Padli na Jelovici

<mediawiki xmlns="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/" xmlns:xsi="http://www.w3.org/2001/XMLSchema-instance" xsi:schemaLocation="http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11/ http://www.mediawiki.org/xml/export-0.11.xsd" version="0.11" xml:lang="sl">
  <siteinfo>
    <sitename>Wikiverza</sitename>
    <dbname>slwikiversity</dbname>
    <base>https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran</base>
    <generator>MediaWiki 1.47.0-wmf.8</generator>
    <case>first-letter</case>
    <namespaces>
      <namespace key="-2" case="first-letter">Datoteka</namespace>
      <namespace key="-1" case="first-letter">Posebno</namespace>
      <namespace key="0" case="first-letter" />
      <namespace key="1" case="first-letter">Pogovor</namespace>
      <namespace key="2" case="first-letter">Uporabnik</namespace>
      <namespace key="3" case="first-letter">Uporabniški pogovor</namespace>
      <namespace key="4" case="first-letter">Wikiverza</namespace>
      <namespace key="5" case="first-letter">Pogovor o Wikiverzi</namespace>
      <namespace key="6" case="first-letter">Slika</namespace>
      <namespace key="7" case="first-letter">Pogovor o sliki</namespace>
      <namespace key="8" case="first-letter">MediaWiki</namespace>
      <namespace key="9" case="first-letter">Pogovor o MediaWiki</namespace>
      <namespace key="10" case="first-letter">Predloga</namespace>
      <namespace key="11" case="first-letter">Pogovor o predlogi</namespace>
      <namespace key="12" case="first-letter">Pomoč</namespace>
      <namespace key="13" case="first-letter">Pogovor o pomoči</namespace>
      <namespace key="14" case="first-letter">Kategorija</namespace>
      <namespace key="15" case="first-letter">Pogovor o kategoriji</namespace>
      <namespace key="710" case="first-letter">TimedText</namespace>
      <namespace key="711" case="first-letter">TimedText talk</namespace>
      <namespace key="828" case="first-letter">Modul</namespace>
      <namespace key="829" case="first-letter">Pogovor o modulu</namespace>
      <namespace key="1728" case="first-letter">Event</namespace>
      <namespace key="1729" case="first-letter">Event talk</namespace>
    </namespaces>
  </siteinfo>
  <page>
    <title>Padli na Jelovici</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4228</id>
    <revision>
      <id>85256</id>
      <parentid>85093</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:20:02Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Na planoti */</comment>
      <origin>85256</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="57843" sha1="4149sn00sqjao3chnxn5k5brjzhdyb8" xml:space="preserve">__TOC__

Seznam črpa iz zbirke žrtev druge svetovne vojne Sistory&lt;ref&gt;Duplikati in očitne napake v zbirki so bili za potrebe tega seznama odpravljeni.&lt;/ref&gt; in drugih virov. Privzeto je, da so povzročitelji smrti Nemci in da so bili ubiti partizani ali aktivisti OF, če so bili povzročitelji domobranci ali so bili žrtve civilisti, je to posebej zapisano. Mrtvih na strani okupatorja Sistory ne evidentira, domači kolaboranti in osumljeni izdaje so v zelenem (17), justifikacije partizanov (5 ali 6) v modrem. Sporočite prosim morebitne napake ali dopolnila. Vedno znova se v literaturi najde še kakšna žrtev, zato je številke treba jemati s previdnostjo. Verjetno se je kaka žrtev zaradi skopih podatkov in napak v zbirki izmuznila, posamezna pa je morda preveč, saj so popisovalci z Jelovico kot krajem smrti označevali tudi lokacije v dolinah pod Jelovico. Padlih pod Jelovico (v Železnikih, Selcah, Rudnem, Nemiljah, Njivici, Rovtah, Češnjici, Kropi, Kamni Gorici, Brezovici, Lipnicah, Brdih, Voščah, Kupljeniku, Nemškem Rovtu ...) tale seznam ne upošteva. So pa na seznamu mrtvi v Podlonku in Prtovču, ki bi jih sicer lahko upoštevali pri Ratitovcu. Poimensko poznanih žrtev na Jelovici in njenih pobočjih je bilo 295 plus 19 brez imena. Večinoma so bili to partizani ali aktivisti, 16 % je bilo civilnih žrtev okupatorjevega terorja (največ in naenkrat v Dražgošah) in 5 % je bilo žrtev med kolaboranti. Najbolj množično se je umiralo januarja 1942 (dražgoška bitka in spopad na Mošenjski planini), avgusta in septembra 1942 (spopad na Lipniški planini, Oblakova planina), maja in junija 1944 ter marca in aprila 1945. Za polovico žrtev v Sistory ni podatka o pokopu ali ne upošteva zadnjega prekopa. Za štiri partizane v Sistory še vedno piše, da so pokopani na Mošenjski planini, za tri ali štiri (S. Pesjak, F. Rajšter, F. Zorko, M. Kotnik) pa, da še kar ležijo na Lipniški planini, čeprav so od tam prekopali vse. Za marsikoga se ne ve, kje točno je umrl in kje so ga zagrebli. 72 na Jelovici odkopanih posmrtnih ostankov so po vojni prenesli v grobnico borcev NOB v Radovljico: 29 z imenom, 43 pa brez. Za povzetek žrtev na Jelovici glej tudi poglavje na Wikipediji [[:w:Jelovica#Jelovica med drugo svetovno vojno|Jelovica med drugo svetovno vojno]], kronologijo umiranja pa na [https://slov.si/mh/jelovica_zrtve.xlsx grafikonu.] 

== Na planoti ==

'''7. avgusta 1941''' Mošenjska planina, Jelovica
* &lt;font color=green&gt;Sepp Wünsche Hornitzky (1908, župan v Železnikih)&lt;ref&gt;Ciril Zupanc: [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0SI01BAO Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941—1943.] ''Loški razgledi'' 1975. 215&amp;ndash;16.&lt;/ref&gt; [https://www.sistory.si/ww2/D879E99D-9F21-4B5F-8AF8-FFD7E23B2E57 Sistory]&lt;/font&gt;

'''8. avgusta 1941''' Lipniška planina 

# Alojz Žvan (1919, Spodnje Gorje), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/E547D3FA-28BC-402A-9DF3-ED3344A086A3 Sistory,] pokopan v Zgornjih Gorjah
# Pavel Koren (1916, Jesenice), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/A1A9F3AE-DCEC-4C86-ACA9-F9DC2FA5CDEE Sistory]
# Andrej Komar (1906, Spodnje Gorje), delavec v železarni, [https://www.sistory.si/ww2/606A12DD-3BB1-4613-A906-1A61680402AB Sistory] pokop Zgornje Gorje

'''pozno jeseni 1941''' Dražgoška gora
*&lt;font color=blue&gt;Lenart Praprotnik (1910, Kropa) delavec, partizan [https://www.sistory.si/ww2/6F70CE61-9FFD-4A4C-9F80-9BED94E66F4A Sistory,] likvidacija.&lt;ref&gt;&quot;Angelov Lenart pred vojno redne zaposlitve ni imel. Že poleti 1941 je vstopil v Cankarjev bataljon; večkrat je prekršil stroga pravila partizanskega zakona in včasih kaj »organiziral« na svojo roko. Zato so Lenarta v pozni jeseni likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'')&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt; 

&lt;hr&gt;

'''13. januarja 1942''' [[:w:Spopad na Mošenjski planini|'''Spopad na Mošenjski planini''']] 
# [[:w:Henrik Biček|Henrik Biček]] (rojen 1917, Prapetno Brdo), športnik iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/96F1A1CF-3FF8-4A4C-B586-B56BF4EC408B Sistory]
# Miha Fister (1918, Cegelnica pri Naklem), zidarski delavec, komunist [https://www.sistory.si/ww2/B8D62146-7EE3-4723-8169-8331D5A98153 Sistory]
# Ciril Golja (1920, Trebenče nad Cerknim), kovaški pomočnik v Hotovlji, [https://www.sistory.si/ww2/930318E8-0456-4CB4-807C-EDA9F157A7EB Sistory]
# Jurij Gračan (1919, Kovačji Grad pri Vinici), kmečki sin, [https://www.sistory.si/ww2/C8322D72-C4D9-450A-84DB-DC2F089A3255 Sistory]
# Jaka Jereb (Praprotno), [https://www.sistory.si/ww2/A2B65AF5-05D3-4C14-85E4-6DBBF7F4AA58 Sistory]
# Jernej Kokalj (1922, Dolenčice), kmečki hlapec, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/E7C2ACFE-EF76-426E-90C9-070B216F8795 Sistory:] + 8. 1. 1942 na Mošenjski pl.
# Ivan Kovačič st. (1889, Pivka), mizar iz Kranja; njegov sin Janez je padel dva dni prej v Dražgošah, [https://www.sistory.si/ww2/B6730B3B-B141-4E11-86FC-B352691F1B9E Sistory]
# Karel Mlakar (1910, Nemčija), krojač iz Trzina, [https://www.sistory.si/ww2/3D491C94-D407-4B1E-8F7D-2850167B2DE9 Sistory:] Karol Mlakar
# Stanislav Oman (1924, Hotovlja), čevljarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/9E5DFE10-D4E3-400B-BA9E-3D66667C5AD6 Sistory:] + 5. 1. 1942
# Benedikt Padovan (1914, Števerjan), cestar iz Lesc, komunist, [https://www.sistory.si/ww2/EE98FBF6-BEC3-40FC-B03D-4052741D0FB4 Sistory]
# Mirko Šubic (1921, Hotovlja), dijak, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/500F8D32-FBF6-496B-8AC9-BF45DFF0E172 Sistory]
# Edvard Tominec (1921, Hruševje pri Postojni), električar iz Stražišča, [https://www.sistory.si/ww2/40DAC0CA-74C1-41A1-8B30-89F174C6CA94 Sistory:] + 11. 1. 1942

'''27. maja 1942''' Martinček
#&lt;font color=green&gt;Franc Košmerl (1921, Livold, Radovljica, gozdar, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/0A6788D5-1ECD-4994-9B9B-B34C7E63D139 Sistory]
#Franc Košmrl (1895, Kočevsko, Radovljica, gozdni čuvaj, obtožen izdajstva, pokop Martinček), [https://www.sistory.si/ww2/C8FCF7DD-5528-4380-A8F1-7DE8D5A4B383 Sistory].&lt;/font&gt;&lt;ref&gt;Po Marijanu Masterlu Košmerlova nista bila izdajalca.&lt;/ref&gt;

'''1. julija 1942''' Jelovica
* &lt;font color=blue&gt;Alojz Pečnik (1900 Ljubno, komandant, likvidacija zaradi kritike) [https://www.sistory.si/ww2/DA4D49A0-0912-4E84-9CF5-D93B97657BDD Sistory]&lt;/font&gt;

'''18. julija 1942''' Jelovica
*&lt;font color=green&gt; Pavel Kern (1920 Kranj, Zgornja Dobrava, partizanski aktivist in sodelavec Gestapa) [https://www.sistory.si/ww2/574B5713-39DD-4DCB-AA02-ED69B055943B Sistory]&lt;/font&gt;

'''avgusta 1942''' Jelovica
* Anton Keber (1919 Sneberje, mizar, samomor, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/F6151AB3-90F4-448A-846A-E416DFE33587 Sistory]

'''8. avgusta 1942''' Jelovica
*Valentin Pavšič (1915 Železniki, usnjar, pokop Železniki) [Sistory]

'''10. avgusta 1942''' Oblakova planina, Jelovica (pri studencu Vederniku pod Babjim zobom) SPOMENIK&lt;ref&gt;Stanko Kocjančič: Vroče poletje 1942 na Jelovici. [https://znaci.org/00003/1275.pdf ''Borec'' 1962 (o tragediji na Oblakovi planini in kaznovanju izdajalca Antona Dežmana).&lt;/ref&gt;
# Janez Ambrožič (1916, Zasip, gozdar, pokop Zasip) [https://www.sistory.si/ww2/94EF67C3-5653-4AE3-99A4-5BAA4A477A18 Sistory]
# Janez Dežman (1914 Koritno, pokop Ribno, Jeseniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/41EDC43B-4B0B-4E48-A5F4-E82AAE488B3A Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/140F092E-305D-4229-B3FD-7A2F39C6C583 Sistory]
# Jožef Dežman (1923 Lesce, delavec, kurir, pokop Lesce) [https://www.sistory.si/ww2/E2B88FC4-DC00-42AB-93E3-F3CE7795DCFF Sistory]
# Viktor Žnidar (1909, Bohinjska Bistrica, gozdar, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/EEF1A11C-61D0-4A2A-8F9C-22532BE65A52 Sistory]
#kje je še eden od petih tu padlih? oz. + trije neznani??

'''11. avgusta 1942''' Jelovica
* Franc Jelenc (1913 Smoleva, gozdar, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/D3F772DC-4136-46CB-B904-71D993A25AB8 Sistory]

'''11. avgusta 1942''' Dražgoška gora oz. Dražgoška gora na Jelovici
# Dominik Štibelj (1914, Javorje, Gorenja vas), hlapec, samomor v boju z Nemci [https://www.sistory.si/ww2/07B54290-52B5-4ABF-901E-658FFB217470 Sistory,] pokop Javorje
# Blaž Ažman (1922, Kropa, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/61890DE1-8602-41D1-AC61-FC815DC8BC54 Sistory,] pokopan v kotlu nad Kroparico, TU PLOŠČA

'''11. avgusta 1942''' Planina Kališnik
*Franc Pogačnik (1912, Kropa, Koroščkov, Gorenjski odred, Selška četa, padel v spopadu z Nemci), [https://www.sistory.si/ww2/A76E1170-6581-48C4-B363-E78C1FA4B336 Sistory: smrt tudi 13. 8. 1942; po Kosu pokopan v Radovljici]

'''12. avgusta 1942''' Jelovica
# Jožef Gortnar (1924 Češnjica Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/B64016BF-C278-4650-B78F-1F70BF9F862D Sistory]
# Jože Prezelj (1923 Češnjica, pogrešan, pokop Jelovica). Padel na Dražgoški gori&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 284]  &lt;/ref&gt;[https://www.sistory.si/ww2/201EFCAA-09B5-4DDC-9A06-4BE893A85F6C Sistory]

'''14. avgusta 1942''' Jelovica
# Stanko Dolenc (1920 Praprotno) [https://www.sistory.si/ww2/CBA43A5E-C09F-4931-B551-D5BBC0385C73 Sistory]
# Jernej Lanišek (1923 Laniše, kovač) [https://www.sistory.si/ww2/F65C00DB-04F9-4C06-A7AA-13C88012DFDB Sistory]

'''25. avgusta 1942''' Jelovica
* Alozij Moškrič (1911 Zadvor, klepar, Molniška četa) [https://www.sistory.si/ww2/48C240A9-C9DF-44F0-B7C1-595ED46F857F Sistory]

'''31. avgusta 1942''' Jelovica
# Janez Berčon (1910 Trebeljevo, pokop neznan) [https://www.sistory.si/ww2/80CD4EC8-FF18-4F37-8FE3-09389B24456B Sistory]
# Ernest Piškur (1911 Horní Slavkov (Schlaggenwald), zidar, ubili Italijani?) [https://www.sistory.si/ww2/B952512B-F28E-486D-87F3-CF82C89E5B48 Sistory]

'''avgusta 1942''' Raztovka pri Rovtarici [najbrž so le iz leta 1944]
# 4 neznana trupla, najdena in prekopana 9. 6. 1961 verjetno v Radovljico

'''[[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]] 9. septembra 1942'''
#Stanislav Aleš (1912, Ljubljana), radiotehnik [https://www.sistory.si/ww2/AE7ECE20-0362-4EC1-B708-AFB2E34AEBD1 Sistory:] + 15. 9. 1942
#Anton Benedičič - Tonček (1922, Brezovica pri Kropi), p. d. Benediščov, kmet, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/48EEDC58-0FB3-4BCC-AE4D-F601B753CE94 Sistory]
#Franc Bergant (1923, Kropa), p. d. Streharjev, žebljar, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/139D540A-9AA1-4AE3-A547-1592AC4164F6 Sistory]
#Štefan Bertoncelj (1921, Železniki), cestar, [https://www.sistory.si/ww2/B4DE9FB6-1ABC-429D-9864-37BB7E4EFD52 Sistory]
#Janez Branc - Gošar (1903, Hrušica), železničar, ki se je pred tem izognil streljanju talcev na Hrušici, [https://www.sistory.si/ww2/C480D2A9-013F-475D-862B-ACDE60323415 Sistory]
#Jakob Flego (1910, Pazin), delovodja iz Gorenje vasi, [https://www.sistory.si/ww2/1A5B5372-40DC-4539-B5AC-3FC54BF49293 Sistory]
#[[:w:Jože Gregorčič|Jože Avgust Gregorčič]] - Gorenjc (1903, Volosko pri Opatiji), tovarniški delavec na Jesenicah, [https://www.sistory.si/ww2/3742F28D-061F-4B4C-A73A-C17CD3F36FF7 Sistory]
#Franc Geiger (1900, Dobrava pri Kropi, &quot;Gajgar, livar iz Ljubljane&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju)), [https://www.sistory.si/ww2/72C902BB-0698-4CE5-9C95-73F8EF3BD65C Sistory:] + 31. 12. 1942 nekje na Gorenjskem.
#Angela Košnjek - Micka (1920, Ljubljana), p. d. Streharjeva iz Krope, žebljarka, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/34CCACA2-2434-4819-BA66-3ABEE78AD973 Sistory]
#Jože Krmelj - Škrbec (1918 Planina pri Polhovem Gradcu, delavec, komunist), [https://www.sistory.si/ww2/B60A92E7-9295-4893-AAAF-435CA15A6BDD Sistory]&lt;ref&gt;Ivan Jan: ''Vrh v Dražgošah'', 270; prej je bil naveden rojstni kraj Črni Vrh.&lt;/ref&gt; 
#Majnik (bolničar iz Čirč pri Kranju), [https://www.sistory.si/ww2/39C32BC8-BD20-44AE-94E4-F27288E8D53A Sistory]&lt;ref&gt;Vejetno &quot;zdravnik, imel je spalno vrečo iz ovčje kože&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju).&lt;/ref&gt;
#dvojčka: Sava Ciril Osredkar - Čiro (1922, Ljubljana), študent montanistike, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/987DDE41-7B1B-4CB8-92B7-AC4937DE8ABF Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom skupaj s Šušteršičem
#Radko Metod Osredkar - Tedi (Čedo) študent metalurgije, pokop Radovljica,  [https://www.sistory.si/ww2/212e3549-ec2d-4d55-ace1-edd45be42652 Sistory] 
#Karel Perdih - Žar (1920, Velenje), graver s Primskovega pri Kranju, ki se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici, [https://www.sistory.si/ww2/7389372F-2B1F-4EFD-BE6B-605202DD96A2 Sistory]
#Frančiška Pogačnik - Pepa (1925, Kropa), p. d. Koroščkova, šiviljska pomočnica, kraj pokopa Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/B21894D3-DBB6-45AC-9C05-EFC1F7CA94F0 Sistory] in njen brat
#Jože Pogačnik (1907, Kropa), p. d. Koroščkov, jeseniški železar, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/C7C324F1-265C-4CC8-888C-F5C69570D4AF Sistory:] Jožef
#Peter Pogačnik - Skala (1916, Zaloše), p. d. Žnidarjev, mizarski pomočnik, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/3C540F59-774B-4965-AD42-A5D66BBAED1E Sistory]
#Franc (Franko) Rajšter - Fedor (1914, Šoštanj), gradbeni inženir in radiotehnik iz Ljubljane, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/1F3A7C4A-3EDC-41DD-9767-07023CD0B3EE Sistory:] † 11. 9. 1942
#brata Janko Ravnihar (Benjamin Ravnikar) - Beno (1924, Križna Gora), mizarski pomočnik, [https://www.sistory.si/ww2/D82E3E10-4B25-414A-9049-293F402751C2 Sistory:] Janko (Benjamin) Ravnikar (Ravnihar)
#Leopold Ravnihar/Ravnikar - Henrik (1918, Križna Gora), telefonist, [https://www.sistory.si/ww2/00F2B55A-D05E-47E2-B374-849FECCEA707 Sistory]
#Frančiška Staroverski - Špela (1889, Kropa), p. d. Smrekarjeva, pokop Radovljica [https://www.sistory.si/ww2/AE2EFB22-0B18-4E38-AAF3-5FA949928416 Sistory], vdova, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko
#Franc Štirn (1904, Gorenje pri Kranju), tovarniški delavec, [https://www.sistory.si/ww2/D2C43E7B-A5E6-4CDA-80C8-9B4069B96A61 Sistory]
#Mirko Šušteršič - France Logar (1922, Zmajevac, Hrvaška, Baranja), študent iz Ljubljane, pokop Radovljica, [https://www.sistory.si/ww2/087382FA-5378-4FB2-87A7-A234B8AF725E Sistory] SPOMENIK pod Jelenovim vrhom, do koder se je privlekel 
#Marta Tavčar - Rija (1920, Moste pri Žirovnici), šivilja iz Žirovnice, [https://www.sistory.si/ww2/CA3DDE12-694A-442E-981B-68C7F20FC956 Sistory]&lt;ref&gt;Marta je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala.&lt;/ref&gt;
# Franc Zorko (1900, Štajerska) iz Kranja, kuhar, [https://www.sistory.si/ww2/49EDF155-4EF7-4B07-BFEB-2E6F72ED1672 Sistory]
# Ivan Zorko (1898, Zgornja Pristava, električar, &quot;Ivan&quot; (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju), pokopan na Lipniški planini) [https://www.sistory.si/ww2/50BFEE0E-47D5-433A-8BBC-0992F4CEAD43 Sistory:] † 11. 9. 1942 kot talec&lt;ref&gt;Mogoče je bil zajet in ustreljen dva dni pozneje.&lt;/ref&gt;
# &quot;trije neznani borci&quot;, dveh še ni bilo mogoče identificirati: &quot;Fajdiga&quot; (register žrtev ne pozna nobenega takega Fajdige)&lt;ref&gt;V arhivu (Razni zapiski o žrtvah z Lipniške planine, Gorenjski muzej v Kranju) in&lt;/ref&gt;
# &quot;Miha iz Ljubljane, prej kuhar pri štabu Franca Rozmana&quot; 

'''12. septembra 1942''' Lipniška planina 
*Stanislav Pesjak (1925, Kranj), gimnazijec, pokop Lipniška planina [https://www.sistory.si/ww2/44C1D373-BD3D-463E-B406-B6866D1BB088 Sistory]

'''Septembra 1942''' Jelovica
* Ivan Hribar (1917, Sneberje, zidar) [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0 Sistory:]

'''1. oktobra 1942''' Jelovica
* Bogomir Červan (1926 Ljubljana, dijak) [https://www.sistory.si/ww2/16FDEC81-5639-4AA6-880C-C3676271983C Sistory]

'''20. novembra 1942''' Jelovica
* &lt;font color=green&gt; Franc Janša (1922 Koritno, nemški vojak) [https://www.sistory.si/ww2/73885652-D8E4-441E-B1D4-2A37D26B7D2B Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;hr&gt;

'''4. aprila 1943''' Babji Zob na Jelovici
*Janez Tonejec (1920, Bohinjska Bela), zidar, [https://www.sistory.si/ww2/D0216F3F-6AE0-4FB1-AF5E-01237739B758 Sistory] SPOMENIK v Kupljeniku

'''15. aprila 1943''' Jelovica
* Stanislav Basle (1925 Ljubljana, Stražiše, pleskar, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/938B291C-A021-4676-A110-D88DE602837E Sistory]

'''15. julija 1943''' Jelovica
* Anton Demšar (1916 Lenart nad Lušo, politelegat) [https://www.sistory.si/ww2/306357BA-6392-4CE7-8C90-A4DA937963CA Sistory]

'''18. julija 1943''' &lt;s&gt;Ratitovec&lt;/s&gt; &gt; Pečana
* Valentin Hudolin (1922 Češnjica, pokop Ratitovec) [https://www.sistory.si/ww2/8B8DA291-C4F6-4C19-83C4-1BDC0C6AB94B Sistory]&lt;ref&gt;[https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'',] 281&lt;/ref&gt;

'''30. julija 1943''' &lt;s&gt;Ribno&lt;/s&gt; &gt; Žnidarjeva planina
*Alojzij Novak (1920 Dobravica, pokop Ovsiše; Kos: padel 30. 8. 43) [https://www.sistory.si/ww2/48386DEA-02E1-427D-8070-48507FA78A52 Sistory] SPOMENIK

'''8. avgusta 1943''' Jelovica
* Ludovik Gabrič (1918 Kranj) [https://www.sistory.si/ww2/E64FF229-D749-4219-9BE9-08FFFA378376 Sistory]

'''9. avgusta 1943''' Selška planina
* Matevž Pesjak (1899 Zgornja Lipnica, žagar, vojni status ni znan, sodelavec gestapa?)

'''18. avgusta 1943''' Bodlajka na Jelovici
* Janez Griljc (Grilc) (1901, Spodnja Lipnica), kmet, aktivist OF, žrtev bombardiranja [https://www.sistory.si/ww2/41D3B708-D581-4F8E-B94D-C945B85D84AD Sistory,] pokop Kamna Gorica

'''oktobra 1943''' Jelovica
* Jožef Ferjan (1908 Zagorice, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/6695F584-D335-4C4E-8B32-FAEDA21D71E3 Sistory]

'''2. oktobra 1943''' Jelovica
*&lt;font color=blue&gt;Alojz Mavsar (1911 Jesenice, železničar, likvidiran, ker se ni strinjal s taktiko bojevanja / označen kot dezerter od partizanov) [https://www.sistory.si/ww2/AB752477-CC1F-481E-8DBF-D219F19A0D50 Sistory]&lt;/font&gt;

'''21. oktobra 1943''' Lipniška planina [mogoče napačen vpis???]
* Anton Benedičič (1922 Čirčiče, delavec) [https://www.sistory.si/ww2/21EBBE5E-F841-45C1-9F17-1AEFF8885571 Sistory]

'''22. novembra 1943''' Pečana na Jelovici
* Srečko Medvešček (1925 Bohinjska Bistrica, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/F3AAEF56-6D11-4728-B46D-31D9F8BD020F Sistory] SPOMENIK

'''decembra 1943''' Jelovica
* Franc Vesel (1920 Travnik) [https://www.sistory.si/ww2/9FCF523D-DCAD-4FDF-8751-7A74DFC1F0AA Sistory]

'''12. decembra 1943''' Talež
* &lt;font color=green&gt;Franc Šolar (1896 Želeče, uradnik, civilist sodelavec okupatorja?) [https://www.sistory.si/ww2/F3C93065-801A-4242-8275-2942F7BF593D Sistory] &lt;/font&gt;

'''15. decembra 1943''' Jelovica
* Ignacij Demšar (1922 Lenart nad Lušo) [https://www.sistory.si/ww2/F54B134F-FB1D-4648-982B-8F6C66A7A983 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''? 1944''' Jelovica ??? mogoče napačen vpis
# Karel Rihar (1916, Ljubljana), borec [https://www.sistory.si/ww2/3A0CB4DA-3E51-479E-B163-7CD5A280916A Sistory]
# Simenona Veronika Ramoveš (1923 Soteska) [https://www.sistory.si/ww2/8AD93CC6-215A-48C4-9EC1-36579E4BC3B3 Sistory]
# Matevž Sušnik (1912 Ljubljana, Kropa, žebljar, PPS 294, Vlasta: padel po 26. 5. 1943) [https://www.sistory.si/ww2/6CB712B6-D46A-43FD-8875-1511C33A20E7 Sistory]

'''16. januarja 1944''' Jelovica
*Venceslav Pečenko (1903 Selo Dornberk, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/CE28E63D-947A-4406-8B54-E97722B2BB18 Sistory]

'''16. februarja 1944''' Talež (&gt; planina Vršana)
* Mihael Torkar (1912 Ribno, vosovec, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/3D914ED9-AECF-498D-A770-2908727A9C03 Sistory] PLOŠČA

'''29. aprila 1944''' Jelovica
* Miran Šlajmer (mladoleten, Šentvid) [https://www.sistory.si/ww2/C5ADB047-41C4-40B4-B3CA-F5AE7D523215 Sistory]

'''maja 1944''' Jelovica
* Feliks Boltar (1913 Stara Fužina) [https://www.sistory.si/ww2/98E1EA50-8CEF-444E-BA77-94011B8E2C0E Sistory]

'''6. maja 1944''' Jelovica
* Vincencij Primožič (1912 Kupljenik, pogrešan oz. ujet -- PPS 279, smrt v Dachauu?) [https://www.sistory.si/ww2/C22F556C-B6D7-4734-8A90-7D94364637DE Sistory]

'''10. maja 1944''' Soriška planina
* Janez Juhant (1919 Klanec, pokop Šentrupert na Koroškem) [https://www.sistory.si/ww2/2B28DE29-B1AD-4A71-8090-A3BC726E28EA Sistory]

'''17. maja 1944''' Jelovica
* Matevž Šušteršič (1900 Podreča, domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/CBBE8FD8-FC74-420D-885B-C1C02DE8F212 Sistory]

'''20. maja 1944''' Lipniška planina, Jelovica
*Franc Ravnik (1910 Ravne v Bohinju, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/77104017-60FB-4CFE-94BD-B785A4ECA098 Sistory]

'''20. maja 1944''' Jelovica
* Janez Preša (1912 Cerklje, mlinar, pokop Cerklje) [https://www.sistory.si/ww2/F4E90546-43B3-4899-AC30-132FD7B117B1 Sistory]

'''22. maja 1944''' Selška planina na Jelovici
# Martin Kotnik (1901 Tržič, 2. bat. Franceta Prešerna, pokop bodisi Lipniška, Mošenjska, Tržič?) [https://www.sistory.si/ww2/EF99B3FF-9513-4614-9C45-58318A7D6DA5 Sistory]
# Franc Demšar (1914 Lancovo, učitelj, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/B6B00EB4-F91F-4E94-8012-0D7CA9E401FF Sistory]

'''23. maja 1944''' Jelovica (Martinček SPOMENIK: piše 21. maja, 11 pobitim ranjencem, prav je 12, datum na spomeniku ni pravi, saj je bil prvi spopad prešernovcev z Nemci po Kosu dan pozneje.)
# Kristina Bukovnik (1923 Zgornja Bela) [https://www.sistory.si/ww2/1CD48A9E-7318-4EBA-8080-1A2C1BDBD4FE Sistory]
# Frančišek Verderber (1919 Jelševnik, montanist, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/6503F799-52AA-4A36-90DB-808814D072FE Sistory] Kje so imena ostalih 9 neznanih trupel?

'''23. maja 1944''' Martinček
*Anton Iskra (1913, Nemški Rovt, kmet, pokopan na Martinčku), [https://www.sistory.si/ww2/2FD74B48-26BB-4FAB-AF06-8254B52C70DA Sistory]

'''23. maja 1944''' pokop Mošenjska planina 
*Marko Tomac (1924 Zgornje Bitnje, štab) [https://www.sistory.si/ww2/F96AB067-A32C-4215-AAB4-8E9F4E3AD0F1 Sistory]&lt;ref&gt;Kraja Ugorje, kjer naj bi padel, v Sloveniji ni, najbližje kraju pokopa je vrh Veliki Gregorjevec na Jelovici, ki ga je popisovalec iz rokopisnega zapisa V. Gregorjevec napačno razbral kot ''U. Gorje.'' Partizanski grob na Mošenjski leta 1946 označuje 14 pokopanih, poleg tistih, ki so padli januarja 1942, še Tomca in Viktorja Berganta (in/ali Martina Kotnika).&lt;/ref&gt;

'''junija 1944''' Jelovica
* Alojz Merljak (1911 Bukovica, pogrešan) [https://www.sistory.si/ww2/1EB274F2-7971-4980-95C5-C5F35BDE71A3 Sistory]

'''13. junija 1944''' Talež na Jelovici, Lancovo
#Angela Koselj (1915 Bodešče), gospodinjska pomočnica, ubili domobranci, [https://www.sistory.si/ww2/AA0CC6E4-5E73-4570-A044-DEC527A0394C Sistory,] kraj pokopa Ribno SPOMINSKA PLOŠČA
# Marija Marin (1921 Suhadole, natakarica, ubili domobranci, pokop Talež) [https://www.sistory.si/ww2/5A82DD0B-0489-4A20-8A49-71E646F6C80E Sistory] SPOMINSKA PLOŠČA

'''16. junija 1944''' planina Strme &gt; Strmne nad Nemškim Rovtom
* Mihael Čelik (1923 Nemški Rovt, intendant, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/BAED1238-EA99-4A0E-B68B-4701C8AB20DB Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica [Raztovka]
* Avgust Dolinar (1928 Ljubljana, Suha, pokop Jelovica Rastovke, Felc: 19. 6.) [https://www.sistory.si/ww2/9219D85B-F510-491A-9A63-3BE807A33CF1 Sistory]

'''16. junija 1944''' Jelovica
# Vinko Eržen (1923 Dobračeva Žiri, pokop Jelovica, Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/1003E660-F79A-4124-9B71-B01BF7CDC87C Sistory]
# Alojz Kržišnik (1924 Kladje, pokop Selška planina, prekopan v Staro Oselico?, na Selški pl.) [https://www.sistory.si/ww2/AAF1A7F6-E41E-44A4-BAA4-4F0BDABCD718 Sistory]

'''18. junija 1944''' Jelovica
* Janez Zalokar (1923 Žeje pri Komendi) [https://www.sistory.si/ww2/20FF3E5F-EC39-41D2-A495-3FCBA3A26770 Sistory]

'''18. junija 1944''' Selška planina na Jelovici
# Anton Kovač (1927, Ljubljana, usnjar, obveščevalec Preš. brigade, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/0B0EA588-8383-453A-AEF2-8EC9E24A2416 Sistory]
# Martin Škantar (1921 Srednja vas, pobegnil iz nem. vojske, pokop Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/634B4F89-D63C-4B83-9DD9-7F30161A280F Sistory]
# Zorko Henrik Madon (1926 Bate, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/38E58F1A-9FCE-46E7-B128-3FE915C827CD Sistory]

'''18. junija 1944''' Rovtarica
* Janez Cvetek (1907, Laški Rovt, mitraljezec Janka Premrla Vojka, 18. 6. 1944 v spopadu z Nemci, pokop v Boh. Bistrici), [https://www.sistory.si/ww2/86BFB4EF-6787-4BFC-BEC3-98255DC445CD Sistory]

'''19. junija 1944''' Selška planina na Jelovici, Selška planina, Selška planina/Jelovica, Jelovica, na Sevški planini
# Franc Korošec (1915 Koprivnik, trgovec, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/5B17D506-BE0B-4013-8020-EF6DABAF6DC4 Sistory]
# Jožef Starič (1927 Slovenski Javornik, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/ED2832BA-6C10-41DF-8C8D-493EB5A913E7 Sistory]
# Jožef Aljančič (1900, Kovor, čevljar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/B71B71E8-0091-4601-B6A3-817645732099 Sistory]
# Jožef Lukič (1926 Slovenski Javornik, strugar, pokop Selška planina) [https://www.sistory.si/ww2/675BDA3C-BEFA-4101-BF36-D544471E8D8C Sistory]
# Gorge (Djuro) Tanković (1913 Ohrid, branjevec, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C9D6991E-D616-4944-80E3-7402DA5F333C Sistory]
# Franc Torkar (1915 Koritno, kolar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/7AF1C1F4-8A8D-435B-98E5-44235306BF92 Sistory]
# Mihael Šolar (1905 Grabče, železar, pokop Zg. Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/95533035-3C8B-4415-97E9-600F9D27FB9D Sistory]
# Jože Pavlič (1921 Goče, obveščevalec, padel na Radovljiški planini, pokop Jelovica, najbrž kar tam) [https://www.sistory.si/ww2/17F6AFCE-13B6-40B8-B84C-7C2CF160B798 Sistory]
# Anton Rozman (1915 Kamnje) [https://www.sistory.si/ww2/6D83FBF2-5723-4C6A-B41B-2AD90226D9B1 Sistory]
# Janez Rozman (1924 Otoče, železničar, pokop Otoče) [https://www.sistory.si/ww2/D2B1BFBB-9CEF-48B7-A2B5-8FCA894356D6 Sistory]
# Peter Dobovšek (1912 Zgornje Stranje, pokop Selška pl.-Rovtarica) [https://www.sistory.si/ww2/F4F076CB-BD1D-4D17-89B7-1EADFEA0A1BB Sistory]

'''19. junija 1944''' Rovtarica (Rovtarica na Jelovici, Rovtarica nad Jelovico)
# Jožef Cvetek (1903 Solkan, bat. Ivana Gradnika, pokopan na Ribčevi pl.), [https://www.sistory.si/ww2/21C3A5C0-908D-4238-BE46-C14640490952 Sistory]
# Ivan Vodopivec (1909, Prešernov bat., v spopadu z Gorenjsko samozaščito, pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/9E018359-81D3-4864-A387-DC84DE871A4D Sistory]
# Valentin Pavletič (1913 Solkan, Gradnikov bat., mehanik, v spopadu z Nemci, pokop Rovtarica), [https://www.sistory.si/ww2/7C5755C8-12BD-476F-BB61-D35CEEE45C2F Sistory]
# Ivan Ercegovič (1905, desetar Preš. bat., pokop pri Rovtarici), [https://www.sistory.si/ww2/B842B82C-BC2F-46F6-8726-B9F4793A63F5 Sistory]

'''19. junija 1944''' Jelovica 
# Alojzij Burnik (1922 Smlednik, gradbinec, pokop Jelovica Raztovka, prekop v Smlednik?) [https://www.sistory.si/ww2/5975DD9E-F57C-4A1E-B0EB-F581C8490994 Sistory]
# Franc Mlinarič (1914 Retnje, ubili domobranci, pokop Selška planina, potem Križe) [https://www.sistory.si/ww2/F985404E-C65B-410E-8959-F2FD3E68EB7C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica (Jesenovec pod Kosmatim vrhom)
* Jožef Mihevc (1922 Idrija, Rudar, narodni heroj ([https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi923930/ SB]), [https://www.sistory.si/ww2/E016B8E9-0AEF-4C3A-ABD7-433CFB78192C Sistory] oz. [https://www.sistory.si/ww2/5834790A-1DBC-418F-93ED-2B55D4C108E1 Sistory (dvojnik)] 

'''20. junija 1944''' Pečana na Ratitovcu
* Alojzij Justin (1926, Bukov Vrh,) [https://www.sistory.si/ww2/992EC207-EFE2-457F-8405-0CA1EB070B6C Sistory]

'''20. junija 1944''' Jelovica
* Stanislaj Zupanc (1930 Voglje, pokop Šenčur, 14 let star) [https://www.sistory.si/ww2/4697862E-9C5B-441A-B84D-6B92C18B00B1 Sistory]

'''20. junija 1944''' verjetno Rovtarica
* &lt;font color=blue&gt;Franc Arh (1906 Bohinjska Češnjica, dezerter, pokop Srednja vas v Bohinju) [https://www.sistory.si/ww2/BC0AB115-171D-44AA-9448-245B10FFE137 Sistory]&lt;/font&gt;

'''22. junija 1944''' Jelovica
* Anton Grilc/Gerilc (1900 Stiška vas, Felc: 19. 6. Selška pl.) [https://www.sistory.si/ww2/D9202275-B578-4815-B059-CF9A7CFC9E93 Sistory] talec na Jelovici??

'''24. junija 1944''' Jelovica ???
* Dragotin Cotič (1924 Renče) [https://www.sistory.si/ww2/A38ADF0A-CCC6-44BF-8758-788F0F35C082 Sistory] --&gt;

'''25. junija 1944''' Jelovica
* Alojzij Zgonik (1924 Bukovica, Dornberk, smrt Jelovec??) [https://www.sistory.si/ww2/1F59671C-1F21-4AD8-B8D5-ED4F084C6DF8 Sistory]

'''30. junija 1944''' Jelovica
* Vinko Prezelj (1926 Ravne Cerkno, pogrešan v Ravnah?) [https://www.sistory.si/ww2/CB87041F-0D2C-44FB-8526-87BAA2782EB0 Sistory]

'''1. julija 1944''' Mošenjska planina, Jelovica
* Viktor Bergant (1928 Vižmarje, mučen od domobrancev, pokop Mošenjska planina) [https://www.sistory.si/ww2/BC16E3EE-FB42-4D63-B9CC-BC12CF519270 Sistory]

'''16. julija 1944''' Jelovica
* Franc Pušar (1915 Puštal, pokop Jelovica) [https://www.sistory.si/ww2/9D83891A-5019-4D96-8DA3-B083785584B8 Sistory]

'''20. julija 1944'''
* Jožef Špacapan (1925 Vogrsko) [https://www.sistory.si/ww2/EDB3942D-91A5-49A0-BD34-E54768A457F8 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''januarja 1945''' Jelovica
* Anton Svetina (1914 Koroška Bela, železničar) [https://www.sistory.si/ww2/DE329349-59B3-4F2F-A6E6-61D03FECCFFA Sistory]

'''28. februarja 1945''' Jelovica
* Jožef Košir (1906 Kamna Gorica, pokop Kamna Gorica) [https://www.sistory.si/ww2/D719CC14-27B2-46F4-8B14-61CEE950716B Sistory]

'''20. marca 1945''' Pri Kropi &gt; Kroparska gora SPOMENIK
# Anton Jelovčan (1903 Martinj Vrh &gt; Kropa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory]
# Ciril Osterman (1914 OtočE, ubili domobranci, pokop Srednja Dobrava) [https://www.sistory.si/ww2/D2ED1FE8-B460-4B7C-937D-7B04AE2B6AC4 Sistory])

'''20. marca 1945''' Vresje na Jelovici
# Oto Kelih (1915 Koroška Bela) [https://www.sistory.si/ww2/32EA27C3-7478-48FA-BAFE-74F86D25091C Sistory]
# Jožef Rozman (1915 Ravne v Bohinju, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/DA58BEC1-0135-4182-8F6E-CF03FE21CED6 Sistory]
# Ivan Torkar (1927 Log, vajenec, kurir, pokop Bitnje) [https://www.sistory.si/ww2/02C7614D-E957-4B4A-B7B6-CAE73A5CCE0B Sistory]
# Martin Torkar (1927 Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/9B3E038B-3F2F-4037-A57C-ADC41EEFD337 Sistory]

'''21. marca 1945''' Jesenovec pod Ratitovcem
* Lovrenc Šmid (1904 Podlonk, transport. četa) [https://www.sistory.si/ww2/3C7BB1C4-E63F-4DAC-9003-05F304A2C992 Sistory]

'''aprila 1945''' Jelovica
*Anton Pretnar (1923 Radovljica, pogrešan, PPS 277) [https://www.sistory.si/ww2/73F47F9B-7946-4869-A42D-2538F3B82A0D Sistory]

==Na pobočjih==

'''10. aprila 1941''' Podlonk
*Florjan Šturm (1894 Podlonk, umrl kot jugoslovanski vojak v ujetništvu v Podlonku ali Topoljah nad Selci) [https://www.sistory.si/ww2/86DC8274-92A5-49E2-A25A-6FA6ADD4A814 Sistory]

'''17. avgusta 1941''' Pod Jelovico
*&lt;font color=green&gt;Frančišek Gašparšič (1897, Kropa), obč. tajnik, likvidiran [https://www.sistory.si/ww2/E2EE8FB3-4EE6-4627-95C7-4D0B81D7E2CC Sistory,]; Kroparska kronika, 14&lt;/font&gt;

'''27. avgusta 1941''' Jelovica, Barigla 
*Franc Kosmač (1918, Jesenice, delavec, nesreča z orožjem, pokopan na Barigli) [https://www.sistory.si/ww2/CC0C2DC7-C46F-4681-96D8-A033B2EC95B9 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''9. januarja 1942''' Lajše
* Jože Rihtaršič (1905 Lajše, tesar) [https://www.sistory.si/ww2/94485589-F777-49D6-848A-E3777532CF6D Sistory]

'''11. januarja 1942''' Lajše
*&lt;font color=green&gt;Anton Peternel (1896 Lajše, kmet, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/F6728C62-B00A-40F7-8FEC-F34CD6286F91 Sistory]&lt;/font&gt;

'''11. januarja 1942''' Jelenšče&lt;ref&gt;Sistory ima napačen datum 10. jan. 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK
# Primož Ambrožič (1886 Davča, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/32C28A83-D648-4EE8-8417-41845CDB349D Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Vincenc Benedičič (1927 Podblica, pastir, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/FB3BD901-B209-47F2-BB4B-A60570C50FCC Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Tomaž Berce (Brce) (1875 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A22FF14C-43AC-451F-88E5-739BF47FE6D1 Sistory]: napaka v kraju in datumu
# Terezija Šolar (1938 Dražgoše, otrok, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/E65EB705-281A-4A98-B240-C84FE971B535 Sistory]
# Peter Frakelj (1885 Dražgoše, talec) [https://www.sistory.si/ww2/9E02A840-A055-485C-931D-C681FE407720 Sistory]
# Zdravko (Valentin) Frakelj (1924 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F9499580-1073-48D7-93F1-CFD5964A1F1E Sistory]: napaka v datumu in kraju smrti
# Anton Bešter (1930 Dražgoše, učenec, talec) [https://www.sistory.si/ww2/58D1F5E9-5D71-4C78-843B-6B9EF8E64ECD v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Janez Habjan (1909 Lajše, od nemške granate) [https://www.sistory.si/ww2/FF1685F3-7AE6-4106-99A8-36F1EFF46195 v Sistory napaka:] + 10. jan. 
# Franc Jelenc (1922 Dražgoše, Bolčarjev, Jan: 17 let??) [https://www.sistory.si/ww2/DDD99B8A-A855-4B21-9C54-68A761F7BB73 Sistory napaka:] + 10. jan.
# Leopold Jelenc (1924 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/1968A7CE-A227-4CC7-AFE2-D6B6D7868F2F Sistory:] + 10. 1.
# Maks Jelenc (1920 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/24EB4E92-859E-4BA7-A533-78684A556BD5 Sistory:] + 10. 1.
# Matija Jelenc (1889 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/D9733EFA-F07F-45CF-A254-39A15344AB11 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Anton Lotrič (1926 Dražgoše, učenec) [https://www.sistory.si/ww2/B6DD3A34-3AE5-4A35-97B1-81AF30B97443 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Franc Lotrič (1923 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F3D2A361-1804-4D28-80B4-6795AA33AAFA Sistory napaka:] + 10. 1.
# Ciril Lotrič (1923 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/7BD4324A-EA38-4AD7-A956-AE72340FD0E9 Sistory] napaka v datumu in kraju
# Franc Lotrič (1881 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/16FA87DA-5679-49D5-8F44-76E6EFC646AA Sistory] napaka datum kraj
# Jakob Šolar (1882 Kališe, cestar, talec) [https://www.sistory.si/ww2/5444DE8D-BC4D-42E5-B96F-A2C3F9F43FE3 Sistory napaka:] + 10. 1.
# Jakob Lotrič (1874 Dražgoše, mežnar, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/3D7DFD98-C6C7-4578-A608-E14CF01979EF Sistory]
# Tomaž Lotrič (1899 Dražgoše, civilist, ubit na begu, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/167CECF8-D91C-448D-9094-034D513AB12B Sistory]
# Stanislav Marenk (1921 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/217AC2A0-199A-4137-8DAF-9B405AAC4A75 Sistory]

# Gregor Božič (1912 Brusnice, zidar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/AA3A15A4-BBE6-42C9-AE36-E038FCABC3E9 Sistory]
# Maks Dolinar (1922 Mlaka nad Lušo, borec) [https://www.sistory.si/ww2/02A6443F-4A3C-460F-9EB6-AAC47E7771CB Sistory:] napaka v kraju in datumu
# Boštjan Jezeršek (1902 Stara Oselica, mizar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/D28DE598-0ECB-4A02-849B-0AB636A589E6 Sistory:] napaka v kraju smrti
# Janez Kovačič ml. (1916 Radohova vas pri Pivki, Stražišče, borec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/17880204-0A3E-4393-ABB7-15DC3E887631 Sistory]
# Maks Krmelj (1911 Bačne, borec, pokop Poljane) [https://www.sistory.si/ww2/83AFA656-E565-413C-8443-8C6359F3357E Sistory]
# Maksimiljan Ržen (Režen) (1921 Javorje, borec, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/1777C00C-6BCB-41E5-B627-56F72FD9E9A2 Sistory]
# Stanislav Škofic (1915 Mengeš, železičar, borec) [https://www.sistory.si/ww2/5C291609-D52B-48A4-B2C1-D8FE928205E9 Sistory]
# Janez Zajc (1905 Zgornje Gameljne, borec) [https://www.sistory.si/ww2/DAF925B2-6A47-4C6F-BADB-1AC057AD0D2F Sistory]
# Vinko Žakelj (1913 Stara vas, Kranj, mitraljezec) [https://www.sistory.si/ww2/D2EB91E5-3A1E-4A32-9322-5A18178A8F94 Sistory]

'''12. januarja 1942''' Dražgoše
# Alojz Ambrožič (1908 Dražgoše, pokop Dražgoše, po Sistory borec?) [https://www.sistory.si/ww2/C9595150-7E8C-4DC0-9B4F-11FCFB7658AC]
# Jože Bertoncelj (1920 Rudno, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/59D5D138-C0FE-4AAC-980A-0748914762B7 Sistory]
# Ignacij Habjan (1922 Dražgoše, ključavničar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/707E213F-D0BC-4161-91CA-8686034765C7 Sistory] napaka v datumu
# Mihael Habjan (1905 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/C6B7CB59-BA72-4B26-AAF8-D0A8DFA459A3 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Habjan (1911 Dražgoše, civilist, pokop DraŽgoše) [https://www.sistory.si/ww2/67F1A2D0-FD91-4E85-808A-B4A21C7BA2EF Sistory] napaka v datumu
# Jernej Jelenc (1910 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F2BCC046-1410-4C3A-BEFD-85E0FF526A13 Sistory] napaka v datumu
# Tomaž Jelenc (1916 Dražgoše, civilist, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A0C0661D-24E9-4CA4-9FAA-4497E0D17BEB Sistory]
# Janez Kavčič (1887 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/F515EAAF-4DEC-4213-95FA-F6E302443057 Sistory] napaka v datumu
# Peter Kavčič (1897 Dražgoše, talec, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/CF7CD8C0-846D-4656-9797-28A5705F203E Sistory] napaka v datumu
# Franc Lotrič (1925 Dražgoše, Štihelnov, ustreljen na begu) [https://www.sistory.si/ww2/E734A90A-B73E-4A0F-A4B8-EB6BBD460A85 Sistory]
# Janez Megušar (1911 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/F93B30C6-97FB-4166-AC4C-44F79FD2D1A4 Sistory]
# Vincenc Megušar (1915 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/57C8C2A4-A3DB-44B0-94A9-F644860041D7 Sistory]
# Filip Mlinar (1906 Žirovski Vrh, organist, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/04F4198E-A8B9-4729-A7CC-ABFBDBA1CF0C Sistory]
# Alojz Petrovič (1906 Gradec, pek, civilist, ubit na begu) [https://www.sistory.si/ww2/699E9F94-024D-4CFF-8B0A-C4317D1AF5EB Sistory]
# Peter Prevc (1917 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/0B7AA478-FE36-45E9-9869-3449E18E439D Sistory]
# Rafael Prevc (1919 Dražgoše, mlinar, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/5868951E-C14D-4D73-B58A-26A97E057A93 Sistory]
# Janez Šmid (1912 Dražgoše, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/9488B7AA-7286-43B5-A534-09D3156B2067 Sistory]
# Gregor Šmid (1903 Dražgoše, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/B9A87320-62FB-4ED5-9C9D-36248072D2F5 Sistory]
# Tomaž Šolar (1911 Dražgoše, gradbinec, talec, civilist) [https://www.sistory.si/ww2/FC1746D0-5E64-4357-B86F-56210B10C11B Sistory]
# Albin Šolar (1913 Dražgoše, civilist, talec) [https://www.sistory.si/ww2/69118318-76B6-451A-8C60-1551B483EB64 Sistory]

'''27. januarja 1942''' Dražgoše &gt; Golnik
# Marija Šolar (1905 Češnjica, Dražgoše, ranjena od Nemcev v koči na Rovtarici na begu iz Dražgoš, umrla za ranami na Golniku, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/951A6477-D072-4B2A-8839-47138C56E31F Sistory]

'''marca 1942''' Lajše - Nemilje
* Jožef Lotrič (1909 Dražgoše, čevljar) [https://www.sistory.si/ww2/C5DC955A-BBF8-4C7A-8E59-3E6EECBCA956 Sistory]

'''1. junija 1942''' Dražgoše
* &lt;font color=blue&gt;Janez Gašperšič (1916 Kropa, Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/383886E9-0CF0-42E0-B926-8A5562CF11D6 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Bolj zaradi preplaha kot zaradi politične aktivnosti in prepričanja se je v začetku julija 1941 umaknil na Jelovico v okolico Krope. Nekaj časa je vzdrževal stike z bivšimi sošolci, v partizanske enote pa se ni vključil. V začetku avgusta je sodeloval v pripravah za napad na Begunje. Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako
neopredeljenih ilegalcev, se ga že jeseni 1941 likvidirali.&quot; (''Kroparska kronika'', 16) &lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''24. julija 1942''' Lajše
*Vinko Gortnar (1913 Podlonk, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/F9FCCAF1-5188-4BB8-AD4F-465753862094 Sistory]

'''28. avgusta 1942''' Jamnik &gt; nad Podblico
*Viktor Kejžar (1910 Spodnja Sorica, pokop Draga) [https://www.sistory.si/ww2/991B5F91-1D50-4447-9C19-5F81A14829A8 Sistory]&lt;ref&gt;ZAL, RAD 14: Oče Jožef; po poklicu varilec; padel v boju z Nemci na Jelovici novembra 1942.&lt;/ref&gt; SPOMENIK

'''20. oktobra 1942''' Jamnik (Kropa)
* Alojz Kebe (1908 Cerknica, narodni heroj) [https://www.sistory.si/ww2/48C99461-7377-4770-9E20-462DC4702F9C Sistory:] Jamnik nad Kropo, pokopan in SPOMENIK tam&lt;ref&gt;Ivan Jan: Na obronkih Jelovice: O čudni, junaški smrti narodnega heroja Lojzeta Kebeta &amp;ndash; Štefana. [https://znaci.org/00003/1279.pdf ''Borec'' 1963.] 465&amp;ndash;71.&lt;/ref&gt;

'''26. novembra 1942''' Lajše
* &lt;font color=green&gt;Matija Fajfar (Pfeifer) (1908 Lajše, civilist, ubili partizani) [https://www.sistory.si/ww2/33C73677-C8E6-4C6F-B9E3-1AFEB7C1310E Sistory]&lt;/font&gt;

'''31. decembra 1942''' Dražgoše
* Stanko Stanovnik (1921 Horjul, kolar, datum smrti ni točno znan) [https://www.sistory.si/ww2/8DB7B185-5EBD-4D60-95E0-B9BDE69A170F Sistory]

&lt;hr&gt;

'''24. januarja 1943''' Jamnik
*&lt;font color=green&gt;Maksimilijan Hribernik (1921 Velika Nedelja, Wehrmannschaft) [https://www.sistory.si/ww2/9494B578-CDB6-40AD-84C4-F9CA77EE5354 Sistory]&lt;/font&gt;

&lt;font color=green&gt;'''2. februarja 1943''' Jamnik
# Janez Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/4991A99E-FEC9-4DD6-8211-97F31AC5AE6D Sistory] (nemška vojska?)
# Rudolf Bešter (Poljšica) [https://www.sistory.si/ww2/AE353E59-396B-4C9F-865C-BF0C7987F2F7 Sistory] (nemška vojska?)&lt;ref&gt;Domačin Janko Potočnik (Rovte, Podnart) ne pozna nobeno od teh dveh imen.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''5. februarja 1943''' Bodešče &gt; Senožeti pod Brdi
* Franc Pesjak (1922 Bodešče, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/AF1ED8B9-D1EB-4B68-A900-AC9E9BC54A51 Sistory] SPOMENIK

'''marca 1943'''  ob poti na Talež nad mostom čez Savo pri Bodeščah
* Stane Šurk (1923 Ljubljana, klepar, ubili orožniki, pokop na mestu smrti) [https://www.sistory.si/ww2/E142E77F-B7B6-4EC7-A54E-CAB8462C7400 Sistory]

'''14. marca 1943''' Prtovč
*&lt;font color=green&gt;Alojz Ravnihar (1917 Praprotno, pokop Prtovč, po dražgoški bitki prešel k Nemcem in bil zato justificiran) [https://www.sistory.si/ww2/53287CD4-9C1E-4E97-AF0A-3FCA75394347 Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. marca 1943''' [Senožeti] pri Voščah pri Lancovem SPOMENIK
* Djuro Kragulj (1915 Banja Luka &gt; Stražišče, žimar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/B5748D82-A61A-45A1-BC5C-358050FCDE1E Sistory]

'''29. aprila 1943''' Kališe v Selški dolini
* Jožef Veber (1921 Češnjica pri Železnikih, mitraljezec, ranjen v Žabnici, pokop Seca) [https://www.sistory.si/ww2/864A8096-D300-4C71-B0EA-C81E436B7DA4 Sistory]

'''7. junija 1943''' Senožeti pod Brdi SPOMENIK
*Anton Pesjak (1925 Vošče, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/C303B8C2-A483-4050-8EB0-F4723A1AFF5F Sistory]

'''22. julija 1943''' Prtovč
* Jakob Fajfar (Pfajfar) (1923 Selške Lajše, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/25F66203-E559-4ABF-8798-21253148D673 Sistory]

'''26. julija 1943''' Jelovica, Plašnica (&gt; Plaznica)
*&lt;font color=green&gt;Valentin Pogačnik (1920, Spodnja Lipnica), delavec [https://www.sistory.si/ww2/91129C51-38A6-4880-B341-8463DD6D5AF2 Sistory] likvidiran iz osebnega sovraštva, mogoče ni bil partizan&lt;/font&gt;
&lt;!-- '''27. julija 1943''' Kolnica SPOMENIK
* Anton Toman (1915, Bodešče, mizar, pokop Ribno) [https://www.sistory.si/ww2/01BAA18F-E726-4914-AD32-2E4704FA288D Sistory] --&gt;

'''3. avgusta 1943''' Lajše
# Danimir Ažman (1921 Ljubljana, Kranj, krojač, skakalec, začasni pokop Lajše, stalni Kranj?) [https://www.sistory.si/ww2/A37E94EA-ED1F-4BF6-AD23-F16A2A69E74F Sistory] SPOMENIK
# Jože Božič (1921 Kališe, kmet, pokop Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/48E03160-6C26-4CE4-A942-A31CC1093B6F Sistory]
# Franc Fajfar (1921 Rudno, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/C2EE216F-7631-4F8D-8A4A-33D6264E036B Sistory]
# Franc Pfajfar (1920 Selca) [https://www.sistory.si/ww2/E3FBC6D4-24CF-481C-B025-C47ABB6AC7D7 Sistory]
# Janez Luznar (1913 Dolenja vas, ključavničar) [https://www.sistory.si/ww2/142290EA-7D78-4C13-9CAA-B94C5A5ABF30 Sistory]

'''15. avgusta 1943''' Podblica
* Rudolf Potočnik (1925 Dražgoše, gozdar) [https://www.sistory.si/ww2/0118B358-04DC-49BC-98B1-CDB9EC25F0F3 Sistory]

'''oktobra 1943''' &quot;v gozdu nad peskolomom pod Vodicami&quot;
*&lt;font color=green&gt;Vladimir Kapus (1885 Kamna Gorica, lovski pisatelj) [https://www.sistory.si/ww2/A2BBA59C-C7E6-4B9C-B979-48BF503BA5B5 Sistory]&lt;ref&gt;&quot;Podobna usoda je doletela spomladi 1943 lovca in pisatelja Vladimirja Kapusa iz Kamne gorice.&quot; ([https://slov.si/doc/smitek_kroparska_kronika.pdf ''Kroparska kronika'',] 14); &quot;Vladimir Kappus je umrl oktobra 1943 v gozdu nad peskolomom pod Vodicami. Za mrtvega je bil razglašen s sklepom okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 11. novembra 1946.&quot; (Nadja Gartner-Lenac: Rodbina Kappus. ''Vigenjc'' 2009, 7-18, 86-87.&lt;/ref&gt; &lt;/font&gt;

'''15. oktobra 1943''' nad Jamnikom
*Miha Vinkšelj (1923 Mokronog, Naklo) [https://www.sistory.si/ww2/EEE1FDF3-3D1E-4DAC-9508-2DD0DA4592D6 Sistory]

'''18. novembra 1943''' Dražgoše
* Albin Jelenc (1920 Dražgoše, kurir, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/7DE46517-E3FC-4F19-BE37-AEB6B7438E39 Sistory]

'''19. novembra 1943''' pod Dražgošami
* Ciril Lušina (1933 Dražgoše, otrok) [https://www.sistory.si/ww2/0FDFCC64-739E-48E6-9E26-31A06B17B5E6 Sistory], [https://dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6K1YKDBB/6bb9cc64-2cba-441d-9f8b-9130a4334d79/PDF ''Loški razgledi'', 265] 

'''20. novembra 1943''' Prtovč
*Franc Krmelj (1915 Škofja Loka, pokop Škofja Loka) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD Sistory]

'''21. december 1943''' Mala Jelovica nad Jamnikom
*Anton Petrovčič (1924 Novi svet pri Godoviču, pokop Jamnik), [https://www.sistory.si/ww2/CD3E5A79-E9CD-4968-A261-2A15BCB6F13B Sistory]

'''27. decembra 1943''' Nemilje
* Karl Elbl (1922 Cogetinci, mlinar) [https://www.sistory.si/ww2/B32D71C1-2791-4AD4-B57D-75A2BF50D178 Sistory] SPOMENIK

'''29. decembra 1943''' nad Kropo
* Dušan Filip Pogačnik (1922 študent, pokop Srednja Dobrava) SPOMENIK [https://www.sistory.si/ww2/ECDA6E60-F130-477B-A19E-FAF5A81FB994]

&lt;hr&gt;

'''februarja 1944''' Prtovč
*&lt;font color=blue&gt; Jurij Mayer (1911 Ruma, živel v Spodnji Lipnici pri Kamni Gorici, železničar, pogrešan pri partizanih, ubili Nemci oz. po mnenju svojcev partizani) [https://www.sistory.si/ww2/8BCE89DC-EF9D-407E-9319-B68432141DBD] &lt;/font&gt;

'''26. februarja 1944''' Podlonk/Jelovica
*Franc Lotrič (1914 Kališe, kurir, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/741AC27C-3568-4BB3-9851-8FA06D752979 Sistory] 

'''27. februarja 1944''' Jamnik
# Frančišek Hlebce (1915 Stražišče, finančnik, pokop Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/E3EB354A-C8DE-4C0C-B021-B8BF417DD877 Sistory]
# Andrej Katrašnik (1879 Jamnik) [https://www.sistory.si/ww2/3E9BC3B2-2DD2-4BE3-976D-30FBC2F459E2 Sistory] PLOŠČA
# &lt;font color=green&gt;Matej Pogačnik (1900 Jamnik, domobranec, ubit od Nemcev?) [https://www.sistory.si/ww2/6F726562-529F-4BF8-85CC-5EAE28BBD8F1 Sistory]&lt;ref&gt;Janko Potočnik trdi, da na Jamniku ni bilo priimka Pogačnik.&lt;/ref&gt;&lt;/font&gt;

'''14. aprila 1944''' Podlonk
* &lt;font color=green&gt;Gašper Gosar (Gaser) (1901 Zgornje Danje, najbrž nemški policist, padel v boju s partizani ali pomotoma od Nemcev, ker je pozabil geslo) [https://www.sistory.si/ww2/12EA646C-45AE-4BCF-88C7-A881E2946C14 Sistory]&lt;/font&gt;

'''28. aprila 1944''' Zgornje Lajše
* Janez Robič (1924 Jesenice, prebegnil iz nemške vojske, pokop tam nekje) [https://www.sistory.si/ww2/D35EF136-95A1-4946-A430-C02B8BE7FA9A Sistory]

'''3. ali 4. maja 1944''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež/Bodanova peč nad Voščami 
* Filip Ažman (1918 Lancovo, ubili domobranci, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/89D87C32-85AB-443B-8199-5B371F36619A Sistory] SPOMENIK

'''15. maja 1944''' Lajše-Dražgoše
* Ferdinand Oman (1926 Tržič, delavec, pokop na mestu smrti ali pozneje v Tržiču) [https://www.sistory.si/ww2/948D3D08-EBA6-46FA-B7BA-76CF153C0647 Sistory]

'''22. maja 1944''' na poti čez Jelovico, mogoče na Jamniku
# Franc Grilc (Brinar, Smrekar) (1911 Virlog Ribno, čevljar, aktivist, ubili domobranci, grob neznan) [https://www.sistory.si/ww2/03D2D3AC-E327-4E35-9739-DC8BC1926878 Sistory]

'''22. maja 1944''' pri sveti Jedrti v Lajšah, Dražgoše-Lajše
# Franc Rakuš (1914 Kostanjevica, Bled, pek, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/F782085E-CF1D-4934-A796-85CDCDBC87B3 Sistory]
# Angela (Gizela) Anderlin (1922 Kranj, bolničarka, pokop Dražgoše ali Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/2FC2645B-D0B2-401A-BB6A-853F6D0E5DBC Sistory]

'''25. maja 1944''' Podlonk/bolnica
*Jože Pravst (1914 Hrastje, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/502CC77C-B5EB-4851-9D3A-A859764C5D28 Sistory]

'''15. junija 1944''' Podlonk
* Antonija Bernik (1890 Podlonk, aktivistka OF, ustrelili Nemci)  [https://www.sistory.si/ww2/E5205D4C-EC29-4A95-AF89-4061E325677C Sistory]

'''17. junija 1944''' Podblica pri Jamniku
* Jožef Tancar (1914 Stara Fužina, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3CF593ED-FC14-43AC-8DD9-6600770DA844 Sistory]

'''22. junija 1944''' bolnica Podlomek &gt; Podlonk, Jelovica
* Dragotin Gostiša (1913 Logatec, politkomisar, padel lahko na Ratitovcu, pokop Gornji Logatec) [https://www.sistory.si/ww2/066E0E55-60E6-45E3-957E-F6FB6DAD6CF4 Sistory]

'''julija 1944''' Jamnik
* Vincenc Papler (1927 Palovče, hlapec, pogrešan partizan) [https://www.sistory.si/ww2/6BC1DA54-2FBE-4F35-8B2A-2C10B4568C24 Sistory]

'''julija 1944''' Jelovica
* Janez Pogačnik (1910 Spodnje Gorje, PPS 274) [https://www.sistory.si/ww2/B23E8C86-FD92-4DEA-B215-78384B4A62B5 Sistory]

'''21. julija 1944''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
* Janez Dežman (1909 Brda, kurir, umrl zaradi bolezni in napora, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/F9351CC1-C247-4757-A254-FB639B284DAC Sistory] SPOMENIK

'''2. avgusta 1944''' Kroparska grapa, Šolarjev travnik pod Špikom v Kropi &gt; pri Slovenski peči nad Kropo SPOMENIK
# Jože Megušar (1910 Češnjica, Kropa, kurir, ubili domobranci, pokop Kropa), [https://www.sistory.si/ww2/0439F192-5BEA-4C4C-B38C-858D7972EB0C Sistory:] Jožef Magušar + 25. 8. 1944
# Rudolf Pretnar (1907 Spodnje Gorje, pokop Zgornje Gorje, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/DCFC0981-9AF2-432D-97CC-BF349FA10CBD Sistory]
# Andrej Vodnjov (1904 Podhom, ubili domobranci), [https://www.sistory.si/ww2/9199D2E7-2F46-4F5F-BED7-92DE06D6E9AA Sistory:] Vadnjov

'''20. avgusta 1944''' Jamnik
* &lt;font color=green&gt;Marija Ovsenek (1901 Peračica, Mišače, kot nemška simpatizerka) [https://www.sistory.si/ww2/0B024A53-CCFB-4A23-B05D-E175398A95BE Sistory]&lt;/font&gt;

'''30. septembra 1944''' Kupljenik
* Leopold Heberle (1923 Mlino, elektromehanik, umorili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/38853A88-1E86-4CBF-B90C-8E9842FCBF80 Sistory] SPOMENIK

'''4. oktobra 1944''' v gozdu nad Lajšami
* Andrej Jenko (1918 Goričane, pokop Goričane) [https://www.sistory.si/ww2/7AF47435-1F25-423F-B5A8-A05EAC479267 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' pri Jamniku
* Janez Gartnar (1899 Jamnik, aktivist, pokop Selca) [https://www.sistory.si/ww2/AD5B9482-46F9-43E2-810C-8DADEAE503F9 Sistory]

'''5. oktobra 1944''' Lajše
* Jakob Razložnik (1907 Kopačnica, Stražišče, železničar, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BC8EEB83-AA3B-481E-A408-478E8BACC9BB Sistory]

'''4. novembra 1944''' pri Kropi
* Janez Arh (1924 Bohinjska Češnjica, pokop Srednja vas, Felc: pri sestopu s Kroparske gore) [https://www.sistory.si/ww2/F9BC5429-FF69-4D4D-AE6C-63AF6EF916C3 Sistory]

&lt;hr&gt;

'''1945''' Podlonk
* Antonija Brtoncelj (1900 Torka, civilist, povzročitelj neznan) [https://www.sistory.si/ww2/1B1B53DC-462A-4F94-962B-FD2DDD370826 Sistory]

'''3. januarja 1945''' Lajše
* Vladislav Pavlin (1925 Grgar, obrtnik) [https://www.sistory.si/ww2/56055F73-6C43-426A-A076-830F1D92F1FF Sistory]

'''15. januarja 1945''' Zgornje Lajše - pri Brvačevem logu
* Jakob Omejc (1904 Trnovec Medvode, kovač, pokop Zgornje Lajše) [https://www.sistory.si/ww2/65FF33FB-FF2C-4BCC-B960-4935001D85F8 Sistory]

'''18. januarja 1945''' Lajše
* Franc Papler (1925 Besnica, kmet) [https://www.sistory.si/ww2/118E6302-D89B-4C3F-9F04-5ACFDAF71C9C Sistory]

'''2. februarja 1945''' Dražgoše
* Maksimiljan Medvešček (1922 Anhovo, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/53C4F12B-749F-4AE8-949C-5109BF8095B1 Sistory]

'''4. februarja 1945''' Nemilje, Podblica
*Karel Primc (1921 Ljubljana, poštar, pokop Žale) [https://www.sistory.si/ww2/4BEFE0FE-0992-4A74-99B5-29F2DFDB24A1 Sistory]

'''5. februarja 1945''' Jamnik
*Janez Kavčič (1879 Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/B81A44D8-C0E8-493C-B8D4-4AE0BFDAC8C3 Sistory]

'''18. februarja 1945''' Jamnik 
*Peter Hudovernik (1925 Kropa, kurir) [https://www.sistory.si/ww2/7F3099AD-0A3C-4805-90D7-57A7343D035F Sistory]

'''24. februarja 1945''' Jelovica pri Kropi
*Franc Hočevar (1906, Zapoge), delavec, komanda mesta Kranj, nesreča z orožjem, kraj pokopa Preska [https://www.sistory.si/ww2/6459FDE7-04D3-46DE-A4E2-B4B855A26544 Sistory]

'''26. februarja 1945''' Jamnik
*Albin Benedičič (1921 Javornik Kranj, pokop Kropa) [https://www.sistory.si/ww2/DF745562-10CD-4A53-A51B-DA4776290F0D Sistory] 

'''1. marca 1945''' Lajše
* Ivan Armand Toporiš (1923 Brežice, študent farmacije, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/F7FCD75A-3DFE-47DB-A6DE-EEA50E47888D Sistory]

'''7. marca 1945''' Jelovica &gt; ob cesti na Talež
# Ivan Ažman (1919 Brda, gozdar, pokop Radovljica) [https://www.sistory.si/ww2/BD1AE01B-D35A-4DF7-A507-A8D51157891C Sistory] SPOMENIK
# neznana dvajsetletna partizanka, padla v marcu leta 1945 (pokop najbrž Radovljica) SPOMENIK skupaj z Ažmanoma&lt;ref&gt;Mogoče [https://www.sistory.si/ww2/CF91A3C6-85C8-4861-AEBB-1C4E0FB91ABD Frančiška Naglič?]&lt;/ref&gt;

'''10. marca 1945''' Kališe pri Škofji Loki
* Dorotej Kavčič (1915 Draga pri Trstu, Stražišče, čevljar, pokop Železniki) [https://www.sistory.si/ww2/CB5D0EA8-931A-491B-9EF1-70A8EA227203 Sistory]

'''16. marca 1945''' Dražgoše
* Janko Frakelj (1916 Dražgoše, pokop Dražgoše) [https://www.sistory.si/ww2/A82BC82F-8AE2-400E-8F58-0EAF6A173887 Sistory]

'''17. marca 1945''' Jamnik 
*Janez Kavčič (1867 Dražgoše, ubit od Nemcev na begu) [https://www.sistory.si/ww2/7E3C6A85-55C1-4E29-9E1A-0F21D701A24D Sistory]

'''20. marca 1945''' Barigla
* Milan (Bogumil) Gašperšič (1923 Kropa, kovač, ustrelili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/174A6004-3B59-4A10-8811-BD0E814E3682 Sistory] SPOMENIK

'''21. marca 1945''' Prtovč nad Železniki
*Angela Knaflič (1909 Bled, kuharica  v bolnici, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EFD9F8E0-57CC-4DEE-98E3-63E773CCF0CB Sistory]

'''24. marca 1945''' Prtovč
#Valentin Mulej (1899 Krnica, transportna četa) [https://www.sistory.si/ww2/C87D3776-A2B6-4DF5-8348-454506C18B99 Sistory]
# Valentin Beznik (1896 Krnica, transportna četa, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/BA26CC59-C2C0-4845-98BB-CE855DDC5540 Sistory]
#Valentin Beznik ml. (1928 Krnica, kurir &gt; borec, mladoleten, padel ob očetu? tudi na Kališah? gl. Kos) [https://www.sistory.si/ww2/3FF7A993-CEB5-4C03-B686-BAEAFFF340E2 Sistory]

'''5. aprila 1945''' Kališe pri Železnikih
* Anton Zaletel (1911 Stražišče) [https://www.sistory.si/ww2/5CC27EE7-DD2F-42E4-B1BC-A1DB7E080024 Sistory]

'''7. aprila 1945''' Dražgoše (ali Rudno?)
* Ignac Zlobec (1924 Kazlje, pokop Rudno) [https://www.sistory.si/ww2/03F8D8EE-3720-42C2-8065-BC0B6CDA27AA Sistory]

'''8. aprila 1945''' Jelovica &gt; pod cesto na Talež
*Martin Benedičič (1913 Podblica, kurir, pokop Radovljica), [https://www.sistory.si/ww2/C3BE3898-B605-49F7-AA7C-026C387AC11D Sistory] SPOMENIK&lt;ref&gt;Na spomeniku je datum smrti 4. 4. 1945, v arhivu OF Ribno pa 27. 4. na Ledincah na Jelovici.&lt;/ref&gt;

'''17. aprila 1945''' Kališe
* Anton Svoljšak (1924 Stara Loka, krojač, politkomisar, ubili domobranci, pokop Stara Loka) [https://www.sistory.si/ww2/A7C8D952-5BA9-41B5-A0C8-FD1A66C68768 Sistory]

'''18. aprila 1945''' Lajše
# Franc Golec (1927 Rečica, kolar, kurir, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/22FA6079-B57B-424A-A9EF-1BCAFC81600F Sistory]
# Martin Cerkovnik (1914 Stara Fužina, obveščevalec, ubili domobranci, pokop Srednja vas) [https://www.sistory.si/ww2/3C085654-FBF0-4C03-A3BC-728429523762 Sistory]

'''19. aprila 1945''' Lajše
# Cecilija Odar (1919 Brdo, Kranj, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/6FB113BF-992A-4B2C-859A-C5AC0BA647AF Sistory]
# Vida Šinkovec (1925 Kranj, dijakinja, ubili domobranci) [https://www.sistory.si/ww2/7368E517-1FD4-414A-B17C-442EC28F7867 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Lajše nad Selcami pri Škofji Loki
* Janez Janša (1913 Podhom, pokop Zgornje Gorje) [https://www.sistory.si/ww2/7C964AD3-3CF4-4EF4-AA84-A9E35EF34C86 Sistory]

'''20. aprila 1945''' Kališe pri Škofji Loki, Pri Kališah nad Selci
# Janez Tavčar (1896 Lenart nad Lušo, gozdar, ubili domobranci, pokop Bohinjska Bistrica) [https://www.sistory.si/ww2/71069591-56C4-42B1-8C42-754EB97960BB Sistory]
# Alojzij Petkoš (1906 Bled, tesar, ubili domobranci, pokop Bled) [https://www.sistory.si/ww2/EA309C8B-2F8E-4D55-ABC4-7F85472A80ED Sistory]

'''9. maja 1945''' Lajše
*Marija Bertoncelj (1897, civilist, posledice taborišča) [https://www.sistory.si/ww2/ED9BAC42-7BC0-4BE3-8399-DE7BF927ACAB Sistory]

&lt;!-- == Najbrž padli kje drugje ==
* Ivan Hribar [https://www.sistory.si/ww2/B8E8E5FD-7A2E-4A58-BC64-7FBF258752D0]
--&gt;

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu]]</text>
      <sha1>4149sn00sqjao3chnxn5k5brjzhdyb8</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Partizanski dom na Vodiški planini</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4241</id>
    <revision>
      <id>85258</id>
      <parentid>84386</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:48:53Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85258</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="5058" sha1="fytmfmy7eev5qkankzq6fnd21yfl8io" xml:space="preserve">&lt;font color=grey&gt;''' Partisan Lodge on Vodiška planina'''&lt;/font&gt;

{|
|[[File:Spomeniki na Jelovici 01.jpg|thumb|Spominska plošča na Partizanskem domu na Vodiški planini, 1961]]
|[[File:Otvoritev planinskega doma na Vodiški planini leta 1963.jpg|thumb|Otvoritev planinskega doma na Vodiški planini leta 1963]]
|}

{|
|[[File:Koča na Vodiški planini 01.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Arhiv DAR]]
|[[File:Koča na Vodiški planini 02.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Arhiv Rok Gašperšič]]
|}
{|
|[[File:Koča na Vodiški planini 03.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Delcampe]]
|[[File:Koča na Vodiški planini 04.jpg|thumb|Koča na Vodiški planini. Delcampe]]
|}

'''Za cesto še gradnja doma'''

Okrajni odbor ZB NOV Kranj namerava obnoviti na planini Vodice (nad Kropo) pastirski dom. Zadnja dva meseca so na vso moč hiteli z gradnjo ceste od Martinčka na planino Vodice. To cesto, ki je dolga 2100 m in ima 50 metrov padca, je zgradilo Gozdno gospodarstvo z Bleda. Med prebivalstvom od Krope do Selške doline je zopet oživela dolgoletna želja, da bi povezali cesto Kropa-Jamnik z Dražgošami. Kmetijska zadruga v Dražgošah kakor tudi mnogi prebivalci teh krajev so pripravljeni prispevati les in prostovoljno opraviti nekatera dela, samo da bi čimprej prišlo do uresničitve te zamisli. Koča na Vodicah in cesta bosta velikega pomena za turizem. Cesta do Dražgoš bo razen tega tudi velikega gospodarskega pomena in bo ena najlepših sredogorskih cest na Gorenjskem. 
([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CLJH0TRX ''Glas'' 9. 9. 1961])

'''Ob dnevu borca'''

[...] Danes, žal, lahko vidimo, da nam vsako leto zahrbtna smrt ugrabi mnogo borcev, vendar mnogokrat ob tem pozabimo, da umirajo zaradi posledic vojne in preveč napornega dela v povojnem času. Marsikomu bi morali z vso skrbjo priskočiti na pomoč in nuditi primerno oskrbo; žal, v mnogih primerih ugotovimo, da temu posvečamo še vse premalo pozornosti. Seveda lahko trdimo, da smo že ogromno storili za to, toda posledice vojne so neizmerne in družba je dolžna, da za borce skrbi s povečano pozornostjo.

Po vojni smo zgradili že več raznih objektov, ki naj bi služili za oddih in za zdravljenje borcev. Gorenjska bo ob letošnjem praznovanju 4. julija dobila tak objekt na Vodiški planini na Jelovici — prav tam, kjer so v času NOB borci imeli svoj drugi dom. Zato smo lahko vsi borci vsem tistim, ki so količkaj pripomogli k tej izgradnji, zelo hvaležni. Želja vseh pa je, da bi bil to res dom borcev in postal zopet dom vseh tistih, ki so potrebni počitka in zdravljenja. [...]

Janko Prezelj - Stane ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JLYGEOWE ''Glas'' 3. 7. 1963])

'''Praznik partizanske Jelovice: Slovesna otvoritev Partizanskega doma na Vodiški planini'''

Ljubljana 4. julija [1963]. – Že pred osmo uro zjutraj so začele voziti kolone osebnih avtomobilov, avtobusov in motornih koles iz Radovljice, Selške in Bohinjske doline proti Jelovici, kjer je bila osrednja proslava dneva borca. Do desetih se je na Vodiški planini, sredi Jelovice, zbralo približno 8.000 ljudi, med njimi družbeni in politični delavci ljubljanskega okraja in številni borci revolucije s spomenicami in odlikovanji na prsih.

Na proslavi je govoril državni podsekretar v zveznem sekretariatu za industrijo Vinko Hafner. [...] Slovesnost ob dnevu borca pa so združili tudi z otvoritvijo partizanskega doma na Vodiški planini. Član predsedstva ZZB NOV ljubljanskega okraja Ivan Bertoncelj je v pozdravnem govoru poudaril:

-- Dom, ki ga danes odpiramo, ne bo samo okrevališče borcev naše revolucije, temveč tudi pomemben spomenik dogodkov iz narodnoosvobodilne borbe. Gradnja doma je bila tesno povezana z gradnjo ceste – najprej od Bodlajke do Vodic ter končno do doma. Izreči je treba priznanje kolektivu gozdnega gospodarstva Bled in zahvalo vsem kolektivom, zavodom in ustanovam, ki so s svojimi prispevki omogočili dograditev partizanskega doma.
Po pestrem kulturnem programu, ki so ga izvajali pevski zbor »France Prešeren« iz Kranja, pevski zbor »Svobode« iz Krope, recitatorji in godba na pihala kranjske »Svobode«, se je slovesnost spremenila v ljudsko rajanje.

Srečavali so se borci, ki se morda že leta niso videli. Pripovedovali so svoja doživetja in se spominjali 418 tovarišev, ki so padli na Jelovici za boljše življenje in svobodo. &amp;mdash; V. Černelč

*'''Dom na Vodiški pianini.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_13.pdf ''TV-15'', št. 13]. 

*[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-O9ZUU42Z Posnetek članka v ''Delu'' 5. julija 1963]
*[http://slov.si/doc/znacka_vodice.jpg Značka ob otvoritvi Partizanskega doma na Vodiški planini]
*[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-XKEKVCUI Plakat Otvoritev partizanskega doma: Jelovica, Vodiška planina, 4. julija 1963]

{|
|[[File:Poštni žig Partizanski dom na Vodiški planini, Kropa 1963.jpg|thumb|400px|Poštni žig Partizanski dom na Vodiški planini, Kropa 1963]] 
|}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Spominska soba na Vodiški planini]]</text>
      <sha1>fytmfmy7eev5qkankzq6fnd21yfl8io</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Po stezah partizanske Jelovice</title>
    <ns>0</ns>
    <id>4303</id>
    <revision>
      <id>85228</id>
      <parentid>85227</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T12:24:07Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85228</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="66810" sha1="5bc2y5lyvg8vh7x03s1t079cysbhq43" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

[Slika (… 1264.jpg)]

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>5bc2y5lyvg8vh7x03s1t079cysbhq43</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85229</id>
      <parentid>85228</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T12:44:26Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85229</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="71849" sha1="ario9jdo1z53m9zg4tgbwdzempopm38" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

[Slika (… 1264.jpg)]

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

[Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, ''Borec'' 1958, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>ario9jdo1z53m9zg4tgbwdzempopm38</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85230</id>
      <parentid>85229</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T12:45:13Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Umetniške upodobitve */</comment>
      <origin>85230</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="71665" sha1="p6x8sba8twn229bz4tbxb3ianknu9yq" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:
*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

[Slika (… 1264.jpg)]

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

[Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, ''Borec'' 1958, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>p6x8sba8twn229bz4tbxb3ianknu9yq</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85231</id>
      <parentid>85230</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T12:46:19Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85231</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="71850" sha1="91zyx8ajrvw3ofqloijp332lx8xfbbc" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|}

*pohvala za sodelovanje 1959
*vabilo 1961
*plakat 1961
*žig 1961

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

[Slika (… 1264.jpg)]

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

[Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, ''Borec'' 1958, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>91zyx8ajrvw3ofqloijp332lx8xfbbc</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85232</id>
      <parentid>85231</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:02:02Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85232</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="71970" sha1="8cyhajp5ke8nbsfqybvy6d5f3q5isot" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, ''Borec'' 1958, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>8cyhajp5ke8nbsfqybvy6d5f3q5isot</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85233</id>
      <parentid>85232</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:08:51Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85233</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="72042" sha1="1yelm8u5drxo9zc1oxnn9v542ndojlz" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov. 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>1yelm8u5drxo9zc1oxnn9v542ndojlz</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85234</id>
      <parentid>85233</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:12:25Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85234</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="72456" sha1="j4nmx4eoga7ucd1naqib4wodudjgka9" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>j4nmx4eoga7ucd1naqib4wodudjgka9</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85235</id>
      <parentid>85234</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:21:10Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85235</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="75721" sha1="m1lsxt582r1pc3x5zu9fcarvtkz9906" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>m1lsxt582r1pc3x5zu9fcarvtkz9906</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85236</id>
      <parentid>85235</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:28:39Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85236</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="76868" sha1="793qnzd85d5uerfcnfqn0lzln4cxjwz" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>793qnzd85d5uerfcnfqn0lzln4cxjwz</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85237</id>
      <parentid>85236</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T13:40:51Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Umetniške upodobitve */</comment>
      <origin>85237</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="76941" sha1="j55w4stbnuy0spz4rp7tubeopf5uttl" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>j55w4stbnuy0spz4rp7tubeopf5uttl</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85238</id>
      <parentid>85237</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T14:00:49Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85238</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="77406" sha1="7j5flt7ideva6d2rkaakyborduqnus4" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

Slike:

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|pohvala za sodelovanje 1959
|vabilo 1961
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>7j5flt7ideva6d2rkaakyborduqnus4</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85239</id>
      <parentid>85238</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T14:36:57Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85239</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="77714" sha1="osksi6ikv8gkdyqr8h98122sa7t7bk8" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>osksi6ikv8gkdyqr8h98122sa7t7bk8</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85240</id>
      <parentid>85239</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T14:51:14Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85240</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="77792" sha1="ncfsxcce35gsjw7hcaqcq3y2erujliw" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>ncfsxcce35gsjw7hcaqcq3y2erujliw</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85241</id>
      <parentid>85240</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T14:55:55Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85241</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="79866" sha1="br2qe0dj00kaoke2a3i37rr1qnoseev" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

PREJŠNJI mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske Vtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih: okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. * Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in rev1J devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. (1961 https://znaci.org/00003/1491.pdf : Petič po stezah partizanske Jelovice: )

LJUBLJANA - v začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj-Johan, Barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj. (https://znaci.org/00003/1492.pdf) 1961

'''1962'''

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}


==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>br2qe0dj00kaoke2a3i37rr1qnoseev</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85242</id>
      <parentid>85241</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T16:39:15Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85242</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="79888" sha1="hamw02nu0ddc8snnykqeyujbvx3zxn5" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''1962'''

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>hamw02nu0ddc8snnykqeyujbvx3zxn5</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85243</id>
      <parentid>85242</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T16:48:50Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85243</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="80004" sha1="48e2nj4ab5r7bdkhyh5k69zjp7xxd0w" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|300 px|Po stezah partizanske Jelovice 1962]]
|}

'''1962'''

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>48e2nj4ab5r7bdkhyh5k69zjp7xxd0w</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85244</id>
      <parentid>85243</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T16:50:48Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85244</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="80010" sha1="awz42iwl8lhvjtlzj6p8nnff9qsqkc4" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lepa turistična destinacija.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|}

'''1962'''

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>awz42iwl8lhvjtlzj6p8nnff9qsqkc4</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85245</id>
      <parentid>85244</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T17:26:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85245</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81161" sha1="dl5jkjwu0xjxqifyg77wkj6o1ip34r1" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, redno se je poročalo o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev. Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961,
št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>dl5jkjwu0xjxqifyg77wkj6o1ip34r1</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85246</id>
      <parentid>85245</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T17:34:52Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85246</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81345" sha1="spdjssfj7qfjrv9x7kvj2a7h3lj42vd" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961,
št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>spdjssfj7qfjrv9x7kvj2a7h3lj42vd</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85247</id>
      <parentid>85246</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T17:42:46Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85247</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81494" sha1="fbtc8b97wr69yg85384q1tb29fo6fz8" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961,
št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>fbtc8b97wr69yg85384q1tb29fo6fz8</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85248</id>
      <parentid>85247</parentid>
      <timestamp>2026-06-29T17:45:00Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85248</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81496" sha1="czbp1gh1wn574s6hbb3syc9pyifenlt" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>czbp1gh1wn574s6hbb3syc9pyifenlt</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85250</id>
      <parentid>85248</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T06:56:47Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85250</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="81805" sha1="t61w0pwhmn77p0lk6lko4lhyof4jnv2" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>t61w0pwhmn77p0lk6lko4lhyof4jnv2</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85251</id>
      <parentid>85250</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T07:06:56Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85251</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="82083" sha1="rz6qke9wfezx3mg51xa8nj648e6hqdj" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>rz6qke9wfezx3mg51xa8nj648e6hqdj</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85252</id>
      <parentid>85251</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T07:22:10Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85252</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="82353" sha1="2uj6l0153ht5e4wvwaq5n480ziklsrg" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>2uj6l0153ht5e4wvwaq5n480ziklsrg</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85253</id>
      <parentid>85252</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T07:37:27Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave po osamosvojitvi */</comment>
      <origin>85253</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="82419" sha1="mwcef81ekh8wq9t55o5ky2o1zqm4bgl" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Čez mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>mwcef81ekh8wq9t55o5ky2o1zqm4bgl</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85254</id>
      <parentid>85253</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T08:19:01Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoški spomeniki */</comment>
      <origin>85254</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="82843" sha1="tao8t5t0g8cywvxws4anvfox0vktkku" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
||[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>tao8t5t0g8cywvxws4anvfox0vktkku</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85255</id>
      <parentid>85254</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:06:14Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Dražgoški spomeniki */</comment>
      <origin>85255</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="83307" sha1="leg4ax309gv4hav71r44is0vzj4r0jh" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala]
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti]
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti]
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše]

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>leg4ax309gv4hav71r44is0vzj4r0jh</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85257</id>
      <parentid>85255</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:38:40Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85257</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="83441" sha1="bg8008juxd97bo5rdnfp8joqlbaabjl" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>bg8008juxd97bo5rdnfp8joqlbaabjl</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85259</id>
      <parentid>85257</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:49:05Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Načrti za spomenik */</comment>
      <origin>85259</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84045" sha1="owgfk4rlzzdbcrpw1e8ohiqhn2wd30a" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>owgfk4rlzzdbcrpw1e8ohiqhn2wd30a</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85260</id>
      <parentid>85259</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T09:52:35Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */</comment>
      <origin>85260</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84438" sha1="lrhjzu2y2x1okbis32x115fypm85k1c" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>lrhjzu2y2x1okbis32x115fypm85k1c</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85261</id>
      <parentid>85260</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T10:29:58Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Umetniške upodobitve */</comment>
      <origin>85261</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84612" sha1="lunjbufsdz2l9mrqt6w1i4vmr3yba4a" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>lunjbufsdz2l9mrqt6w1i4vmr3yba4a</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85262</id>
      <parentid>85261</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T10:32:14Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pohodne poti v Dražgoše */</comment>
      <origin>85262</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84765" sha1="7wgkisw6wpr9w4pd881oo4fainpnv3f" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>7wgkisw6wpr9w4pd881oo4fainpnv3f</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85263</id>
      <parentid>85262</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T10:37:11Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Umetniške upodobitve */</comment>
      <origin>85263</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84884" sha1="aeyl6m8mdpalc7cf1dygs5zjwnoezwe" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==


==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>aeyl6m8mdpalc7cf1dygs5zjwnoezwe</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85264</id>
      <parentid>85263</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T11:23:27Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Proslave do osamosvojitve */</comment>
      <origin>85264</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="84943" sha1="01zyby5dq0u6rmmg2kozqmck8d5ijsw" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987]

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>01zyby5dq0u6rmmg2kozqmck8d5ijsw</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85265</id>
      <parentid>85264</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T11:26:58Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <comment>/* Pohodne poti v Dražgoše */</comment>
      <origin>85265</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="85082" sha1="3j29hm0163guf4fbn2z9abo5kl6v8e2" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987]

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

===Viri===

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>3j29hm0163guf4fbn2z9abo5kl6v8e2</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85266</id>
      <parentid>85265</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T11:31:59Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85266</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="85213" sha1="6fhstke148ygckd9vdaeu4ld30gmpvb" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987]

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

===Viri===

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>6fhstke148ygckd9vdaeu4ld30gmpvb</sha1>
    </revision>
    <revision>
      <id>85267</id>
      <parentid>85266</parentid>
      <timestamp>2026-06-30T11:56:32Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>Hladnikm</username>
        <id>30</id>
      </contributor>
      <origin>85267</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="85895" sha1="cs7myatd5q64swi950wkicuw8np4wao" xml:space="preserve">{{Infopolje Knjiga
| name  
| author        = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] 
| title_orig    = '''Po stezah partizanske Jelovice'''
| language      = slovenski
| subject       = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]]
| genre         = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve
|image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]]
}}

*Uvod
*Citati iz govorov

{|
|[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]]
|}

Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva. Niso le pojem, so tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila referenca pri imenovanju borca za narodnega heroja, poročalo se je o smrtih dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev.&lt;ref&gt;»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])&lt;/ref&gt; Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.&lt;ref&gt;Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.&lt;/ref&gt; Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti prikaže Digitalna knjižnica Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v veliki meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. V manjši meri so v zavesti kot lep turistični kraj.  

==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve==

O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. 

O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. 

Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. 

===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah===

[[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]]

 Vandzeitung / Stenski časopis 

 Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev

 Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo.

 Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. 

 Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. 

 To je nov zločin!

 Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. 

 Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela.

 V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo.

 Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo.
Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi.

 Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti!

 Kdor gre proti nam, bo pogubljen!

(Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)

===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki===

'''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 

25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so:

Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline.

9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva.

9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže.

Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja.

Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše.

Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo.

Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske.

9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka.

10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h.

9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. 

Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. 

Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942])

===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942===

Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota!

&quot;Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. &quot;Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah.

&quot;Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega.

&quot;Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec …

&quot;Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. &quot;Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […]
Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami.

[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942]

===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]===

Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942.

===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]===

*[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]]

... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]]

==Obnova vasi==

Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje.

[https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)]

* 1945 vračanje
* 1947 izgradnja
* vojaške vaje pri Bičkovi skali

Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja.

Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev.

Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša.

Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh.

Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti.

Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov.

Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico.

Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani.

Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas).

Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij.

Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949).

Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko.

Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje.
Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih.

Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. 

Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju.

Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih.

==Proslave pred 1958== 

Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. 

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]]
|[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]]
|[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]]
|}

'''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf  ''Borec'' 1951])

'''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«.

'''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.)

'''1954''' 

Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale.

'''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB.

Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14  dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem.

Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal.

Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.)

'''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.])

'''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. 

== Proslave Po stezah partizanske Jelovice==

{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]]
|}
{|
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]]
|žig 1961
|[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)]
|}

'''1958'''

2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. 

Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve.

{|
|[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]]
|}

'''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana&quot;. Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«.

Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost.

Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... 

Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ...

Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&amp;ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska.

Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. 

Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) 

{|
|[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]]
|[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf]
|}

»12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &amp;ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.])

'''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960])

{|
|[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]]
|}

Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960])

'''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije.

'''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961])

»V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961])

'''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj,
četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) 

{|
|[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]]
|[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]]
|[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]]
|}

'''1962'''

'''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3]

'''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3]  

'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev)

{|

|}

==Načrti za spomenik==

Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)&lt;ref&gt;[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]&lt;/ref&gt;

[slika osnutka spomenika 1956]

'''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2])

==Odkritje spomenika 1975, obisk Tita in proslave v 70. letih== 

[[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]]

(Milena)

[nekaj fotografij iz arhiva]

==Proslave do osamosvojitve==

*[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987]

==Proslave po osamosvojitvi ==

{|
|[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]]
|[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|}
{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]]
|}

{|
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]]
|[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]]
|[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]]
|}

{|
|[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]]
|[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]]
|[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]]
|}

{|
|[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]]
|[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]]
|[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]]
|[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]]
|}

===Vabila===

*2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ]
* ...

==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva==

Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.&lt;ref&gt;»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958)
 &amp;mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]&lt;/ref&gt; Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic.

Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce.  Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. 

Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) &lt;!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --&gt;

Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. 

Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.&lt;ref&gt;Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])&lt;/ref&gt; 

Oddaljimo se  od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci.

Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev.

Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je  sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je &quot;manj strašna noč v črne zemlje krilu&quot; kot &quot;so pod svetlim soncem sužni dnevi&quot; (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. 

Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. 

Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: 

:»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&amp;ndash;59)

Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o &quot;Lažgošah&quot;, ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. 

Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. 

V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada.   

Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov.  

{|
|[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]]
|}

Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega  barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno &quot;resnico o Dražgošah&quot;. O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem.

Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,&lt;ref&gt;Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.&lt;/ref&gt; Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti &quot;domoljubi&quot; k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani &quot;farške Dražgoše&quot; namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni.

==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''==

Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&amp;ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&amp;ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. 

# 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec
# 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ 
# 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.&lt;ref&gt;Ivan Jan ga navaja med &quot;preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo.&quot;&lt;/ref&gt; | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &amp;ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. 
# 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1.
# 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca&lt;ref&gt;Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.&lt;/ref&gt; 
# 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka
# 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman
# 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo
# 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu
# 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora
# 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra
# 1969 Milan Žakelj (pred šolo)
# 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK
# 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL
# 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi&lt;ref&gt;[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]&lt;/ref&gt;
# 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar
# 1974 Martin Košir
# 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše 
# 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &amp;ndash; odkritje spomenika 22. 7. 
# 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu 
# 1978 Leopold Pernuš
# 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko
# 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko
# 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov
# 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku
# 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije
# 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije
# 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije
# 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije 
# 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS
# 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije
# 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora
# 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju''
# 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli''
# 1993 Ivan Dolničar
# 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]]
# 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]]
# 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]]
# 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov
# 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu
# 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]]
# 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov
# 2001 Blaž Kavčič
# 2002 Milan Kučan
# 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ
# 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]]
# 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]]
# 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]]
# 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]]
# 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]]
# 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev«
# 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]]
# 2011 Milan Kučan
# 2012 Danilo Türk
# 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]]
# 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]]
# 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik
# 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik
# 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]]
# 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka 
# 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ
# 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik
# 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB
# 2022 Milan Kučan
# 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister
# 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta
# 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ
# 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade
# 2027

==Pohodne poti v Dražgoše==

* 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah
* 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &amp;ndash; 5000 pohodnikov: 
#	Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa
#	Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža
#	Bohinj: odred Tomaža Godca
#	Kranj: odred Iva Slavca - Jokla 
#	Radovljica: odred Staneta Žagarja
#	Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana 
#	Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje
#	Železniki: četa Blaža Ostrovrharja
#	Žiri: Žirovska četa
* pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše
* pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše
* pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš
* 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli
* 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš
* 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna
* 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope.
* 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega
* 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam

*	po poti gorenjskega odreda (iz Krope)
*	Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni
*	Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej
*	Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič
*	Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki)
*	Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani)
*	Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka)
*	Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ??
*	kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri
*	Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše

===Viri===

*Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975.
*[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.]

==Dražgoški spomeniki==

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]]
|}

{|
|[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]]
|}

{|
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]]
|[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]]
|}

{|
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]]
|[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]]
|}

{|
|[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]]
|[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]]
|}

{|
|[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]]
|[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]]
|}

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ?
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000

Tik za mejo KS Dražgoše so še 
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981
*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954
*trije spomeniki v Lajšah: 
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962
**[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976

{|
|[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]]
|[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]]
|[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]]
|}

{|
|[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]]
|[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]]
|}

'''Poimenovanje'''

*[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah

==Umetniške upodobitve==

*Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib])
*France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca]
* kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961
* še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?)
*načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah)
*Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976)
*[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice)
*[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979]
*[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978]
*Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984)
* [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.]

==Literatura o Dražgošah==

*slike naslovnic brošur 
** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958
** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}}
** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}}
** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}}
** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu)
** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca)
** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}}
** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}}
** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}}
*Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961)
*Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975)
*Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979)
*Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str.
*Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992
*Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16.
*Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144.

* Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4.
*Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966.
* Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska &quot;Kalávrita&quot;. ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90.
* Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977.
*Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41.
*Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978.
*Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem).	
*Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987.
*Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989.
*''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994.
*Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.)
*Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992.
*Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007.
*Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.&lt;ref&gt;Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &amp;mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.&lt;/ref&gt;
*Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96.
*Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016.
*Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. 
*''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka)
*Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010.
*Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}}
*Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015.
*Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016.
*Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube]

&lt;!--
'''Sovražno do partizanov'''
*1994 Družina, Nova zaveza, Korenine …	Dežman, Velikonja, Kavčič F.
*Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002.
*Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024
*Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. 
*Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--&gt;

{{v delu}}

===Video===
*[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021]
* ...

==Partnerji==
*ZZB in področne ZB
*PZS, planinska društva
*občine: Železniki ...
*Policijsko združenje Sever
*Zveza rezervnih častnikov
*mediji
* ...

==Opombe==
{{sklici}}

&lt;hr&gt;

Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]].</text>
      <sha1>cs7myatd5q64swi950wkicuw8np4wao</sha1>
    </revision>
  </page>
  <page>
    <title>Uporabnik:配合比全额更好（说说而已）</title>
    <ns>2</ns>
    <id>4308</id>
    <revision>
      <id>85249</id>
      <timestamp>2026-06-29T22:21:29Z</timestamp>
      <contributor>
        <username>配合比全额更好（说说而已）</username>
        <id>4725</id>
      </contributor>
      <comment>nova stran z vsebino: »Zdravo!Sem 配合比全额更好（说说而已）.«</comment>
      <origin>85249</origin>
      <model>wikitext</model>
      <format>text/x-wiki</format>
      <text bytes="51" sha1="rg01d16hmfvf8n6vrafzq1mxvhdb5lz" xml:space="preserve">Zdravo!Sem 配合比全额更好（说说而已）.</text>
      <sha1>rg01d16hmfvf8n6vrafzq1mxvhdb5lz</sha1>
    </revision>
  </page>
</mediawiki>