partisans in the Italo-Yugoslav Borderland.] Academia.edu.
* Nelida Silič-Nemec: ''Javni spomeniki na Primorskem: 1945-1978''. Trst, 1982. {{COBISS|ID=12973569}}
*Ciril Zupanc: Pomniki NOB v občini Tolmin. ''Tolminski zbornik'' 1975. 125&amp;ndash;28.
*Marjan Rutar. ''Spomeniki in obeležja NOB'' na Primorskem. 2014. {{opravljeno}}
**[http://slov.si/doc/rutar1.pdf Uvod]
**[http://slov.si/doc/rutar2.pdf Občina Brda]
**[http://slov.si/doc/rutar3.pdf Kanal ob Soči]
**[http://slov.si/doc/rutar4.pdf Miren-Kostanjevica]
**[http://slov.si/doc/rutar5.pdf Nova Gorica]
**[http://slov.si/doc/rutar6.pdf Renče-Vogrsko]
**[http://slov.si/doc/rutar7.pdf Vrtojba]
*[http://www.sezana.si/dokument.aspx?id=4967 SEZNAM NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE PO NASELJIH V OBČINI SEŽANA.]
*[http://burntinmemories.eu/sl/spominska-obelezja Spominska obeležja.] Burnt in memories. (Požgane vasi Mačkolje/Caresana, Miren pri Novi Gorici, Šmarje pri Kopru in Žejane.)
* Rok Uršič in Jelka Peterka: [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti.pdf ''Čas človečnosti: Partizanske sanitetne postaje med narodnoosvobodilnim bojem v Posočju''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB, 2016. [http://slov.si/doc/cas_clovecnosti_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.] {{opravljeno}}
* Rok Uršič: [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami.pdf ''Ilka Devetak Bignami in njen čas''.] Tolmin: Združenje borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid, Tolmin, 2018. [http://slov.si/doc/ilka_devetak_bignami_errata.pdf Popravki in dopolnila h knjigi.] {{opravljeno}}
* {{Navedi knjigo|title=Oblaki nad sončno deželo|last=Šinkovec|first=Črtomir|publisher=Borec|year=1963|location=Ljubljana|cobiss=2133512|url=https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0XL1P6C1}}

==Notranjska==

*Slavko Malnar: ''Čabarske žrtve fašizma''. Čabar, 2009.  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_1.pdf pdf 1]  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_2.pdf pdf 2]  [https://slov.si/doc/malnar_cabar_3.pdf pdf 3] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_4.pdf pdf 4] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_5.pdf pdf 5] [https://slov.si/doc/malnar_cabar_6.pdf pdf 6]
*Damijan Guštin, Martin Premk: ''Mi pa nismo se uklonili''. ZZB NOB Cerknica in Odbor skupnosti borcev Notranjskih odredov, 2006.
* Karol Mikulič: ''Občina Loški Potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje; Krimski bataljon-Ogenjca-Jelenov Žleb''. 2000.
Tadeja Tominšek Čehulić idr.: [https://www.sistory.si/11686/44683#page=340 Sledi bitke pri Jelenovem Žlebu v virih in javnih razpravah.] ''Kronika'' 66/3 (2018).
*Jože Simšič - Jelen: ''Iz vojne v svobodo'': [spomini]. 2015.
*France Šuštaršič: ''Vražji vrtec''. Borec, 1962 (Dokazi, 8).
*[http://obelezja.wordpress.com Cerknica.org Obeležja okrog Cerknice.]
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice1.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic pod Snežnikom''.] SZ, 2009.
*Dimitrij - Mitja Jerič: [https://slov.si/doc/partizanske_bolnice2.pdf ''Vodič po poteh slovenskih partizanskih bolnišnic in civilnega taborišča pod Snežnikom na hrvaški strani meje, 2''.] Logatec: SZ, 2014.
*Jože Tekavec: ''Dnevi preizkušnje: Spomini 1941-1945''. Velenje: Občinski odbor ZZB  NOV Velenje, 392 strani.
*''Notranjski listi'' I, II in III (1977, 1981 in 1986). Ur. Janez Šumrada. {{COBISS|ID=3503968}} {{COBISS|ID=19372545}} {{COBISS|ID=36115713}}

==Dolenjska==

*Tone Urbas, Jernej Zabukovec: ''Ko so gorele naše vasi''. Kočevje, 2002 (o požigu loških hiš).
*Damijan Guštin: ''Osvoboditev Kočevske''. Pokrajinski muzej Kočevje, 2005.
*Velimir Kraševec-Igor: ''Deveta SNOU brigada &quot;Kočevska&quot;''. Odbor borcev Zapadnodolenjskega odreda-9. SNOU brigade &quot;Kočevske&quot; ob 40. obletnici Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Kočevje, 1963.
*Karol Osredkar-Dimež: ''Javorovica''. Ljubljana: Odbor borcev V. SNOUB Ivan Cankar, 1979.
*''50 let telesne vzgoje v Ribniški dolini: 1906-1956''. Ur. Andrej Arko. Ribnica, 1956. {{COBISS|ID=1321075}}
*Jože Peskar: ''Dolenjski odred''. Ljubljana, 1976 {{COBISS|ID=5421568}} [https://hugepdf.com/download/untitled-5affe4a00ee32_pdf pdf]
*''Gradivo za topografijo NOB: 1. Bela krajina''. 201 f. + zemljevid, 2. ''Poljanska dolina''. 2 zv. 411 f. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja: Muzej narodne osvoboditve LRS, 1958-1959.
*Aleksander Gala: ''[https://slov.si/doc/ogenjca.pdf Ogenjca: Tragedija partizanskih ranjencev]''. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977, &lt;sup&gt;2&lt;/sup&gt;2015. 
*''Šentjanž 1941-1945: Nemirna Mirnska dolina in Posavje 1941''. Ur. Milan Gorjanc. Šentjanž: ZB za vrednote NOB Sevnica in KS Šentjanž ob 80 letnici, 2021. 
*''Šepet časa: Zbornik spomenikov in spominskih obeležij v občini Šentjernej''. Ur. Stanko in Elizabeta Kušljan. 2002 {{COBISS|ID=11017271}}
*''Da bi v pozabo ne zbrisal jih čas''. Ur. Jože Muhič idr. Dolenjske Toplice: Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu, 2006. 
*[https://slov.si/doc/suhor_spomeniki.pdf Spomeniki in spominska obeležja NOB Suhor pri Metliki], 2020. 
*[Franjo Levstik:] ''SPOMINSKA ZNAMENJA, SPOMENIKI GROBIŠČA, SPOMINSKA OBELEŽJA na območju občine RIBNICA''. Ribnica: ZDRUŽENJE BORCEV NOV, Občina Ribnica, 1987. Tipkopis, 46 strani. 
*Lado Ambrožič Novljan, Vida Brest: ''Jelenov Žleb''. [Tu: Spominska obeležja na območju krajevne organizacije ZB Ribnica, str. 42.] Ljubljana: Komunist, 1983 (Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem, 33). 
* ''Album spomenikov NOV v občini Ribnica''. Rokopis (pred 1971).
* [http://docplayer.si/186957946-Padli-borci-in-%C5%BErtve-fa%C5%A1isti%C4%8Dnega-nasilja-iz-krajevne-skupnosti-%C5%A1entvid-pri-sti%C4%8Dni.html Padli borci in žrtve fašističnega nasilja iz Krajevne skupnosti Šentvid pri Stični.]
*''Pomniki narodnoosvobodilnega boja v občinah Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje''. Ur. Franc Štibernik. Grosuplje: Združenje borcev za vrednote NOB, 2019. [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-1.pdf 1. del] -- {{opravljeno}} [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-2.pdf 2. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-3.pdf 3. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 4. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-4.pdf 5. del] [http://slov.si/doc/pomniki_grosuplje-6.pdf 6. del.] 376 str.
*[http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-85GKF834 ''Pomniki NOB v občini Grosuplje''.] Ur. Lojze Kikelj. 1987
*Ema Muser: ''Spomeniki naj govore: Zbornik spomenikov NOB v občini Novo mesto'', 1972.
**[https://www.slov.si/doc/dsc04388.jpg zemljevid novomeških spomenikov] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.pdf pdf] | [https://www.slov.si/doc/novomeski_spomeniki.txt txt]
*''[http://slov.si/doc/po_belokranjskih_partizanskih_poteh.rtf Vodnik po belokranjskih partizanskih poteh]''. Ur. Zvonko Rus. Metlika, Črnomelj: Svet za razvijanje revolucionarnih tradicij NOB pri občinskih konferencah SZDL, 1984.
*''Začetki NOB na Kočevskem in Obkolpju''. Ur. Zdravko Troha. Zal. Občina Kočevje in Združenje borcev NOV Kočevje, 1997.
*[http://www.zb-nob-nm.si/spominska-obelezja/predstavitev/ko-zb-bircna-vas.aspx Spominska obeležja KO Birčna vas.]
* Irena Škufca: ''Spominska obeležja narodnoosvobodilne borbe na Kočevskem'', 2005. {{COBISS|ID=222246656}}
*[http://www.zb-kocevje.si/obcine.htm Spomeniki NOB na Kočevskem.]
* Primož Šmajdek:[http://spomeniki.blogspot.si/search/label/Spomeniki%20NOB%20na%20Dolenjskem Spomeniki NOB na Dolenjskem.]

==Koroška==

*Valentin Hauser: Vergessene Wahrheiten: ''Die NS- und Kriegszeit in Kärnten, die Vertreibung der Kärntner Slowenen, die Saualm-Partisanen – Zeitzeugen und deren Nachkommen berichten'' (2022).
*[https://erinnernvillach.com/kaerntner-sloweninnen/ Kärntner SlowenInnen.] Erinnern Villach: Niemals vergessen. 
*Biseri naše kulturne krajine:
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-crna-na-koroskem.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Črna na Koroškem.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-dravograd.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Dravograd.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-mezica.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Mežica.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-mislinja.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Mislinja.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-muta.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Muta.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-podvelka.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Podvelka.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-prevalje.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Prevalje.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-radlje-ob-dravi.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Radlje ob Dravi.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-ravne-na-koroskem.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Ravne na Koroškem.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-ribnica-na-pohorju.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Ribnica na Pohorju.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-mestni-obcini-slovenj-gradec.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v Mestni občini Slovenj Gradec.]
**[https://www.kpm.si/wp-content/uploads/2021/03/spomeniki-in-kulturna-dediscina-v-obcini-vuzenica.pdf Spomeniki in kulturna dediščina v občini Vuzenica.] 
*[https://otoki.partizani.at/index.php ''Otoki spomina / Gedenkinseln'':] Partizanska spominska obeležja na južnem Koroškem / Gedenkstätten für die Partisanen in Südkarnten. Ur. A. Mohar. Celovec: Drava, 2018. 258 str.
*[https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Stolpersteine_in_K%C3%A4rnten Liste der Stolpersteine in Kärnten]. Wikipedia.
*[https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Monuments_and_memorials_to_victims_of_National_Socialism_in_Austria Spomeniki žrtvam nacionalsocializma v Avstriji]
* Ludvik Pušnik: ''Po poteh spomina. Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd''. Dravograd, 2008.
* ''Kulturni spomeniki in njihovo sporočilo v našem kraju: Raziskovalna naloga''. Dravograd: OŠ Neznanih talcev, 1993.
* [[:c:Category:Stolpersteine in Klagenfurt|Spotikavci v Celovcu, Wikimedijina Zbirka]]
*''Padlim za svobodo: Pomniki protifašističnega boja na Koroškem = Den Gefallenen für die Freiheit: Gedenkstätten des antifaschistischen Kampfes in Kärnten''. Ur. Borut Marjan Storm in Črtomir Zorec. Celovec: Drava; Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987. {{COBISS|ID=1732893}}
*[http://www.kleindenkmaeler.at/kategorija/pomnik Pomnik (Slovenija - Koroška).] Biseri naše kulturne krajine.
* Jože Potočnik: ''Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec''. Slovenj Gradec, 1985. {{COBISS|ID=5912889}}
*Janez Mrdavšič in Alojz Krivograd: ''Spomeniki in znamenja NOB v Mežiški dolini''. Ravne na Koroškem: Zveza združenj borcev NOV RS, Občinski odbor, 1990.
*''Spominu žrtev iz Mežiške doline 1941-1945''. Ur. Pavle Cesar in Alojz Krivograd. Ravne na Koroškem: Občinski odbor ZZB NOV, 1984.

==Zasavje in Posavje==
*Ivan Vidali: ''Kamniško zasavski odred'' (1989, 2018). {{COBISS|ID=293683712}}
*Aleksandra Forte: ''Spomeniki Zasavja: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje''. Trbovlje: Zasavski muzej, 2002. {{COBISS|ID=118786048}} {{opravljeno}}
*''Trbovlje: Pomniki našega boja''. Ur. Ado Naglav. Trbovlje, 1983. {{COBISS|ID=3346141}}
*Stane Mrvič in Janez Kos: ''Pomniki narodnoosvobodilnega boja na območju občine Sevnica''. Sevnica: SZDL, 1989.
*''[http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-PH3JFEAH/183c04ca-38e6-4c96-a590-83d564926f1e/PDF Litijski zbornik]'' NOB, 1969. {{COBISS|ID=490569}} {{opravljeno}}
*Jože Štrukelj-Izidor: ''Minerci Dolenjskega odreda v Zasavju leta 1944''. Ljubljana, 2001. {{COBISS|ID=111972864}}
*''Kaplje preteklosti: pregled spomenikov in spominskih obeležij delavskega gibanja in NOB v občini Zagorje'' (1987). {{opravljeno}}
*''Čas beži &amp;ndash; spomin živi'' (cedejka). Ur. Polde Pavšek, Ivan Železnik, Miloš Prosen, Jože Marn. ZB Zagorje, 2010. [https://slov.si/doc/zagorje.avi avi] {{opravljeno}}

==Štajerska==

*Božidar Flajšman: ''Podsreda, zgodbe z razglednic'', 2017.
*Franc BUT - Branko: ''Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bočem'', 1983 {{COBISS|ID=2378504}}
*Ivan GROBELNIK - Ivo: ''Harmonika, škarje in Stari pisker'', 2004 {{COBISS|ID=216936448}}
*Ivan GROBELNIK - Ivo: ''Stari pisker, resnica in laži'', 2010 {{COBISS|ID=250783488}}
*''Med Bočem in Bohorjem'', 1984 {{COBISS|ID=14731009}}
*Daniel SITER: ''Rogaška Slatina pod kljukastim križem'' {{COBISS|ID=80553219}}
*Andrej MAVRI: ''Laško pod kljukastim križem'' {{COBISS|ID=284434432}}
*Milan KOSTEVC: ''Kozjanski odred 35 let'' {{COBISS|ID=5126912}}
* Stane TERČAK: ''Celjski Stari pisker'', 1959  {{COBISS|ID=30726145}} (in še več izdaj)
* Stane TERČAK: ''Frankolovski zločin''. 1971 {{COBISS|ID=88117}}
*[https://www.zrece.si/Files/eMagazine/12/42530/ZRE%C5%A0KI%20TALCI.pdf ''Zreški talci: kdo so in od kod so prišli''.] Ur. Martin Mrzdovnik. Zreče, 2016. {{COBISS|ID=283596800}}
*Tone Kregar: ''Vigred se povrne: druga svetovna vojna na Celjskem''. Celje: MNZ, 2009.
* Franc Bratkovič (ur.): ''80 let pozneje: Zapisi spominov na NOB in upor v Cerkvenjaku in okolici. Cerkvenjak, 2021.
*Marija Šauperl (ur.): [https://slov.si/doc/sauperl_cafa.pdf ''Bolnišnica Cafa''] (2017).
*Janko Kšela: [https://slov.si/doc/ksela_lenart.pdf ''NOB v občini Lenart v Slovenskih goricah''] (2022).
*Tone Ferenc: [https://ojs.inz.si/pnz/article/download/3742/4109/ Okupatorjevi dokumenti o diverzantskih akcijah in partizanskih bojih na Štajerskem leta 1941.]
*[https://slov.si/doc/zbornik_sentilj.docx ''Zbornik ob stoletnici bojev za severno mejo 1918-2018''.] Ur. Bruno Jelenko idr. Šentilj: Domovinsko društvo generala Maistra, 2017. 
*Naši kraji v narodnoosvobodilni vojni. ''Zbornik ob stoletnici bojev za severno mejo 1908-2018''.  Ur. Bruno Jelenko idr. Šentilj: Domovinsko društvo generala Maistra, 2017. 52-73. {{COBISS|ID=93341697}}
*Rado Zakonjšek - Cankar: ''Velika preizkušnja, prispevek k zgodovini NOV v Savinjski dolini 1941-1945''. Ljubljana: Borec, 1977.
*Marjan Toš: ''Osrednje Slovenske gorice 1941-1945: med odporom in okupatorjevim nasiljem: (ob 80-letnici ustanovitve OF slovenskega naroda)''. Lenart: Združenje za vrednote NOB, 2021.
*''Padli v ognju revolucije''. Krško: Zveza NOV občine Krško, 1971.
*Drago Novak, Ivo Orešnik, Herman Šticl: ''Pomniki NOB v Slovenskih Goricah in Prekmurju''. Murska Sobota: Pomurska založba, 1985. 468 str.
*Pina Špegel: ''Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj''. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021.
*Marjan Toš: ''Voličinsko območje in Slovenske gorice v okupirani Štajerski 1941--1945''. Združenje za vrednote NOB Lenart, 2019.  44 str.
*Ptujsko: Ciglenečki, Marjeta: Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 146-159.&lt;br&gt;Družbeni dogovor o varstvu, urejanju in vzdrževanju grobišč in grobov borcev ter spominskih obeležij narodno-osvobodilne vojne na območju občine Ptuj. V: Uradni vestnik občin Ptuj in Ormož, št. 13, 15. julij 1982, str. 75-80.&lt;br&gt; Evidenčni kartoni spominskih obeležij iz zgodovine delavskega gibanja in NOB iz arhiva Združenja borcev za vrednote NOB Ptuj.&lt;br&gt; Kotnik, Doroteja: Javni spomeniki na Ptuju med leti 1918-2014 (diplomska naloga), Maribor, 2015.&lt;br&gt; Po poteh krajev spomina – spomeniki in spominska obeležja 20. stoletja na območju nekdanje ptujske občine. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 173-198.&lt;br&gt; Rojic, Vida, Šuligoj, Ljubica: Vodnik po sledovih boja za socializem in narodno osvoboditev v ptujskem okraju, Ptuj, 1982.&lt;br&gt; Prašnički, Martin, Žrtve svetovnih vojn z območja Cirkulan, Cirkulane, 2013.&lt;br&gt; Toplak, Bogomir, Kolar, Jadviga:  Zveza borcev za vrednote NOB Gorišnica. V: Gorišnica skozi čas, Maribor 2013, str. 357-361.&lt;br&gt; Žnidarič, Marjan: Spominska obeležja narodnoosvobodilnega boja. V: Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju, Ptuj 2005, str. 138-145.
*[https://365.rtvslo.si/arhiv/duhovni-utrip/174844990 Tlakovci spomina v Mariboru. Rtvslo.si 4. 2. 2022.]
*[https://de.wikipedia.org/w/index.php?title=Stolpersteine_in_Slowenien&amp;stable=0 Stolpersteine in Slowenien]. Wikpedia.
* ''Bohor v borbi''. Ur. Rado Kozole idr. Krško: Občinski odbor ZZB NOV, 1977.  {{COBISS|ID=8614305}}
* ''Padli v ognju revolucije''. Krško: Zveza borcev NOV, 1971. 246 str. {{COBISS|ID=501321}}
*''Zbornik spominskih obeležij narodnoosvobodilnega boja v občini Maribor-Tezno''. Maribor: OK SZDL in SO Maribor-Tezno, 1987.
*Stane Špegel: ''Velenjski spomeniki'', 2007. (razglednice)
*Mara Topolovec: ''Spomeniki revolucije''. Velenje, 1966. 
*Ana Lucija Ružič, Polona Ružič: ''Izbor Topografije javnih spomenikov po letu 1945 v Šaleški dolini'' (brez mesta Velenje), 1998. 
*Ana Lucija Ružič, Polona Ružič: ''Topografija javnih spomenikov po letu 1945 v Velenju'', 1994.
*''Dokumentacija o ureditvi spominskega parka XIV. divizije na Graški gori - gori jurišev'', 1997.
*Stanislava Rozenstein-Žnidar, Leopold Supin, Darko Repenšek: ''Pregled stanja naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Zgornje Savinjske doline''. Upravna enota Mozirje, 1998.
* ''Spomeniki in spominska obeležja v občini Žalec''. Žalec: Občinska kulturna skupnost, 1986.
*''Po Kozjanskem od Sotle do Gračnice: Pohodi v soncu, vetru, dežju, snegu in metežu: 1974-2014''. Laško: Društvo za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije, 2014.
*  Oskar Štern, Tone Vrhovšek, Jože Koropec: ''Po poteh spomenikov in obeležij NOB na framskem področju''. 1985.
*Bert Savodnik: ''Zadrečka dolina v uporu 1941--1945''. Bočna, 2008.
*Janez Kos, Stanislav Mrvič: ''Pomniki narodnoosvobodilnega boja na območju Sevnica'', 1989. {{opravljeno}}
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_desni_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje desnega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. {{opravljeno}}
*Ljubo Motore: [https://slov.si/doc/partizanski_spomeniki_obcine_sevnica_geopedia_levi_breg_save.doc Pomniki NOB v občini Sevnica – območje levega brega Save] (doc s slikami spomenikov), avgusta 2020. {{opravljeno}}
* Doroteja Kotnik: ''[https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=54053 Javni spomeniki na Ptuju med leti 1918 in 2014]'': Diplomsko delo, 2015. In: [https://dk.um.si/Dokument.php?id=79048 pdf]
*Božo Jordan: [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IL3JGDGY Savinjska planinska pot.] ''Savinjski zbornik'' 1983. 333&amp;ndash;38.
*[http://zb-nob-zgornja-savinjska.si/spomeniki-grobisca-in-spominska-obelezja-nob/spomeniki-grobisca-in-spominska-obelezja-nob-na-obmocju-krajevne-organizacije-solcava/ Spomeniki, grobišča in spominska obeležja NOB]: Bočna, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče, Mozirje, Nazarje, Rečica ob Savinji, Solčava.  ZB NOB Zgornje Savinjske doline.
*Mira Petrovič in Stanko Lepej. [http://www.kamra.si/sl/digitalne-zbirke/item/spomeniki-nob-na-ptujskem.html Spomeniki NOB na Ptujskem.] Kamra, 2016.
*Tina Lovrec: [https://dk.um.si/Dokument.php?id=103635 Pohod XIV. divizije v likovnih upodobitvah in javnih spomenikih.] Maribor: FF, 2016 (mag. diploma).
*''Liboje 25 letnica &quot;Svobode&quot; 1929-1954''. Ur. Drago Predan. Izdal Upravni odbor Svobode Liboje (1955).

==Prekmurje==

*[https://365.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174884693 Slovenska kronika (rtvslo.si)] 3. 7. 2022 (o judovskih tlakovcih spomina in pokopališču v Lendavi).
*[https://de.wikipedia.org/wiki/Liste_der_Stolpersteine_im_Prekmurje Liste der Stolpersteine im Prekmurje]. Wikipedia.
*Ivana Borovič: [https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=120863&amp;lang=slv ''Javni spomeniki in skulpture v Murski Soboti  med letoma 1919 in 2019''.] Diploma, 2020.

==Zbirka Spomeniki delavskega revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem==

*Kreft, Ivan: Prlekija v boju za svobodo
*Pahor, Milan: Bazovica (6. IX. 1930 - 6. IX. 1980)
*Štucin, Ana: Cerkljansko v narodnoosvobodilnem boju
*Cerkno
*Klun, Albert: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni
*Kos, Janez: Spopad na Zaloški cesti 24.aprila 1920
*Stari pisker
*Kos, Janez: Tiskarna Podmornica
*Ustanovitev komunistične stranke v Sloveniji 11. IV. 1920
*Jarc, Janko: Črnomelj in okolica v osvobodilni vojni in revoluciji; Spomeniki in spominska znamenja v Črnomlju in okolici; Spomeniško varstvo v Beli Krajini
*Pahor, Milan: Drugi tržaški proces (Pino Tomažič in soborci)
*Pionirski odred Ratitovec
*Kos, Janez: Rašica, prva slovenska požgana vas; Spomeniki narodnoosvobodilnega boja na območju delovanja Rašiške čete
*Ževart, Milan: Stranice pri Frankolovem
*Zgodovinska vloga Osvobodilne fronte
*Jan, Ivan: Dražgoška bitka
*Kos, Janez: Gramozna jama
*Deželak-Barič, Vida: Konferenca Komunistične partije Slovenije na Cinku julija 1942
*Jan, Ivan: Okrogelska jama
* Ptuj in okolica v boju za osvoboditev
* Slovenci, španski borci
*Štefe, Franc: Udin boršt
* Dobrnič [ob 40-letnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze]
*Kovač, Irena; Liška, Janko: Dolomitska republika
*Dolomitska republika
*Jelenov žleb
*Križnar, Ivan: Spominski park Trebče
*Lajh, Emil: Stari pisker
* Šebreljsko v NOB
* Turjak
*Troha, Nevenka; Omahne, Branko: Gladovna stavka revirskih rudarjev
*Pohar, Lado: Partizanski dnevnik
*Šinkovec, Stane: Begunje
*Lah, Avguštin: Kokra
*Ferenc, Tone: Osvoboditev severovzhodne Slovenije in poslednji boj na Poljani
*Cilenšek, Rado; Koren, Jože: Osvoboditev Trsta
*Kuhar, Peter: Petanjci - vrt spominov
*Ferenc, Tone: Poslednji boj na poljani
* Pot spominov in tovarištva
*Čepič, Zdenko: Ustanovitev prve slovenske narodne-ljudske vlade v Ajdovščini
*Vovk Čepič, Taja: Zlet &quot;Svobode&quot; v Celju
*Stiplovšek, Miroslav: Ljudskofrontni shod na Taboru nad Ihanom 23. maja 1937; Tabor nad Ihanom in njegove zgodovinske znamenitosti; Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale
*Križnar, Ivan: [https://slov.si/doc/mali_gregorjevec/index.html Mali Gregorjevec in julijska vstaja 1941 na Gorenjskem] 
*Ferenc, Mitja: Partizanska bolnišnica Jelendol v Kočevskem Rogu
*Stiplovšek, Miroslav: Tabor nad Ihanom
* Tabor nad Ihanom
*Košmrlj, Drago: Od Mokrca in Krima do Loža
*Jarc, Janko: Rog, središče slovenskega narodnoosvobodilnega boja
*Filipič, France: Vinje: III. konferenca Komunistične partije Slovenije 29.-30.junij 1940
*Janež, Herman: Kampor: koncentracijsko taborišče na Rabu
*Cilenšek, Rado: Ljubelj - podružnica Mauthausna

==Drugo==

*James Caffin: ''Partizan John Denvir''. Izv. ''Partisan John Denvir''. Prev. Eduard Vedernjak (2015). {{COBISS|ID=281924864}}
*''Ukradeni otroci, Gestohlene Kinder, The stolen Childern''. Razstava. Ur. Tone Kregar. Film Banditenkinder: Slovenskemu narodu ukradeni otroci. Scenarij, režija in produkcija Maja Weiss idr. Ljubljana, 2014.
*Ivan Maček-Matija: ''Spomini''. Ljubljana: Delo, 1981.
*Bogdan Osolnik: ''Z ljubeznijo skozi surovi čas'' (1989 in 2010). {{COBISS|ID=250817024}} 
*''Enotni v boju, enotni v miru: 1941 1945''. Uniti nella guerra, uniti nella pace / Einheitlich im Kampf, einheitlich im Frieden. Ljubljana: Republiški odbor ZZB NOV Slovenije, 1986. {{COBISS|ID=25897985}}
*''Zdravniki in medicinci NOB, padli za svobodno Slovenijo''. Ur. Pavla Jerina Lah. Ljubljana, 1997 {{COBISS|ID=67628800}} 
*''Oris mladinskega gibanja na Slovenskem v obdobju 1941-1945: V počastitev dvajsetletnice prvega kongresa Zveze slovenske mladine v Kočevski Reki od 10.-12. oktobra 1943''. Ur. Dare Jeršek, Milica Kacin in Alenka Nedog. Ljubljana: Centralni komite Zveze mladine Slovenije, 1963. {{COBISS|ID=3268872}}
* Albert Klun in Tone Gošnik: ''Boj pod Olimpom: Slovenci v NOB Makedonije, Grčije in Albanije 1941-1945''. Ljubljana: Borec; Koper: Lipa, 1984. 
*Franc Štibernik: [https://slov.si/doc/stibernik_seznam_spomenikov_nob_grosuplje_ivancna_gorica_dobrepolje.xlsx Lastništvo spomenikov v občini Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje] in [https://slov.si/doc/stibernik_problematika_spomeniskega_varstva.pdf spomeniška problematika], feb. 2023
*Viri, iz katerih je črpal INZ (Marta Rendla) pri ugotavljanju datuma smrti Leopolda Zafrana: Pomniki NOB v občini Grosuplje, 1987, str. 117; Lado Ambrožič - Novljan, Cankarjeva brigada, Ljubljana 1975, str. 860; ARS II, Kartoteka padlih borcev, šk. 8, št. 3556; Grgič, Zločini okupat.sodel., 3. knjiga-1.del, LJ 2002, st.220; Popis žrtev 2. svetovne vojne, 1964, predal g. Adil Zulfikarpašić; AS 281, Federalni odbor za organizacijo prenosa padlih borcev za Slovenijo, teh.e. 5, št. 3125; AS 1827, KUZOP, šk. 922, VI/1, Dopolnitve h knjigi &quot;Faš. dmb teror&quot;, str. 56; ARS II, AS 1833 ZZB NOV, Republiški odbor, šk.43.
*Ivana Gruden: [http://narodnimuzejnis.rs/wp-content/uploads/2017/04/stradanje-slovenaca.pdf ''Stradanje Slovenaca u Nišu tokom Drugog svetskog rata: (1941-1945)''.] Niš, 2014. {{COBISS|ID=208330252}}
*Rado Zakonjšek: ''Partizanski kurirji'' [...] omrežje kurirskih zvez vrisal v zemljevide Albin Barle-Zoran. Ljubljana: Odbor IV. brigade VDV kurirjev relejnih postaj Slovenije, 1985. 841 str.
*Zdenka Kaplan (ur.): ''Pomniki našega trpljenja v letih 1941-1945 in v spomin umrlim v izgnanstvu''. Ljubljana: Društvo izgnancev Slovenije, 2005.
*Vesna Bleiweis (ur.): ''IV. SLOVENSKA NARODNOOSVOBODILNA UDARNA BRIGADA  MATIJA GUBEC''. Ljubljana: Skupnost IV.SNOUB Matija Gubec, 2010, 22. str. (brošure ni v Cobissu)
*Zdenko Matoz: Jože Plečnik j''e bil domoljub in je podpiral OF: Na Gallusovem nabrežju je na ogled fotografska razstava Plečnikovih spomenikov narodnoosvobodilnemu boju. ''Delo'' 14. 5. 2022.
*Anka Vidovič Miklavčič: ''Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini''. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, Železniško gospodarstvo Ljubljana (Knjižnica OF, 7; Slovenski železničarji v NOB 1941-1945, 1). [https://www.sistory.si/cdn/publikacije/1-1000/955/vidovic_anka_slovenski_zeleznicarji_1980.pdf Sistory]
*[https://www.ushmm.org/remember/resources-holocaust-survivors-victims Resources on Survivors and Victims.] United States Holocaust Memorial Museum. 
*[https://encyclopedia.ushmm.org/ Holocaust Encyclopedia.] United States Holocaust Memorial Museum.
*[https://collections.ushmm.org/search/catalog/irn44518 Oral history interviews of the Former Yugoslavia Witnesses Documentation Project, Slovenia.] United States Holocaust Memorial Museum [intervjuji z 31 slovenskimi interniranci: Anton Jež, Dušan Stefančič, Herman Janež, Sonja Vrščaj ...].
*Božo Flajšman in Božo Repe: [http://retrospektive-journal.org/en/revija/retrospektive-letnik-iii-stevilka-2-3/clanek/the-politics-of-erasing-remembrance-and-the-path-to-it/ Politika brisanja spomina in pot do nje / The politics of erasing remembrance and the path to it.] ''Retrospektive'' 3/2–3. 142&amp;ndash;201.
*Iztok Čebašek: [https://www.kamnik.info/24070-2/ &quot;Balantičev&quot; zločin v Bločicah]. Kamnik.info.
*Franci Sterle: [http://www.zzb-nob.si/data/upload/Tomsic.pdf Uničenje domobranske postojanke v Grahovem.] ''Tomšičeva brigada 1--4'' (1980--1995).
*Živa Vidmar. [https://slov.si/doc/ziva_vidmar_zenske_demonstracije_1943.pdf Ženske demonstracije 21. aprila in junija 1943.]
*Katja Virloget. Heroes we love? Monuments to the National liberation movement in Istria between memories, care, and collective silence.''Studia ethnologica Croatica''. 2017. [https://www.academia.edu/36486377/HEROES_WE_LOVE_MONUMENTS_TO_THE_NATIONAL_LIBERATION_MOVEMENT_IN_ISTRIA_BETWEEN_MEMORIES_CARE_AND_COLLECTIVE_SILENCE Academia.edu]. 
*Louise Zamparutti. [https://www.academia.edu/36187513/HUMAN_REMAINS_and_VIOLENCE_Foibe_literature_documentation_or_victimhood_narrative HUMAN REMAINS &amp; VIOLENCE Foibe literature: documentation or victimhood narrative]. Academia.edu.
*Louise Zamparutti: [https://www.academia.edu/43225204/THE_BASOVIZZA_MONUMENT_CONSTRUCTING_MEMORY_AND_IDENTITY The Basovizza monument: Constructing memory and identity.] Research in Social Change 2019. Academia.edu.
*Susanne Knittel: [https://www.academia.edu/3195589/Borderline_Memory_Disorder_The_Risiera_di_San_Sabba_and_the_Staging_of_Italian_National_Identity Borderline Memory Disorder: The Risiera di San Sabba and the Staging of Italian National Identity.] ''Death Tourism: Disaster Sites as Recreational Landscape''. Ur. Brigitte Sion. London: Seagull Books, 2013. 247–266. Academia.edu.
*Pamela Ballinger: [https://mail.google.com/mail/u/1/#trash/FMfcgxwKjdvNbgSvxXGbfWpBwnFVqXnJ Who defines and remembers genocide after the Cold War? Contested memories of partisan massacre in Venezia Giulia in 1943-1945. Journal of Genocide Research 2/1 (2000): 11-30.] Academia.edu.
*[ Natzweiler-Struthof], Buchenwald in Dora
*[https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/zacetna-postaja-auschwitz-koncna-postaja-seeshaupt/522362 spotikavci v Murski Soboti]
*[[:w:Tlakovec spomina|Spotikavci v Mariboru, Ljubljani, Murski Soboti in Lendavi]]
*[https://volksgruppen.orf.at/v2/slovenci/stories/2928609/ S tlakovci spomin na žrtve evtanazije.] ORF AT 6. 8. 2018.
*Miloš Ivančič: [https://issuu.com/milos-ivancic/docs/gabrovica?fbclid=IwAR0z1ycQ1CzlHwdhLM0eDiWpm0GUlrJrYWCXoy8cl8Mo3Fn5DftQSO8QTmM Ko so v Gabrovici zorele češnje]. Koper, 2019. Issuu.
*Damjan Renko: ''[http://slov.si/doc/franc_mrak.pdf Pozabljeni junak Franc Mrak 1907-1942]''. Kranj: ZB Kokrica, 2016. {{COBISS|ID=283342336}}
*Peter Krečič: Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole: katalog, 1975.
*[http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/index.php ''Mučeniška pot k svobodi''.] Ljubljana: SKZ, 1946 (Zbirka dokumentov iz osvobodilne borbe, 2). | [https://issuu.com/zb-koper/docs/mu_eni_ka_pot_k_svobodi ISSUU] | [https://slov.si/doc/muceniska_pot.pdf partizanstvo.si]
* [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV9575 Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah.] Uradni list RS 2001.
*Zbirka Umetnostna topografija Slovenije: upravne enote Kočevje, Kostel, Osilnica; Ajdovščina, Vipava; Trbovlje; Logatec; Hrastnik; Jesenice, Kranjska  Gora, Žirovnica.  [https://plus.si.cobiss.net/opac7/bib/search?q=umetnostna+topografija+slovenije+upravna++enota&amp;db=cobib&amp;mat=books Cobiss]
*[http://www.arzenal.si/sobe/zbirke/spomeniki Spomeniki prve svetovne vojne.] Ur. Oto Luthar. ZRC SAZU: Arzenal.si.
*[http://www.arzenal.si/sobe/zbirke/domobranski-spomeniki Zbirka domobranskih spomenikov na Slovenskem.] Ur. Oto Luthar. Arzenal.si.
*[[:c:Category:Monuments_and_memorials|Category:Monuments_and_memorials]]. Wikimedia Commons. (Prostodostopne slike spomenikov po svetu in tudi prostor za nalaganje slovenskih spomenikov, katerih arhitekti so že 70 let pokojni.) 
*[[:c:Category:Monuments_to_the_Slovene_Partisans|Category:Monuments to the Slovene Partisans]]. Wikimedia Commons. Spominske plošče (vendar samo tiste, ki nimajo statusa avtorskega dela) naloži po možnosti tudi v Zbirko in jih ustrezno kategoriziraj. 
*Literaturo za spomenike v svojem kraju dobiš v [http://www.cobiss.si/ Cobissu,] tako da v iskalno polje vtipkaš npr. ''spomeniki nob kranj'', si izpišeš signaturo knjige v najbližji knjižnici in si jo greš potem v tja sposodit. 
*Marsikaj se najde z iskanjem po spletu: ''partizanski spomeniki'' ''ime kraja''.
*Splača se pobrskati po Uradnih listih RS, kjer so bili objavljeni občinski odloki o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena. Uradni listi so dostopni na spletu. V Google vtipkaš v narekovajih &quot;odlok o razglasitvi kulturnih spomenikov&quot;, zraven svoj kraj, npr. beltinci, in še kakšno podrobnost, npr. plošča, NOB ipd. Tu najdemo datume postavitve, parcelne številke in druge koristne podatke. [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlurid=20122553 Spomenik Štefanu Kovaču - Marku,] ki ga najdemo tu, npr. še ni vpisan v Geopedijo.
*Zgled izčrpnega popisa spomenika je npr. [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:607_x434011.125_y103280.875_s18_b2 Spominski kamen padlim borcem na Žirovskem vrhu,] ki ga je napravil Franc Podnar.
*Klikni na zavihek Uredi in vpiši sem še drugo literaturo, ki jo poznaš.
*Andrew Lawler: [https://www.academia.edu/38595442/Monuments_and_Memorials_to_the_People_s_Liberation_War_on_the_territory_of_Bosnia_and_Herzegovina_their_current_status_and_condition_Gra%C4%8Danica_municipality?email_work_card=title Monuments and Memorials to the People’s Liberation War on the territory of Bosnia and Herzegovina – their current status and condition: Gračanica municipality.] Academia.edu.
* [http://www.rapalskameja.si/zemljevid/ Rapalska meja.] [Zgled geopozicioniranja rapalske meje.]
*[http://www.geopedia.si/#T105_L22596_F22596:1_x400023.004272461_y74181.4985771179_s17_b4 Sloj Spomeniki prve svetovne vojne] na Geopediji.
*[http://www.geopedia.si/#T105_L24004_F24004:1_x468886.754272461_y110469.248577118_s18_b2 Sloj Osamosvojitveni spomeniki] na Geopediji.
*Vjeran Pavlaković in Benedikt Perak: [https://www.academia.edu/34964064/How_Does_This_Monument_Make_You_Feel_Measuring_Emotional_Responses_to_War_Memorials_in_Croatia How Does This Monument Make You Feel? Measuring Emotional Responses to War Memorials in Croatia.] Academia.edu.</text>
      <sha1>78j4dwgbf5rdjejyitt7t8ktu3r5buo</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Po stezah partizanske Jelovice</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4303</id>
    <revision>
      <id>85204</id>
      <parentid>85203</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T12:05:30Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85204</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="56115" sha1="qv4ry5necwvnort51kosam5yyalbc2k" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Popolnoma noro je njihovo podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Govoričenje o Lažgošah je navadno izdajalsko govoričenje, bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>qv4ry5necwvnort51kosam5yyalbc2k</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85205</id>
      <parentid>85204</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T12:27:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */</comment>
      <origin>85205</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="57233" sha1="iswrmvkxezee4oudlpoxc4jzp38u56j" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>iswrmvkxezee4oudlpoxc4jzp38u56j</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85206</id>
      <parentid>85205</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:14:53Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85206</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58030" sha1="rhttq6ex2op66yw4afv7j927u17v600" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>rhttq6ex2op66yw4afv7j927u17v600</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85207</id>
      <parentid>85206</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:26:04Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave do osamosvojitve */</comment>
      <origin>85207</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58162" sha1="njmyha5hg8gak8zb33e31xapsaci0it" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>njmyha5hg8gak8zb33e31xapsaci0it</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85208</id>
      <parentid>85207</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:26:33Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave do osamosvojitve */</comment>
      <origin>85208</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58158" sha1="sdcl5jthqqu6afypo34ts56tpujmst4" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>sdcl5jthqqu6afypo34ts56tpujmst4</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85209</id>
      <parentid>85208</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:27:45Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85209</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58169" sha1="15tezwykcfq4ot44k7rf80cx03ohcy3" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>15tezwykcfq4ot44k7rf80cx03ohcy3</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85210</id>
      <parentid>85209</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:29:28Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85210</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58176" sha1="covnibculucyy9v16tti9o4knlb8tbn" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50xx banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki. Število 28 padlih Nemcev v dražgoški bitki temelji na številu pokopanih na kranjskem pokopališču nekaj dni pozneje. Ker so Nemci prva leta vojne pošiljali na domove celo žare s pepelom ustreljenih ali obešenih nasprotnikov, je mogoče domnevati, da so vsaj tiste od svojih padlih v Dražgošah, ki so bili doma blizu, npr. z avstrijske Koroške ali Štajerske, prepeljali na domača pokopališča.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>covnibculucyy9v16tti9o4knlb8tbn</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85211</id>
      <parentid>85210</parentid>
      <timestamp>2026-06-28T13:39:32Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85211</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="57767" sha1="t85vi2g114vrg3ovieo37w4xkyqwb8a" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>t85vi2g114vrg3ovieo37w4xkyqwb8a</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85212</id>
      <parentid>85211</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T06:36:27Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Antonija Šolar: Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942 */</comment>
      <origin>85212</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="57870" sha1="4fcln0xjs092peuofanhgeq97k3lwgy" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. V slovenski javni zavesti so prisotne prek vsakoletnih proslav dražgoške bitke pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Dinamiko Dražgoš v tisku prikažejo zadetki v Digitalni knjižnici Slovenije po letih. Najbolj so bile Dražgoše slavne 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi po zaslugi obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 pa verjetno zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Sicer se omenjajo kot turistično zanimiv cilj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>4fcln0xjs092peuofanhgeq97k3lwgy</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85213</id>
      <parentid>85212</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T07:49:13Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85213</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="58077" sha1="8o5fkahi8ptjkxrewjx458fsimli5ng" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot krščanstvo že tisočletja. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, recimo ji komunistično, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikako pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in so opravljali uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Po osvoboditvi 1945 se je v zvezi z dražgoško bitko res zelo pretiravalo, s številom mrtvih sovražnikov, ki naj bi jih bilo več sto, in z junaštvom partizanov, pač iz potrebe po velikih, mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Partizanski zgodovinarji so pretiravanjem postopoma napravili konec in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Takoj po vojni se je, spet najprej med partizani samimi, odprl premislek o utemeljenosti dražgoške bitke. Metod Mikuž je dilemo razrešil takole: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Takrat pa so se aktivirali nasprotniki uporniškega slovenstva z zgodbicami o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo veličino in pomen dražgoške bitke, to je njeno smiselnost. To počnejo s stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. Samozavest, ki se je izkazala za lahkomiselno. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci poročali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Amaterski mirnodobni strokovnjaki se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane taktičo ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju tudi ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

{{v delu}}

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>8o5fkahi8ptjkxrewjx458fsimli5ng</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85214</id>
      <parentid>85213</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T08:30:28Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */</comment>
      <origin>85214</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="60386" sha1="bewtujbktnai5ycq3flmx7vd32t4744" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč nadpovprečno socialistično in komunistično zavzeti državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. Tragična pa je na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>bewtujbktnai5ycq3flmx7vd32t4744</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85215</id>
      <parentid>85214</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T08:37:21Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */</comment>
      <origin>85215</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="61142" sha1="5k1o4zfat6ohvf7hnd7ofu93kpv891r" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... ''Karawanken Bote'' ni o Dražgošah poročal nič, ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi, nič pa o poboju vaščanov. 

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

Vandzeitung / Stenski časopis 

Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

To je nov zločin!

Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

Ker so časopisi na okupiranem ozemlju objavljali le poročila o nemških zmagah in o porazih nasprotnikov (Rusov, Američanov in Angležev), bi lahko sklepali, da okupator dražgoške bitke ni dojel kot zmagovalne. Bojno poročilo je govorilo o 5x pobitih banditih, kar pomeni, da so pobite neoborožene civiliste svojim nadrejenim predstavili kot borce. 

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

Enako kot okupatorjevo časopisje tudi ''Slovenski poročevalec'' nemškega streljanja vaščanov ni omenil.

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč nadpovprečno socialistično in komunistično zavzeti državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>5k1o4zfat6ohvf7hnd7ofu93kpv891r</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85216</id>
      <parentid>85215</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T08:52:43Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve */</comment>
      <origin>85216</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="61397" sha1="49oqgapvxw7ge573gsqx3r6i8jyvdzb" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč nadpovprečno socialistično in komunistično zavzeti državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>49oqgapvxw7ge573gsqx3r6i8jyvdzb</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85217</id>
      <parentid>85216</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T09:24:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */</comment>
      <origin>85217</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="61560" sha1="7ky0juqpoujsrle8bpuorjn6lrncg3e" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|}

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč nadpovprečno socialistično in komunistično zavzeti državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>7ky0juqpoujsrle8bpuorjn6lrncg3e</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85218</id>
      <parentid>85217</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T09:49:59Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Začetek proslav Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85218</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="62050" sha1="ak2camemxqv56n85n5wpoek0o28b6p9" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])


Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč nadpovprečno socialistično in komunistično zavzeti državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>ak2camemxqv56n85n5wpoek0o28b6p9</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85219</id>
      <parentid>85218</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T10:08:23Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85219</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="62753" sha1="tj74limosanavaatb9d0flq3v3ylhcz" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])


Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>tj74limosanavaatb9d0flq3v3ylhcz</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85220</id>
      <parentid>85219</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T10:16:50Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave pred 1958 */</comment>
      <origin>85220</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="62873" sha1="okefcauo5x509hlt90soz5e378ucaa6" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])


Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>okefcauo5x509hlt90soz5e378ucaa6</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85222</id>
      <parentid>85220</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T10:26:41Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave pred 1958 */</comment>
      <origin>85222</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="65555" sha1="0tjd0lveu11wehp1g165lkyvcnkfsqe" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na dražgoških proslavah==

'''Ob obletnicah bitke'''

* 1953 Milan Loštrk, predsednik Okrajnega odbora Zveze borcev, podpolkovnik in narodni heroj Anton Dežman - Tonček (opis dražgoške bitke), v zaključnem sprejemu patrulj je govoril  Ivan Bertoncelj - Johan
* 1955 Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

'''Po stezah partizanske Jelovice'''

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>0tjd0lveu11wehp1g165lkyvcnkfsqe</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85223</id>
      <parentid>85222</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T11:24:00Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Govorniki na dražgoških proslavah */</comment>
      <origin>85223</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="65239" sha1="iz2uzzidavww6z4hemadc5r88x3a3ks" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>iz2uzzidavww6z4hemadc5r88x3a3ks</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85224</id>
      <parentid>85223</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T11:27:52Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave pred 1958 */</comment>
      <origin>85224</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="65340" sha1="3m7vv169oxzlcd3bvttzfv9mw2v81fb" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1955''' govornik na proslavi v Dražgošah Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale. Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>3m7vv169oxzlcd3bvttzfv9mw2v81fb</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85225</id>
      <parentid>85224</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T11:31:02Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */</comment>
      <origin>85225</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="65510" sha1="kdpx10rlch4hbqa3ao2mphs2ikiv5de" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1955''' govornik na proslavi v Dražgošah Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani.

[slika osnutka spomenika 1956] 

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>kdpx10rlch4hbqa3ao2mphs2ikiv5de</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85226</id>
      <parentid>85225</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T11:35:43Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Načrti za spomenik */</comment>
      <origin>85226</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="65608" sha1="rfvfx812hs6dfub91rwzqoc9s5evkoj" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1955''' govornik na proslavi v Dražgošah Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>rfvfx812hs6dfub91rwzqoc9s5evkoj</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85227</id>
      <parentid>85226</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T11:42:16Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave pred 1958 */</comment>
      <origin>85227</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="67898" sha1="88nvrps7ti3luxqoesixmbc1ntpwrnt" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' Po poteh partizanskih brigad. »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' govornik na proslavi v Dražgošah Ivan Bertoncelj - Johan, borec Cankarjevega bataljona

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

*1954 je zveza oficirjev in rezervnih oficirjev pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.
*1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
*12. jan. 1958 bo večja proslava dražgoške bitke s patrolnim tekom Po stezah partizanske Jelovice (pobudnika Bertoncelj in Konobelj, ZB Kranj in ZB Železniki), priložene Propozicije smučarskega pohoda Po stezah part. Jelovice je 2. dec. 1957 je izdelala gorenjska smučarska zveza (… 1264.jpg)
*proslave v 60. letih
*športno-turistična razsežnost, množičnost, festivalski značaj

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz leta v leto prerasla iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev v eno osrednjih prireditev v Sloveniji. 

Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko so bile že konec leta 1952. Vodili so jih pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo čim več prispevale s tem, da bodo svoje ljudi organizirale in dale avtomobile na razpolago. Hkrati so želeli organizatorji obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

Proslave v naslednjih letih so postajale vse obsežnejše. Od leta 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki (10. 1.). Tako je bilo 15. 1. 1955 v članku V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov v Gorenjskem glasu napisano, da so bile v Železnikih ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., s katerimi so občani Železnikov praznovali svoj prvi občinski praznik, praznovanje pa zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu junakov. Vas je bila tiste dni odeta v praznično, zastave in zelenje je krasilo nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov, Dražgošani pa so se pripravili, da dostojno počastijo svoje rojake, ki so padli in da slovesno praznujejo svoj občinski praznik. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, ki je v svojem govoru orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, prebivalce pa pometali v ogenj. S kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji, je bila zaključena slovesnost pri spominu padlih in udeleženci so nato odšli v povorki na pokopališče na grobove borcev in vaščanov, ki so tamkaj pokopani. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin - kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. Skozi številne govore je postajal vse glasnejši pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe, in težnja, da spomin na dražgoško bitko ne ostane lokaliziran samo na občinski praznik, temveč da borbe v tem kraju najdejo mesto v zgodovini narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov. Žrtve pa, ki so to zgodovino pisale s svojo krvjo pa zaslužijo, da jim postavimo dostojen zadnji dom. 

V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico Dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici in obiskali spomenike in Dražgoše. Tako je 2. 12. 1957 Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z drugimi organizacijami (z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami) pripravil načrt za 12. 1. 1958, za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice«. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave za leto 1958 je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam.

Konec petdesetih let je prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, različnih gorenjskih krajev, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna in da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja, zlasti med mladimi. Zato je predlagal njeno uradno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev prvič vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko dokončno presegel lokalne okvire, podkrepil občinski praznik kraja, omogočil lažjo množično udeležbo ter postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975 in obisk Tita== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

*proslave v 70. letih (Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>88nvrps7ti3luxqoesixmbc1ntpwrnt</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>