Wikiverza slwikiversity https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran MediaWiki 1.47.0-wmf.9 first-letter Datoteka Posebno Pogovor Uporabnik Uporabniški pogovor Wikiverza Pogovor o Wikiverzi Slika Pogovor o sliki MediaWiki Pogovor o MediaWiki Predloga Pogovor o predlogi Pomoč Pogovor o pomoči Kategorija Pogovor o kategoriji TimedText TimedText talk Modul Pogovor o modulu Event Event talk 0 2647 85285 81676 2026-07-01T13:52:01Z Hladnikm 30 /* Viri in literatura */ članek ni več prosto dostopen na spletu 85285 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author ='''[[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]]''' | title_orig = '''Triglavske partizanske plošče''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = predobjava oz. gradivo za objavo v zborniku ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav ''Triglav 240'', ur. Matija Zorn idr., Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 213–223. | media_type = | udk = || predmetne-oznake = | cobiss = }} :<small>V petkilometrskem pasu okrog Triglava je pet partizanskih spominskih plošč, ki od drugih po Sloveniji odstopajo z manjšim deležem vpisanosti v Register kulturne dediščine in večjim deležem vandaliziranja, ki se je dogajalo ob slovenski osamosvojitvi.</small> :<small>'''Ključne besede:''' [[:w:partizanski spomenik|spominske plošče]], [[:w:druga svetovna vojna|druga svetovna vojna]], [[:w:partizani|slovenski partizani]], [[:w:Triglav|Triglav]], [[:w:Register nepremične kulturne dediščine|Register kulturne dediščine]], [[:w:vandalizem|vandaliziranje]], [[:w:Geopedia|Geopedia]]</small> '''Partisan memorial plaques on Triglav''' :<small>'''Keywords:''' [[:w:en:Commemorative plaque|memorial plaques]], [[:w:en:World War II|World War II]], [[:w:en:Talk:Slovene Partisans|Slovene partisans]], [[:w:en:Triglav|Triglav]], National Registry of Cultural Heritage, [[:w:e:vandalism|vandalism]], Geopedia</small> :<small>Within the 5-kilometre circle around mount Triglav, there are 5 [[:w:en:Monuments to the Slovene Partisans|partisan memorial plaques]]. They differ from others in Slovenia in terms of lesser representation in the National registry of cultural heritage. They were also more ferquently vandalised at the time of Slovene secession from Yugoslavia.</small> ==Uvod== Prispevek izhaja iz [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_x473871.594_y120564.898_s10_b4 popisovanja slovenskih partizanskih spominskih obeležij za Geopedijo,] ki se je začelo leta 2013 iz zasebne pobude ob začudenju, da taka podatkovna zbirka ne obstaja. Pridružili so se študenti zgodovine, nekatere področne organizacije Zveze borcev in drugi zavzeti posamezniki, vsega skupaj nekaj deset oseb. Podatke o spomenikih zajemamo iz [http://rkd.situla.org/ Registra kulturne dediščine] (RKD), ki vsebuje med 2600 in 2900 obeležij, iz občinskih publikacij in odlokov, iz arhivov ZB, časopisnih člankov, spletnih virov in s terena. Trenutno je v zbirki 2800 spomenikov od predvidenih 4000,<ref>Predvidevanja so bila preskromna: trenutno (22. 8. 2021) je v zbirki 6475 obeležij, vseh bo najbrž okrog 7000.</ref> najizčrpneje so popisani na Gorenjskem. Podatke lahko vpisuje kdor koli, ki se registrira. V visokogorju (nad 1500 m) ni veliko spominskih obeležij iz časa druge svetovne vojne, precej bolj na gosto so posejana v sredogorju. V krogu pet kilometrov zračne črte od vrha Triglava je partizanskih plošč pet ([http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1935_x410857.536133301_y137803.646636856_s17_b4 Triglav] 2864 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1936_x411809.693176757_y137842.260965241_s17_b4 Kredarica] 2515 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1372_x406034.375_y138492.375_s15_b4 Zadnjica] 700 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1462_x411274.187_y140813.886_s15_b4 Vrata] 1009 m, [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1956_x415380.787727356_y135963.613616943_s15_b4 Srenjski preval] 1860 m), od tega na višinah le tri. V krogu 10 km se v višinah pokažejo še [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1021_x403804.179_y143949.1915_s15_b4 Vršič] (1600 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1839_x409760.406_y143895.094_s15_b4 Škrlatica] (2740 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1967_x420869.281982422_y139185.531089783_s15_b2 planina Klek] (1580 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1957_x417033.348272461_y137411.545577118_s15_b2 Mrežce] (1840 m), [http://www.geopedia.si/#T105_L14705_F14705:1838_x417985.022_y137205.16_s15_b2 Lipanca] (1600 m), malo nižje pa Rudno polje (1350 m), Pri rupah (1355 m), Uskovnica (1160 m), Vogar (1090 m, 950 m). Zunaj kroga 10 km so ob planinskih poteh nad 1000 metri še spomenik v Tilčevem rovtu pod Jerebikovcem (1340 m), na Mežakli (spomenik, 1150 m, in bolnica, 1120 m, na Zakopih), pokljuški spomeniki (Meja dolina, 1340 m, Jerhanka, 1200 m, dva na Goreljku, 1280 m, Konjska dolina, 1400, pod Berjanco, 1100 m, Turn, 1225m), na Komni (1500 m) in na planini Bareča dolina (1100 m). Nižje ležeči so malo poznani spomenik alpinistu partizanu Miranu Cizlju nad Martuljkom (860 m) in prgišče pokljuških spomenikov: po trije so na Gorjušah in Spodnjih Gorjušah, dva na Koprivniku in eden na planini Za jamo (vsi okrog 1000 m). Če bi vzeli za okvir širše območje Triglavskega narodnega parka, bi našli še kakšno visokogorsko partizansko obeležje (npr. na Krnski škrbini, 2060 m); ker pa plošče na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem na Geopediji še niso sistematično popisane, jih puščam ob strani, toliko pa je že evidentiranih, da je očitno, kako partizanska obeležja v krnskem visokogorju RKD sistematično izpušča za razliko od obeležij prve svetovne vojne (zlasti italijanskih), ki so v RKD vpisana. Ta nenavadna selekcija sporoča, da so zahodni Julijci za slovensko državo kulturno pomembni le zaradi italijanskih grobov, ne pa zaradi partizanskih grobov. Kot da bi druge svetovne vojne na tem področju ne bilo oziroma kot da ni vredna zgodovinskega spomina. V ožjem območju TNP je osem partizanskih obeležij (Vršič, Škrlatica, Triglav, Kredarica, Vrata, Mrežce, Srenjski preval, Komna).<ref>Dodati je treba še relief tigrovcu, partizanu, kulturniku in gorniku Danilu Turku - Jocu (1912&ndash;1991) v jedilnici koče Planike.</ref> V triglavskem visokogorju so tudi druge plošče: ob poti na vrh Triglava prvemu slikarju Triglava Marku Pernhartu ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5390 EŠD 5390])<ref>Plošča z latinskim napisom je bila vzidana 1907 v skalo sredi grebena Malega Triglava v spomin na triglavsko panoramo, ki jo je naslikal Korošec Marko Pernhart 1864–67, za spomenik razglašena 25. 2. 1987.</ref> in prvemu poetu Triglava Valentinu Vodniku ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5389 EŠD 5389]),<ref>Valentin Vodnik je bil na Triglavu 20. 8. 1795, marmornato ploščo z Vodnikovim verzom sta ob stoletnici tega dogodka dala pod vrhom Triglava vzidati Jakob Aljaž in Jakob Matjan, razglašena za spomenik 25. 2. 1987.</ref> ploščica Aljaževi poti na Aljaževem stolpu,<ref>Pot je bila odprta 1998, vodnik po njej je prvič izšel 2001.</ref> kip Jakoba Aljaža in velika plošča obnovi Triglavskega doma na Kredarici leta 1984, v lopi kapele je več kamnitih spominskih plošč,<ref>Ena je posvečena varuhu Aljaževih svetinj Jožetu Kumerju (1955--2007), zraven je plošča Jakobu Aljažu).</ref> dve sta iz stare kapele, od novejših pa je bila deležna kritične medijske pozornosti plošča kardinalu Stepincu iz leta 2006.<ref>Novica o postavitvi v Delu je doživela kar [http://www.delo.si/novice/slovenija/odkrili-spominsko-plosco-kardinalu-stepincu.html 354 bralskih komentarjev.]</ref> Kar tri spominske plošče ima Valentin Stanič na planinski koči, poimenovani po njem (2332 m). Plošča žrtvam planin je na Škrlatici ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22696 EŠD 22696]), ponesrečenim alpinistom Jožetu Pogačniku v koči na Kriških podih, Vladimirju Topolovcu pod Severno steno Triglava, Klementu Jugu v Steni, Ratku Čapku v Špiku in drugim ponesrečenim plezalcem. 4 km od vrha Triglava je pod Stenarjem plošča ponesrečenemu češkemu plezalcu Zdeněku Záboju. Na planini Jasenje pod Špikom je plošča nesreči, ki je leta 1952 vzela pet življenj, med njimi tri iz družine Uršič, in postala spodbuda za Ingoličev roman ''[[:w:Pretrgana naveza|Pretrgana naveza]]'', prav tam je leta 2000 postavljena [http://slov.si/mh/galerije/galeri222/target25.html plošča Pavli Jesih] ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=22695 EŠD 22695]). Nad Malim poljem je plošča na t. i. Kardeljevi koči, nad Vodnikovo kočo na Velem polju pa Balthasarju Hacquetu.<ref>Na zadnji dve me je opozoril Peter Skoberne.</ref> 2016 so na Vodnikovi koči na Velem polju odkrili spominsko ploščo Rozaliji Škantar, hčeri vodnika Šesta, ki je bila 1870 prva ženska na Triglavu (Šelek 2016), stara 20 let.<ref>Eine Triglaversteigung. ''Laibacher Tagblatt'' 8. okt. 1870. 2–3.</ref> Pod Pihavcem je plošča [[:w:Tine Mihelič|Tinetu Miheliču]], ki je tu umrl leta 2004. Zlasti na primorsko stran je precej obeležij prvi svetovni vojni. Na skali ob Triglavskem jezeru je spominska plošča oskrbniku [[:w:Alojz Knafelc|Alojziju Knafelcu]], avtorju rdeče-bele planinske markacije.<ref>Precej plošč je bilo verjetno vzidanih brez uradnih dovoljenj in evidence. Samo ob grebenski poti s Kredarice na Triglav je pet plošč v spomin planincem, ki jih je ubila strela: 29. 7. 1972 so umrli najstniki Jože Ješe, Marjan Rakovec in Roman Avguštin z Dobrave pri Kropi ter Janez Krč iz Kranja in 27-letni Janez Žumer z Bleda. 29. 8. 1991 Mateja Klemenčič, 2014 Petar Mandić iz Zagreba, 10. 8. 1978 Ludvik Bunderla, 9. 9. 1977 Jože Podlogar iz Spodnje Besnice. Pod potjo, ki vodi povprek čez pobočje Tošca proti Vodnikovi koči, je plošča kolektiva Iskre Barbari Kamušič (* 1. 12. 1958), ki se je ponesrečila 29. 4. 1978. </ref> Glavnine naštetega ni v RKD. So pa v RKD celi objekti. Aljažev stolp, postavljen 7. 8. 1895 »kot zavetišče pred strelo in kot simbol slovenskega lastništva« ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5531 EŠD 5531]), je bil za spomenik nacionalnega pomena proglašen šele 6. 10. 1999. Aljažev dom v Vratih ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=28032 EŠD 28032]) je postavil Jakob Aljaž leta 1896, 1904 je bil objekt povečan, 1909 ga je podrl plaz, 1910 ga je zgradil na novo, prezidali so ga leta 1978 in odkrili v njem spominsko ploščo Jakobu Aljažu, delo kiparja Toneta Logondra.<ref>In ne Lagonderja, kot piše v RKD; podatka, kdaj je bil vpisan v RKD, ni.</ref> Zraven stoji Kapela sv. Cirila in Metoda ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4167 EŠD 4167]), zgrajena 1927 po načrtih Ivana Vurnika na pobudo Jakoba Aljaža in razglašena za spomenik lokalnega pomena 25. 2. 1987. Na Kredarici je Kapela Marije Snežne ([http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=4166 EŠD 4166]), ena izmed šestih takih kapel na Slovenskem in eden od 24 cerkvenih objektov, posvečenih Mariji Snežni, ki imajo status slovenskega kulturnega spomenika. Za ta najvišje ležeči sakralni objekt, ki ga je 1897 zgradil Jakob Aljaž,<ref>V RKD navajajo letnico izgradnje 1896.</ref> ki je bil 1952 porušen in 1992 po načrtih Jožeta Marinka zgrajen na novo, ni podatka o datumu razglasitve za kulturni spomenik. Popisovanja partizanskih spomenikov na Geopedijo smo se lotili, ker je v RKD vpisan le njihov izbor in ker so vpisi v RKD prepogosto napačni, pomanjkljivi in zastareli. Kriteriji, zakaj je bil neki spomenik vključen v nacionalno zbirko, drugi pa ne, niso jasni, zdi se, da so bile odločitve arbitrarne. O vpisu je odločala vplivnost ali vztrajnost predlagateljev ali nazorska orientacija območnih Zavodov za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). V nekaterih občinah so bila neselektivno popisana domala vsa obeležja, drugod pa so bili nerazumno selektivni. Razlike je mogoče pripisati tako spreminjanju družbenih vrednot in javne klime skozi čas kot kadrovskim slučajnostim. Splošna izkušnja popisovalcev partizanskih spomenikov za Geopedijo je, da so regionalni ZVKD-ji slabo odzivni in da sporočenih napak ne vnašajo v centralno bazo. Bazo naj bi vsaka dva meseca osveževali na Ministrstvu za kulturo, vendar z ZVKD-jev do tja predlogi očitno ne pridejo.<ref>Za triglavske spomenike skrbi ZVKD Kranj: vrh Triglava je sicer na stičišču štirih občin: Kranjska Gora, Bovec, Bohinj in Gorje.</ref> V RKD sta iz petkilometrskega pasu okrog Triglava vpisana dva partizanska spomenika (Vrata – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5393 EŠD 5393] – in Srenjski preval – [http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=13221 EŠD 13221]), ne pa obeležja na Triglavu, na Kredarici in v Zadnjici. V desetkilometrskem pasu so bili manj izbirčni in so izpustili samo obeležjA na Vršiču, na Rudnem polju in na Kovinarski koči v Krmi, ostalih osem pa so upoštevali.<ref>Na Škrlatici, Kleku, Mrežcah, na Lipanci, Pri rupah, na Uskovnici in oba na Vogarju.</ref> V sredogorskem območju več kot 10 km od Triglava je več kot 20 partizanskih spomenikov – v RKD so vpisani skoraj vsi. V splošnem je bil RKD partizanskim spominskim obeležjem v gorskem svetu bolj naklonjen kot tistim v dolini (register vsebuje predvidoma okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov), selektiven je bil le pri spomenikih v bližini Triglava. V alpskem prostoru daje RKD prednost vpisovanju alpskih pašnikov in objektov sakralne dediščine (znamenj, kapelic, cerkva).<ref>Vendar tudi tu ne povsod dosledno: 1939 leta zgrajena, 1952 požgana in 2002/03 ponovno postavljena kapelica na Uskovnici npr. ni doživela vpisa v RKD.</ref> Vpisan je npr. najvišji slovenski sakralni objekt kapelica na Kredarici,<ref>Datum razglasitve za kulturni spomenik v RKD manjka.</ref> ni pa te časti doživel najvišje ležeči nastanitveni objekt Triglavski dom na Kredarici, ki je po nastanku celo starejši, niti katera druga od starih triglavskih koč. Skraja je treba zavreči morebitni argument, da ima v TNP prednost varovanje naravne dediščine pred varovanjem kulturne dediščine. V težko dostopnih predelih je točk kulturne dediščine res manj, vendar nikakor niso v podrejeni vlogi. Človekovi gospodarski posegi v ta svet v obliki krčenja gozdov za planinske pašnike so registrirani in vzdrževani kot kulturna krajina, kot kulturna dediščina so označeni ostanki razkopavanja iz rudarskega interesa, utrdbe, obrambni jarki, ceste za oskrbo enot v prvi svetovni vojni. Gradnja turistične infrastrukture v parku in oskrba objektov s helikopterji, žičnicami in tovornimi živalmi so neprimerno večja ekološka motnja kot spominska obeležja. Obeležja se s časom tako zelo zlijejo z okoljem, da jih komaj opazimo in da jih pogosto spregledamo celo popisovalci.<ref>Tako sem večkrat šel mimo plošče pod Srenjskim prevalom in pod Mrežcami.</ref> Od tod dejstvo, da je tako težko dobiti njihove posnetke na spletu, čeprav se ljudje na veliko slikajo v njihovi bližini, npr. posnetek spominske plošče na Aljaževem stolpu. Pomemben kriterij pri izboru za RKD je dostopnost objekta. V registru ni plošč na težko dostopnih krajih nesreče, tudi če gre za legendarne žrtve, npr. za Klementa Juga. Drugi kriterij je starost: starejša ko je plošča, večja je možnost za njen vpis. Ravnanje RKD-ja se v tej točki ujema z ljudskim stališčem, da je spominskih obeležij preveč in da se je pri postavljanju novih treba omejevati.<ref>Kadar obstaja lokalni interes za obeležje, je to načelo hitro pozabljeno. </ref> Nerazrešeno ostaja, kako oddaljeni morajo biti dogodki za neproblematično uspomeničenje in do kdaj je to primerno storiti. Nasprotnikom partizanskega gibanja so partizanske plošče že premlade in zato odveč. Primeri vandaliziranih obeležij kažejo, da vključenost obeležij v RKD prav nič ne pomaga pri njihovi obnovi.<ref>Spomeniki v RKD so glede tega morda celo na slabšem, saj utegnejo lokalni ZVKD-ji njihovo obnavljanje celo oteževati z zahtevami po »avtentični« barvi črk ipd. Obeležja s statusom nacionalnih spomenikov so v slabem položaju tudi zaradi zakonodaje, ki kljub nedavni sprostitvi še vedno prepoveduje njihovo fotografiranje v pridobitne namene, torej za potrebe turističnih plakatov, kar je kulturno škodljivo.</ref> Spomeniki se obnavljajo le, če za to še vedno obstaja interes tistih, ki so jih postavili. Partizanske plošče, ki jim ni uspelo vstopiti v RKD, kažejo, da je bil zadnji čas za vpis v 1970. letih. Nevpisano obeležje na Vršiču je bilo postavljeno leta 1980, ploščo bolnici v Zadnjici so postavili verjetno leta 1981, plošče na Triglavu, Kredarici in Rudnem polju pa leta 1986. Za izločitev plošče na Vršiču je bil morda kriv napis, ki govori o »jugoslovanski vojski«, ki je leta 1945 tu bojevala zadnje bitke, in spomenik zato ne spada v »slovensko« kulturno dediščino. Ali pa morda ni prišla v poštev, ker se je njen »slavni pohod na Koroško« končal s ponovno izgubo Koroške. ==Plošča na Aljaževem stolpu== {| |[[Slika:Aljaž Tower 01.jpg|thumb|right|250px|Aljažev stolp s ploščo]] |[[Slika:Aljaž Tower 02.jpg|thumb|right|450px|Plošča na Aljaževem stolpu, 2018]] |} Aljažev stolp na Triglavu je bil postavljen kot zmagovalni prapor slovenstva nad Nemci (Brvar 1995). Med obema vojnama je bila na Triglavu meja med Jugoslavijo in Italijo in Aljažev stolp točka merjenja moči z Italijani. Simbolna nacionalna točka slovensko-nemškega tekmovanja (popolnoma v duhu Aljaževega stolpa) je bil stolp tudi med drugo svetovno vojno: 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda (Kajzer 2015). Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho Aljaževega stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo, [http://forum.striparna.com/viewtopic.php?f=6&t=3556&start=1020 dogodek je fotografiral Bogo Tavčar,]<ref>Kakšno kulturno poslanstvo opravlja oznaka Kopiranje ni dovoljeno pod kopijo slike, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine, mi ni jasno.</ref> v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Ker se je razobešenje zastave zgodilo ob osvoboditvi Beograda, so se za dejanje nadejali plakete mesta Beograd, vendar je niso dobili menda zato, ker zastava ni bila jugoslovanska (Lucu 2011). {| |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 01.jpg|thumb|220 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 03.jpg|thumb|200 px|Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944.Foto Bogo Tavčar]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 02.jpg|thumb|250 px|Partizani z zastavo na Kredarici 19. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |} {| |[[File:Bogo Tavčar.jpg|thumb|Bogo Tavčar]] |[[File:Agfa fotoaparat iz leta 1944.jpg|thumb|310 px|Fotografski aparat Agfa Boga Tavčarja, s katerim je bila posneta fotografija razvitja slovenske zastave na Triglavu 20. oktobra 1944]] |} 42 let pozneje (18. ali 19. julija 1986) so ob prvem spominskem pohodu borcev na Triglav v spomin na dogodke leta 1944 udeleženci na stolp montirali bronasto ploščo. Izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice, odkrili so jo borci 7. SNOUB Franceta Prešerna in borci Jeseniško-bohinjskega odreda. Na njej je bilo naslednje besedilo (Kos 1990, 205, 206): ::Na tem mestu so med NOV pripadniki NOVJ izobesili slovensko zastavo in sicer: <br> ::30. maja 1944 borci II. SNOUB Ivana Gradnika po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju;<br> ::2. avgusta 1944 partizani kulturne skupine IX. korpusa in soški aktivisti ter odstranili mejni kamen med Italijo in Tretjim rajhom;<br> ::20. oktobra 1944 borci Jeseniško-bohinjskega odreda in mladinci okrajnega komiteja SKOJ Bohinj v počastitev osvoboditve Beograda.<br> ::ZZB NOVS Poznana so imena partizanskih pristopnikov na Triglav med vojno: 30. 5. 1944 Oto Vrhunc (Blaž Ostrovrhar), Martin Škantar (Žvan), Miro Pavlin, Srečko Perhavec; 2. 8. 1944 Lev Svete (Zorin), Danilo Turk (Joco) Jožko Erjavec, Jože Šebenik, Tilka Lojk (Žarka), Herman Srebrnič (Loški Trentar); 20. 10. 1944 član SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivan Gradišek (Dimitrij), Bogo Tavčar, terenska aktivistka SKOJ Jeseniško-bohinjskega odreda Angelca Vidic (por. Rožic) - Vlasta in sekretarka SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivanka Stare (por. Gracelj) - Tanja, Jože Rožman (Peter), ki je bil vodja, kurir G-7 Anton Pretnar in Bernard Rekelj (Kos 1990).<ref>Po drugih podatkih so bili na vrhu Ivan Gradišek iz Limbuša pri Mariboru, Vlasta Vidic iz vasi Kamnje, Ivanka Stare s Koprivnika, Blejca Bogo Tavčar in Jože Rozman in kurirja Jaka Bernard in Anton Pretnar z Bleda; zastavo je sešila Ivanka Gracelj (Lucu 2011). Vsaj za Jaka Bernarda podatek ne drži, saj je padel že leta 1942.</ref> Partizanska spominska plošča je nadomestila veliko šesterokotno ploščo,<ref>»[P]lošča, ki smo jo štirim možem na čast odkrili in prikovali pred 20 leti tu na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava« (Miha Potočnik, Slavnostni govor dr. Mihe Potočnika ob odkritju spomenika štirim srčnim možem, 27. 8. 1978, [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1978_10.pdf ''Planinski vestnik'' 78/10 (1978),] 604.</ref> ki je bila od 1958 pritrjena na stolp<ref>Videti jo je na fotografiji stolpa z zvezdo iz leta 1968.</ref> in je proslavljala imena prvopristopnikov iz leta 1778; mavčni odlitek plošče hrani Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kje je original, nisem uspel izvedeti.<ref>Peter Skoberne je odstranjeno ploščo fotografiral v Staničevem zavetišču pod vrhom. Gradivo o obeležju iz leta 1980 je v fondu Planinske zveze Slovenije v Arhivu Slovenije ([http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=179829 SI AS 1176/18/633 Spominsko obeležje na Aljaževem stolpu na Triglavu, 1980 (Združeni dokumenti)]).</ref> Zvezdo so na vrh stolpa montirali namesto prvotne zastave z letnico že kmalu po vojni, vidna je namreč na fotografiji Jožeta Mallyja 20. maja 1949. Zvezda se je polomila, leta 1983<ref>ORF in RTV snemata fiim o planincu Kugyju. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8QNZSE2E ''Slovenski vestnik'' 38/32 (12. 8. 1983).] Po nekaterih podatkih so ga začeli snemati 1982; film Kugy (režija Marjan Ciglič, scenarij Željko Kozinc) je bil dokončan leta 1984.</ref> so jo ob snemanju filma o Juliusu Kugyju nadomestili s kopijo prvotnega znamenja. Tone Urbas iz TNP-ja jo je odnesel na Planiko in tam deponiral, kje je danes, ni znano. Najbrž so ob 6. spominskem pohodu na Triglav leta 1991 udeleženci opazili, da plošče razvitju slovenske zastave med drugo svetovno vojno in strmoglavljenju mejnika med Nemčijo in Italijo ni več. Obveljalo je, da je končala v prepadu. Sumničenja, da bi to storili vremenarji na Kredarici, je zavrnil Franci Zupančič, ki je poleti pomagal prepleskati stolp in je zatrdil, da so po obnovi ploščo privili nazaj. Odstranitev bi mogoče lahko razumeli v kontekstu težav z gradnjo Aljaževe kapelice na Kredarici, ki pa so bile glede na to, da je gradnja potekala v TNP in da je bil novi objekt precej večji od predhodnega, majhne. Gradnja je imela najvišjo politično podporo, vsa potrebna dovoljenja so bila pridobljena tik pred blagoslovom objekta 18. 8. 1992.<ref>[http://www.zupnija-dovje.si/index.php?Itemid=7&catid=3&id=21%3Akapela-na-kredarici&option=com_content&view=article Kapela na Kredarici.] Župnija Dovje.</ref> Borci so pisali v zvezi z izginulo ploščo načelniku GRS Mojstrana Janezu Brojanu, ki je odgovoril, da nima s tem nič, da pa je osebno proti postavljanju plošč na mestih, ki imajo »vseslovenski pomen«. Marjan Černivec iz Kranja je dodal, naj stolp ostane brez plošče NOV, ker »spominja le na delček – 4 leta – tisočletne slovenske zgodovine«, novinarka pa je primer zaključila s pozivom: »na Aljažev stolp nobenih obeležij več« (Sedej 1992), ki ustreza zahtevi po »avtentičnem« Aljaževem stolpu,<ref>Obnova porušene kapelice na Kredarici ni bila izvedena po prvotnem načrtu kot replika, ampak je bila modernizirana.</ref> ki jo je dve leti prej izrekel Janez Bizjak: ::<blockquote>»Zato vrednotimo Aljažev stolp kot spomenik naše kulturne in zgodovinske dediščine. Če takega vrednotenja ne priznavamo, je le kup pločevine, ki kazi najvišjo goro Julijskih Alp, kakor so mu očitali Nemci. Aljažev stolp je lahko kulturni spomenik samo tak, kot ga je postavil Aljaž; brez poznejših nasilnih sprememb. Torej: sivo pobarvan, s kovinsko zastavico, ki ima izrezano letnico 1895 in nič drugega. Kvečjemu še komaj opazna ploščica z informacijo, da je to kulturni spomenik. Aljažev stolp kot kulturni spomenik tudi ne more biti prostor za obešanje plošč, ki spominjajo na medvojne obiske partizanskih skupin. Ne vem, zakaj tega ne upa nihče javno povedati. Pri vseh uradnih proslavah in množičnih obleganjih Triglava doslej še nihče ni povedal, kdaj, zakaj in kdo je odstranil ploščo triglavskim prvopristopnikom, na njenem mestu pa se je pojavila plošča triglavski diviziji.« (Bizjak 1990)</blockquote> Pri zahtevi po ohranitvi avtentičnosti Aljaževega stolpa moti dejstvo, da Aljažev stolp ni umetnina, pač pa kleparski izdelek po načrtu, ki ga je naročnik duhovnik narisal mimogrede s palico v pesek dvorišča. Status nedotakljivosti kljub temu dobiva zato, ker je postal nacionalna relikvija, nacionalna svetinja pa je zato, ker je v času nacionalne emancipacije zaznamoval slovenskost Triglava v opoziciji z dominantnim nemštvom. S stališča današnjih idealov sožitja med slovanskim, romanskim in germanskim prebivalstvom na področju Alp, kakor ga pooseblja druga velika ikona Julijskih Alp Julius Kugy, je simbolika Aljaževega stolpa presežena. Stolp je zgodovinski dokument boja proti nacionalnim tekmecem in sovražnikom, anahronistično pa bi bilo jemati ta dokument s preloma 19. in 20. stoletja za zgled današnjemu političnemu čustvovanju in obnašanju. V zgodovinsko funkcioniranje stolpa kot nacionalnoobrambne ikone spadajo tudi vsi »nasilni« ali manj nasilni dodatki, ki so v preteklosti potrjevali in krepili njegovo simbolno vrednost, pa naj bo to plošča prvopristopnikom, partizanom, zvezda na njem ali oznaka točke na Aljaževi poti. Vse je bilo pričvrščeno nanj v duhu Aljaževe nacionalne ideje. Julius Kugy je bil, čeprav slovenskega porekla, do slovenskega nacionalnega gibanja distanciran in ga je v svoji nemški knjigi od Triglavu celo ironiziral.<ref>Ker je v ''Fünf Jahrhunderte Triglav'' (Gradec, 1938; slov. prevod ''Pet stoletij Triglava'', 1973, 1979) »na mnogih mestih knjige skritih dokaj nemško nacionalnih bodic«, je člankar odsvetoval prevajanje (Jože Rus, K vprašanju prevodov, ''Jutro'' 5. 3. 1931; [http://www.gore-ljudje.net/novosti/63959/ Ali naj prevajamo Kugyjevo knjigo o Triglavu,] Gore-ljudje). </ref> Pomenljivo je, da so zvezdo kot simbol slovenskega upora proti okupatorju sneli s stolpa prav ob snemanju filma o Kugyju. Oba, Aljaž in Kugy, sta vredna zgodovinskega spomina, upoštevanja in spoštovanja, za morebitno nacionalno idolatrijo pa bo potrebna odločitev za enega ali drugega, saj sta si njuna politična in kulturna koncepta preveč vsaksebi. Stolp je magnet za simbolno opomenjanje, seveda pa za vse, kar bi želeli nanj prilepiti, ni prostora, zato bi veljalo premisliti o informacijah o zgodovini obeležij na vrhu Triglava na notranji steni stolpa.<ref>Za zgled bi bila lahko umestitev plošč v notranjosti kapelice na Kredarici. Tam so obeležja gasilcem (relief sv. Florijana) in reliefi zavetnikov planicev sv. Bernarda, popotnikov sv. Jakoba, sv. Jožefa, razpelo s Kristusom Ivana Poljanca in kopija Marije Snežne Fortunata Berganta.</ref> Ob poizvedovanju za tale prispevek se je izkazalo, da plošča ni končala v prepadu. Po pričevanju tedanjega vremenarja in poznejšega oskrbnika Janka Rekarja je nekaj časa tičala v upravnikovi sobi na Kredarici. Na Kredarici je menda ni več, mogoče so jo skupaj s starimi vpisnimi knjigami odpeljali v depo PZS. Novo ploščo s skrajšanim besedilom sta postavila Planinska zveza Slovenije in borci Prešernove brigade (Miklavčič 2010).<ref>Številna poizvedovanja o datumu postavitve pri organizacijah in posameznikih so bila neuspešna.</ref> Na njej stoji (Gorišek 2011): <poem> ::Na tem mestu so med NOB l. 1944 ::partizani: Gradnikove brigade, ::kulturniki IX. korpusa, Jes.-boh. ::odreda in mladinci OK Bohinj ::podrli mejnik Italija-Nemčija ::in izobesili slovensko zastavo.<ref>[http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Plošča na Aljaževem stolpu.] Foto Gorazd Gorišek. Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m). Gore-ljudje.net.</ref> </poem> {| |[[File:Triglav 1968.jpg|thumb|left|250 px|Na Triglavu 1968]] |[[File:Aljažev stolp po drugi svetovni vojni.jpg|thumb|750 px|Menjava obeležij na Aljaževem stolpu po drugi svetovni vojni]] |} ==Druge triglavske plošče== Hkrati s ploščo na Triglavu so postavili ob prvem spominskem pohodu na Triglav še plošči na Kredarici in na Rudnem polju. Na tisti na Kredarici piše: <poem> ::V bojih za našo narodno, ::socialno in človeško ::osvoboditev 1941—1945 ::je Triglav, pradavni ::simbol slovenstva, postal ::tudi simbol OF. Po njem je ::dobila ime Triglavska ::divizija NOVJ.</poem> Odkrili so jo borci XXXI. divizije in PD Ljubljana Matica 18. 7. 1986, izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice. {| |[[File:Partizanska plošča na Kredarici.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Partizanska plošča na Kredarici 02.jpg|thumb|Partizanska plošča na Kredarici]] |[[File:Kredarica.jpg|thumb|Kredarica]] |} {| |[[File:Kredarica 02.jpg|thumb|Kredarica]] |[[File:Kredarica 03.jpg|thumb|Kredarica]] |} Obeležje na Rudnem polju je iz varjene skulpture Toneta Svetine z napisom »Bitka triglavskih divizij NOVJ«. Deset let pozneje so ji dodali ploščo z napisom <poem> ::Pohodi na Triglav ::trikrat partizanske patrole 1944 ::desetkrat partizanski mladi 1986–1995 </poem> {| |[[File:Rudno Polje.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje]] |[[File:Rudno Polje 02.jpg|thumb|200 px|Rudno Polje, Plošča spominskemu pohodu na Triglav 1986]] |} Nobena od teh triglavskih plošč ni vpisana v RKD. Zaradi slabih opisov v RKD in drugod sem težko našel ploščo pod Srenjskim prevalom (EŠD 13221) iz leta 1959 (Konobelj 1961): <poem> ::Tu je dne 8. 8. 1942 štab ::Gorenjskega odreda ::doživel močan nemški napad ::V tem boju sta padla ::Stražišar Polde ::Jesenice komandant odreda ::Bernard Ivan ::Bled kurir odreda ::Borci NOV </poem> {| |[[File:Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom.jpg|thumb|Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom]] |[[File:Mali Draški vrh.jpg|thumb|Mali Draški vrh s Srenjskim prevalom]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici.jpg|thumb|Partizanska bolnica v Zadnjici]] |[[File:Partizanska bolnica v Zadnjici 02.jpg|thumb|Zadnjica]] |} V ožjo triglavsko bližino spadata še plošča v Vratih z napisom »Padlim partizanom – gornikom 1941 do 1945«, pričvrščena na skalo z dvometrsko kovinsko maketo klina z vponko, in plošča v Zadnjici, za katero ni podatkov o postavitvi. Obeležje v Vratih so postavili leta 1953 ob 60-letnici Planinskega društva Dovje-Mojstrana na pobudo društva. Jeseni 1992 oz. poleti 1993 (Sedej 1993) je bila plošča pod klinom nasilno odstranjena in kmalu nadomeščena z novo. {| |[[File:Padlim partizanom v Vratih 01.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |[[File:Padlim partizanom v Vratih 02.jpg|thumb|Padlim partizanom v Vratih]] |} Partizanske plošče v gorah so postavljali in jih vzdrževali skupaj planinci in borci. Sodelovanje se je v 90. letih pretrgalo, o čemer pričajo opozorilna pisma, ki so jih področna združenja ZB naslavljala na lokalna PD, kadar je bil spomenik potreben obnove ali ko ga je zmanjkalo.<ref>»Zveza združenj borcev pa je dvakrat pisala Planinskemu društvu Dovje - Mojstrana, a odgovora ni bilo.« (Sedej 1993)</ref> ==Škrlatica== Posebna je zgodba spominskega obeležja na Škrlatici (EŠD 22696).<ref>Po dokumentaciji jeseniške ZB je parcelna številka spomenika Kranjska Gora 821/1, v resnici pa je vrh Škrlatice v k. o. Dovje.</ref> Izčrpno popisani zgodbi<ref>Milan Božič: Spomini s Škrlatice še živijo. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-9K2YLRNU/4f26d1ac-85c1-4038-a062-e539757f5dd9/PDF ''Planinski vestnik'' 93/7&ndash;8 (1993);] Stanko Klinar: Na gori križ. [https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-UAEWYSBU/0f881dd3-6ec3-44d3-a417-e4005d4617d4/PDF ''Planinski vestnik'' 96/9 (1996);] [http://slov.si/doc/ks_kranjska_gora.pdf KS Kranjska Gora.] Zavod za spomeniško varstvo, 1982. </ref> dodajmo nekaj manj poznanih podrobnosti. Križ je leta 1934 postavil Turistovski klub Skala<ref>RKD zmotno navaja, da je šlo za Gorniški klub dr. Henrik Tuma; v resnici je ta le naslednik TK Skala.</ref> in ga opremil z napisom »Žrtvam planin T. K. Skala 1934«. Tik po drugi svetovni vojni, 5. avgusta 1945, so partizani na križ dodali okroglo plaketo v obliki zvezde z vencem in z napisom »1941 Kot žrtve ste padli v borbi za nas! 1945«. Več kot 80 zbranim planincem sta ob otvoritvi govorila poročnik XV. divizije Rudolf Wölle in alpinist Uroš Župančič. Leta 1953 (po RKD pa 1954) so neodkriti vandali vrgli križ v prepad. V štrcelj križa so katoliki v naslednjih letih nasajali nadomestke, ki pa se niso obdržali. 6. 7. 1996 so križ postavili na novo. Na njem naj bi bila po RKD »plaketa padlim planincem med NOB«, vendar tega napisa na križu ni, tam je le replika napisa iz leta 1934. {| |[[File:Žrtvam planin 1934.jpg|thumb|Žrtvam planin, Škrlatica 1934]] | |[[File:Škrlatica 02.jpg|thumb|Škrlatica]] |[[File:Škrlatica 03.jpg|thumb|Škrlatica]] |} Kopiji obeh plošč, tiste iz leta 1934 in tiste iz leta 1945, sta skupaj z ostankom okroglega stebra pritrjeni na železni križ, ki stoji za dovškim pokopališčem, vliti ju je dal Božo Gorjanc z Dovjega. Ostanki padlega križa in originalni plaketi so pri župniku Francetu Urbaniji na Planini pod Golico, kamor jih je prenesel z Dovjega za namene muzejske zbirke. Ostanke križa so želeli postaviti ob kapelici v Klinu v dolini Velike Pišnice, vendar do realizacije ni prišlo. Vrnitev partizanskega obeležja na škrlatiški križ bi pomenilo restavracijo stanja, kot ga evidentira RKD, in bilo dejanje pomiritve med nazorsko ločenimi ali sprtimi gorniki. Partizanski spomeniki z zvezdo in križem niso nič posebnega,<ref>Na Gorenjskem so taki na Jamniku, v dolini Belce, na Javorškem prevalu, v Ljubnem itd. </ref> lepo bi bilo videti, ko bi tudi križ znal potrpeti z zvezdo. ==Sklep== Triglavsko visokogorje je simbolni prostor slovenstva, spominska obeležja na tem občutljivem področju govorijo o identitetnih rečeh. Odsotnost triglavskih partizanskih plošč v RKD, njihovo odstranjevanje in njihova pozaba so simptom identitetnih težav Slovencev. V RKD je vpisanih 70 % partizanskih plošč, triglavskih partizanskih samo 40 %. Po Sloveniji je bilo demoliranih okrog 10 % plošč, med tistimi v ožjem pasu okrog Triglava kar 40 %.<ref>Vandalizem nad partizanskimi ploščami po Sloveniji je večinoma ekonomske narave (v gorskem svetu so nazadnje tri težke bronaste plošče ukradli na Mežakli in eno v Gorjah), pri triglavskih ploščah pa je bil ideološke narave.</ref> Usoda partizanske spominske plošče na vrhu Triglava sporoča, da je bil Aljažev upor proti Nemcem 19. stoletja v redu, partizanski upor proti nemškim nacističnim nameram nekaj desetletij pozneje pa naj bi ne bil v redu. Potlačenje narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja 1941–1945 je ob dejstvu, da je šlo za spopad z globalnim zlom in zmago nad njim, absurdno. Triglava si brez stolpa ne znamo predstavljati. Njegova kulturno simbolna vloga gladko zbriše morebitne naravovarstvene pomisleke o ekološki spornosti objekta. Kot konstruktivni državljani EU moramo verjeti, da so časi spopadanja s sosednjimi nacijami za teritorij stvar zgodovine in iz zaupanja ravnati tako, da pri tem ostane. Aljažev kulturni boj ne sme ostati naše politično in kulturno vodilo, saj bi to pomenilo regresijo v 19. stoletje. Pričevalo bi, da smo vstopili v EU s figo v žepu in da bomo v stiski prvi pripravljeni izdati plemenito evropsko idejo o sožitju med narodi. Odpoved socialnodarvinističnemu razumevanju skupnosti kot nenehnemu merjenju moči s sosedi pa seveda ne pomeni, da bi morali pozabiti na zgodovinsko vlogo Aljaževega stolpa in njegovih spominskih plošč. Nasprotno, dolžni smo negovati spomin na prve pristopnike, na podjetno Aljaževo dejavnost, na merjenje moči z italijanskim iredentizmom med obema vojnama, na rušenje mejnega kamna 1944 in na razvijanja slovenske zastave ob prelomnih dogodkih leta 1944 in 1991 ter vse to pojasnjevati domačim in tujim obiskovalcem. Četrt stoletja po zadnjih vandalskih posegih in ob načrtovani obnovi Aljaževega stolpa bi bil čas, da RKD dokumentira tudi ta del slovenske zgodovine. Javna klima, kakor jo je povzela novinarka, je bila temu naklonjena že tedaj: »Lahko bi se celo strinjali, da morda ni primerno, da je po naših hribih in planinah toliko spominskih obeležij in plošč. Nikakor pa se ne moremo strinjati s tem, da preko noči izginjajo.« (Sedej 1993) Kako se bo Triglav soočil z zgodovino NOB, ostaja vprašljivo. [https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/1999-01-3862/odlok-o-razglasitvi-aljazevega-stolpa-na-triglavu-za-kulturni-spomenik-drzavnega-pomena Odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena] (Ur. list RS št. 81/1999), pod katerega se je podpisal nekdanji podpredsednik vlade RS Marjan Podobnik, v 4. členu namreč določa prepoved postavljanja spominskih plošč na Aljažev stolp in v njegovo neposredno okolico. Kot da bi bilo potlačenje vojnega dela triglavske zgodovine zakonsko predvideno in zagotovljeno. Če bi odlok skušali uveljaviti po črki in za nazaj, bi morali poleg partizanske spominske plošče odstraniti tudi spominsko ploščo Valentinu Vodniku tik pod vrhom. Ponovna odstranitev triglavske spominske plošče bi legalizirala politično motivirani vandalizem iz leta 1991 in bi dajala potuho nadaljnjemu podobnemu početju.<ref>3. oktobra 2018 so v dolini obnovljeni stolp ponovno postavili na vrh Triglava, brez plošče in brez jasne odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kaj bodo z njo: »V naslednjih korakih, ki bodo predvidoma izvedeni v prihodnjih letih, bodo strokovnjaki obravnavali tudi druge elemente opreme: panoramo, spominsko ploščo, postavitev značke Aljaževa pot, skrinjico z žigom in morebitno ponovno postavitev opreme, ki je bila nekoč prisotna – barometer, termometer, stolčki.« ([https://www.24ur.com/novice/slovenija/obnovljen-in-ojacan-bo-vsemu-kljuboval-se-najmanj-123-let.html Misija uspela, 'pleh z dušo' je spet nazaj na vrhu Triglava. 24ur.com 3. okt. 2018]) V začetku oktobra 2019 je PZS ploščo vendarle vrnila na vrh. Vzidana je vodoravnem položaju nekaj metrov vzhodno od stolpa na mestu, kjer je med obema vojnama stal mejnik med Jugoslavijo in Italijo. V Register kulturne dediščine pa je ZVKD ni vpisal.</ref> ==Opombe== <references /> ==Viri in literatura== *Janez Bizjak: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-R992G33V Aljažev stolp je kulturni spomenik.] ''Planinski vestnik'' 90/9 (1990). 369, 370. *[Andrej Brvar]: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WMZ1UU5T Na Kredarici je bila slovesnost ob 100-letnici Aljaževega stolpa: Simbol, skupen vsem Slovencem.] ''Planinski vestnik'' 95/9 (1995). 384, 385. *Gorazd Gorišek: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/71196/ Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m).] Gore-ljudje 23. 11. 2011. *Stanko Hribar: [http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1962_02.pdf#page=79 Spominske plošče okoli Triglava.] ''Planinski vestnik'' febr. 1962. 77&ndash;79. *Rok Kajzer: [http://www.delo.si/ozadja/iz-rajha-do-piskra-in-aljazevega-stolpa.html Po pobegu iz rajha je Ivo odprl Pisker, Ivan pa zapičil zastavo na Triglav.] ''Delo'' 10. 5. 2015. *Franc Konobelj - Slovenko: ''Pod Možakljo in Karavankami so se uprli''. Jesenice: Zveza borcev, 1954 (odlomek v ''Železarju'' 1961). *Alojz Kos: ''Po poti spominov''. Radovljica: SZDL, 1990 (Radovljiški zbornik). *Aleksander Lucu: [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-6IVNPHHX Slovenska zastava zmotila Beograd.] ''Nedeljski dnevnik'' <s>2. 2. 2011 (18. 10. 2011)</s> 23. 10. 2011. *Ivo Miklavčič: Kako se je začelo. Valerija Keršič (ur.): [http://www.zdruzenje-sever.si/assets/bilten_25_let_spominskih_pohodov_na_triglav.pdf ''25 let spominskih pohodov na Triglav''.] Radovljica, 2010. 12–13. *Danica Sedej: Aljaž turna ni postavil v svojo čast in slavo. [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1992_28_L.pdf ''Gorenjski glas'' 10. 4. 1992.] *Danica Sedej: Spominska obeležja izginjajo: Kje je spominska plošča iz doline Vrat? [http://arhiv.gorenjskiglas.si/digitar/16298754_1993_60_L.pdf ''Gorenjski glas'' 6. 8. 1993.] *Marija Šelek: [http://revijazarja.si/clanek/ljudje/5800deb24f0f0/spregledana-junakinja-v-krilu Spregledana junakinja v krilu.] ''Zarja'' 19. 10. 2016. *Dušan Škodič: [http://www.gore-ljudje.net/novosti/130229/ Streljanje in pleskarske vojne na Triglavu.] Gore-ljudje 10. 11. 2016. Aljažev stolp popackan z grafiti in barvo. ''Planinski vestnik'' 7–8 (2015). *Tone Wraber: Wraber: Kam je izginila spominska plošča prvopristopnikom? ''Delo'', Prejeli smo, 3. 12. 1991. Za informacije po telefonu, ustno ali po pošti se zahvaljujem Tomažu Bregantu, Janezu Brojanu, Andreju Brvarju, Franciju Ekarju, Marjanu Cigliču, Gorazdu Gorišku, Edu Grabrijanu, Elizabeti Gradnik, Boštjanu Kostanjšku, Saši Mesec, Ivu Miklavčiču, Petru Mikši, Renati Pamić, Franju Potočniku, Andreju in Janku Rekarju, Dušanu Škodiču, Francetu Urbaniji, Tonetu Urbasu, Roku Uršiču, po objavi pa še Petru Skobernetu. [[Kategorija: Miran Hladnik]] tk3ryvkaxh85no5uklg2wmgkei7glqf 0 3502 85307 85123 2026-07-02T11:46:15Z Jerebtaja 3154 85307 wikitext text/x-wiki V okviru vaj pri predmetu SL2 Leksikografija na [https://sl.wikipedia.org/wiki/Oddelek_za_slovenistiko,_Filozofska_fakulteta_v_Ljubljani Oddelku za slovenistiko] [https://sl.wikipedia.org/wiki/Filozofska_fakulteta_v_Ljubljani Filozofske fakultete] [https://sl.wikipedia.org/wiki/Univerza_v_Ljubljani Univerze v Ljubljani] nastajajo nova slovarska gesla, ki jih v slovarjih na portalu [https://www.fran.si/ fran.si] še ni.<ref>Vsaj ne v času, ko je posamezno geslo nastalo.</ref> Tukaj objavljena gesla so rezultat dela študentk in študentov, objavljena pa so z namenom, da novo besedje zabeležimo, skušamo razložiti njegov pomen in rabo. Objavljena gesla so nastala od študijskega leta 2018/2019 naprej pod mentorstvom [https://sl.wikipedia.org/wiki/Luka_Horjak asist. dr. Luka Horjaka]. ==Geslovnik== ===A=== '''• argentinozáver '''-vra m (á)''' pal. ''domnevno največji dinozaver, ki so ga v 90. letih 20. stoletja odkrili v Argentini; ''primerjaj lat. Argentinosaurus''' ===B=== *'''bóho''' -ja m (ȏ)<br> ''pog. okrajšava za bohemian; slog, ki se navdihuje v boemskem, umetniškem, svobodnjaškem načinu življenja:'' oblečena je bila v boho obleko z etno vzorci *'''blók''' <ref>Geslo je že v [https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4461953/blok?View=1&Query=blok SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -a m (ọ̑)<br> šport. ''preprečitev napada nasprotnih igralcev pri nekaterih igrah z žogo'' uspeli so nas zaustaviti z blokom; najbolje pokaže prav faza servisa in bloka; predvsem smo izboljšali našo igro v bloku *'''boomer in búmer''' -ja (m); iz okr. baby boomer <br> 1. ''pripadnik baby boom generacije, rojene med 1946 in 1964 v obdobju povojnega demografskega razcveta'' <br> 2. pog., slabš. ''kdor se ne more poistovetiti s problemi in pogledi mlajše generacije ali jih zavrača; kdor ni v stiku s sodobno tehnologijo in trendi'': kakšen boomer si: njega imajo za boomerja, spoznal je boomerja v sebi *'''brenčávka''' -e ž (ȃ)<br> ''nova ali že obstoječa beseda ali besedna zveza, ki sama po sebi pove malo in v nekem časovnem obdobju postane zelo popularna:'' ta izraz je brenčavka; ni naključje, da je bila festivalska brenčavka dneva angažiranje občinstva; digitalna oprava je zadnje čase zelo pogosta brenčavka *'''brônzer''' -ja m (tonem) <br> ''ličilo kožne barve, s katerim dosežemo videz zagorelosti na obrazu;'' nanesti bronzer; definirati obrazne linije z bronzerjem *'''brúka''' -e (ž) <br> pog. ''nekaj sramotnega, nerodnega, neprijetnega, ponižujočega'': kakšno bruko si je naredila; njihov poraz na tekmi je totalna bruka ===C=== *'''crínge''' -a m [kríndž] (ȋ) </br> 1. pog. ''občutek močne zadrege ali nelagodja:'' Ob tistem govoru sem začutil pravi cringe. </br> 2. pog. ''vsebina, ki vzbuja nelagodje zaradi pretirane čustvenosti:'' Video je bil tako cringe, da nisem mogel gledati do konca. ===Č=== *'''čúpa''' -e ž (ȗ) </br> 1. nar. primorsko, ''nekdaj preprost ribiški čoln iz enega debla'': v spomin na deda jim je ostala njegova čupa </br> 2. pog. ''frizura'': moral bi si spremeniti čupo, da bi bil privlačen *'''čéški'''<ref>Geslo je že v [https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4465731/ceski?View=1&Query=%c4%8de%c5%a1ki SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -a -o prid. (ẹ̑) </br> pog. ''ki je narejen površno, hitro, poceni ali slabo'' to je ful češko</br> pog. '''čéško''' prisl. to izgleda češko; češko narediti ===D=== *'''defragmentírati''' -am nedov. in dov. (ȋ) <br> 1. rač. ''fizično razporediti razpršene podatkovne bloke na podatkovnem nosilcu računalnika tako, da si logično povezani podatkovni bloki sledijo'': defragmentirati trdi disk, particije trdega diska, podatke na računalniku <br> 2. ''razpršene dele zbrati v celoto'': speve je možno defragmentirati, jih strniti v enoto knjige *'''dekonstrúkcija''' -e ž (ȗ)<br> 1. ''glagolnik od dekonstruirati, razstaviti celoto na sestavne dele:'' dekonstrukcija stavbe, dekonstrukcija stroja<br> 2. ''koncept, ki temelji na razgradnji in kršenju pravil jasne zgradbe, sestave'': delo je povezano s problemom kadra, mimetičnosti ter konstrukcije in dekonstrukcije barve; njihov cilj je v razgradnji, razkrinkanju, dekonstrukciji družbenih razmerij moči; nastopila bo v filmu, »dekonstrukciji« romantične komedije kot žanra<br> 3. ''metodološka smer, ki poudarja natančno analizo stvarnega pomena besedila in iskanje njegovih manj opaznih delov:'' drugačna od dekonstrukcije in feminizmna sta pomen in vloga novega historizma; utemeljitelj dekonstrukcije je Derrida *'''dépra''' -e ž (ẹ́)<br> pog. ''depresija'': Zadnje čase me daje ful depra.<br> Sinonimi: depresija ===E=== *'''efékt''' <ref>Geslo je že v [https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=133&View=1&Query=efekt SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -a m (ȇ)<br> 3. glasb. ''naprava (pedal ali procesor), ki spreminja električni signal iz kitare, preden ta doseže ojačevalec, s čimer ustvari edinstvene zvoke, kot so popačenje/distorzija, modulacije ali prostor itd.: ''spreminjanje signala z elektronskimi efekti je postalo zelo priljubljeno v veliko zvrsteh, predvsem v rocku, popu, bluesu in metalu; bas efekti so narejeni za spreminjanje nizkih frekvenc bas kitare; več združenih efektov tvori multiefekt; v zadnjem času pa se kitari efektom pridružuje vse širši nabor instrumentov'' ===F=== *'''flíkniti''' *'''flips''' -a m (tonem)<br> ''iz koruznega zdroba in arašidovega masla narejen prigrizek:'' njegov najljubši je koruzni flips ===G=== *'''gáser''' -ja z -em [gáser] tudi [gásər] m (ȃ)</br> 1. pripadnik najpogosteje urbane subkulture z izstopajočim slogom oblačenja v belo, črno in vmesne odtenke, navadno v starejši mladoletni ali mlajši polnoletni dobi življenja</br> 1.1 kot pridevnik ki je v zvezi s pripadniki te subkulture ali nanje spominja</br> 2. pripadnik najpogosteje urbane subkulture, najpogosteje v povezavi z vožnjo in zanimanjem za motorje ali avtomobile višjega cenovnega razreda</br> *'''grunge''' -ea in '''grándž''' -a [grándž-] m (ȃ) </br> 1. ''alternativna zvrst rokovske glasbe s surovim, težkim zvokom, priljubljena zlasti konec 20. stoletja'' žanr grunge; z vplivi jazza, grungea in psihedelije; temna in svetla stran grungea; seattleska šola grungea</br> 1.1 ''subkultura, povezana s to zvrstjo'' grunge devetdesetih</br> 1.2 v prid. rabi ''ki je v zvezi s to zvrstjo ali subkulturo'' grunge zasedba; grunge stil, scena, generacija</br> Sinonim: '''grungeevski''' in '''grandževski''' ===H=== *'''hoodie''' in '''húdi''' –ja m (tonem)<br> ''pulover s kapuco''<br> SINONIM: '''kapúcar''' *'''hat-trick''' -a m [hêt trik ali hêt trík] (tonem)<br> ''dosežek igralca, ki na eni tekmi doseže tri zadetke ali tri zmage na treh zaporednih tekmah:'' doseči, zabiti hat-trick; veselil se je svojega sedmega hat-tricka v ligi NHL; sta prva kolesarja z ardenskim hat-trickom<br> *'''halál''' -- prid. (tonem) v islamu ''dovoljeno, čisto'': halal živila, krasti in uživati svinjino ni halal *'''harám''' -- prid. (tonem) v islamu ''prepovedano'': haram živila, lagati in uživati alkohol je haram ===I=== ===J=== ===K=== *'''káseljc''' -a m <br> pog. ''(poštni) nabiralnik'': kaseljc praznijo dvakrat na dan; predloge in pripombe vrzite v kaseljc/ pisemski, poštni kaseljc *'''kapodáster''' -a m (ȃ)<br> glasb. ''glasbeni pripomoček za brenkalo, ki spremeni njegovo uglasitev:'' namestiti kapodaster na kitaro; uporabljati kapodaster *'''kapúcar''' -ja m (tonem)<br> ''navadno debelejši pulover z dolgimi rokavi in s prišito kapuco:'' skrbno sem izbral oblačila (kavbojke, sprana mikica in kapucar) SINONIM: '''hoodie''' in '''húdi''' *'''konglomerát'''<ref>Geslo je že v [https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4487166/konglomerat?View=1&Query=konglomerat SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -a m (ȃ) <br> ''velika poslovna skupina, sestavljena iz več manjših podjetij, ki delujejo na različnih področjih'': multinacionalni konglomerati imajo velik vpliv na svetovno gospodarstvo; podjetje je prevzel konglomerat *'''krástast''' -a -o prid. (á)<br> ''ki ima kraste:'' krastasto koleno; krastast izpuščaj; na lasišču ima krastaste luske *'''kríptotŕg''' -a m (í-ȓ) ''digitalni trg, na katerem se trguje s kriptovalutami in drugimi digitalnimi sredstvi'': na kriptotrg vstopa vedno več vlagateljev; kriptotrg je nestabilen *'''krépsatén''' in '''krép satén''' -a m (ẹ̑) <br> ''vrsta mehke, lesketajoče se tkanine z drobnozrnato površino'': srajca iz krepsatena; kupila je meter krepsatena *'''kvárnik'''<ref>[https://www.fran.si/132/sprotni-sprotni-slovar-slovenskega-jezika/4418446/kvarnik?View=1&Query=kvarnik Sprotni slovar]</ref> -a m (ȃ)<br> ''relevanten podatek o vsebini filma, televizijske serije, ki lahko uniči gledalčevo presenečenje'': razkriti, povedati kvarnik; med branjem bloga je preskočil kvarnike; izogibati se kvarnikom na spletu ===L=== *'''laminácija''' -e ž (á)<br> kozm. ''postopek oblikovanja obrvi:'' z laminacijo dosežemo simetrijo in videz košatih obrvi; za laminacijo se odločajo različni tipi žensk. *'''límka''' -e ž (ȋ)</br> 1. pripadnica najpogosteje urbane subkulture z izstopajočim slogom oblačenja v belo, črno in vmesne odtenke, navadno v starejši mladoletni ali mlajši polnoletni dobi življenja</br> 1.1 kot pridevnik ki je v zvezi s pripadnicami te subkulture ali nanje spominja</br> ===M=== *'''maska''' -e ž '' prostor optimalnega zvena tona, pridobljen s klasično pevsko tehniko:'' peti v masko; ker je pel v masko, se ga je slišalo do najbolj oddaljenih poslušalcev. *'''mêčati''' -am dov. (ȇ) pog. ''ujemati se'': mečala sta se na Tinderju; mečalo me je z ustreznim nivojem v računalniški igrici *'''mónitor''' <ref>Geslo je že v [https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=133&View=1&Query=monitor SSKJ2], a nima teh pomenov.</ref> -ja m (ọ̑)<br> 3. rač. ''računalniška zunanja naprava (tudi izhodna naprava), zmožna prikazovati mirne ali gibajoče slike, ki jih ustvarja računalnik in obdela grafična kartica'': ne delovanje računalniškega monitorja je lahko posledica slabe kabelske povezave med procesorjem in ekranom; plazemski zasloni so lahko uporabljeni tudi kot računalniški monitorji; LCD monitor; podobe na fotografijah, televiziji in monitorjih so bile sprva enobarvne<br> 4. glasb. ''del ozvočenja, namenjen glasbenikom ali drugim nastopajočim na odru'': pevec ni imel monitorja, zato ni slišal glasbe in ni bil usklajen z ostalimi glasbeniki; in-ear monitor ===N=== '''néobánka''' -e ž (ẹ̑-ȃ) <br> ''nova, sodobna vrsta banke, ki posluje izključno ali predvsem prek spleta in mobilnih aplikacij, brez fizičnih poslovalnic'': odprl je račun pri neobanki; med mladimi se uporaba neobank povečuje ===O=== *'''osvetljeválec'''<ref>Geslo je že v [https://www.fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4507546/osvetljevalec?View=1&Query=osvetljevalec SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -lca m (ȃ) <br> ''ličilo nežno svetleče barve, zlasti za lica:'' danes bom dodala še osvetljevalec; osvetljevalec nanesemo s čopičem *'''otrokocéntričnost''' tudi '''otrokocêntričnost''' -i ž (ẹ́; é) <br> ''vzgojni model, v katerem so starši do svojega otroka pretirano zaščitniški, hkrati pa mu postavljajo visoke zahteve:'' pretirana pozornost do otroka oziroma otrokocentričnost se začne že v maternici; koncept otrokocentričnosti kot osrednje vprašanje fenomena novodobnega otroštva ===P=== '''• pádel '''-dla m''' šport. ''športna igra, ki se igra v dvojicah in pri kateri igralec z loparjem udarja žogo čez mrežo v nasprotnikovo polovico igrišča, pri tem pa se žoga lahko odbije od sten; mešanica tenisa in skvoša:'' igrati padel; svetovno prvenstvo v padlu *'''pantúm''' in '''pantún''' -a m (ȗ) <br> lit. ''indonezijska oz. malajska pesniška oblika, ki je sestavljena iz štirivrstičnic in temelji na ponavljanju verzov (2. in 4. verz vsake kitice se v naslednji kitici ponovita kot 1. in 3. verz)'': pesniti, pisati pantume; izvirni pantum predstavlja poglavitno obliko indonezijske in malajske erotične poezije; v pantumu se vsak verz oglasi dvakrat; Evropo je s pantumom prvi seznanil Victor Hugo *'''pelotón''' -a m (ọ̑)<br> šport. ''največja skupina kolesarjev na dirki, glavnina'': v zadnjih 20 kilometrih so številni kolesarji poizkušali s pobegi, a jih je peloton brez težav lovil; zaradi vetra in padcev se je peloton razbil na številne manjše skupine * '''prekarizácija''' -e (ȃ)<br> ''proces širjenja prekarnih oblik zaposlitve:'' preprečiti prekarizacijo dela; prekarizacija vpliva na duševno zdravje zaposlenih *'''pišóta''' -e (ó)<br> nar. ''dež z vetrom:'' Včeraj je bila ena pšwóta, ko sem se sprehajal in me je malo zmočilo, ampak ni bilo hudega.<br> *'''pizdaríja''' -e ž (ȋ) <br> ''malenkost'': jezi se za vsako pizdarijo; joka za vsako pizdarijo *'''ponazáj''' prislov (á)<br> pog. ''v nasprotno smer glede na prvotno gibanje:'' Otroci so hodili ponazaj na peskovniku pred vrtcem. Avto je šel ponazaj.<br> Sinonimi: rikverc, vzvratno, ritensko *'''pózitiva''' in '''pozitíva''' -e ž (ọ̑, ȋ)<br> pog. ''optimizem, dobro razpoloženje:'' V skupini je vedno vladala dobra pozitiva.<br> Sinonim: optimizem ===R=== *'''razpaljótka''' -e ž (ọ̑) <br> pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu: '' nekaj zelo intenzivnega, energičnega, pogosto v kontekstu zabave ali dogajanja'': Na koncertu je bila prava razpaljotka! * '''remí²'''<ref>Geslo je že v [https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4526484/remi?FilteredDictionaryIds=133&View=1&Query=remi SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -ja m (ȋ)<br> šport. ''neodločen izid igre'' izbrani vrsti sta se dvakrat razšli z remijem; ena domača zmaga in dva remija ter dva poraza; remi prinaša polovico vsote * '''résar''' -ja m (ẹ̑)<br> zool. ''majhna zajedavska žuželka z ozkimi resastimi krili, ki sesa rastlinske sokove''; primerjaj lat. ''Thysanoptera'': resarji se običajno pojavijo kar skupaj s pršicami; listne uši in resarji<br> SINONIM: '''tríps'''<br> STALNE ZVEZE: tobakov resar, grahov resar, cvetlični resar ===S=== *'''smóki''' tudi '''smôki''' -ja m (tonem)<br> ''iz koruznega zdroba in arašidovega masla narejen prigrizek:'' lahki in hrustljavi smokiji v trenutku zmanjkajo z mize<br> SINONIM: '''flips''' *'''smrdljívec''' -ca m ''rastlinojeda žuželka iz družine stenic, ki se zadržuje v parkih ter gozdovih, ob ogroženosti pa izloča smrdljiv vonj:'' pojavili so se smrdljivci, v stanovanju sem našel smrdljivca *'''sntntn''' sntntna ''samostalnik moškega spola'' [sǝntə̀ntǝn]<br> ''majhen aluminijast odpirač na vrhu pločevinke, s katerim pločevinko odpreš:'' v sntntn iz pločevinke za pivo sem vstavil slamico<br> // odpirač se lahko uporablja za ustvarjanje nakita *'''somnológ''' -a m (ọ̑)<br> ''strokovnjak, ki se ukvarja s preučevanjem spanja in motenj spanja'': iti k somnologu; somnolog je pacientu diagnosticiral spalno apnejo *'''spomeník'''<ref> Geslo je že v [https://fran.si/133/sskj2-slovar-slovenskega-knjiznega-jezika-2/4533768/spomenik?View=1&Query=spomenik SSKJ2], a nima tega pomena.</ref> -a m (í) <br> šport. ''enodnevna kolesarska dirka z dolgo tradicijo in velikim ugledom,'': zmaga na spomeniku velja za enega največjih dosežkov v kolesarstvu; kolesar je letos zmagal na vseh petih spomenikih *'''specízem''' -zma m (tonem)<br> ''miselnost ali ravnanje, ki izhaja iz prepričanja o večvrednosti ene žive vrste, predvsem človeške, v primerjavi z drugimi vrstami:'' predavanje na temo specizma; spreminjanje drže do specizma; nasprotniki specizma; specizem ni zelo znana oblika diskriminacije *'''srcozlòm''' -ôma m (ó)<br> ''stanje, v katerem oseba trpi zaradi razhoda z ljubljeno osebo'': ko imam srcozlom, poslušam balade; kako se zdravi srcozlom; prebolela sem najslabši srcozlom *'''streamline''' -a [strímlajn] m (í) šport. ''hidrodinamičen položaj telesa pri plavanju ob skoku ali odrivu od stene pod vodo, ko so roke iztegnjene za glavo, komolci in noge pa povsem skupaj'': naredi streamline; dober streamline je osnova plavanja ===Š=== *'''šópati''' -am nedov. (ọ̑) nižje pog. </br> 1. ''gačiti'': šopati medveda </br> 2. ''hraniti, krmiti s potiskanjem hrane v kljun'': šopati gos, purana; pren. šopati učence z znanjem </br> • nizko ti otroka preveč šopaš mu daješ preveč jesti </br> 3. ''intenzivno nekaj delati'': neprestano je v kleti šopal na svojo kitaro; šopal je po avtocesti; *'''šêranje''' -a s (ê) </br> pog. ''glagolnik od šerati; deljenje nečesa:'' šeranje zapiskov, šeranje prevoza, šeranje objave na Facebooku.</br> Sinonimi: deljenje *'''šêrati''' -am nedov. (ê) </br> pog. ''deliti; deljenje nečesa:''šeram zapiske s sošolci, šerati objavo na Facebooku. </br> Sinonimi: deliti *'''špríntarice''' šprintaric ž mn. (ȋ) </br> '' šport. atletski tekaški copati, običajno namenjeni za tek na štadionu:'' na tekmovanju je obula nove šprintarice. ===T=== *'''tabulíranje''' -a s (ȋ) <br> glasb. od 14. do 18. stoletja ''postopek zapisovanja tabulatur'': tabuliranje je prirejanje glasbenega zapisa po partih za lutnjo ali druge inštrumente s tipkami <br> *'''tabulírati''' -am nedov. (ȋ) <br> glasb. od 14. do 18. stoletja ''zapisovati tabulature'': skladatelji v 17. stoletju so tabulirali glasbo <br> *'''tagati''' tudi '''tegati''' -am [têgati] dov. (ȇ)<br> ''z afno označiti nekoga na socialnih omrežjih z namenom lažjega iskanja in prikazovanja vsebin'': tagal me je; tagaj me na tej objavi; vsak dan te tagam<br> SINONIM: '''oznáčiti''' * '''tagan''' -a -o [têgan]<br> ''na sliki je tagan cel razred'' * '''teofaníja''' -e ž (ȋ) <br> ''božje razodevanje'': berilo govori o teofaniji Boga v času kralja Salomona; praznik se na krščanskem zahodu imenuje epifanija ali razglašenje, na vzhodu pa teofanija (pojavitev Boga); na krščanskem vzhodu je teofanija praznik Jezusovega krsta, na zahodu pa se na ta dan spominjamo prihoda modrih k Jezusu *'''tratoríja''' -e ž (ȋ)<br> ''majhna italijanska restavracija:'' jesti pico v tratoriji; v vasi se nahaja tratorija; uživanje v dobri hrani v tratoriji *'''turistifikácija''' -e ž (á)<br> ''intenzivno usmerjanje v turizem:'' omejevanje negativnih vplivov turistifikacije; razočarani nad gnečo in turistifikacijo; razjede globalizacije in turistifikacije so tudi tam globoke. ===U=== *'''uslovárjen''' -a -o ''vključen, umeščen v slovar'': nova beseda je bila uslovarjena; ta beseda ni še uslovarjena ===V=== * '''VÁR'''³ -A m (ȃ)<br> ''video sodnik, video sodniška ekipa'' prvi pomočnik VAR v živo spremlja tekmo; poleg omenjenih štirih video sodnikov bo v sobi VAR več pomočnikov; uvedba tehnične pomoči oziroma tehnologije VAR <br> (prevzeto iz angl. Video assistant referee)<br> SINONIM: '''vídeo sodník''' *'''vídeo sodník'''<ref>Razlaga z [https://sl.wikipedia.org/wiki/VAR Wikipedije].</ref> -a -a m (ȋ, í)<br> ''sodniški pomočnik, ki glavnemu sodniku pomaga pri odločitvah s pomočjo analiziranja videoposnetkov položajev v nogometni igri'' po ogledu posnetka s tako imenovanim video sodnikom so ocenili; Fifa o video sodniku naslednji mesec; poleg omenjenih štirih video sodnikov bo v sobi VAR več pomočnikov <br> SINONIM: '''VAR''' *'''várko''' -a m (á)<br> pog. ''varnostnik:'' Varko nas je ustavil pred vhodom v klub.<br> Sinonimi: varnostnik ===Z=== ===Ž=== 382yylb39iybhvrlbn596p5nhng022h 0 4090 85287 85163 2026-07-01T14:55:50Z Hladnikm 30 /* Grobišče borcev NOB, Radovljica */ 85287 wikitext text/x-wiki Nazaj na [[Partizanski spomeniki na zemljevidu]] <hr> ==Objave ob projektu== *[[Partizanska Kropa]] *[[O partizanski spomenikih za novinarko Nino Cijan|O partizanski spomenikih za oddajo Oh ta leta, TV SLO]], [https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/175217157 Zakaj (še) praznujemo.] Oh, ta leta (ur. Helena Pirc in Nina Cijan), TV SLO 27. aprila 2026 *[[Pokopani na grobišču talcev v Dragi]] *[[Pokopani na grobišču talcev v Begunjah]] *[https://slov.si/mh/grobisce_borcev_nob_v_radovljici_infotabla.pdf Informacijska tabla za Grobišče borcev NOB v Radovljici, ena od zgodnejših variant] (Vlasta Felc in Miran Hladnik) *[[Spominska soba na Vodiški planini]] *[[Padli na Jelovici]] *[https://slov.si/mh/partizanstvo_letak.docx Partizanstvo.si] &ndash; letak za predstavitev na dnevu občanske znanosti v Novi Gorici 11. 11. 2025. *Luka Volk: [https://www.mladina.si/244256/zemljevid-partizanstva/ Zemljevid partizanstva:] Na spletnem zemljevidu je zbranih 9000 partizanskih znamenj. ''Mladina'' 17. okt. 2025. [[Patizanstvo.si za Mladino|Predloga za članek]] *M. Hladnik: [https://wuw.pl/data/include/cms//Starcie_narracji_Suler_Galos_J_Cmiel_Bazant_M_Bilinska_Brynk_J_red_2023.pdf Baza słoweńskich pomników partyzantów na Geopedii.] ''Starcie narracji: Studia o słoweńskiej pamięci zbiorowej''. Ur. Jasmina Šuler Galos, Marta Cmiel-Bażant, Joanna Bilińska-Brynk. Varšava: Wydawnictwa Uniwersytetu Warszawskiego, 2023. 145&ndash;158. *Miran Hladnik: [[Partizanski spomeniki za FDV]] 24. marca 2025 *Miran Hladnik: [[Partizanski spomeniki na Geopediji za Retrofest]] 18. okt. 2023 *Mojca Luštrek: Po poti XIV. divizije. Tavanja po slovenskih hribih. Blogspot.com 2024: [https://pohribih.blogspot.com/2024/03/po-poti-xiv-divizije-1-etapa_5.html 1. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/03/po-poti-xiv-divizije-2-in-3-etapa.html 2. in 3. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/04/po-poti-xiv-divizije-4-etapa.html 4. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/04/po-poti-xiv-divizije-5-in-6-etapa.html 5. in 6. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/05/po-poti-xiv-divizije-7-in-8-etapa.html 7. in 8. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/05/po-poti-xiv-divizije-9-etapa.html 9. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/06/po-poti-xiv-divizije-10-etapa.html 10. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/06/po-poti-xiv-divizije-11-etapa.html 11. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/10/po-poti-xiv-divizije-12-etapa.html 12. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/11/po-poti-xiv-divizije-13-in-14-etapa.html 13. in 14. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/11/po-poti-xiv-divizije-15-etapa.html 15. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-prvi-del-16-etape.html 16. etapa - prvi del,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-drugi-del-16-etape.html 16. etapa - drugi del - in 17. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-stranpoti-med-17.html Stranpoti med 17. in 18. etapo,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/04/po-poti-xiv-divizije-18-etapa.html 18. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/04/po-poti-xiv-divizije-19-20-in-21-etapa.html 19.--21. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/05/po-poti-xiv-divizije-22-etapa.html 22. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/05/po-poti-xiv-divizije-stranpoti-med-22.html stranpoti med 22. in 23. etapo,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/07/po-poti-xiv-divizije-23-etapa.html 23. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/po-poti-xiv-divizije-24-etapa.html 24. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-25-etapa.html 25. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/09/po-poti-xiv-divizije-26-etapa.html 26. etapa], [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-27-etapa-in-del-28.html 27. etapa in del 28. etape,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-preostanek-28-etape-in.html preostanek 28. etape in konec.] *[[Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji]]. Intervju za ''Svobodno besedo'' marec 2023 *[[:w:Viktor Galičič|Viktor Galičič]]. Wikipedija. *[[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]]. Wikipedija. *[[:w:Spopad na Mošenjski planini|Spopad na Mošenjski planini]]. Wikipedija. *Rubrika Partizanski spomeniki na Geopediji v [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Spomeniki za Svobodno besedo|''Svobodni besedi'']] *[[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš]], 1&ndash;4. Zapisala Mira Hladnik. SB dec. 2022 &ndash; mar. 2023 *Miran Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021]], predloga članka za poljski zbornik o kolektivnem spominu *[[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Okrožnice|Okrožnice ob popisovanju partizanskih spomenikov]] *Miran Hladnik: [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]]. Wikipedija. *Miran Hladnik: [[:w:Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB|Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB]]. Wikipedija. *Aleksandra Dežman: [https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174771456?s=tv Spomin na upor.] Tednik TV SLO 26. 4. 2021. MMC RTV. *Miran Hladnik: [[Pettisočemu partizanskemu obeležju nasproti]]. ''Svobodna beseda'' in Wikiverza. *[https://www.krsko.si/objava/174937 SKUPNA SKRB ZA OHRANJANJE SPOMENIKOV OZ. OBELEŽIJ NOB.] Občina Krško 6. 2. 2019. *Miran Hladnik: [[Izbrisani duhovniki]]. Za objavo v ''Mladini'' in v spremenjeni obliki v ''Večeru'', jan. 2020 *Miran Hladnik: [[O svobodi, enakosti in bratstvu]]. Wikiverza 6. 9. 2019. *Miran Hladnik: [[Lobnica]]. Wikiverza 16. 6. 2019. *Miran Hladnik: [[Zakaj popisujem partizanske spomenike]]. Prispevek v zborniku ''Otoki spomina / Gedenkinseln''. Ur. Andrej Mohar. Celovec: Drava, 2018. Wikiverza. *Miran Hladnik: [[Zakaj se spominjamo]]. Stražišče 25. 10. 2018. Wikiverza. *Miran Hladnik: [[Preimenovanje osnovne šole v Lipnici]]? Wikiverza, tudi v ''Deželnih novicah''. *M. Hladnik: [[Iz spomeničarjevega dnevnika]]. Za ''Svobodno besedo'' 2018. *[https://mailchi.mp/93a97560c430/taborniki-informator-maj-20181?e=6d728d3f4f Vabilo tabornikom k sodelovanju.] ''Taborniški informator'' maj 2018. *M. Hladnik: [[Prepoved nacističnih simbolov]]. Okrogla miza o prepovedi fašističnih in nacističnih simbolov, Kranj 17. aprila 2018. *M. Hladnik: [[Triglavske partizanske plošče]]. Predobjava članka, 2018. *M. Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji]]. ''Svobodna beseda'' marec 2017. 10–11. *M. Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste]]. Spletna [http://www.svobodnabeseda.si/zbirka-partizanskih-spomenikov-na-geopediji-raste/ ''Svobodna beseda'' 2017.] *M. Hladnik: [[Lov za partizanskimi spomeniki]]. Za ''Planinski vestnik'' 2018. *Mira Hladnik: [[Partizanska obeležja na Geopediji|Partizanski spomeniki na Geopediji]]. ''Svobodna misel'' 22 (26. julij) 2013. *Mira Hladnik: [[Partizanski spomeniki izginjajo]]. ''Svobodna misel'' 22 (25. sept.) 2015. *Sara Abrahamsberg: ''Partizanski spomeniki na območju Ribniške doline; Spominsko obeležje partizanski pesnici Majdi Šilc, spominska plošča ustanovitve Ribniške čete, spomenik bitki pri Jelenovem Žlebu, bronasta skulptura ribniške partizanske družine''. Seminarska naloga na FF, 2016. ==Ob projektu nastale publikacije== *Franc Kulovec. ''Pomniki boja za svobodo.'' Novo mesto: Združenje borcev za vrednote NOB, 2020. 174 str. *Boris Malej. [https://slov.si/doc/spomeniki_bohinj_karta.pdf ''Zemljevid obeležij NOB v Bohinju.''] Bohinj: Občina, 2023. ==Števec spomenikov, zadnji vpis== *8. 12. 2023 7932, od tega 493 (6,2 %) neobiskanih in 487 (6,1 %) odstranjenih oz. prestavljenih *3. 12. 2022 7336 Padli v borbi 1941-1945 ... Zreče *25. 6. 2022 7050 za vmesna stanja glej mesečne okrožnice *21. 6. 2021 6400 Družinski nagrobniki na britofu Spodnji Brnik (še neobiskano, mogoče jih sploh ni) *13. 5. 2021 6319 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6752_x1530198.7208402185_y5804856.841682818_s15_b362 Vida Krošelj, Most na Soči] *3. 4. 2021 6200 *31. 1. 2021 6100 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6510_x1742801.4731897993_y5868525.667830851_s18_b2345 Drago, Erna, Milan Singer, Maribor (spotikavec)] *11. 11. 2020 5969 po odstranitvi spomenikov iz 1. svetovne vojne, osamosvojitvene vojne, farnih plošč in drugih nepartizanskih obeležij *8. 11. 2020 6008 *16. 7. 2020 5666 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5965_x1614950.2792408925_y5792889.42066278_s16_b2852 OŠ Franceta Bevka v Ljubljani] *11. 5. 2020 5300 EŠD 15811: Mače *4. 3. 2020 4800 EŠD 23414: Krtinovica *9. 1. 2020 4700 + Zbirka je bila z novim letom preseljena na Geopedijo World, iz nje je treba odstraniti še nekaj vpisov rapalskih mejnikov, ki med partizanske ne spadajo *12. 11. 2019 4562 Radizel, Fram (RKD pregledan do konca črke F) *21. 8. 2019 4240 Graščina v Zagorju *20. 7. 2019 4150 Vranke nad Blagovico *12. 7. 2019 4121 Črni Vrh nad Idrijo *11. 7. 2019 4075 Gradišče nad Podsmreko *3. 5. 2019 3942 Vrba *11. 4. 2019 3902 Bolnica v Županovem lazu (RKD pregledan do Babnega Polja, EŠD 24750) *5. 4. 2019 3827 Baumgartnerji *10.3. 2019 3748 Vranoviči, gasilski dom *24. 1. 2019 3598 Dešen *12. 1. 2019 3556 Sveta Trojica 1, tiskarna *28. 12. 2018 3529 Livške Ravne *2. 11. 2018 3460 Doktorju Sigismundu *25. 10. 2018 3434 Veliki Cerovec *10. 10. 2018 3389 Zadlaz, kurirski postaji *26. 8. 2018 3300 Rudnik kaolina, Črna *9. 8. 2018 3249 Preserje pri Domžalah *26. 7. 2018 3233 Zaloka pri Mengšu *21. 7. 2018 3200 Zapornica na kanalu Kamniške Bistrice na Duplici *6. 7. 2018 3161 Kulturni dom Radomlje *21. 6. 2018 3128 Dr. Julij Polc, Kamnik *24. 5. 2018 3031 Partizanski zmagi v Framu *22. 5. 2018 3020 Komenda *15. 5. 2018 2981 Vojaška bolnica v Robanovem kotu *4. 5. 2018 2962 Lipnik nad Rakitovcem *30. 4. 2018 2937 Sava, pred cerkvijo *9. 4. 2018 2868 Gasilska 10, Ig *1. 4. 2018 2829 Senegaški mlin *16. 3. 2018 2802 Strmec nad Dobrno 18 *18. 2. 2018 2703 Rudarjema, Idrija *17. 2. 2018 2662 Prežek *31. 1. 2018 2635 Peko Tržič *8. 1. 2017 2595 Damelj * 27. 12. 2017 2547 Šolska ulica 2, Tržič *12. 12. 2017 2524 Blejska Dobrava, nagrobniki *4. 12. 2017 2501 Slavkov dom *21. 11. 2017 2474 Brinkovač *14. 11. 2017 2454 Švicarija *5. 11. 2017 2434 Tržišče: Krajevna OF *1. 11. 2017 2423 Goričica pri Ihanu *28. 10. 2017 2391 Pri Kochu nad Dravogradom *19. 10. 2017 2368 Radio Kričač *15. 10. 2017 2349 Pokopališče Dravlje (od zadnjič dodano 26 spomenikov -- ?) *8. 10. 2017 2320 Katarina Šebat (Gozd) *27. 9. 2017 2239 Fužina (pri Zagradcu) *19. 9. 2017 2209 Bolnica Ribnica [od zadnjič je bilo dodanih šest spomenikov, eden je bil morda odstranjen -- preveriti] *9. 9. 2017 2204 Gimnazija Bežigrad *27. 8. 2017 2166 Cerovec pri Črešnjevcu (Škodič, Potepan) *25. 8. 2017 2145 Limbuš *22. 8. 2017 2114 pri Zagerčniku *17. 8. 2017 2095 Kurirska postaja Sp. Jezersko *12. 8. 2017 2076 Predelovalni obrati Železarne Jesenice *9. 8. 2017 2047 Padlim v Dragi (aktivni so bili M. Hladnik, Sandi Drole, Ivan Dvoršak, D. Divjak, T. Bizjak, A. Petrovič -- slika za Podbočje) *3. 8. 2017 2009 Jelenov Žleb *1. 8. 2017 1996 Grajski dvor, Radovljica *30. 7. 2017 1985 Lavrica šola *27. 7. 2017 1964 Vogrinki *26. 7. 2017 1954 Ukanc *23. 7. 2017 1941 *19. 7. 2017 1904 Klek *13. 7. 2017 1890 Bistrica *11. 7. 2017 1878 požgana Radovna *4. 7. 2017 1863 Lesce *23. 6. 2017 1813 Donas *8. 6. 2017 1811 pri Gradinu *27. 4. 2017 1759 Petrič *26. 4. 2017 1673 *23. 4. 2017 1605 ==Okrožnice== *[[10.000 partizanskih obeležij]] *[[Na prvega maja 2026]] *[[Aprila 2026]] *[[Marca 2026]] *[[Spomeniki februarja 2026]] *[[V leto 2026]] *[[Decembra]] 10. decembra 2025, ko je števec kazal 9392 obeležij *[[Novembrska okrožnica]] *[[9230]] 30. oktobra 2025 *[[Krepko preko 9000]] 15. oktobra 2025 *[[V novem stanovanju]] (8906 spomenikov) 16. julija 2025 *[[Partizanski spomeniki te dni]] 2. julija 2025 *[[8731]] 22. aprila 2025 *[[8685]] 29. februarja 2025 *[[8588]] 26. decembra 2024 *[[8522]] 30. oktobra 2024 *[[8431]] 19. avgusta 2024 *[[8400]] 30. julija 2024 *[[8300]] 30. maja 2024 *[[8100]] 11. aprila 2024 *[[8000]] 10. februarja 2024 *[[7943]] 29. decembra 2023 *[[7900]] 13. novembra 2023 *[[7800]] 2. septembra 2023 *[[7771]] 11. avgusta 2023 *[[7700]] 24. junija 2023 *[[7604]] 4. maja 2023 *[[7574]] 18. aprila 2023 *[[Smo že prek 7500]] 14. marca 2023 *[[7460 spomenikov]] 21. februarja 2023 *[[7400]] 24. decembra 2022 *[[7316]] 20. novembra 2022 *[[7268 spomenikov]] 23. oktobra 2022 **[[Ob proslavah okrog prvega novembra]] *[[7123 spomenikov]] 11. septembra 2022 *[[7100 spomenikov]] 12. avgusta 2022 *[[Še vedno 7049, ampak]] 22. junija 2022 *[[Stališče v zvezi s QR-kodo]] 10. maja 2022 *[[7000]] 19. aprila 2022 *[[6977 spomenikov]] 5. aprila 2022 *[[6800 spomenikov]] 27. februarja 2022 *[[6700 spomenikov]] 31. januarja 2022 *[[6658 spomenikov]] 23. januarja 2022 *[[6600 partizanskih spomenikov]] 28. novembra 2021 *[[6542 spomenikov]] 27. oktobra 2021 *[[6500 spomenikov]] 3. septembra 2021 *[[6400 spomenikov]] 21. junija 2021 *[[6300 in več spomenikov]] 10. maja 2021 *[[6200 spomenikov]] 3. apr. 2021 *[[6100 spomenikov]] 31. jan. 2021 *[[Srečno v novo leto]] 2. jan. 2021 *[[6000 partizanskih obeležij]] 3. nov. 2020 *[[5900 spomenikov]] 28. sept. 2020 *[[5800]] 18. avg. 2020 *[[5700]] 24. jul. 2020 *[[5600]] 12. jul. 2020 *[[5500]] 25. maj 2020 *[[5300]] 11. maj 2020 *[[5100]] 16. apr. 2020 *[[5100 spomenikov in dalje]] 9. apr. 2020 *[[4925]] 3. apr. 2020 *[[4800]] 4. mar. 2020 *[[4700]] 11. jan. 2020 *[[4600]] 23. nov. 2019 *[[4500]] 31. okt. 2019 *[[4425]] 22. okt. 2019 *[[4300]] 2. sep. 2019 *[[4200]] 1. avg. 2019 *[[4121]] 12. jul. 2019 *[[4000]] 29. maj 2019 *[[3900]] 11. apr. 2019 *[[3800]] 3. apr. 2019 ==Govori== * Milan Gorjanc: [https://www.svobodnabeseda.si/govor-milana-gorjanca-na-menini-planini/ Govor ob 71. obletnici preboja na Menini planini, 2. julija 2016] [sic!] ''Svobodna beseda'' 2016 *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_hrpelje.docx Govor na proslavi ob Dnevu upora proti okupatorju v občini Hrpelje-Kozina 27. 4. 2026] *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_loski_potok.docx Govor v Loškem Potoku] 28. 3. 2026 *Milan Mandeljc: [https://slov.si/doc/mandeljc_podnart.docx Govor o Stanetu Žagarju v Podnartu] 27. 3. 2026 *Dragan Petrovec: [[Predvolilni shod Glasu ljudstva v Ljubljani 20. marca 2026]] *Anna Di Gianantonio: Govor v Temnici 21. 3. 2026 [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_it.docx italijansko], [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_sl.docx slovensko] *Miran Hladnik: [[Spomenik 19 padlim v Temnici]], 21. 3. 2026 *Tone Kregar: [https://slov.si/doc/kregar_vinharje.docx Govor v Vinharjah] 13. decembra 2025 *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_murska_sobota2025.docx Govor v Murski Soboti] 22. decembra 2025 *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_dobrava2025.docx Srednja Dobrava,] 23. oktobra 2025 *Matjaž Lunaček: [https://slov.si/doc/lunacek_ogenjca.docx Ogenjca,] oktobra 2025 *Milan Kučan: [[Govor v Narodnem domu v Celju]], 27. sept. 2025 *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_mir.docx Mir,] govor na pohodu veteranov za mir, Ljubljana 21. 9. 2025 *Klemen Lah: [https://slov.si/doc/klemen_lah_sinkovec.docx Črtomir Šinkovec,] Šinkovčevi dnevi poezije, Vojsko 1. junija 2025 *Miran Hladnik: [[Lipniška planina]] 6. julija 2025 *Miran Hladnik: [[Nikoli več]]? Govor na Kokrici 27. aprila 2025, prebrala Irena Rahotina *Andrej Rozman Roza: [https://slov.si/doc/roza_stane_zagar_govor_2025.docx Ob dnevu OŠ Staneta Žagarja v Lipnici. 27. 3. 2025] *Anica Mikuš Kos: [https://slov.si/doc/mikus_kos_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Marko Hren: [https://slov.si/doc/hren_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Aurelio Juri: [https://slov.si/doc/juri_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Rudi Rizman: [https://slov.si/doc/rizman_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Miran Hladnik: [[Begunje 1. novembra 2024]] *Anton Mežan: [https://slov.si/doc/anton_mezan_govor_draga_2024.docx Draga 1. novembra 2024] *Jakob Demšar: [https://slov.si/doc/jakob_demsar_govor_lesce_2024.docx Govor v Lescah 30. 10. 2024] *Vera Drašak: [https://slov.si/doc/vera_drasak_govor_besnica_2024.docx Govor v Besnici 24. oktobra 2024] *Miran Hladnik: [[Dobrava 24. 10. 2024]], prebrala Irena Rahotina *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_gozd.docx Govor v Gozdu 6. 10. 2024] *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_podvelka.docx Govor v Podvelki 27. julija 2024] *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_nanos.docx Govor ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu] *Miran Hladnik: [[Ob dnevu upora proti okupatorju]]. Sokolski dom Škofja Loka 25. 4. 2024 ob 17.00 *Klemen Lah: [https://slov.si/doc/klemen_lah_govor_stane_zagar.rtf Šolska ura se še ni končala,] govor na OŠ Staneta Žagarja v Lipnici, 27. marca 2024 *Marij Čuk: [https://slov.si/doc/cuk_strunjan_2024.rtf Govor v Strunjanu 22. marca 2024] *Mira Hladnik: [[Ob 80-letnici požiga Jamnika]] 6. 3. 2024 *Matjaž Nemec: [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Govor Matjaža Nemca, evropskega poslanca, na slovesnosti ob 82-obletnici dražgoške bitke 14. 1. 2024] *Bogdan Knavs: [https://slov.si/doc/knavs_dobrava.docx Govor na dobravskem pokopališču 26. okt. 2023] *Miran Hladnik: [[Vse vojne prinašajo smrt]]. Govor na občinski proslavi v Žireh 21. okt. 2023. *Vlasta Felc: [https://slov.si/doc/felc_scenarij_radovljica_2023.docx Scenarij za komemoracijo pred grobnico v Radovljici 2023] *Miran Hladnik: [[Bohinjski partizanski spomeniki]], Polje 12. 8. 2023 *[[:w:Uroš Lipušček|Uroš Lipušček]]: [https://slov.si/doc/lipuscek_vodiska_2023.docx Vodiška planina, 2023] *[[:w:Violeta Tomić|Violeta Tomić]]: [https://slov.si/doc/violeta_tomic_proti_vojni.docx Da se preprečijo vojne], govor 24. 2. 2023 na protivojnem zborovanju na Prešernovem trgu v Ljubljani. *Jakob Demšar: [https://slov.si/doc/jaka_demsar_lesce_2022.docx Govor ob spomeniku talcem v Lescah 28. oktobra 2022] *Miran Hladnik: [[Poljanska vstaja]], Vinharje 10. decembra *Miloš Šonc: [https://slov.si/doc/milos_sonc_govor_dobrava_2022.docx Govor na spominski slovesnosti na pokopališču Srednja Dobrava, 27. oktobra 2022 ob 16.00 uri] *Miran Hladnik: [[Tržič leta 1942]], govor ob odkritju razstave v Tržiču 4. 7. 2022 *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_ljubelj_2021.docx Ljuba Barbara, govor ob spomeniku internirancem v koncentracijskem taborišču Ljubelj 12. junija 2021] *Živa Vidmar: [https://slov.si/doc/ziva_vidmar_zenske_demonstracije2021_12_17.docx Govor o ženskih pravicah na protivladnih demonstracijah na Trgu republike 17. decembra 2021] *Andreja Katič: [https://slov.si/doc/andreja_katic_80_let_OF.docx Ljudska demokracija = aktivni državljani = demokratična Slovenija, 2021] *Brane Virant: [https://slov.si/doc/brane_virant_tehnika_meta_2021.docx Tehnika Meta, 2021] *Janez Kocijančič: [https://slov.si/doc/janez_kocijancic_dobrava_2020.docx Ob dnevu šole, 2020] *Miran Hladnik: [[O izdajstvu]], 5. 8. 2020, Dom pod Storžičem *Miran Hladnik: [[O svobodi, enakosti in bratstvu]], Radovljica 6. 9. 2019 *Miran Hladnik: [[Lobnica]] 16. 6. 2019 *Joži Hribar: [https://slov.si/doc/jozi_hribar_OS_lipnica_2019.docx Ob dnevu OŠ Staneta Žagarja, Lipnica 2019] *Ivo Vajgl: [https://slov.si/doc/ivo_vajgl_dobrava_2019.docx Srednja Dobrava 2019] *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_dobrava_2018.docx Srednja Dobrava 2018] *Lara Jankovič: [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Dražgoše 2018] *Miran Hladnik: [[Zakaj se spominjamo]], Stražišče 25. 10. 2018 *Miran Hladnik: [[Besnica 21. 3. 2018]] *Matjaž Kmecl: [https://slov.si/doc/matjaz_kmecl_radovljica_2018.docx Radovljica 2018] *Vesna Mikolič: [https://slov.si/doc/vesna_mikolic_dobrava_2018.docx Ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, Dobrava 2018] *Mira Hladnik: [https://slov.si/doc/mira_hladnik_dobrava_2017.docx Ob dnevu mrtvih, Dobrava 2017] *Rudi Rizman: [https://slov.si/doc/rudi_rizman_OS_lipinica_2017.docx Ob obletnici narodnega heroja Staneta Žagarja, OŠ Lipnica, 2017] *Miran Hladnik: [[Požig vasi Gozd]], govor *Viktor Žakelj: [https://slov.si/doc/viktor_zakelj_dobrava_2017.docx Ob grobovih padlih na Srednji Dobravi, 2017] *Miran Hladnik: [[Ob obletnici smrti Staneta Žagarja]], OŠ Lipnica 2016 *Božo Repe: [https://slov.si/doc/bozo_repe_dobrava_2016.docx V spomin Stanetu Žagarju in drugih padlih, Dobrava 2016] *Matjaž Kmecl: [https://slov.si/doc/matjaz_kmecl_dobrava_2015.docx Ob grobovih narodnega heroja Žagarja in soborcev, Dobrava 2015] *Mirko Špendov: [[Ob dobravskem krajevnem prazniku 7. 12. 2014]] <hr> *[[Kako rešiti civilizacijo]]: seznam tujih in domačih objav na temo vojne in miru, ki v osrednjih vojnohujskaških medijih ne najdejo prostora *Nazaj na [[Partizanski spomeniki na Geopediji]] ==... predavanja in == *[[Kroparski partizanski spomeniki]] *referat na retrofestu *predavanje na FDV ==... in pričevanja== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] *Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]] *[[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš]], SB 2023 *Janez Kavčič – Orlov: [[Kako sem doživel dražgoško bitko]] *[[Objave: Milena Sitar|Milena Sitar: Ive Šubic, Leta moje mladosti, Janko Luznar - Janušek po spominu Janeza Lušine - Malija]] *[https://slov.si/doc/ernest_noc_pricevanje.docx Pričevanje Ernesta Noča,] Lesce 30. 10. 2025 ==Spomeniki za ''Svobodno besedo''== <!-- Za naprej: Spominska soba na Vodiški planini, Informacijske table na grobiščih v Radovljici, Begunjah in Dragi, Kovaški muzej v Kropi, Mirko Šušteršič, Osredkarjevi fantje, Lovrenc Rezar, Po Beli krajini, Albin in Julka Pibernik, Renata, povezave z objekti na '''Wikipodatkih''', v '''Registru kulturne dediščine''' (RKD, trenutno 31.174 enot, partizanskih okrog 2700, vpis le za spomenike, postavljene pred 1975; izjeme? EŠD 31100; gesla javni spomenik, grobišče, zapor, zgodovinski dogodek, spominsko znamenje NOB itd.) in v zbirki grobov '''Geneanet'''. Za zgled vzemimo [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=46.359073771&lng=15.114255227&layers=&layer=partisanmemorial&id=3966 kip Tita v Velenju.] Na dnu zapisa so povezani vnosi: na RKD, OSM, Wikipodatke, dLib, Stare slike, Geneanet ... Ker smo resno spletišče, pričakujemo v prihodnosti vzajemne povezave na partizanstvo.si tudi z njihove strani. Povezavi na zbirki Sistory in Geneanet si oglejmo pri [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=45.597286&lng=14.000657&layers=&layer=partisanmemorial&id=9936 družinskem nagrobniku Jožeta Počkaja v Brezovici pri Kozini.] Ta grob bo moral še kdo od nas obiskati in fotografirati, da v zapisu ne bomo imeli slike na posodo od Geneaneta. Kdo smo? | Grobišče borcev NOB v Radovljici | Partizanstvo.si v Italiji | Partizanstvo.si na Hrvaškem | Koncentracijska taborišča | Spomeniki po kategorijah: talci, telovadci, učitelji, gasilci ... | Grobnica Trnovo | --> <center>===</center> Zbirka se je pred 13 leti začela skromno kot zbirka ''vseh partizanskih spomenikov mojega kraja''. Kako si lahko kulturni domačin pomaga z njo danes? Pokaže mu tudi spomenike, za katere prej ni vedel, in razkrije zgodovinska dejstva, ki jih je pozabil. Spomenike bo s pomočjo zemljevida lažje našel in obiskal, mimogrede odstranil kak plevel ali rastje, ki zastira pogled nanj, mogoče jih bo vključil v spominske, rekreativne in druge kulturne dogodke. Če bo naletel na pomanjkljiv opis, bo prispeval dodatek. Zvabi ga lahko tudi v nadaljnje raziskovanje uspomeničenih ljudi in dogodkov. Na zbirko partizanskih spomenikov naletijo ljudje, ki iščejo svoje padle prednike, vpisane na spomenikih in spominskih ploščah. Če želijo o padlem izvedeti kaj več, ga morajo poiskati v državnem Registru žrtev druge svetovne vojne [https://www.sistory.si/ww2 Sistory.] Kadar podatki strižejo (npr. zaradi variant imena), je iskanje po registru za neuke lahko naporno. Da bi ga olajšali, pri imenih na nagrobnikih v zbirki partizanskih spomenikov v zadnjem času dodajamo povezave na Sistory. Dela je tu še ogromno, prostovoljci na plan. Obiskovalce Partizanstva.si lepo prosimo, da morebitne pomanjkljivosti, napake, podatke o vandaliziranih ali na novo postavljenih spomenikih sporočate prek [https://partizanstvo.si/sl/prispevajte_spomenik obrazca,] ki se nahaja na začetni strani in ustreza maski za urejanje, le da vaš vnos pred vpisom v zbirko kdo od veteranov preveri. Gorečniki med nami jih vnesejo takoj. Če bi se radi ekipi pridružili, nam pišite, z veseljem vas sprejmemo medse. Naj pokažem še na '''servisne strani projekta na Wikiverzi''', kjer od leta 2017 dokumentiramo našo dejavnost (https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_zemljevidu). Google jo najde, če vanj vtipkamo naslov Partizanski spomeniki na zemljevidu, urejena pa je po poglavjih Literatura, Skupnost, Napotki, Objave, Problemi, Povezave. Najobsežnejši je seznam partizanske literature, ki je pomemben vir informacij o spomenikih. Poskrbeli smo npr. za digitalizacijo vseh letnikov borčevskega časopisa ''TV-15'' (1963–1991) in kartoteke več deset tisoč partizanskih lokacij v Muzeju novejše in sodobne zgodovine itd. Za zaključek današnje rubrike vabim, da na servisnih straneh poiščete poglavje [[Spomeničarji in spomeničarske delavnice#Delavnice|Skupnost]] in si v njem ogledate, kako lepo se imamo na spomeničarskih delavnicah in piknikih. Vabljeni k sodelovanju! ===Vrste obeležij=== Pri vpisovanju spomenikov na zemljevid mora spomeničar izpolniti tudi rubriko ''Vrsta spomenika'', kjer se mu v spustnem meniju ponudijo naslednje možnosti: ''spomenik, kip, spominska plošča, spominski kamen, spotikavec, kip, doprsni kip, skulptura, nagrobnik, grob(išče), infotabla, muzej, spominska soba, kapelica, znamenje, drugo''. Seznam možnosti smo oblikovali iz izkušenj z vpisovanjem 9000 partizanskih obeležij in upoštevaje različne topografske oznake za obeležja na javnih zemljevidih, v prvi vrsti na OpenStreetMap, ki vsako od naštetih možnosti na zemljevidu označi z drugačno ikono.<ref>Za druge objekte glej [https://wiki.openstreetmap.org/wiki/Category:OSM_Carto_icons seznam ikon OSM.]</ref> Kdo bo pogrešal oznako ''obelisk'', ki smo jo izpustili, ker je pravih obeliskov, tj. stebrov z ošiljenim vrhom, pri nas malo. Stebričaste spomenike popisovalec vtakne kar pod splošno rubriko ''spomenik''. Mogoče bo kdaj v prihodnje kak študent umetnostne zgodovine, ki bo delal diplomo na to temo, prosil, da med izbirne možnosti vključimo tudi ''steber''. V zadregi se popisovalec znajde pri spomenikih, ki jih sestavlja več elementov, npr. kip, grobnico, spomenik in še infotablo. To se rado zgodi pri večjih obeležjih, kakor je npr. dražgoško. Dokler v zapisu o spomeniku ni mogoče označiti vseh, zapišemo preprosto ''spomenik'' ali izberemo najbolj dominantno komponento, pogosto je to kip. Precej spomenikov vsebuje reliefno ali mozaično upodobitev, za kar nimamo posebne oznake, zaenkrat jih bomo spravili jih bomo pod oznako ''drugo''. Rešitev za kompleksne spomenike bi bila oznaka ''kompleksni spomenik'', česar pa ne bi smeli mešati s ''spomeniškim kompleksom'', to je prostorom (parkom, spominsko ploščadjo), na katerem se nahaja več spomenikov. Na začetku smo spomeniške komplekse ozačevali z eno zvezdico, vendar se je izkazalo, da je bolj smiselno spomenike znotraj takega spominskega parka vpisati vsakega posebej. Zdaj bi bilo primerno za vsako od vrst spomenikov povedati, kolikšen je njen delež v celotnem številu. Ker vrst spomenikov skraja nismo sistematično označevali, to v tem trenutku še ni mogoče. Čakamo na zavzetega študenta, da opravi to delo. Za ilustracijo oblikovne pisanosti partizanske spominske krajine so tule prikazane vrste obeležij v zbirki na Partizanstvo.si. {| |[[File:Plošča pobitim vaščanom na Poljšici.jpg|thumb|200 px|'''Spominska plošča''': Pobiti vaščani Poljšice.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]]. |Kamnita, kovinska, lesena ali plastična plošča je pritrjena na fasado ali zid hiše, na škarpo, drevo, skalno steno ipd. Če je privita ali vzidana na klesano ali posebej za to prineseno skalo, posebej za to zgrajeni zid ipd., gre za spomenik. Plošče so večinoma pravokotne (ležeče ali pokončne), lahko pa so tudi okrogle ali s prirezanimi vogali ali na ukrivljeni podlagi. Plošče v obliki zvezde ali kako drugače oblikovane, raje označimo kot spomenik. Če je le mogoče, popisovalec navede vrsto/barvo kamna oziroma kovine (bron, pločevina, lito železo), dimenzije plošče in opiše, ali so črke v ploščo vrezane ali nanjo pritrjene, ali so pobarvane ipd. |} {| |[[File:Ivan Cengle.jpg|thumb|200 px|'''Spominski kamen''': Kurir Ivan Cengle, Lipnica.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto stone.svg|frameless|x20px]]. |Črke so v kamen vklesane ali privite, površina za besedilo je bila prej izklesana ali obrušena. Kamen je postavljen prav v ta namen ali pa je že bil na mestu. |} {| |[[File:Spomenik na Pokljuki.JPG|thumb|200 px|'''Spomenik''': Žrtve NOV na Uskovnici.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto monument.svg|frameless|x20px]]. |Običajno gre za ploščo z napisom, vzidano oz. privito na zidani, betonirani, kovinski podstavek oz. ozadje. Če gre za več plošč oz. podstavek iz več delov, je to spomeniški kompleks. Podstavki in ozadja so različno oblikovana: kot triglav, kot replika porušene hiše ali brez kake posebne sporočilne razsežnosti. |} {| |[[File:Stolpersteine in Ljubljana 12 (Ljubljana).jpg|thumb|200 px|'''Spotikavec''': Spotikavci v Ljubljani.]] |Na OSM nimajo posebne ikone, označuje jih ikona za spominsko ploščo [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]]. |Spotikavci arh. Gunteja Demniga so v tlak vgrajene betonske kocke 10 x 10 x10 cm z medeninansto napisno ploščo. O spotikavcih smo pisali v SB xxxx. |} {| |[[File:Vidic nagrobnik.jpg|thumb|200 px|'''Nagrobnik''' Vidičevih na Srednji Dobravi.]] [[File:Grobovi na Srednji Dobravi 46.jpg|thumb|200 px|Nagrobnik Debelakovih na Srednji Dobravi.]] |Ikona na OSM [[File:Maki2-cemetery-24.svg]]. |Nagrobniki stojijo povečini na grobovih na pokopališčih, lahko so vzidani na cerkveni zid ali obzidje, monumentalni nagrobniki so grobnice. Te so bodisi v obliki zgradbe bodisi v tleh, pokrite z masivno ploščo. Nagrobniki včasih označujejo tudi grobove, v katerih osebe na nagrobniku ni (npr. pogrešane v vojni), lahko pa stojijo tudi kje drugje, npr. sredi gozda, kjer je bil pokopan padli in je mogoče še vedno pokopan tam. Grobišče je prostor z več pokopanimi. O družinskih nagrobnikih govorimo, kadar so poleg žrtve druge svetovne vojne na nagrobniku tudi imena drugih članov družine, umrlih prej ali pozneje. Napis je sestavni del nagrobnika. Del nagrobnika je lahko tudi kip, relief ali kaka drugačna skulptura. Na pokopališčih se nahajajo tudi spomeniki. Iz literature se mora popisovalec poučiti, ali spomeniku označuje tudi grobišče. |} {| |[[File:Tito-Kip Velenje.jpg|thumb|200 px|'''Kip''' Tita v Velenju.]] |Ikona kipa na OSM [[File:Openstreetmap Carto statue.svg|frameless|x20px]]. |Kipi so človeške figure ali njihov torzo v kovini, lesu, plastiki, kamnu, betonu ipd. Lahko so naravne, nadnaravne velikosti ali pomanjšane, stojijo pa običajno na zidanem oz. betonskem podstavku. En kip lahko predstavlja več figur. Napis na podstavku je sestavni del kipa. Sinonim: plastika. Za skulpturo glej nadaljevanje.<ref>Slovenskih partizanskih kipov na javnih mestih zaradi avtorske zakonodaje na Wikimedijinih spletiščih ne smemo objavljati; zato je verjeten izbris slike tega kipa iz Zbirke v prihodnosti.</ref> |} {| |[[File:Bust of Mara Ugrinovska.jpg|thumb|200 px|'''Doprsni kip''' iz Makedonije.]] |Ikona doprsnega kipa na OSM [[File:Openstreetmap Carto bust.svg|frameless|x20px]]. |Doprsni kipi so zgornji deli človeških figur (glava z oprsjem ali samo glava) v kovini, lesu, plastiki, kamnu, betonu ipd. Napis na podstavku je sestavni del doprsnega kipa.<ref>Slovenskih doprsnih kipov na javnih mestih zaradi avtorske zakonodaje na Wikimedijinih spletiščih ne smemo objavljati.</ref> |} {| |[[File:KZ-Jasenovac-Denkmal-Seitenansicht.JPG|thumb|200 px|Partizanska '''skulptura''' v Jasenovcu predstavlja cvet.]] |Ikona skulpture na OSM [[File:Openstreetmap Carto artwork.svg|frameless|x20px]]. |Skulpture so umetniška plastika. Tudi kipi, doprsni kipi in reliefi so skulpture, vendar uporabljamo raje njihove ožje, specifične oznake, za skulpturo pa označimo tisto plastiko, ki ni figuralne narave oz. je stilizirana/abstraktna do te mere, da ne ustreza več naši predstavi o kipu. Materiali so kovina, beton, plastika, les ali njihova kombinacija. |} {| |[[File:Sowjetische Ehrenmal im Treptower Park - Sarkophag 2.jpg|thumb|200px|Sovjetski '''relief''' v Berlinu.]] |Relief na zemljevidu nima posebne oznake, označuje ga ikona skulpture ali spomenika. |} {| |[[File:2 гвардейская армия Севастополь.jpg|thumb|200 px|'''Obelisk''' v Sevastopolu.]] |Ikona obeliska na OSM [[File:Openstreetmap Carto obelisk.svg|frameless|x20px]]. |Obelisk je spomenik v obliki na vrhu piramidno zašiljenega stebra; med partizanskimi spomeniki ni bil pogost, zato ga med privzetimi izbirami pri vrstah obeležij ni. |} {| |[[File:FranjaPartizanskaBolnisnica.jpg|thumb|200 px|Partizanska bolnišnica Franja je danes '''muzej'''.]] |Ikona muzeja na OSM [[File:Openstreetmap Carto Museum.svg|frameless|x20px]]. |Oznaka zajema muzeje, spominske sobe, rekonstrukcije vojnih objektov v naravi, kot so partizanska taborišča, okupatorjeve zapore, bolnice, tiskarne. |} {| |[[File:Information board on partisans Figini brothers.jpg|thumb|200 px|'''Infotabla''' o italijanski partizanih.]] |Ikona informacijske table na OSM [[File:Openstreetmap Carto board.svg|frameless|x20px]]. |Slovenske infotable se dojemajo kot neprosto avtorsko delo in jih zato v Wikimedijini Zbirki ni. |} {| |[[File:Jamnik, memorial column shrine to WW2 vicitms.jpg|thumb|200 px|Partizansko obeležje v obliki '''znamenja''' na Jamniku.]] |Na OSM so znamenja reprezentirana z ikono križa ([[File:Maki-religious-christian-11.svg]], kapelice pa z ikono [[File:Openstreetmap Carto shrine.svg]] | Partizansko obeležje je lahko v obliki znamenja ali kapelice oz. je sestavni del takega objekta. |} Česa vse pa zbirka partizanskih obeležij ne vsebuje? Smerokazov k spomenikom, ulične oznake s partizanskim imenom, spominskega drevesa brez napisa, grafita na zidu stare hiše, spominske točke brez obeležja; za take predmete je prostor v sosednjih zbirkah. Odprto ostaja, kako vpisovati začasne razstave na temo NOB. ===Slike spomenikov=== {{v delu}} Na spletnem zemljevidu Partizanstvo.si imamo blizu 40.000 posnetkov obeležij, prosto dostopnih na klik. Če želimo povečati njihovo vidnost in zagotoviti trajno hrambo, jih bomo prekopirali še v Wikimedijino Zbirko, od koder jih zajema Wikipedija. Obstoj na Wikipediji in sestrskih spletiščih je jamstvo njihovega preživetja, hkrati pa naša kulturna izkaznica. V oči bode, kako malo slik spomenikov je na slovenski Wikipediji. Wikipedisti vemo, da je to zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne vsebuje člena o ''svobodi panorame'', to je pravice objaviti posnetka umetniškega dela, ki stoji na javnem mestu; po zakonodaji nekaterih sosednjih držav se to sme. Wikipedija je eno izmed redkih spletnih mest, ki se strogo drži zakona in fotografij umetniških del, npr. kipov, ne objavlja in sproti briše vse, kar se nedovoljenega znajde na njej; druga spletišča se na zakon požvižgajo. Pri spomenikih, ki so avtorsko delo, npr. pri Plečnikovih partizanskih spomenikih, bomo zakon s težkim srcem upoštevali in bodo gesla pač brez slikovne ponazoritve, k sreči pa ta destruktivna zakonodaja ne zadeva spominskih plošč in preprostih tipskih spomenikov in jih zato lahko mirno poslikamo in objavimo. Drugi razlog za skromno število fotografij spomenikov na Wikipediji je zahteva, da smemo v gesla postaviti le svoje lastne fotografije, od tujih pa samo tiste, ki so bile objavljene do 1. 2. 1970, ne pa fotografij mlajšega datuma. S privzeto licenco CC za fotografije na spletnem zemljevidu Partizanstvo.si smo poskrbeli, da lahko v Wikimedijino Zbirko uvozimo tudi naše slike spomenikov. Fotografij partizanskih obeležij je v Wikimedijini Zbirki, od koder črpa Wikipedija, šele poldrugih sto, posnetih v 61 slovenskih občinah od skupaj dobrih 200. Zelo veliko dela nas torej čaka s slikovno opremo gesel o večjih spomenikih, gesel o narodnih herojih, o pomembnih partizanskih bitkah in drugih dogodkih druge svetovne vojne ter o posameznih slovenskih krajih med drugo svetovno vojno. Partizanske spomenike imajo tudi v drugih državah po Evropi, kjer je prišlo do gverilskega upora proti nacizmu in fašizmu, npr. v Franciji, Grčiji, Italiji, na Poljskem, v Rusiji in še kje, ampak nikjer partizani niso bili tako množični in uspešni kot v Jugoslaviji. Wikipedisti iz Hrvaške, BiH, Črne Gore, Albanije se postavljanja slik svojih spomenikov še niso lotili, zato jih v Wikimedijini Zbirki ne najdemo. Tam je trenutno največ slovenskih partizanskih spomenikov, na drugem mestu so italijanski; z Italijani smo slovenski spomeničarji tudi sicer bolj povezani kot z drugimi. Partizanstvo, to je upor proti nacizmu in fašizmu na gverilski način, se ni dogajalo povsod po Evropi: mnoge države in njihovo prebivalstvo so z okupatorjem raje sodelovali ali pa so se brez upora prepustili okupatorju in se ob koncu vojne pustili velesilam od njega osvoboditi. V primerjavi z njimi so se naši slovenski predniki na okupacijo odzvali veliko bolj vitalno, z oboroženim uporom. Glede na okupatorjev načrt ponemčenja pravzaprav niso imeli velike izbire. Brez Titovega partizanstva bi bila danes zahodna državna meja verjetno še vedno pri Postojni. Nalaganje fotografij v Wikimedijino zbirko je prav enostavno, le opisati in kategorizirati jih je treba natančno. Interesenti, ki želite dati svoje posnetke spomenikov v prosto rabo in tako prispevati k javnemu kulturnemu dobremu, javite se za kratek tečaj. Slike: *Oprema partizanskega spomenika na Wikimediji z opisom, licenco, rabo, kategorijami. *Slika partizanskega spomenika na Partizanstvo.si in v Wikimedijini Zbirki *Slike partizanskih spomenikov v eni od slovenskih občin '''Miran Hladnik''' ===Grobišči talcev v Begunjah in Dragi=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (54) SB avgust 2026 ===Grobišče borcev NOB, Radovljica=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (54) SB julij 2026 Naneslo je, da sem se pridružil dolgoletnemu prizadevanju državljanke Vlaste Felc, da bi grobišče borcev NOB v Radovljici dobilo informacijsko tablo, na kateri bi tuji turisti in domači nevedneži prebrali, za kaj pri tem visokem lepem obelisku sredi Grajskega parka sploh gre in kaj prekriva težki kamniti pokrov na ploščadi pod njim. Brez ustreznega pojasnila bi se v današnjih zmedenih časih morda komu lahko zazdelo, da po zgledu nekaterih vzhodnoevropskih držav proslavlja padle Hitlerjeve soldate, češ da smo v smrti vsi enaki. Smrt res vse izenači, bolje rečeno izniči, ampak hudo bi bilo, če bi izenačili tiste, ki so se borili za svobodo, enakost in bratstvo, s terorjem nacistov in fašistov in sklenili, da je čisto vseeno, na kateri strani je kdo padel. S takim sklepom bi se odpovedali svoji človečnosti in plemenitim družbenim prizadevanjem ter se vrnili volčjo družbo. Prizadevanje za infotablo je tudi za ravnotežje lokalnim mračnjakom, ki vsake toliko časa obudijo idejo, da bi grobišče prestavili na "ustreznejše" mesto, na pokopališče, čim bolj stran od oči, in tako potlačili zgodovinski spomin in nauk druge svetovne vojne, park pa sprostili za manj usodne reči, npr. za praznik čokolade in druga veseljačenja. Vlasta Felc kot novinarka in poznavalka tematike z besedilom ni imela težav. Te so se pojavile s strani občine in področnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in bilo jih je mnogo. Da informacijska tabla ni v občinskem planu, da so bili roki za umestitev in financiranje zamujeni, da mora lokalna zveza borcev sama poskrbeti za lektoriranje in prevod, da je besedilo predolgo, da morajo biti na tabli poleg informacij o NOB tudi informacije o grajskem parku in o celi Radovljici, da na tabli ne sme biti imen oz. ne sme biti imen pokopanih, ker le-ti niso identificirani, da tabla ne sme stati ob spomeniku, ker se s tem ne bi strinjali dediči arhitektovih avtorskih pravic, da mora biti pozornost na spomeniku, ne pa na grobnici, da format ne ustreza smernicam Ministrstva za kuluro za oblikovanje infotabel itd. Na ZVKD so bili mnenja, da "pojasnjevalna tabla ob obeležju ne bi pripomogla k večji prepoznavnosti spomenika", da je "s prostorskega vidika samega spominskega obeležja, pa tudi grajskega parka neprimerna" in da bi "imela negativen vpliv na samo doživljanje spomenika in prostora v katerem se nahaja". Uradnik, ki je spravil skupaj te stavke, ni vedel niti, da na nagrobnikih ni napisov, heroja Jožeta Gregorčiča pa je prekrstil v Staneta &ndash; strokovnost pa taka. Leta 2025 se je v pink-ponk z oblastnimi strukturami vključil državljan Borut Kersnik, sin partizana in svojec treh v grobnici pokopanih bratov Osredkar: Iveta, Save in Radka. Ko je videl, da z glavo buta v zaprta vrata, je vstopil v Zvezo borcev, ob prazne nagrobne kamne pa je začel polagati ploščice z imeni padlih Osredkarjev, z opominom, da je nepietetno, če pokopani ostanejo brez imen na nagrobnikih. Nazadnje je na enega od kamnov sam nalepil ploščice z imeni svojcev, kakor jih vidimo na pokopališčih. Prijavili so ga policiji. Vlasta Felc in Borut Kersnik sta hkrati objavljala članke v ''Glasu'', ''Mladini'', ''Delu'', ''Svobodni besedi'' in po muzejih in arhivih iskala razloge, zakaj na radovljiškem grobišču ni nobenih imen. Bojna sreča v spopadu z inštitucionalnimi mlini se je začela obračati v našo korist po najdbi izvirnih načrtov za spomenik iz let 1956&ndash;1960. Iz njih je postalo jasno, da je glavnino dela v imenu Edvarda Ravnikarja opravila njegova učenka Janja Lap, in da 28 kamnitih kock pred spomenikom nima zgolj okrasne funkcije, kot so trdili na ZVKD, temveč so bili predvideni za imena padlih. Prvi argument ZVKD, da napisov ni mogoče vklesati na kamne, ker bi bilo to v opreki z arhitektovim načrtom, je bil tako z mize. Moja vloga pri pripravi informacijske table je bila identifikacija padlih in pokopanih s pomočjo registra žrtev druge svetovne vojne Sistory in kruto krajšanje besedila. Na občini in na ZVKD so vztrajno, samovoljno ter brez utemeljitve zavračali formulacije, ki sva jih skozi neštete redakcije uskladila z Vlasto Felc, in jih nadomeščali s svojimi, ki so bile po najini presoji neinformativne, prazno strokovnjaške, kot da je infotabla namenjena samo arhitektom in umetnostnim zgodovinarjem, in jezikovno ter slogovno slabe. Ko sem jim to sporočil (končno sem celo življenje študente učil strokovnega pisanja in kot urednik popravljal besedila), se je usklajevanje ustavilo in zazdelo se je, da s tablo in napisi ne bo nič in da bo eksistirala le virtualno na spletnem zemljevidu OpenStreetMap, kamor sem jo že naložil. Tedaj je na sceno stopil nov močan igralec, državna sekretarka z ministrstva za obrambo, ki je po smernicah EU dolžno opremiti vojna grobišča po deželi z informacijskimi tablami. Na sestanku na občini, ki so se ga udeležili vodilni z MORS-a, z občine, s kranjskega in centralnega ZVKD-ja, področne ZB ter midva uboga pisca besedila, je presenetljivo hitro prišlo do dogovorov, ki so presegali moja pričakovanja: da besedilo oblikuje in je pod njim podpisan strokovnjak, tj. zgodovinar (no ja, kot literarni zgodovinar sem res nekakšen zgodovinar), da izvedbo tabel prevzame in plača MORS in da občina vkleše na nagrobne kamne imena 29 identificiranih od skupaj 72 pokopanih žrtev; z dvojčkoma Savo in Tedijem na enem od 28 nagrobnikov. Kar leta in leta ni bilo mogoče, je nenadoma postalo mogoče. Ko tole pišem, so na prvi polovici nagrobnih kamnov že vklesana imena pokopanih, v skladu s "kulturnovarstvenimi pogoji" in "kulturnovarstvenimi dovoljenji" ZVKD, informacijske table pa še ni. Bodimo zaupljivi: če nova vlada ne bo z eno potezo ustavila vsega, kar se dela za zgodovinski spomin na partizane, mora slej ko prej priti tudi do infotable. Sklenili bi lahko s pregovorom Konec dober &ndash; vse dobro, če srečen razplet ne bi motila vrsta nezaključenih dejstev. Ker petih velikih pocinkanih krst v grobnici vpleteni niso želeli odpirati, ni mogoče zatrditi, da je v grobnici res 72 borcev, kot piše na spomeniku; evidence prekopov v težkih povojnih letih ne obstajajo ali so založene oziroma nepopolne. Na ZVKD domnevajo, da je pokopanih le 38. Posmrtne ostanke bi pomagala identificirati genska analiza, ampak denarji so očitno rezervirani za identifikacijo povojnih pobojev kolaborantov. Potem ko od več kot 300 jeloviških žrtev odštejemo tiste, ki so dokazano pokopane v rojstnih krajih ali v krajih pod Jelovico, bi lahko bilo posmrtnih ostankov, ki so jih izgrebli po jeloviških gozdovih in pokopali v radovljiško grobnico, celo več kot 72; za polovico padlih na Jelovici kraj pokopa v Sistory namreč ni jasno zapisan. 28 nagrobnikov je bilo mogoče sprva mišljeno samo za 28 padlih na Lipniški planini, še bolj verjetno pa je, da, postavljeni v dve vrsti po 14, simbolizirajo dvoje partizanskih mučeniških poti, tj. dve usodni bitki na Jelovici, tisto na Mošenjski in tisto na Lipniški planini. Ob vseh nepotrebnih zapletih prestižne narave, ko je šlo zgolj za to, ali bo imela pri infotabli zadnjo besedo molčeča brezprizivna inštitucija ali pobudni državljan, je bil izplen projekta vendarle pozitiven. Ob besedilu za tablo smo sestavili še obširno enciklopedično geslo [[:w:Grobišče borcev NOB, Radovljica|Grobišče borcev NOB, Radovljica]] za Wikipedijo, na katerega usmeri QR-koda v glavi infotable, [[Padli na Jelovici|seznam vseh padlih na Jelovici]], objavljen na Wikiverzi, s popravljenimi podatki o padlih v zbirki žrtev Sistory, grobišče smo vrisali na OpenStreetMap in obogatili Wikimedijino slikovno Zbirko s posnetki arhivskih dokumentov. Največji plus pa so pridobljene izkušnje, ki bodo pomagale z infotablami, slikami, članki, seznami padlih ipd. opremiti tudi druga partizanska grobišča in spomenike ter bodo tako sodelovale pri ohranjanju zgodovinskega spomina na prelomno obdobje v slovenski zgodovini. Krvavo ga bomo še potrebovali. '''Miran Hladnik''' Slike: {| |[[File:Na Jelovici zajeti, mučeni in pobiti partizani (1).jpg|thumb|200 px|Ustreljeni partizan na Lipniški planini]] | [[Slika:Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949.jpg|thumb|250 px|Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949. Arhiv Slovenije]] | [[Slika:Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949 02.jpg|thumb|200 px|Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949. Arhiv Slovenije]] | [[Slika:Prekop trupel partizanov z Lipniške planine v Radovljico leta 1949.jpg|thumb|200 px|Prekop trupel partizanov z Lipniške planine v Radovljico leta 1949. Arhiv Slovenije]] |} * [https://slov.si/mh/galerije/galeri560/target7.html Konservatorja ob odpiranju grobišča v Grajskem parku] * [https://slov.si/mh/galerije/galeri559/target0.html Sestanek na občini] ===Spominska soba na Vodiški planini=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (53) SB junij 2026 Na [[:w:Vodiška planina nad Kropo|Vodiški planini]] na robu Jelovice nad Kropo stoji Partizanski dom. Odprt je skozi celo leto, vsak dan se do njega povzpenjajo pohodniki in kolesarji. Iz Krope ali z Jamnika, ki se ga je prijel vzdevek ''balkon Gorenjske'', je pot dolga eno uro, od Miklavžovca v Lipnici ali iz Kamne Gorice uro in pol, iz Dražgoš čez celo Jelovico dobri dve uri, po lepi prašni cesti iz Lipniške doline je vožnje 18 km. Dom je v Registru kulturne dediščine (RKD) pod številko 27917, kjer piše, da je bila stavba, ki je v rabi kot planinski dom, zgrajena na mestu nekdanje pastirske koče v letih 1961–1963 za združenje borcev NOB. V njem je [[Spominska soba na Vodiški planini|spominska soba]] z zbirko NOB, na severni fasadi je mozaik Uporniki slikarja [[:w:Ive Šubic|Iveta Šubica]]. Za mozaik bo držalo (s pripombo, da sta tako v RKD kot na tablici pod mozaikom napačni letnici nastanka), spominska soba pa se je zadnja leta spremenila v rumpelkamro in je bila lokalni zvezi borcev in občini Radovljica v sramoto. Maja letos smo tej sramoti napravili konec. Oskrbnica Hedvika Kardoš, po domače Heidi, poznana po odličnih štrukljih, je odstranila iz sobe navlako, člani ZB pa smo na stene obesili devet panojev, ki jih je lično oblikoval Aljoša Cvetko iz radovljiške tiskarne Prepri, in na police pritrdili deset brošuric na temo ''partizanske Jelovice''. Od izvirne opreme iz leta 1963 so ostali štirje lesorezi Iveta Šubica, dve grafiki kranjskega likovnika Štefana Simoniča in potreti partizanskih voditeljev, le preokviriti jih je bilo treba. Pripoved o jeloviškem partizanstvu se začne s predvojnimi posnetki Vodiške planine in drugih jeloviških planin, sledi pano s fotografijami jeloviških planin danes. Naslednja dva panoja govorita s sliko in besedo (v slovenščini in angleščini) o začetku oboroženega upora na tem koncu Gorenjske (sklep o vstaji, ustanovitev Jelovške čete 29. julija in Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941) in o vodjih upora Stanetu Žagarju, Jožetu Gregorčiču in Ivanu Bertonclju. Tabla z naslovom Jelovica med drugo svetovno vojno navaja podatke o partizanskih enotah na Jelovici, glavnih bitkah in številu žrtev; za tiste, ki se bodo ob obisku Vodic raje posvetili jedači, smo jih navedli tudi na Wikipediji v geslu o Jelovici. Zadnji trije panoji predstavljajo po vrsti slike 20 jeloviških spomenikov, med katerimi samo dva nista partizanska (pa še ta dva sta s partizanstvom povezana), gradnjo partizanskega doma in Šubičevo mozaično umetnino. Na policah pod panoji najde obiskovalec zemljevid z oštevilčenimi lokacijami spomenikov in planin, odlomke iz Šmitkove ''Kroparske kronike'', iz zapisov Cirila Zupanca o začetkih jeloviškega partizanstva ter iz knjige Stanka Petelina o bojih Prešernove brigade na Jelovici, partizansko prisego, [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje domačinke o begu iz Dražgoš čez Jelovico]] in pesem Nikolaja Lapuha [[Vodiški lipi|o več kot 550 let stari lipi pred domom]]. Svoj kruti obraz pokaže vojna na listih z nemškimi posnetki trupel partizanov, padlih 9. 9. 1942 na Lipniški planini, vključno s komandantom Jožetom Gregorčičem in njegovo družico Marto Tavčar. Največ študija je zahteval seznam prek 300 jeloviških žrtev, na planoti in po vaseh na njenih obronkih, med partizani, med civilnim prebivalstvom, ki so ga pobili Nemci, med domačimi kolaboranti in med partizanskimi dezerterji ter oporečniki. Iskanje in prebiranje navzkrižnih podatkov je bilo vznemirljivo detektivsko početje. Na spletu je seznam opremljen s povezavami na zapise o mrtvih v državnem registru žrtev druge svetovne vojne Sistory. Zadnja brošura je vodiški fotoalbum z vabilom obiskovalcem, da prispevajo svoje uspele posnetke z Vodic oz. Jelovice. Vtisna knjiga je za komentarje, knjižna niša pod oknom pa za partizansko literaturo (tudi za stare otroške partizanske knjige), po kateri lista planinec, ki se je zatekel sem pred nevihto. Gradivo za spominsko sobo smo zbrali in ga pripravili ter prevedli brez stroškov, oblikovanje in tisk panojev sta stala okrog 30 evrov za kos, nekaj pridejo še uokvirjanje, reflektorji, digitalizacija virov in material za montažo, to pa je tudi vse. Držimo pesti, da bo prihodnji oskrbnik drugačen od tistega na Kofcah nad Tržičem, ki se je uprl partizanski tabli na fasadi, in da bo uspešen v obrambi spominske sobe pred novodobnimi fašisti. Na zemljevidu Partizanstvo.si je imel Partizanski dom dve zvezdici: eno rdečo za Šubičev mozaik in eno črno za zanemarjeno spominsko sobo. Po prenovi spominske sobe maja letos smo črno zvezdico prebarvali v rdečo. Otvoritev bo na občinski praznik 5. avgusta. Razstavo si je mogoče ogledati tudi od daleč, prek QR-kode, ki jo slikaš z mobijem. Slike: {| |[[File:Qr-code spominska soba na Vodiški planini.svg|thumb|150 px|QR-koda za Spominsko sobo na Vodiški planini]] |[[File:Partizanski dom na Vodiški planini 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski dom na Vodiški planini od zunaj]] |[[File:Planine na Jelovici 01.jpg|thumb|300 px|Vodiška planina pozimi]] |} *[https://slov.si/mh/galerije/galeri563/target27.html Spominska soba na Vodiški planini] *Šubičev mozaik na panoju '''Miran Hladnik''' ===Partizanstvo.si in Wikipedija=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (52) SB maj 2026 Pri poizvedovanju po spletu se med zadetki na vrhu pojavijo članki na Wikipediji. Če želimo, da je naše delo trajno vidno in vplivno, ga moramo torej spraviti na Wikipedijo. Wikipedija seveda ne sprejme kar vsake téme, pogoj za geslo na njej je relevantnost teme. Partizanski spomeniki so prav gotovo tehtna tema, zato neprijetno dojmi podatek, da ima geslo o njem samo četvero od več kot 300 jezikov na Wikipediji (angleški, slovenski, makedonski, portugalski). Zarotoslovci se bodo pridušali, da je to zato, ker wikipedijsko sceno obvladujejo partizanstvu sovražni desničarji, jaz pa iz izkušnje pravim, da je to zgolj zaradi naše lenobe in zaradi nazadnjaške nezaupljivosti v vse internetno. Zato ponavljam: če partizanskih spomenikov ne bomo naselili tudi na Wikipedijo, se ne pritožujmo, ker jih ne bo v javni zavesti. Partizanov v pomenu oboroženega narodnoosvobodilnega gibanja zunaj regularne državne vojske med drugo svetovno vojno niso poznali vsi narodi, imeli so jih le Rusi, Ukrajinci, Litovci, Francozi, Italijani, Slovaki, Madžari, zlasti pa narodi na Balkanu: Grki, Albanci, Bolgari in še posebej Titovi Jugoslovani: med njimi tudi Slovenci. Samostojna slovenska gesla ima do danes osem ljubljanskih partizanskih spomenikov (med njimi [[:w:Grobnica narodnih herojev, Ljubljana|grobnica herojev]] in [[:w:Spomenik talcem, Gramozna jama v Ljubljani|spomenik talcem v Gramozni jami]]) in še deset po drugih slovenskih krajih. Zelo obsežno geslo [[:w:tlakovec spomina|tlakovec spomina]] našteva desetine spotikavcev, ki so jih od leta 2012 postavili pred vrata hiš v Ljubljani, Mariboru, Lendavi in Murski Soboti, od koder so nacisti vodili ljudi v koncentracijska taborišča in s tem v smrt; o spotikavcih smo pisali v SB junija 2024. V angleščini obstaja zametek seznama spomenikov druge svetovne vojne v Sloveniji (''[[:w:en:List of World War II monuments and memorials in Slovenia|List of World War II monuments and memorials in Slovenia]]''), ki se bo moral, če ga bo kdo dokončal, omejiti na večja obeležja, saj seznam s 7500 enotami, kolikor je vseh slovenskih javnih partizanskih spomenikov, na Wikipediji ne pride v poštev. Ne, ne gre nam za to, da bi kar vsak spomenik dobil svoje geslo na Wikipediji. Lahko pa lokalna obeležja naštejemo v vsakem slovenskem krajevnem geslu. Kdor se sprehaja po opisih slovenskih krajev na Wikipediji, bo potrdil, da so povečini skopi in da še čakajo na svojega prostovoljskega leksikografa. Posamezna krajevna gesla pa so kar izčrpna in bi bila naravnost vzorna, če ne bi v njih pogosto manjkalo poglavje o drugi svetovni vojni. Redka, a zato nič manj moteča so nekatera poglavja o drugi svetovni vojni iz perspektive okupatorjev in njegovih sodelavcev; táko je bilo npr. nekaj časa geslo o gorenjskih Begunjah v angleški Wikipediji. Člankov, ki se izogibajo partizanstvu in drugi svetovni vojni, ni tako zelo težko "uravnotežiti": na zemljevidu Partizanstvo.si pogledamo, kateri partizanski spomeniki so v kraju, in jih preprosto naštejemo pod poglavjem Druga svetovna vojna. Ali pa seznam naslovimo s Kulturni spomeniki. Naj bo za zgled vas [[:w:Ovsiše|Ovsiše pri Podnartu]], kjer so trenutno spomeniki predstavljeni takole: <blockquote> '''Druga svetovna vojna''' Troje obeležij priča o dogodkih med [[:w:druga svetovna vojna v Sloveniji|drugo svetovno vojno]]. *Na pokopališču pri cerkvi sv. Miklavža je spomenik 41 padlim domačinom z grobovi 11 padlim in umrlim.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.287837410999664&lng=14.25259759806104&layers=&layer=partisanmemorial&id=114 Spomenik na pokopališču na Ovsišah.] Partizanstvo.si.</ref> *Pred osnovno šolo je spomenik dvema borcema čete [[:w:Jože Gregorčič|Jožeta Gregorčiča]], ki sta 16. februarja 1943 zaradi izdaje vaščana padla v spopadu z nemškimi orožniki; tretjega partizana so ranjenega ujeli in je umrl v zaporu v Begunjah.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.288456482245365&lng=14.251500517129898&layers=&layer=partisanmemorial&id=115 Spomenik pri šoli, Ovsiše.] Partizanstvo.si.</ref> *V Vohu ob Savi je spomenik 16 borcem 1. bataljona Gorenjskega odreda, ki so zaradi izdaje padli 6. julija 1944 pri prehodu čez Savo.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.28357981709038&lng=14.263108324011919&layers=&layer=partisanmemorial&id=113 16 padlih ob Savi pri Podnartu.] Partizanstvo.si. &mdash; Janko Potočnik: [[:v:Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu|Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu]]. ''Svobodna beseda'' nov. 2022.</ref> </blockquote> Dodali smo še slike spomenikov, ki smo jih našli v Wikimedijini zbirki v poglavju [[:c:Category:Monuments to the Slovene Partisans in Municipality of Radovljica|Monuments to the Slovene Partisans in Municipality of Radovljica]] (Spomeniki slovenskim partizanom v občini Radovljica): {| |[[File:Spomenik pred šolo na Ovsišah.jpg|thumb|300 px|Spomenik pred šolo na Ovsišah]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na pokopališču na Ovsišah]] |[[File:Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu 01.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik ob Savi pri Podnartu]] |} Občudovalcem okupatorja in njegovih domačih pomagačev je treba priznati, da so na spletu veliko bolj prizadevni od negovalcev vrednot NOB. Na Wikipediji je do včeraj obstajalo znotraj poglavja [[:w:Kategorija:Množična grobišča|Množična grobišča]] samo podpoglavje [[:w:Kategorija:Povojna grobišča v Sloveniji|Povojna grobišča]], ni pa bilo [[:w:Kategorija:Grobišča NOB|Grobišč NOB]]. Poglavje sem ustvaril na novo in vanj vpisal zaenkrat radovljiško in begunjsko grobišče ter grobišče v Dragi, vendar članki o povojnih pobojih še vedno prevladujejo. Večji dogodki in osebnosti druge svetovne vojne že imajo samostojna gesla, morda jih je treba le dopolniti, dodati kako fotografijo spomenika ali povezavo na digitalizirano literaturo o predmetu. Če samostojno geslo pogrešamo (na manjkajoča gesla opozarja rdeča barva povezav za razliko od modrih, ki pripeljejo na obstoječa gesla), ga zastavimo sami. Sliši se enostavno, kajne? In tudi je enostavno, le pravila je treba upoštevati: enciklopedično jedrnatost, nepristranskost, bonton itd. Najpogosteje pride do nesporazumov, kadar se kdo loti pisanja za Wikipedijo tako, kot bi pisal na Facebook: da bi komu škodoval ali koga povzdigoval. Narobe je, če se v Wikipedijo vtaknemo samo zato, da bi pobrisali informacije, ki nam niso pogodu, ali napravili reklamo za kaj. V zavesti je treba imeti, da se v naše pisanje lahko vtakne kdorkoli, ga popravlja in dopolnjuje, seveda s sklicevanjem na verodostojne vire. "Urednike", ki po Wikipediji smetijo z informacijami, ki niso potrjene v relevantni strokovni literaturi, ali pa so jezikovno in slogovno šepavi, wikiskupnost ustavi in izloči. Kadar pa iztiri celotna lokalna wikiskupnost (pred leti se je to zgodilo z nacionalistično pristransko hrvaško), za zamenjavo urednikov poskrbi Wikimedijina fundacija, čeprav nima nobenega generalnega urednika in jo že četrt stoletja uspešno regulira skupnost sodelavcev sama. {| |[[File:Wikidelavnica za ZB na ZRC SAZU 22. aprila 2026.jpg|thumb|500 px|Wikidelavnica za ZB na ZRC SAZU 22. aprila 2026. Javi se za kratek tečaj urejanja Wikipedije, če te take reči veselijo.]] |} '''Miran Hladnik''' <!-- Kako posežemo v wikipedijska gesla? Prijavimo se v Wikipediji, se seznanimo z njenimi principi in tehniko (je prav enostavno) in kliknemo na zavihek Uredi ob poglavju, ki ga želimo dopolniti (običajno je to poglavje o zgodovini kraja), in vnesemo podnaslov <nowiki>===Druga svetovna vojna===</nowiki>. Vanj skopiramo seznam obeležij, ki smo si ga prej izpisali iz zbirke. Vsakega v svojo vrsto, ki se začne z alinejsko zvezdico. V predogledu se prepričamo, da je vse v redu, in shranimo s pritiskom na gumb ''Objavi spremembe''. Za prvo silo bo. V naslednjem koraku vsak spomenik opremimo s povezavo na njegov opis v naši zbirki in morda še s kako informacijo, npr. s povezavo na enciklopedični vpis osebnosti, ki ji je spomenik posvečen. Poglavje bo privlačnejše, če ga opremimo s slikami spomenikov. Posnetkov kipov in avtorskih skulptur zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne dovoljuje fotografske reprodukcije javnih spomenikov, ne smemo dodajati, lahko pa fotografiramo spominske plošče in obeležja brez avtorskega pečata, jih postavimo v Wikimedijino Zbirko in jih potem vgradimo v wikipedijsko geslo. Za zgled si lahko vzamemo krajevno geslo [[:w:Srednja Dobrava|Srednja Dobrava pri Kropi]] ali pa Mišače, xxx. --> ===Partizanstvo.si in Sistory=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (51) SB april 2026 Zbirka spomenikov na zemljevidu Partizanstvo.si se vedno pogosteje sklicuje na državni [https://www.sistory.si/ww2 register žrtev druge svetovne vojne Sistory,] ki pomaga razkriti identiteto ljudi, katerih imena so vklesana na spomenikih. Pri družinskih nagrobnikih včasih samo letnica smrti med 1941 in 1945 in rojstna letnica, ki priča, da je človek umrl v cvetu let, namigujeta, da bi lahko šlo za partizana. Lahko pa je umrl kot talec, interniranec, domobranec, v nemški vojski, kot civilist, ovaduh, dezerter ... ali naravne smrti. V Sistory po možnosti piše tudi, kateri vojaški formaciji je pripadal umrli in kdo je zakrivil njegovo smrt. Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je zbirko Sistory poklical v življenje in jo vzdržuje, jo je lani odprl za javnost tako, da lahko po njej poizvedujemo, tudi če o mrtvem nimamo veliko podatkov. Pri redkih imenih in priimkih ni težav, pri kakem Ivanu Kovaču pa je treba v iskalno polje vpisati še rojstno ali smrtno letnico ali kak drugi poznani podatek, sicer bi se med desetinami med vojno umrlih Ivanov Kovačev izgubili. Težave povzročajo različni zapisi istega človeka: na spomeniku je ''Ferdinand'', domači so ga poznali kot ''Nandeta'', v zgodovinskih virih pa je zapisan kot ''Ferdo''; nič ne pomaga, preizkusiti je treba vsako varianto. Mislili bi si, da je pri priimkih manj raznolikosti, a se izkaže, da je tudi tam zelo pisano (''Ravnikar : Ravnihar, Brgant : Bergant''), zlasti kadar je imena v dokumentih, pisanih na roko, prepoznaval stroj namesto človeka. Čuden primer je bil izdajalec ''Bertoncelj'', ki je bil zaradi popačene prepoznave priimka v ''Persondel'' pomotoma vpisan v Sistory dvakrat. Do podvojitev ali celo potrojitev vpisov umrlih je prihajalo, ker je o isti žrtvi poročalo več virov, zaradi različnih podatkov o življenju, najpogosteje pa zaradi njihove pomanjkljivosti oziroma odsotnosti. Če želim najti vse, ki so padli 13. 1. 1942 na Mošenjski planini na Jelovici, bom kraj smrti moral vnesti vsaj štirikrat: ''Mošenjska planina, Mošenjska planina na Jelovici, Mošenjska planina (Jelovica), Mošenjska planina, Jelovica'', pa še bom zgrešil koga, ki so ga površno vpisali pod Mošenjsko ''palnino'' namesto ''planino''. Na Lipniški planini je 9. 9. 1942 po raziskavah zavzetih zgodovinarjev padlo 28 partizanov. Večino poznamo, nekatere pa zgolj po imenih: "bolničar Majnik", "Ivan", "Miha iz Ljubljane", "zdravnik, ki je imel spalno vrečo iz ovčje kože". Eden od nepoznanih padlih je bil "radiotelegrafist Aleš". Šele potem ko je kolegici kapnilo, da bi bil Aleš lahko priimek in ne ime, ga je identificirala kot Stanislava Aleša. Na seznamih padlih 9. 9. 1942 se je ves čas pojavljal neki "Gajgar", kot da bi šlo za partizansko ime. Izkazalo se je, da je bil to Franc Geiger, vendar se je takoj spet zakompliciralo ob podatku v Sistory, da je padel 31. 12. 1942 in ne 9. 9. 1942. Bogve kateri podatek drži. Na Rovtarici na Jelovici so po vojni pri gradnji ceste nepričakovano naleteli na štiri trupla. Niti partizani, ki so se borili tam, niso vedeli zanje in za njihova imena. Zaradi podvojenih vpisov žrtev v Sistory bi bilo treba po preverbah skupno število okrog 100.000 žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem zmanjšati, če pa bomo upoštevali še taka anonimna trupla, ki zdaj niso vpisana nikamor, bo število 100.000 nekako držalo. Identitete vseh mrtvih partizanov prav gotovo ne bo mogoče razvozlati, kaj šele najti mesto njihovega zadnjega počitka. V zbirki npr. ni borcev NOV in POS, ki so bili od drugod, recimo stotin padlih garibaldincev. Sistory tudi še ni uspel upoštevati Pregledov vojnih grobov po občinah, ki jih je svojčas vodilo Ministrstvo za delo, zdaj pa jih hrani Ministrstvo za obrambo. Pa tudi po pregledu tega vira, ki ga, tako kot druge vire, bremeni množica napak, bo pri marsikom ostalo zapisano skopo: pogrešan. Včasih je težko pravično določiti vojni status osebe. Kam bomo vtaknili partizana, ki je bil hkrati gestapovski vohun: med partizane ali med gestapovce? Ali partizanskega prvoborca, ki je prestopil v nemško vojsko? Ne glede na pomanjkljivosti je Sistory enkraten vir in v veliko pomoč pri popisovanju partizanskih nagrobnikov. Iskanje oseb po Sistory je vznemirljivo detektivsko početje. Pohvalo zasluži možnost, da obiskovalci spletišča po zgledu in spodbudi občanske znanosti vanj sami prispevamo podatke: sliko nagrobnika, rojstnega lista, citat iz zgodovinske knjige, osebno pričevanje, popravke napak in dopolnila, povezavo na nagrobnik mrtvega ali na spomenik v zbirki Partizanstvo.si. Sodelavci pri projektu Partizanstvo.si to počnemo tako za povrh, ob našem primarnem delu, ki je vpisovanje spomenikov na zemljevid. Naše intervencije so na Sistory vidne v modri barvi in pod rdečim naslovom Spomeniki NOB. Opise spomenikov na zemljevidu Partizanstvo.si "spomeničarji" opremljamo s povezavami na zapise o mrtvih, ki smo jih našli v zbirki žrtev druge svetovne vojne na Sistory. Na osrednjih spomenikih z desetinami ali celo stotinami imen padlih tega ne počnemo, ker je življenje pač prekratko; lepega dne bo to itak storila umetna inteligenca namesto nas. Kadar pa je na spomeniku oz. nagrobniku malo imen, nam poizvedovanje po njih v Sistory lahko razkrije marsikaj zanimivega. Sem in tja na spomenikih najdemo tudi padle, ki jih zbirka žrtev še ne pozna, in jih ponosno vpišemo vanjo. '''Miran Hladnik''' Slike: *Ivo Starc – Karamazov, nov vpis žrtve v Sistory s strani skupnosti spomeničarjev *Obeležje Ivetu Osredkarju in Ivanu Starcu – Karamazovu na Blegošu ===Spomeniki na OpenStreetMap=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (50) SB marec 2026 Zdaj ko smo na zemljevid nasejali skoraj 9600 zvezdic, ki označujejo partizanske spomenike, bi se lahko naslonili nazaj in si rekli, da je delo v glavnem pri kraju. Fantastično je, da lahko s klikom na zvezdico dobimo na zaslon vse, kar je znano in kar smo utegnili vpisati o posameznem obeležju. Naš zemljevid se pokaže tudi med zadetki Googlovega iskalnika, kadar poizvedujemo po kakem uspomeničenem partizanskem imenu. Ampak zbirka je šele solidno izhodišče za nove naloge. Nekoč so bili na papirnatih zemljevidih s stožcem Δ označeni samo večji spomeniki, vendar brez podatka, kaj obeležujejo. Današnje turistične brošure in infotable z zemljevidi se partizanskih spomenikov bolj kot ne sramujejo, vznikajo pa nova spletišča s partizanskimi spomeniki na zemljevidu, npr.[https://www.hikuk.com/ Hikuk] idrijskega zanesenjaka Matije Matvoza. Da bi se partizanska spomeniška krajina naselila v splošno javno zavest, da bi postala del našega kulturnega vsakdanjika, se morajo spomeniki pojaviti tudi na zemljevidih, ki jih dnevno uporabljamo. Mislim na zemljevide na osebnih računalnikih in mobijih, kot so Googlovi Zemljevidi, MapsMe, LocusMaps, AlpineQuest, ArcGIS itd. itd. Spomeniki morajo postati sestavni del osnovne kartografske podlage, tako kot so ceste, hiše, cerkve, gradovi, reke, gozdovi ... Ko si danes na Partizanstvo.si približamo katero od zvezdic, ki označujejo spomenike, na kartografski podlagi pod njimi ali zraven njih včasih najdemo ikono spomenika, kipa, spominske plošče ipd. Še zdaleč ne pod vsako zvezdico. Ob približanju se sem in tja ob ikoni pokaže ime, npr. Spomenik NOB. Na spletišču Partizanstvo.si je privzeta kartografska podlaga javni interaktivni zemljevid OpenStreetMap (OSM), ki smo ga izbrali zato, ker je med aplikacijami za navigacijo v prostoru nekaj posebnega. OSM nastaja podobno kot Wikipedija, tj. z delom bolj ali manj anonimnih prostovoljcev. Iz OSM-ja podatke zajema množica telefonskih zemljevidov. Spomenik, ki ga danes vnesem na OSM, se bo zato kmalu pokazal tudi v mnogih drugih aplikacijah. Zapustimo Partizanstvo.si, odprimo [https://www.openstreetmap.org OSM] v svojem oknu in si oglejmo, kaj zmore. V iskalno polje levo zgoraj vpišimo ime, ulico ali kraj, ki nas zanima, in si med ponudbo, ki se je odprla, izberimo ustrezno. S klikanjem na plus (+) v menijskem stolpcu desno zgoraj se želeni lokaciji približamo. Zadnja ikona v tem stolpcu je vprašaj (?). Kliknimo nanj in potem na objekt, o katerem želimo izvedeti kaj več. V stolpcu levo od zemljevida se pokažejo podrobnejše informacije o objektu: če smo kliknili na pot, se pokaže njena širina, ali je peščena ali kamnita, markirana ali komaj vidna, pri spomeniku pa dobimo ime arhitekta, leto postavitve, po možnosti tudi besedilo na njem itd. OSM ne predvideva prav dolgih opisov, zato pride prav možnost povezav na sliko spomenika, njegov opis na Wikipediji, na podrobnejši opis v naši zbirki in v Registru kulturne dediščine. Vse to lahko preberemo na zaslonu le, če se je nekdo prej potrudil in podatke tja vpisal. Ni se mogoče znebiti občutka, da so nekateri prostovoljski kartografi, ki na zemljevid pridno vnašajo potke, hiše, ledinska imena, parkirne prostore, mize za piknik itd., na partizanske spomenike alergični. Na zemljevid vrišejo vsak koš za smeti, velikega kamnitega spomenika tik zraven pa ne, kot da že jutri pričakujejo njegovo odstranitev. Spregledana obeležja kdaj pozneje vrišejo drugi prostovoljci. Naš načrt je stremljiv: na osnovni zemljevid OSM nameravamo vnesti prav vsa obstoječa obeležja iz naše zbirke (z izjemo zasebnih družinskih nagrobnikov), tako da bo ob ustrezni povečavi zemljevida nanje naletel vsakdo, tudi tisti, ki ne pozna spomeniškega projekta Partizanstvo.si. OpenStreetMap je nekaj posebnega, ker sleherniku omogoča vnos podatkov in dopolnjevanje in popravljanje obstoječih elementov zemljevida. Samo na gumb Uredi levo zgoraj klikneš, pa se znajdeš v urejevalnem načinu. Brez predhodnega branja navodil seveda ne bo šlo. OSM za Slovenijo je izkaznica slovenske geografske pismenosti in kulturne vitalnosti. Bralci, ki znate posneti svoje koordinate z mobijem in ki radi počnete kaj ustvarjalnega na računalniku, pomagajte uresničiti načrt kopiranja partizanskih spomenikov na OpenStreetMap. '''Miran Hladnik''' Slike: *Zvezdica za spomenik na Partizanstvo.si in oznaka istega spomenika na katografski podlagi OpenStreetMap *Opis spomenika na OpenStreetMap *Urejevalni način na OpenStreetMap ===[[Spomeniki februarja 2026|Iz februarske spomeniške okrožnice]] === Partizanski spomeniki na zemljevidu (49) SB februar 2026 ===Sprehod po zemljevidu Partizanstvo.si=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (48) SB januar 2026 {| |[[File:Spominska plošča v Radovljici v zbirki Partizanstvo na zemljevidu.jpg|thumb|400 px|Spominska plošča ustanovitvi OF v Radovljici v zbirki Partizanstvo na zemljevidu]] |} Od naše selitve na novo spletišče je minilo pol leta, čas je za kratko ekskurzijo po njem. Privzeti zemljevid partizanskih spomenikov je OpenStreetMap (OSM), lahko pa namesto njega v zgornjem desnem kotu zaslona izberemo kako drugo kartografsko podlago in jo vrstico nižje obogatimo z zračnim posnetkom <!-- (Ortophoto Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS)) -->, reliefom (GURS Lidar) in z <!-- GURS-ovo --> državno pregledno karto. Spletišče je trenutno na voljo v slovenščini in v angleščini, med jezikoma izbiramo desno zgoraj, kakšno reč v slovenskem vmesniku bo treba še prevesti. V desnem spodnjem kotu nas klik na ikono bucike z rdečo glavo prestavi na našo trenutno lokacijo, kar pride prav, ko zemljevid odpremo kje na terenu. Na mobiju prikaz prilagodimo s klikom na tri pikice v zgornjem desnem kotu. <!-- (v operacijskem sistemu Android) in potem z izbiro ''Desktop view'' (pri Applu je v orodni vrstici AA). --> Plus in minus desno spodaj sta za približevanje in oddaljevanje pogleda, zadnji podatek pa je merilo v metrih oziroma kilometrih. Zemljevid, ki na začetku prikazuje celo Slovenijo, premikamo v vse smeri z miško. V levem stolpcu so pod naslovom '''Partizanstvo na zemljevidu''' osnovni podatki o partizanskih zbirkah na njem, povezava na servisne strani projekta in na podrobnejše informacije. Na dno stolpca z besedilom si pomagamo z miško in drsnikom. Informacije lahko s klikom na ◀ umaknemo za levi rob zaslona. V levem zgornjem kotu zaslona so tri drobne ikone: z lupo, ki je srednja med njimi, iščemo po zbirki, s tretjo dobimo podatke o posameznem spomeniku, prva ikonica pa nas pripelje nazaj na začetno besedilo o spomenikih in spletišču. Privzeto so vklopljene vse zbirke: '''partizanski Spomeniki, Bolnice, Poimenovanja, Točke brez obeležja, Obhodnice, Ostala obeležja, Hrvaški partizanski spomeniki, Okupacijske meje'''. S klikom na zavihke na zgornjem robu zaslona prikaze posameznih zbirk izklapljamo ali vklapljamo. Osnovna zbirka partizanskih spomenikov (Spomeniki) je iz rdečih, modrih, zelenih in črnih zvezdic. Pri oddaljenem pogledu jih še ne vidimo, spomeniki so tu pokupčkani pod raznobarvne krožce s številom spomenikov v okolici. Zvezdice se prikažejo s približevanjem pogleda. Rdeče označujejo obstoječe spomenike, modre vabijo k spomenikom, ki še niso bili obiskani ali jih je treba še enkrat slikati, <!-- ali prestaviti v kako drugo zbirko, --> zelene so za uničene spomenike in črne za poškodovane, premaknjene in deponirane spomenike. Zbirko bolnic smo podedovali od anonimnega vpisovalca na Geopediji, označuje jih ikona hišice s križcem. Popolnejše podatke o bolnicah najdemo pod zvezdicami na istih mestih. Zbirka Poimenovanja je šele v zametku, posamezne telovadnice, šole, vojašnice ipd., poimenovane po partizanih, so označene z rdečimi iksi. V zametkih je tudi zbirka Partizanskih točk brez obeležij, ki jo označujejo vijoličasti iksi. Partizanske obhodnice so označene z modro črto, okupacijske meje z rdečo črto, pod Ostalo (na zemljevidu je Ostalo označeno s črnimi šestkrakimi zvezdicami) pa smo uvrstili druge spomenike, ki so se popisovalcem znašli na poti in jih je bilo treba nekam shraniti: osamosvojitvene, iz prve svetovne vojne, kulturnozgodovinske itd. Nekoč se iz njih morda rodijo samostojne zbirke. Za sodelovanje nagovarjamo tudi hrvaške in italijanske kolege. Nekatera področja na Hrvaškem smo s skupnimi močmi že pokrili z rdečimi zvezdicami. <!-- Spomeniki v slovenščini ali s slovenskimi žrtvami na Hrvaškem so del zbirke slovenskih partizanskih spomenikov. --> '''Pa se lotimo iskanja.''' Recimo, da me zanimajo spomeniki v okolici mojega kraja Srednje Dobrave pri Kropi. V iskalno polje, ki se pojavi ob kliku na lupo, vpišem kako besedo iz imena spomenika, npr. Srednja Dobrava. Iskalnega izraza ni treba tipkati v celoti, že prej se na zaslonu pojavijo možni zadetki, tj. spomeniki, ki imajo v svojem imenu ime kraja. S klikom na izbrani zadetek se na zemljevidu znajdemo na Srednji Dobravi, z obkroženo zvezdico za izbrani spomenik. S klikom na zvezdico se v levem stolpcu odpre zapis o spomeniku. <!-- (nanjo pritisnemo, ko se ikona dlani nad zvezdico spremeni v ikono dlani z iztegnjenim kazalcem) --> Krasijo ga fotografije od blizu in od daleč, povečamo jih s klikom; več informacij <!-- (fotograf, datum posnetka itd.) --> se po možnosti prikaže pri kliku na ''(i)'' pod sliko. <!-- Če smo vmes tavali kje drugje po zemljevidu, se na zvezdico vrnemo s pritiskom na ''Lociraj točko'' in ''Približaj točko''. Tretji zavihek pod slikami (''Uredi podrobnosti'') je samo za registrirane in prijavljene urednike. --> Kadar so zapisi dolgi, se pomikamo do dna z drsnikom. Rubrike v zapisu so: ''Ime spomenika, Opis, Lokacija in dostop, Besedilo na spomeniku, Status, Avtor vnosa, Datum prvega vnosa, Datum zadnje spremembe, Vrsta spomenika, Spremembe, dopolnila, popravki, Občina, Katastrski podatki, Kategorije partizanskih spomenikov, Povezani vnosi''. Marsikatero polje je zaradi pomanjkanja podatkov ali zaradi naglice vpisovalca še prazno. Za iskanje padlih borcev ali talcev, katerih imena so vklesana na plošče, bomo morali vstopiti v [https://www.partizanstvo.si/filter/partisanmemorial napredno oziroma zahtevno iskanje.] To storimo prek ikone povečevalnega stekla v levem kotu in z izbiro zbirke v seznamu pod iskalnim poljem. Na zaslonu se odpre seznam polj zapisa o spomeniku. <!-- Če želimo videti vsa polja, kliknemo na ''Prikaži več polj''. --> Vanje vpišemo, kar nas pač zanima, recimo kako besedo iz Opisa spomenika, iz Besedila na spomeniku itd. Ne pozabimo v polju s črticami --------- ob iskalnem izrazu izbrati ''vsebuje''! Vsa obeležja v občini poiščemo z vpisom imena občine v ustrezno vrstico. <!-- Če je pritisk na zavihek ''Filtriraj'' desno spodaj našel veliko zadetkov, so razporejeni na več strani. Desno zgoraj so na mini zemljevidu dotična obeležja označena z modrimi kapljicami. --> Na začetku vrstice s posameznim spomenikom sta dve ikonici: z vrhnjo se preselimo v prikaz in opis spomenika na zaslonu<!--, druga je za prijavljene urednike -->. Nekatera polja smo v zbirko dodali na novo (o arhitektu ali kiparju, datum postavitve, vrsta in kategorija spomenika<!-- , povezani vpisi na druge zbirke --> ...) in vanje še nismo utegnili prepisati podatkov, zato si v tem trenutku največ zadetkov lahko obetamo z brskanjem po starih poljih zbirke: Besedilo, Opis, Lokacija, Občina. Na servisnih straneh so napotki za izvoz zbirke v pisarniške programe. Srečno pri raziskovanju! '''Miran Hladnik''' ===Žagarjevi otroci=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (47) SB, december 2025 Narodni heroj učitelj Stane Žagar je imel z ženo Jožefo, po domače Pepco, pet otrok: Staneta, Savico, Iztoka, Nado in Danico, "šolski" so jim rekli na Dobravi. Da sta Nada in Danica nerazdružni dvojčici, sta govorili že njuni imeni: če ime ene beremo od zadaj, dobimo ime druge sestre. Žagar, ki je pred italijanskim fašizmom pribežal v Jugoslavijo s skrajne zahodne slovenske meje, zahodu očitno ni zaupal, imena njegovih otrok namreč prizivajo vzhod: Danica vzhod sonca, Nada na z vzhodom povezane upe, Iztok (seveda po zgledu Finžgarjevega junaka iz romana ''Pod svobodnim soncem'') tudi pomeni 'vzhod'. V partizanih sta padla dva od Žagarjevih otrok, Stanko Žagar mlajši je umrl pri 21 letih, '''Nada Žagar''' pa pri dvajsetih. Nada je na začetku vojne hodila v bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani in kot aktivistka OF v skojevski trojki razoroževala italijanske vojake. Spomladi 1942 je bila aretirana in skupaj z materjo in sestrama na italijanskem vojaškem sodišču obsojena na dolgoletno ječo. Po kapitulaciji Italije je jeseni 1943 sodelovala pri ustanavljanju prekomorskih brigad v Carbonari in Gravini in kot borka s partizanskim imenom Breza ter sekretarka SKOJ-a III. prekomorske brigade prehodila bojno pot iz Italije prek otoka Visa in Hvara do Knina. Tam je bila hudo ranjena in je po skoraj dveh tednih muk 12. novembra 1944 v bolnici v Šibeniku ranam podlegla. Na Dobravo so jo domači prekopali leta 1947, v beli krsti, okrašeni s šopkom belih rož. Po njej so leta 1966 imenovali Mladinski klub v Ilirski Bistrici, ob vhod v tamkajšnji športni park, ki se imenuje po njej, pa postavili njen doprsni kip, delo Marjana Keršiča &ndash; Belača. Nadino življenje je v knjigi ''Pripoved o Brezi'' leta 1990 upesnil Jože Šmit. '''Stanko Žagar''', "šolski Stane" je bil že pred vojno, ko je hodil v kranjsko gimnazijo, skojevski aktivist in funkcionar. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je prostovoljno javil v jugoslovansko vojsko. Po njeni kapitulaciji je jeseni 1941 v Bohinju pripravljal vstajo. Aprila 1942 je bil kot borec Kokrške čete v bitki z Nemci pri Letencah v Udinborštu ranjen v nogo. S skupino soborcev se je zatekel v Okrogelsko jamo v pečini nad reko Savo in poklical na pomoč prijatelja in sovaščana Pavleta Kerna. Pavle je bil najboljši nogometaš v okolici, tudi član komunistične mladine. Nemci so ga pred tem dvakrat zapored v zaporu v Begunjah s pretepanjem zlomili, da je postal nemški ovaduh. Skupino štirinajstih borcev v jami je izdal Nemcem. Ti so dva dni oblegali partizane v nedostopni jami in dva ubili. Drugi dan (22. aprila 1942) se je šest borcev ustrelilo, da ne bi padli Nemcem v roke, med njimi tudi Stanko Žagar. Pet preživelih, ki so jih omamili s plinom in zajeli, je umrlo pozneje, večinoma so jih ustrelili v Begunjah, preživel je, z vratolomnim skokom čez pečino na začetku obleganja, samo eden. Julija istega leta so partizani Pavleta Kerna zaslišali. Jokal je in prosil, naj mu prizanesejo, obljubljal je, da bo popravil, kar je zagrešil, samo če ga pustijo živega, vendar mu niso mogli več zaupati in so ga obsodili na smrt. Kje na Jelovici je njegov grob, se ne ve. Po Stanetu Žagarju mlajšem so leta 1980 imenovali rod tabornikov iz Kranja. Stankovo ime je na dveh spomenikih na Okroglem: nad okrogelsko jamo in na spomeniku borcem Kokrške čete sto metrov stran. Na prvem piše <poem> KO JE OBKOLJENIM BIL VSAK IZHOD ZAPRT, DO KONCA ZVESTI SE NISMO PREDALI, SAMI PONOSNO SMO SI SMRT IZBRALI. ::: STANETU ŽAGARJU ::: IN TOVARIŠEM OB ::: 30. OBLETNICI SKOJ-a</poem> Na drugem pa so zraven imen padlih tile verzi nepoznanega pesnika: <poem> MARAL BOREC NISI SUŽNIH SPON. ZA SVOBODO GNALO TE JE HREPENENJE, SI ZA VZORE SVOJE DAL ŽIVLJENJE, ZEMLJA RODNA ZDAJ JE TVOJ ZAKLON. NAJ TELO SE HRABRO V NJEJ SPOČIJE, DUH PROSTOSTI NAJ MED NAMI ŽIJE! </poem> Stanko in Nada Žagar sta vpisana med imeni padlih dijakov na spominski plošči v avli kranjske gimnazije. Njuni imeni sta vklesani tudi na nagrobnikih partizanskega grobišča na Srednji Dobravi, zraven očetovega. Skozi italijanske zapore so šli v partizane tudi drugi Žagarjevi otroci: Iztok, Savica in Danica. Več o Žagarjevi družini je mogoče prebrati v poglavjih [[:b:Dobravske domačije#Šola (Žagarjevi)|Šola (Žagarjevi)]] in [[:b:Dobrave med drugo svetovno vojno|Dobrave med drugo svetovno vojno]] v [[:b:Dobrave|wikiknjigi Dobrave]]. {| |[[File:Stane žagar z družino pred odhodom z Dobrave konec 1940.jpg|thumb|400 px|Stane Žagar z družino pred odhodom z Dobrave konec 1940]] |[[File:Nada Zagar.jpg|thumb|150 px|Nada Žagar, okrog 1940]] |[[File:Okrogelska bitka.jpg|thumb|left|400 px|Zajeti partizani po okrogelski bitki 21. in 22. aprila 1942]] |} {| |[[File:Partizanski spomenik Okroglo1.jpg|thumb|300 px|Spomenik pri Okroglem na kraju, kjer so bili padli pokopani do leta 1945]] |[[File:Partizanski spomenik Okroglo2.jpg|thumb|300 px|Spomenik nad Okrogelsko jamo]] |[[File:Partizanski spomenik na Dobravi 03.jpg|thumb|300 px|Partizansko grobišče na Srednji Dobravi]] |} *Slika spominske plošče v avli kranjske gimnazije *Slika kipa Nade Žagar v Ilirski Bistrici '''Miran Hladnik''' ===Narodni heroj Stane Žagar=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (46) november 2025 Učitelj Stane Žagar je bil z Žage pri Bovcu, ki je po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo, in je v Jugoslavijo, tako kot 70.000 njegovih primorskih rojakov, pribežal pred italijanskim fašizmom. Ob koncu vojne se je med prostovoljci boril za severno slovensko mejo. Z družino se je ustalil na Srednji Dobravi pri Kropi in bil tam osemnajst let zgled učitelja in ljudskega prosvetitelja. Organiziral je kmetijske tečaje za odrasle, jih učil sadjarstva, turizma, zborovskega petja itd., skratka z nekakšno šolo v naravi je dvigoval materialno in kulturno blaginjo kraja in bil karizmatičen zgled svojim učencem. Bil je komunist. Komunizem je razumel v izvirnem pomenu besede: kot skrb za druge, interes za javno dobro, predanost socialnim idealom svobode, enakosti in solidarnosti. Zaradi politične dejavnosti je tik pred drugo svetovno vojno ostal brez službe. Ko so Nemci zasedli Jugoslavijo, je na Gorenjskem organiziral oborožen upor. Na robu Jelovice je ustanavljal partizanske čete in jih povezal v Cankarjev bataljon. Ko je število borcev naraslo na 660, je spomladi 1942 načrtoval splošno gorenjsko vstajo, vendar je bila 27. marca njegova četa, ki je prezimovala na Planici nad Crngrobom, izdana. Polovica od skupaj 32 borcev se je prebila iz nemškega obroča, Žagar pa je v boju padel skupaj s 14 soborci. Po drugi svetovni vojni je bila Srednja Dobrava poznana prav zaradi Staneta Žagarja. Med 90 bolj ali manj znamenitimi prebivalci, vpisanimi v lokalni biografski leksikon, Dobrava nima osebnosti, ki bi jo zaznamovala bolj kot on. Leto za letom so prihajale ob komemoracijah na njegov grob množice, tudi več tisoč ljudi. Staneta Žagarja se spominjamo dvakrat letno, na pokopališču ob dnevu mrtvih in za praznik osnovne šole Staneta Žagarja v bližnji Lipnici okrog obletnice njegove smrti, z eminentnimi govorniki: Božo Repe, Dragan Petrovec, Matjaž Kmecl, Ivo Vajgl, Uroš Lipušček, Vesna Mikolič, Ljubo Bavcon, Bogdan Knavs, Miloš Šonc, Viktor Žakelj, Rudi Rizman, Klemen Lah, Andreja Rozman - Roza in nazadnje Milan Kučan. Po vojni so po njem poimenovali najvišja državna priznanja za pedagoško delo, Žagarjeve nagrade. Leta 1994 so v poosamosvojitveni preimenovalni ihti in iz alergije na vse skupnostno in partizansko Žagarjevo ime odstranili, kot da bi bilo njegovo zavzemanje za javno dobro in za narodno osvoboditev nekaj kužnega. 2012 so ga odstranili iz imena kranjske vojašnice, kjer je bila od leta 1959 plošča z njegovim imenom, in vsakih nekaj let ga skušajo lažni domoljubi z abotnimi argumenti odstraniti tudi iz imena lipniške šole. Oblatiti ga želijo z zgodbico, ki je vzniknila iz nič 80 let po njegovi smrti, da je ob odhodu z Dobrave menda sosedu ostal dolžan za nekaj jajc in mleka. Na pokopališče ob dobravski cerkvi so ga prekopali oktobra 1945, skupaj s 14 soborci iz teh krajev, katerih trupla so prej ležala, kjer so padli. Stara črno-bela fotografija kaže okrašene pare, z dvema vojakoma za častno stražo, na vencih sta srp in kladivo, na mizi pa razpelo in žegnana voda z vejico. Tu sta pokopana tudi dva od njegovih petih otrok: sin Stane je padel na Okroglem nad Savo še ne en mesec za očetom, hčerka Nada pa ob koncu vojne v prekomorski brigadi pri Kninu. Ponarejevalci zgodovine bodo težko odpravili spomin na narodnega heroja Staneta Žagarja, ohranja in utrjuje ga vse preveč obeležij, kar devet jih najde iskanje po zbirki partizanskih spomenikov na spletišču Partizanstvo.si. Grobišče na pokopališču na Srednji Dobravi je iz 18 nagrobnih kamnov in spomenika. Marmornati kubus arhitekta Borisa Kobeta z napisom Mateja Bora IN VENDAR JE VAŠE SEME POGNALO je bil postavljen leta 1957, grobišče pa urejeno leta 1961. Nagrobniki so v dveh vrstah, iz vsakega se vzpenja prelomljen kovinski klas (skovali so jih seveda v bližnji Kropi). <!-- Med mrtvimi sta dva Antona Benedičiča, eden pod klasom, drugi na bloku. Po Kosu naj bi bil eden (1926) pokopan v grobnici v Radovljici, drugi (1922) pa v družinskem grobu na Dobravi. --> Na Planici nad Crngrobom, kjer je Žagar padel, stojijo tri obeležja z njegovim imenom: *Pod hribom Mali rovt dober kilometer od Planice proti vzhodu je na mestu, kjer je taborila Selška četa, prvotno grobišče z imeni vseh 15 padlih 27. marca 1942, urejeno je bilo leta 1947 in obnovljeno leta 1982. *Ob križišču cest pred vasjo so na enem od treh kamnov, postavljenih v spomin 32 padlim partizanom na tem področju (spomenik je zasnoval Nande Jocif), verzi Žagarjevega primorskega rojaka Alojza Gradnika: V SVOBODI ZDAJ NAM JE SKRIVNOST OČITNA. NARODA ZARJE SE RODE LE V NOČI, NJEGOVA RAST IN MOČ SO ŽRTVUJOČI, BOLJ OD ŽIVLJENJA SMRT JE RODOVITNA. Za Gradnika, ki se je v nekem sodnem procesu pred vojno zameril komunistom, sicer radi pravijo, da je bil po vojni v nemilosti. <!-- (Alojz Gradnik: Septembrskim žrtvam, Večni studenci, 1938). --> *V neposredni bližini na drugi strani ceste stoji novejši spomenik Stanetu Žagarju in 14 tovarišem, padlim marca 1942. Zasnoval ga je v obliki desetih poševnih betonskih stebrov arhitekt Jože Logar leta 1982. Črke Žagarjevega imena na njem so redno obnavljali, zmedeni domačin jih je namreč vztrajno odstranjeval. Pokažemo lahko na dvoje Žagarjevih doprsnih kipov, oba sta delo kiparja Staneta Keržiča: en odlitek so postavili leta 1963 pred vojašnico v Kranju, drugega pa leta 1977 pred osnovno šolo v Lipnici. Potem pa so tu še tri plošče: eno so leta 1969 privili na steno gasilskega doma na Srednji Dobravi, kjer je bila pred vojno Žagarjeva osnovna šola, ena je v kraju Žaga na mestu, kjer se je rodil, ena pa na Kocjanovi domačiji na Laškem nad Bukovščico v Selški dolini, kjer je bil v začetku decembra 1941 na njegovo pobudo sprejet sklep o splošni vstaji na Gorenjskem. {| |[[File:Bodlajeve16d.jpg|thumb|300 px| Prekop Staneta Žagarja na dobravsko pokopališče 28. okt. 1945]] |[[File:Partizanski grobovi na Dobravi 02.jpg|thumb|300 px| Grob Staneta Žagarja na dobravskem grobišču]] |[[File:Plosca izgnancem Dobrava.jpg|thumb|300 px|Plošči dobravskim izgnancem in Stanetu Žagarju na gasilskem domu na Srednji Dobravi]] |[[Slika:Stane Žagar.jpg|thumb|200 px|Stane Žagar]] |} Slike: *spomenik na Malem rovtu *spomenika na Planici *doprsni kip *plošča na Žagi *plošča na Laškem '''Miran Hladnik''' ===Obnova spomenika NOB na Cviblju=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (45) oktober 2025 {| |[[File:Na spominski slovesnosti pri spomeniku NOB na Cviblju zbrane nagovoril minister Sajovic 3.jpg|thumb|500 px|Komemoracija na Cviblju 2024]] |} Cvibelj je 305 metrov visoka vzpetina nad Žužemberkom. Do leta 1944 je na griču stala kapela, posvečena sv. Lenartu. Bila je podružnica žužemberške farne cerkve, zgrajene v 16. stoletju. Kapela je bila domobranski bunker. V začetku maja 1944 je bila ob napadu Gubčeve brigade porušena in je konec vojne dočakala kot ruševina. Leta 1956 so se odločili, da bodo ruševino zaščitili pred nadaljnjim propadanjem in jo po možnosti vključili v spomenik NOB. Sem naj bi prenesli umrle iz vseh grobišč po Suhi krajini in uredili kostnico s spomenikom. Ruševine pa nazadnje niso uvrstili v kompleks in so jih pred gradnjo spomenika odstranili. Na vzpetini Cvibelj se nahaja največja partizanska grobnica v Sloveniji. Kostnica je skupna za umrle iz več grobišč na območju Suhe krajine. Vitek spomenik nad njo je viden daleč naokoli. Avtor spomenika je arhitekt in urbanist Marjan Tepina, dela pa je izvedel arhitekt Edo Mihevc. Veličastno obeležje, ki daje pečat zgornji dolini Krke, je postavljeno v spomin žrtvam za svobodo, na partizansko gibanje in narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju in domačim izdajalcem v letih 1941–1945. Spomenik je postavil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, slavnostna otvoritev je bila v soboto, 22. julija 1961, ob 20-letnici vstaje slovenskega naroda in ob prazniku občine Žužemberk. Zbralo se je več kot 30.000 obiskovalcev z vseh koncev Slovenije. Med njimi so bili tudi borke in borci XV. in XVIII. divizije, njihovi sorodniki in prijatelji, visoki predstavniki slovenskega in jugoslovanskega političnega in kulturnega življenja, zamejski Slovenci, predstavnik zavezniške vojaške misije pri Glavnem štabu NOV in POS major Jones in drugi. 16-metrski obelisk iz aluminija je težak 4.500 kg, skupaj z betonskim podstavkom je visok okoli 25 metrov. Doslej je bilo na spomenik vklesanih 1135 imen padlih borcev in umrlih žrtev, od tega jih je 243 s širšega območja Žužemberka (69 padlih od skupno 231 borcev s tega območja, 143 civilnih žrtev, 31 umrlih med skupno 261 interniranimi). Vklesana so tudi imena padlih pripadnikov mednarodnih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske. Na območju Suhe krajine je padlo približno 140 protifašistov in protinacistov iz Avstrije, Azerbajdžana, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Hrvaške, Italije, Kazahstana, Litve, Madžarske, Makedonije, Poljske, Rusije, Srbije in Ukrajine. Pod spomenikom je grobnica, toda v njej niso pokopani vsi, ki so navedeni na ploščah, saj so nekatere sorodniki po koncu vojne prekopali na pokopališča v domačih krajih. Na ploščah manjka še 914 imen; imena dodatnih 123 padlih in umrlih so neznana. Skupno število padlih in žrtev s tega področja je namreč več kot 2.200. Spomenik NOB je bil prvič obnovljen v letu 1973, drugič leta 1988, ko so ob njem na novo postavili devet granitnih blokov, kar je bila oblikovna rešitev arhitekta Jova Grobovška. Tretjič je bil spomenik obnovljen leta 2004, ko so med drugim uredili okolico in obnovili napise. Spomenik NOB na Cviblju je vpisan v Register kulturne dediščine, ima status spomenika tujih armad in status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Seznam padlih aktivistov, partizanov in sodelavcev OF v Suhi krajini iz leta 1961 hrani Dolenjski muzej v Novem mestu, seznam imen iz leta 1988, ki so sedaj napisana na spomeniku, pa ZVKDS OE Novo mesto. Po več kot šestdesetih letih od postavitve je bil spomenik nujno potreben temeljite obnove. Ministrstvo za obrambo je za obnovo zagotovilo 80.000 evrov. Dela so se začela konec julija, zaključena pa morajo biti do slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve 18. oktobra. Zajela so celotno obnovo kostnice, iz katere je bilo pietetno deponirano 85 lesenih zabojev s posmrtnimi ostanki padlih in umrlih, in njihovo vrnitev v kostnico. Obnova je potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Novo mesto. Okolico spomenika urejamo članice in člani OO ZB za vrednote NOB Žužemberk. S prostovoljnim delom smo postavili tablo, ki označuje kulturni spomenik lokalnega pomena, informacijsko tablo, nabiralnik za štiri zloženke, ki smo jih izdelali in jih tiskali sami (o spomeniku na Cviblju, kolesarska pot in pešpot med spomeniki NOB, Suha krajina med NOB v slovenščini in angleščini), klopi in mizo ter uredili novo dostopno pot. '''Imamo svojo spletno stran, ki se odpre, če v brskalnik napišete »ZB NOB Žužemberk«.''' Naša velika želja je, da bi bil spomenik z okolico razglašen za spominski park. Po obnovi bo največji spomenik NOB v južnem delu Slovenije še desetletja kljuboval soncu, dežju, vetru in mrazu. Še naprej nas bo spominjal in opominjal na polpreteklo zgodovino in pogumni boj slovenskega naroda proti nacifašizmu. Boj, v katerem so bili z življenji mnogih zavednih Slovenk in Slovencev ter borcev iz drugih držav postavljeni temelji današnje svobodne in demokratične Republike Slovenije. Lahko smo upravičeno ponosni. Jugoslavija in z njo Slovenija je bila edina država v Evropi, ki se je med 2. svetovno vojno osvobodila sama. Osvobodili pa so jo domači partizani. '''Besedilo in foto Darko Pucelj''' Slike: *Informacijska tabla ZB NOB Žužemberk ob spomeniku na Cviblju *Obnova spomenika na Cviblju *Plošče z imeni ob grobnici na Cviblju *Klopi ZB NOB Žužemberk ob spomeniku na Cviblju ===Spomenik v Moskvi=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (44) september 2025 Na zemljevid slovenskih partizanskih spomenikov je Miloš Kermavnar lani vnesel spomenik Slovenskim žrtvam v Moskvi. Posvečen je padlim Slovencem na ozemlju današnje Ruske federacije med prvo in drugo svetovno vojno, postavili pa so ga 10. septembra 2019 v odziv na spomenik padlim ruskim in sovjetskim vojakom na slovenskih tleh, ki od leta 2016 stoji na Žalah v Ljubljani. Označil ga je z modro zvezdico, ki je pomenila, da spomenika ni obiskal še nihče od sodelavcev spomeniškega projekta. Letos, ob 80. obletnici zmage nad nacizmom, je spomenik obiskal in poslikal Gorazd Stopinšek in modro zvezdico smo lahko nadomestili z rdečo. Gorazd poroča, da imajo podobne spomenike le nekdanje sovjetske republike, druge države pa ne. Zasnoval ga je arhitekt Rok Klanjšček, poznan po turističnem naselju Nebesa nad Kobaridom. Napis na spomeniku je dvojezičen: <poem> :::Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina :::Сыновьям и дочерям Словении от скорбящей родины :::Republika Slovenija </poem> Lokalni prostovoljski kartograf je slovenski spomenik v Moskvi pred kakim letom vrisal na javni zemljevid OpenStreetMap (OSM). Slovenski OSM-prostovoljci partizanske in podobne spomenike žal vse preradi spregledajo: ob Goriški ulici v Mariboru je nekdo npr. vrisal otroško igrišče, kipa heroja Slavka Šlandra v neposredni bližini pa ne. Za kip sicer vzorno skrbi ZZB Slavko Šlander, katerega član je Gorazd. Vesna Vuk Godina ugotavlja, da so 80. obletnico konca druge svetovne vojno ustrezno, tj. na najvišji državni in politični ravni, proslavili le v Rusiji. Dodajmo, da se poraženi Nemci medtem že pospešeno oborožujejo za novo vojno, z neoprijemljivim izgovorom, da Rusija za Evropo pomeni »varnostno tveganje« ali že kar »grožnjo«. Poraz Nemcev pred Stalingradom leta 1942 in v Kursku 1943 sta bili prelomni točki druge svetovne vojne, ki se je končala s padcem Berlina. Ob obletnici je bila »vsa Moskva okrašena z rožami in simboli zmage, žal pa sta bila ob vznožju našega spomenika samo dva simbolična nageljna,« piše Gorazd. Na obisk Moskve se je začel pripravljati marca 2025 z iskanjem prenočišča, pridobitvijo vize ter rezervacijo leta iz Beograda s preletom Latvije. Letališče Šeremetjevo ga je s strogo, vendar korektno vstopno kontrolo zadržalo dve uri. Takoj si je za 7 evrov kupil 3-dnevno karto moskovskega Metroja, ki zaobsega 480 km prog z 270 postajami. Zaradi varnostnih ukrepov in gneče je parado lahko opazoval le od daleč, Rdeči trg je bil zaprt, ulice so bile polne ljudi z Jurijevimi trakovi, zastavami in velikimi fotografijami padlih svojcev v veliki domovinski vojni. Sveti Jurij je zaščitnik Moskve, njegov trak pa najvišje vojaško odlikovanje; od leta 1945 trak spremlja medaljo Za zmago nad Nemčijo. Simbolika svetega Jurija je vseprisotna, npr. pri spomeniku generala Georgija Konstantinoviča Žukova ali v podnožju 141,8 m visokega obeliska v Parku zmage (Парк победы) na hribu Poklonnaja, kjer vsakih 10 cm označuje en dan druge svetovne vojne (skupaj 1418 dni). V parkovnem kompleksu je [https://victorymuseum.ru/ Музей Победы,] menda največji muzej druge svetovne vojne na svetu. Glavne stavbe imajo za 389.000 razstavnih predmetov na voljo 16.700 m2. Tu stoji tudi slovenski spomenik: 60 m zahodno od spomenika černobilskim reševalcem. Severno od njega je Aleja miru, na jugu Aleja medenih tednov (Aллея молодoжëнов), zahodno Aleja spominov (Aллея памяти), vzhodno Aleja veteranov. Ob slavoloku zmage je prikazana usoda Napoleonove Grande Armée leta 1869: od 422.000 vojakov, ki so šli nad Moskvo, se je iz Rusije vrnil komaj vsak deseti. Gorazda je obisk Moskve šokiral: nikjer znakov sankcij, grozd supermodernih stolpnic, čistilni in dostavni roboti na ulici, ogromni zasloni čez pročelja stolpnic, trgovine so založene z zahodno robo, gorivo je po 80 centov, pivo kot pri nas (v hotelih pa tudi 6 eur), cena kvadratnega metra stanovanja v Moskvi je nad 5000 evri. Vozni redi na letališču so že dalj časa tudi v kitajščini, Rusi se obračajo proti vzhodu. Podzemska železnica vozi skoraj na vsako minuto in dnevno prepelje 20 milijonov potnikov, mlajši prijazno odstopijo sedež starejšim. Postaje Metroja so neverjetno urejene, nikjer nobenega papirčka, nikjer nobenega klošarja, nikjer nobenega psa. Moskva ni edina svetovna prestolnica s slovenskim partizanskim spomenikom, najdemo jih še na Dunaju, v Mehiki, v Argentini (kipa Tita v Ciudad de Mexico in v Salti) in še kje. ''Miran Hladnik po poročilu Gorazda Stopinška, slike Gorazd Stopinšek''' Slike: *Slovenski spomenik v Parku zmage v Moskvi *Informativni stebriček pred spomenikom v Moskvi *Informacija o spomeniku *Slovenski spomenik na zemljevidu OpenStreetMap *[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=55.732243754&lng=37.4994573&layers=&layer=partisanmemorial&id=9889 Slovenski spomenik v Moskvi na zemljevidu Partizanstvo.si] ===Partizanstvo.si: Novo domovanje partizanskih spomenikov na zemljevidu=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (43) avgust 2025 Kdor prebira rubriko Partizanski spomeniki na zemljevidu, ve, da se portal Geopedija, na katerem smo gostovali tja od leta 2013, ukinja, in da smo popisovalci morali poiskati novo domovanje. Geopedijo je poklicalo v življenje ljubljansko podjetje Sinergise, direktor Grega Milčinski ter administrator Sergej Maršnjak sta nam bila v veliko pomoč, vse brez stroškov – iskrena hvala! Pred dvema letoma so podjetje prodali ameriški firmi Planet, ki se je lotila drugih projektov in namerava Geopedijo opustiti. Bilo nam je hudo, navezali smo se namreč nanjo, a kaj se more proti pameti poslovnega sveta. Priprave so trajale več mesecev in 16. junija, ko je števec kazal 8885 spomenikov, smo urejanje za dober teden zamrznili in Sergej je zbirko partizanskih spomenikov in podporne zbirke partizanskih poimenovanj, partizanskih točk brez obeležja, hrvaških partizanskih spomenikov in drugih obeležij prijazno izvozil. Ni bil majhen zalogaj: robe je bilo za 30 GB, kar ni čudno, saj smo v zadnjih 12 letih tja naložili tudi več deset tisoč fotografij spomenikov. Novo domovanje smo iskali doma in po svetu. Preko trideset ponujenih možnosti smo nanizali na naših servisnih straneh na Wikiverzi in tehtali med njimi. Prepričani smo bili in smo še, da mora biti tako velika in pomembna zbirka na javnem spletišču v lasti javne inštitucije in da mora biti v obliki, ki jo je mogoče kadar koli prenesti kam drugam. Želeli smo ostati inštitucionalno nevezani, hkrati pa smo želeli še naprej graditi zbirko brez stroškov. Razumni ljudje so predlagali, naj zbirko prevzame država, to je katero od njenih ministrstev, vendar na državni strani za kaj takega ni bilo pripravljenosti. S težkim srcem smo se za ponujeno pomoč zahvalili zasebnim podjetjem, npr. Lemon Squeeze in spletišču Hikuk, ter inštitucijam (npr. Delavnica Muzej v Celovcu, ZRC SAZU) in se odločili za streho Centralne tehniške knjižnice (CTK), katere direktor Miro Pušnik je že prej naklonjeno spremljal naše delo, tudi prostor za spomeničarsko delavnico nam je ponudil. S CTK smo se našli, ker je CTK prvi slovenski spodbujevalec občanskega raziskovanja (''citizen science''), mi pa se razumemo kot vzorčni primer tega koncepta. Formalno pokroviteljstvo knjižnice smo potrebovali za pridobitev zastonj prostora pri slovenskem akademskem omrežju Arnes. Mitja Iskrić s CTK je pri Arnesu (Tomiju Dolencu hvala za posredništvo!) naročil ustrezno velik prostor in novo domeno partizanstvo.si. Vseh teh korakov spomeniški popisovalci, ki smo povečini računalniški laiki, ne bi mogli storiti brez strokovnjaka v svojih vrstah. Sreča je, da so na svetu še vedno računalničarji, ki niso pozabili, da je bilo računalništvo v svojih začetkih zapisano javnemu dobremu in emancipatoričnim družbenim praksam: z odprtokodnimi in neplačljivimi programi, s sodelovalnimi projekti, z javnimi spletišči. Mihaela Simoniča sem spoznal kot administratorja na slovenski Wikipediji, ko je bila ta stara šele nekaj let. Medtem je doktoriral iz robotike, se izpopolnjeval v tujini in se prvi odzval na spomeničarski klic po novem stanovanju. Vmesnik na spletišču Partizanstvo.si je rezultat njegovega večmesečnega prostovoljnega dela. Nova spletna stran je zasnovana z uporabo prostodostopnih odprtokodnih rešitev. Razvijajo in izboljšujejo jih skupnosti programerjev. Odprta koda in prosti dostop omogočata svobodno prilagajanje programske opreme in zagotavljata dolgoročno delovanje spletne strani brez tveganja, da bi ponudnik zaprl storitev ali spremenil pogoje uporabe. Hrbtenica spletišča je zgrajena okoli Pythonovega spletnega ogrodja Django. Za prikaz kartografskih podlag in vizualizacijo geografskih podatkov uporabljamo knjižnico Leaflet. Kartografske podlage izvirajo iz projekta OpenStreetMap – globalne skupnosti prostovoljcev, ki prispevajo in vzdržujejo prostodostopno zbirko kartografskih podatkov. Poleg tega vključujemo tudi pregledne karte, ortofoto posnetke in lidarske podatke slovenskega ozemlja, ki jih kot informacije javnega značaja v odprtem dostopu ponuja Geodetska uprava Republike Slovenije. Podatki o spomenikih so shranjeni v podatkovni bazi PostgreSQL s prostorsko razširitvijo PostGIS, ki omogoča učinkovito shranjevanje in poizvedovanje po obsežni zbirki prostorskih podatkov. Posamezne vnose lahko povezujemo tudi s podatki v sorodnih zbirkah podatkov, npr. v Registru kulturne dediščine, Sistory in Wikipodatkih. Kdor želi prispevati k razvoju spletišča, naj se pridruži [https://github.com/smihael/django_zemljevid projektu na GitHubu]. Tam lahko pregleda kodo, sporoči napake ali prispeva izboljšave. -- '''Mihael Simonič''' Naslov partizanskih spomenikov na zemljevidu je zdaj Partizanstvo.si. Tja nas pripelje iskalnik, ko vanj vnesemo sintagmo partizanski spomeniki ali partizanstvo.si. Na zaslonu se odpre zemljevid s spomeniki, po katerem se sprehajamo in ga približujemo, dokler ne najdemo z zvezdico označenega spomenika, ki nas zanima. Najdemo ga tudi, če v iskalno polje vtipkamo kako besedo iz njegovega imena. Na izbiro so zemljevidi OpenStreetMap, GURS-ovi Ortophoto, Lidar, Državne pregledne karte idr. V naprednem načinu iščemo lahko po vseh drugih kriterijih: po hišni številki, po besedilu na spomeniku, po besedah v opisu, po imenih ljudi na spomeniku itd. Registriranemu in prijavljenemu interesentu so na voljo razni izpisi, npr. vseh tigrovskih spomenikov v določeni občini, nagrobnikov v kakem kraju, obeležij določenemu partizanu ipd. Za zahtevnejše iskanje in izpise pišite kateremu od sodelavcev, radi pomagamo! Srečno na poti, spletišče partizanstvo.si! '''Miran Hladnik''' Slike: *servisna stran *primer enega spomenika na zemljevidu {| |[[File:Partizanstvo na zemljevidu.jpg|thumb|500 px|left|link=http://partizanstvo.si|left|alt=Partizanski spomeniki na zemljevidu|Partizanski spomeniki na zemljevidu, začetna stran]] |[[File:Spomeničarski piknik.jpg|thumb|400 px|left|Spomeničarska delavnica s piknikom na Srednji Dobravi]] |} ===Spominski mavzolej na Šmarni gori=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (42) julij 2025 Najbolj obiskana slovenska gora na severozahodnem obrobju prestolnice ima pestro zgodovino. O njej vemo veliko, a občasno še vedno postreže s kakšno presenetljivo zanimivostjo. Na Šmarno goro (669 m) ljudje hodijo že dolga stoletja. Nekoč je bilo to predvsem iz romarskih nagibov, danes pa s svojo bližino mesta in kratkimi, a strmimi potmi, predstavlja predvsem odlično možnost rekreacije. Na goro vodijo številne poti, nekatere so masovno oblegane, druge nekoliko manj. Na njenem vrhu stoji od daleč vidna cerkev Rožnovenske Matere Božje, h kateri so že pred dobrim stoletjem načrtovali postaviti kabinsko žičnico, kakršna na primer vozi romarje na Svete Višarje. Načrte zanjo je leta 1911 naredil cesarsko-kraljevi nadinženir Fran Žužek. Soglasje cerkvenih oblasti je bilo pridobljeno, načrti pa, morda tudi zaradi prve svetovne vojne, ki je bila tedaj že na obzorju, niso bili uresničeni. Pred kratkim sem v zbirki Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), naletel na diplomo Antona Bitenca, ki prikazuje načrte za spominski park na šmarnogorski Grmadi. Grmada (676 m) je sekundarni vrh tega ljubljanskega osamelca, vendar na njenem ozkem vrhu ni ne cerkve ne gostilne, zato kljub sedmim metrom večji višini skorajda nima obiska. Diplomska naloga z naslovom Grmada 1941–1945 je bila razstavljena med projekti razstave Universum Plečnik. Z njo je Bitenc, ki je bil Plečnikov učenec na oddelku za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani, diplomiral leta 1947. Bitenc je bil Plečnikov zadnji asistent, zato je v določenih pogledih postal tudi njegov naslednik. Imel je podoben oblikovni pristop kot njegov mentor, vendar je pozneje razvil svoj prepoznaven slog. Med njegovimi projekti so bile na primer tudi cerkvene novogradnje v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko in v Idriji. Toda Bitenc se nikakor ni držal samo sakralne arhitekture. Očitno mu je bila tako kot Plečniku v prvi vrsti predvsem misel na oblikovanje. Tako je postal specialist za obnovo arhitekturne dediščine, sredi petdesetih let je prenovil blejski grad in Otok ter številne dvorce in gradove pri nas (Strmol, Begunje, Bistra pri Vrhniki, Zemono pri Vipavi itd.). Po drugi strani je s Plečnikom sodeloval pri postavitvi mnogih spomenikov NOB širom po državi. Mednje spada ideja preoblikovanja vrha Grmade ob Šmarni gori s postavitvijo spominskega mavzoleja žrtvam druge svetovne vojne, viadukt med obema vrhovoma in izgradnja nove sprehajalne poti iz Tacna. Mavzolej je sestavljen iz več zgradb, skritih v zelenju in opremljenih s kipi in spominskimi napisi. Celotni kompleks je tako kot greben Grmade usmerjen skoraj natančno v liniji vzhod-zahod in meri v dolžino sto metrov, širina je okoli trideset metrov. Skozenj je speljana sprehajalna pot, med Grmado in Šmarno goro pa se razteza okoli dvesto metrov dolg viadukt za pešce, ki bi povezoval staro romarsko cerkev z novim spominskim parkom. S tem bi obiskovalcem, ki bi želeli priti z enega na drugi vrh, prihranili skoraj polovico neprijetnega spusta v sedlo. Na sredini viadukta je kot osrednji nosilni steber predviden okoli petdeset metrov visok stolp s plamenico na vrhu. Celoten kompleks na Grmadi naj bi postal nekakšna protiutež Šmarni gori s cerkvijo, obe dominanti, stara in nova, pa bi bili med seboj simbolično povezani. Za dostop do Sedla (573 m) je bila predvidena nova sprehajalna pot, ki bi se začela kot podaljšek ceste, ki pripelje čez Tacenski most in se v enajstih serpentinah vzpne do točke, kjer bi se sprehajalci odločili za obisk enega ali drugega vrha, lahko pa bi ju med seboj tudi povezali čez viadukt. Projekt ni bil nikoli začet niti ni imel, za razliko od kabinske žičnice, realne možnosti, da bi ugledal luč sveta. Plečnikovi študentje, v tem primeru Bitenc, so včasih naredili diplomske naloge projektov, ki niso bili realni in predvideni za izvedbo, ampak predvsem kot priložnost za arhitekturni razmislek, zato ni bilo verjetno, da bi dejansko našle naročnika. V zbirki 8700 partizanskih spomenikov ima status nerealiziranega projekta še osrednji spomenik NOB v spominskem parku Udin boršt, ki naj bi stal med Strahinjem in Cegelnico. Kako neuresničene arhitekturne zamisli lahko zaživijo kdaj pozneje in kje drugje, izpričuje Plečnikov načrt spomenika Gutenbergu na Dunaju 1897: leta 1951 ga je Anton Bitenc predelal za spomenik žrtvam NOB v Trnovem in Koleziji, ki so ga odkrili leta 1954. '''Dušan Škodič''' Slike *Detajl s kipi in spominskimi napisi. Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje *Pogled na park z mavzolejem in viaduktom, ki bi ga povezoval s Šmarno goro v ozadju. Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje *Spominski park na Grmadi in nova pot iz Tacna na zemljevidu v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ===Spominski park tovarištva Davovec=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (41) junij 2025 Nad Štefanjo Goro pod Krvavcem se na višini 932 m nahaja sedlo Davovec. V njegovi okolici je pet partizanskih spomenikov, ki jih vzorno oskrbuje domačin Ivan Krivec iz Adergasa. Označil je poti med njimi, očistil spomenike in okolico, obnovil črke na njih, postavil klopi, vpisno skrinjico in informacijsko tablo, na Facebooku je odprl stran Spominski park tovarištva (SPT) Davovec in pripovedoval o njem novinarjem, ki so ga prišli obiskat. Ni čudno, da je nekdo na portalu Hribi.net pot po parku vpisal tudi med prijetne planinske izlete. Mimo spomenikov vodita dve poti, obe sta označeni na javnem zemljevidu OpenStreetMap (za kar sta zaslužna anonimna kartografska prostovoljca Primož T in mk2k22): Pot SPT Davovec in Pot II. grupe odredov. Lokalne ZB organizirajo pohod po njih vse do Krvavca. Spomeniki stojijo na bojni poti 2. grupe odredov 1942. Najnižje, kakih 700 m vzhodno pred Štefanjo Goro, se pod potjo proti Davovcu nahaja grob borca 2. grupe odredov, ki je padel 14. avgusta 1942. Po napadu Nemcev in raztrgancev na Davovcu se je izgubil in taval po gozdu, naslednji dan so ga Nemci ujeli in ubili. Pokopali so ga vaščani s Štefanje Gore, njegovega imena v državni bazi žrtev Sistory ni mogoče odkriti. V državnem registru kulturne dediščine (RKD) so razvaline velike gorske kmetije Davovec, ki so jo Nemci požgali 17. aprila 1944, ker je nudila zavetje partizanom Kokrškega odreda in terencem OF. Nič pa ne piše, da sta SPT Davovec in KZD Triglav ob 70. obletnici požiga 2014 na ruševine montirala in odkrila pločevinasto spominsko ploščo. Najdejo se »domoljubi«, ki ploščo poškodujejo. Marca 2025 je eden takih poškodoval ali odstranil šest smerokazov na poti. Na sedlu se odcepi grebenska pot proti partizanskemu vrhu Kopa (1024 m), kamor je SPT Davovec postavil vpisno skrinjico in leta 2016 medeninasto ploščo z naslednjim napisom: <blockquote> Na ta vrh je 13. 8. 1942 po naporni in deževni noči iz Udin boršta čez reko Kokro in Možjanco v zgodnjem jutru prispela druga grupa odredov, dotlej največja partizanska enota, imenovana tudi prva slovenska brigada. Po nekajurnem počitku so v nevihtnem dopoldnevu nadaljevali pot proti Brezovici nad Davovcem in padli v zasedo okupatorjev, ki so jih privedli domači izdajalci. Padlo je 16 borcev, enota pa se je razbila na dva dela in šele naslednji dan sestradana in premočena prispela na planino Jezerca, kjer naj bi dobila zvezo z domačo partizansko enoto Krvavško četo. Drugo grupo odredov je vodil komandant Franc Rozman Stane in politični komisar Dušan Kveder Tomaž.</blockquote> Osrednje mesto davovškega spominskega parka je ob spomeniku 25 padlim partizanom 2. grupe odredov (na spomeniku je zastarel podatek, da je bilo padlih 31), ki so preminili med pohodom enote iz Dolenjske proti Štajerski med 12. in 24. avgustom 1942. Spomenik stoji tik pod linijo stare žičnice na Krvavec, postavila pa ga je ZB Cerklje 2. oktobra 1960. Leta 2011 ga je temeljito obnovila neformalna skupina prijateljev SPT Davovec. Dobrih 150 višinskih metrov nad Davovcem je grobišče Brezovica z marmornatim blokom v obliki zvezde. Na njem so imena sedmih borcev te enote in Krvavške čete ter troje neznanih borcev, padlih 13. avgusta 1942 v zasedo okupatorja in domačih izdajalcev. Trupla so pokopali domačini s Štefanje Gore v skupno grobišče, od koder so po vojni vsaj troje trupel prekopali v družinske grobove v dolini. Na Krvavcu, do koder je bilo po planinski poti iz doline kaki dve uri hoje, stojijo še tri obeležja: spomenik na planini Jezerca (1430 m), relief na Kriški planini (1500 m) in spominska plošča 2. grupi odredov na planinskem domu (1680 m), odkrita leta 1952. Na bronastem reliefu kiparja Borisa Kalina, pričvrščenem na skalo na Kriški planini, partizan rešuje ranjenega tovariša, pri tem mu pomagata kmet in kmetica. Relief je postavilo Planinsko društvo Kranj leta 1951. Na Jezercih je cerkljanska ZB leta 1980 postavila še en spomenik 16 padlim na Brezovici, najbrž zato ker je bil spomenik na Brezovici preveč stran od oči. Posvetili so ga še osmim borcem, ki so padli v okolici en teden po zasedi 13. avgusta. Spomenik je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač. To so bila leta, ko so partizanska obeležja še vpisovali v nacionalni register nepremične dediščine, danes bi zastonj trkali na njegova vrata. Prebrati je celo mogoče domobranske pozive, naj RKD prečeše svojo bazo in iz nje partizanske spomenike pobriše, češ da niso nacionalno pomembni niti nimajo umetniške vrednosti. Njihov naslednji predlog bo najbrž, da se v šolske učbenike napiše, da je bila partizanska vojska zločinska in da so se pravi domoljubi borili na Hitlerjevi strani. Táko dojemanje partizanstva ne vodi Slovence nikamor drugam kot na vzhodna bojišča, v umiranje za interese vstajajočega Četrtega rajha. '''Miran Hladnik''' Slike *Markacija v Spominskem parku tovarištva Davovec. Foto M. Hladnik *SPT Davovec. Foto M. Hladnik *SPT Davovec. Foto Ivan Krivec *Plošča na ostankih kmetije Davovec. Foto Ivan Krivec *Grobišče Brezovica nad Davovcem. Foto Ivan Krivec *Plošča na partizanskem vrhu Kopa. Foto Ivan Krivec *Ivan Krivec obnavlja napis na spomeniku *Relief na Kriški planini. Foto M. Hladnik *Relief na Kriški planini. Foto M. Hladnik *Spomenik na planini Jezerca. Foto M. Hladnik ===Med Kropo in Vodiško planino=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (40) maj 2025 Na vzhodnem robu planote Jelovice stoji na višini 1118 m Partizanski dom na Vodiški planini. Ker je odprt skozi celo leto, je priljubljen planinski cilj, čeprav gre nekaterim današnjim domobrancem njegovo ime v nos. Iz Krope je po strmi poti do njega kakšna ura hoje, po položnejših poteh pa nekaj več. Zgradili so ga leta 1961 pod vodstvom prvoborca [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivana Bertonclja &ndash; Johana]], zato ploščo na pročelju, ki priča o izgradnji, štejemo kar med partizanska obeležja. Na severnem zidu doma je skrit partizanski mozaik Iveta Šubica, v notranjščini pa je muzejska soba, ki že predolgo čaka prenove. Na vzhodnem vogalu stavbe je zemljevid s 24 označenimi spomeniki v okolici in obhodnicami, ki jih povezujejo. Partizanski dom stoji na mestu, kjer je pred vojno stala planšarska koča, med obema vojnama shajališče gorenjskih komunistov. Slab kilometer zračne črte proti severu, na strmem pobočju Plazov, je bila 15. maja 1936 prva partijska konferenca jeseniškega okrožja. Dvajsetega julija 1941 so v neposredni bližini Vodic, pod Malim Gregorjevcem, sprejeli sklep o začetku vstaje na Gorenjskem, 29. julija 1941 je bila na Gradišču severno od doma ustanovljena Jelovška četa, na Pogrošarjevi planini južno od njega pa je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon; na vseh teh mestih so spomeniki. Na 5. avgusta, ko je radovljiški občinski praznik, je pred domom proslava. Med vojno je bila Jelovica z Vodiško planino pomembno partizansko območje. Prvo leto jeloviškega partizanstva je povezano z začetnikom vstaje, narodnim herojem [[:w:Stane Žagar|Stanetom Žagarjem]]; pred šolo v Lipnici, ki se imenuje po njem, stoji njegov doprsni kip, obletnica dneva njegove smrti 27. marca 1942 pa je dan šole. Vsake toliko časa občudovalci okupatorja in narodnih izdajalcev z bizarnimi utemeljitvami predlagajo preimenovanje šole, doslej neuspešno. Na začetku poti na Vodiško planino pri Slovenski peči, v zatrepu kroparskega kotla, stoji ob spomeniku trem padlim partizanom in kurirjem informacijska tabla z okoliškimi spomeniki, enaka oni na planinskem domu. Tabli smo napravili za mali denar: načrt zanju je nastal na domačem računalniku zastonj, natis na aluminijasto ploščo je bil poceni, za drobiž smo kupili stebre za nosilno konstrukcijo in dve kovinski sidri, montaža in betoniranje sta bila spet udarniške narave. Največ časa in živcev je vzelo pridobivanje dovoljenj za postavitev: KS, občina, ZVKD, komunala, Ministrstvo za okolje in prostor, cestno podjetje, elektro; pri reklamnih panojih tolikšnih birokratskih ovir ni. Obhodnico sem vrisal na spletni zemljevid, da spomenike najde tudi kdo, ki teh krajev ne pozna. Najbolj nenavadno in najbolj skrito od vseh 24 obeležij je posvečeno Blažu Ažmanu, padlemu blizu Mošenjske planine leta 1942. Okrogla lita plošča premera kakih 25 cm v obliki grba je vzidana v skalo na strmem brezpotnem pobočju nad Slovensko pečjo. Na mestu partizanske tehnike Meta, ki se je nahajala v dveh rudniških jamah nad Jamnikom, stoji informacijska tabla, dostop v jamo je po lestvi. Prostor vzdržuje in na njem prireja proslave prizadevna ZB Besnica-Podblica. Na ovinku, od koder izletnik krene proti cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki ga reklamirajo kot balkon Gorenjske, stoji spomenik v obliki prelomljenega stebra, posvečen narodnemu heroju [[:w:Lojze Kebe|Lojzetu Kebetu &ndash; Štefanu]]. Pred slikovito cerkvico, ki jo množično obiskujejo fotografi od povsod po svetu, stoji spomenik padlim domačinom ("Kot žrtve ste padli v borbi za nas, večna zahvala vam bodi!") v obliki znamenja. Da, s križem na strehi. Za osrednji spomenik NOB v Kropi je verze napisal Matej Bor. V Kovaškem muzeju je bila svojčas zbirka NOB (nenazadnje je med vojno padlo 50 kroparskih kovačev). Na vztrajno prigovarjanje članov ZB jo bodo zdaj prenovili. Nad drugo serpentino jamniške ceste stoji spomenik Dušanu Pogačniku s Srednje Dobrave, ki se je pred vojno pripravljal na učiteljski poklic. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo ("na vzhod"). Čisto sveže in brez kakršnihkoli "pričevalcev" je namigovanje, da so ga ustrelili partizani sami. Neverjetno, kako pogosti so zadnje čase tovrstni farški narativi: če bi se partizani res tako zelo pobijali med sabo, bi jih do konca vojne že zmanjkalo! Spomeniki nad Kropo so bili prvi spomeniki, vrisani leta 2013 na spletni zemljevid Geopedija, ki se počasi poslavlja. 8700 doslej popisanih obeležij bo zaživelo na novem spletišču, imenujmo ga preprosto Partizanski spomeniki na zemljevidu. '''Miran Hladnik''' {| |[[File:Kamna Gorica - spomenik NOB na Kopišču.jpg|thumb|300 px|Spomenik začetka vstaje na Kopišču]] |[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|300px|Na tem mestu je bila 29. julija 1941 ustanovljena Jelovška četa.]] |[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|300 px|Ustanovno mesto Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino 5. 8. 1941]] |} {| |[[File:Tehnika Meta Jelovica1.jpg|thumb|300 px|Tehnika Meta nad Jamnikom. Foto M. Hladnik]] |[[File:Tehnika Meta Jelovica2.jpg|thumb|300 px|Tehnika Meta nad Jamnikom. Foto M. Hladnik]] |[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|300 px|Spomenik padlemu Dušanu Pogačniku nad Kropo]] |} {| |[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|300 px|Spomenik desetim talcem, ustreljenim v Lipnici kot maščevanje za partizanski napad]] |[[File:Stanko Podlipnik2.jpg|thumb|300px|Spomenik Stanku Podlipniku († 9. 10. 1941), prvemu padlemu partizanu Lipniške doline]] |[[File:Partizanski dom na Vodiški planini 03.jpg|thumb|300px|Partizanski dom na Vodiški planini]] |} ===Pisateljska obeležja=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (39) april V veži stavbe Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je bila leta 1979 vgrajena plošča pisateljem, ki so umrli na strani NOB. Na njej se nahaja 36 imen. Wikipedijski Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB iz leta 2021 poleg teh na plošči vsebuje dodatnih 17 imen pesnikov, pisateljev, dramatikov, esejistov in literarnih zgodovinarjev, umrlih v taborišču, ustreljenih med talci, padlih v boju ali kako drugače kot žrtve v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945, skupaj 53 imen, od tega ena desetina žensk. Pred dnevi mi je prišla v roke pesem učitelja in aktivista OF pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu, Ivana Žoharja oz. Žoherja, ki so ga ustrelili partizani leta 1944 na Meljskem hribu nad Mariborom in ga vrgli v Dravo. Za nepojasnjeno Žoharjevo smrt je bil menda odgovoren pretirano gorečni aktivist Dušan Špindler, ki je bil tudi učitelj; Žoharjevi svojci sumijo, da je bil dvojni agent. Ivan Žohar je bil planinec, kolesar, glasbenik in pesnik. Njegove pesmi so se ohranile v spominski knjigi ženi, ki je umrla leta 1942. Žoharjevega imena ne najdemo v katalogu uporniškega pesništva v uredništvu Borisa Paternuja. Katalog vsebuje okrog 12.000 pesmi 2437 avtorjev, ki pričajo o času hude nacionalne in človeške stiske. Prav verjetno je med pesniki še nekaj takih, ki vojne niso preživeli, njihovih imen pa zato, ker so pesmi ostale v rokopisu, ni ne na pisateljski spominski plošči ne na seznamu na Wikipediji. Ko bo katalog digitaliziran, bomo seznam pesnikov žrtev fašizma dopolnili z njihovimi imeni. Žoharjevi je podobna usoda partizanov Janeza Tominca in [[:w:Tone Čokan|Toneta Čokana]]. Čokanovi potomci iz zamere do partizanov niso dovolili, da bi na spomenik NOB v Mozirju vklesali njegovo ime; namesto tega so na rojstno hišo pritrdili ploščo, ki namiguje na obračun v partizanskih vrstah. Trije so bili ubiti pred odhodom v partizane oz. pri poskusu prebega iz sovražne vojske; za Iva Brnčića in Maksa Sorga se ne ve, kje in kako sta bila ubita. Stanko Vuk je bil ubit od neznancev tik pred odhodom v partizane, uvrstitev med partizane je mogoče problematična še za Slavka Savinška in Antona Krošla. Vsaka pisateljska smrt je bila drugačna. Literarni zgodovinar Avgust Žigon je bil naključna žrtev italijanske patrulje, ljubljanski župan Ivan Hribar in pesnik Ivo Peruzzi sta napravila samomor, [[:w:Oton Vrhunec|Oton Vrhunec - Blaž Ostrovrhar]] se je ranjen sam pokončal, da ne bi padel v roke domobrancem, v enem primeru je šlo za nesrečo z orožjem, [[:w:Josip Vandot|Josip Vandot]] je umrl v zavezniškem letalskem bombardiranju na Hrvaškem. V taboriščih je umrlo ducat literatov, med njimi dve pesnici, Anica Černej in Katarina Haderlap. Dom Anice Černejeve v Čadramu je vpisan v Register kulturne dediščine, obeležja pa na njem ni (več). [[:w:Tone Čufar|Tone Čufar]] je bil ustreljen v Šentvidu, ko je hotel pobegniti s transporta iz taborišča Gonars v zapore v Begunjah. Spominsko ploščo ima še na mestu smrti, na Jesenicah in v Mariboru pa doprsne kipe in plošče. Njegovo nevesto, aktivistko Silviro Tomasini, so Nemci pokončali le tri dni pozneje daleč stran v Kosovski Mitrovici. Devet pisateljev so ustrelili kot talce. Mogoče bi jim morali dodati še [[w:Hinko Smrekar|Hinka Smrekarja]], ilustratorja mnogih knjig, ki so ga ustrelili pri Gramozni jami v Ljubljani. Večino pisateljskih smrti so zakrivili Nemci in Italijani. [[:w:Ivan Čampa|Ivana Čampo]] so npr. Italijani po mučenju ustrelili kot aktivista OF. Šest pisateljev so pokončali domobranci, med njimi pesnico [[:w:Ana Gale|Ano Gale]] in dekana Filozofske fakultete [[:w:Franc Šturm|Franca Šturma]], ki so ga zagrebli neznano kje. Ducat pisateljev je padlo v boju, trije so po smrti prejeli naziv narodnega heroja: [[:w:Karel Destovnik – Kajuh|Karel Destovnik - Kajuh]], [[:w:Jože Kerenčič|Jože Kerenčič]] in [[:w:Jože Moškrič|Jože Moškrič]]. Sovražniki partizanstva tudi ob smrtih pisateljev razširjajo lažne govorice. Ob Miranu Jarcu kljub vrsti natančnih pričevanj namigujejo, da so ga partizanski tovariši v italijanski ofenzivi pustili na cedilu. Najbolj fantastična je teorija, da so zavezniški piloti po partizanskih navodilih namerno naciljali bombo na Josipa Vandota! Celo za Kajuha brez česar koli oprijemljivega farški narativ natolcuje, da »ni bil tako pozitiven, kot se o njem piše«. Bedno. Iz pregleda literarne scene med drugo svetovno vojno izhajata dve očitni spoznanji: 1. da med vojno slovenske pesniške muze niso spale, kakor prepričuje latinski pregovor ''Inter arma silent musae'', ampak da je bilo pesnjenje množično in je tolažilo in opogumljalo ljudi v težkih trenutkih, in 2. da je število pesnikov na strani NOB daleč presegalo število tistih dvajset na domobranski strani, za katere se je uveljavil politični izraz »zamolčana literatura«. '''Miran Hladnik''' *Miran Hladnik: Skrivnost kabineta 209 b. ''Jezik in slovstvo'' 66/4 (2021), 39–53. *Marijan F. Kranjc v spisu [https://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Prlekija_1941-1945.pdf Prlekija v uporu proti nemški okupaciji 1941–1945] piše o Špindlerjevi pretirani gorečnosti. Fotografije: *Plošča pisateljem na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani *Ana Gale {| |[[File:Oton Vrhunec.jpg|thumb|200 px|Oton Vrhunec]] |[[File:Pesmi padlim borcem, 1944.jpg|thumb|Oton Vrhunec: Pesmi padlim borcem, 1944]] |[[File:Vrhunecsmrt.jpg|thumb|400 px|Smrt Ota Vrhunca na nemškem plakatu]] |[[File:Tone Čufar, spominska plošča v Ljubljani.jpg|thumb|400px|Tone Čufar, Šentvid. Foto M. Hladnik]] |} {| |[[File:Tone Čufar 1930s.jpg|thumb|200 px|Tone Čufar]] |[[File:Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|400 px|Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju. Foto M. Hladnik]] |[[File:Rojstna hiša Mirana Jarca v Črnomlju.jpg|thumb|300 px|Rojstna hiša Mirana Jarca v Črnomlju. Foto M. Hladnik]] |[[File:Miran Jarc 1930s.jpg|thumb|200 px|Miran Jarc]] |} ===Begunjski spomeniki=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (38) marec {| |[[File:Begunje, graveyard of hostages.jpg|thumb|400 px|Grobišče talcev v Begunjah]] |[[File:Grobisce Draga1.jpg|thumb|400 px|Grobišče talcev v Dragi. Foto M. Hladnik]] |[[File:Bekanntmachung Obvestilo o ustrelitvi, Gestapovski zapor Begunje 07.jpg|thumb|400 px|Obvestilo o ustrelitvi, Muzej talcev v Begunjah. Foto M. Hladnik]] |} Popotnik, ki ga zanimajo spomeniki, si s splošnimi zemljevidi ne more prav dosti pomagati, saj so na zemljevide vrisani le redki, običajno tisti večji. Na zemljevidih slovenske geodetske uprave (GURS) so obeležja označena z ikono piramide, na zemljevidih OpenStreetMap (OSM), ki so osnova številnim spletnim in mobilnim aplikacijam, pa ob povečavi zagledamo ikone spominske plošče [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]] ali spomenika [[File:Openstreetmap Carto monument.svg|frameless|x20px]]. Svoje oznake imajo še obeliski [[File:Openstreetmap Carto obelisk.svg|frameless|x20px]], kipi [[File:Openstreetmap Carto statue.svg|frameless|x20px]] in doprsni kipi [[File:Openstreetmap Carto bust.svg|frameless|x20px]] ter skulpture [[File:Openstreetmap Carto artwork.svg|frameless|x20px]], spominski kamni [[File:Openstreetmap Carto stone.svg|frameless|x20px]], informacijske table [[File:Openstreetmap Carto board.svg|frameless|x20px]] in muzeji [[File:Openstreetmap Carto Museum.svg|frameless|x20px]]. Označujejo lahko tudi najmanjša obeležja, kot so spotikavci velikosti 10 x 10 cm v tlaku, ampak kaj ko se slovenski prostovoljci, ki opremljajo te zemljevide s spomeniki in drugimi geografskimi oznakami, spomenikov še niso sistematično lotili, in imamo zato označene le nekatere. Precej boljša je situacija v slovenski okolici Trsta in Gorice; tam so zavzeti posamezniki vrisali na OSM večino obeležij, italijanskih in slovenskih, kulturnih in vojnih, iz druge in prve svetovne vojne. Lahko so nam za zgled. Z vrisovanjem spomenikov se trudijo lokalni turistični delavci ob pripravi informacijskih tabel in turističnih brošur, vendar turistu, ki bi si rad ogledal partizanske spomenike, tudi te niso v veliko pomoč, saj se partizanskemu delu domače zgodovine turistični uradi vse preradi sramežljivo izognejo, kjer pa partizanska obeležja vendarle označijo, jih lokalni domobranski jastrebi z žepnim nožičkom spraskajo s panoja. Sestavljavcem turističnih predstavitev se po zgledu zavodov za varstvo kulturne dediščine zdi, da bodo ljudi najbolj zanimale sakralne vsebine (cerkve, kapelice, znamenja), ljudska stavbna dediščina (stare kmetije, kozolci, kašče) in gradovi, in zato polnijo prospekte s podatki o freskah, zvonovih in oltarjih. Iz Begunj je znamenita cerkvena osebnost škof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je proslavil z zloglasnim požigom Cankarjeve pesniške zbirke Erotika leta 1899 in z rohnenjem proti brezbožnemu komunizmu – sredi kraja so mu postavili doprsni kip. Domačini se lahko pohvalijo z dvema grajskima kompleksoma, gradom Kamen na ustju doline Drage in Kacenštajnom v središču; v sosednji vasi stoji še dvorec Drnča (Dermistschhoff oz. Lamberg). Ne nergajmo preveč: Begunjci omenjajo tudi objekte in spomenike iz časa druge svetovne vojne: gestapovske zapore in grobišča talcev. Če izvzamemo umobolnico v Kacenštajnu, zaradi katere je ime kraja med ljudmi sinonim za norišnico, so Begunje najbolj poznane po tovarni smuči Elan, zlasti pa po ansamblu Avsenik, ki ima v kraju svoj muzej. Iz wikipedijskega članka o Avsenikovi pesmi Tam kjer murke cveto, ki opeva »dolino zeleno, s krvjo prepojeno predrago«, izvemo, da edino te pesmi Slavko Avsenik ni pustil prevesti v nemščino. Pa bi jo moral, da bi Nemce spominjala, kako so njihovi predniki streljali slovenske talce v Dragi. Židi na primer take priložnosti že ne bi izpustili. Pred leti je geslo o Begunjah v angleški Wikipediji izpostavljalo množična grobišča, vendar, pozor!, ne grobov talcev, ampak grobišča tri tedne po uradnem koncu vojne (29. maja 1945) maščevalno pobitih nemških zaporniških paznikov v Dragi in okrog 20 vlasovcev, to je zajetih Rusov v nemških uniformah pri smučišču Krpin. Maščevalni poboj nemških stražarjev je seveda obžalovanja vredno dejanje, posebej zato, ker so bili med pobitimi tudi antifašisti (ekonom Pertsch, ki je družino Franceta Kidriča rešil taborišča, in orožnik Litzenbauer), ki so partizanom Kokrškega odreda pomagali osvoboditi jetnike, in spričo dejstva, da se je eden od glavnih zločincev, gestapovec Klemens Druschke uspel izogniti kazni. Narobe je tudi, da ni dokumentov o njihovem zaslišanju; komisar Kokrškega odreda Andrej Bohinc je moral zato, ker je poizvedoval po njih, za več let na Goli otok. Znano ni število usmrčenih ne njihova imena ne kdo jih je ukazal likvidirati potem, ko jim je bil obljubljen prost odhod. Bili so kruti in zmedeni časi, neprimerno jih je presojati po mirnodobnih kriterijih in brez upoštevanja trpljenja, krivic in smrti, ki jih je okupator skozi štiri leta povzročal v Begunjah. Da so Begunje z Drago kraj, kjer so Nemci pobili 849 talcev, in da so več kot 5000 zapornikov poslali v nemška koncentracijska taborišča, od koder se marsikdo ni vrnil, vse to sem v angleški članek dopisal sam, da ne bi ostal vtis, kakor da so Begunje kraj, kjer je zločinska partizanska vojska brez sodbe in razloga pobijala nedolžne Nemce. Razširjevalci takega vtisa so pogosto potomci slovenskih kolaborantov in izdajalcev, ki so po drugi svetovni vojni pobegnili na zahod. In seveda RKC. V dokaz sem dodal seznam begunjskih partizanskih spomenikov. Snel sem ga z Geopedije, kamor smo partizanski spomeničarji vrisali in vpisali dvajset begunjskih partizanskih obeležij (med njimi je šest posvečenih talcem), kar je precej za en kraj. Ker se Geopedija poslavlja, bo vpise treba preseliti na drug zemljevid. Med begunjskimi obeležji je tudi Muzej talcev, za katerega si Vlasta Felc prizadeva, da bi vanj vrnili predmete in fotografije iz strašnih vojnih časov, da ne bi bil videti tako zelo prazen. Lani se mu je zgodil kričeč primer potlačenja partizanstva: Radovljiški muzeji so v predstavitveni brošuri našteli vse svoje podružnične muzeje, le na Muzej talcev v Begunjah so pozabili! S partizanskimi zbirkami je v muzejih križ. Nekoč je imel vsak lokalni muzej vsaj sobo, posvečeno NOB, po osamosvojitvi pa so jih sramežljivo ukinjali, umikali eksponate v klet in partizanske vsebine nadomeščali s prvo svetovno vojno ali čim drugim. Čim manj o partizanih, da ne bi vznemirili tistih od antikomunistične histerije razbolelih rojakov, ki konca druge svetovne vojne nočejo razumeti tako, kot so ga navdušeno, vzneseno in opojeno doživeli naši starši in stari starši in kot ga dojema in razume cel svet: to je kot osvoboditev od okupatorja in kot zmago nad nacizmom in fašizmom. Lani je vodna ujma razdejala begunjsko grobišče. Množica prostovoljcev in javne službe so ga vzorno obnovile. Tako se vzdržuje večina od 8700 partizanskih obeležij po domovini. Kaj pa je še treba postoriti? Postaviti jih je treba na zemljevid in v turistične brošure, govoriti in pisati je treba o ljudeh in dogodkih, ki jih spomeniki obeležujejo. Mogoče bo potem tudi učiteljem v šoli lažje kako uro posvetiti partizanstvu in NOB. Za vajo sem na OpenStreetMap vnesel grobišče talcev in Muzej talcev v Begunjah. Je prav enostavno, kdor se znajde na fejsbuku, bi znal na spletni zemljevid vnesti tudi krajevna obeležja. Kulturnozgodovinsko ozaveščene skupnosti po svetu to pridno počno. Dajmo jih še mi! '''Miran Hladnik''' Slike: *Begunjski partizanski spomeniki na Geopediji, ki se poslavlja *Napisi na stenah zaporniških celic v begunjskih zaporih. Kolaž M. Kermavnar ===Štajerski bermudski trikotniki=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (37) februar V novembrski številki Svobodne besede je bil objavljen prispevek o odnosu Slovenske vojske do partizanskih spomenikov. Ob podatkih, koliko obeležij na področju vojašnic je izginilo, sem bil neprijetno presenečen, obenem pa se je potrdila slutnja, da naša vojska ne stoji več tako odločno na okopih, ki sta jih med drugo svetovno vojno branili zavezniška in naša partizanska vojska. Povod za tale prispevek je letošnja proslava Vranov let, ki so jo izvedle Podravske organizacije ZB za vrednote NOB, naslednice protihitlerjevske koalicije. Partizansko rešitev zavezniških vojakov iz nemškega zapora v Mariboru spoštujejo vse države, ki so se borile proti nacifašizmu, zato so se osemdesetletnice pohoda udeležili tudi njihovi predstavniki. Zapletlo se je pri protokolu, ki določa zastave zavezniških sil in je sestavni del vsake proslave. Visok predstavnik SV je namreč provokativno vprašal vodjo proslave: »Ali imate soglasje za nošenje zastave z rdečo zvezdo?« Simboli zaveznic, krvni davek in končni cilj – pokončanje nacifašizma – so jasni, zato preseneča lahkotno poigravanje SV s scenarijem proslave, s simboli in ne nazadnje z vlogo SV v Republiki Sloveniji. Prav je zapisal moj sodelavec: »Na živce jim gre partizanstvo v celoti,« zato taka neustavljiva gorečnost nekaterih vojaških poveljnikov in ministrov. Jaz pa dodajam: Nič čudnega, saj je del vodstva SV po razmišljanju na las podoben ljubljenemu vodji JJ, ki naravnost sovraži partizanstvo in njegov boj za obstanek slovenstva. Roko na srce, pogosto smo borci za vrednote NOB sami krivi, da prihajajo v naše vrste tudi ljudje, ki slabo opravljajo delo, ki smo jim ga zaupali. Nekaterim je ZB deveta briga, na položajih so pa zato, ker nekdo mora opravljati to »nevšečno delo« in so se oni pač »žrtvovali« zanj. '''Mariborski trikotnik''' Pri popisovanju obeležij NOB smo v centru Maribora naleteli na kup obeležij, za katera ne vemo, kje se nahajajo oziroma kako so končala. Po skoraj letu dni poizvedovanj smo zopet na začetku. Izginilo je ducat spomenikov: Borisu Kraigherju, Slavi Klavora, padlim dijakom pravne fakultete, padlim delavcem MTT, stavki tekstilnih delavcev, okrožni partijski tehniki, Titovi zaporski celici, padlim šoferjem, doprsni kip Josipa Broza – Tita, spominska plošča Anici in Štefanu Bukšku, padlim delavcem Metalne in padlim s Tezna. Glede na trditev, da je večina teh obeležij evidentirana in dokumentirana, še enkrat prosim mariborske kolege za pomoč, manjka namreč podatek, kje se nahajajo, da zaključimo njihov vpis v zbirko na zemljevidu. Slika 1: Mariborska partizanska obeležja na Geopediji. Rdeče zvezdice označujejo obstoječa, zelene pa premaknjena, oziroma odstranjena obeležja. '''Kozjaški trikotnik''' Na odseku poti XIV. divizije od gradu Lindek do Jurka je od postavitve do danes izginilo šest obeležij, sedmemu, Tomšičevi brigadi na gradu Lindek, pa grozi, da bo skupaj z razvalinami gradu zgrmelo v dolino. Pred dvema letoma smo imeli v Celju sestanek na to temo, vendar se zadeva ni premaknila niti za ped. Izginila so naslednja obeležja: preboju divizije pri Senegaškem mlinu, trem padlim borcem Tomšičeve brigade na Basališču, borbam XIV. divizije za posest Paškega Kozjaka pri Svetem Joštu, padlima borcema XIV. divizije ob cesti proti Strgarju, padlima partizanoma XIV. divizije ob planinskem domu, padlemu borcu XIV. divizije pri kmetiji Jurk. Slika 2: Odstranjeni spomenik pri Senegaškem mlinu. Foto Zdovc '''Zaplaninski trikotnik''' Na 248. strani knjige Ivana Vidalija ''Kamniško-zasavski odred'' je zapis o razbitju 1. bataljona na Zaplanini in tragičnem padcu enaintridesetih borcev, skupaj s poveljnikom Francem Bratunom – Jelenom. Podoben zapis o tej tragediji je tudi v delu Rada Zakonjška – Cankarja ''Velika preizkušnja'' (491). Nepojmljivo je, da tem junakom na mestu tragedije ni bilo postavljeno vsaj drobno obeležje. Beli se zavzemajo za vsakega domobranca, mi pa pozabimo kar na cel bataljon partizanskih borcev. S spomeničarjem Tonetom Gržino sva iskala mesto njihovega pokopa. Pokazal nama ga je domačin. Padli borci so bili verjetno prekopani na drugo lokacijo (morda v grobnico na Gorici nad Vranskim), vendar je čudno, da tam na spomeniku niso omenjeni niti z besedo. Slika 3: Mesto pokopa 1. bataljona KZO. Foto Stane Gradišnik Čas neusmiljeno drobi v prah spomine na leta, ko je slovensko ljudstvo položilo prve temeljne kamne slovenske države. Ti kamni so tudi pomniki partizanskega boja, ki vse prepogosto izginjajo v »črnih luknjah«, ki jih pridno širijo zanikovalci vrednot NOB in znanilci zloveščega novega reda. '''Stane Gradišnik''' ===Brežiški pohod=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (36) januar Iz zgodovine NOB poznamo kar nekaj pohodov partizanskih enot, ki so trajno zapisani v spominu: igmanski marš, pohod Štirinajste divizije na Štajersko, vranov let in eden prvih – brežiški pohod. Nemški okupator je 20. oktobra 1941 objavil odlok o izselitvi celotnega slovenskega prebivalstva v Posavju in Posotelju. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je zato na to območje poslalo vse razpoložljive enote. Štajerski bataljon je po napadu na Šoštanj in hudem boju na Čreti prispel k Brinarju v Griže. Po izdatni večerji je komandant Stane 50 svojim borcem razložil namen pohoda na Kozjansko. Tako so Pohorci, Savinjčani in revirci še isti večer odšli na 150 km dolgo pot, polno bridkih izkušenj in nečloveških naporov. Ivo Polančič – Ubo, kurir Štajerskega bataljona, je bil poslan proti Celju. Ko je stopil v slaščičarno Rugo, so v lokal vdrli gestapovci in ga prijeli. Ubo se je iztrgal agentom in zbežal po ulici. Med begom ga je pokosil rafal brzostrelke. Ta mladi mariborski skojevec je bil prva žrtev brežiškega pohoda. Borci Štajerskega bataljona so hodili po desnem bregu Savinje, prišli čez petrovški most na levi breg, zavili nad Levcem proti Joštovemu mlinu ter za Golovcem prečkali glavno cesto Celje–Maribor, zatem so se mimo Ljubečne podali do Bovš, kjer so se utaborili pri kmetu Dobrotinšku. Družino Dobrotinšek z Dobrotina nad Vojnikom je med nemško okupacijo doletela nadvse tragična usoda, saj je življenje izgubilo kar šest njenih članov, vojno sta preživeli samo dve sestri. Čeprav svojih življenj niso žrtvovali za kak komunizem, marveč za svobodo slovenskega naroda, so po slovenski osamosvojitvi Osnovno šolo bratov Dobrotinškov v Vojniku preimenovali v OŠ Vojnik. Prav bi bilo, da bi občina Vojnik šoli vrnila prejšnje ime. Naslednjo noč je domačin Anton Vengust odpeljal bataljon preko Bovš do Dobja (Marija Dobje) pri Dramljah, od tam naprej pa Ludvik Mastnak prek Dramelj na Razbor. Ko so se borci okrog petih zjutraj ustavili pri samotni domačiji Franca Škerlja, so polegli in zaspali ter si hkrati posušili premočeno obleko. Do poldneva je nametlo pol metra snega. Med pripravami za odhod je nekje za Dramljami že začelo pokati … Zaradi izdaje je skoraj vsa Škerljeva družina končala na gestapovskem strelišču v Mariboru. Vasica Sv. Helena v Javorju čepi na visokem hribu nad slivniško dolino. Tu se je našel izdajalec in šel Nemcem naznanit prihod bataljona. Po kolovozih in po celem snegu so lezle proti bataljonu ženske s koši, za njimi pa moški v civilu – preoblečeni gestapovci. Umik, toda kam? Pred njimi je bila čistina, edino tam ni bilo Nemcev. Komandant Stane je dal povelje za umik in bataljon se je pognal po čistini. Bežeče so spremljali rafali. Prvi je padel Angel Besednjak – Don, za njim Peter Šprajc – Jur, pa Lojze Juvan – Jovo in nazadnje še Vinko Čebin – Stevo. Padle partizane so Nemci odpeljali v Slivnico in jih pometali v Graselijev hlev. Bataljon je bil po umiku brez orientacije. K sreči je imel komandant Stane s seboj mali kompas. Zakrit pod odejo je ob svetlobi baterije našel pravo smer. Pot jih je peljala prek Vetrnika nad Kozjem na Bohor, do gozdarske koče Federmaus. Javk ni bilo več, bile so izdane, zato je komandant Stane krenil z bataljonom nazaj v Savinjsko dolino. Kmetje v Golobinjeku, malem naselju pod Planino, so bili veseli prihoda partizanov. Postregli so jim z vsem, kar so premogli, in borci so se počutili pri njih kot doma. Blizu Šmidovega mlina na Marofu se je bataljon spustil v ozko globel do močno naraslega potoka Gračnice. Takrat se je mitraljezcu Gustlu Greifu – Blisku in Mihi Pintarju – Toledu udrl sneg pod nogami. Greifa je pokosil rafal, bataljon pa je izgubil strojnico. Strojnico je nosil Blisk vse iz Hajdine, kjer so jo izkopali, prek Pohorja do napada na Šoštanj, v bojih na Čreti in pri Sv. Heleni, vse do Jurkloštra. Na Hajdini je postavljen pomnik, ki pripoveduje o tem, kako so se oboroževali partizani. Borci Štajerskega bataljona so na več kot 150 km dolgem pohodu v izredno neugodnih vremenskih razmerah pokazali vzdržljivost, ki je bila na meji človeške zmogljivosti. Odkar so odšli iz Savinjske doline, so bili deset dni neprestano na nogah. Skoraj mesec dni se ni nihče preoblekel in sezul čevljev. Noge so imeli otrple od mokrote in ozeblin. Bili so tako lačni, da so jedli vse, kar so našli užitnega, koruzo, zmrznjeno repo, zeljne kocene … Štajerski partizani so na Kozjanskem kljubovali desetkratni in tudi dvajsetkratni nemški premoči, njihov pohod je bil junaško dejanje, podobno kot čez dobri dve leti kalvarija Štirinajste divizije na Kozjanskem. Štajerski bataljon se je preko partizanskega železniškega prehoda in Stanetovega mostu pri Šmarjeti, ki ga je pred leti odnesla povodenj, ter preko Gozdnika vračal na svoj izhodiščni položaj k Brinarju v Griže, kjer se je čez zimo razšel. Komandant Franc Rozman – Stane je odšel od Brinarja med zadnjimi, v noči med 8. in 9. novembrom 1941 je šel poročat glavnemu poveljstvu v Ljubljani. Na Štajersko se je vrnil naslednje leto z II. grupo odredov. Bojna enota se je ob ustanovitvi imenovala Prva štajerska brigada. To je bila prva brigada na slovenskih tleh in tretja v Jugoslaviji. '''Slike''' *Spomenik pri Brinarju v Grižah zaznamuje začetek Brežiškega pohoda. Foto S. Gradišnik *Kraj smrti Iva Polančiča – Uba v Celju. Foto M. Hladnik *Plošča pobitim Dobrotinškovim s Tomaža nad Vojnikom. Foto S. Gradišnik *Plošča pobitim Škerljevim na Razborju nad Dramljami. Foto S. Gradišnik *Spomenik na grobišču borcev 1. Štajerskega bataljona pri sv. Heleni v Javorju pri Šentjurju. Foto Bor Borovski *Plošča na Gračnerjevi hiši v Golobinjeku pri Planini. Foto M. Kermavnar *Kraj smrti Avgusta Greifa – Bliska ob Gračnici pod Mrzlim Poljem. Foto M. Hladnik *Obeležje na mestu skritega orožja pri Hajdini. Foto S. Lepej '''Viri''' *Boris Čižmek – Bor. ''Bitka, kakor življenje dolga: Pričevanja o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev''. Ur. Ivan Križnar in Mira Mihevc. Ljubljana: CZ, 1978. *France Filipič: ''Prvi pohorski partizani''. Maribor: Obzorja, 1965. *Rado Zakonjšek: ''Štajerska 1941''. Ljubljana: Borec, 1980. *Lojze Požun: ''Trbovlje v NOB: 1941–1942''. Trbovlje: OO ZZB NOV, 1986. *Marjan Žnidarič: ''Četrta operativna cona: Pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju''. Ljubljana: ZZB NOB Slovenije in Svobodna misel, 2014. '''Stane Gradišnik''' ===Nasilje že pred vojno=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (35) december {| |[[File:Nikola Hećimović.JPG|thumb|250 px|Nikola Hećimović]] |[[File:Đuro Đaković (1).png|thumb|Đuro Đaković]] |[[File:Proslava v čast 40. obletnice KPJ v Duhu na Ostrem vrhu 1959.jpg|thumb|400 px|Proslava v čast 40. obletnice KPJ v Duhu na Ostrem vrhu 1959]] |} V zbirki partizanskih spomenikov na Geopediji (ta trenutno vsebuje 8400 obeležij) naletimo tudi na nekatera obeležja, ki se nanašajo na čas pred drugo svetovno vojno ali tik po njej. V partizanski zbirki so se znašli, ker se navezujejo na vojni čas in so jih zato brez zadržkov obravnavali med partizanskimi. Posvečeni so bili delavskim štrajkom in komunistični partiji pred vojno, po vojni pa mladinskim delovnim akcijam in prehodu tovarn v delavsko last. Nekoč bomo ta obeležja prestavili v poseben sloj, dotlej pa naj na zemljevidu pričajo o povezanosti narodnoosvobodilnega in socialnorevolucionarnega gibanja. Stojim pred bivšo orožniško postajo na Mariborski 45 v Selnici ob Dravi. Od tod so jugoslovanski orožniki leta 1929 odpeljali na severno državno mejo revolucionarja Đura Đakovića in Nikolo Hećimovića, kjer so ju pokončali »zaradi poskusa bega«. 42-letni Đaković je bil organizacijski sekretar Komunistične partije Jugoslavije, 28-letni Hećimović pa je bil tajnik mednarodne Rdeče pomoči. Obeležje na stavbi je v slabem stanju, pod njim je vsajen zgodnji paradižnik. Na obeležju je plošča z obrisom njunih obrazov, ki se pojavlja kar na treh njima posvečenih obeležjih. Plošča na pročelju nekdanje orožniške postaje v Selnici ob Dravi: <poem> TU STA MED 24. IN 25. 4. 1929 POD HUDIM NASILJEM OROŽNIKOV PREŽIVELA POSLEDNJO NOČ ŽIVLJENJE VODILNA FUNKCIONARJA KPJ ĐURO ĐAKOVIČ IN NIKOLA HEČIMOVIČ. BORCI 3. BATALJONA POHORSKEGA ODREDA SO 9. 9. 1944 RAZOROŽILI POSADKO OKUPATORJEVE OROŽNIŠKE POSTAJE V SELNICI. </poem> 24. aprila 1929 sta dva orožnika iz Zagreba privedla do Šelove kmetije na Velikem Boču nad Selnico (št. 35, 2353 Sv. Duh na Ostrem Vrhu) vklenjena Đakovića in Hečimovića. Tu je stanoval Karel Ledinek, ki je vzdrževal partijske zveze preko meje. Orožnika sta preiskala hišo, da bi našla ilegalno partijsko literaturo, vendar brez uspeha. Jetnika sta odpeljala nazaj v Selnico, kjer so ju na orožniški postaji mučili. Naslednji dan so se ponovno odpravili na Šelovo kmetijo, od tam pa v Šelovo grapo v neposredni bližini državne meje, kjer naj bi pokazala zakopano literaturo. Tu sta ju orožnika ustrelila. Policija je razširila lažno novico, da sta bila ubita pri poskusu pobega čez mejo. Slovenska obeležja revolucionarjema se nahajajo na Šelovi domačiji, na Kormonovi domačiji (Gaj nad Mariborom 23, 2354 Bresternica), kjer sta se ustavila na poti v smrt, v Šelovi grapi in v spominskem parku pri Svetem Duhu na Ostrem Vrhu. Tisto na Šelovi domačiji je skoraj razpadlo, reliefna slika je zabrisana, črke so nečitljive. Tudi spomenik v Šelovi grapi je v slabem stanju. Domačini so mi povedali, da sta pred osamosvojitvijo za obeležja skrbeli teritorialna obramba in JLA. Po novem bi morale bdeti nad njimi krajevne skupnosti oz. občine, ki pa ponekod tega ne počnejo. Časopisi so se razpisali o smrti dveh revolucionarjev na meji, v domačih so objavili uradno policijsko poročilo, v tujih pa so govorili o naklepnem uboju in ogorčeno obsojali šestojanuarsko diktaturo. Zločin je organiziral šef zagrebške policije Janko Bedeković. 28. aprila je avstrijska komisija ugotovila, da sta bila ubita na avstrijski strani meje in potem trupli premeščeni vsako na drug kraj ob potoku na jugoslovanski strani. Mlako krvi na mestu smrti sta orožnika prekrila s suhim listjem. 8. maja so pri obdukciji ugotovili, da sta bila ustreljena od blizu in pred smrtjo mučena. Ubita jugoslovanska revolucionarja so pokopali pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Leta 1949 so posmrtne ostanke Đura Đakovića prenesli v grobnico na Kalemegdanu v Beogradu, posmrtne ostanke Nikole Hećimovića pa v Zagreb. *Slika: Slabo ohranjena plošča na Šelovi domačiji, Veliki Boč 35 *Slika: Pri Kormonovih se je na poti v smrt 24. 4. 1929 ustavil korak vodilnih funkcionarjev KPJ, Đura Đakovića in Nikole Hećimovića. Tu je bila tudi postojanka NOB. *Slika: Spomenik Đakoviću in Hećimoviću v Šelovi grapi je v slabem stanju. *Slika: Spominski park pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu Viri: *Smrt komunističnih kurirjev na meji pojasnjena. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0YXB18J1 ''Jutro'' 30. aprila 1929,] str. 6. *[[:w:sr:Ђуро Ђаковић|Đuro Đaković]]. Wikipedija. *[[:w:sr:Никола Хећимовић|Nikola Hećimović]]. Wikipedija. '''Stane Gradišnik''' === Partizanski spomeniki v vojašnicah === GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (34) november Zdaj ko je na Geopediji vrisanih že več kot 8500 partizanskih obeležij in si spomeničarji upamo predvidevati, da se počasi bližamo celoti, si lahko privoščimo kako drobno analizo in statistiko. V sodelovanju z MORS-om smo Daniel Divjak, Miloš Kermavnar in podpisani pregledali obeležja po slovenskih vojašnicah. Izkusili smo, da do njih ni mogoče kar tako, ponekod vstop v vojašnico sploh ni bil mogoč in so posnetke spomenikov na našo prošnjo poslali sami. Druga izkušnja zadeva preimenovanje vojašnic po letu 1991. Pred tem so nosile ime tega ali onega partizanskega heroja, po preimenovalni ihti pa se imenujejo po tem ali onem osamosvojitelju. Kipom herojev, po katerih so se vojašnice imenovale in so stali kje znotraj ograje, so našli kako drugo mesto ali pa so preprosto izginili. Veliko vojašnic danes ni več, propadle so tudi nekdanje karavle ob meji, ali pa so spremenile namembnost. Če smo prav prešteli, je bilo nekoč v vojašnicah 40 partizanskih obeležij. Danes jih je le še ducat. Dvanajst vojašniških spomenikov je ostalo na mestu tudi potem, ko vojašnic tam ni bilo več, ali pa so jih premaknili na kako primernejše mesto. Šestnajst obeležij je na spomeniškem zemljevidu označenih z zeleno zvezdico, kar pomeni, da spomenika tam ni več. Večinoma so to spomeniki s terena, kjer vojašnic ni več, štirje pa so bili odstranjeni iz delujočih vojašnic. V celotni zbirki slovenskih partizanskih spomenikov je zelenih zvezdic za odstranjene ali premaknjene spomenike 526 ali 6 %. V vojašnicah je delež odstranitev nesorazmerno večji, kar 40 %! Kot da bi se Slovenska vojska želela znebiti nevšečne partizanske dediščine. Kot da nima s partizani nič. Alergija na partizanstvo spominja na tisto, ki jo je opaziti v gorah. Tudi tam je bilo vandaliziranje partizanskih obeležij pogostejše kot drugje (nasilno je bila poškodovana ena četrtina plošč). Oboje, gore in vojska, so simbolni nacionalni prostor, na obeh mestih so se rivalske politike prerivale za prevlado in ga poskušale uzurpirati. Po spletu okoliščin so se ohranili vojašniški kipi ali plošče narodnih herojev Staneta Žagarja v Kranju, Milana Majcna in Tita v Novem mestu, trije celjski kipi (Slavko Šlander, Franc Rozman – Stane, Jože Menih – Rajko Knap), Andrej Žvan – Boris na Bohinjski Beli, Titov kip in Slava Klavora v Mariboru, Franc Leskošek – Luka na Viču pri Dravogradu, Jože Gregorčič v Škofji Loki in Tonček Dežman v Radovljici. Niso pa imeli te sreče še en Šlandrov kip v Celju, Dušan Kveder na Ptuju, Boris Kidrič v Šentvidu v Ljubljani, Ljubo Šercer v Ljubljani, Mirko Bračič v Ribnici, Franc Pasterk v karavli pri mejnem prehodu Reht in dvoje Titovih doprsnih kipov (Frančiška Smerduja in Borisa Kalina) v karavli na Ljubelju. Težko bi rekli, da so nekateri partizanski heroji šli zgodovinskim revizionistom na živce bolj kot drugi, na živce jim je šlo partizanstvo v celoti. Do odstranitev ni prišlo zaradi napak, ki bi jih očitali herojem, ampak zaradi neustavljive gorečnosti nekaterih komandirjev in ministrov. Celopostavni bronasti kipi so težka reč in pričakovali bi, da bodo obtičali, kamor so jih postavili. Pa ravno te najraje premikajo. Dvoje kipov iz Centra za obrambno usposabljanje v Poljčah pri Begunjah (Partizanska družina Božidarja Pengova in Bombaš Vanje Radauša) so leta 2022 skupaj s tistimi z Brda pri Kranju umaknili v vojaški muzej v Pivki. Po dve leti trajajočih počitnicah v Pivki se bosta menda vrnila v Poljče. No, sicer nista od rojstva v Poljčah: eden je sem prišel izpred konjušnice na Brdu, drugi pa iz Vile Bled. Kaj si spomeničarski aktivist mislim o selitvah? Žalostno je, da se kiparskih mojstrovin otepajo, namesto da bi se pulili zanje. Po drugi svetovni vojni so lokalni muzeji običajno vsaj posamezno sobo posvetili NOB. Danes so NOB-razstave in NOB-zbirke v njih redke. Kako pa je v specializiranih vojaških muzejih? Čeprav je bila druga svetovna za Slovence veliko usodnejša od prve in bi brez partizanov Slovenije v današnjem obsegu ne bilo, so partizanski eksponati v Parku vojaške zgodovine v Pivki in v Vojaškem muzeju Tabor v Lokvi pri Sežani v manjšini, Vojni muzej Logatec in Vojaški muzej Slovenske vojske v mariborski kadetnici pa v svoji spletni predstavitvi druge svetovne vojne ali partizanov sploh ne omenjata. Če povzamem: partizanska spomeniška dediščina je v slovenski vojski po letu 1991 doživljala potlačenje in izbris, ki sta po obsegu morda primerljiva le še s preimenovanjem šol in z izključevanjem NOB iz šolske snovi. Odstranjevanje spomenikov je kulturni vandalizem, ki se ga tisti, ki so ga zagrešili, po tihem sramujejo. Svojih nespodobnih početij ne dokumentirajo in ne razglašajo, zato je sled za odstranjenimi obeležji marsikje zbledela. Javni servisi, inštitucije in organizacije, kot so Zavodi za varstvo kulturne dediščine, policija, sodstvo …, nimajo volje in moči, da bi jih raziskali (izjema so posamezni medijsko odmevni primeri, npr. tisti z Brda), zato moramo izginotja namesto njih na svojo pest evidentirati in kartirati zavzeti upokojeni prostovoljci. '''Miran Hladnik''' '''Slike''' *Vanja Radauš: Bombaš, Poljče, trenutno v Pivki, foto M. Hladnik *»Obdelani« Tito neznanega kiparja, Maribor, foto I. Smiljanić *Stane Žagar, Kranj, foto M. Hladnik *Slavko Šlander, Celje, foto U. Ferlež *Franc Rozman – Stane, Celje, foto U. Ferlež *Jože Menih – Rajko Knap, Celje, foto U. Ferlež *Andrej Žvan – Boris, Bohinjska Bela, foto M. Hladnik *Pohorski partizani, Slovenska Bistrica, foto Slovenska vojska *Tone Svetina: skulptura na Rudnem Polju, foto M. Hladnik ===Spopad na Lipniški planini=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (33) oktober Do spopada na Lipniški planini med Nemci in Selško četo je prišlo 9. septembra 1942. V bitki in kmalu po njej je padlo 28 partizanov. Junija 1942 je Heinrich Himmler, državni vodja SS in načelnik nemške policije, ukazal operacijo Enzian za uničenje odporniškega gibanja na Gorenjskem. 10. avgusta so začeli z ofenzivo proti nekaj sto partizanom. Najpomembnejša med nemškimi enotami je bila motorizirani 18. policijski polk gorskih lovcev z okoli 3500 možmi, izurjenimi za boj na Kavkazu, opremljen s topovi in lahkimi oklepniki. Selška četa je konec avgusta in v začetku septembra delovala v Železnikih, Podnartu, Kropi, Lipnici in Podlonku. V Soteski v Bohinju so požgali žago in deske za Nemčijo. 9. septembra 1942 zjutraj je okrog 60 borcev Selške čete 2. grupe odredov in štaba 1. grupe odredov pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča, ki je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, zapustilo taborišče na Pašnem vrhu pod Ratitovcem in se pred močnimi nemškimi enotami, ki so se v drugem valu ofenzive približevale po Selški dolini, umaknilo v gozdove Jelovice. Vodil jih je Mirko Ambrožič, čelno patruljo spredaj pa komandir čete Polde Ravnihar. Na sredini kolone sta bila komandant štaba Jože Gregorčič – Gorenjc in politični komisar Lojze Kebe – Štefan, ki sta bila med organizatorji boja proti okupatorju; Gregorčič je bil španski borec in je poveljeval v dražgoški bitki. Ob desetih so se približali Lipniški planini, kjer jih je v gozdu čakala močna nemška zaseda. Nemci so z brzostrelkami napadli zadnje partizane v koloni. Partizani so bežali proti Kravjemu potoku, v globeli so se zaradi hudega ognja obrnili in se prebijali proti Lipniški planini. Redek smrekov gozd jim ni nudil zavetja. Komandant Gregorčič je bil ranjen v stegno, mitraljezec Tone Benedičič, komandir Polde in sedemnajstletni kurir Janez Lušina – Mali iz Dražgoš so ga skrili v odvodni jarek in pokrili z dračjem in praprotjo. Nekaj partizanov se je združilo na kamnitem griču nad planino in sledilo Lušini, ki je kot pastir poznal Jelovico, v Dražgoško goro. Najmlajša med padlimi sta bila 17-letnika šiviljska pomočnica iz Krope Frančiška Pogačnik in kranjski gimnazijec Stanislav Pesjak; Stanislav je padel po treh dneh, ko je šel s soborci iskat Gregorčiča. Študenta Sava Osredkar in Mirko Šušteršič sta umrla pri Mošenjski planini; našli so ju po mesecu dni in ju tam začasno pokopali. Padel je tudi Savov brat dvojček Radko; njun tretji brat Milan je v Ljubljani vodil ilegalni radio Kričač. Janez Branc – Gošar s Hrušice se je pred smrtjo na Lipniški planini izognil streljanju talcev na Hrušici, graver Karel Perdih – Žar pa se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici. Med padlimi je bil mizarski pomočnik Peter Pogačnik – Skala iz Zaloš. Padla sta še dva njegova brata: Jože kot talec v Poljanski dolini, Janez pa na planini Golobar. Bratoma Janku in Leopoldu Ravniharju s Križne Gore so svojci v bližini postavili posebno ploščo; v partizanih sta padla še dva brata Ravnihar. Najstarejša med padlimi je bila 53-letna vdova Frančiška Staroverski – Špela iz Krope, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko. Hčer Francko so ujeli in zaprli v Begunjah, a jo zaradi mladosti kmalu izpustili. Spet je šla med partizane, spet so jo ujeli in odpeljali v Begunje, od koder je pobegnila in šla tretjič k partizanom. Valentina so januarja 1944 ustrelili orožniki v Kamni Gorici. Marta Tavčar – Rija iz Most pri Žirovnici je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala. 18 partizanov se je rešilo, 12 so jih ujeli in deset deportirali v koncentracijska taborišča, dva pa prisilno vpoklicali v nemško vojsko. Ujeti partizani so morali z Nemci iskati ranjence. Mrtve so znosili na planino, jim umili obraze in jih fotografirali. Gestapo je na velikih letakih objavil, da je bil banditski glavar Gorenjske Jože Gregorčič ustreljen. Pozneje so ujeti pričali, da se je najbrž ustrelil sam. Mrtve so več dni pustili ležati na soncu, šele potem so jih vaščani smeli pokopati. Posmrtne ostanke padlih na Mošenjski in Lipniški planini ter na drugih krajih po Jelovici so septembra 1949 odkopali, prepeljali v Radovljico in jih s soglasjem svojcev pokopali v skupni grob med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor; med njimi tudi neidentificirana trupla. V grobišču je tudi tretji brat Osredkarjevih, Jože oz. Ive – Stipe (1915), ki je padel avgusta 1942 pod Blegošem. V grobnico sredi grajskega parka, ob spomenik, ki ga je oblikoval arhitekt Edo Ravnikar, so jih položili leta 1960. Viri * [[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]]. Wikipedija. * [[:w:Jože Gregorčič|Jože Gregorčič]]. Wikipedija * Spomenik na Lipniški planini. Geopedija. * Ciril Zupanc: Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941–1943. ''Loški razgledi'' 22/1 (1975). * Janez Lušina – Mali: Težki dnevi borcev Selške čete. ''Loški razgledi'' 11/1 (1964). {| |[[File:Na Jelovici zajeti, mučeni in pobiti partizani (1).jpg|thumb|Mrtvi partizan na Lipniški planini]] |[[File:Partizanski spomenik na Lipniški planini 01.jpg|thumb|Spomenik na Lipniški planini]] |[[File:Partizanski spomenik na Lipniški planini 03.jpg|thumb|Spomenik na Lipniški planini]] |} '''Miran Hladnik''' ===Spopad na Mošenjski planini=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (32) september {| |[[File:Partizanski spomenik na Mošenjski planini.jpg|thumb|Spomenik na Mošenjski planini]] |[[File:Mošenjska planina, 1946, grob 14 partizanov.jpg|thumb|Grob partizanov na Mošenjski planini leta 1946]] |} Na gorenjski planoti Jelovici, ki se razprostira v trikotniku med Savo Bohinjko in Savo pod Radovljico, je raztresenih blizu 50 partizanskih obeležij, več skupaj jih je v Dražgošah in okrog Vodiške planine. Lepo je vedeti, da nobeno ni bilo uničeno. Med jeloviške spomenike bi lahko prišteli še grobnico v Grajskem parku v Radovljici, kamor so po vojni prekopali partizane Cankarjevega bataljona in iz drugih enot, padle na Jelovici. O partizanščini na Jelovici govori vrsta knjig in člankov, npr. ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' Ivana Jana; drugi pisci so Ivan Križnar, Marijan Masterl, Franc Konobelj, Bogdan Osolnik idr. Med jeloviškimi obeležji imata posebno mesto spomenika na Mošenjski in na Lipniški planini, ki spominjata na dve bitki Cankarjevega bataljona leta 1942, ki sta se končali s številnimi partizanskimi žrtvami. Revizionistični "domoljubni" zgodovinarji žrtve spopada na Mošenjski planini 13. januarja prištevajo kar k dražgoški bitki nekaj dni prej, da bi izenačili padle na slovenski in na nemški strani in tako zmanjšali njen pomen ter jo prikazali kot partizanski poraz. Po bitki v Dražgošah sta se 12. januarja 1942 dva voda Cankarjevega bataljona, Bičkov in Pečnikov, skupaj okoli 40 borcev, z ženskami in otroki 60 ljudi, umaknila v kočo na Mošenjski planini na Jelovici. Izbira zatočišča strateško ni bila najboljša, saj je koča stala na čistini sredi gozda. Po izdajstvu jih je naslednjega dne, 13. januarja popoldne, napadlo 50 policistov nemškega smučarskega oddelka. Že prve krogle so prebile lesene stene, kdor je poskusil zbežati, je bil ubit. Ranjenci v kleti koče so zmrzovali, saj je bila temperatura −32°C, zaradi mraza je odpovedalo tudi orožje. Štirje težko ranjeni so prosili tovariše za milostni strel. Henrik Biček, ki je v Dražgošah s skale nad vasjo, ki se danes imenuje po njem, z mitraljezom kosil med napadalci, je bil dvakrat ranjen. Prvič je dobil dva strela v nogo, ko se je skušal prebiti, drugič mu je krogla presekala lobanjo. Ranjenega Henrika, ki je bil še komaj pri zavesti, je pred prebojem iz koče ustrelil njegov brat Franc in tako izpolnil njegovo željo, da nihče od njiju ne bo padel Nemcem živ v roke. Bička sta bila iz primorske družine, ki je pred Italijani pobegnila v Jugoslavijo, Henrik je bil pred vojno nogometaš, Franc pa je bil komandant v več partizanskih enotah in nazadnje tankist. Obstreljevanje je trajalo 13 ur, umrlo je dvanajst partizanov. Najmlajši med padlimi je bil 18-letni čevljarski pomočnik Stanislav Oman iz Hotovlje, najstarejši pa 53-letni kranjski mizar Ivan Kovačič, tako kot številni drugi borci v enoti primorski begunec; njegov sin Janez je padel dva dni prej v Dražgošah. Preživelim je uspelo pobegniti po rovu, ki so ga izkopali skozi dva metra visok sneg do gozda. Prvi preboj, ki ga je vodil Alojz Pečnik, ni uspel, drugi pod poveljstvom Franca Bička v drugo smer med drugo in četrto uro zjutraj pa je bil uspešen. S seboj so vzeli štiri ranjence. Sovražnik, ki ni imel nobene žrtve, je kočo skupaj z mrtvimi zažgal. Po bitki so se borci 2. čete vrnili na planino Kališnik, kjer se je Cankarjev bataljon preoblikoval v manjše partizanske enote. Izdajalca gozdarja Košmrlja so partizani spomladi likvidirali. Napis na spomeniku: <poem> ŠE MRTVI SO JIM BILI V NAPOTO VRGLI SO JIH V GOREČO KOČO 11 BORCEV JE KAKOR ŽRTVENI DAR ZGORELO ZA NAŠO PROSTOST. </poem> '''Miran Hladnik''' *[[:w:Spopad na Mošenjski planini|Spopad na Mošenjski planini]]. Wikipedija. *[[:w:Franc Biček|Franc Biček]]. Wikipedija. ===Anton Rogina – Jager=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (31) avgust V vaški gostilni smo imeli gosta, ki je kelnarici v šali pravil: »Ko spijem, zapiš, ko rabiš, pa zbriš.« Ta dvojna morala je vedno živa, še posebej pri RKC, kadar gre za ponarejanje in brisanje zgodovine. K pisanju te pripovedi me je vzpodbudila oddaja Pričevalci, kjer Vida Dular (»gorska Vida«) govori o svojem očetu domobranskem častniku. Ko se je takoj po koncu vojne vrnil domov v Pameče, so ga »sneli« partizani (verjetno Vojska državne varnosti) in odpeljali v neznano. Gospo Vido sem spoznal pred leti, ko sem iskal sled za izginulim nagrobnikom Franja Dularja, prvoborca iz Mislinjske doline. Potrkal sem pri njej doma, nad pameškim pokopališčem. Prostodušno je priznala, da sva vsak na svojem bregu, o partizanu Franju in o stricu duhovniku v Ribnici na Pohorju, ki je bil Franjev zaščitnik, pa niti besede. Sam sem moral ugotoviti, da so sorodniki nagrobnik, ki so ga Franju postavili soborci, preprosto odstranili in zamenjali z novim, a brez Franjevega imena na njem. O tem sem obvestil KO ZB Dravograd in upam, da je ploščica s Franjevim imenom že na pokopališkem zidu. Podobno oteženo je bilo iskanje spominskega kamna organizatorja upora proti okupatorju pod domačijo Močivnik nad slovenjegraškim Podgorjem Toneta Rogine – Jagra. Dobil sem občutek, da je to tabu tema, v katero ne gre drezati. Jagrov spomenik iz granita je sestavni del Spominskega parka Razbor. Stoji v bližini kmetije Vinka Lenarta (p. d. pri Močivniku), kjer je 13. aprila 1945 padel. Anton Rogina – Jager, pred vojno gostilničar, je bil član okrožnega odbora OF Dravograd. Deloval je v obveščevalnem centru, ki je bil nekaj časa v bunkerju pri Močivnikovi domačiji. Podgorje z okolico je bilo pomembno partizansko področje. Ob razsulu stare Jugoslavije je Tone Rogina iz Podgorja zbral precej orožja in streliva ter ga shranil. To orožje so leta 1941 aktivisti odnesli na Pohorje. Ohranjen je nemški dokument, ki pravi, da so partizani 1. oktobra 1941 pri Podgorju streljali na orožniško patruljo. V Novakovem gozdu je bila od septembra 1944 do aprila 1945 baza partizanskih obveščevalcev. To je bil nadzemni bunker v gozdnem jarku – opuščeni cesti. Nemci so bazo odkrili. Šef obveščevalne točke Tone Rogina – Jager je tedaj padel (okoliščine smrti niso čisto jasne), drugi partizani, ki so bili tedaj v bazi, pa so se rešili. Policisti so preiskali bunker, pobrali nekaj dokumentov, drugo pa požgali. O tem je pisala Urška Krivec – Vanda iz Sredem pri Podgorju, ki je bila obveščevalka za obveščevalni center E/E četrte operativne cone pod vodstvom Antona Rogine – Jagra. »Gorska Vida« se huduje nad občinarji, češ da ne nosijo vencev do križa na grobišču v Žančanih (Raduše), kjer naj bi bili ostanki bežečih kvizlingov. Menim, da bi bilo priznanje tega grobišča za spomenik državnega pomena velika napaka. V njem leži množica krvavorokih izmečkov z vseh koncev Balkana. Naj jih objokuje, kdor hoče, mi jih ne smemo enačiti z ostalimi obeležji naše zgodovine. Tako kot se partizanska obeležja počasi in po tihem selijo s terena v muzejske depoje in se v muzejih ukinja obdobje druge svetovne vojne, izginja tudi socializem, za katerega so se borili naši starši, pa tudi mi. Pravega komunizma nikoli nismo poznali, fašizem in nacizem pa se veselo, skozi prednja in zadnja vrata, vračata nazaj v našo evropsko kulturo. '''Stane Gradišnik''' '''Viri''' *Jože Potočnik: ''Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec'' (1985), 38. *Milan Ževart: ''Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju'' (1962), 220–221. *Marjan Linasi: ''Mežiška dolina in območje Dravograda v viharnih letih 1941-1945'' (2019), 428. '''Slike''' *Propadajoči Jagrov spominski kamen pri Podgorju. Foto: Miran Kačič. *Jagrov prekop na pokopališče v Podgorju je takoj po osvoboditvi opravil divizijski verski referent, duhovnik Jože Lampret. Foto Terezija Rogina. ===Priznanja popisovalcem partizanskih spomenikov na Geopedijo=== [[File:Piknik popisovalcev slovenskih partizanskih spomenikov na Geopedijo.jpg|thumb|Piknik popisovalcev slovenskih partizanskih spomenikov na Geopedijo]] Aprila 2024 je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman podpisal 49 posebnih priznanj »za delo pri projektu Partizanski spomeniki na Geopediji in za ohranjanje spominskih obeležij« najbolj zavzetim med prostovoljnimi popisovalci, tajnica Tina Masnec pa jih je razposlala področnim organizacijam, da jih ob primernem trenutku podelijo svojim članom. Sodelavci, ki niso člani ZB, so lepo oblikovana priznanja dobili po pošti, nagrajenci iz »trdega jedra« popisovalcev pa smo si jih vzajemno izročili kar na spomeničarskem pikniku na Srednji Dobravi pri Kropi. Priznanja so bila podeljena v času, ko je zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji po enajstih letih dela presegla število 8000. Spodbujajo nas, da kartiramo še preostale spomenike, zlasti družinske nagrobnike na pokopališčih in obeležja Slovencem v tujini. Dela nam ne bo zmanjkalo: zapise v zbirki slogovno in jezikovno čistimo, dopolnjujemo z literaturo, raziskujemo usode mrtvih, vnašamo spomenike v enciklopedične opise krajev in osebnosti, vedno bolj se povezujemo tudi mednarodno. ===Po Slovenskih goricah=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (30) julij {| |[[File:Spomenik Lauferjevim v Spodnjem Dupleku, ki so jih Nemci postrelili aprila 1945.jpg|thumb|450 px|Spomenik Kukovičevim v Spodnjem Dupleku]] |[[File:Dve kolesarski turi po Slovenskih goricah.jpg|thumb|400 px|Zemljevid dveh kolesarskih poti od spomenika do spomenika v Slovenskih goricah]] |} Popisovalce partizanskih spomenikov bodejo v oči modre zvezdice na zemljevidu, ki označujejo obeležja, vnesena po literaturi, ki jih ni obiskal še nihče iz ekipe in zato manjkajo njihove fotografije, besedilo, opis ali vse skupaj, lahko pa spomenika celo ni več tam. Svoje izlete zato načrtujemo na področja takih »modrih spomeniških lis«. V tem trenutku sta med 8364 doslej evidentiranimi obeležji 502 neobiskana (6 %), zlasti v zaledju Trsta in Gorice, pod Novim mestom, na severu avstrijske Koroške, na vzhodnem robu Pohorja in v Slovenskih goricah. Iz teh krajev nimamo popisovalcev, zato moramo tja drugi. Z ženo sva se tokrat odpravila na Dravsko polje in v Slovenske gorice. Vzelo nama je dva dni, prekolesarila sva skupaj 90 kilometrov (ja, z električnim biciklom gre res lažje), prestopila sva meje devetih občin (Miklavž na Dravskem polju, Starše, Duplek, Ptuj, Destrnik, Trnovska vas, Dornava, Juršinci, Sveti Andraž v Slovenskih goricah), prespala sva v obcestni gostilni Čelan v Slovenji vasi. Lepo vreme, lepi kraji, prijazni ljudje. Med vasmi so nove kolesarske poti, pokrajina je posejana s sveže zgrajenimi modernimi hišami, na terasah so sedežne garniture iz ratana, vrtove prečesavajo robotske kosilnice, le še sem in tja je mogoče najti kako staro leseno stavbo, ometano z mešanico ilovice in slame. Povsod informacijske table in smerokazi, dežela je pripravljena na prihod turistov. Tod prebivajo veseli in družabni ljudje, ki z bolj ali manj domiselno okrašenimi mlaji pred domovi praznujejo svoje okrogle obletnice. Na poti sva naletela na abrahamsko žurko, na poroko in na sveto obhajilo, druženje se je dogajalo v kulturnih in gasilskih domovih, gostilnah in cerkvah. Zdi se, da tukajšnjo skupnost najbolj povezuje in obvladuje prav cerkev. Ker je bilo toplo, so se gospodinje ali obiskovalke po farovškem vrtu v Zgornji Koreni sprehajale kar v kopalkah. Pot sem okvirno začrtal že doma, na terenu pa se človek orientira z mobijem. Geopedija, kjer so vrisani spomeniki, je na telefonu nerodna, pomagati si je treba še z drugimi aplikacijami, najbolj sem navajen na Alpine Quest in na Locus Maps, tudi zemljevid na papirju pride v poštev. Za vsak slučaj sva slikala tudi spomenike, ki so na zemljevidu označeni z rdečo zvezdico in so torej že popisani, saj dodatna boljša fotografija ne škoduje, pa še spremembe dokumentiraš tako, ki so se zgodile od zadnjega obiska. Spomeniki sploh niso pri miru, z njimi se ves čas nekaj dogaja: obnavljajo jih in prestavljajo, včasih pa katerega tudi zmanjka. Ob prenovi jih snamejo s pročelij, vrnitev na fasado po končanih delih pa ni samoumevna; poizvedeti bo npr. treba, kakšna bo usoda plošče sedmim padlim, ki je bila do trenutne prenove na fasadi osnovne šole v Spodnjem Dupleku. V splošnem so spomeniki tu lepo vzdrževani, tako kot drugod po Sloveniji. Za razliko od drugih koncev Slovenije na pokopališčih redko najdeš družinski nagrobnik, na katerem bi pisalo, da je nekdo padel v partizanih ali umrl v taborišču, je pa več imen padlih mobilizirancev v nemško vojsko; na celotnem slovenskem ozemlju je bilo takih več kot 10.000. V Trnovski vasi so zapisali, da so padli v »nemški armadi«, kot da bi se to slišalo bolj ugledno. V gozdu vzhodno od Miklavža sva pordečila štiri obeležja: dve zemljanki in dva spomenika, en pomotoma podvojeni vpis pa je šel v smeti. Obeležja so bila k sreči ob sprehajalnih poteh in sva jih hitro našla, sicer zna biti iskanje spomenikov v gozdu zamudno. Spomenik trem pobitim z Lauferjeve kmetije v Spodnjem Dupleku sem neuspešno iskal že pred leti. Pod do njega je zapirala ograja okrog neobljudene hiše in pes, ki je grdo lajal. Zdaj sva pristopila s spodnje strani. Po državnem registru kulturne dediščine bi moral stati ob potoku južno od gozdne ceste. Ker je smerokaz na bukvi usmerjal v nasprotno stran, sva se odločila pri bližnji hiši povprašati, kam je treba. Gospa ni vedela nič o kakem spomeniku. Štiriletnega vnuka je vprašala, če on kaj ve o njem, medtem ko je stari ata v bližini gledal v tla in molčal. Situacija naju je spomnila na Tuhinjsko dolino, kjer se je gospodar ob podobnem poizvedovanju sprenevedavo čudil in odkimaval z glavo, dokler ni njegov sin vzkliknil: »Ata, saj to je spomenik na koncu naše njive.« Na hitro sva se poslovila z obljubo, da jim bova midva povedala za spomenik za njihovo ograjo, ko ga najdeva. Puščica je kazala v pravo smer. Po 50 metrih je potka pripeljala do obeležja s pretresljivo zgodbo iz zadnjih dni vojne leta 1945 v preprostem jeziku: »Tukaj smo Žalostno smrt mi storili. / Nemški gestapovci so nas ustrelili / Bili smo dobri in zvesti / slovenci ta le naš greh je / bil strašen pret Nemci.« Kako bedno: mož je ovadil nacistom svojce zaradi pomoči partizanom! Ti so mučili in ustrelili mamo Antonijo Laufer, hčerko Roziko Laufer, poročeno Kukovič, ter petnajstletnega fanta Franca Klinarja, ki so ga Lauferjevi sprejeli pod streho. Oznaka spomenika na državnem zemljevidu se je izkazala napačna. Napake (ki jih ni malo) sem sporočal Ministrstvu za kulturo, kjer se Register nahaja, ker pa popravkov niso vnašali, sem s tem prenehal. Jim pač ni bilo mar. V zbirki kulturne dediščine imajo le 2700 partizanskih spomenikov od več kot 8000, pa še ti so jim odveč, v kulturni dediščini cenijo samo kapelice in kozolce. K sreči je odslej lokacija spomenika v Spodnjem Dupleku natančno zabeležena na Geopediji, s koordinatami, parcelno številko, opisom poti in s tole popisovalsko izkušnjo. V načrtu je že novo spomeniško kolesarjenje. Če naju ne prehiti kdo od zavzetih tovarišev. '''Miran Hladnik''' ===Spotikavci=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (29) junij [[File:Stolperstein Via Matija Gubec 10 (Doberdò del Lago).jpg|thumb|left|Spotikavec na Ulici Matije Gubca v Doberdobu, Italija]] Pri partizanskih spomenikih nas običajno skrbi njihovo propadanje in vandaliziranje, manj pa se zavedamo, da se obeležja pojavljajo tudi na novo in da jih je v splošnem vedno več. K naraščanju antifašističnih obeležij po Evropi veliko prispeva projekt umetnika [[:w:de:Gunter Demnig|Gunterja Demniga]] iz Berlina, ki od leta 1992 v tlak pred hišami, od koder so ljudi, zlasti Žide, odpeljali v koncentracijska taborišča, vgrajuje spominske kocke velikosti 10 x 10 x 10 cm z medeninasto lično stranjo, kamor so vklesani podatki vsake posamezne žrtve. Poimenoval jih je ''Stolpersteine'', čemur v slovenščini ustreza izraz spotikavci oz. tlakovci spomina. Ker so poravnani z nivojem tlaka, se obnje fizično sicer ni mogoče spotakniti, spotakniti nas želijo le na naših vsakdanjih potih s spominom in opominom na grozote nacizma. Doslej jih je s sodelavci vgradil po 31 evropskih državah že 100.000, od tega na Slovenskem in v slovenščini v zamejskem prostoru okrog osemdeset. Prvi slovenski spotikavci so bili vgrajeni v Mariboru leta 2012, v Ljubljani leta 2018, obakrat ob podpori in prisotnosti predsednika republike, obstajajo tudi v Lendavi, Murski Soboti, Trstu, Gorici, Gradcu in Celovcu ter po krajih okrog teh mest. Na Slovenskem so evidentirali 558 žrtev holokavsta, to so bili domači Židje ali pa Židje, ki so k nam pribežali med vojno v upanju, da bodo tu ušli preganjalcem. Pa niso. Večinoma so jih polovili in pomorili v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, med njimi 69 otrok. Ni mogoče razumeti, da izraelski sorodniki žrtev danes podobno morijo palestinske otroki v Gazi! Na Geopedijin zemljevid vpišemo spotikavce takoj, ko izvemo zanje. Prve sezname je posredoval Vuk Ćosić, sicer pa izvemo zanje iz nemške Wikipedije, kjer so izčrpno predstavljeni in poslikani. Stika z ljudmi, ki jih postavljajo, še nismo uspeli vzpostaviti. Njihove izkušnje bi lahko olajšale birokratske ovire, na katere naletimo pri umeščanju novih obeležij v prostor. Po velikosti na spotikavce spominjajo okrogli kovinski stebrički z ovalno prirezano napisno stranico na Poti spominov in tovarištva, ki pa večinoma niso neposredno povezani z NOB. Oboji so lep zgled za obeleževanje druge svetovne vojne tam, kjer za kak večji spomenik ni prostora, denarja ali interesa. V koncentracijskih in delovnih taboriščih ter v izgnanstvu je umrlo 11.000 Slovencev, ki so jih tja zaprli zato, ker so bili izobraženci, duhovniki, komunisti, homoseksualci, Cigani, partizani ali sorodniki in simpatizerji partizanov. Obeležje, podobno Demnigovim spotikavcem, bi zaslužil vsak od njih. Z Miro sva poslikala spotikavce v italijanskem Doberdobu, Mirnu, Poljanah, Palčišah ..., posvečene Jožefu Bonetiju, Mariu Pahorju, Brunu Šuligoju, Jožefu Ferfolji, Stanku Devetaku, očetu in sinu Rudolfu Lavrenčiču ... Prenekaterega v Furlaniji - Julijski krajini bo treba še obiskati in fotografirati. Na nekaterih zemljevidih na mobiju so že vrisani, kar močno poenostavi njihovo iskanje. Pred meseci smo imeli obisk iz ZDA. Ko je beseda nanesla na koncentracijska taborišča in sem povedal, da je bil v Dachauu moj stari oče, družina ženinega očeta pa je bila skupaj z drugimi vaščani med vojno v Nemčiji na prisilnem delu, so se sicer izobraženi obiskovalci začudili. Doslej so menili, da so bila nacistična koncentracijska taborišča samo za Jude. Tudi zaradi take nevednosti je treba po pločnikih nasejati še mnogo slovenskih spotikavcev. Preden nas ne prehiti naslednja vojna. {| | [[File:Stolperstein für Anton Terčon (Ceroglie dell`Ermadda-Cerovije).jpg|thumb|Anton Terčon, Cerovlje]] | [[File:Stolperstein für Jozef Ferfolja (Doberdo del Lago).jpg|thumb|Jožef Ferfolja, Doberdob]] | [[File:Stolpersteine- Spotikavci, Ljubljana, Slovenia.jpg|thumb|Ljubljanski spotikavci]] | [[File:Stolpersteine in Maribor (Maribor).jpg|thumb|Mariborski spotikavci]] |} *[[:w:Tlakovec spomina|Tlakovec spomina]]. Wikipedija. *[[:c:Category:Stolpersteine in Slovenia|Category:Stolpersteine in Slovenia]]. Wikimedia Commons. *[[:c:Category:Stolpersteine in the former province of Gorizia|Category:Stolpersteine in the former province of Gorizia]]. Wikimedia Commons. '''Miran Hladnik''' ===Tam je hišica, hiš'ca iz lesa, tam je tekla moja zibelka=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (28) maj Tokratna tema so spominske plošče na razpadajočih hišah treh pomembnih partizanov, Vere Šlander, Miška Kranjca in Borisa Kidriča. Partizani so predstavljeni z golimi enciklopedičnimi dejstvi, plošče na objektih, ki so zapisani propadu, pa s fotografijami brez komentarja: odgovornim v opomin, vsem drugim pa za spomin. '''Vera Šlander – Lojzka''' je bila leta 1838 sprejeta v okrajni komite SKOJ (zveze komunistične mladine Jugoslavije) Celje. Jeseni 1940 se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in bila sprejeta v KPS (Komunistično partijo Slovenije). Septembra 1941 je bila poslana na Štajersko, kjer je organizirala narodnoosvobodilni boj. Stalno zasledovana od okupatorja je v Mariboru vztrajala do januarja 1942, nato pa je delala pri pokrajinskem komiteju KPS za severno Slovenijo, v zasavskih rudarskih revirjih, Savinjski dolini in na Moravškem, ter v partizanskih enotah 2. grupe odredov, oziroma v 4. operativni coni. Leta 1943 je vzpostavila trdne temelje za razmah štajerske mladinske organizacije. Padla je sredi priprav za ustanovitev pokrajinskega poverjeništva SKOJ za Štajersko ob preboju sovražnikovega obroča pod Tolstim vrhom na Dobroveljski planoti. Pokopana je v grobnici borcev v Celju. {| |Spominska plošča na rojstni hiši Vere Šlander |[[File:Vera Šlander.jpg|thumb|200 px|Vera Šlander, Wikimedia Commons]] |Rojstna hiša Vere Šlander, Latkova vas 163 |} '''Miško Kranjec''' se je po maturi leta 1930 odločil za študij slavistike, a ga je leta 1934 opustil, ker se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu. Jeseni 1938 je uspešno kandidiral za poslanca na listi združene opozicije. Zanj so agitirali člani in simpatizerji komunistične partije, nekateri izobraženci in levo usmerjeni študentje. Bil je med organizatorji odpora proti okupatorju in član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Prekmurje. Ko ni več mogel ilegalno delovati, je oktobra 1944 odšel v partizane v Savinjsko dolino, od tam pa na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Po vojni je bil trikrat izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev, od leta 1945 je bil direktor Cankarjeve založbe ter Slovenskega knjižnega zavoda in od leta 1953 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je edini slovenski umetnik, ki je za svoje delo prejel kar tri Prešernove nagrade. {| |Izginula plošča na Kranjčevi zidanici v Lendavskih Goricah |[[File:Miško Kranjec (2).jpg|thumb|200 px|Miško Kranjec, Wikimedia Commons]] |Propadajoča Kranjčeva zidanica v Lendavskih Goricah |} '''Boris Kidrič''' je bil med ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva aprila 1941 in njen vodja, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 pa eden glavnih organizatorjev slovenskih partizanov in slovenskega upora proti okupaciji nacistične Nemčije in fašistične Italije. Po drugi svetovni vojni je bil skupaj z Edvardom Kardeljem vodilni slovenski politik v komunistični Jugoslaviji. Ponašal se je z nazivom narodnega heroja in s članstvom v SAZU. {| |Spominska plošča na hiši družine Kidrič pri Rogaški Slatini |[[Slika:Boris Kidrič (2).jpg|thumb|200 px|Boris Kidrič, Wikimedia Commons]] |Hiša Kidričevih, Knežec 2, Rogaška Slatina |} '''Stane Gradišnik in Tone Gržina''' ===Spomini na komandanta Efenko=== GEOPEDIJA partizanski spomeniki (27) april [[File:Ivan Kovačič.jpg|thumb|left|Ivan Kovačič – Efenka]] Ivan Kovačič – Efenka iz Podboršta pri Mirni peči je leta 1942 zbral četo soborcev in postal njen komandir. Partizansko ime Efenka je dobil po pištoli FN, s katero je bil oborožen. Fantje so bili nadvse bojeviti, zato so se kmalu vključili v 1. slovenski proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča. Kar štirje od njih so bili pozneje razglašeni za narodne heroje: Kovačič, Jože Boldan – Silni, Martin Kotar – Pilat in Ivan Hrovat. Efenka je postal komandant Tomšičeve brigade in jo je pripravljal za pohod 14. divizije na Štajersko. Predlagal je, da bi se enote posamično prebijale na Pohorje, vendar je komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja njegov predlog zavrnil. Tretji bataljon Tomšičeve brigade je 18. februarja 1944 proti jutru prebil nemški obroč v Spodnjem Doliču. S tem je bila vrzel v nemški zaporni črti za prehod 14. divizije na Pohorje izbojevana in zavarovana. Danilo se je že, toda glavnine ni bilo za štirimi bataljoni, ki so izvršili preboj, od nikoder. Zaskrbljeni komandant Efenka je podporočnika Lovrenčiča poslal nazaj z naročilom, naj se Štirinajsta z ranjenci podviza. Isto je storil tudi politkomisar Šercerjeve Miha Butara – Aleks, ki je poslal h glavnini kurirja Zabukovca. Namesto divizijske kolone je do majorja Efenke prisopihal divizijski kurir in izdavil: »Rudi (Avbelj) je naročil, da morate priti vsi nazaj.« Obraz komandanta Tomšičeve brigade Efenke se je zresnil, nato je iz njegovih ust prišla odločitev: »Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija lahko prebila …« A 14. divizija se je že obrnila proti Graški Gori. Ob sedmih in trideset minut je Efenka lahko odpoklical zasede in ukazal pohod proti Pohorju. Odločitev, da štirje bataljoni odhite 21. februarja čez Mislinjsko dolino proti Graški gori in se tam vključijo v matične brigade, je bila soglasna, a žal prepozna. Podpolkovnik Ivan Kovačič – Efenka je bil 5. februarja 1945 imenovan za komandanta 14. divizije. Zavračal je vsako misel za premestitev divizije na Dolenjsko. Poznal je izkušnje Šlandrove in Zidanškove brigade, ki sta jeseni 1944 odšli na Dolenjsko, vsaka s po petimi bataljoni, vrnili pa sta se po boju z domobranci decembra malodušni, vsaka s komaj za bataljon moštva. S tem je nastala ogromna škoda na Štajerskem, saj bi se tu lahko oblikoval tretji korpus slovenske vojske in bi lahko odigral odločilno vlogo ob koncu vojne na Koroškem. Efenka je med potjo na Koroško izbojeval hude boje na Poljani, na Boroveljskem mostu in drugje, preden je lahko na Gosposvetskem polju ob knežjem kamnu postavil častno stražo borcev Štirinajste divizije. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 27. julija 1953. Nekaj časa je še ostal v Jugoslovanski armadi, nato pa se je s činom polkovnika upokojil. Za dom si je izbral Celje. Umrl je 14. novembra 1963, star komaj 42 let. Pokopali so ga v grobnico narodnih herojev na Šlandrovem trgu (danes Gledališki trg). Pozneje ga je družina prenesla v družinski grob. Četrta osnovna šola v Celju je vse do osamosvojitve ponosno nosila ime narodnega heroja Efenke. Njegov doprsni kip pred šolo je do leta 2012 pričeval o izročilu junakov NOB, ki so ga desni »osamosvojitelji« prodali za navidezno samostojnost republike Slovenije. Posebej radi so se spravljali na narodne heroje, slovenske ljudske junake. Efenkovo ime so odstranili iz imen šol v Celju in v Mirni Peči, odstranili so njegovo [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6562_x1679318.3084221336_y5757614.212739523_s15_b362 spominsko ploščo v Mirni Peči] in [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:1208_x1698607.0349531856_y5819089.196814874_s15_b362 kip v Celju]. Spomin nanj in na prihod Štirinajste divizije v deželo Štajersko pa bosta še naprej ohranjali zvezdici na mestu odstranjenih partizanskih obeležij na Geopedijinem zemljevidu. '''Slike''' *Kip narodnega heroja Ivana Kovačiča – Efenke v Celju, preden so ga leta 2012 ukradli. Arhiv ZB Celje '''Viri''' *Ivan Kovačič – Efenka. ''Enciklopedija Slovenije'' *Franjo Marošek, ''Po Čerenu v XIV. divizijo ''(2015) *Franci Strle, ''Tomšičeva brigada 1, 4'' (1980, 1995) *[[:w:Ivan Kovačič – Efenka|Ivan Kovačič – Efenka]]. Wikipedija '''Stane Gradišnik''' ===Štirinajsta na Paškem Kozjaku=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (25), SB marec 2024 [[File:Jože Boldan Silni.jpg|thumb|left|Jože Boldan – Silni. Wikimedia Commons]] Po vstopu v [[:w:1. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada »Tone Tomšič«|Prvo slovensko narodnoosvobodilno brigado]] oziroma proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča junija leta 1942 se je poročnik Jože Boldan – Silni hrabro boril proti okupatorju in izdajalskim odpadnikom. Že pred tem se je okrog Ambrusa pretepal z belogardisti, ki sta jih vzpodbujala ljubljanska škofija in rimski Duce. Vztrajni »belčki« so že drugič prisegli zvestobo, tokrat velikemu vodji 3. rajha v Berlinu. Sledile so Grčarice, kjer je tekla »modra« plavogardistična kri pripadnikov begunske kraljeve krone, sijoče nekje na zahodu. Povsod po Ljubljanski pokrajini se je Tomšičeva brigada tolkla z domobranci, vse do odhoda na Štajersko v okviru [[:w:14. (slovenska) divizija (NOVJ)|14. divizije]] 6. januarja 1944. Na Kozjanskem je divizija najprej naletela na Nemce, poleg njih pa še na oborožene Kočevarje in vermane, ki so tudi na Štajerskem zvesto služili rabljem, ki so se spravili nad slovensko ljudstvo. Vermani so bili pripadniki Wehrmannschafta, oboroženih enot, ki so na Spodnjem Štajerskem delovali v okviru Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund). V Zagorskih Selih je poročnik Silni prevzel nujno pismo za divizijskega komandanta [[:w:Jože Klanjšek|Jožeta Klanjška – Vasjo]]. Spravil ga je na varno v naprsni žep in s konjem zdirjal do štaba. Rujno zagorsko vino je bilo krivo, da je pismo pozabil oddati. Vrnil se je v štab in prostodušno priznal svojo napako. Prepozno. V štabu 3. grupe odredov je veljalo pravilo, da je treba pijanega partizana takoj aretirati in ustreliti. Poveljniki Efenka, Ris, Miha in Janošik so se ukazu uprli kot en mož, pokorili so se le ukazu za razrešitev vseh Boldanovih funkcij. Po neuspelem preboju na Pohorje februarja 1944 se je del 14. divizije z ranjenci vrnil na Basališče na Paškem Kozjaku. Silni je stopil na štor, da bi bolje videl po okolici. Nenadoma so začele tleskati dumdumke Maunzovih planinskih lovcev (Gebirgsjäger-Bataillon Maunz); Kramaričeva skupina s Silnim na čelu jih je zapodila po grebenu navzdol proti Sv. Joštu. Poročnik Jože Boldan – Silni, ki je bil od prehoda čez Sotlo do Basališča navaden borec, je postal junak dneva. Komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja je stopil k političnemu komisarju Tomšičeve brigade Vladu Mišici – Mihu in mu rekel: »Vzemi Silnega v brigadni štab, da ne bo visel v bataljonu!« S tem je Silnemu tudi uradno priznal prejšnji ugled. Poleg več odlikovanj je Jože Boldan – Silni po vojni prejel tudi red narodnega heroja. Njegov kip stoji ob sedmih drugih v parku narodnih herojev v Kočevju. Včasih se vprašam, ali se zgodovina res ponavlja? Da. Ponavljajo jo tisti, ki prehitro pozabijo katero od njenih prejšnjih lekcij. Rezultati takih pozabljanj so izbruhi nacizma v Ukrajini in genocidne politike Izraela v Palestini, ki bi ji ploskal sam veliki vodja Hitler, predvsem pa podpora, ki jo tem nevarnim vojaškim igram lahkomiselno izkazujeta EU in NATO. '''Stane Gradišnik''' '''Literatura''' * Franci Strle: ''Tomšičeva brigada, 1–4'' (1980–1995). * [[:w:Jože Boldan|Jože Boldan]]. Wikipedija. '''Slike''' *Kip Jožeta Boldana v aleji herojev v Kočevju (kipar Stane Jarm). ZB NOB Kočevje *Nagrobnik Jožeta Boldana v Kočevju. Foto D. Divjak *Spomenik borcem 14. in 17. divizije NOV Jugoslavije na Kozjaku pri Mislinji. Foto J. Vrabič *Spomenik preboju štirih bataljonov 14. divizije v Spodnjem Doliču. Foto J. Vrabič ===Janko Premrl &ndash; Vojko skozi spomenike === ''GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (24), SB februar 2024'' [[File:Janko Premrl-Vojko.jpg|thumb|left|Janko Premrl &ndash; Vojko]] Narodni heroj [[:w:Janko Premrl|Janko Premrl – Vojko]] je bil iz Šembida, sedanjega Podnanosa. Na rojstni hiši je plošča, ki so mu jo postavili krajani v spomin. Rojen v narodnozavedni slovenski družini v Italiji je s ponosom branil svoje korenine, razpečeval slovenske knjige in zagovarjal upor proti fašizmu. Vpoklican je bil v italijansko vojsko kot Giovanni Premoli, med dopustom januarja 1942 pa je dezertiral in odšel med partizane. Postal je Vojko, borec Primorske čete. Nekaj mesecev kasneje so italijanske sile s 700 vojaki napadle 50 partizanov Pivške in Vipavske čete (v slednji je bil tudi Vojko) na Nanosu. Tam sta danes spomenika Vojku in temu boju. Drugi spomenik označuje lokacijo, kjer je njegov vod na cesti od Podnanosa na Nanos razstrelil tovornjak s šestimi italijanskimi vojaki. V povračilo so Italijani požgali vas Podgrič in vas Lozice. Vojko je najbrž zaradi požiganja vasi spremenil taktiko boja, saj so kasnejše akcije povzročale manjše število žrtev na sovražnikovi strani. Konec septembra 1942 so borci postavili mobilno bazo na Brinovem griču. Tam so danes spominska plošča, maketa in repliki kolibe ter zemljanke. Poznane so legende, kako je Vojkova četa presenetila italijanske vojake, jim pobrala vse, kar so sami potrebovali, in jih v spodnjicah pognala nazaj v njihove postojanke (v Trnovskem gozdu, blizu Črnega Vrha nad Idrijo in blizu Idrije). Zadnja Vojkova akcija je bila na poti iz Idrijske Bele proti Podroteji, kjer so postavili zasedo konvoju italijanskih gozdnih miličnikov. V boju je bil smrtno ranjen, na tem mestu je spominska plošča. Soborci so ga odpeljali na varno najprej do Leskovčeve domačije, potem pa v bazni tabor, kjer je umrl. Da sovražnik ne bi dobil njegovega trupla in ga zlorabil v propagandne namene, so ga pokopali na skrivno mesto, kjer je sedaj spomenik. Po vojni so ga najprej prekopali na pokopališče v Podnanosu, čez tri leta pa v grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Po njem je bilo poimenovanih precej ulic po Sloveniji (Ajdovščina, Celje, Cerkno, Divača, Idrija, Izola, Kanal, Lesce, Ljubljana, Lucija, Nova Gorica, Piran, Plave, Postojna, Sežana, Solkan, Tolmin, Velenje, Vipava), vsaj dve osnovni šoli (Koper in Spodnja Idrija), kulturni dom v Podnanosu, planinska koča na Nanosu in vojašnica v Vipavi. V njegov spomin so bili postavljeni še spomenik v Podnanosu, spominska plošča na šoli v Podnanosu, spomenik ob osnovni šoli v Črnem Vrhu nad Idrijo in spomenik v Hlavatyjevem parku v Kopru. Vsa obeležja Vojku so vrisana in opisana na Geopediji, dodatne razlage pa je mogoče prebrati na spletišču [https://www.hikuk.com/v/vojko Hikuk.] '''Besedilo in fotografije Matija Matvoz''' Slike: *Plošča Janku Premrlu – Vojku na rojstni hiši v Podnanosu *Spomenik ob cesti na Nanos, kjer je Vojkov vod uničil italijanski tovornjak *Baza Vojkove čete ne Brinovem griču *Plošča v spomin napada Vojkove enote na hidroelektrarno v Mokraški vasi *Plošča ob cesti iz Idrije v Idrijsko Belo, kjer je bil Vojko smrtno ranjen *Plošča na kraju smrti Janka Premrla – Vojka v taboru na Brinovem griču *Obeležje na kraju prvega pokopa blizu tabora na Brinovem griču *Grobnica narodnih herojev v Ljubljani *Spomenik padlim in Vojku v Podnanosu *Plošča na osnovni šoli v Podnanosu *Vojkov kip v Črnem Vrhu *Vojkov kip v Kopru {| |[[File:Memorial for Janko Premrl Vojko near the Vojko Lodge on the Nanos Plateau.jpg|thumb|Plošča pri Vojkovi koči na Nanosu]] |[[File:Spominska plošča na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen.jpg|thumb|Spominska plošča na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen]] |[[File:Spominska plošča pri Sedeju na Krnicah.jpg|thumb|Spominska plošča pri Sedeju na Krnicah]] |} [[:c:Category:Janko Premrl|Še druge slike v zvezi z Vojkom v Wikimedijini Zbirki]] ===Fant s treh kamnov=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, januar 2024''' To je zgodba o revolucionarju, prvoborcu za lepši, srečnejši in svobodni jutrišnji dan. Franjo Dular (tudi Franc Duler, 1918&ndash;1942) je bil edinec revne, izkoriščane matere Marije, p. d. Emeršičeve, ki je lahko nudila svojemu otroku komaj kaj več kot golo življenje. Bil je bister fant, ki je zgodaj spoznal, da ga revščine lahko reši le znanje. Izučil se je za pleskarskega pomočnika in se lotil privatnega študija na mariborski realni gimnaziji. Napisal je nekaj pesmi, posvečenih domovini, svobodi in materi. Globoko je bil prepričan v poraz nacifašizma. Materi je zaupal, da je na Pohorje prišel španski borec, ki vabi za boj predane ljudi. Pridružil se je komandantu Prve štajerske brigade, oziroma II. grupe odredov, Francu Rozmanu-Stanetu. Postal je borec Pohorskega bataljona. Novembra 1942 je bil v nemški ofenzivi po kratkem in srditem boju na Lepenarci na Pohorju zadet, zajet ter mučen na policijski postaji v Ribnici na Pohorju. Izdal ni ničesar Še istega dne je proti večeru umrl. Njegovo truplo so Nemci vrgli na tla v mrtvašnico, kjer so se nad njim izživljali vermani. Grobar ga je pokopal na spodnjem koncu pokopališča. Leto dni pozneje so borci Pohorskega odreda prijeli vermana, ki je Franju Dularju izbil zlate zobe in ga iznakazil. Dobil je svoje plačilo. Vermani (pripadniki napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju) nikakor niso bili pohlevne ovčke. Kot domobranci so tudi oni zvesto služili Hitlerju, do svojega bridkega konca. Po padcu Pohorskega bataljona na Osankarici je gestapo obiskoval družine in sorodnike pohorskih junakov. Maščevanje nad civilisti je bilo strašno. Franjeva mama je po vrnitvi iz Hitlerjevih uničevalnih taborišč leto za letom obiskovala grob padlega sina na Pohorju. Pot je postajala z leti vse težja, zato so soborci poskrbeli za prekop posmrtnih ostankov z Ribnice na Pohorju na pokopališče v Šentjanžu pri Dravogradu. Godba na pihala je igrala žalostinko, pevski zbor je pel v slovo, pionirji in mladinci so recitirali pesmi upora. Trije govorniki so predstavili njegovo trnovo pot. Ob prekopu so mu postavili lepo spominsko obeležje, ki pa ga danes ni več. Kje je nagrobnik Franja Dularja? Poizvedoval sem v Ribnici na Pohorju, na Lepenarci, kjer je bil smrtno ranjen, pri prijaznem župniku v Dravogradu. Duhovnik v knjigi ni našel zapisa, ker prekop pač ni bil cerkven, usmeril me je v Bukovsko vas k Dularjevim sorodnikom. Tu sem izvedel, da so postavili nov nagrobnik, vendar brez Franjevega imena. Nagrobnik je ob pokopališkem zidu, kamor bi lahko privili še ploščico s Franjevim imenom in priimkom. Živeči sorodniki soglašajo, zato sem pred dvema letoma o tej zadevi obvestil predsednika ZB Dravograd – na potezi smo zdaj mi, borci za vrednote NOB. <b>Stane Gradišnik</b> *Ludvik Pušnik: ''Po poteh spomina: Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd'', 2008. *Mirko Fajdiga: ''Pohorski partizani 1943: Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade'', 1985. *France Filipič: ''Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severovzhodni Sloveniji'', 1979. Slike: *Franjo Dular *Nagrobnik v Ribnici na Pohorju, foto B. Borovski *Nekdanji spomenik v Šentjanžu pri Dravogradu *Spomenik na Lepenarci na Pohorju, foto S. Gradišnik ===Rdeški Karel in Kunejev Ivan=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, december 2023''' <!-- <poem> Tiho od nas ste odšli, tovariši, v noč – brez povratka. V prsih teži me bolest v nemem spominu na vas. Semena zlata čez plan razveli ste v setvah jesenskih, tiho potem ste odšli, niste čakali plodov. (Peter Levec).</poem> --> V težki preizkušnji slovenskega ljudstva je bila Graška Gora s sosednjo Grmado, Razborjem in Uršljo goro zbirno področje Prvega štajerskega bataljona, središče šaleško-mislinjskega okrožja KPS, gora jurišev zmagovite Štirinajste udarne divizije in gora enot Četrte operativne cone. Ta koroški svet je bil priča trpljenju domačinov, junaštev in tudi smrti nad 320 slovenskih hčera in sinov, ki so tod izkrvaveli za geslo Smrt fašizmu – svoboda narodu! Takoj po napadu na Šoštanj jeseni 1941 se je pojavila na Razborju skupina ilegalcev, ki jih je povezal organizator partizanskega gibanja Jože Tekauc iz Šoštanja. Obveščevalna mreža do njih je stekla preko Ivana Kotnika na Kunejevi domačiji, kjer so imeli v gozdu pod hišo tudi bunker. S hrano so jih oskrbovali Hudejevi, Pečolerjevi, Zapečnikovi in ostali aktivisti OF z Razborja. Šaleška partizanska četa, ki jo je vodil Franc Zalaznik - Leon, je imela svoje glavne postojanke pri Rdečniku, Kuneju in Rožeju, ki so po priključitvi čete Pohorskemu bataljonu postale bataljonske javke. Z uničenjem Pohorskega bataljona so Nemci zadali osvobodilnemu gibanju zelo hud udarec. Maščevalni ukrepi gestapa so dosegli tudi Rdečnikove in Kunejeve. Kurirka Sonja je namreč izdajala vse po vrsti. Švabi so prišli po Kuneja in preiskali bunker, ki je bil na srečo prazen. Aretirali so tudi Rdeškega Karla in ga skupaj s Kunejem ustrelili. Franc Zalaznik se spominja: »V gozdu je začelo zeleneti. S Kristlom sva bila sama v bunkerju. Ko je Sonja tiste dni prinesla pošto, je spraševala Kuneja, kje naju lahko najde. Kunej je bil do Sonje zelo zaupljiv in ji je podrobno opisal, kje imava tehniko in bunker. Kristl se je zaradi tega zelo razjezil. Poglej, Kunej, mu je dopovedoval, naj po naključju Sonjo primejo, ko bo k tebi nesla pošto; kdo jo je preizkusil glede trdnosti? Kunej ga je prepričeval, da se ni kaj bati, ker je Sonja popolnoma zanesljiva. Nazadnje je Kunej le popustil in dal Kristlu prav.« V koncentracijsko taborišče so odpeljali Rdeškega gospodarja Florjana in njegove otroke Jožeta, Ančko, Marijo in Marjeto, sina Karla in soseda Kunejevega Ivana pa so kot talca ustrelili v Zagorju ob Savi. Na Razborju še živijo tri priče takratnih dogodkov. Marija Kavnik pripoveduje: {{navedek|»Nemci so obkolili našo hišo in vklenili očeta in mamo. Vsi smo bili v kuhinji, ko so očetu vklenili roke na hrbet, ga položili na stol, ga pretepali in mučili celo noč, da je tekla kri po tleh in po zidu. Otroci smo kričali. Nato so nas otroke zaprli v spalnico, očeta v drugo sobo, mamo pa so v kuhinji prav tako pretepali in polivali z vodo. Otroci smo silili k očetu in mami, zato so pretepali tudi nas. Tako se je dogajalo celo noč. Zjutraj so naložili poln nahrbtnik žganja in masti, ki ga je moral oče nesti v Slovenj Gradec. Ker je bil po obrazu ves pretepen in krvav, so mu čez obraz privezali robček, da ga ne bi ljudje, ki so ga srečevali, prepoznali. To pa še ni bilo vse. Sledila je še hujša kazen, kajti odpeljali so tudi mamo in starejšega brata. Vse so odpeljali v mariborske zapore. Nas otroke so zaklenili v hišo. Bili smo trije. Dvanajstletna sestra, šestletni brat in jaz, stara osem let. S solzami v očeh smo gledali drug drugega, potem pa smo poskakali skozi okno. Kam bomo šli sedaj? Kdo bo sedaj krmil živino in svinje? Šla sem k sosedu in povedala, kaj se nam je zgodilo. Nihče si ni upal k naši hiši, tako da smo morali vse delo opravljati otroci sami. Kavnikova stara mama je rekla, naj nakrmimo živino in svinje, potem pa pridemo k njim spat. Ko je po osmih mesecih prišla mama iz mariborskega zapora, je nisem prepoznala. Bila je vsa sključena in živčno uničena. Nekega dne sta k nam prišla dva moška. Rekla sta, da sta partizana. Prosila sta za kruh in vprašala, kje so partizani, da bi šla k njim. Brat ju je prepoznal, da sta raztrganca, ker ju je videl v Mariboru. Hotela sta nas preizkušati. Nekega dne, ko smo otroci pasli živino, je začela mama glasno jokati. Zvedela je, da je na seznamu talcev ustreljenih v Zagorju ob Savi tudi naš oče.«}} Po vojni se je brez Marshallovega in Stalinovega žegna začela obnova domovine in graditev novega sistema, za katerega smo prelili ogromno krvi. Brez napak ni šlo. Na Slovenskem so pred vojno gospodovali in imeli v rokah pretežni del premoženja ljudje tuje narodnosti. Trideset let po osamosvojitveni vojni se nam dogaja enako ... '''Viri''' *Marinka Butolen (ur.): ''Še pomnite tovariši, 2''. Slovenj Gradec, 2008. 78. *Milan Ževart: ''Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini: Disertacija'' (1973). 352. *Bogdan Žolnir: Prva javka na Razborju. Kartoteka MNZ. 57. *Franc Zalaznik: ''Dolga in težka pot: 1941–1945''. Maribor, 1963. 166. '''Stane Gradišnik''' Slike: * Karel Pajenk (Rdeški Karel) * Ivan Kotnik (Kunejev Ivan) *Spominska plošča na Rdeški hiši *Spominska plošča na Kunejevi hiši ===Spomeniki nanoške bitke=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, november 2023''' Med dolgoletnim proučevanjem nanoške bitke sem naletel na številne spomenike v spomin na prvi pomembnejši spopad primorskih partizanov z italijansko vojsko aprila 1942. Ugotovil sem, da je na njih nekaj napačnih podatkov ali nedoslednosti. Prvi je bil leta 1948 postavljen spomenik na koti 837 na Nanosu, na eni izmed vzpetin, na katerih so potekali spopadi. Na plošči omenjajo herojstvo Janka Premrla - Vojka v nanoški bitki, a članki in pričanja očividcev beležijo drugače. Skupina, ki jo je vodil Vojko, se je prva umaknila s položajev proti severu Nanosa, kjer se je med Hrušico in Podkrajem prebila s planote. Fotografija 1: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:5770_x1558973.3406362718_y5750960.730879431_s14_b362 Spominsko znamenje v spomin na nanoško bitko, ki so ga postavili leta 1948 na vrhu Bobna (kota 837)] Od drugih bojev v letih 1943 do 1945 velja izpostaviti spopad Gradnikove brigade septembra 1943 z nemškim okupatorjem po preboju goriške fronte. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je na Nanosu med 2. svetovno vojno umrlo 39 oseb. Ko upoštevamo očitne napake in podvajanja ter dve civilistki, pridemo do sklepa, da je na Nanosu padlo skupno 35 partizanov. V bazi INZ je za 6 borcev navedeno, da so pokopani na Nanosu. Po navedbah Lojzeta Bizjaka naj bi bili nekateri partizani pokopani v grobnici pri Abramu na Nanosu, vendar žal tam njihova imena niso navedena, kar bi bilo potrebno urediti. Zmotno je namreč prepričanje, da so padli v nanoški bitki aprila 1942 pokopani v tej grobnici. Fotografija 2: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:4819_x1560710.456597755_y5751511.03049212_s15_b362 Spomenik padlim borcem NOB pri Abramu na Nanosu] V nanoški bitki aprila 1942 padli partizani so bili pokopani na pokopališču v Gorici in leta 1972 prekopani v skupno grobnico upornikov zoper fašizem. Na plošči sta imeni samo dveh padlih v nanoški bitki, in sicer Emila Puntarja (kot Milco Pintar) in Antona Vičiča (kot Antonio Caucci). Lažna identifikacija s strani zajetih tovarišev in tudi površnost italijanskih oblasti sta botrovali temu, da padli nimajo primerno označenih grobov oziroma so imena napačna ali popačena. Tam so pokopani še Ivan Sancin, Ivan Kreševič, Jože Dolenc in Leopold Pupis, in sicer med sto tremi neznanimi uporniki, ki jih je fašistični režim umoril, ne da bi vedel, kdo so. Fotografiji 3: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:6439_x1515631.2258052693_y5766802.418060691_s15_b362 Skupna grobnica vsem padlim upornikom na pokopališču v Gorici] Fotografija 4: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:7515_x1390287.9338758937_y5163786.779928437_s16_b2345 Parcela 136 na rimskem pokopališču Verano] Republika Slovenija in Zveza borcev sta ustreljenim borcem, zajetim na Nanosu, ob 70. obletnici nanoške bitke postavili spominsko ploščo na največjem rimskem pokopališču Flaminio. Borci so sicer pokopani na drugem rimskem pokopališču Verano. Pokopali so jih na parceli 136 in kasneje prekopali v skupno grobnico brez navedbe njihovih imen, na mestu pokopa nanoških junakov pa uredili grobnice za premožne. Leta 1980 je bila v steno lovske koče Nanos pri Abramu vgrajena spominska plošča. Na njej so imena petih partizanov, ubitih 18. 4. 1942. Manjkalo je ime Jožeta Dolenca, medtem ko Ivan Žorž ne sodi nanjo, saj ni padel v nanoški bitki. Ob 80. obletnici bitke je ZZB Ajdovščina-Vipava ploščo odstranila in postavila novo ter tako popravila nekatere nedoslednosti. Vendar tudi na novi plošči ostaja ime Ivana Žorža, ki ga je italijanska policija zajela že 13. aprila 1943 in tako ni sodeloval v spopadu na Nanosu. Fotografija 5: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:5408_x1560654.583343761_y5751560.313358_s19_b2852 Spominska plošča borcem nanoške bitke na lovskem domu pri zavetišču Abram na Nanosu] Fotografija 6: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:7508_x1383423.4865492682_y5142761.745380379_s19_b2345 Spomenik na vhodu v spominski park Forte Bravetta, kjer so navedeni samo ustreljeni med letoma 1943 in 1945] V Forte Bravetta, kjer so bili ustreljeni zajeti partizani na Nanosu, so navedli samo 77 ustreljenih od nacistov na tistem mestu med leti 1943 in 1945. Vse tiste, ki jih je usmrtil italijanski fašistični režim pred letom 1943, pa so izpustili, kar velja tudi za zajete borce na Nanosu. Fotografiji 7: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:3575_x1542867.3990421116_y5716570.361181966_s19_b2345 Spominska plošča na rojstni hiši Ivana Sancina – Jova,] Dolina 92, ki je padel na Nanosu Z nanoško bitko je povezana še spominska plošča Ivana Sancina – Jova v Dolini pri Trstu. Na njej je napačen datum in kraj smrti, in sicer 18. april 1942 na Nanosu. Dejansko je umrl 21. aprila 1942 pri Škulah, pokopan pa je bil v Gorici 23. aprila 1942. Domačini v Dolini pri Trstu so pokazali pripravljenost, da bi spominsko ploščo popravili. '''Primož Plahuta''', besedilo in fotografije ===Spomeniki ob poti XIV. divizije=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, oktober 2023''' {| |[[File:Spominska plošča kmečkim uporom in 14. diviziji pri Pilštanju.jpg|thumb|Spominska plošča kmečkim uporom in 14. diviziji pri Pilštanju]] |[[File:Spomenik 14. diviziji, Stara Žaga.jpg|thumb|Spomenik 14. diviziji, Stara Žaga]] |[[File:Spominska plošča 14. diviziji na gradu Lindek.jpg|thumb|Spominska plošča 14. diviziji na gradu Lindek]] |} {| |[[File:Plošča heroju Iliji Badovincu, Gračnica.jpg|thumb|Plošča heroju Iliji Badovincu, Gračnica]] |[[File:Spominska plošča 14. diviziji, Olešče.jpg|thumb|Spominska plošča 14. diviziji, Olešče]] |[[File:Olešče, grob neznanega partizana.jpg|thumb|Olešče, grob neznanega partizana]] |} {| |[[File:Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju]] |[[File:Spomenik Kajuhu, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Spomenik Kajuhu, Šentvid pri Zavodnju]] |[[File:Plošča Kajuhu, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Plošča na mestu Kajuhove smrti, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju 2]] |[[File:Markacija Poti XIV. divizije.jpg|thumb|Markacija Poti XIV. divizije, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju]] |} Naslednje leto obeležujemo 80 let prihoda Štirinajste divizije na Štajersko. O velikem pomenu vdora te partizanske divizije v sam Tretji rajh obstaja veliko literature (Kiauta, Guček, Strle, Terčak, Hace, Ambrožič itd.). Lani je pri Planinski zvezi Slovenije izšel vodnik ''Po poteh XIV. divizije'', ki sicer lepo usmerja po dejanski bojni poti Štirinajste, vsebina pa je žal daleč od naših pričakovanj. Priročnik trikrat pogosteje omenja cerkve ob poti kot spomenike in je zato namenjen bolj božjepotnim romarjem kot planincem, ki želijo kaj več izvedeti o narodnoosvobodilni borbi. Ob glavni poti je [[Obeležja XIV. diviziji|33 obeležij, na drugih mestih pa še 38 obeležij]], posvečenih tej legendarni diviziji. V vodniku pa je med več kot sto fotografijami zgolj ducat posnetkov obeležij, ki pričajo o težki poti, na kateri je Štirinajsta skoraj izkrvavela. Žal letošnji ponatis vodnika ni izkoristil priložnosti za večji delež informacij o XIV. diviziji in posnetkov spomenikov ob poti ter da bi bojno pot Štirinajste obarval v duhu Tomšiča, Šercerja in Bračiča. Tule je seznam enajstih najpomembnejših odsekov trase, kjer odsotnost informacij o diviziji in posnetkov spomenikov najbolj bije v oči in bi jih bilo treba dopolniti. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:4633_x1732965.4327620293_y5796276.849664911_s15_b362 Zeče pri Bučah]: V SPOMIN BORCEM XIV DIVIZIJE KI SO TUKAJ IZVOJEVALI POMEMBNO ZMAGO NAD SOVRAŽNIKOM FEBRUARJA 1944 *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3948_x1727585.40761407_y5796568.824627776_s15_b362 Lesično]: 7. FEBRUARJA 1944 ŽE PRIVI DAN PO VDORU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO UNIČI TOMŠIČEVA BRIGADA V ŽILAVI BORBI Z NAPADAJOČIM SOVRŽNIKOM 35 NEMŠKIH VOJAKOV. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:1657_x1716444.8785088158_y5794702.832286195_s15_b362 Stara Žaga]: XIV. divizija si utira pot na Štajersko. 8. februarja 1944. Tomšičeva brigada razbije nemško motorizirano kolono. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:774_x1696178.7175509718_y5797482.231603903_s15_b2345 Gračnica]: Spomenik Živi zid in grob narodnega heroja, komandanta 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinca: <poem> ::::To žrtev, borb in zmag je spomenik. ::::Postoj, tovariš, spomni se na mrtve; ::::vse, kar veliko je, vzkali iz žrtve, ::::in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.</poem> *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:6454_x1702925.5415701855_y5804924.450621297_s15_b362 Olešče]: OB PRIHODU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO SE JE DNE 13. 2. 1944 NA TEM PODROČJU ŠERCERJEVA BRIGADA USPEŠNO BORILA PROTI ELITNIM NEMŠKIM ENOTAM IN ZADALA VELIKE IZGUBE SOVRAŽNIKU *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3901_x1707325.04993477_y5815563.3186594155_s14_b362 Opoka]: NA TEM MESTU JE DNE 14.II.1944 IZVRŠILA PREHOD XIV. UDARNA DIVIZIJA NOV NA SVOJEM ZMAGOVITEM POHODU PO ŠTAJERSKI *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:2894_x1705985.4184385482_y5837045.472596809_s14_b362 Lindek]: 16. februarja 1944: XIV divizija se srdito bori proti nemški premoči za položaj Lindeka in lindeškega gradu. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:2896_x1699102.3732280033_y5837037.051232418_s14_b362 Velika Raven]: Tu sta februarja 1944 padla nepoznana borca XIV. prol. div. B. Kidriča *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:6992_x1683391.380731985_y5847361.889168608_s15_b362 Graška Gora]: Spomenik Nošenje ranjenca, spominska soba in spominski park *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:7011_x1667593.6077237953_y5847976.552028568_s15_b362 Žlebnikova domačija]: Kajuhova spominska soba, spomenik in plošča na mestu, kjer je pesnik padel: <poem>::::PRI TEJ DOMAČIJI JE 22. 2. 1944 PADEL ::::KAREL DESTOVNIK - KAJUH ... ::::NI JE SMRTI BREZ ŽIVLJENJA ::::NI SVOBODE BREZ TRPLJENJA </poem> *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3293_x1652228.6669782933_y5843562.652745024_s15_b362 Grobišče na Rabonih]: GROB 9 NEZNANIH PARTIZANOV IN 2 BORK, KI SO PADLI NA POHODU 14. PART. UDARNE DIVIZIJE V FEBRUARJU 1944. '''Stane Gradišnik''' <hr> ===Mitraljezec Marijan=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, september 2023''' Slovensko partizansko zdravstvo je bilo izraz največje človečnosti in nekaj izjemnega v evropskih odporniških gibanjih. Ena največjih moralnih obveznosti slovenskih partizanskih enot je bila skrb za ranjence. Zavest, da kot ranjenci ne bodo prepuščeni na milost in nemilost sovražnikom, je borcem krepila borbenost. Pri reševanju ranjencev s položajev in pri njihovem prenosu v bolnišnice ali zasilne bunkerje je bila velikokrat potrebna izredna požrtvovalnost, velika hrabrost in iznajdljivost. Dobra zdravstvena služba je bila eden od pomembnih pogojev za manevrsko in bojno sposobnost vsake enote. Za prvo obdobje je značilno, da so si ranjenci kar sami zavezovali rane s cunjami, odtrganimi od srajce. Težje ranjence so na vse mogoče ilegalne načine spravljali v mestne bolnišnice, kar je bilo veliko tveganje tako za ranjence kot za zdravnike. Bolnišnica in lekarna v Slovenj Gradcu sta že od samega začetka vstaje (s tihim pristankom vodje bolnišnice dr. Herberta Schwarza iz Gradca) nudili pomoč ranjenim partizanom in partizanskim bolnišnicam. To je zapis o mladem mitraljezcu iz Ljubnega ob Savinji, ki je težko ranjen moral mesec dni trpeti v zasilni bolnišnici, dokler ga ni odrešila smrt. Franc Zagožen - Marijan, 22-letni mitraljezec 2. čete 1. štajerskega bataljona je po koncentraciji na Dobrovljah 14. septembra 1942 postal borec 1. čete Pohorskega bataljona. Bataljon je na svojem operativnem območju takoj začel z akcijami. Po napadu na Josipdol so se borci umaknili v svoj tabor pod Planinko. Nemci so jim sledili, vnel se je hud boj. Padla sta Tine in Gojko, Marijan je bil hudo ranjen v trebuh. Čigavi so streli, ki so se pričeli oglašati Nemcem v hrbet iz globine gozda? Saj to je bil vendar komandant Stane. Slišati je bilo njegov glas iz gozda: »Groga! Stane je tukaj, juriš!« Obroč je bil prebit. Ranjeni Marijan je ostal v improvizirani bolnišnici na Glažutski planini, pri njem pa sta bila kot kuhar in strežnica Petruška in Marja. December je mineval in stanje se mu je stalno slabšalo. Dr. Mrož, ki je bil vsak dan pri njem, je slednjič sprevidel, da ga ne more več imeti v gozdu, in štab se je odločil odnesti ga v dolino. Leon in Kristl naj bi mu našla mesto na Razboru. Leon je takoj odšel na Pohorje, kjer sta se mu pridružila še Miloš in Nace. Dolgo so hodili, naposled pa le prišli do ranjenca. Bil je kaj žalosten pogled nanj. Ležal je v zasilnem zavetju, kamor je medlo sneg. Ranjenec je tožil. Leon mu je obljubil, da ga bodo čimprej spravili v Mislinjsko dolino, nato je odšel k Rdečniku na Razbor, da pripravi vse potrebno za njegov sprejem. Iz bataljona so naposled prinesli silno izčrpanega Marijana. Spravili so ga na senik k Rožeju. Z njim je bila bolničarka Pepca. Malo pred koncem leta je moral Leon spet v bataljon, tokrat na Osankarico. Ko se je vrnil s Pohorja, je našel Marijana v žalostnem stanju, skoraj že ni imel več glasu. Pepca je povedala, da jo je prosil za pištolo, a mu je ni hotela dati. Uvideli so, da ne bo ozdravel in da bo kmalu konec z njim. To je bila Marijanova zadnja noč. Na Silvestrovo dopoldne je izdihnil. Leon je skopal jamo in prišel po Kristla in Pepco, ki sta bila pri Rožeju. S težavo so spravili truplo v tesen grob. S Kristlom sta nato pometla sneg, da bi zabrisala sled. Kristl je pogledal na uro. Bila je pravkar polnoč. Leon in Kristl sta si preko groba voščila srečno novo leto. Tekavčeva Pepca je zaihtela. V enem letu je izgubila moža, hčerko in sina. Morda je zaslutila, da bo tudi njeno truplo čez tri tedne zagrnila zemlja … V poročilu, ki ga je dan pred padcem Pohorskega bataljona poslal komisar Rajko Dušanu Kvedru, je zanimiv odlomek: <blockquote> Tovariš Stane ve, da smo nudili ranjenemu tovarišu Marijanu vse, kar je bilo v naši moči, dokler je bil ta v bolnici. Ve tudi, da ni bilo mogoče organizirati prej transporta in vzrok, zakaj ne. Da bi potekel transport res v redu, je šel z njim sam tovariš Groga. Toda baš po malomarnosti terenskih tovarišev je moral ranjenec v zadnjem delu transporta največ trpeti.</blockquote> '''Viri''' *Marjan Žnidarič: ''Četrta operativna cona: Pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju'' (2014). *Franc Zalaznik - Leon: ''Dolga in težka pot: 1941-1945'' (1963). *France Filipič: ''Pohorski bataljon'' (1965). '''Fotografije''' *Spominska plošča in razpelo na Marijanovem grobu pri Rožeju na Razboru, ki smo ju letos obnovili. Foto S. Gradišnik *Franc Zagožen - Marijan '''Stane Gradišnik''' ===Partizanski duhovniki=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, avgusta 2023''' Na zid pred cerkvijo Marije Pomagaj na Brezjah je Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LR Slovenije ob desetletnici osvoboditve leta 1955 vgradilo spominsko ploščo 25 duhovnikom, ki so umrli nasilne smrti od okupatorja in njegovih pomagačev. Tu je vztrajala skoraj 60 let, vse do leta 2014, ko so jo frančiškani brez javnega pojasnila odstranili in zamenjali z mozaikom Marije Pomagaj, ki so ga baziliki poklonili avstralski Slovenci. Katerim pokojnim stanovskim tovarišem so se brezjanski redovniki tako nepietetno odrekli? Med imeni, vklesanimi na plošči, je osem duhovnikov, ki so jih pobili ustaši Nezavisne države Hrvatske v koncentracijskem taborišču Jasenovac, vse na enak način: žrtev so z batom udarili po glavi, prerezali grlo in truplo vrgli v Savo. Seveda brez sodbe. To so bili Jakob Sem, Franc Grobler, [[:w:Franc Kač|Franc Kač]], [[:w:Janez Kodrič|Janez Kodrič]], Anzelm Polak, Janez Rančigaj, Franc Rihar in [[:w:Franc Orešnik|Franc Orešnik]]. Ko je kolaborantski katoliški časnik Slovenec 14. 1. 1943 našteval tega leta umrle duhovnike, pri imenih jasenovških žrtev ni niti namignil, da so umrli nasilne smrti, medtem ko pri duhovnikih, ki so se borili skupaj z okupatorjem, ni nikoli zamudil priložnosti za obtožujoč stavek, da so jih pokončali partizani. Druga večja skupina žrtev so bili duhovniki taboriščniki. V Dachauu so končali svoje življenje mežiški župnik Janez Hornböck, doma iz Šentjanža v Rožu, dekan v Radljah ob Dravi [[:w:Janez Messner|Janez Messner]], ostareli župnik v Nazarjah [[:w:Kerubin Tušek|Kerubin Tušek]], sicer doma s Svetega Lenarta nad Škofjo Loko, in [[:w:Mirko Vekjet|Mirko Vekjet]] iz Trsta, ki je bil župnik v Boljunu. Duhovnika [[:w:Ernest Bandelj|Ernesta Bandlja]] so v Prvačini zvezanega vrgli v reko Vipavo srbski četniki, [[:w:Bogumil Krušič|Bogumila Krušiča]] naj bi ubili srbski četniki v Bosni ali v Črni Gori, Marka Željka (Marco Zelco) iz Višnjana so Nemci zaradi sodelovanja s partizani obesili, Šimeta Milanovića, Istrana iz Kringe, pa ustrelili v Slumu. [[w:Martin Gaberc|Martin Gaberc]] je bil ustreljen v Gornji Radgoni na oknu svojega stanovanja ob prihodu okupatorjev, [[:w:Franc Gabrejna|Franc Gabrejna]] je končal pod nemškimi streli v Ajdovščini. V celjskem zaporu Stari pisker so zaradi simpatiziranja z uporom Nemci mučili in ustrelili Mihaela Grešaka, Ferdinand Potokar pa jim je umrl med mučenjem. [[:w:Ivan Povh|Ivana Povha]] so Nemci zajeli med partizani pri Kresnicah in ga ustrelili. Pri Knežji vasi so ustrelili [[:w:Franc Gomilšek|Franca Gomilška]]. Zaradi sodelovanja s partizani so Nemci ustrelili tudi štanjelskega župnika [[:w:Anton Šatej|Antona Šateja]]. Na plošči sta bili še imeni dveh župnikov, ki so ju domnevno ubili partizani: [[:w:Danijel Halas|Danijel Halas]] iz Velike Polane in [[:w:Ivan Kotnik|Ivan Kotnik]], kurat v bolnici v Beogradu, ustreljen v Zemunu ob koncu vojne. Ti dve imeni sta bili gvardijanu Robertu Bahčiču verjetno povod za trditev, da besedilo na plošči »ne odgovarja resnici« in da »fašizem omenjenih duhovnikov ni umoril«, ter alibi za njeno odstranitev. Cerkev svoje odločitev za odstranitev plošče duhovnikom, ki so bili žrtev fašizma, ne pojasnjuje. Kakšna cerkvena oblast pa bi to bila, če bi morali svoje odločitve argumentirati in se pred javnostjo zagovarjati! Zato o pravih razlogih lahko samo ugibamo. Eden od njih zna biti nelagodje klerikov ob dejstvu, da so bili duhovniki žrtve njihovih gospodarjev okupatorjev, ne pa partizanov. Cerkev si danes lasti zasluge za slovensko osamosvojitev, zato jo je mogoče motil napis na plošči, da so duhovniki »darovali življenje za svobodo nove Jugoslavije«. Pri tem pozabljajo, da je pred drugo svetovno v jugoslovanski vladi najvišja mesta zasedal prav njen človek, duhovnik Anton Korošec. Cerkvi gotovo ni bilo všeč, ker je ploščo postavilo Cirilmetodijsko duhovniško društvo, ki je bilo za razliko od kolaborantskega vodstva slovenske RKC po vojni lojalno do nove socialistične oblasti. Pri zavračanju društva je prav nič ne ustavlja dejstvo, da so bili med njegovimi vidnimi člani znane osebnosti. Pobudnik in idejna ter moralna avtoriteta je bil pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je bil med vojno sodelavec OF, glava je bil pisatelj Stanko Cajnkar, v društvenem glasilu ''Nova pot'' so pesmi objavljali [[:w:Joža Vovk|Joža Vovk]], [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601098/ Leopold Stanek,] [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze J. Žabkar]], teolog Janez Janžekovič je pisal o sorodnosti med krščanstvom in marksizmom ... Zavzemali so se za sodelovanje med cerkvijo in državo, današnji klerikalni nomenklaturi pa gre očitno spet za mahničevsko ločevanje duhov, za razkol med Slovenci; beseda sprava je tiho izginila iz njihovega besednjaka. Kako dolgo roko ima slovenska RKC, pove že to, da poročila o odstranitvi plošče na Brezjah z izjemo ''Mladine'' leta 2020 ni upal objaviti noben slovenski časopis. Odstranitev brezjanske plošče ni osamljen primer, o načrtnosti dejanja govori, da je bila cerkev tudi proti postavitvi obeležja partizanskemu pesniku in duhovniku [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:6451_x1691264.3623016805_y5711707.841940073_s15_b362 Lojzetu Žabkarju v Črnomlju] leta 2020. Prispevek zaključujem s podatkom, da je polovici duhovnikov na plošči cerkev podelila status božjih služabnikov oz. mučencev; duhovniki, ki so jih pokončali partizani, imajo ta status menda domala vsi. {| |[[File:Radovljica Brezje Bazilika Sv Vida 28082012 011.jpg|thumb|400 px|Bazilika Marije Pomagaj, Brezje; foto Johann Jaritz 2012; plošča se vidi spodaj levo]] |[[File:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma na Brezjah.jpg|thumb|400 px|Plošča 25 duhovnikom, žrtvam fašizma na Brezjah pred odstranitvijo leta 2014, foto M. Hladnik]] |} * [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]]. Wikipedija. '''Miran Hladnik''' ===Partizanska plošča na vrhu Triglava=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB julija 2023''' {| |[[File:Aljaž Tower 02.jpg|thumb|300 px|Plošča na Aljaževem stolpu leta 2018. Foto Andrej Cizl]] |[[File:Protest na Triglavu 20. 8. 2021 06.jpg|thumb|400 px|Protifašistični protestniki ob partizanski plošči na Triglavu (čisto levo) 20. avgusta 2021. Foto Hladnik]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 03.jpg|thumb|150 px|Razvitje slovenske zastave na Triglavu 20. 4. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |} Od 14. oktobra 2019 je na skalnata tla severozahodno ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava (2864 m) z blagoslovom Zavoda za varstvo kulturne dediščine privita kovinska plošča, na kateri piše: <poem> NA TEM MESTU SO MED NOB L. 1944 PARTIZANI: GRADNIKOVE BRIGADE, KULTURNIKI IX. KORPUSA, JES.-BOH. ODREDA IN MLADINCI OK BOHINJ PODRLI MEJNIK ITALIJA-NEMČIJA IN IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO. ZZB NOVS </poem> Plošča ni bila deležna statusa državnega spomenika in ni vpisana v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), tam je pod številko 5531 vpisan samo [[:w:Aljažev stolp|Aljažev stolp]]. Nekaj sto metrov stran sta ob poti na vrh vpisani v RKD še plošči Valentinu Vodniku, ki je 1795 stopil na vrh, in slikarju Marku Pernhartu, ki je leta 1864–67 naslikal panoramo s Triglava. Kaj bi tožili nad zapostavljenostjo plošče v državni evidenci, po tem, kar se je z njo v preteklosti dogajalo, smo lahko veseli, da je sploh ostala na vrhu. Triglav je simbolna točka slovenstva. Jakob Aljaž je leta 1895, v času nemško-slovenskega tekmovanja za prevlado na tem prostoru, kupil vrh in nanj postavil pločevinast stolp, da bi pričeval o njegovi pripadnosti Slovencem, ne pa Nemcem. Po prvi svetovni vojni je čez vrh potekala meja med kraljevino Italijo in Jugoslavijo in med obema vojnama sta se državi izzivali tudi z barvanjem stolpa v barvah svojih zastav. 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda. Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo v znak osvoboditve Beograda, dogodek je fotografiral Bogo Tavčar, v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Kmalu po vojni je Aljažev stolp začel dobivati dodatke: 1949 so namesto zmahane kovinske zastavice na streho montirali peterokrako zvezdo, 1958 so na njegovo steno montirali šesterokotno ploščo prvopristopnikom leta 1778, 1983 je ob snemanju filma o Kugyju razmajano zvezdo spet nadomestila zastavica z letnico 1895. 1986 pa so ploščo prvopristopnikom sneli in na njeno mesto obesili partizansko z naslednjim besedilom: <poem> NA TEM MESTU SO MED NOV PRIPADNIKI NOVJ IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO IN SICER: 30. MAJA 1944 BORCI II. SNOUB IVANA GRADNIKA PO NEUSPELEM NAPADU NEMCEV NA TITOV ŠTAB V DRVARJU; 2. AVGUSTA 1944 PARTIZANI KULTURNE SKUPINE IX. KORPUSA IN SOŠKI AKTIVISTI TER ODSTRANILI MEJNI KAMEN MED ITALIJO IN TRETJIM RAJHOM; 20. OKTOBRA 1944 BORCI JESENIŠKO-BOHINJSKEGA ODREDA IN MLADINCI OKRAJNEGA KOMITEJA SKOJ BOHINJ V POČASTITEV OSVOBODITVE BEOGRADA. ZZB NOVS </poem> Ob osamosvojitvi leta 1991 je partizanska plošča nenadoma izginila. Govorilo se je, da je končala v prepadu, v resnici pa so jo nekateri zagrizeni rojaki, ki so si osamosvojitev razlagali kot zapoznelo zmago nad partizani, zanesli v dom na Kredarici, kjer se je čez čas za njo izgubila sled, niti njene fotografije ni nikjer najti. Ne ve se, kdaj so namesto odstranjene plošče na stolp montirali nekoliko manjšo ploščo s krajšim besedilom, ki je ostala na vrhu do leta 2018, ko so stolp s helikopterjem transportirali v dolino na restavriranje. Za nasprotnike partizanstva je bila zdaj priložnost, da se partizanska plošča za zmeraj odstrani z vrha. Mogoče je tudi naše prizadevanje malo pripomoglo, da do tega ni prišlo, ampak da so ploščo samo prestavili ob stolp. V desetkilometrskem pasu okrog Triglava je še enajst partizanskih obeležij. Zaradi simbolne občutljivosti tega prostora sta bili vandalizirani še [[:File:Padlim partizanom v Vratih 02.jpg|plošča padlim partizanom gornikom v Vratih]] in [https://www.geopedia.world/#T281_L2534_F2518:3261_x1542295.9231138038_y5836894.405293106_s15_b362 pri Kardeljevi koči na Malem polju.] Nasprotniki partizanskih obeležij radi ponavljajo, kako naj se politika drži stran od hribov in da spominske plošče v neokrnjeno naravo ne spadajo, tiho pa so bili, ko si je za svoje politične potrebe prisvojil Triglav in ga zlorabljal bivši predsednik vlade, in so tiho ob postavljanju križev na gorske vrhove. Nacionalnemu in političnemu opomenjanju se Triglav ne more izogniti. Na njegovem vrhu je Aljaž s stolpom zaznamoval zmago nad Nemci, partizani so pahnili v prepad italijansko-nemški mejnik, tu je zavihrala zastava ob osamosvojitvi 1991 in tu smo kolesarski protestniki avgusta 2021 napovedali konec Janševi diktaturi. *M. Hladnik: [[Triglavske partizanske plošče]]. ''Triglav 240''. Ljubljana: ZRC SAZU, 2018. '''Miran Hladnik''' ===Kdo si, Oto Mader – Ris?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB junij 2023''' Strašen je bil 10. april 1941, ko so na velikonočni četrtek vkorakale v Velenje prve nemške čete. Vihar, snežni metež, dež, burja, vse je spremljalo te sinove pekla pri njihovem pohodu v naše kraje. Nacistični okupator je v skladu s svojimi načrti o ponemčenju slovenske Štajerske takoj pričel izvajati Hitlerjevo naročilo: »Napravite mi to deželo nemško!« 14. maja je vodja nacistične Štajerske domovinske zveze Franz Steindl naročil političnim komisarjem, naj zaplenijo vso slovensko literaturo ter jo odpeljejo v Maribor. Iz škalskega župnišča so odpeljali okoli 3000 knjig verske in posvetne vsebine. Nemcem ni uspelo, da bi zaplenili vse slovenske knjige. Komunist Oto Mader, doma iz Škal pri Velenju, je odnesel knjige iz knjižnice razpuščene Vzajemnosti v Pesju in jih zakopal. Zakopane so bile ves čas vojne. Petokolonaši v Šoštanju in Velenju so z divjim veseljem planili svojim "rešiteljem" v objem. Srce se je krčilo ob pogledu na zaslepljene Slovence, tudi oni so z radostjo pozdravljali svoje zavojevalce. Če je kdo v gostilni svaril pred Hitlerjem, so ga knapi hitro zavrnili: »Tiho bodi, saj nas je Hitler odrešil!« Župnik v Zavodnju je opisal prihod Nemcev v Šaleško dolino: »In tukajšnje ljudstvo ob tem! Celo pot so pozdravljali mimo hiteče vojaštvo in klicali Heil Hitler, odrešenik je prišel! Zdaj smo rešeni, zdaj bomo živeli, zdaj bo dobro.« Oto Mader je v rokopisni avtobiografiji Zakaj sem postal komunist ali namen moje življenjske poti poročal: »Prvi maj je bil višek njihovega triumfa in zmagoslavja. Vse, kar je moglo, je vrelo v Velenje in Šoštanj, kljub skrajno slabemu vremenu. Jaz sem gledal doma skozi okno vso to bedarijo in stiskal zobe. Povsod so nastopali govorniki in povzdigovali v nebesa svoje bloke. Vredni so bili ti govorniki, da bi jih usekal po gobcu. Zaslepljeni narod pa je vsem tem lažem tulil kot zver. Višek navdušenja pa je prišel v gostilnah, ker je pijača delala svoje. Da si jih čul, ko so šli domov z zborovanj. Vse nemško, niti enega Slovenca ni bilo več. Pa četudi je znal le dve besedi, je pa tiste govoril, samo da je bilo nemško. Sploh je bilo tako, kot bi pobesneli. Da bi tedaj prišel nekdo med nje in bi jim povedal resnico, ubili bi ga. To je sigurno.« Vendar večina Šalečanov okupatorja ni sprejela z navdušenjem. Ljudje so bili v prevratnih dneh prestrašeni, zbegani in zaskrbljeni, a svojega odpora do okupatorja niso smeli javno pokazati. Občudovanje Hitlerja je od maja 1941 naprej naglo plahnelo. Deportacije in drugi ponemčevalni ukrepi so pričeli odvračati ljudi od okupatorja. Oto Mader je zapisal: »Slovensko inteligenco so takoj pozaprli, tudi duhovščino. Ravno s tem pa so si začeli jamo kopati, ker so tudi klerikalci prišli na našo stran.« V prvih tednih okupacije še ni bilo priprav za vstajo, a posamezniki so že zbrali nekaj orožja, ki so ga odvrgli pripadniki jugoslovanske vojske. Oto Mader je v Zrečah nabral osem pušk in nekaj municije, jih spravil v bencinski sod in ga zakopal. 7. julija 1941 so uspešno organizirali napisno akcijo. Najtežji del akcije v Šoštanju je prevzel Božo Mravljak, Mader je pokril področje premogovnika, Tone Ulrih pa Velenje. Naslednji dan se je Oto Mader dokončno umaknil v ilegalo in prevzel partizansko ime Ris. Povezan je bil s šaleško partizansko skupino, a je deloval predvsem na terenu kot aktivist Osvobodilne fronte. Miha Pintar - Toledo je v Škalskih Cirkovcah izvedel za večjo skupino štajerskih partizanov, zato se ni vrnil na Pohorje k ruški partizanski skupini, ampak jih je šel poiskat. Z njim so odšli šaleški borci Franc Polh - Izak, Oto Mader - Ris in Franc Podvinšek - Bruno. Na Tolstem vrhu nad Preboldom je bila med drugim ustanovljena B-skupina, iz katere naj bi se razvila Šaleška četa. Vanjo so bili poleg komandirja Toleda in komisarja Buča vključeni še Marjan Čater - Petja, Adam Dušak - Pupče, Tine Gorišek - Pardelan, Franc Kralj - Krpo, Oto Mader - Ris, Franc Podvinšek - Bruno, Vili Reberšek - Čuk in Stanislav Brunšek - Zagloba. Izkopali so Maderjeve puške. V četrtek 28. avgusta 1941 se je pripeljal iz Koroške v Dravograd nemški notranji minister dr. Wilhelm Frick; na štajerski meji ga je pozdravil in se mu pridružil gauleiter dr. Überreither. Kolona se je odpeljala čez Slovenj Gradec in Velenje v Dobrno. Šaleška partizanska četa ji je postavila zasedo v soteski Socki med Velenjem in Žalcem. Ker pa se je minister Frick na Dobrni zadržal dan dlje, se je zaseda brezuspešno končala. Mader, Martinšek, Soklič, Ulrih, Stropnik in Polh so bili pri tem izdani in so se komaj rešili z begom proti Graški gori. 15. maja 1942 je šaleška skupina utrpela prvo izgubo. V Škalah, v svojem domačem kraju, je bil ustreljen šaleški prvoborec Oto Mader - Ris. Ko je bila velenjska orožniška postaja obveščena, da leži na dvorišču Godiclove domačije v Škalah ustreljeni partizan, je tja poslala svojo patruljo, v Škale pa je prišel tudi uradnik kriminalistične policije. Pri mrtvem Risu so Nemci našli ročno bombo, nekaj dokumentov in vojaško puško z vrezano peterokrako zvezdo. Zvezdo je imel Ris prišito tudi na levi strani bluze. Po izjavah domačinov naj bi Maderja ustrelil eden od dveh obratnih zaščitnikov pri velenjskem premogovniku, ki sta stanovala v Škalah. Mader je svoj življenjepis pisal od novembra 1941 in ga malo pred svojo smrtjo zakopal na Arličevi njivi v Škalah. Čeprav je bil eden od organizatorjev vstaje v Šaleški dolini, o njej ni navedel nobenega podatka, opisoval je predvsem svoja otroška leta in razmere v Škalah pred vojno. *Milan Ževart: OF in NOB v Šaleški dolini. Prispevki k zgodovini Šaleške doline, 1989. *France Filipič, Prvi pohorski partizani, 1965. *Fotografije: **spomenik pri Godici v Škalah **nagrobnik na pokopališču Šmartno **Oto Mader '''Stane Gradišnik''' ===Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, predraga=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2023, 7600 obeležij''' {| |[[File:Vazarjeva hiša v Begunjah.jpg|thumb|300 px|Vazarjeva hiša v Begunjah]] |[[File:Partizanski spomenik pri gradu Kamen, Begunje.jpg|thumb|250 px|Partizanski obelisk trinastim kurirjem pri gradu Kamen, Begunje]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na Ovsišah]] |} V Begunjah in Dragi je med drugo svetovno vojno gospodarila smrt, tudi Avsenikova pesem Tam kjer murke cveto, ki opeva te kraje, ni mogla mimo nje. Ob vhodu v dolino Drage, nasproti razvalin gradu Kamen, 300 metrov pred grobiščem talcev, stoji desno ob cesti tristranični obelisk. Na njem je zapisanih trinajst imen partizanskih kurirjev, ki so padli v noči med 27. in 28. januarjem 1945. Spomenik je radovljiška Zveza borcev postavila leta 1957, v Register kulturne dediščine je vpisan pod številko 22573. <poem> PADLI BORCI NOV V NOČI 27.–28. 1. 1945 BENEDIK SLAVKO ROVTE 1912–1945 CUZNAR VIKTOR DOVJE 1928–1945 FRANC ALOJZ MOJSTRANA 1905–1945 JANŠA ANTON BREZJE 1927–1945 JEGLIČ JOŽE PRAPROŠE 1916–1945 MRAK MIRO RADOVLJICA 1920–1945 NEGRO ANTON LJUBNO 1928–1945 PINTAR ALOJZ KRANJ 1910–1945 POGAČAR URH SV. LUCIJA 1922–1945 POHAR CVETAN BREZJE 1909–1945 PREŠERN FRANC RADOVLJICA 1901–1945 ŠTULAR CIRIL PALOVČE 1945 UCMAN MIRO VEL. CEROVA 1924–1945 </poem> Prvo na obelisku je ime Slavka Benedika. '''Venceslav (Slavko) Benedik''' se je rodil v Pozirnu pod Mohorjem nad Selcami očetu Petru in materi Frančiški 26. 9. 1912, živel pa je z materjo dobrih pet kilometrov zračne črte stran proti severu, na kmetiji pri Ozincu v Rovtah, ki je tedaj spadala pod Besnico. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril na Soški fronti in umrl za okužbo takoj po njej, mama se je po nekaj letih drugič poročila in v družino je prišel priimek Pogačnik. Med drugo svetovno vojno so šli v partizane vsi trije fantje iz družine. Družino je sovaščan izdal in mamo, njenega moža in dve dekleti so odpeljali v taborišče. Ozinčevi so si bili navzkriž s Turkovimi, ki so bili v Rovtah njihovi sosedje. Slavkova nečakinja poroča, da si je Ozinčev oče nabral kar nekaj dolga pri gostilničarju Turku, ki je dajal pijačo na kredo. Grozilo je že, da bo Ozinčeva posest prišla na boben. Mama Frančiška naj bi se neko nedeljo odpravila peš v Kranj na tombolo in zadela glavni dobitek – avto, ki ga je takoj prodala in poplačala dolgove. Ti podatki še z druge strani osvetljujejo podobo Slavka Benedika, ki ga omenja Janko Potočnik v spominih pod naslovom Očetova pot v letošnji marčevski številki ''Svobodne besede''. Slavko se je izučil za ključavničarskega pomočnika in se zaposlil v železarni na Jesenicah. O njegovem značaju je izročilo različno, nečakinja je slišala, da je bil pošten in delaven fant. S partizani je sodeloval že na začetku vojne. Maja 1943 je odšel v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda. Dobil je partizansko ime Vinko in bil sprejet med komuniste. Napredoval je v vodjo tehnike Jelovška 2, nato pa je bil okrožni tehnični kontrolor za levi breg Save. Ko je bil po obhodu namenjen nazaj na Jelovico, je v noči med 27. in 28. januarjem 1945 padel v zasedo, ki so jo pripravili v Poljčah nastanjeni nemški policisti esesovske divizije Brandenburg v Vazarjevi hiši v Begunjah, ob cesti v Drago. Nemci so vdrli v hišo, domače zastražili v enem prostoru, sami pa so na oknih čakali na kurirje s postaje G-14 nad Drago in druge borce Kokrškega odreda, ki so po običajni kurirski poti v ločenih skupinah prihajali mimo. S strojnico so jih pokosili, odvrgli trupla čez plot v sneg in počakali na naslednjo skupino. Tako so do ene ponoči pobili trinajst partizanov, štirinajstega pa so ranjenega zaprli v begunjske zapore; na Hitlerjev rojstni dan je bil pomiloščen in izpuščen domov. Slavko Benedik je padel najbrž v drugi skupini, še pred polnočjo. Partizani so naslednjega dne padle tovariše začasno pokopali malo naprej od grobišča v Dragi. Ime Slavka Benedika je vklesano tudi na spomeniku padlim ob vhodu na pokopališče na Ovsišah in na spomeniku v obliki znamenja pri slikoviti cerkvici svetega Primoža na Jamniku. Družinski grob Ozinčevih na Ovsišah je mlajšega datuma in na nagrobniku ni njegovega imena. S tole spomeniško zgodbo popravljam pomoto v marčevski številki ''Svobodne besede'' ([[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš#Očetova pot|Očetova pot]]), da je bil Slavko Benedik v Dragi ustreljen kot talec. Popraviti bo treba tudi napačne podatke o njem na drugih mestih: da je bil rojen leta 1919 (v knjigi ''Beg z morišča''), da leži v družinskem grobu (v zborniku ''Po poti spominov'') oz. da je pokopan v Dragi ter da je država pokopa Slovaška (v državnem registru žrtev druge svetovne vojne na Sistory). Takóle v rubriki Partizanski spomeniki na Geopediji počasi, od spomenika do spomenika, prispevamo k natančnejši evidenci ljudi in dogodkov med drugo svetovno vojno. Na spomeniku na začetku Drage je poleg Slavka Benedika še ducat imen in prav toliko človeških usod, ki kličejo po popisu. Spomenikov pa je 7500 in več. Delo bi bilo neprimerno lažje, če bi bila literatura, ki jih obravnava in iz nje črpamo, digitalizirana, zato ponovno pozivam k njenemu skeniranju. '''Viri''' *Jože Vidic: ''Beg z morišča''. Ljubljana: Borec, 1971. 228 sl. in 249. *Bogdan Osolnik in Svetko Kobal: ''Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944–1945''. Ljubljana, 1998. 31. *Alojz Kos: ''Po poti spominov. Radovljiški zbornik'', 1990. 69–70, 231. *Trinajstim padlim kurirjem, Draga. Partizanski spomeniki na Geopediji. '''Miran Hladnik''' {| |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik, Ovsiše]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 03.jpg|thumb|150 px|Partizanski spomenik, Ovsiše]] |[[File:Partizanski spomenik na Jamniku.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na Jamniku]] |} Slika: Slavko Benedik ===Erzelj v NOB=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2023''' Eno leto po objavi [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Mladi fantje na dveh straneh|članka o partizanskem nagrobniku v vasi Planina nad Ajdovščino]] se je oglasil domačin Rado Jejčič z odgovorom na vprašanje o identiteti padlega Alojza Kobala, ki sem ga zastavil v koncu prispevka. Vsi, ki so doslej omenjali tragično smrt trojice vipavskih partizanov pri Križni jami nad Bločicami 14. avgusta 1943 (pri njihovi smrti je bil udeležen pesnik in domobranec v Grahovem [[:w:France Balantič|France Balantič]]), so pisali o Alojzu Kobalu z vzdevkom Sokol, vendar je to napaka. Alojz Kobal – Sokol, Jejčičev stric, rojen 10. 7. 1925 na Erzelju, je živel v hiši št. 36 (danes Erzelj 32) in je padel na Nanosu dober mesec pozneje, 28. 9. 1943. V partizane je šel iz italijanskega specialnega bataljona po kapitulaciji Italije. Dodeljen je bil Gradnikovi brigadi, ki je pri Razdrtem preprečevala prodor Nemcev v Vipavsko dolino. Njegova skupina je bila v zasedi ob cesti na Devinskem hribu pri Podkraju v smeri Nanosa. Tu je padel skupaj s štirimi soborci. Pokopali so jih na mestu smrti, pozneje pa prekopali, Alojza na domače pokopališče na Erzelju. Register žrtev druge svetovne vojne na spletišču Sistory pozna osem žrtev z imenom Alojz Kobal (eden od njih je padel samo dan prej v bližini, na Otlici), devetega, to je tistega, ki je padel na Bločicah skupaj z dvema rojakoma, pa med njimi ni in ga bo treba v register šele vnesti. Tule so njegovi podatki. Rodil se je 23. 6. 1927 na Erzelju v hiši št. 58 (danes 28), v partizane je odšel 6. 2. 1943 in bil vključen v Zgornjevipavsko četo. Marca 1943 je s transportom odšel na Dolenjsko. Padel je star 16 let 14. 8. 1943 pri Kriški Gori (oz. Križni gori, občina Stari trg pri Ložu, 2 km južno od Bločic), skupaj z Alojzom Zornom iz Prvačine in Vladimirjem Pangercem iz sosednje vasi Planine nad Ajdovščino. Oče Pangerc jih je šel iskat z vozom in vse tri dal pokopati v skupni grob. 19-letni Alojz Zorn je bil rojen 11. 4. 1924, 18-letni Vladimir Pangerc pa 26. 3. 1925. {| |[[File:Vipavski partizani se marca 1943 odpravljajo z Nanosa na Dolenjsko.jpg|thumb|left|Slika 1: Erzeljci pred odhodom na Dolenjsko marca 1943]] |[[File:Spomenik NOB na Erzelju.jpg|thumb|left|Slika 2: Spomenik padlim in žrtvam na Erzelju]] |} O vasi [[:w:Erzelj|Erzelj]] na Wikipediji preberemo, da je med drugo svetovno vojno cela sodelovala s partizani, zato so Italijani 8. 3. 1943 vse moške poslali v nemška taborišča, ženske v italijanska taborišča, otroke pa so vzeli sorodniki. Po kapitulaciji Italije so se ženske vrnile domov, iz nemških taborišč pa ne vsi. Rado Jejčič je pismu priložil fotografijo vaščanov Erzelja in sosednjih vasi, ki so se januarja in februarja 1943 množično odpravili v partizane, najprej na Nanos, od tam pa marca s transportom na Dolenjsko: 63 moških in 15 žensk. V partizane so šli, ker so se tako izognili deportaciji. Na sliki so v ospredju pogumne ženske. Milka Žvokelj s Slapa je šla v partizane oktobra 1942. Od Kobalovih je bil sin Evgen že v partizanih, njegovi sestri Doro in Miro so Italijani zaprli, Valerija – Zmaga pa se je z mamo Frančiško odpravila v partizane 5. 1. 1943. Valerija je postala desetarka ženske desetine 2. Vipavske čete. Zorka Saksida – Vojka z Gradišča nad Prvačino je šla v 1. Kraško četo Tomšičeve brigade 14. 2. 1943. Postala je četna in bataljonska bolničarka, obveščevalka in štabna šifrerka na pohodu 14. divizije na Štajersko ter komandirka zaščitne čete dravograjskega okrožja. Vidrihove ženske iz Gornje Branice so 22. 2. 1943 sledila očetu, ki je bil v partizanih že od leta 1941: sestri Vida – Slovenka in Marica – Svoboda ter mama Jožefa – Soča. Najprej so bile v 1. bataljonu Simona Gregorčiča, potem pa v 3. bataljonu Tomšičeve brigade. Vsa čast vipavskim partizankam in partizanom! Po podatkih '''Rada Jejčiča''' sestavil '''Miran Hladnik''' Slika 3: Troje spominskih plošč na OŠ Erzelj: bolnici Vera, 17 padlim in 6 žrtvam NOB iz vasi ter bataljonu VOS Slika 4: Erzeljski partizanski obeležji na Geopediji ===Spomeniki izginjajo, mar ne?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji,''' SB marec 2023 Zaradi izdaje so Nemci tik pred koncem vojne, v noči med 1. in 2. februarjem 1945, napadli skupino borcev, ki se je zadrževala na Medvedovi kmetiji na Otiškem Vrhu. Pokončali so šest partizanov, Stanka Orožim - Janja, mladinska aktivistka Okrožnega komiteja SKOJ Dravograd, je bila med spopadom z gestapovci ranjena v obe nogi. Domačini so jo prezeblo prenesli v bunker Gospodarske komisije pri Sv. Ani nad kmetijo Ulbnik, vendar je bil kmalu izdan tudi bunker. Janja se ni hotela predati Nemcem, raje se je pokončala sama. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2301_x1679204.2506470976_y5869081.50201254_s15_b362 Spominsko ploščo] ji je postavil mladinski aktiv JANJA iz Pameč leta 1976. Mladinke in mladinci, ki so takrat poskrbeli za obeležje, so danes stari okrog 65 let. Danes je plošča odstranjena in odložena na tla ob hiši pri Ulbniku. #Prvoborec iz Mislinjske doline Franjo Dular, ki je partizanil skupaj s Francem Rozmanom – Stanetom po Pohorju in padel nekje na Lepenarci (obeležja, ki so ga postavili na mestu smrti, še nismo utegnili najti), je bil [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7071_x1673849.7258339126_y5870819.830511933_s19_b2852 pokopan na pokopališču Šentjanž pri Dravogradu.] Danes o grobu ni ne duha ne sluha. #Doprsni kip narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta je bil [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:1962_x1690078.9870816662_y5863106.05974893_s15_b362 skupaj s spominsko ploščo] odstranjen iz veže Partizanskega doma na Kopah. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2298_x1688378.175690378_y5861927.423686648_s15_b362 Granitni kamen, obeležje partizanske bolnice Primož pod Malo Kopo,] je pri tleh odlomljen. #Stalna razstava o predvojnem revolucionarnem delavskem gibanju in NOB v Mislinjski, Mežiški in zgornji Dravski dolini v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7688_x1678559.518479671_y5862356.328988583_s19_b2852 Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu] je odstranjena in deponirana v kletnih prostorih. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7064_x1679482.877784084_y5854855.199571073_s19_b2852 Kamnito obeležje na mestu bunkerja nad Podgorjem,] v katerem je bil ubit Anton Rogina - Jager, član Okrožnega odbora OF Dravograd, je razpadlo. #Na [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7062_x1680359.0218383647_y5853353.316100725_s18_b2852 kapelici pri Vrhnjaku v Vodrižu] je bila vzidana plošča v spomin partizanu Jožetu Krenkerju. Ob obnovi kapelice leta 2011 je bila odstranjena. #Obeta se odstranitev [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2026_x1681915.9647431625_y5869170.424244335_s18_b2852 spominske plošče pri Jesenku] nad Pamečami, pa še kje … Podobna kot v naštetih primerih iz občine Slovenj Gradec je tudi slika v drugih občinah. Lastniki nepremičnin se menjajo, zob časa opravi svoje … Kaj naj storimo ob zanemarjenih, poškodovanih, uničenih ali odstranjenih spomenikih? Sámo jamranje namreč ne zaleže nič. Urednikom zbirke partizanskih spomenikov na Geopediji ([mailto:daniel.divjak@yahoo.com daniel.divjak@yahoo.com]) sporočimo spremembo na terenu, da jo na zemljevidu dokumentiramo in odstranjene spomenike označimo z zeleno zvezdico. Lastnika stavbe, ki je z zida snel ploščo, spodbudimo, da jo po obnovi fasade vrne nazaj; ljudje se pozitivno odzovejo, ko vidijo, da nam ni vseeno. Vandalska dejanja prijavimo skrbniku obeležja, najpogosteje je to področna Zveza borcev, včasih pa tudi krajevna skupnost, občina ali kdo tretji, ki bodo o tem obvestili policijo in v primeru registriranih spomenikov Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Če ne vemo, kdo je za obeležje odgovoren, se obrnemo na policijo in na ZVKD kar sami. Naše izkušnje so, da se s prijavo večinoma ne doseže nič, vandalizem je s prijavo samo evidentiran. Doslej nismo brali o nobenem primeru policijskega odkritja ali sodnega pregona zlikovcev, ki se spravljajo na partizanske spomenike, čeprav se med ljudmi ve tako za ilegalne trgovce z barvnimi kovinami kot za goreče protipartizanske aktiviste v okolici. Obeležja, ki so registrirana kot kulturna dediščina, niso prav nič bolj zaščitena od tistih, ki jih v državni evidenci RKD ni, nasprotno, ZVKD-ji neredko ovirajo obnovo ali prestavitev poškodovanega spomenika z drobnjakarskimi spomeniškovarstvenimi zahtevami. Ne bomo špekulirali z domnevo, ali je med razlogi tudi stališče, da imamo na Slovenskem partizanskih obeležij preveč. Zgodi se, da pri ZB prevlada stališče, da spomenika ne bomo popravili, češ da je to naloga in strošek občine in da naj poškodovani spomenik pričuje o rokovnjaškem značaju okoličanov. Táko sklepanje ni v redu, saj le spodbuja socialno motene osebe, da se spravijo še na druga obeležja v bližini. Spoštljiv odnos javnosti do spomenikov bomo dosegli samo z njihovim rednim vzdrževanjem. Obnovo spomenikov izvedejo in financirajo področne ZB iz članarine in donacij, občine pa v okviru letnega načrta za vzdrževanje spomenikov, ki so mu zakonsko zavezane. Samo zmeniti se morata predsednik ZB in župan za preferenčni seznam obnov in da ne bosta za obnovo spomenika hkrati najemala vsak svojega izvajalca. [[File:Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužina pri Trebiji.jpg|thumb|350 px|Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužine pri Trebiji]] Kadar se pri dogovarjanju zaplete ali se več mesecev zaradi inertnosti ZB ali nenaklonjenosti občine več let nič ne premakne, se tisti, ki nam je obeležij mar, zadeve lotimo na svojo pest in svoje stroške. Vedno se najde kdo, ki zna očistiti kamen in z ustrezno barvo obnoviti zbledele črke napisa. Na mesto odstranjene kovinske plošče privijemo začasno plastično informativno ploščo, ki jo za majhen denar napravi lokalni tiskar, s sliko nekdanjega obeležja in besedilom v slovenščini in angleščini, ki pojasnjuje obeležje in poroča o letu njegovega uničenja. Ker začasne improvizirane rešitve znajo trajati, jih je treba oblikovati kolikor mogoče profesionalno. V zadoščenje nam je, da rastejo tudi čisto nova partizanska obeležja. Kot da bi vandaliziranje spomenikov spodbujalo njihovo porajanje. '''Stane Gradišnik''' in '''Miran Hladnik''' ===Čeprav ne doživim svetlobe, ki jo za obzorji slutim=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB februar 2023 <poem> MOČAN SEM V SEBI, KER RAZLOČNO ČUTIM: SVOBODEN SEM, ČEPRAV NE DOŽIVIM SVETLOBE, KI JO ZA OBZORJI SLUTIM! (F. KOSMAČ) PETIM BORCEM BRIGADE VDV, PADLIM DECEMBRA 1944.</poem> '''Slika 1:''' [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:268_x1683128.5592712704_y5842816.649565031_s16_b2852 Spomenik pri kmetiji Karničnik v Hrastovcu, kjer so pokopani padli borci brigade VDV.] V Radmirju, na osvobojenih tleh Zgornje Savinjske doline, je bila septembra 1944 ustanovljena 3. brigada Vojske državne varnosti. Sestavljali so jo borci Zidanškove brigade in mladi prostovoljci iz štajerskega okrožja. Povprečna starost borcev je bila 20 let, večidel so bili člani KPS in SKOJ. Zadnje dni novembra so se začele bitke na mejah osvobojenega ozemlja. Brigade 14. divizije so branile glavne dostope na osvobojeno ozemlje, vendar so prve dni decembra obrambne črte začele popuščati. Komandir 3. čete Anton Lempl – Dušan je povedel svoje borce na Šmihel nad Mozirjem in naprej proti Šaleški dolini. Dušanu so borci zaupali brez pomisleka. Bil je mojster partizanske taktike: celo ponoči je vse videl in slišal, poznal je poti po štajerskih gozdovih, nič ga ni presenetilo. Bataljon se je premikal proti Paškemu Kozjaku razdrobljen po četah. Borci 3. čete so po nekaj dneh pohoda zagledali v škalskem jezeru odsev nagibajoče se škalske cerkve, obenem pa zaslišali šum padajoče vode v elektrarniških hladilnih stolpih. Patrulja mladih fantov se je ustavila v naselju Hrastovec in tu prenočila. 12. decembra zarana se je kolona borcev v jutranji megli pomikala po gozdni poti od kmeta Karničnika proti Rahnetu. Pripadniki nemške policijske enote, ki so bili zaradi ofenzive v akciji na tem območju, so v gozdu postavili zasedo. Partizane so spustili v neposredno bližino in jih napadli z brzostrelkami in puškomitraljezi. Že v prvem napadu je padlo pet borcev, med katerimi so bili sedemnajstletni puškomitraljezec Milan Gaberšek – Buksi, šestnajstletni Mirko Šalomon, sedemnajstletni Franc Breznik, šestindvajsetletni Viktor Konečnik in nepoznani borec. Policisti so prišli nekaterim borcem tako blizu, da so jih že držali za nahrbtnike. Tako je prišel ob svoj nahrbtnik vojni dopisnik bataljona Ciril Grebenšek iz Velenja. Uprava velenjskega rudnika je namreč na podlagi najdbe njegovega nahrbtnika že naslednjega dne uradno sporočila, da je padel kot partizan. Zaposlen je bil namreč v rudniku, policija pa je sklepala, da je med padlimi, ker je v nahrbtniku našla njegove dokumente. Dva partizana, Franca Pliberška in Mirka Lešnika, so policistu ujeli in ju odpeljali v celjske zapore. V noči na 15. december je skupina »komandosov«, med katerimi je bil legendarni [[:w:Ivan Grobelnik|Ivan Grobelnik – Ivo]], v nemških uniformah prikorakala pred celjski Stari pisker, onesposobila paznike in osvobodila okrog 130 zapornikov, med njimi tudi Pliberška in Lešnika. Zjutraj so se mariborski Nemci pripeljali s štirimi kamioni pred Stari pisker, da bi prevzeli 80 obsojencev in jih odpeljali v smrt, a zapor je bil prazen … '''Stane Gradišnik''' '''Slika 2:''' NA TEM MESTU JE PADLO 5 BORCEV VDV BRIGADE 1941–1945. [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:4017_x1683965.2416658357_y5842269.270963142_s16_b2852 Spomenik pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju] '''Slika 3:''' NA TEM MESTU JE PADEL GABERŠEK MILAN – BUKSI, 1927–1944, MITRALJEZEC VDV BRIGADE. SLAVA MU! [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:5572_x1683961.5708935214_y5842269.708201426_s16_b2852 Pločevinasta spominska plošča pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju] '''Slika 4:''' [https://old.delo.si/novice/slovenija/spomin-na-noc-ko-je-pisker-pocil.html Partizani, ki so osvobodili zapornike v Starem piskru.] Stane Terčak, ''Celjski Stari pisker'', Ljubljana: Borec, 1976, str. 97. ===Razbitje 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda na Zaplanini=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB januar 2023 {| |[[File:Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico 01.jpg|thumb|Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico]] |[[File:Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem.jpg|thumb|Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem]] |[[File:Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem 02.jpg|thumb|Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem]] |} <poem> NA TEM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL 39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944 (Napis na spomeniku nad Ločico pri Vranskem) :::::* V SPOMIN NA 174 PADLIH BORCEV IZ ENOT IV OPERATIVNE CONE NOV IN POJ UMRLI SMO, KI V GROBU TU LEŽIMO, A NAD SVOBODO VAŠO ŠE BEDIMO, KER HOČEMO, DA RASTE IN ŽIVI, ZA KAR SMO DALI SVOJO SRČNO KRI 1941–1945 (Napis na spomeniku na Gorici pri Vranskem) :::::* GROB SEDMIH BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV – PADLIH NA PRESEDLU V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944. (Napis na obeležju na Presedljah)</poem> [[File:Presedlje pod Čemšenikom.jpg|thumb|300 px|left|Presedlje pod Čemšenikom]] Iz Ločice pri Vranskem se odpravimo po stari cesti proti Trojanam. Smerokaz na levi opozarja na vas Zaplanino. Po nekaj minutah vožnje ob potoku Zaplaninščica opazimo na levi lepo urejen spomenik, posvečen padlim borcem 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda. Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon v zaselku Zaplanina ob vznožju Čemšeniške planine. Izdajalec je kmalu stekel v Ločico pri Vranskem prijavit partizane vlasovskemu poveljniku Štetininu, ki je o tem obvestil svojega kolego na Trojanah. Stroj je stekel ... [[:w:Ruska osvobodilna vojska|Vlasovci]] s Trojan so mimo Šentgotarda prodirali proti Zaplanini, kjer so presenetili bataljon in udarili po njem. Bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu, kljub visokemu snegu, umaknil proti Presedljam. Štab bataljona je bil že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi na Presedljah, kamor jih je pripeljal izdajalec, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih. Boj je bil kratek in za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo šestintrideset borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov. Bežali so navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen, dvakrat ranjen, se je sam ustrelil. Ranjence so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi izdajalec se je hvalil, kako je brcal še žive borce "v gobec". Padle partizane so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi borci so bili trije domačini. Neki ranjenec se je naslednji dan privlekel v izdajalčevo hišo. Takoj so sporočili vlasovcem, ki so poslali patruljo. Izvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili. Borec 1. bataljona Frido Hočevar - Danilo se je dogodka spominjal takole: "Dan pred spopadom se je 1. bataljon odreda nahajal v vasi Zaplanina. Sam sem bil član štaba kot operativni oficir. 7. februarja 1945 sta bila štab odreda in 2. bataljona na Dobrljevem, 3. bataljon pa v revirjih. Trditi tega ne morem, saj zaradi hudih sovražnikovih napadov tisti čas ni bilo več mogoče vzdrževati organiziranosti na tako visoki ravni kot prej. V Zaplanini smo prenočili. Drugega dne smo že zgodaj zjutraj izvedeli od obveščevalcev, da se zbirajo, oziroma da so se že ponoči začele pomikati proti Zaplanini kolone sovražnikov iz smeri Mrzlice in Čemšeniške planine. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen se je zato že zgodaj zjutraj z nekaj borci odpravil v opazovalno patruljo na teren, da bi se prepričal o teh poročilih. Ko se je čez nekaj časa vrnil, je ukazal, da se bataljon takoj premakne na pobočje Čemšeniške planine. Kmalu po premiku iz vasi so nas Nemci, ki so verjetno tu že ponoči postavili zasedo, silovito napadli in tu je že padlo precej borcev. Edina pot, ki bi nas lahko pripeljala iz obroča, je bila ozka tesna soteska, po kateri je tekel potok. Kakor hitro se je dalo, smo se napotili proti soteski, ker so Nemci neusmiljeno streljali po nas. Sam sem v metežu krogel in izstrelkov iz minometov pograbil puško, ki je bila naslonjena ob poti na neko drevo, za katero sem pozneje izvedel, da je bila puška kuharja, ki je nekoliko stran od tod pripravljal hrano. Ker sem bil sam oborožen z brzostrelko, sem puško začel ponujati borcem, ki so hiteli mimo. Ker pa so bili vsi oboroženi, sem se s svojim ponujanjem zamudil toliko časa, da sem ostal zadnji v koloni. Na hitro sem presodil položaj in spoznal, da je edina rešitev za nas ledeno mrzli potok, saj je bilo vse drevje in grmovje okoli njega gosto obdano z ivjem. Zavpil sem: "Za menoj!" in se prvi pognal v vodo. Nekaj borcev s konca kolone mi je sledilo. V zavetju vode in ivja so nas Nemci izgubili iz vida, zato smo se rešili. Od tistih, ki so ostali v koloni, jih je še nekaj padlo. Kako je bilo potem z ostankom bataljona, se ne spominjam najbolje. Verjetno je bilo tako, da je ta skupina razbitega bataljona ostala skupaj, se pridružila četi, ki je bila med bojem na Dolenjskem, in ko so minili najhujši časi, se je spomladi spet popolnila in iz nje je znova nastal 1. bataljon." Vlasovci so skupaj z nemško policijo polovili v okolici Vranskega veliko ljudi, ki so decembra in pozneje zbežali iz Gornje Savinjske doline, ki jo je ponovno zavzel okupator. Pri Žegnanem studencu blizu Gorice, nedaleč od Vranskega, so streljali skoraj vsak drugi dan. Ujetnikom so včasih rekli: Prosti ste, izginite! Ujetniki si tega niso dali dvakrat reči, zbežali so, toda v bližini so bili za kritjem postavljeni mitraljezi, ki so prestregli domala slehernega bežečega partizana in ga med begom ustrelili. Nekoč so jih tako pobili petinštirideset hkrati. Nemci so potem vsakič naganjali domačine, da so morali iskati pobite in jih pokopavati. Z neko skupino ujetih so nekoč privedli tudi ranjenega borca. Vozili so ga kar v samokolnici, ker je imel ranjeni obe nogi. Nato so najprej postrelili vse zdrave, za konec pa še ranjenca. Proti koncu decembra je že bilo, ko so Nemci vodili mimo domačije kmeta Jakoba Hrastovca skupino tridesetih partizanov. Ujetniki so bili zvezani po dva in dva. Kakih sto metrov naprej od Medveščkovega mlina so jih v grapi spustili. Partizani so bežali, kamor je pač kdo mogel, misleč, da se bo rešil. Vtem pa so že iz skritih zased vžgali po bežečih z mitraljezi in jih pokosili. Le enemu se je posrečilo rešiti. V zaselku Gorica tik nad Vranskim je pokopanih 174 padlih v nemški ofenzivi 1944/45. ::::Stane Gradišnik Slika 1. Spomenik v Zaplanini<ref>Napis na spomeniku je napačen, saj ti borci niso bili zajeti v decembrski ofenzivi, pač pa so padli februarja 1945.</ref> Slika 2. Spomenik na Presedljah Slika 3. Spomenik na Gorici nad Vranskim '''Viri''' *''Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec'' (1986, str. 75) *Ivan Vidali: ''Kamniško zasavski odred'' (1989, 2018, str. 249) *Rado Zakonjšek &ndash; Cankar: ''Velika preizkušnja'' (1977, str. 491) ===Kam so vsi vojaki šli? Zdaj so v grobovih vsi. / Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izvedeli? (Tomaž Domicelj)=== Pri delu na Geopediji sem pred leti opazil na štajerskem delu Trojan modro zvezdico (pri Konjšku), kjer naj bi stalo partizansko obeležje. Obiskal sem ta zaselek, vendar nihče od prijaznih stanovalcev ni vedel, da bi na tem mestu kdaj stal partizanski spomenik. Spustil sem se niže, skoraj do Ločice pri Vranskem in pri smerokazu za Zaplanino zavil desno. V bližini domačije Ivana Dolinška stoji na grobišču 39. padlih partizanov spominsko obeležje z napisom: NA TAM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL 39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV, ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944. Nemški policijski general Rösener je 21. decembra 1944 poslal glavnino svojih sil na Vransko, Tuhinjsko dolino in na domžalsko območje. Vsa ta soldateska Nemcev, belogardistov, domobrancev, vlasovcev in četnikov je prečesala po ponovni okupaciji Zgornje Savinjske doline vse območje v smeri proti Zasavju. Ta ofenziva je izrinila s tega območja številne terenske aktiviste in begunce iz osvobojenega ozemlja. Bile so se težke bitke med partizanskimi in temi sovražnimi silami, ki so bile zelo številne (približno 6 do 7 tisoč mož) in okrepljene z oklopnimi enotami. Glavno težišče boja sta nosili XIV. divizija in Šlandrova brigada. Čeprav so bili v decembru 1944 in januarju 1945 težki boji, partizanske enote niso imele hudih izgub. Večje izgube so utrpeli terenski aktivisti in begunci iz osvobojenega ozemlja. Na vsakem prehodu so bile noč in dan sovražne zasede, ki so prestregle, pobile in ujele veliko teh beguncev. Tako imamo v Ločici pri Vranskem grobišče z obeležjem, ki pove, da je na tem mestu okupator ustrelil 39 borcev IV. operativne cone, ki so bili ujeti v tej zimski ofenzivi. Nemške SS čete so z vlasovci in domobranci vsakega zajetega partizana ali begunca ustrelile. (''Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec''). Grobišče sem evidentiral, posnel in vnesel v sloj Partizanski spomeniki, še vedno pa me je begala modra zvezdica pri Konjšku pod Trojanami. Potem mi je prišla v roke monografija prvoborca Rada Zakonjška – Cankarja ''Velika preizkušnja'', kjer na straneh 491 in 492 opisuje usoden padec 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda: <blockquote> Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon Kamniško-zasavskega odreda v Zahomcih nad Vranskim. Od tod je odšel v Črni vrh h kmetu Martinu Lesjaku po domače Černetu. O tem so bili obveščeni Nemci. Iz postojanke pri Pihlbirtu v Taboru je nemudoma krenila kolona okrog 200 mož proti Črnemu vrhu. Bataljon je bil pravočasno obveščen in se je umaknil prek Kozice čez Presedlje v zaselek Zaplanina. Tu se je utaboril pri kmetih Ivanu Zajcu po domače pri Tinčku in pri Ivanu Učakarju po domače pri Pidru. To je bilo 6. februarja 1945.</blockquote> <blockquote>V bližnji soseščini, v koči kmeta Učakarja, je živela Ana Žitnik in njen sedemnajstletni sin Anton. Žitnikova je bila nemškutarica in je tudi s svojim sinom najraje govorila po nemško. Kot se je pozneje izkazalo, je bila Žitnikova gestapovska zaupnica. Ko sta s sinom opazila partizane pri sosedih, sta sklenila, da to prijavita Nemcem. 8. februarja zjutraj je Anton pohitel v Ločico k vlasovcem. Gredoč se je oglasil pri kmetu Francu Slakanu po domače pri Doberšku. Tudi v tej hiši so bili partizani. Žitnik se je pri zadnjih vratih izmuznil v gozd, nato pa stekel v Ločico.</blockquote> <blockquote>Ko je Štetinin prejel Žitnikovo prijavo, je telefoniral komandantu vlasovcev na Trojanah. Skupaj sta nato napravila načrt za napad. Žitnik je vodil vlasovce iz Ločice skozi Zahomce in Črni vrh na Presedlje. Tam so postavili močno zasedo. Vlasovci iz Trojan pa so prodirali iz druge smeri, mimo Šentgotarda, Zgornje in Spodnje Zaplanine do obeh kmetij, kjer so bili partizani. Iznenada so udarili in tako presenetili bataljon. Vendar tu bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu umaknil proti Presedljam. Visok sneg je sicer močno oviral pohod, vendar je bil štab bataljona že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih.</blockquote> <blockquote>Boj je bil kratek, a za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo 36 borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov. Poveljnik bataljona Franc Bratun – Jelen je bil dvakrat zadet in hudo ranjen. Ko je spoznal, da se ne more več rešiti, se je sam ustrelil. Borci so bežali navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Te so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi Žitnik se je hvalil, kako je brcal še žive partizane v »gobec«. Padle borce so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi partizani so bili trije domačini. Neki ranjenec se je privlekel v Učakarjevo hišo k Žitnikovi. Ta je to sporočila vlasovcem, ki so poslali patruljo. Zvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili.</blockquote> Spomenika 36. padlim borcem Kamniško-zasavskega odreda verjetno nikoli niso postavili, ali pa je bil devastiran. Več podatkov o tej tragediji sem iskal pri avtorjih monografije Kamniško-zasavski odred in pri KO ZZB NOB Litija. Prijazno so mi odgovorili, da več podatkov, kot so zapisani v knjigi, nimajo. Mislim, da si 1. bataljon Kamniško-zasavskega odreda zasluži vsaj skromno obeležje, če ne že spomenik, na mestu tragedije. '''Stane Gradišnik''' ===Konrad Žilnik, heroj izpod Krvavice=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB december 2022 <poem> V KAPLI PRI TABORU SE JE RODIL 16. 2. 1919 NARODNI HEROJ KONRAD ŽILNIK - SLOBODAN PADEL KOT ČLAN OKROŽNEGA KOMITEJA ZA OKRAJ NIŠ 4. 3. 1944 SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU AVGUST 1986 OO ZZB NOV ŽALEC </poem> Bolska se je leno vila po zasneženem polju proti Gomilskemu in naprej skozi Grajsko vas proti Šempavlu [Preboldu], kjer jo je posrkala vase Savinja. Od špičaste Krvavice sem so priletele divje race in se spustile nad vodo, ki je ustvarjala majhna jezerca med ledenimi ploščami. V Kapli pri Taboru se je to noč, 16. februarja 1919, mizarju Viktorju in Ani Žilnik, roj. Florjan, rodil fantek. Dali so mu ime Konrad. Osem let je štel Kondi, ko se je družina preselila daleč na jugovzhod Jugoslavije v Niš, kjer so ga vpisali v osnovno šolo. Leta 1935 je že delal v niški tovarni usnja in se izučil za krznarja. V tem okolju se je povezal s komunisti in bil leta 1937 sprejet v KPJ. Po okupaciji Jugoslavije je bil Konrad Žilnik - Slobodan pri 22 letih že član Okrožnega komiteja KPJ. Avgusta 1941 je sodeloval v diverzantski akciji v hotelu Park v Nišu in pri napadu na rudnik Lece, kjer se je, oblečen v nemško uniformo, pojavil med sovražnikovo posadko, onesposobil nekaj vojakov in tako pripomogel k uspešni akciji. Bil je zraven pri ustanovitvi Topliškega in Ozrenskega partizanskega odreda, v katerem je bil nekaj časa namestnik komandanta in v letih 1942&ndash;1943 komandant. Odred je vodil v številne drzne napade na sovražnika. Bojeval se je s četniki v Popšici, pri Pirkovcu, Belem Potoku in na Crnem vrhu. S svojimi borci je napadel orožniško postajo Ražanj, onesposobil premogovnik v Sokobanji in pripravil atentat na okrajnega načelnika v Knjaževcu. Po formiranju Timoškega partizanskega bataljona je bil zadolžen za delo na terenu. Konec leta 1943 je z bataljonom odšel na območje Pirota, kjer je nadaljeval delo Dušana Tackovića - Srečka in pripravljal ustanovitev Narodnega odbora ter drugih protifašističnih organizacij. V začetku leta 1944 so njegov bataljon pri vasi Pajež obkolili četniki in bolgarski vojaki, ga v boju ranjenega ujeli in odpeljali v vas Kozja, kjer so ga po nekajdnevnem mučenju obglavili. [[File:Narodni heroj Konrad Zilnik Slobodan.jpg|thumb|left|300 px|[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7798_x2437620.216989781_y5361226.164747252_s17_b2345 Kip Konrada Žilnika v Nišu] ]] Konrad Žilnik - Slobodan je bil proglašen za narodnega heroja leta 1953, pokopan je v grobnici narodnih herojev v Nišu. V partizanih je Konrad spoznal Mašo Šuvaković in se z njo poročil, čeprav komunisti niso bili naklonjeni partizanskim porokam. Mašo so okupatorji leta 1942 zajeli, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Zaprli so jo v koncentracijsko taborišče Crveni krst. Pred strelski vod je stopila nekaj mesecev po rojstvu sina Želimira. Na Banjici so kot talca ustrelili tudi Konradova starša Ano in Viktorja. V zaporniški bolnici so strogo čuvali skrivnost, da je Želimir sin Maše in Konrada. Babica in dedek po Maši sta iz Zemuna poslala v Niš Mašino sestro, ki ni imela otrok, da posvoji malega Želimira. Želimir Žilnik je postal prvošolček leta 1949. Iz tega časa je njegov pretresljiv spomin: ko je učiteljica pozvala otroke v razredu, naj vstanejo vsi, ki so izgubili starše med vojno, je od dvajsetih učencev vstala več kot polovica. V 60. letih je zaslovel kot filmski režiser, avtor jugoslovanskega "črnega vala". :::Stane Gradišnik Slike:<br> 1.Kip v Nišu <br> 2. [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5524_x1671363.5840368972_y5818194.733836708_s15_b362 Spominska plošča, ki so jo leta 1986 postavili na njegovo rojstno hišo v Kapli vasi, je zdaj v prostorih občine Tabor.] ===Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB november 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:113_x1587784.0462454981_y5825848.0583935_s14_b362 Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu] [[File:Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu 01.jpg|thumb|300 px|left|Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu]] <poem> PRI PREHODU PREKO SAVE JE NA TEM MESTU DNE 6. 7. 1944 PADLO 16 BORCEV I. BATALJONA GORENJSKEGA ODREDA. </poem> "Sončnega julijskega dne leta 1944 je v našo vas Rovte nad Podnartom prišla dolga kolona preznojenih partizanov, bilo jih je nekaj deset, vsi so bili obloženi s težkimi nahrbtniki, v katerih so, kot sem izvedel kasneje, iz Cerknega ali iz Farjega Potoka tovorili orožje in municijo za Kokrški odred. Nastanili so se po hišah, ženske so jim kuhale. Domačinom se je zdelo čudno, zakaj so se v Rovtah zadržali kar dva dni brez posebne potrebe. Tretji dan je prišlo povelje za naprej. Šli so mimo domačinov s Poljšice in iz Rovt pri Podnartu, ki so na travniku ob potoku Plaznica, ki se malo nižje izteka v Savo, pospravljali seno. Med njimi je bila tudi naša mama Cilka z vsemi štirimi otroki, ki smo se igrali in z zanimanjem opazovali kolono. Četo je vodil Ciril Rakovec, po navadi oblečen v rdečo karirasto srajco. "Kam pa jih ženeš?" so ga vprašali. Dve sosedi, Kraljeva Mara in Tončeva Mara (iz Toncove domačije na Poljšici je bil avstrijski podmaršal [[:w:Jožef Tomše|Jožef Tomše plemeniti Savski dol]]), ki sta tudi bili aktivistki (za partizane so delali domala vsi vaščani), sta ga zaman rotili, naj jih ne pošilja tja dol, saj se je vedelo, da bo tam nemška zaseda. A ju ni poslušal. Sam je ostal višje na skali, nosače pa je postrojil v Dolah ob bregu, kjer naj bi vsi naenkrat prečkali železnico in prebredli reko. Ko so partizani okrog sedmih zvečer krenili čez reko, je močno zaropotalo in padali so drug za drugim. "O, reveži, a bodo vse postrelili, ta hudič jih je spustil v Savo ...," sem slišal jadikovati starejše. Streljanje je trajalo kako uro, streljali so tudi z oklepnega železniškega vagona, "panzerhaus" se jim je reklo. Kdor je znal plavati, se je vrgel v vodo in se med rafali poskusil prebiti na drugo stran. Padlo je 16 partizanov, pravijo, da je bilo tudi precej ranjenih in ujetih, nekaterim se je po čudežu uspelo rešiti preko sotočja Save in Tržiške Bistrice, kjer Nemcev ni bilo. V našo hišo, k Potočnikovim v Rovte, sta se naslednjega dne zatekla dva premočena partizana, ki jima je uspel beg v nasprotno smer, v hrib. Mama jima je skuhala žgance, jima priskrbela suha oblačila in po nekaj urah počitka sta v bližnjem gozdu že dobila zvezo s partizani, za kar je poskrbel oče. Po mnogih letih sem se po slučaju srečal z enim od preživelih, s Francem Snojem. S soborcem sta se izvlekla iz savskih brzic in se v Podbrezjah blizu Grmačeve hiše pred nemško zasedo hotela skriti za kup peska, kjer sta se znašla iz oči v oči z dvema vojakoma. Na srečo nista bila krvoločne sorte. »Weg, geh weg!« sta je naganjala stran. In sta stekla, kolikor so jima noge dale. Vaščani smo sumili, da je zasedo organiziral tisti v rdeči srajci. Ta človek je bil pravi hudič v človeški podobi, vsi smo se ga bali. Pozneje se je govorilo, da je bil najbrž kriv tudi za druge žrtve med domačini in partizani v okolici. Bil je terenec, imel je celo svojega kurirja. Po vojni je bil menda obsojen na deset let zapora, odsedel pa je v kočevskih zaporih tri leta. Pred sojenjem so zaslišali tudi vaščane, ki pa niso obremenilno pričali proti njemu. Po svoje se jim je smilil, ker je imel invalidnega otroka. Najbolj je bil kaznovan s tem, da so se ga vsi izogibali. Umrl je leta 1990." Po spominih '''Janka Potočnika''' z Ovsiš zapisala '''Mira Hladnik''' Slike: # Na Geopediji je z zvezdico označen spomenik 16 padlim pod Poljšico pri Podnartu # Besedilo na pravkar očiščenem spomeniku # Spomenik 16 padlim ob železnici na relaciji Podnart-Kranj Beri tudi [[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš|druge Potočnikove pripovedi iz časa druge svetovne vojne]]. ===Štirinajsta na Paškem Kozjaku=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB oktober 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4539_x1694612.6265786982_y5842906.903414371_s15_b362 Basališče, Padli borci Tomšičeve brigade] <poem>NA TEM MESTU SE JE MED 16. IN 18. 2. 1944 ODVIJALA KRVAVA IN ODLOČILNA BORBA XIV. DIVIZIJE IN TU SO DAROVALI SVOJA ŽIVLJENJA TRIJE PARTIZANI. ZB DOBRNA </poem> Paški Kozjak je bil tistega mrzlega februarja 1944, ko je Štirinajsta divizija vdrla v Tretji rajh, priča nepojmljivim naporom in junaškim dejanjem partizanskih bork in borcev. Prodirali so po vlakah in stečinah proti vrhu gore, ki jo v dolini omejujejo kraji Velenje, Dobrna, Vitanje in Mislinja. Vse štiri občine se stikajo na grebenu, ki se vleče od Sv. Jošta do Basališča, ki je najvišji vrh tega hribovja. V zgodnjih jutranjih urah 18. februarja je bil prehod skozi nemški obroč v Doliču odprt. Namesto divizijske kolone, ki naj bi sledila štirim udarnim bataljonom, je prisopihal do komandanta Efenke divizijski kurir in izdavil: "Rudi je naročil, da morate priti vsi nazaj." Bledi obraz komandanta Tomšičeve brigade majorja Ivana Kovačiča - Efenke se je zresnil: "Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija prebila ..." Efenka je odpoklical zasede s ceste pod Firerjem in ukazal pohod proti Pohorju. Žal se je polovica divizije z okrog 600 borci takrat že vračala nazaj proti Basališču. Ta umik je bil strahoten predvsem zato, ker je izčrpanim partizanom pobral še zadnje atome moči. Hiteli so v hudo strmino, kjer je bilo snega cel meter. Lahko si mislimo, koliko moči so potrebovali tisti, ki so nosili težko orožje in ranjence. Joža Boldan - Silni, kazensko razrešeni komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade, je med prvimi prispel na Miklavževo planjo, kjer se je zbirala divizija. Opazil je, da se ob robu jase s smrečic vsipa sneg. Aktiviral je bombo in jo vrgel med smrečje. Hip nato se je vnel oster spopad z Maunzovimi planinskimi lovci, ki so prodirali po grebenu od Sv. Jošta sem. Rafali so izzvali pravo paniko. Ranjenci na nosilih so začeli vpiti na pomoč. To je vzpodbudilo jurišno četo Janeza Kramariča, ki se je pognala po grebenu proti Nemcem. Čudno je tlesknilo in mitraljezec Alojz Zavolovšek iz Gornjega Grada je padel v sneg. Smrtno je bil zadet tudi Franc Gerl - Mežnarjev z Otoka pri Cerknici. Med pregledovanjem bojišča so pozneje našli mrtvega še Valentina Šavlija - Pavleta iz Tolminskega Loma. Po vojni je legendarni komandant Štirinajste divizije, narodni heroj Ivan Kovačič - Efenka s svojimi borci poskrbel za postavitev obeležij na Paškem Kozjaku, od Senegaškega mlina do Čuježa v dolini Pake. Žal je sedem pomnikov že izginilo zaradi malomarnosti in hudobije. Zadnja skrunitev pomnika na Basališču se je zgodila leta 2016. Lani smo postavili novo obeležje, ki je po nekaj spet izginilo; na Geopediji je zato označeno z zeleno zvezdico namesto z rdečo, ki predstavlja obstoječe obeležje. Spodobilo bi se, da vse štiri občine skupaj postavijo dostojen spomenik Štirinajsti diviziji na Basališču. Stane Gradišnik Slike 1. Padli na vrhu Basališča (padli na basališču.jpg) 2. Leta 2016 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče1.jpg) 3. Leta 2021 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče2.jpg) 4. Paški Kozjak na Geopediji; z zelenimi zvezdicami so označeni spomeniki, ki jih nekdo vztrajno vandalizira (paški kozjak geopedija.jpg) ===Tragedija Kisovarjeve družine=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB september 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5537_x1673724.697670503_y5814893.322579741_s14_b362 Kisovarjeva domačija, Miklavž pri Taboru] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_x1671834.3860895594_y5817754.038683354_s17_b362 spomenik na pokopališču Tabor] Cankar in Lipče sta hodila ob večerih poslušat radio k Štajnerju. Ko sta se pozno vračala, je stari Kisovar še bedel in prvo njegovo vprašanje je bilo: "Kaj je pa povedala tista radija?" Stari mož je hlastno poslušal novice, ki sta mu jih pripovedovala, včasih sta jim še kaj dodala. Kakor mnogi, je tudi stari Kisovar Nemce strašno sovražil in zato vsa vojna leta pomagal partizanom, kolikor je le mogel. Vojna mu je vzela tri sinove, toda mož ni klonil. Nekaj izrednega je bil stari Kisovar, Lipčetov in Rudijev oče. V teh letih je živel samo za svoja sinova partizana in za NOB. Tudi za druge borce je bil izredna dobričina. Vsi partizani so bili njegovi sinovi. Njegova snaha, Rudijeva žena Julka, je skuhala nešteto večerij za partizane. Kisovarjeva domačija leži v mali kotlinici, ki se za hišo zapira v gozdnato strmino, pred domačijo pa se odpira v ozko dolinico med njihovimi njivami proti cerkvici Svetega Miklavža. Vse od dneva, ko je Lipče pobegnil v gozd, bilo je poleti 1941, je stari vsak dan ničkolikokrat stopical okrog hleva, pokašljeval in pogledoval navzgor proti smrečju, če bo za prvimi drevesi zagledal svojega Lipčeta ali pa kakega drugega znanega partizana. Brž ko se mu je kdo odzval na njegovo značilno pokašljevanje, je odšel proti kuhinji &ndash; malo je šepal &ndash; tam vzel malo kanglico, kot jo imajo za mleko, in polno spustil v rokav suknjiča. Rokav je bil spodaj znotraj zašit, da ni mogla kanglica pasti skozi. Pri hlevu je vzel sekiro ali kako drugo orodje in jo ovinkasto čez travnik primahal v hosto. Ves srečen je sprejemal novice, bil je namreč silno radoveden, kaj se dogaja na frontah, in vsak nemški poraz, še tako neznaten, ga je razveselil. "Preklete barabe!" je imel navado reči. Pa je bil sicer veren kristjan. Nekega popoldneva se je zaslišalo v smeri Vranskega strahovito streljanje. Cankar je ugibal, katera partizanska enota se je spopadla z Nemci. Po nekaj dneh je izvedel od domačinov, da so v tem boju padli trije partizani, med njimi tudi Kisovarjev Lipče. Drugi Kisovarjev sin Rudi Jurhar je bil že od pomladi v partizanih. Neko popoldne je prišel domov, da bi z očetom zaklala prašiča. Okrog enajste ure dopoldne je zagledal skupino vojaštva, ki se je približevala hiši. "Saj to so naši!" je vzkliknil, v tem pa že spregledal svojo zmoto. Pognal se je po strmini in hudo ranjen obležal tik pred gozdom. Privedli so ga do očeta in na vsak način hoteli dobiti od njega priznanje, da pozna ranjenca. Oče je pomislil na Rudijevo ženo in otroka ter odločno odkimal. Ti trenutki so bili strašni za oba, vendar sta zmogla toliko moči, da sta se zatajila med seboj. Nemški komandant je odredil zaplembo. Vojaki so znosili na voz vse, kar je bilo kaj vrednega. Na voz so naložili tudi Rudija. Žalosten sprevod je krenil izpred hiše. Zdaj šele je Julka videla, da imajo na vozu njenega moža vsega v krvi. To je bil zanjo strašen pogled. Pred volmi je korakal stari Kisovar in peljal najbridkejši tovor, ki ga je kdaj vozil v svojem življenju, svojega smrtno ranjenega sina, ki je bil pred dobro uro še svoboden partizan, zdaj pa nemočna žrtev v rokah rabljev. Med potjo proti Grajski vasi je Rudi umrl. Očeta so odgnali v Celje in ga zaprli v Stari pisker. Pozneje se je izvedelo, da je Nemce na domačijo pripeljal gestapovski raztrganec in ovaduh Klobučar, doma iz Prebolda. Stari Jurhar je bil na svoje sinove močno navezan, zato je le stežka prebolel izgubo že drugega sina. V tem času sta bila v partizanih še druga dva sinova, najstarejši Franc in najmlajši Viktor. Nihče ni slutil, da bo tudi najmlajši daroval svoje življenje na oltarju domovine. Umrl je skupaj s svojim nečakom Lipetom, ko sta z vojaškim motorjem drvela sporočit z novico o zmagi in svobodi ... :::Stane Gradišnik (po zapisu Rada Zakonjška - Cankarja) ===Pavel Rušt, slovenski junak === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB avgust 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5408_x1560653.8250288363_y5751565.679578903_s15_b362 spominska plošča na Nanosu] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7508_x1383422.2647831219_y5142757.949024833_s15_b2345 kraj smrti v Rimu] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4951_x1554522.6091496847_y5754041.34837272_s15_b362 spomenik na Gradišču pri Vipavi] Pavel Rušt se je rodil leta 1909 v družini malih kmetov na Gradišču pri Vipavi. V italijanizirani Vipavi je obiskoval šolo. Priimek so mu spremenili po uradni dolžnosti, slovenski jezik je bil prepovedan, društva zatrta. V Neaplju je osemnajst mesecev služil vojaški rok. Leta 1941 se je pridružil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in se tako izognil italijanski mobilizaciji. 18. aprila 1942 je bil s svojo enoto obkoljen na Nanosu. Boj 60 partizanov z 800 italijanskimi vojaki je trajal več kot osem ur in je bil tragičen: šest partizanov je padlo med spopadom, enajst so jih zajeli in devet od njih kasneje ustrelili. Drugim je uspelo pobegniti, pri čemer jih je varovala strojnica, ki je v rokah legendarnega mitraljezca Pavla Rušta štirinajstkrat odbila napade, dokler ni zmanjkalo streliva: s tovariši se je umaknil in se skril v jami. Tudi tam so jih odkrili. Pavlu (z globokimi ranami na rokah) je nekaj časa uspevalo pobirati bombe in jih metati nazaj na fašiste. Ujete so odpeljali v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli. Pavla so ga mučili, vendar ni razkril ničesar, zato ga je Posebno sodišče za obrambo države skupaj z drugimi partizani skupine Fratelli Maslo obsodilo na smrt, nekatere v odsotnosti. Kazen so izvršili v Forte Bravetta, zloglasni fašistični tovarni smrti. 26. junija 1942 ob 6. uri zjutraj so bili ustreljeni Pavel Rušt, Anton Bele, Ivan Čekada, Viljem Dolgan, Leopold Frank, Jože Hreščak, Karlo Kaluža, Franc Srebot in Franc Vičić. Pavel Rušt je pokopan na pokopališču Verano. Spominjamo se ga na komemoracijah 18. aprila vsako leto. Po Pavlu Ruštu se imenuje trg v Vipavi. Njegovo ime je vklesano na ploščo na fasadi Lovskega doma na Nanosu v bližini turistične kmetije Abram in na spomeniku NOB v njegovi rojstni vasi Gradišče pri Vipavi. Na prostoru njegove smrti in smrti njegovih tovarišev v Rimu pa je tabla z napisom Parco dei martiri di Forte Bravetta [Park mučenikov trdnjave Bravetta]. Več o Pavlu Ruštu lahko preberemo v njegovem geslu na Wikipediji. <!-- pred izidom je knjiga o njegovi četi izpod peresa Primoža Plahute. --> :::Patrizia Raveggi ===Zadnji boj Veličkove čete=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB julij 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1660639.7399007303_y5823316.3453979045_s15_b362 '''Spomenik Veličkovi četi na Čreti'''.] V začetku novembra 1942 je Savinjski bataljon taboril na planini Krašici blizu Črete. V dolino je pobegnil ujeti verman po imenu Tiger. Svojo izdajalsko nalogo je opravil tako hitro, da je bil bataljon obkoljen, še preden se je uspel umakniti na Menino planino. Komandir čete Lojze Hafner - Veličko je dobil nalogo, naj krije umik bataljona in da brez povelja ne sme zapustiti položajev. Veličko kriči: "Prihranite si vsak po en naboj!" "Jurišajmo!", pravijo borci, ko vidijo, kakšen je položaj. Toda Veličko še vedno noče o tem nič slišati. "Brez povelja ni umika!" Nenadoma utihne njihov mitraljez. Zmanjkalo je municije. Tudi streli iz pušk so vedno redkejši. Nemci in vermani dobro vedo, kaj to pomeni. Še tisti, ki so se do zdaj plazili po trebuhu, so se dvignili in se, režeč kot pošasti, bližali partizanom. Veličko zavpije borcem: "Reši se, kdor se more!" Bilo je prepozno. Na dvajset borcev se vsuje trikrat več sovražnikov. Začne se krvavi ples: boj in pretep na nož, s puškinimi kopiti, s pestmi in tudi z zobmi. Na vsakega borca se je spravilo po več sovražnikov. Hočejo jih spraviti na tla in dobiti čim več živih v svoje roke. Borutin še vidi, kako je skupina Nemcev vrgla po tleh Marto, mlado osemnajstletno dekle, pogumno borko v četi, a zdaj ji ni več pomoči. S poslednjimi silami se Borutin otrese Nemcev in se požene skozi obroč. Rešen. Tudi Veličko si je utrl pot skozi ogenj. Nad kurirja Franca Godlerja - Bliska se spravijo kar trije Nemci. Med ruvanjem vidi, kako vežejo Čata, mladega, pogumnega fanta iz Liboj. Blisk se z enim od Nemcev puli za puško, izdere mu jo in z bajonetom zažene sovražniku v trebuh. Nemci za bežečimi niso streljali, ker bi lahko zadeli svoje. Iz čete se je rešilo samo sedem borcev. Pet ujetih partizanov so z vrvjo zvezali okrog vratu. Za ujetnike je bil to začetek strahotnega mučenja, ki so ga morali prestajati vse do ustrelitve. Če bi jim ne zmanjkalo streliva, ali če bi bilo povelje za umik izdano prej, bi jih Nemci gotovo ne dobili v svojo pest. Nemški oddelki so še dolgo preiskovali področje boja. Kolikor so našli ranjencev, so jih na mestu pobili. Pri kmetiji Planinc nad Sv. Joštom je spominsko znamenje mitraljezcu, ki je do zadnjega naboja kril umik Veličkove čete iz obroča. Spomenik (potreben obnove) simbolično prikazuje nemški obroč okrog bataljona, zapis pa govori o junaštvu borcev, sinov ljudstva, ki je bilo že v Berlinu zapisano pogubi. [Na prvi fotografiji je spominski kamen hrabremu mitraljezcu, na drugi pa dokument o zasramovanju borcev Veličkove čete v celjskih zaporih.] :::Stane Gradišnik, popisovalec pomnikov upora. ===NOB in samoupravljanje=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB junij 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:7479_x1597867.4564009686_y5818315.00583044_s17_b362 '''Padla delavca in uvedba samoupravljanja''',] poslopje nekdanje tovarne Iska, Savska cesta 14, Kranj. Postavljanje spomenikov v socialistični Jugoslaviji je seglo na prostore, kjer jih prej skoraj ni bilo, med drugim v podjetja in tovarne. Spominske plošče in skulpture so postale pogost atribut proizvodnih hal, tovarniških dvorišč in hodnikov upravnih stavb. Posvečene so bile delavcem, padlim v drugi svetovni vojni, pa tudi markantnim dogodkom iz zgodovine podjetja, zlasti stavkam iz medvojnega obdobja ter uvedbi samoupravljanja v 50. letih. Izkušnje kažejo, da je dokumentiranje teh obeležij dandanes zahtevno početje. Če je podjetje medtem že propadlo, je treba brskati po težko dostopnih, zanemarjenih prostorih, iz katerih je davno tega izginilo vse premoženje, vključno s spominskimi obeležji; nekatera so ohranjena v muzejih, a številna so izginila brez sledu. Če pa obrat še vedno obstaja, je ogled in fotografiranje obeležja zahtevna birokratska naloga, polna sumničavih vratarjev, ki jih je treba šele prepričati v obstoj pomnika v prostorih njihovega podjetja, in telefonskih številk uprave, ki jih je treba klicati za dovoljenje pri vstopu v poslovne prostore in fotografiranje. Osredotočimo se na samo en obskuren primer obeležja iz Kranja, katerega obstoj je ostal neopažen cela desetletja. Ne samo da nikoli ni bil vnesen v Register kulturne dediščine, spregledan je bil tudi v vseh zbornikih spomenikov NOB, ki so sicer vestno beležili vse pomnike na območju določene občine (ali Slovenije kot celote). Vse od odkritja obeležje ni bilo nikoli več omenjeno v tisku in je povsem neznano tudi samim Kranjčanom. Gre za dvojno spominsko ploščo, vzidano pod nadstreškom na pročelju nekdanje kranjske tovarne Pletenina na Savski cesti 14, ki stoji ob bregu Save pod starim delom mesta. Pletenina je bila naslednica tovarne za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Iska trikotaža, ki jo je leta 1931 ustanovil kranjski trgovec Ivan Savnik. Med drugo svetovno vojno sta v partizanih padla dva delavca tovarne, Ciril Osterman in Franc Savnik. Osterman (1914–1945) je bil doma iz Otoč in je delal kot ključavničar, padel pa je nekaj tednov pred koncem vojne na robu Jelovice nad Kropo. Identiteta Franca Savnika ni dognana, ker so med vojno padli najmanj trije Slovenci s tem imenom. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana, 14. septembra 1950 pa je bilo v njej svečano uvedeno delavsko samoupravljanje. Naslednje večje praznovanje v Pletenini je bilo organizirano ob desetletnici njenega delovanja, 8. decembra 1957. Regionalni časopis ''Glas'' Gorenjske je o dogodku poročal dan kasneje in navedel, da so delavci prireditev organizirali sami. Kolektiv se je dopoldne zbral pred slavnostno okrašenim tovarniškim poslopjem, kjer je skupaj z lokalnimi politiki in predstavniki družbenih organizacij prisostvoval programu. Del prireditve je bilo tudi odkritje spominskih plošč padlima borcema in uvedbi samoupravljanja, s katerih je delavka odgrnila jugoslovansko zastavo. Spominski plošči nepravilne štirikotne oblike sta izdelani iz belega marmorja, na fasado pa sta pritrjeni samo z eno stranico; večino njune teže podpirata temna kamnita bloka, ki rasteta iz pročelja. Napis je vklesan in rdeče obarvan, toda danes dodobra oluščen. Plošči sta na splošno zanemarjeni, saj je marmor lisast, bloka pa okrušena. Ivan Smiljanić ===Okupirana Ljubljana je KRIČALA === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB maj 2022 V spomin na delovanje radia Kričač je RTV Ljubljana oziroma Slovenija postavila na različnih lokacijah po Ljubljani 19 tabel (danes jih je ohranjenih še 14) z enotnim besedilom: :::V TEJ HIŠI JE DELOVAL V LETIH 1941 IN 1942 RADIO KRIČAČ. "Tik-tak, tik-tak, tik-tak. Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF slovenskega naroda!" To so prvič verjetno 17. novembra 1941 (zanesljivo datum ni znan) ob osmih zvečer zaslišali mnogi Ljubljančani in drugi Slovenci iz svojih radijskih sprejemnikov, če so vrteli gumb po valovnih dolžinah med 20 in 40 metri. Tako kot vsaka vojna je tudi druga svetovna vključevala propagandni boj. V ta namen je KPS sredi leta 1941 v okviru svoje tehnike ustanovila še radijski sektor. Nalogo, da ga postavi na noge, je dobil Milko Goršič. Okrog sebe je zbral šestčlansko ekipo inženirjev in študentov, ki je delovala v globoki ilegali in s strogo ločenimi nalogami. Radijski oddajnik je s precej muke, saj je primanjkovalo sestavnih delov, kar v prostorih elektrotehniškega seminarja na ljubljanski Tehniški fakulteti sestavil Rado Luznar. Oktobra je bila naprava s skromno močjo 5‒6 W gotova, sledila sta dva tedna preizkušanja njene slišnosti. Ob omenjeni prvi oddaji jih je uredništvo pod vodstvom Prežihovega Voranca v petih mesecih pripravilo še okoli petdeset. Kričač se je redno oglašal trikrat ali dvakrat na teden, oddaje pa so bile dolge približno 15 minut. Besedila je sprva bral Marjan Vesenjak, tik pred njegovim odhodom v partizane pa je nalogo prevzel Milan Osredkar. Prav posebna oddaja je bila na sporedu na predvečer kulturnega praznika 7. februarja 1942. Za celo uro programa sta vznesena besedila pripravila v glavnem Voranc in Fran Albreht. To je bila tudi edina oddaja, za katero je Miloš Brelih priskrbel gramofon in so jo lahko popestrili z glasbo. Besedila Kričačevih oddaj se niso ohranila. Ohranili so se le zapisi dvajsetih oddaj, kot so jih v italijanščini zabeležili njihovi ne ravno vešči prisluškovalci. Okupator je Kričačeve oddaje redno spremljal, saj si je na vse kriplje prizadeval, da bi jih preprečil. A iznajdljivi ilegalci so oddajnik nenehno selili. Tako je izpričanih kar 23 lokacij oddajanja. Italijanska vojska jih je najprej iskala s posebnimi sprejemniki, ki jih je razporedila po mestu. Ker vira signala ni odkrila, je začela februarja 1942 izklapljati električni tok po posameznih delih mesta. A Kričačevemu oddajniku je Brelih že na samem začetku dodal preklopnik, ki se je v takih primerih preklopil na akumulator. Končno so vojaške oblasti v Ljubljano poslale najsodobnejše radiogoniometre, a je Brelih, ki je po nalogu partije ostal v italijanski službi na Radiu Ljubljana, od nadrejenih izvrtal, kako jih je mogoče pretentati. Niti italijanska motilna postaja ni rodila sadov. Končalo se je tako, da je 26. marca visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli odredil obvezno oddajo vseh radijskih sprejemnikov in odstranitev vsakršnih anten. V takih razmerah je Izvršni odbor OF izdal sklep o začasni prekinitvi oddajanja. Zadnjič se je Kričač oglasil 5. aprila 1942 in oddajo kot običajno sklenil s Prešernovimi verzi: "Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave." ::Jani Luštrek <!-- Podpis k fotografiji: Spominska plošča na Cigaletovi ulici 5, kjer je potekala zadnja oddaja --> ===Pošebalov rod === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB april 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:5541_x1675044.0200940454_y5813965.937909696_s18_b2852 '''Pošebal. Zakonjškova hiša'''.] Miklavž pri Taboru 42. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> V TEJ HIŠI SO NAŠLI VARNO ZATOČIŠČE BORCI REVIRSKE ČETE LETA 1941. OD TU SO ŠLI AVGUSTA 1941 V NAPAD NA RUDNIK ZABUKOVICO. GOSPODAR ZAKONJŠEK JE BIL ZARADI SODELOVANJA S PARTIZANI USTRELJEN 1941, SESTRA ANTONIJA 1942. ZB TRBOVLJE 1981 </poem> Preko Marija Reke in Šmiklavža nad Taborom so že stoletja speljane poti, ki povezujejo Revirje s Savinjsko dolino. Še pred 2. svetovno vojno so tod mimo stoletne Pošebalove kmetije ljudje v nahrbtnikih tovorili krompir s savinjskih kmetij za revne rudarske družine po Zasavju. Bilo je nekako sredi avgusta, ko hribovci žanjejo pšenico. Andrej Zakonjšek, po domače Pošebal, je z nečakom Radom zlagal pšenično snopje v kozolec, ko so prišli na dvorišče prvi partizani, mladi fantje, ki so si nadeli ime Revirska četa. Andrej je vstopil v hišo in položil hlebec kruha na mizo. Vresk je hitro dal roko nanj in pogledal Andreja: »Je cel hlebec naš?« Pošebal je pokimal. Skrbno je pomerjal z nožem, da bi vsakemu odrezal enako velik kos. Fantje so tiho opazovali in čakali. Konec novembra je pripeljal Nemce na Pošebalovo odpadnik, ki se je tu večkrat nahranil, v zahvalo pa je predal Andreja gestapovcem. V Starem piskru so ga strahovito mučili. Nekaj dni pred ustrelitvijo so ga nacisti privlekli domov in ga pustili pri kozolcu, da je od tam še zadnjikrat gledal rojstno hišo, medtem ko je v njej tekla preiskava. Rado Zakonjšek, Andrejev nečak, se je že vrgel v časnikarski poklic, ko ga je doletela vojna. Umaknil se je v domači Šmiklavž. S sosedovim Lipčetom sta razpredla mrežo partizanskih zaupnikov daleč naokrog. Priključil se je Revirski četi, ki je odšla na Dobrovlje in postala del Štajerskega bataljona. Bojeval se je pri Sv. Katarini na Dobrovljah. Z bataljonom se je odpravil na legendarni brežiški pohod. Konec leta 1942 sta s soborcem Francem Hribarjem postavila tehniko Cankar. Avgusta 1944 ga je Oblastni komite imenoval za pokrajinskega tehnika KPS za Štajersko. Po vojni je napisal dela ''Taborski kresovi'', ''Velika preizkušnja'', ''Ilegalni tisk med NOB na Štajerskem'', ''Štajerska 1941'', in ''Partizanski kurirji''. S prijateljem Tonetom Gržino sva se povzpela na skoraj tisoč metrov visoko Reško planino, kjer ob gozdni cesti počiva Pošebalova domačija. Sprejel naju je gospodar Martin Brečko, nečak Rada Zakonjška - Cankarja. Krepak stisk roke, topel pogled zvedavih oči in povabilo v hišo. V kotu razgreta kmečka peč je kar vabila, da bi zlezel nanjo. Pošebalov mladi rod živi v Trbovljah, niso pa pozabili velike vojne izkušnje, ki je nekoč stehtala tudi njihov rod. ::Stane Gradišnik ===Mladi fantje na dveh straneh=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB marec 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6083_x1548398.6096133115_y5757167.840290545_s19_b2852 '''Grob treh padlih borcev NOV'''] na Planini nad Ajdovščino. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> SLAVA JUNAKOM ZORN ALOJZ * 1924 PRVAČNA PANGERC VLADIMIR * 1925 PLANINA KOBAL ALOJZ * 1927 ERZELJ PADLI 14. 8. 1943 </poem> Ob zidu na koncu pokopališča na Planini pri Ajdovščini stoji nagrobnik, ki je za razliko od drugih poleg križa opremljen tudi z zvezdo. To je nagrobnik Pangerčevih s Planine. Nenavadno je, da sta poleg domačega sina Vladimirja na plošči tudi imeni njegovih soborcev iz drugih krajev, padlih istega dne 14. avgusta 1943. Devetnajstletni Alojz Zorn (rojen 11. 4. 1924) je bil iz Prvačine pri Gorici, šestnajstletni Alojz Kobal pa iz bližnjega Erzelja. Vladimir (rojen 26. 3. 1925) je bil ob smrti star osemnajst let. Ko se je Gradnikova brigada utaborila pri Križni jami nad Bločicami oz. nad Bloško Polico, so bili določeni za stražo. Tam so se srečali z belogardistično patruljo, ki se je predstavila, kot da so partizani Notranjskega odreda, in po pogovoru tri fante postrelila, četrtemu je uspelo pobegniti. Partizani, ki so bili v bližini, so stekli za belogardisti, ki so s sabo tovorili zaplenjene puške in čevlje pobitih, vendar so bili prepozni, belogardisti so jim ušli na kolesih, ki so jih pustili v vasi. Po njihovi vrnitvi v Grahovo so Italijani začeli s topovi in minometi streljati na izdane položaje Gradnikove brigade. Eden izmed ustreljenih partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa je umiral dalj časa in klical na pomoč mamo. Domačini so domobrance poznali, bili so to France Balantič, neki Jurjevič ali Jurjevčič in Janez Ule. Balantič je imel med njimi najvišji čin, zato je bil najbrž vodja patrulje. O usodi Jurjeviča ni podatkov, dvajsetletni Janez Ule je padel en mesec pozneje (14. 9. 1943), enaindvajsetletni Balantič pa je zgorel dobre tri mesece za tem (24. 11. 1943) v napadu Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. V vasi so mu postavili spomenik, po njem se imenuje knjižnica v Kamniku, nagrobnik pa krasijo njegovi poznani verzi: »Ležim v globini tiho tiho. / V dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti. / Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« Zamolčane žrtve Balantičeve patrulje so bili kmečki fantje in imajo samo navaden nagrobnik na vaškem pokopališču. Pri Alojzu Kobalu, ki je v pričevanjih označen z vzdevkom Sokol, osebni podatki strižejo. Po registru žrtev druge svetovne vojne naj bi se rodil 10. 7. 1925 (in ne 1927, kot piše na vaškem nagrobniku in na spomeniku padlih v Erzelju), umrl pa 28. 9. 1943 na Nanosu in ne 14. 8. pri Bloški Polici kot njegova tovariša. Je to morda tisti, ki je umiral najdlje? Ali so napačni podatki na spomenikih ali v državni zbirki žrtev, bo pokazal pogled v matične knjige. Morda pa zna razrešiti uganko kdo iz njegovega kraja? *Iztok Čebašek: [https://www.kamnik.info/24070-2/ "Balantičev" zločin v Bločicah.] Kamnik.info. *Žrtve druge svetovne vojne. Sistory. ::Miran Hladnik ===Človek, človek, kje si ostal?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB februar 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:3991_x1675295.3316059262_y5841337.8298362745_s19_b362 '''Spominska plošča partizanski družini Tekavec'''] na Tekavčevi cesti 2, Šoštanj. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> V TEJ HIŠI JE STANOVALA DRUŽINA TEKAVC - JOŽE, JOŽEFA, MARICA, JOŽE - PUMI. PADLI KOT PARTIZANSKI BORCI, LETA 1942.&ndash;1943.</poem> V Šaleški dolini je vojni metež nemalokrat pobiral kar cele družine. Tako so v Šmartnem ob Paki nacisti pokončali in skoraj izbrisali z obličja zemlje družine Steblovnik, Letonja, Klančnik, Puncer, Satler, Plahuta, Deleja in Irmanove. V Šoštanju Leskoškove, Vrhovnikove, Šolnove in Škrubove. Tekavčevi iz Šoštanja so se pridružili osvobodilnemu gibanju takoj po okupaciji. Junija 1942 so bili že vsi v partizanih. Družinske vezi so se prepletale z zvestobo narodu, njihova življenjska pot se je žal končala zaradi sramotne izdaje domačih odpadnikov. Oče Jože Tekavc, organizator OF, je padel 18. junija 1942 kot žrtev izdaje partizanskega dezerterja pri Kepovem križu v Šentvidu nad Slemenom. Mati Jožefa Tekavc - Pepca, borka Pohorskega bataljona, je 17. januarja 1943 skupaj s patruljo zgorela v Šentvidu nad Valdekom, zaradi izdaje soborca, ki se je prodal gestapu. Sin Jože Tekavc - Pumi, borec Pohorskega bataljona, pomočnik mitraljezca, je padel 26. oktobra 1942 zaradi izdaje domačina v vasi Kumen na Pohorju. Hčerka Marica Tekavc - Zverka, borka Šaleške čete, je prišla julija 1942 k sorodniku v Ravne pri Šoštanju. Prijavil jo je orožnikom, še prej pa pobil s sekiro. Predsednica ZB NOB Velenje Andreja Katič je zapisala: <blockquote>Ne pozabimo, Hitler nas je želel čimprej izbrisati z obličja zemlje in le pogumnim posameznikom se danes lahko zahvalimo, da smo se uspeli zoperstaviti osvajalcem in njihovim pomagačem. Območje Šaleške doline je vedno sodilo med uporniške kraje. Nasilje, ki ga je izvajal okupator s svojimi ovaduhi, ni zmanjšalo narodne zavesti in želje po uporu. Kakšen pa je danes naš odnos do dogodkov pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej? Vse prevečkrat je slišati, da naj se ne ukvarjamo z zgodovino, da mora biti naš pogled uperjen v prihodnost. Seveda, vendar le če smo se iz preteklosti kaj naučili. Časovni odmik, omalovažujoč odnos določene javnosti, okrnjene vsebine v izobraževalnih sistemih ter vse bolj redki živi pričevalci o dogodkih tistega časa pomembno vplivajo na naša vedenja, zlasti pa na odnos do tega dela naše zgodovine. Nikoli ne bi smeli pozabiti, zakaj do vojn prihaja in kakšno trpljenje prinašajo! In da nihče ni vreden več kot drugi.</blockquote> '''Viri''' *Pina Špegel: ''Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj''. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021. *EŠD 4386. Register kulturne dediščine. *Milan Ževart in Stane Terčak: ''Od vstaje do zmage: Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki''. Maribor: Obzorja, 1966. *France Filipič: ''Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severni Sloveniji''. Maribor: Obzorja, 1952. ::Stane Gradišnik, skupina Štajerska v plamenih ==Opombe== <references /> *Nazaj na [[Partizanski spomeniki na Geopediji]] 5h9s9ie1876raqa1pyc3c4e7rn1jay4 85288 85287 2026-07-01T14:57:16Z Hladnikm 30 /* Grobišče borcev NOB, Radovljica */ 85288 wikitext text/x-wiki Nazaj na [[Partizanski spomeniki na zemljevidu]] <hr> ==Objave ob projektu== *[[Partizanska Kropa]] *[[O partizanski spomenikih za novinarko Nino Cijan|O partizanski spomenikih za oddajo Oh ta leta, TV SLO]], [https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/175217157 Zakaj (še) praznujemo.] Oh, ta leta (ur. Helena Pirc in Nina Cijan), TV SLO 27. aprila 2026 *[[Pokopani na grobišču talcev v Dragi]] *[[Pokopani na grobišču talcev v Begunjah]] *[https://slov.si/mh/grobisce_borcev_nob_v_radovljici_infotabla.pdf Informacijska tabla za Grobišče borcev NOB v Radovljici, ena od zgodnejših variant] (Vlasta Felc in Miran Hladnik) *[[Spominska soba na Vodiški planini]] *[[Padli na Jelovici]] *[https://slov.si/mh/partizanstvo_letak.docx Partizanstvo.si] &ndash; letak za predstavitev na dnevu občanske znanosti v Novi Gorici 11. 11. 2025. *Luka Volk: [https://www.mladina.si/244256/zemljevid-partizanstva/ Zemljevid partizanstva:] Na spletnem zemljevidu je zbranih 9000 partizanskih znamenj. ''Mladina'' 17. okt. 2025. [[Patizanstvo.si za Mladino|Predloga za članek]] *M. Hladnik: [https://wuw.pl/data/include/cms//Starcie_narracji_Suler_Galos_J_Cmiel_Bazant_M_Bilinska_Brynk_J_red_2023.pdf Baza słoweńskich pomników partyzantów na Geopedii.] ''Starcie narracji: Studia o słoweńskiej pamięci zbiorowej''. Ur. Jasmina Šuler Galos, Marta Cmiel-Bażant, Joanna Bilińska-Brynk. Varšava: Wydawnictwa Uniwersytetu Warszawskiego, 2023. 145&ndash;158. *Miran Hladnik: [[Partizanski spomeniki za FDV]] 24. marca 2025 *Miran Hladnik: [[Partizanski spomeniki na Geopediji za Retrofest]] 18. okt. 2023 *Mojca Luštrek: Po poti XIV. divizije. Tavanja po slovenskih hribih. Blogspot.com 2024: [https://pohribih.blogspot.com/2024/03/po-poti-xiv-divizije-1-etapa_5.html 1. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/03/po-poti-xiv-divizije-2-in-3-etapa.html 2. in 3. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/04/po-poti-xiv-divizije-4-etapa.html 4. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/04/po-poti-xiv-divizije-5-in-6-etapa.html 5. in 6. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/05/po-poti-xiv-divizije-7-in-8-etapa.html 7. in 8. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/05/po-poti-xiv-divizije-9-etapa.html 9. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/06/po-poti-xiv-divizije-10-etapa.html 10. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/06/po-poti-xiv-divizije-11-etapa.html 11. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/10/po-poti-xiv-divizije-12-etapa.html 12. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/11/po-poti-xiv-divizije-13-in-14-etapa.html 13. in 14. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/11/po-poti-xiv-divizije-15-etapa.html 15. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-prvi-del-16-etape.html 16. etapa - prvi del,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-drugi-del-16-etape.html 16. etapa - drugi del - in 17. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2024/12/po-poti-xiv-divizije-stranpoti-med-17.html Stranpoti med 17. in 18. etapo,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/04/po-poti-xiv-divizije-18-etapa.html 18. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/04/po-poti-xiv-divizije-19-20-in-21-etapa.html 19.--21. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/05/po-poti-xiv-divizije-22-etapa.html 22. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/05/po-poti-xiv-divizije-stranpoti-med-22.html stranpoti med 22. in 23. etapo,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/07/po-poti-xiv-divizije-23-etapa.html 23. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/po-poti-xiv-divizije-24-etapa.html 24. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-25-etapa.html 25. etapa,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/09/po-poti-xiv-divizije-26-etapa.html 26. etapa], [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-27-etapa-in-del-28.html 27. etapa in del 28. etape,] [https://pohribih.blogspot.com/2025/10/pot-xiv-divizije-preostanek-28-etape-in.html preostanek 28. etape in konec.] *[[Ob 8000 partizanskih spomenikih na Geopediji]]. Intervju za ''Svobodno besedo'' marec 2023 *[[:w:Viktor Galičič|Viktor Galičič]]. Wikipedija. *[[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]]. Wikipedija. *[[:w:Spopad na Mošenjski planini|Spopad na Mošenjski planini]]. Wikipedija. *Rubrika Partizanski spomeniki na Geopediji v [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Spomeniki za Svobodno besedo|''Svobodni besedi'']] *[[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš]], 1&ndash;4. Zapisala Mira Hladnik. SB dec. 2022 &ndash; mar. 2023 *Miran Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji 2021]], predloga članka za poljski zbornik o kolektivnem spominu *[[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Okrožnice|Okrožnice ob popisovanju partizanskih spomenikov]] *Miran Hladnik: [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]]. Wikipedija. *Miran Hladnik: [[:w:Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB|Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB]]. Wikipedija. *Aleksandra Dežman: [https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174771456?s=tv Spomin na upor.] Tednik TV SLO 26. 4. 2021. MMC RTV. *Miran Hladnik: [[Pettisočemu partizanskemu obeležju nasproti]]. ''Svobodna beseda'' in Wikiverza. *[https://www.krsko.si/objava/174937 SKUPNA SKRB ZA OHRANJANJE SPOMENIKOV OZ. OBELEŽIJ NOB.] Občina Krško 6. 2. 2019. *Miran Hladnik: [[Izbrisani duhovniki]]. Za objavo v ''Mladini'' in v spremenjeni obliki v ''Večeru'', jan. 2020 *Miran Hladnik: [[O svobodi, enakosti in bratstvu]]. Wikiverza 6. 9. 2019. *Miran Hladnik: [[Lobnica]]. Wikiverza 16. 6. 2019. *Miran Hladnik: [[Zakaj popisujem partizanske spomenike]]. Prispevek v zborniku ''Otoki spomina / Gedenkinseln''. Ur. Andrej Mohar. Celovec: Drava, 2018. Wikiverza. *Miran Hladnik: [[Zakaj se spominjamo]]. Stražišče 25. 10. 2018. Wikiverza. *Miran Hladnik: [[Preimenovanje osnovne šole v Lipnici]]? Wikiverza, tudi v ''Deželnih novicah''. *M. Hladnik: [[Iz spomeničarjevega dnevnika]]. Za ''Svobodno besedo'' 2018. *[https://mailchi.mp/93a97560c430/taborniki-informator-maj-20181?e=6d728d3f4f Vabilo tabornikom k sodelovanju.] ''Taborniški informator'' maj 2018. *M. Hladnik: [[Prepoved nacističnih simbolov]]. Okrogla miza o prepovedi fašističnih in nacističnih simbolov, Kranj 17. aprila 2018. *M. Hladnik: [[Triglavske partizanske plošče]]. Predobjava članka, 2018. *M. Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji]]. ''Svobodna beseda'' marec 2017. 10–11. *M. Hladnik: [[Zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji raste]]. Spletna [http://www.svobodnabeseda.si/zbirka-partizanskih-spomenikov-na-geopediji-raste/ ''Svobodna beseda'' 2017.] *M. Hladnik: [[Lov za partizanskimi spomeniki]]. Za ''Planinski vestnik'' 2018. *Mira Hladnik: [[Partizanska obeležja na Geopediji|Partizanski spomeniki na Geopediji]]. ''Svobodna misel'' 22 (26. julij) 2013. *Mira Hladnik: [[Partizanski spomeniki izginjajo]]. ''Svobodna misel'' 22 (25. sept.) 2015. *Sara Abrahamsberg: ''Partizanski spomeniki na območju Ribniške doline; Spominsko obeležje partizanski pesnici Majdi Šilc, spominska plošča ustanovitve Ribniške čete, spomenik bitki pri Jelenovem Žlebu, bronasta skulptura ribniške partizanske družine''. Seminarska naloga na FF, 2016. ==Ob projektu nastale publikacije== *Franc Kulovec. ''Pomniki boja za svobodo.'' Novo mesto: Združenje borcev za vrednote NOB, 2020. 174 str. *Boris Malej. [https://slov.si/doc/spomeniki_bohinj_karta.pdf ''Zemljevid obeležij NOB v Bohinju.''] Bohinj: Občina, 2023. ==Števec spomenikov, zadnji vpis== *8. 12. 2023 7932, od tega 493 (6,2 %) neobiskanih in 487 (6,1 %) odstranjenih oz. prestavljenih *3. 12. 2022 7336 Padli v borbi 1941-1945 ... Zreče *25. 6. 2022 7050 za vmesna stanja glej mesečne okrožnice *21. 6. 2021 6400 Družinski nagrobniki na britofu Spodnji Brnik (še neobiskano, mogoče jih sploh ni) *13. 5. 2021 6319 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6752_x1530198.7208402185_y5804856.841682818_s15_b362 Vida Krošelj, Most na Soči] *3. 4. 2021 6200 *31. 1. 2021 6100 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:6510_x1742801.4731897993_y5868525.667830851_s18_b2345 Drago, Erna, Milan Singer, Maribor (spotikavec)] *11. 11. 2020 5969 po odstranitvi spomenikov iz 1. svetovne vojne, osamosvojitvene vojne, farnih plošč in drugih nepartizanskih obeležij *8. 11. 2020 6008 *16. 7. 2020 5666 [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5965_x1614950.2792408925_y5792889.42066278_s16_b2852 OŠ Franceta Bevka v Ljubljani] *11. 5. 2020 5300 EŠD 15811: Mače *4. 3. 2020 4800 EŠD 23414: Krtinovica *9. 1. 2020 4700 + Zbirka je bila z novim letom preseljena na Geopedijo World, iz nje je treba odstraniti še nekaj vpisov rapalskih mejnikov, ki med partizanske ne spadajo *12. 11. 2019 4562 Radizel, Fram (RKD pregledan do konca črke F) *21. 8. 2019 4240 Graščina v Zagorju *20. 7. 2019 4150 Vranke nad Blagovico *12. 7. 2019 4121 Črni Vrh nad Idrijo *11. 7. 2019 4075 Gradišče nad Podsmreko *3. 5. 2019 3942 Vrba *11. 4. 2019 3902 Bolnica v Županovem lazu (RKD pregledan do Babnega Polja, EŠD 24750) *5. 4. 2019 3827 Baumgartnerji *10.3. 2019 3748 Vranoviči, gasilski dom *24. 1. 2019 3598 Dešen *12. 1. 2019 3556 Sveta Trojica 1, tiskarna *28. 12. 2018 3529 Livške Ravne *2. 11. 2018 3460 Doktorju Sigismundu *25. 10. 2018 3434 Veliki Cerovec *10. 10. 2018 3389 Zadlaz, kurirski postaji *26. 8. 2018 3300 Rudnik kaolina, Črna *9. 8. 2018 3249 Preserje pri Domžalah *26. 7. 2018 3233 Zaloka pri Mengšu *21. 7. 2018 3200 Zapornica na kanalu Kamniške Bistrice na Duplici *6. 7. 2018 3161 Kulturni dom Radomlje *21. 6. 2018 3128 Dr. Julij Polc, Kamnik *24. 5. 2018 3031 Partizanski zmagi v Framu *22. 5. 2018 3020 Komenda *15. 5. 2018 2981 Vojaška bolnica v Robanovem kotu *4. 5. 2018 2962 Lipnik nad Rakitovcem *30. 4. 2018 2937 Sava, pred cerkvijo *9. 4. 2018 2868 Gasilska 10, Ig *1. 4. 2018 2829 Senegaški mlin *16. 3. 2018 2802 Strmec nad Dobrno 18 *18. 2. 2018 2703 Rudarjema, Idrija *17. 2. 2018 2662 Prežek *31. 1. 2018 2635 Peko Tržič *8. 1. 2017 2595 Damelj * 27. 12. 2017 2547 Šolska ulica 2, Tržič *12. 12. 2017 2524 Blejska Dobrava, nagrobniki *4. 12. 2017 2501 Slavkov dom *21. 11. 2017 2474 Brinkovač *14. 11. 2017 2454 Švicarija *5. 11. 2017 2434 Tržišče: Krajevna OF *1. 11. 2017 2423 Goričica pri Ihanu *28. 10. 2017 2391 Pri Kochu nad Dravogradom *19. 10. 2017 2368 Radio Kričač *15. 10. 2017 2349 Pokopališče Dravlje (od zadnjič dodano 26 spomenikov -- ?) *8. 10. 2017 2320 Katarina Šebat (Gozd) *27. 9. 2017 2239 Fužina (pri Zagradcu) *19. 9. 2017 2209 Bolnica Ribnica [od zadnjič je bilo dodanih šest spomenikov, eden je bil morda odstranjen -- preveriti] *9. 9. 2017 2204 Gimnazija Bežigrad *27. 8. 2017 2166 Cerovec pri Črešnjevcu (Škodič, Potepan) *25. 8. 2017 2145 Limbuš *22. 8. 2017 2114 pri Zagerčniku *17. 8. 2017 2095 Kurirska postaja Sp. Jezersko *12. 8. 2017 2076 Predelovalni obrati Železarne Jesenice *9. 8. 2017 2047 Padlim v Dragi (aktivni so bili M. Hladnik, Sandi Drole, Ivan Dvoršak, D. Divjak, T. Bizjak, A. Petrovič -- slika za Podbočje) *3. 8. 2017 2009 Jelenov Žleb *1. 8. 2017 1996 Grajski dvor, Radovljica *30. 7. 2017 1985 Lavrica šola *27. 7. 2017 1964 Vogrinki *26. 7. 2017 1954 Ukanc *23. 7. 2017 1941 *19. 7. 2017 1904 Klek *13. 7. 2017 1890 Bistrica *11. 7. 2017 1878 požgana Radovna *4. 7. 2017 1863 Lesce *23. 6. 2017 1813 Donas *8. 6. 2017 1811 pri Gradinu *27. 4. 2017 1759 Petrič *26. 4. 2017 1673 *23. 4. 2017 1605 ==Okrožnice== *[[10.000 partizanskih obeležij]] *[[Na prvega maja 2026]] *[[Aprila 2026]] *[[Marca 2026]] *[[Spomeniki februarja 2026]] *[[V leto 2026]] *[[Decembra]] 10. decembra 2025, ko je števec kazal 9392 obeležij *[[Novembrska okrožnica]] *[[9230]] 30. oktobra 2025 *[[Krepko preko 9000]] 15. oktobra 2025 *[[V novem stanovanju]] (8906 spomenikov) 16. julija 2025 *[[Partizanski spomeniki te dni]] 2. julija 2025 *[[8731]] 22. aprila 2025 *[[8685]] 29. februarja 2025 *[[8588]] 26. decembra 2024 *[[8522]] 30. oktobra 2024 *[[8431]] 19. avgusta 2024 *[[8400]] 30. julija 2024 *[[8300]] 30. maja 2024 *[[8100]] 11. aprila 2024 *[[8000]] 10. februarja 2024 *[[7943]] 29. decembra 2023 *[[7900]] 13. novembra 2023 *[[7800]] 2. septembra 2023 *[[7771]] 11. avgusta 2023 *[[7700]] 24. junija 2023 *[[7604]] 4. maja 2023 *[[7574]] 18. aprila 2023 *[[Smo že prek 7500]] 14. marca 2023 *[[7460 spomenikov]] 21. februarja 2023 *[[7400]] 24. decembra 2022 *[[7316]] 20. novembra 2022 *[[7268 spomenikov]] 23. oktobra 2022 **[[Ob proslavah okrog prvega novembra]] *[[7123 spomenikov]] 11. septembra 2022 *[[7100 spomenikov]] 12. avgusta 2022 *[[Še vedno 7049, ampak]] 22. junija 2022 *[[Stališče v zvezi s QR-kodo]] 10. maja 2022 *[[7000]] 19. aprila 2022 *[[6977 spomenikov]] 5. aprila 2022 *[[6800 spomenikov]] 27. februarja 2022 *[[6700 spomenikov]] 31. januarja 2022 *[[6658 spomenikov]] 23. januarja 2022 *[[6600 partizanskih spomenikov]] 28. novembra 2021 *[[6542 spomenikov]] 27. oktobra 2021 *[[6500 spomenikov]] 3. septembra 2021 *[[6400 spomenikov]] 21. junija 2021 *[[6300 in več spomenikov]] 10. maja 2021 *[[6200 spomenikov]] 3. apr. 2021 *[[6100 spomenikov]] 31. jan. 2021 *[[Srečno v novo leto]] 2. jan. 2021 *[[6000 partizanskih obeležij]] 3. nov. 2020 *[[5900 spomenikov]] 28. sept. 2020 *[[5800]] 18. avg. 2020 *[[5700]] 24. jul. 2020 *[[5600]] 12. jul. 2020 *[[5500]] 25. maj 2020 *[[5300]] 11. maj 2020 *[[5100]] 16. apr. 2020 *[[5100 spomenikov in dalje]] 9. apr. 2020 *[[4925]] 3. apr. 2020 *[[4800]] 4. mar. 2020 *[[4700]] 11. jan. 2020 *[[4600]] 23. nov. 2019 *[[4500]] 31. okt. 2019 *[[4425]] 22. okt. 2019 *[[4300]] 2. sep. 2019 *[[4200]] 1. avg. 2019 *[[4121]] 12. jul. 2019 *[[4000]] 29. maj 2019 *[[3900]] 11. apr. 2019 *[[3800]] 3. apr. 2019 ==Govori== * Milan Gorjanc: [https://www.svobodnabeseda.si/govor-milana-gorjanca-na-menini-planini/ Govor ob 71. obletnici preboja na Menini planini, 2. julija 2016] [sic!] ''Svobodna beseda'' 2016 *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_hrpelje.docx Govor na proslavi ob Dnevu upora proti okupatorju v občini Hrpelje-Kozina 27. 4. 2026] *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_loski_potok.docx Govor v Loškem Potoku] 28. 3. 2026 *Milan Mandeljc: [https://slov.si/doc/mandeljc_podnart.docx Govor o Stanetu Žagarju v Podnartu] 27. 3. 2026 *Dragan Petrovec: [[Predvolilni shod Glasu ljudstva v Ljubljani 20. marca 2026]] *Anna Di Gianantonio: Govor v Temnici 21. 3. 2026 [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_it.docx italijansko], [https://slov.si/doc/gianantonio_temnica_sl.docx slovensko] *Miran Hladnik: [[Spomenik 19 padlim v Temnici]], 21. 3. 2026 *Tone Kregar: [https://slov.si/doc/kregar_vinharje.docx Govor v Vinharjah] 13. decembra 2025 *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_murska_sobota2025.docx Govor v Murski Soboti] 22. decembra 2025 *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_dobrava2025.docx Srednja Dobrava,] 23. oktobra 2025 *Matjaž Lunaček: [https://slov.si/doc/lunacek_ogenjca.docx Ogenjca,] oktobra 2025 *Milan Kučan: [[Govor v Narodnem domu v Celju]], 27. sept. 2025 *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_mir.docx Mir,] govor na pohodu veteranov za mir, Ljubljana 21. 9. 2025 *Klemen Lah: [https://slov.si/doc/klemen_lah_sinkovec.docx Črtomir Šinkovec,] Šinkovčevi dnevi poezije, Vojsko 1. junija 2025 *Miran Hladnik: [[Lipniška planina]] 6. julija 2025 *Miran Hladnik: [[Nikoli več]]? Govor na Kokrici 27. aprila 2025, prebrala Irena Rahotina *Andrej Rozman Roza: [https://slov.si/doc/roza_stane_zagar_govor_2025.docx Ob dnevu OŠ Staneta Žagarja v Lipnici. 27. 3. 2025] *Anica Mikuš Kos: [https://slov.si/doc/mikus_kos_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Marko Hren: [https://slov.si/doc/hren_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Aurelio Juri: [https://slov.si/doc/juri_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Rudi Rizman: [https://slov.si/doc/rizman_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_ne_v_mojem_imenu.docx NE v mojem imenu! Protivojni shod v Ljubljani 16. novembra 2024] *Miran Hladnik: [[Begunje 1. novembra 2024]] *Anton Mežan: [https://slov.si/doc/anton_mezan_govor_draga_2024.docx Draga 1. novembra 2024] *Jakob Demšar: [https://slov.si/doc/jakob_demsar_govor_lesce_2024.docx Govor v Lescah 30. 10. 2024] *Vera Drašak: [https://slov.si/doc/vera_drasak_govor_besnica_2024.docx Govor v Besnici 24. oktobra 2024] *Miran Hladnik: [[Dobrava 24. 10. 2024]], prebrala Irena Rahotina *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_gozd.docx Govor v Gozdu 6. 10. 2024] *Milan Kučan: [https://slov.si/doc/kucan_podvelka.docx Govor v Podvelki 27. julija 2024] *Uroš Lipušček: [https://slov.si/doc/lipuscek_nanos.docx Govor ob dnevu upora proti okupatorju na Nanosu] *Miran Hladnik: [[Ob dnevu upora proti okupatorju]]. Sokolski dom Škofja Loka 25. 4. 2024 ob 17.00 *Klemen Lah: [https://slov.si/doc/klemen_lah_govor_stane_zagar.rtf Šolska ura se še ni končala,] govor na OŠ Staneta Žagarja v Lipnici, 27. marca 2024 *Marij Čuk: [https://slov.si/doc/cuk_strunjan_2024.rtf Govor v Strunjanu 22. marca 2024] *Mira Hladnik: [[Ob 80-letnici požiga Jamnika]] 6. 3. 2024 *Matjaž Nemec: [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Govor Matjaža Nemca, evropskega poslanca, na slovesnosti ob 82-obletnici dražgoške bitke 14. 1. 2024] *Bogdan Knavs: [https://slov.si/doc/knavs_dobrava.docx Govor na dobravskem pokopališču 26. okt. 2023] *Miran Hladnik: [[Vse vojne prinašajo smrt]]. Govor na občinski proslavi v Žireh 21. okt. 2023. *Vlasta Felc: [https://slov.si/doc/felc_scenarij_radovljica_2023.docx Scenarij za komemoracijo pred grobnico v Radovljici 2023] *Miran Hladnik: [[Bohinjski partizanski spomeniki]], Polje 12. 8. 2023 *[[:w:Uroš Lipušček|Uroš Lipušček]]: [https://slov.si/doc/lipuscek_vodiska_2023.docx Vodiška planina, 2023] *[[:w:Violeta Tomić|Violeta Tomić]]: [https://slov.si/doc/violeta_tomic_proti_vojni.docx Da se preprečijo vojne], govor 24. 2. 2023 na protivojnem zborovanju na Prešernovem trgu v Ljubljani. *Jakob Demšar: [https://slov.si/doc/jaka_demsar_lesce_2022.docx Govor ob spomeniku talcem v Lescah 28. oktobra 2022] *Miran Hladnik: [[Poljanska vstaja]], Vinharje 10. decembra *Miloš Šonc: [https://slov.si/doc/milos_sonc_govor_dobrava_2022.docx Govor na spominski slovesnosti na pokopališču Srednja Dobrava, 27. oktobra 2022 ob 16.00 uri] *Miran Hladnik: [[Tržič leta 1942]], govor ob odkritju razstave v Tržiču 4. 7. 2022 *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_ljubelj_2021.docx Ljuba Barbara, govor ob spomeniku internirancem v koncentracijskem taborišču Ljubelj 12. junija 2021] *Živa Vidmar: [https://slov.si/doc/ziva_vidmar_zenske_demonstracije2021_12_17.docx Govor o ženskih pravicah na protivladnih demonstracijah na Trgu republike 17. decembra 2021] *Andreja Katič: [https://slov.si/doc/andreja_katic_80_let_OF.docx Ljudska demokracija = aktivni državljani = demokratična Slovenija, 2021] *Brane Virant: [https://slov.si/doc/brane_virant_tehnika_meta_2021.docx Tehnika Meta, 2021] *Janez Kocijančič: [https://slov.si/doc/janez_kocijancic_dobrava_2020.docx Ob dnevu šole, 2020] *Miran Hladnik: [[O izdajstvu]], 5. 8. 2020, Dom pod Storžičem *Miran Hladnik: [[O svobodi, enakosti in bratstvu]], Radovljica 6. 9. 2019 *Miran Hladnik: [[Lobnica]] 16. 6. 2019 *Joži Hribar: [https://slov.si/doc/jozi_hribar_OS_lipnica_2019.docx Ob dnevu OŠ Staneta Žagarja, Lipnica 2019] *Ivo Vajgl: [https://slov.si/doc/ivo_vajgl_dobrava_2019.docx Srednja Dobrava 2019] *Dragan Petrovec: [https://slov.si/doc/dragan_petrovec_dobrava_2018.docx Srednja Dobrava 2018] *Lara Jankovič: [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Dražgoše 2018] *Miran Hladnik: [[Zakaj se spominjamo]], Stražišče 25. 10. 2018 *Miran Hladnik: [[Besnica 21. 3. 2018]] *Matjaž Kmecl: [https://slov.si/doc/matjaz_kmecl_radovljica_2018.docx Radovljica 2018] *Vesna Mikolič: [https://slov.si/doc/vesna_mikolic_dobrava_2018.docx Ob obletnici smrti narodnega heroja Staneta Žagarja, Dobrava 2018] *Mira Hladnik: [https://slov.si/doc/mira_hladnik_dobrava_2017.docx Ob dnevu mrtvih, Dobrava 2017] *Rudi Rizman: [https://slov.si/doc/rudi_rizman_OS_lipinica_2017.docx Ob obletnici narodnega heroja Staneta Žagarja, OŠ Lipnica, 2017] *Miran Hladnik: [[Požig vasi Gozd]], govor *Viktor Žakelj: [https://slov.si/doc/viktor_zakelj_dobrava_2017.docx Ob grobovih padlih na Srednji Dobravi, 2017] *Miran Hladnik: [[Ob obletnici smrti Staneta Žagarja]], OŠ Lipnica 2016 *Božo Repe: [https://slov.si/doc/bozo_repe_dobrava_2016.docx V spomin Stanetu Žagarju in drugih padlih, Dobrava 2016] *Matjaž Kmecl: [https://slov.si/doc/matjaz_kmecl_dobrava_2015.docx Ob grobovih narodnega heroja Žagarja in soborcev, Dobrava 2015] *Mirko Špendov: [[Ob dobravskem krajevnem prazniku 7. 12. 2014]] <hr> *[[Kako rešiti civilizacijo]]: seznam tujih in domačih objav na temo vojne in miru, ki v osrednjih vojnohujskaških medijih ne najdejo prostora *Nazaj na [[Partizanski spomeniki na Geopediji]] ==... predavanja in == *[[Kroparski partizanski spomeniki]] *referat na retrofestu *predavanje na FDV ==... in pričevanja== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] *Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]] *[[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš]], SB 2023 *Janez Kavčič – Orlov: [[Kako sem doživel dražgoško bitko]] *[[Objave: Milena Sitar|Milena Sitar: Ive Šubic, Leta moje mladosti, Janko Luznar - Janušek po spominu Janeza Lušine - Malija]] *[https://slov.si/doc/ernest_noc_pricevanje.docx Pričevanje Ernesta Noča,] Lesce 30. 10. 2025 ==Spomeniki za ''Svobodno besedo''== <!-- Za naprej: Spominska soba na Vodiški planini, Informacijske table na grobiščih v Radovljici, Begunjah in Dragi, Kovaški muzej v Kropi, Mirko Šušteršič, Osredkarjevi fantje, Lovrenc Rezar, Po Beli krajini, Albin in Julka Pibernik, Renata, povezave z objekti na '''Wikipodatkih''', v '''Registru kulturne dediščine''' (RKD, trenutno 31.174 enot, partizanskih okrog 2700, vpis le za spomenike, postavljene pred 1975; izjeme? EŠD 31100; gesla javni spomenik, grobišče, zapor, zgodovinski dogodek, spominsko znamenje NOB itd.) in v zbirki grobov '''Geneanet'''. Za zgled vzemimo [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=46.359073771&lng=15.114255227&layers=&layer=partisanmemorial&id=3966 kip Tita v Velenju.] Na dnu zapisa so povezani vnosi: na RKD, OSM, Wikipodatke, dLib, Stare slike, Geneanet ... Ker smo resno spletišče, pričakujemo v prihodnosti vzajemne povezave na partizanstvo.si tudi z njihove strani. Povezavi na zbirki Sistory in Geneanet si oglejmo pri [https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=45.597286&lng=14.000657&layers=&layer=partisanmemorial&id=9936 družinskem nagrobniku Jožeta Počkaja v Brezovici pri Kozini.] Ta grob bo moral še kdo od nas obiskati in fotografirati, da v zapisu ne bomo imeli slike na posodo od Geneaneta. Kdo smo? | Grobišče borcev NOB v Radovljici | Partizanstvo.si v Italiji | Partizanstvo.si na Hrvaškem | Koncentracijska taborišča | Spomeniki po kategorijah: talci, telovadci, učitelji, gasilci ... | Grobnica Trnovo | --> <center>===</center> Zbirka se je pred 13 leti začela skromno kot zbirka ''vseh partizanskih spomenikov mojega kraja''. Kako si lahko kulturni domačin pomaga z njo danes? Pokaže mu tudi spomenike, za katere prej ni vedel, in razkrije zgodovinska dejstva, ki jih je pozabil. Spomenike bo s pomočjo zemljevida lažje našel in obiskal, mimogrede odstranil kak plevel ali rastje, ki zastira pogled nanj, mogoče jih bo vključil v spominske, rekreativne in druge kulturne dogodke. Če bo naletel na pomanjkljiv opis, bo prispeval dodatek. Zvabi ga lahko tudi v nadaljnje raziskovanje uspomeničenih ljudi in dogodkov. Na zbirko partizanskih spomenikov naletijo ljudje, ki iščejo svoje padle prednike, vpisane na spomenikih in spominskih ploščah. Če želijo o padlem izvedeti kaj več, ga morajo poiskati v državnem Registru žrtev druge svetovne vojne [https://www.sistory.si/ww2 Sistory.] Kadar podatki strižejo (npr. zaradi variant imena), je iskanje po registru za neuke lahko naporno. Da bi ga olajšali, pri imenih na nagrobnikih v zbirki partizanskih spomenikov v zadnjem času dodajamo povezave na Sistory. Dela je tu še ogromno, prostovoljci na plan. Obiskovalce Partizanstva.si lepo prosimo, da morebitne pomanjkljivosti, napake, podatke o vandaliziranih ali na novo postavljenih spomenikih sporočate prek [https://partizanstvo.si/sl/prispevajte_spomenik obrazca,] ki se nahaja na začetni strani in ustreza maski za urejanje, le da vaš vnos pred vpisom v zbirko kdo od veteranov preveri. Gorečniki med nami jih vnesejo takoj. Če bi se radi ekipi pridružili, nam pišite, z veseljem vas sprejmemo medse. Naj pokažem še na '''servisne strani projekta na Wikiverzi''', kjer od leta 2017 dokumentiramo našo dejavnost (https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_zemljevidu). Google jo najde, če vanj vtipkamo naslov Partizanski spomeniki na zemljevidu, urejena pa je po poglavjih Literatura, Skupnost, Napotki, Objave, Problemi, Povezave. Najobsežnejši je seznam partizanske literature, ki je pomemben vir informacij o spomenikih. Poskrbeli smo npr. za digitalizacijo vseh letnikov borčevskega časopisa ''TV-15'' (1963–1991) in kartoteke več deset tisoč partizanskih lokacij v Muzeju novejše in sodobne zgodovine itd. Za zaključek današnje rubrike vabim, da na servisnih straneh poiščete poglavje [[Spomeničarji in spomeničarske delavnice#Delavnice|Skupnost]] in si v njem ogledate, kako lepo se imamo na spomeničarskih delavnicah in piknikih. Vabljeni k sodelovanju! ===Vrste obeležij=== Pri vpisovanju spomenikov na zemljevid mora spomeničar izpolniti tudi rubriko ''Vrsta spomenika'', kjer se mu v spustnem meniju ponudijo naslednje možnosti: ''spomenik, kip, spominska plošča, spominski kamen, spotikavec, kip, doprsni kip, skulptura, nagrobnik, grob(išče), infotabla, muzej, spominska soba, kapelica, znamenje, drugo''. Seznam možnosti smo oblikovali iz izkušenj z vpisovanjem 9000 partizanskih obeležij in upoštevaje različne topografske oznake za obeležja na javnih zemljevidih, v prvi vrsti na OpenStreetMap, ki vsako od naštetih možnosti na zemljevidu označi z drugačno ikono.<ref>Za druge objekte glej [https://wiki.openstreetmap.org/wiki/Category:OSM_Carto_icons seznam ikon OSM.]</ref> Kdo bo pogrešal oznako ''obelisk'', ki smo jo izpustili, ker je pravih obeliskov, tj. stebrov z ošiljenim vrhom, pri nas malo. Stebričaste spomenike popisovalec vtakne kar pod splošno rubriko ''spomenik''. Mogoče bo kdaj v prihodnje kak študent umetnostne zgodovine, ki bo delal diplomo na to temo, prosil, da med izbirne možnosti vključimo tudi ''steber''. V zadregi se popisovalec znajde pri spomenikih, ki jih sestavlja več elementov, npr. kip, grobnico, spomenik in še infotablo. To se rado zgodi pri večjih obeležjih, kakor je npr. dražgoško. Dokler v zapisu o spomeniku ni mogoče označiti vseh, zapišemo preprosto ''spomenik'' ali izberemo najbolj dominantno komponento, pogosto je to kip. Precej spomenikov vsebuje reliefno ali mozaično upodobitev, za kar nimamo posebne oznake, zaenkrat jih bomo spravili jih bomo pod oznako ''drugo''. Rešitev za kompleksne spomenike bi bila oznaka ''kompleksni spomenik'', česar pa ne bi smeli mešati s ''spomeniškim kompleksom'', to je prostorom (parkom, spominsko ploščadjo), na katerem se nahaja več spomenikov. Na začetku smo spomeniške komplekse ozačevali z eno zvezdico, vendar se je izkazalo, da je bolj smiselno spomenike znotraj takega spominskega parka vpisati vsakega posebej. Zdaj bi bilo primerno za vsako od vrst spomenikov povedati, kolikšen je njen delež v celotnem številu. Ker vrst spomenikov skraja nismo sistematično označevali, to v tem trenutku še ni mogoče. Čakamo na zavzetega študenta, da opravi to delo. Za ilustracijo oblikovne pisanosti partizanske spominske krajine so tule prikazane vrste obeležij v zbirki na Partizanstvo.si. {| |[[File:Plošča pobitim vaščanom na Poljšici.jpg|thumb|200 px|'''Spominska plošča''': Pobiti vaščani Poljšice.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]]. |Kamnita, kovinska, lesena ali plastična plošča je pritrjena na fasado ali zid hiše, na škarpo, drevo, skalno steno ipd. Če je privita ali vzidana na klesano ali posebej za to prineseno skalo, posebej za to zgrajeni zid ipd., gre za spomenik. Plošče so večinoma pravokotne (ležeče ali pokončne), lahko pa so tudi okrogle ali s prirezanimi vogali ali na ukrivljeni podlagi. Plošče v obliki zvezde ali kako drugače oblikovane, raje označimo kot spomenik. Če je le mogoče, popisovalec navede vrsto/barvo kamna oziroma kovine (bron, pločevina, lito železo), dimenzije plošče in opiše, ali so črke v ploščo vrezane ali nanjo pritrjene, ali so pobarvane ipd. |} {| |[[File:Ivan Cengle.jpg|thumb|200 px|'''Spominski kamen''': Kurir Ivan Cengle, Lipnica.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto stone.svg|frameless|x20px]]. |Črke so v kamen vklesane ali privite, površina za besedilo je bila prej izklesana ali obrušena. Kamen je postavljen prav v ta namen ali pa je že bil na mestu. |} {| |[[File:Spomenik na Pokljuki.JPG|thumb|200 px|'''Spomenik''': Žrtve NOV na Uskovnici.]] |Ikona na OSM [[File:Openstreetmap Carto monument.svg|frameless|x20px]]. |Običajno gre za ploščo z napisom, vzidano oz. privito na zidani, betonirani, kovinski podstavek oz. ozadje. Če gre za več plošč oz. podstavek iz več delov, je to spomeniški kompleks. Podstavki in ozadja so različno oblikovana: kot triglav, kot replika porušene hiše ali brez kake posebne sporočilne razsežnosti. |} {| |[[File:Stolpersteine in Ljubljana 12 (Ljubljana).jpg|thumb|200 px|'''Spotikavec''': Spotikavci v Ljubljani.]] |Na OSM nimajo posebne ikone, označuje jih ikona za spominsko ploščo [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]]. |Spotikavci arh. Gunteja Demniga so v tlak vgrajene betonske kocke 10 x 10 x10 cm z medeninansto napisno ploščo. O spotikavcih smo pisali v SB xxxx. |} {| |[[File:Vidic nagrobnik.jpg|thumb|200 px|'''Nagrobnik''' Vidičevih na Srednji Dobravi.]] [[File:Grobovi na Srednji Dobravi 46.jpg|thumb|200 px|Nagrobnik Debelakovih na Srednji Dobravi.]] |Ikona na OSM [[File:Maki2-cemetery-24.svg]]. |Nagrobniki stojijo povečini na grobovih na pokopališčih, lahko so vzidani na cerkveni zid ali obzidje, monumentalni nagrobniki so grobnice. Te so bodisi v obliki zgradbe bodisi v tleh, pokrite z masivno ploščo. Nagrobniki včasih označujejo tudi grobove, v katerih osebe na nagrobniku ni (npr. pogrešane v vojni), lahko pa stojijo tudi kje drugje, npr. sredi gozda, kjer je bil pokopan padli in je mogoče še vedno pokopan tam. Grobišče je prostor z več pokopanimi. O družinskih nagrobnikih govorimo, kadar so poleg žrtve druge svetovne vojne na nagrobniku tudi imena drugih članov družine, umrlih prej ali pozneje. Napis je sestavni del nagrobnika. Del nagrobnika je lahko tudi kip, relief ali kaka drugačna skulptura. Na pokopališčih se nahajajo tudi spomeniki. Iz literature se mora popisovalec poučiti, ali spomeniku označuje tudi grobišče. |} {| |[[File:Tito-Kip Velenje.jpg|thumb|200 px|'''Kip''' Tita v Velenju.]] |Ikona kipa na OSM [[File:Openstreetmap Carto statue.svg|frameless|x20px]]. |Kipi so človeške figure ali njihov torzo v kovini, lesu, plastiki, kamnu, betonu ipd. Lahko so naravne, nadnaravne velikosti ali pomanjšane, stojijo pa običajno na zidanem oz. betonskem podstavku. En kip lahko predstavlja več figur. Napis na podstavku je sestavni del kipa. Sinonim: plastika. Za skulpturo glej nadaljevanje.<ref>Slovenskih partizanskih kipov na javnih mestih zaradi avtorske zakonodaje na Wikimedijinih spletiščih ne smemo objavljati; zato je verjeten izbris slike tega kipa iz Zbirke v prihodnosti.</ref> |} {| |[[File:Bust of Mara Ugrinovska.jpg|thumb|200 px|'''Doprsni kip''' iz Makedonije.]] |Ikona doprsnega kipa na OSM [[File:Openstreetmap Carto bust.svg|frameless|x20px]]. |Doprsni kipi so zgornji deli človeških figur (glava z oprsjem ali samo glava) v kovini, lesu, plastiki, kamnu, betonu ipd. Napis na podstavku je sestavni del doprsnega kipa.<ref>Slovenskih doprsnih kipov na javnih mestih zaradi avtorske zakonodaje na Wikimedijinih spletiščih ne smemo objavljati.</ref> |} {| |[[File:KZ-Jasenovac-Denkmal-Seitenansicht.JPG|thumb|200 px|Partizanska '''skulptura''' v Jasenovcu predstavlja cvet.]] |Ikona skulpture na OSM [[File:Openstreetmap Carto artwork.svg|frameless|x20px]]. |Skulpture so umetniška plastika. Tudi kipi, doprsni kipi in reliefi so skulpture, vendar uporabljamo raje njihove ožje, specifične oznake, za skulpturo pa označimo tisto plastiko, ki ni figuralne narave oz. je stilizirana/abstraktna do te mere, da ne ustreza več naši predstavi o kipu. Materiali so kovina, beton, plastika, les ali njihova kombinacija. |} {| |[[File:Sowjetische Ehrenmal im Treptower Park - Sarkophag 2.jpg|thumb|200px|Sovjetski '''relief''' v Berlinu.]] |Relief na zemljevidu nima posebne oznake, označuje ga ikona skulpture ali spomenika. |} {| |[[File:2 гвардейская армия Севастополь.jpg|thumb|200 px|'''Obelisk''' v Sevastopolu.]] |Ikona obeliska na OSM [[File:Openstreetmap Carto obelisk.svg|frameless|x20px]]. |Obelisk je spomenik v obliki na vrhu piramidno zašiljenega stebra; med partizanskimi spomeniki ni bil pogost, zato ga med privzetimi izbirami pri vrstah obeležij ni. |} {| |[[File:FranjaPartizanskaBolnisnica.jpg|thumb|200 px|Partizanska bolnišnica Franja je danes '''muzej'''.]] |Ikona muzeja na OSM [[File:Openstreetmap Carto Museum.svg|frameless|x20px]]. |Oznaka zajema muzeje, spominske sobe, rekonstrukcije vojnih objektov v naravi, kot so partizanska taborišča, okupatorjeve zapore, bolnice, tiskarne. |} {| |[[File:Information board on partisans Figini brothers.jpg|thumb|200 px|'''Infotabla''' o italijanski partizanih.]] |Ikona informacijske table na OSM [[File:Openstreetmap Carto board.svg|frameless|x20px]]. |Slovenske infotable se dojemajo kot neprosto avtorsko delo in jih zato v Wikimedijini Zbirki ni. |} {| |[[File:Jamnik, memorial column shrine to WW2 vicitms.jpg|thumb|200 px|Partizansko obeležje v obliki '''znamenja''' na Jamniku.]] |Na OSM so znamenja reprezentirana z ikono križa ([[File:Maki-religious-christian-11.svg]], kapelice pa z ikono [[File:Openstreetmap Carto shrine.svg]] | Partizansko obeležje je lahko v obliki znamenja ali kapelice oz. je sestavni del takega objekta. |} Česa vse pa zbirka partizanskih obeležij ne vsebuje? Smerokazov k spomenikom, ulične oznake s partizanskim imenom, spominskega drevesa brez napisa, grafita na zidu stare hiše, spominske točke brez obeležja; za take predmete je prostor v sosednjih zbirkah. Odprto ostaja, kako vpisovati začasne razstave na temo NOB. ===Slike spomenikov=== {{v delu}} Na spletnem zemljevidu Partizanstvo.si imamo blizu 40.000 posnetkov obeležij, prosto dostopnih na klik. Če želimo povečati njihovo vidnost in zagotoviti trajno hrambo, jih bomo prekopirali še v Wikimedijino Zbirko, od koder jih zajema Wikipedija. Obstoj na Wikipediji in sestrskih spletiščih je jamstvo njihovega preživetja, hkrati pa naša kulturna izkaznica. V oči bode, kako malo slik spomenikov je na slovenski Wikipediji. Wikipedisti vemo, da je to zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne vsebuje člena o ''svobodi panorame'', to je pravice objaviti posnetka umetniškega dela, ki stoji na javnem mestu; po zakonodaji nekaterih sosednjih držav se to sme. Wikipedija je eno izmed redkih spletnih mest, ki se strogo drži zakona in fotografij umetniških del, npr. kipov, ne objavlja in sproti briše vse, kar se nedovoljenega znajde na njej; druga spletišča se na zakon požvižgajo. Pri spomenikih, ki so avtorsko delo, npr. pri Plečnikovih partizanskih spomenikih, bomo zakon s težkim srcem upoštevali in bodo gesla pač brez slikovne ponazoritve, k sreči pa ta destruktivna zakonodaja ne zadeva spominskih plošč in preprostih tipskih spomenikov in jih zato lahko mirno poslikamo in objavimo. Drugi razlog za skromno število fotografij spomenikov na Wikipediji je zahteva, da smemo v gesla postaviti le svoje lastne fotografije, od tujih pa samo tiste, ki so bile objavljene do 1. 2. 1970, ne pa fotografij mlajšega datuma. S privzeto licenco CC za fotografije na spletnem zemljevidu Partizanstvo.si smo poskrbeli, da lahko v Wikimedijino Zbirko uvozimo tudi naše slike spomenikov. Fotografij partizanskih obeležij je v Wikimedijini Zbirki, od koder črpa Wikipedija, šele poldrugih sto, posnetih v 61 slovenskih občinah od skupaj dobrih 200. Zelo veliko dela nas torej čaka s slikovno opremo gesel o večjih spomenikih, gesel o narodnih herojih, o pomembnih partizanskih bitkah in drugih dogodkih druge svetovne vojne ter o posameznih slovenskih krajih med drugo svetovno vojno. Partizanske spomenike imajo tudi v drugih državah po Evropi, kjer je prišlo do gverilskega upora proti nacizmu in fašizmu, npr. v Franciji, Grčiji, Italiji, na Poljskem, v Rusiji in še kje, ampak nikjer partizani niso bili tako množični in uspešni kot v Jugoslaviji. Wikipedisti iz Hrvaške, BiH, Črne Gore, Albanije se postavljanja slik svojih spomenikov še niso lotili, zato jih v Wikimedijini Zbirki ne najdemo. Tam je trenutno največ slovenskih partizanskih spomenikov, na drugem mestu so italijanski; z Italijani smo slovenski spomeničarji tudi sicer bolj povezani kot z drugimi. Partizanstvo, to je upor proti nacizmu in fašizmu na gverilski način, se ni dogajalo povsod po Evropi: mnoge države in njihovo prebivalstvo so z okupatorjem raje sodelovali ali pa so se brez upora prepustili okupatorju in se ob koncu vojne pustili velesilam od njega osvoboditi. V primerjavi z njimi so se naši slovenski predniki na okupacijo odzvali veliko bolj vitalno, z oboroženim uporom. Glede na okupatorjev načrt ponemčenja pravzaprav niso imeli velike izbire. Brez Titovega partizanstva bi bila danes zahodna državna meja verjetno še vedno pri Postojni. Nalaganje fotografij v Wikimedijino zbirko je prav enostavno, le opisati in kategorizirati jih je treba natančno. Interesenti, ki želite dati svoje posnetke spomenikov v prosto rabo in tako prispevati k javnemu kulturnemu dobremu, javite se za kratek tečaj. Slike: *Oprema partizanskega spomenika na Wikimediji z opisom, licenco, rabo, kategorijami. *Slika partizanskega spomenika na Partizanstvo.si in v Wikimedijini Zbirki *Slike partizanskih spomenikov v eni od slovenskih občin '''Miran Hladnik''' ===Grobišči talcev v Begunjah in Dragi=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (54) SB avgust 2026 ===Grobišče borcev NOB, Radovljica=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (54) SB julij 2026 Naneslo je, da sem se pridružil dolgoletnemu prizadevanju državljanke Vlaste Felc, da bi grobišče borcev NOB v Radovljici dobilo informacijsko tablo, na kateri bi tuji turisti in domači nevedneži prebrali, za kaj pri tem visokem lepem obelisku sredi Grajskega parka sploh gre in kaj prekriva težki kamniti pokrov na ploščadi pod njim. Brez ustreznega pojasnila bi se v današnjih zmedenih časih morda komu lahko zazdelo, da po zgledu nekaterih vzhodnoevropskih držav proslavlja padle Hitlerjeve soldate, češ da smo v smrti vsi enaki. Smrt res vse izenači, bolje rečeno izniči, ampak hudo bi bilo, če bi izenačili tiste, ki so se borili za svobodo, enakost in bratstvo, s terorjem nacistov in fašistov in sklenili, da je čisto vseeno, na kateri strani je kdo padel. S takim sklepom bi se odpovedali svoji človečnosti in plemenitim družbenim prizadevanjem ter se vrnili volčjo družbo. Prizadevanje za infotablo je tudi za ravnotežje lokalnim mračnjakom, ki vsake toliko časa obudijo idejo, da bi grobišče prestavili na "ustreznejše" mesto, na pokopališče, čim bolj stran od oči, in tako potlačili zgodovinski spomin in nauk druge svetovne vojne, park pa sprostili za manj usodne reči, npr. za praznik čokolade in druga veseljačenja. Vlasta Felc kot novinarka in poznavalka tematike z besedilom ni imela težav. Te so se pojavile s strani občine in področnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in bilo jih je mnogo. Da informacijska tabla ni v občinskem planu, da so bili roki za umestitev in financiranje zamujeni, da mora lokalna zveza borcev sama poskrbeti za lektoriranje in prevod, da je besedilo predolgo, da morajo biti na tabli poleg informacij o NOB tudi informacije o grajskem parku in o celi Radovljici, da na tabli ne sme biti imen oz. ne sme biti imen pokopanih, ker le-ti niso identificirani, da tabla ne sme stati ob spomeniku, ker se s tem ne bi strinjali dediči arhitektovih avtorskih pravic, da mora biti pozornost na spomeniku, ne pa na grobnici, da format ne ustreza smernicam Ministrstva za kuluro za oblikovanje infotabel itd. Na ZVKD so bili mnenja, da "pojasnjevalna tabla ob obeležju ne bi pripomogla k večji prepoznavnosti spomenika", da je "s prostorskega vidika samega spominskega obeležja, pa tudi grajskega parka neprimerna" in da bi "imela negativen vpliv na samo doživljanje spomenika in prostora v katerem se nahaja". Uradnik, ki je spravil skupaj te stavke, ni vedel niti, da na nagrobnikih ni napisov, heroja Jožeta Gregorčiča pa je prekrstil v Staneta &ndash; strokovnost pa taka. Leta 2025 se je v pink-ponk z oblastnimi strukturami vključil državljan Borut Kersnik, sin partizana in svojec treh v grobnici pokopanih bratov Osredkar: Iveta, Save in Radka. Ko je videl, da z glavo buta v zaprta vrata, je vstopil v Zvezo borcev, ob prazne nagrobne kamne pa je začel polagati ploščice z imeni padlih Osredkarjev, z opominom, da je nepietetno, če pokopani ostanejo brez imen na nagrobnikih. Nazadnje je na enega od kamnov sam nalepil ploščice z imeni svojcev, kakor jih vidimo na pokopališčih. Prijavili so ga policiji. Vlasta Felc in Borut Kersnik sta hkrati objavljala članke v ''Glasu'', ''Mladini'', ''Delu'', ''Svobodni besedi'' in po muzejih in arhivih iskala razloge, zakaj na radovljiškem grobišču ni nobenih imen. Bojna sreča v spopadu z inštitucionalnimi mlini se je začela obračati v našo korist po najdbi izvirnih načrtov za spomenik iz let 1956&ndash;1960. Iz njih je postalo jasno, da je glavnino dela v imenu Edvarda Ravnikarja opravila njegova učenka Janja Lap, in da 28 kamnitih kock pred spomenikom nima zgolj okrasne funkcije, kot so trdili na ZVKD, temveč so bili predvideni za imena padlih. Prvi argument ZVKD, da napisov ni mogoče vklesati na kamne, ker bi bilo to v opreki z arhitektovim načrtom, je bil tako z mize. Moja vloga pri pripravi informacijske table je bila identifikacija padlih in pokopanih s pomočjo registra žrtev druge svetovne vojne Sistory in kruto krajšanje besedila. Na občini in na ZVKD so vztrajno, samovoljno ter brez utemeljitve zavračali formulacije, ki sva jih skozi neštete redakcije uskladila z Vlasto Felc, in jih nadomeščali s svojimi, ki so bile po najini presoji neinformativne, prazno strokovnjaške, kot da je infotabla namenjena samo arhitektom in umetnostnim zgodovinarjem, in jezikovno ter slogovno slabe. Ko sem jim to sporočil (končno sem celo življenje študente učil strokovnega pisanja in kot urednik popravljal besedila), se je usklajevanje ustavilo in zazdelo se je, da s tablo in napisi ne bo nič in da bo eksistirala le virtualno na spletnem zemljevidu OpenStreetMap, kamor sem jo že naložil. Tedaj je na sceno stopil nov močan igralec, državna sekretarka z ministrstva za obrambo, ki je po smernicah EU dolžno opremiti vojna grobišča po deželi z informacijskimi tablami. Na sestanku na občini, ki so se ga udeležili vodilni z MORS-a, z občine, s kranjskega in centralnega ZVKD-ja, področne ZB ter midva uboga pisca besedila, je presenetljivo hitro prišlo do dogovorov, ki so presegali moja pričakovanja: da besedilo oblikuje in je pod njim podpisan strokovnjak, tj. zgodovinar (no ja, kot literarni zgodovinar sem res nekakšen zgodovinar), da izvedbo tabel prevzame in plača MORS in da občina vkleše na nagrobne kamne imena 29 identificiranih od skupaj 72 pokopanih žrtev; z dvojčkoma Savo in Tedijem na enem od 28 nagrobnikov. Kar leta in leta ni bilo mogoče, je nenadoma postalo mogoče. Sklenili bi lahko s pregovorom Konec dober &ndash; vse dobro, če srečen razplet ne bi motila vrsta nezaključenih dejstev. Ker petih velikih pocinkanih krst v grobnici vpleteni niso želeli odpirati, ni mogoče zatrditi, da je v grobnici res 72 borcev, kot piše na spomeniku; evidence prekopov v težkih povojnih letih ne obstajajo ali so založene oziroma nepopolne. Na ZVKD domnevajo, da je pokopanih le 38. Posmrtne ostanke bi pomagala identificirati genska analiza, ampak denarji so očitno rezervirani za identifikacijo povojnih pobojev kolaborantov. Potem ko od več kot 300 jeloviških žrtev odštejemo tiste, ki so dokazano pokopane v rojstnih krajih ali v krajih pod Jelovico, bi lahko bilo posmrtnih ostankov, ki so jih izgrebli po jeloviških gozdovih in pokopali v radovljiško grobnico, celo več kot 72; za polovico padlih na Jelovici kraj pokopa v Sistory namreč ni jasno zapisan. 28 nagrobnikov je bilo mogoče sprva mišljeno samo za 28 padlih na Lipniški planini, še bolj verjetno pa je, da, postavljeni v dve vrsti po 14, simbolizirajo dvoje partizanskih mučeniških poti, tj. dve usodni bitki na Jelovici, tisto na Mošenjski in tisto na Lipniški planini. Ob vseh nepotrebnih zapletih prestižne narave, ko je šlo zgolj za to, ali bo imela pri infotabli zadnjo besedo molčeča brezprizivna inštitucija ali pobudni državljan, je bil izplen projekta vendarle pozitiven. Ob besedilu za tablo smo sestavili še obširno enciklopedično geslo [[:w:Grobišče borcev NOB, Radovljica|Grobišče borcev NOB, Radovljica]] za Wikipedijo, na katerega usmeri QR-koda v glavi infotable, [[Padli na Jelovici|seznam vseh padlih na Jelovici]], objavljen na Wikiverzi, s popravljenimi podatki o padlih v zbirki žrtev Sistory, grobišče smo vrisali na OpenStreetMap in obogatili Wikimedijino slikovno Zbirko s posnetki arhivskih dokumentov. Največji plus pa so pridobljene izkušnje, ki bodo pomagale z infotablami, slikami, članki, seznami padlih ipd. opremiti tudi druga partizanska grobišča in spomenike ter bodo tako sodelovale pri ohranjanju zgodovinskega spomina na prelomno obdobje v slovenski zgodovini. Krvavo ga bomo še potrebovali. '''Miran Hladnik''' Slike: {| |[[File:Na Jelovici zajeti, mučeni in pobiti partizani (1).jpg|thumb|200 px|Ustreljeni partizan na Lipniški planini]] | [[Slika:Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949.jpg|thumb|250 px|Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949. Arhiv Slovenije]] | [[Slika:Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949 02.jpg|thumb|200 px|Seznam trupel partizanov na Lipniški planini pri prekopu leta 1949. Arhiv Slovenije]] | [[Slika:Prekop trupel partizanov z Lipniške planine v Radovljico leta 1949.jpg|thumb|200 px|Prekop trupel partizanov z Lipniške planine v Radovljico leta 1949. Arhiv Slovenije]] |} * [https://slov.si/mh/galerije/galeri560/target7.html Konservatorja ob odpiranju grobišča v Grajskem parku] * [https://slov.si/mh/galerije/galeri559/target0.html Sestanek na občini] ===Spominska soba na Vodiški planini=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (53) SB junij 2026 Na [[:w:Vodiška planina nad Kropo|Vodiški planini]] na robu Jelovice nad Kropo stoji Partizanski dom. Odprt je skozi celo leto, vsak dan se do njega povzpenjajo pohodniki in kolesarji. Iz Krope ali z Jamnika, ki se ga je prijel vzdevek ''balkon Gorenjske'', je pot dolga eno uro, od Miklavžovca v Lipnici ali iz Kamne Gorice uro in pol, iz Dražgoš čez celo Jelovico dobri dve uri, po lepi prašni cesti iz Lipniške doline je vožnje 18 km. Dom je v Registru kulturne dediščine (RKD) pod številko 27917, kjer piše, da je bila stavba, ki je v rabi kot planinski dom, zgrajena na mestu nekdanje pastirske koče v letih 1961–1963 za združenje borcev NOB. V njem je [[Spominska soba na Vodiški planini|spominska soba]] z zbirko NOB, na severni fasadi je mozaik Uporniki slikarja [[:w:Ive Šubic|Iveta Šubica]]. Za mozaik bo držalo (s pripombo, da sta tako v RKD kot na tablici pod mozaikom napačni letnici nastanka), spominska soba pa se je zadnja leta spremenila v rumpelkamro in je bila lokalni zvezi borcev in občini Radovljica v sramoto. Maja letos smo tej sramoti napravili konec. Oskrbnica Hedvika Kardoš, po domače Heidi, poznana po odličnih štrukljih, je odstranila iz sobe navlako, člani ZB pa smo na stene obesili devet panojev, ki jih je lično oblikoval Aljoša Cvetko iz radovljiške tiskarne Prepri, in na police pritrdili deset brošuric na temo ''partizanske Jelovice''. Od izvirne opreme iz leta 1963 so ostali štirje lesorezi Iveta Šubica, dve grafiki kranjskega likovnika Štefana Simoniča in potreti partizanskih voditeljev, le preokviriti jih je bilo treba. Pripoved o jeloviškem partizanstvu se začne s predvojnimi posnetki Vodiške planine in drugih jeloviških planin, sledi pano s fotografijami jeloviških planin danes. Naslednja dva panoja govorita s sliko in besedo (v slovenščini in angleščini) o začetku oboroženega upora na tem koncu Gorenjske (sklep o vstaji, ustanovitev Jelovške čete 29. julija in Cankarjevega bataljona 5. avgusta 1941) in o vodjih upora Stanetu Žagarju, Jožetu Gregorčiču in Ivanu Bertonclju. Tabla z naslovom Jelovica med drugo svetovno vojno navaja podatke o partizanskih enotah na Jelovici, glavnih bitkah in številu žrtev; za tiste, ki se bodo ob obisku Vodic raje posvetili jedači, smo jih navedli tudi na Wikipediji v geslu o Jelovici. Zadnji trije panoji predstavljajo po vrsti slike 20 jeloviških spomenikov, med katerimi samo dva nista partizanska (pa še ta dva sta s partizanstvom povezana), gradnjo partizanskega doma in Šubičevo mozaično umetnino. Na policah pod panoji najde obiskovalec zemljevid z oštevilčenimi lokacijami spomenikov in planin, odlomke iz Šmitkove ''Kroparske kronike'', iz zapisov Cirila Zupanca o začetkih jeloviškega partizanstva ter iz knjige Stanka Petelina o bojih Prešernove brigade na Jelovici, partizansko prisego, [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje domačinke o begu iz Dražgoš čez Jelovico]] in pesem Nikolaja Lapuha [[Vodiški lipi|o več kot 550 let stari lipi pred domom]]. Svoj kruti obraz pokaže vojna na listih z nemškimi posnetki trupel partizanov, padlih 9. 9. 1942 na Lipniški planini, vključno s komandantom Jožetom Gregorčičem in njegovo družico Marto Tavčar. Največ študija je zahteval seznam prek 300 jeloviških žrtev, na planoti in po vaseh na njenih obronkih, med partizani, med civilnim prebivalstvom, ki so ga pobili Nemci, med domačimi kolaboranti in med partizanskimi dezerterji ter oporečniki. Iskanje in prebiranje navzkrižnih podatkov je bilo vznemirljivo detektivsko početje. Na spletu je seznam opremljen s povezavami na zapise o mrtvih v državnem registru žrtev druge svetovne vojne Sistory. Zadnja brošura je vodiški fotoalbum z vabilom obiskovalcem, da prispevajo svoje uspele posnetke z Vodic oz. Jelovice. Vtisna knjiga je za komentarje, knjižna niša pod oknom pa za partizansko literaturo (tudi za stare otroške partizanske knjige), po kateri lista planinec, ki se je zatekel sem pred nevihto. Gradivo za spominsko sobo smo zbrali in ga pripravili ter prevedli brez stroškov, oblikovanje in tisk panojev sta stala okrog 30 evrov za kos, nekaj pridejo še uokvirjanje, reflektorji, digitalizacija virov in material za montažo, to pa je tudi vse. Držimo pesti, da bo prihodnji oskrbnik drugačen od tistega na Kofcah nad Tržičem, ki se je uprl partizanski tabli na fasadi, in da bo uspešen v obrambi spominske sobe pred novodobnimi fašisti. Na zemljevidu Partizanstvo.si je imel Partizanski dom dve zvezdici: eno rdečo za Šubičev mozaik in eno črno za zanemarjeno spominsko sobo. Po prenovi spominske sobe maja letos smo črno zvezdico prebarvali v rdečo. Otvoritev bo na občinski praznik 5. avgusta. Razstavo si je mogoče ogledati tudi od daleč, prek QR-kode, ki jo slikaš z mobijem. Slike: {| |[[File:Qr-code spominska soba na Vodiški planini.svg|thumb|150 px|QR-koda za Spominsko sobo na Vodiški planini]] |[[File:Partizanski dom na Vodiški planini 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski dom na Vodiški planini od zunaj]] |[[File:Planine na Jelovici 01.jpg|thumb|300 px|Vodiška planina pozimi]] |} *[https://slov.si/mh/galerije/galeri563/target27.html Spominska soba na Vodiški planini] *Šubičev mozaik na panoju '''Miran Hladnik''' ===Partizanstvo.si in Wikipedija=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (52) SB maj 2026 Pri poizvedovanju po spletu se med zadetki na vrhu pojavijo članki na Wikipediji. Če želimo, da je naše delo trajno vidno in vplivno, ga moramo torej spraviti na Wikipedijo. Wikipedija seveda ne sprejme kar vsake téme, pogoj za geslo na njej je relevantnost teme. Partizanski spomeniki so prav gotovo tehtna tema, zato neprijetno dojmi podatek, da ima geslo o njem samo četvero od več kot 300 jezikov na Wikipediji (angleški, slovenski, makedonski, portugalski). Zarotoslovci se bodo pridušali, da je to zato, ker wikipedijsko sceno obvladujejo partizanstvu sovražni desničarji, jaz pa iz izkušnje pravim, da je to zgolj zaradi naše lenobe in zaradi nazadnjaške nezaupljivosti v vse internetno. Zato ponavljam: če partizanskih spomenikov ne bomo naselili tudi na Wikipedijo, se ne pritožujmo, ker jih ne bo v javni zavesti. Partizanov v pomenu oboroženega narodnoosvobodilnega gibanja zunaj regularne državne vojske med drugo svetovno vojno niso poznali vsi narodi, imeli so jih le Rusi, Ukrajinci, Litovci, Francozi, Italijani, Slovaki, Madžari, zlasti pa narodi na Balkanu: Grki, Albanci, Bolgari in še posebej Titovi Jugoslovani: med njimi tudi Slovenci. Samostojna slovenska gesla ima do danes osem ljubljanskih partizanskih spomenikov (med njimi [[:w:Grobnica narodnih herojev, Ljubljana|grobnica herojev]] in [[:w:Spomenik talcem, Gramozna jama v Ljubljani|spomenik talcem v Gramozni jami]]) in še deset po drugih slovenskih krajih. Zelo obsežno geslo [[:w:tlakovec spomina|tlakovec spomina]] našteva desetine spotikavcev, ki so jih od leta 2012 postavili pred vrata hiš v Ljubljani, Mariboru, Lendavi in Murski Soboti, od koder so nacisti vodili ljudi v koncentracijska taborišča in s tem v smrt; o spotikavcih smo pisali v SB junija 2024. V angleščini obstaja zametek seznama spomenikov druge svetovne vojne v Sloveniji (''[[:w:en:List of World War II monuments and memorials in Slovenia|List of World War II monuments and memorials in Slovenia]]''), ki se bo moral, če ga bo kdo dokončal, omejiti na večja obeležja, saj seznam s 7500 enotami, kolikor je vseh slovenskih javnih partizanskih spomenikov, na Wikipediji ne pride v poštev. Ne, ne gre nam za to, da bi kar vsak spomenik dobil svoje geslo na Wikipediji. Lahko pa lokalna obeležja naštejemo v vsakem slovenskem krajevnem geslu. Kdor se sprehaja po opisih slovenskih krajev na Wikipediji, bo potrdil, da so povečini skopi in da še čakajo na svojega prostovoljskega leksikografa. Posamezna krajevna gesla pa so kar izčrpna in bi bila naravnost vzorna, če ne bi v njih pogosto manjkalo poglavje o drugi svetovni vojni. Redka, a zato nič manj moteča so nekatera poglavja o drugi svetovni vojni iz perspektive okupatorjev in njegovih sodelavcev; táko je bilo npr. nekaj časa geslo o gorenjskih Begunjah v angleški Wikipediji. Člankov, ki se izogibajo partizanstvu in drugi svetovni vojni, ni tako zelo težko "uravnotežiti": na zemljevidu Partizanstvo.si pogledamo, kateri partizanski spomeniki so v kraju, in jih preprosto naštejemo pod poglavjem Druga svetovna vojna. Ali pa seznam naslovimo s Kulturni spomeniki. Naj bo za zgled vas [[:w:Ovsiše|Ovsiše pri Podnartu]], kjer so trenutno spomeniki predstavljeni takole: <blockquote> '''Druga svetovna vojna''' Troje obeležij priča o dogodkih med [[:w:druga svetovna vojna v Sloveniji|drugo svetovno vojno]]. *Na pokopališču pri cerkvi sv. Miklavža je spomenik 41 padlim domačinom z grobovi 11 padlim in umrlim.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.287837410999664&lng=14.25259759806104&layers=&layer=partisanmemorial&id=114 Spomenik na pokopališču na Ovsišah.] Partizanstvo.si.</ref> *Pred osnovno šolo je spomenik dvema borcema čete [[:w:Jože Gregorčič|Jožeta Gregorčiča]], ki sta 16. februarja 1943 zaradi izdaje vaščana padla v spopadu z nemškimi orožniki; tretjega partizana so ranjenega ujeli in je umrl v zaporu v Begunjah.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.288456482245365&lng=14.251500517129898&layers=&layer=partisanmemorial&id=115 Spomenik pri šoli, Ovsiše.] Partizanstvo.si.</ref> *V Vohu ob Savi je spomenik 16 borcem 1. bataljona Gorenjskega odreda, ki so zaradi izdaje padli 6. julija 1944 pri prehodu čez Savo.<ref>[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=19&lat=46.28357981709038&lng=14.263108324011919&layers=&layer=partisanmemorial&id=113 16 padlih ob Savi pri Podnartu.] Partizanstvo.si. &mdash; Janko Potočnik: [[:v:Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu|Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu]]. ''Svobodna beseda'' nov. 2022.</ref> </blockquote> Dodali smo še slike spomenikov, ki smo jih našli v Wikimedijini zbirki v poglavju [[:c:Category:Monuments to the Slovene Partisans in Municipality of Radovljica|Monuments to the Slovene Partisans in Municipality of Radovljica]] (Spomeniki slovenskim partizanom v občini Radovljica): {| |[[File:Spomenik pred šolo na Ovsišah.jpg|thumb|300 px|Spomenik pred šolo na Ovsišah]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na pokopališču na Ovsišah]] |[[File:Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu 01.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik ob Savi pri Podnartu]] |} Občudovalcem okupatorja in njegovih domačih pomagačev je treba priznati, da so na spletu veliko bolj prizadevni od negovalcev vrednot NOB. Na Wikipediji je do včeraj obstajalo znotraj poglavja [[:w:Kategorija:Množična grobišča|Množična grobišča]] samo podpoglavje [[:w:Kategorija:Povojna grobišča v Sloveniji|Povojna grobišča]], ni pa bilo [[:w:Kategorija:Grobišča NOB|Grobišč NOB]]. Poglavje sem ustvaril na novo in vanj vpisal zaenkrat radovljiško in begunjsko grobišče ter grobišče v Dragi, vendar članki o povojnih pobojih še vedno prevladujejo. Večji dogodki in osebnosti druge svetovne vojne že imajo samostojna gesla, morda jih je treba le dopolniti, dodati kako fotografijo spomenika ali povezavo na digitalizirano literaturo o predmetu. Če samostojno geslo pogrešamo (na manjkajoča gesla opozarja rdeča barva povezav za razliko od modrih, ki pripeljejo na obstoječa gesla), ga zastavimo sami. Sliši se enostavno, kajne? In tudi je enostavno, le pravila je treba upoštevati: enciklopedično jedrnatost, nepristranskost, bonton itd. Najpogosteje pride do nesporazumov, kadar se kdo loti pisanja za Wikipedijo tako, kot bi pisal na Facebook: da bi komu škodoval ali koga povzdigoval. Narobe je, če se v Wikipedijo vtaknemo samo zato, da bi pobrisali informacije, ki nam niso pogodu, ali napravili reklamo za kaj. V zavesti je treba imeti, da se v naše pisanje lahko vtakne kdorkoli, ga popravlja in dopolnjuje, seveda s sklicevanjem na verodostojne vire. "Urednike", ki po Wikipediji smetijo z informacijami, ki niso potrjene v relevantni strokovni literaturi, ali pa so jezikovno in slogovno šepavi, wikiskupnost ustavi in izloči. Kadar pa iztiri celotna lokalna wikiskupnost (pred leti se je to zgodilo z nacionalistično pristransko hrvaško), za zamenjavo urednikov poskrbi Wikimedijina fundacija, čeprav nima nobenega generalnega urednika in jo že četrt stoletja uspešno regulira skupnost sodelavcev sama. {| |[[File:Wikidelavnica za ZB na ZRC SAZU 22. aprila 2026.jpg|thumb|500 px|Wikidelavnica za ZB na ZRC SAZU 22. aprila 2026. Javi se za kratek tečaj urejanja Wikipedije, če te take reči veselijo.]] |} '''Miran Hladnik''' <!-- Kako posežemo v wikipedijska gesla? Prijavimo se v Wikipediji, se seznanimo z njenimi principi in tehniko (je prav enostavno) in kliknemo na zavihek Uredi ob poglavju, ki ga želimo dopolniti (običajno je to poglavje o zgodovini kraja), in vnesemo podnaslov <nowiki>===Druga svetovna vojna===</nowiki>. Vanj skopiramo seznam obeležij, ki smo si ga prej izpisali iz zbirke. Vsakega v svojo vrsto, ki se začne z alinejsko zvezdico. V predogledu se prepričamo, da je vse v redu, in shranimo s pritiskom na gumb ''Objavi spremembe''. Za prvo silo bo. V naslednjem koraku vsak spomenik opremimo s povezavo na njegov opis v naši zbirki in morda še s kako informacijo, npr. s povezavo na enciklopedični vpis osebnosti, ki ji je spomenik posvečen. Poglavje bo privlačnejše, če ga opremimo s slikami spomenikov. Posnetkov kipov in avtorskih skulptur zaradi zadrte slovenske avtorske zakonodaje, ki ne dovoljuje fotografske reprodukcije javnih spomenikov, ne smemo dodajati, lahko pa fotografiramo spominske plošče in obeležja brez avtorskega pečata, jih postavimo v Wikimedijino Zbirko in jih potem vgradimo v wikipedijsko geslo. Za zgled si lahko vzamemo krajevno geslo [[:w:Srednja Dobrava|Srednja Dobrava pri Kropi]] ali pa Mišače, xxx. --> ===Partizanstvo.si in Sistory=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (51) SB april 2026 Zbirka spomenikov na zemljevidu Partizanstvo.si se vedno pogosteje sklicuje na državni [https://www.sistory.si/ww2 register žrtev druge svetovne vojne Sistory,] ki pomaga razkriti identiteto ljudi, katerih imena so vklesana na spomenikih. Pri družinskih nagrobnikih včasih samo letnica smrti med 1941 in 1945 in rojstna letnica, ki priča, da je človek umrl v cvetu let, namigujeta, da bi lahko šlo za partizana. Lahko pa je umrl kot talec, interniranec, domobranec, v nemški vojski, kot civilist, ovaduh, dezerter ... ali naravne smrti. V Sistory po možnosti piše tudi, kateri vojaški formaciji je pripadal umrli in kdo je zakrivil njegovo smrt. Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki je zbirko Sistory poklical v življenje in jo vzdržuje, jo je lani odprl za javnost tako, da lahko po njej poizvedujemo, tudi če o mrtvem nimamo veliko podatkov. Pri redkih imenih in priimkih ni težav, pri kakem Ivanu Kovaču pa je treba v iskalno polje vpisati še rojstno ali smrtno letnico ali kak drugi poznani podatek, sicer bi se med desetinami med vojno umrlih Ivanov Kovačev izgubili. Težave povzročajo različni zapisi istega človeka: na spomeniku je ''Ferdinand'', domači so ga poznali kot ''Nandeta'', v zgodovinskih virih pa je zapisan kot ''Ferdo''; nič ne pomaga, preizkusiti je treba vsako varianto. Mislili bi si, da je pri priimkih manj raznolikosti, a se izkaže, da je tudi tam zelo pisano (''Ravnikar : Ravnihar, Brgant : Bergant''), zlasti kadar je imena v dokumentih, pisanih na roko, prepoznaval stroj namesto človeka. Čuden primer je bil izdajalec ''Bertoncelj'', ki je bil zaradi popačene prepoznave priimka v ''Persondel'' pomotoma vpisan v Sistory dvakrat. Do podvojitev ali celo potrojitev vpisov umrlih je prihajalo, ker je o isti žrtvi poročalo več virov, zaradi različnih podatkov o življenju, najpogosteje pa zaradi njihove pomanjkljivosti oziroma odsotnosti. Če želim najti vse, ki so padli 13. 1. 1942 na Mošenjski planini na Jelovici, bom kraj smrti moral vnesti vsaj štirikrat: ''Mošenjska planina, Mošenjska planina na Jelovici, Mošenjska planina (Jelovica), Mošenjska planina, Jelovica'', pa še bom zgrešil koga, ki so ga površno vpisali pod Mošenjsko ''palnino'' namesto ''planino''. Na Lipniški planini je 9. 9. 1942 po raziskavah zavzetih zgodovinarjev padlo 28 partizanov. Večino poznamo, nekatere pa zgolj po imenih: "bolničar Majnik", "Ivan", "Miha iz Ljubljane", "zdravnik, ki je imel spalno vrečo iz ovčje kože". Eden od nepoznanih padlih je bil "radiotelegrafist Aleš". Šele potem ko je kolegici kapnilo, da bi bil Aleš lahko priimek in ne ime, ga je identificirala kot Stanislava Aleša. Na seznamih padlih 9. 9. 1942 se je ves čas pojavljal neki "Gajgar", kot da bi šlo za partizansko ime. Izkazalo se je, da je bil to Franc Geiger, vendar se je takoj spet zakompliciralo ob podatku v Sistory, da je padel 31. 12. 1942 in ne 9. 9. 1942. Bogve kateri podatek drži. Na Rovtarici na Jelovici so po vojni pri gradnji ceste nepričakovano naleteli na štiri trupla. Niti partizani, ki so se borili tam, niso vedeli zanje in za njihova imena. Zaradi podvojenih vpisov žrtev v Sistory bi bilo treba po preverbah skupno število okrog 100.000 žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem zmanjšati, če pa bomo upoštevali še taka anonimna trupla, ki zdaj niso vpisana nikamor, bo število 100.000 nekako držalo. Identitete vseh mrtvih partizanov prav gotovo ne bo mogoče razvozlati, kaj šele najti mesto njihovega zadnjega počitka. V zbirki npr. ni borcev NOV in POS, ki so bili od drugod, recimo stotin padlih garibaldincev. Sistory tudi še ni uspel upoštevati Pregledov vojnih grobov po občinah, ki jih je svojčas vodilo Ministrstvo za delo, zdaj pa jih hrani Ministrstvo za obrambo. Pa tudi po pregledu tega vira, ki ga, tako kot druge vire, bremeni množica napak, bo pri marsikom ostalo zapisano skopo: pogrešan. Včasih je težko pravično določiti vojni status osebe. Kam bomo vtaknili partizana, ki je bil hkrati gestapovski vohun: med partizane ali med gestapovce? Ali partizanskega prvoborca, ki je prestopil v nemško vojsko? Ne glede na pomanjkljivosti je Sistory enkraten vir in v veliko pomoč pri popisovanju partizanskih nagrobnikov. Iskanje oseb po Sistory je vznemirljivo detektivsko početje. Pohvalo zasluži možnost, da obiskovalci spletišča po zgledu in spodbudi občanske znanosti vanj sami prispevamo podatke: sliko nagrobnika, rojstnega lista, citat iz zgodovinske knjige, osebno pričevanje, popravke napak in dopolnila, povezavo na nagrobnik mrtvega ali na spomenik v zbirki Partizanstvo.si. Sodelavci pri projektu Partizanstvo.si to počnemo tako za povrh, ob našem primarnem delu, ki je vpisovanje spomenikov na zemljevid. Naše intervencije so na Sistory vidne v modri barvi in pod rdečim naslovom Spomeniki NOB. Opise spomenikov na zemljevidu Partizanstvo.si "spomeničarji" opremljamo s povezavami na zapise o mrtvih, ki smo jih našli v zbirki žrtev druge svetovne vojne na Sistory. Na osrednjih spomenikih z desetinami ali celo stotinami imen padlih tega ne počnemo, ker je življenje pač prekratko; lepega dne bo to itak storila umetna inteligenca namesto nas. Kadar pa je na spomeniku oz. nagrobniku malo imen, nam poizvedovanje po njih v Sistory lahko razkrije marsikaj zanimivega. Sem in tja na spomenikih najdemo tudi padle, ki jih zbirka žrtev še ne pozna, in jih ponosno vpišemo vanjo. '''Miran Hladnik''' Slike: *Ivo Starc – Karamazov, nov vpis žrtve v Sistory s strani skupnosti spomeničarjev *Obeležje Ivetu Osredkarju in Ivanu Starcu – Karamazovu na Blegošu ===Spomeniki na OpenStreetMap=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (50) SB marec 2026 Zdaj ko smo na zemljevid nasejali skoraj 9600 zvezdic, ki označujejo partizanske spomenike, bi se lahko naslonili nazaj in si rekli, da je delo v glavnem pri kraju. Fantastično je, da lahko s klikom na zvezdico dobimo na zaslon vse, kar je znano in kar smo utegnili vpisati o posameznem obeležju. Naš zemljevid se pokaže tudi med zadetki Googlovega iskalnika, kadar poizvedujemo po kakem uspomeničenem partizanskem imenu. Ampak zbirka je šele solidno izhodišče za nove naloge. Nekoč so bili na papirnatih zemljevidih s stožcem Δ označeni samo večji spomeniki, vendar brez podatka, kaj obeležujejo. Današnje turistične brošure in infotable z zemljevidi se partizanskih spomenikov bolj kot ne sramujejo, vznikajo pa nova spletišča s partizanskimi spomeniki na zemljevidu, npr.[https://www.hikuk.com/ Hikuk] idrijskega zanesenjaka Matije Matvoza. Da bi se partizanska spomeniška krajina naselila v splošno javno zavest, da bi postala del našega kulturnega vsakdanjika, se morajo spomeniki pojaviti tudi na zemljevidih, ki jih dnevno uporabljamo. Mislim na zemljevide na osebnih računalnikih in mobijih, kot so Googlovi Zemljevidi, MapsMe, LocusMaps, AlpineQuest, ArcGIS itd. itd. Spomeniki morajo postati sestavni del osnovne kartografske podlage, tako kot so ceste, hiše, cerkve, gradovi, reke, gozdovi ... Ko si danes na Partizanstvo.si približamo katero od zvezdic, ki označujejo spomenike, na kartografski podlagi pod njimi ali zraven njih včasih najdemo ikono spomenika, kipa, spominske plošče ipd. Še zdaleč ne pod vsako zvezdico. Ob približanju se sem in tja ob ikoni pokaže ime, npr. Spomenik NOB. Na spletišču Partizanstvo.si je privzeta kartografska podlaga javni interaktivni zemljevid OpenStreetMap (OSM), ki smo ga izbrali zato, ker je med aplikacijami za navigacijo v prostoru nekaj posebnega. OSM nastaja podobno kot Wikipedija, tj. z delom bolj ali manj anonimnih prostovoljcev. Iz OSM-ja podatke zajema množica telefonskih zemljevidov. Spomenik, ki ga danes vnesem na OSM, se bo zato kmalu pokazal tudi v mnogih drugih aplikacijah. Zapustimo Partizanstvo.si, odprimo [https://www.openstreetmap.org OSM] v svojem oknu in si oglejmo, kaj zmore. V iskalno polje levo zgoraj vpišimo ime, ulico ali kraj, ki nas zanima, in si med ponudbo, ki se je odprla, izberimo ustrezno. S klikanjem na plus (+) v menijskem stolpcu desno zgoraj se želeni lokaciji približamo. Zadnja ikona v tem stolpcu je vprašaj (?). Kliknimo nanj in potem na objekt, o katerem želimo izvedeti kaj več. V stolpcu levo od zemljevida se pokažejo podrobnejše informacije o objektu: če smo kliknili na pot, se pokaže njena širina, ali je peščena ali kamnita, markirana ali komaj vidna, pri spomeniku pa dobimo ime arhitekta, leto postavitve, po možnosti tudi besedilo na njem itd. OSM ne predvideva prav dolgih opisov, zato pride prav možnost povezav na sliko spomenika, njegov opis na Wikipediji, na podrobnejši opis v naši zbirki in v Registru kulturne dediščine. Vse to lahko preberemo na zaslonu le, če se je nekdo prej potrudil in podatke tja vpisal. Ni se mogoče znebiti občutka, da so nekateri prostovoljski kartografi, ki na zemljevid pridno vnašajo potke, hiše, ledinska imena, parkirne prostore, mize za piknik itd., na partizanske spomenike alergični. Na zemljevid vrišejo vsak koš za smeti, velikega kamnitega spomenika tik zraven pa ne, kot da že jutri pričakujejo njegovo odstranitev. Spregledana obeležja kdaj pozneje vrišejo drugi prostovoljci. Naš načrt je stremljiv: na osnovni zemljevid OSM nameravamo vnesti prav vsa obstoječa obeležja iz naše zbirke (z izjemo zasebnih družinskih nagrobnikov), tako da bo ob ustrezni povečavi zemljevida nanje naletel vsakdo, tudi tisti, ki ne pozna spomeniškega projekta Partizanstvo.si. OpenStreetMap je nekaj posebnega, ker sleherniku omogoča vnos podatkov in dopolnjevanje in popravljanje obstoječih elementov zemljevida. Samo na gumb Uredi levo zgoraj klikneš, pa se znajdeš v urejevalnem načinu. Brez predhodnega branja navodil seveda ne bo šlo. OSM za Slovenijo je izkaznica slovenske geografske pismenosti in kulturne vitalnosti. Bralci, ki znate posneti svoje koordinate z mobijem in ki radi počnete kaj ustvarjalnega na računalniku, pomagajte uresničiti načrt kopiranja partizanskih spomenikov na OpenStreetMap. '''Miran Hladnik''' Slike: *Zvezdica za spomenik na Partizanstvo.si in oznaka istega spomenika na katografski podlagi OpenStreetMap *Opis spomenika na OpenStreetMap *Urejevalni način na OpenStreetMap ===[[Spomeniki februarja 2026|Iz februarske spomeniške okrožnice]] === Partizanski spomeniki na zemljevidu (49) SB februar 2026 ===Sprehod po zemljevidu Partizanstvo.si=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (48) SB januar 2026 {| |[[File:Spominska plošča v Radovljici v zbirki Partizanstvo na zemljevidu.jpg|thumb|400 px|Spominska plošča ustanovitvi OF v Radovljici v zbirki Partizanstvo na zemljevidu]] |} Od naše selitve na novo spletišče je minilo pol leta, čas je za kratko ekskurzijo po njem. Privzeti zemljevid partizanskih spomenikov je OpenStreetMap (OSM), lahko pa namesto njega v zgornjem desnem kotu zaslona izberemo kako drugo kartografsko podlago in jo vrstico nižje obogatimo z zračnim posnetkom <!-- (Ortophoto Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS)) -->, reliefom (GURS Lidar) in z <!-- GURS-ovo --> državno pregledno karto. Spletišče je trenutno na voljo v slovenščini in v angleščini, med jezikoma izbiramo desno zgoraj, kakšno reč v slovenskem vmesniku bo treba še prevesti. V desnem spodnjem kotu nas klik na ikono bucike z rdečo glavo prestavi na našo trenutno lokacijo, kar pride prav, ko zemljevid odpremo kje na terenu. Na mobiju prikaz prilagodimo s klikom na tri pikice v zgornjem desnem kotu. <!-- (v operacijskem sistemu Android) in potem z izbiro ''Desktop view'' (pri Applu je v orodni vrstici AA). --> Plus in minus desno spodaj sta za približevanje in oddaljevanje pogleda, zadnji podatek pa je merilo v metrih oziroma kilometrih. Zemljevid, ki na začetku prikazuje celo Slovenijo, premikamo v vse smeri z miško. V levem stolpcu so pod naslovom '''Partizanstvo na zemljevidu''' osnovni podatki o partizanskih zbirkah na njem, povezava na servisne strani projekta in na podrobnejše informacije. Na dno stolpca z besedilom si pomagamo z miško in drsnikom. Informacije lahko s klikom na ◀ umaknemo za levi rob zaslona. V levem zgornjem kotu zaslona so tri drobne ikone: z lupo, ki je srednja med njimi, iščemo po zbirki, s tretjo dobimo podatke o posameznem spomeniku, prva ikonica pa nas pripelje nazaj na začetno besedilo o spomenikih in spletišču. Privzeto so vklopljene vse zbirke: '''partizanski Spomeniki, Bolnice, Poimenovanja, Točke brez obeležja, Obhodnice, Ostala obeležja, Hrvaški partizanski spomeniki, Okupacijske meje'''. S klikom na zavihke na zgornjem robu zaslona prikaze posameznih zbirk izklapljamo ali vklapljamo. Osnovna zbirka partizanskih spomenikov (Spomeniki) je iz rdečih, modrih, zelenih in črnih zvezdic. Pri oddaljenem pogledu jih še ne vidimo, spomeniki so tu pokupčkani pod raznobarvne krožce s številom spomenikov v okolici. Zvezdice se prikažejo s približevanjem pogleda. Rdeče označujejo obstoječe spomenike, modre vabijo k spomenikom, ki še niso bili obiskani ali jih je treba še enkrat slikati, <!-- ali prestaviti v kako drugo zbirko, --> zelene so za uničene spomenike in črne za poškodovane, premaknjene in deponirane spomenike. Zbirko bolnic smo podedovali od anonimnega vpisovalca na Geopediji, označuje jih ikona hišice s križcem. Popolnejše podatke o bolnicah najdemo pod zvezdicami na istih mestih. Zbirka Poimenovanja je šele v zametku, posamezne telovadnice, šole, vojašnice ipd., poimenovane po partizanih, so označene z rdečimi iksi. V zametkih je tudi zbirka Partizanskih točk brez obeležij, ki jo označujejo vijoličasti iksi. Partizanske obhodnice so označene z modro črto, okupacijske meje z rdečo črto, pod Ostalo (na zemljevidu je Ostalo označeno s črnimi šestkrakimi zvezdicami) pa smo uvrstili druge spomenike, ki so se popisovalcem znašli na poti in jih je bilo treba nekam shraniti: osamosvojitvene, iz prve svetovne vojne, kulturnozgodovinske itd. Nekoč se iz njih morda rodijo samostojne zbirke. Za sodelovanje nagovarjamo tudi hrvaške in italijanske kolege. Nekatera področja na Hrvaškem smo s skupnimi močmi že pokrili z rdečimi zvezdicami. <!-- Spomeniki v slovenščini ali s slovenskimi žrtvami na Hrvaškem so del zbirke slovenskih partizanskih spomenikov. --> '''Pa se lotimo iskanja.''' Recimo, da me zanimajo spomeniki v okolici mojega kraja Srednje Dobrave pri Kropi. V iskalno polje, ki se pojavi ob kliku na lupo, vpišem kako besedo iz imena spomenika, npr. Srednja Dobrava. Iskalnega izraza ni treba tipkati v celoti, že prej se na zaslonu pojavijo možni zadetki, tj. spomeniki, ki imajo v svojem imenu ime kraja. S klikom na izbrani zadetek se na zemljevidu znajdemo na Srednji Dobravi, z obkroženo zvezdico za izbrani spomenik. S klikom na zvezdico se v levem stolpcu odpre zapis o spomeniku. <!-- (nanjo pritisnemo, ko se ikona dlani nad zvezdico spremeni v ikono dlani z iztegnjenim kazalcem) --> Krasijo ga fotografije od blizu in od daleč, povečamo jih s klikom; več informacij <!-- (fotograf, datum posnetka itd.) --> se po možnosti prikaže pri kliku na ''(i)'' pod sliko. <!-- Če smo vmes tavali kje drugje po zemljevidu, se na zvezdico vrnemo s pritiskom na ''Lociraj točko'' in ''Približaj točko''. Tretji zavihek pod slikami (''Uredi podrobnosti'') je samo za registrirane in prijavljene urednike. --> Kadar so zapisi dolgi, se pomikamo do dna z drsnikom. Rubrike v zapisu so: ''Ime spomenika, Opis, Lokacija in dostop, Besedilo na spomeniku, Status, Avtor vnosa, Datum prvega vnosa, Datum zadnje spremembe, Vrsta spomenika, Spremembe, dopolnila, popravki, Občina, Katastrski podatki, Kategorije partizanskih spomenikov, Povezani vnosi''. Marsikatero polje je zaradi pomanjkanja podatkov ali zaradi naglice vpisovalca še prazno. Za iskanje padlih borcev ali talcev, katerih imena so vklesana na plošče, bomo morali vstopiti v [https://www.partizanstvo.si/filter/partisanmemorial napredno oziroma zahtevno iskanje.] To storimo prek ikone povečevalnega stekla v levem kotu in z izbiro zbirke v seznamu pod iskalnim poljem. Na zaslonu se odpre seznam polj zapisa o spomeniku. <!-- Če želimo videti vsa polja, kliknemo na ''Prikaži več polj''. --> Vanje vpišemo, kar nas pač zanima, recimo kako besedo iz Opisa spomenika, iz Besedila na spomeniku itd. Ne pozabimo v polju s črticami --------- ob iskalnem izrazu izbrati ''vsebuje''! Vsa obeležja v občini poiščemo z vpisom imena občine v ustrezno vrstico. <!-- Če je pritisk na zavihek ''Filtriraj'' desno spodaj našel veliko zadetkov, so razporejeni na več strani. Desno zgoraj so na mini zemljevidu dotična obeležja označena z modrimi kapljicami. --> Na začetku vrstice s posameznim spomenikom sta dve ikonici: z vrhnjo se preselimo v prikaz in opis spomenika na zaslonu<!--, druga je za prijavljene urednike -->. Nekatera polja smo v zbirko dodali na novo (o arhitektu ali kiparju, datum postavitve, vrsta in kategorija spomenika<!-- , povezani vpisi na druge zbirke --> ...) in vanje še nismo utegnili prepisati podatkov, zato si v tem trenutku največ zadetkov lahko obetamo z brskanjem po starih poljih zbirke: Besedilo, Opis, Lokacija, Občina. Na servisnih straneh so napotki za izvoz zbirke v pisarniške programe. Srečno pri raziskovanju! '''Miran Hladnik''' ===Žagarjevi otroci=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (47) SB, december 2025 Narodni heroj učitelj Stane Žagar je imel z ženo Jožefo, po domače Pepco, pet otrok: Staneta, Savico, Iztoka, Nado in Danico, "šolski" so jim rekli na Dobravi. Da sta Nada in Danica nerazdružni dvojčici, sta govorili že njuni imeni: če ime ene beremo od zadaj, dobimo ime druge sestre. Žagar, ki je pred italijanskim fašizmom pribežal v Jugoslavijo s skrajne zahodne slovenske meje, zahodu očitno ni zaupal, imena njegovih otrok namreč prizivajo vzhod: Danica vzhod sonca, Nada na z vzhodom povezane upe, Iztok (seveda po zgledu Finžgarjevega junaka iz romana ''Pod svobodnim soncem'') tudi pomeni 'vzhod'. V partizanih sta padla dva od Žagarjevih otrok, Stanko Žagar mlajši je umrl pri 21 letih, '''Nada Žagar''' pa pri dvajsetih. Nada je na začetku vojne hodila v bežigrajsko gimnazijo v Ljubljani in kot aktivistka OF v skojevski trojki razoroževala italijanske vojake. Spomladi 1942 je bila aretirana in skupaj z materjo in sestrama na italijanskem vojaškem sodišču obsojena na dolgoletno ječo. Po kapitulaciji Italije je jeseni 1943 sodelovala pri ustanavljanju prekomorskih brigad v Carbonari in Gravini in kot borka s partizanskim imenom Breza ter sekretarka SKOJ-a III. prekomorske brigade prehodila bojno pot iz Italije prek otoka Visa in Hvara do Knina. Tam je bila hudo ranjena in je po skoraj dveh tednih muk 12. novembra 1944 v bolnici v Šibeniku ranam podlegla. Na Dobravo so jo domači prekopali leta 1947, v beli krsti, okrašeni s šopkom belih rož. Po njej so leta 1966 imenovali Mladinski klub v Ilirski Bistrici, ob vhod v tamkajšnji športni park, ki se imenuje po njej, pa postavili njen doprsni kip, delo Marjana Keršiča &ndash; Belača. Nadino življenje je v knjigi ''Pripoved o Brezi'' leta 1990 upesnil Jože Šmit. '''Stanko Žagar''', "šolski Stane" je bil že pred vojno, ko je hodil v kranjsko gimnazijo, skojevski aktivist in funkcionar. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je prostovoljno javil v jugoslovansko vojsko. Po njeni kapitulaciji je jeseni 1941 v Bohinju pripravljal vstajo. Aprila 1942 je bil kot borec Kokrške čete v bitki z Nemci pri Letencah v Udinborštu ranjen v nogo. S skupino soborcev se je zatekel v Okrogelsko jamo v pečini nad reko Savo in poklical na pomoč prijatelja in sovaščana Pavleta Kerna. Pavle je bil najboljši nogometaš v okolici, tudi član komunistične mladine. Nemci so ga pred tem dvakrat zapored v zaporu v Begunjah s pretepanjem zlomili, da je postal nemški ovaduh. Skupino štirinajstih borcev v jami je izdal Nemcem. Ti so dva dni oblegali partizane v nedostopni jami in dva ubili. Drugi dan (22. aprila 1942) se je šest borcev ustrelilo, da ne bi padli Nemcem v roke, med njimi tudi Stanko Žagar. Pet preživelih, ki so jih omamili s plinom in zajeli, je umrlo pozneje, večinoma so jih ustrelili v Begunjah, preživel je, z vratolomnim skokom čez pečino na začetku obleganja, samo eden. Julija istega leta so partizani Pavleta Kerna zaslišali. Jokal je in prosil, naj mu prizanesejo, obljubljal je, da bo popravil, kar je zagrešil, samo če ga pustijo živega, vendar mu niso mogli več zaupati in so ga obsodili na smrt. Kje na Jelovici je njegov grob, se ne ve. Po Stanetu Žagarju mlajšem so leta 1980 imenovali rod tabornikov iz Kranja. Stankovo ime je na dveh spomenikih na Okroglem: nad okrogelsko jamo in na spomeniku borcem Kokrške čete sto metrov stran. Na prvem piše <poem> KO JE OBKOLJENIM BIL VSAK IZHOD ZAPRT, DO KONCA ZVESTI SE NISMO PREDALI, SAMI PONOSNO SMO SI SMRT IZBRALI. ::: STANETU ŽAGARJU ::: IN TOVARIŠEM OB ::: 30. OBLETNICI SKOJ-a</poem> Na drugem pa so zraven imen padlih tile verzi nepoznanega pesnika: <poem> MARAL BOREC NISI SUŽNIH SPON. ZA SVOBODO GNALO TE JE HREPENENJE, SI ZA VZORE SVOJE DAL ŽIVLJENJE, ZEMLJA RODNA ZDAJ JE TVOJ ZAKLON. NAJ TELO SE HRABRO V NJEJ SPOČIJE, DUH PROSTOSTI NAJ MED NAMI ŽIJE! </poem> Stanko in Nada Žagar sta vpisana med imeni padlih dijakov na spominski plošči v avli kranjske gimnazije. Njuni imeni sta vklesani tudi na nagrobnikih partizanskega grobišča na Srednji Dobravi, zraven očetovega. Skozi italijanske zapore so šli v partizane tudi drugi Žagarjevi otroci: Iztok, Savica in Danica. Več o Žagarjevi družini je mogoče prebrati v poglavjih [[:b:Dobravske domačije#Šola (Žagarjevi)|Šola (Žagarjevi)]] in [[:b:Dobrave med drugo svetovno vojno|Dobrave med drugo svetovno vojno]] v [[:b:Dobrave|wikiknjigi Dobrave]]. {| |[[File:Stane žagar z družino pred odhodom z Dobrave konec 1940.jpg|thumb|400 px|Stane Žagar z družino pred odhodom z Dobrave konec 1940]] |[[File:Nada Zagar.jpg|thumb|150 px|Nada Žagar, okrog 1940]] |[[File:Okrogelska bitka.jpg|thumb|left|400 px|Zajeti partizani po okrogelski bitki 21. in 22. aprila 1942]] |} {| |[[File:Partizanski spomenik Okroglo1.jpg|thumb|300 px|Spomenik pri Okroglem na kraju, kjer so bili padli pokopani do leta 1945]] |[[File:Partizanski spomenik Okroglo2.jpg|thumb|300 px|Spomenik nad Okrogelsko jamo]] |[[File:Partizanski spomenik na Dobravi 03.jpg|thumb|300 px|Partizansko grobišče na Srednji Dobravi]] |} *Slika spominske plošče v avli kranjske gimnazije *Slika kipa Nade Žagar v Ilirski Bistrici '''Miran Hladnik''' ===Narodni heroj Stane Žagar=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (46) november 2025 Učitelj Stane Žagar je bil z Žage pri Bovcu, ki je po prvi svetovni vojni prišla pod Italijo, in je v Jugoslavijo, tako kot 70.000 njegovih primorskih rojakov, pribežal pred italijanskim fašizmom. Ob koncu vojne se je med prostovoljci boril za severno slovensko mejo. Z družino se je ustalil na Srednji Dobravi pri Kropi in bil tam osemnajst let zgled učitelja in ljudskega prosvetitelja. Organiziral je kmetijske tečaje za odrasle, jih učil sadjarstva, turizma, zborovskega petja itd., skratka z nekakšno šolo v naravi je dvigoval materialno in kulturno blaginjo kraja in bil karizmatičen zgled svojim učencem. Bil je komunist. Komunizem je razumel v izvirnem pomenu besede: kot skrb za druge, interes za javno dobro, predanost socialnim idealom svobode, enakosti in solidarnosti. Zaradi politične dejavnosti je tik pred drugo svetovno vojno ostal brez službe. Ko so Nemci zasedli Jugoslavijo, je na Gorenjskem organiziral oborožen upor. Na robu Jelovice je ustanavljal partizanske čete in jih povezal v Cankarjev bataljon. Ko je število borcev naraslo na 660, je spomladi 1942 načrtoval splošno gorenjsko vstajo, vendar je bila 27. marca njegova četa, ki je prezimovala na Planici nad Crngrobom, izdana. Polovica od skupaj 32 borcev se je prebila iz nemškega obroča, Žagar pa je v boju padel skupaj s 14 soborci. Po drugi svetovni vojni je bila Srednja Dobrava poznana prav zaradi Staneta Žagarja. Med 90 bolj ali manj znamenitimi prebivalci, vpisanimi v lokalni biografski leksikon, Dobrava nima osebnosti, ki bi jo zaznamovala bolj kot on. Leto za letom so prihajale ob komemoracijah na njegov grob množice, tudi več tisoč ljudi. Staneta Žagarja se spominjamo dvakrat letno, na pokopališču ob dnevu mrtvih in za praznik osnovne šole Staneta Žagarja v bližnji Lipnici okrog obletnice njegove smrti, z eminentnimi govorniki: Božo Repe, Dragan Petrovec, Matjaž Kmecl, Ivo Vajgl, Uroš Lipušček, Vesna Mikolič, Ljubo Bavcon, Bogdan Knavs, Miloš Šonc, Viktor Žakelj, Rudi Rizman, Klemen Lah, Andreja Rozman - Roza in nazadnje Milan Kučan. Po vojni so po njem poimenovali najvišja državna priznanja za pedagoško delo, Žagarjeve nagrade. Leta 1994 so v poosamosvojitveni preimenovalni ihti in iz alergije na vse skupnostno in partizansko Žagarjevo ime odstranili, kot da bi bilo njegovo zavzemanje za javno dobro in za narodno osvoboditev nekaj kužnega. 2012 so ga odstranili iz imena kranjske vojašnice, kjer je bila od leta 1959 plošča z njegovim imenom, in vsakih nekaj let ga skušajo lažni domoljubi z abotnimi argumenti odstraniti tudi iz imena lipniške šole. Oblatiti ga želijo z zgodbico, ki je vzniknila iz nič 80 let po njegovi smrti, da je ob odhodu z Dobrave menda sosedu ostal dolžan za nekaj jajc in mleka. Na pokopališče ob dobravski cerkvi so ga prekopali oktobra 1945, skupaj s 14 soborci iz teh krajev, katerih trupla so prej ležala, kjer so padli. Stara črno-bela fotografija kaže okrašene pare, z dvema vojakoma za častno stražo, na vencih sta srp in kladivo, na mizi pa razpelo in žegnana voda z vejico. Tu sta pokopana tudi dva od njegovih petih otrok: sin Stane je padel na Okroglem nad Savo še ne en mesec za očetom, hčerka Nada pa ob koncu vojne v prekomorski brigadi pri Kninu. Ponarejevalci zgodovine bodo težko odpravili spomin na narodnega heroja Staneta Žagarja, ohranja in utrjuje ga vse preveč obeležij, kar devet jih najde iskanje po zbirki partizanskih spomenikov na spletišču Partizanstvo.si. Grobišče na pokopališču na Srednji Dobravi je iz 18 nagrobnih kamnov in spomenika. Marmornati kubus arhitekta Borisa Kobeta z napisom Mateja Bora IN VENDAR JE VAŠE SEME POGNALO je bil postavljen leta 1957, grobišče pa urejeno leta 1961. Nagrobniki so v dveh vrstah, iz vsakega se vzpenja prelomljen kovinski klas (skovali so jih seveda v bližnji Kropi). <!-- Med mrtvimi sta dva Antona Benedičiča, eden pod klasom, drugi na bloku. Po Kosu naj bi bil eden (1926) pokopan v grobnici v Radovljici, drugi (1922) pa v družinskem grobu na Dobravi. --> Na Planici nad Crngrobom, kjer je Žagar padel, stojijo tri obeležja z njegovim imenom: *Pod hribom Mali rovt dober kilometer od Planice proti vzhodu je na mestu, kjer je taborila Selška četa, prvotno grobišče z imeni vseh 15 padlih 27. marca 1942, urejeno je bilo leta 1947 in obnovljeno leta 1982. *Ob križišču cest pred vasjo so na enem od treh kamnov, postavljenih v spomin 32 padlim partizanom na tem področju (spomenik je zasnoval Nande Jocif), verzi Žagarjevega primorskega rojaka Alojza Gradnika: V SVOBODI ZDAJ NAM JE SKRIVNOST OČITNA. NARODA ZARJE SE RODE LE V NOČI, NJEGOVA RAST IN MOČ SO ŽRTVUJOČI, BOLJ OD ŽIVLJENJA SMRT JE RODOVITNA. Za Gradnika, ki se je v nekem sodnem procesu pred vojno zameril komunistom, sicer radi pravijo, da je bil po vojni v nemilosti. <!-- (Alojz Gradnik: Septembrskim žrtvam, Večni studenci, 1938). --> *V neposredni bližini na drugi strani ceste stoji novejši spomenik Stanetu Žagarju in 14 tovarišem, padlim marca 1942. Zasnoval ga je v obliki desetih poševnih betonskih stebrov arhitekt Jože Logar leta 1982. Črke Žagarjevega imena na njem so redno obnavljali, zmedeni domačin jih je namreč vztrajno odstranjeval. Pokažemo lahko na dvoje Žagarjevih doprsnih kipov, oba sta delo kiparja Staneta Keržiča: en odlitek so postavili leta 1963 pred vojašnico v Kranju, drugega pa leta 1977 pred osnovno šolo v Lipnici. Potem pa so tu še tri plošče: eno so leta 1969 privili na steno gasilskega doma na Srednji Dobravi, kjer je bila pred vojno Žagarjeva osnovna šola, ena je v kraju Žaga na mestu, kjer se je rodil, ena pa na Kocjanovi domačiji na Laškem nad Bukovščico v Selški dolini, kjer je bil v začetku decembra 1941 na njegovo pobudo sprejet sklep o splošni vstaji na Gorenjskem. {| |[[File:Bodlajeve16d.jpg|thumb|300 px| Prekop Staneta Žagarja na dobravsko pokopališče 28. okt. 1945]] |[[File:Partizanski grobovi na Dobravi 02.jpg|thumb|300 px| Grob Staneta Žagarja na dobravskem grobišču]] |[[File:Plosca izgnancem Dobrava.jpg|thumb|300 px|Plošči dobravskim izgnancem in Stanetu Žagarju na gasilskem domu na Srednji Dobravi]] |[[Slika:Stane Žagar.jpg|thumb|200 px|Stane Žagar]] |} Slike: *spomenik na Malem rovtu *spomenika na Planici *doprsni kip *plošča na Žagi *plošča na Laškem '''Miran Hladnik''' ===Obnova spomenika NOB na Cviblju=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (45) oktober 2025 {| |[[File:Na spominski slovesnosti pri spomeniku NOB na Cviblju zbrane nagovoril minister Sajovic 3.jpg|thumb|500 px|Komemoracija na Cviblju 2024]] |} Cvibelj je 305 metrov visoka vzpetina nad Žužemberkom. Do leta 1944 je na griču stala kapela, posvečena sv. Lenartu. Bila je podružnica žužemberške farne cerkve, zgrajene v 16. stoletju. Kapela je bila domobranski bunker. V začetku maja 1944 je bila ob napadu Gubčeve brigade porušena in je konec vojne dočakala kot ruševina. Leta 1956 so se odločili, da bodo ruševino zaščitili pred nadaljnjim propadanjem in jo po možnosti vključili v spomenik NOB. Sem naj bi prenesli umrle iz vseh grobišč po Suhi krajini in uredili kostnico s spomenikom. Ruševine pa nazadnje niso uvrstili v kompleks in so jih pred gradnjo spomenika odstranili. Na vzpetini Cvibelj se nahaja največja partizanska grobnica v Sloveniji. Kostnica je skupna za umrle iz več grobišč na območju Suhe krajine. Vitek spomenik nad njo je viden daleč naokoli. Avtor spomenika je arhitekt in urbanist Marjan Tepina, dela pa je izvedel arhitekt Edo Mihevc. Veličastno obeležje, ki daje pečat zgornji dolini Krke, je postavljeno v spomin žrtvam za svobodo, na partizansko gibanje in narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorju in domačim izdajalcem v letih 1941–1945. Spomenik je postavil Republiški odbor ZZB NOB Slovenije, slavnostna otvoritev je bila v soboto, 22. julija 1961, ob 20-letnici vstaje slovenskega naroda in ob prazniku občine Žužemberk. Zbralo se je več kot 30.000 obiskovalcev z vseh koncev Slovenije. Med njimi so bili tudi borke in borci XV. in XVIII. divizije, njihovi sorodniki in prijatelji, visoki predstavniki slovenskega in jugoslovanskega političnega in kulturnega življenja, zamejski Slovenci, predstavnik zavezniške vojaške misije pri Glavnem štabu NOV in POS major Jones in drugi. 16-metrski obelisk iz aluminija je težak 4.500 kg, skupaj z betonskim podstavkom je visok okoli 25 metrov. Doslej je bilo na spomenik vklesanih 1135 imen padlih borcev in umrlih žrtev, od tega jih je 243 s širšega območja Žužemberka (69 padlih od skupno 231 borcev s tega območja, 143 civilnih žrtev, 31 umrlih med skupno 261 interniranimi). Vklesana so tudi imena padlih pripadnikov mednarodnih enot, ki so bile v sestavi slovenske narodnoosvobodilne vojske. Na območju Suhe krajine je padlo približno 140 protifašistov in protinacistov iz Avstrije, Azerbajdžana, Belorusije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Hrvaške, Italije, Kazahstana, Litve, Madžarske, Makedonije, Poljske, Rusije, Srbije in Ukrajine. Pod spomenikom je grobnica, toda v njej niso pokopani vsi, ki so navedeni na ploščah, saj so nekatere sorodniki po koncu vojne prekopali na pokopališča v domačih krajih. Na ploščah manjka še 914 imen; imena dodatnih 123 padlih in umrlih so neznana. Skupno število padlih in žrtev s tega področja je namreč več kot 2.200. Spomenik NOB je bil prvič obnovljen v letu 1973, drugič leta 1988, ko so ob njem na novo postavili devet granitnih blokov, kar je bila oblikovna rešitev arhitekta Jova Grobovška. Tretjič je bil spomenik obnovljen leta 2004, ko so med drugim uredili okolico in obnovili napise. Spomenik NOB na Cviblju je vpisan v Register kulturne dediščine, ima status spomenika tujih armad in status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Seznam padlih aktivistov, partizanov in sodelavcev OF v Suhi krajini iz leta 1961 hrani Dolenjski muzej v Novem mestu, seznam imen iz leta 1988, ki so sedaj napisana na spomeniku, pa ZVKDS OE Novo mesto. Po več kot šestdesetih letih od postavitve je bil spomenik nujno potreben temeljite obnove. Ministrstvo za obrambo je za obnovo zagotovilo 80.000 evrov. Dela so se začela konec julija, zaključena pa morajo biti do slovesnosti ob dnevu spomina na mrtve 18. oktobra. Zajela so celotno obnovo kostnice, iz katere je bilo pietetno deponirano 85 lesenih zabojev s posmrtnimi ostanki padlih in umrlih, in njihovo vrnitev v kostnico. Obnova je potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije – OE Novo mesto. Okolico spomenika urejamo članice in člani OO ZB za vrednote NOB Žužemberk. S prostovoljnim delom smo postavili tablo, ki označuje kulturni spomenik lokalnega pomena, informacijsko tablo, nabiralnik za štiri zloženke, ki smo jih izdelali in jih tiskali sami (o spomeniku na Cviblju, kolesarska pot in pešpot med spomeniki NOB, Suha krajina med NOB v slovenščini in angleščini), klopi in mizo ter uredili novo dostopno pot. '''Imamo svojo spletno stran, ki se odpre, če v brskalnik napišete »ZB NOB Žužemberk«.''' Naša velika želja je, da bi bil spomenik z okolico razglašen za spominski park. Po obnovi bo največji spomenik NOB v južnem delu Slovenije še desetletja kljuboval soncu, dežju, vetru in mrazu. Še naprej nas bo spominjal in opominjal na polpreteklo zgodovino in pogumni boj slovenskega naroda proti nacifašizmu. Boj, v katerem so bili z življenji mnogih zavednih Slovenk in Slovencev ter borcev iz drugih držav postavljeni temelji današnje svobodne in demokratične Republike Slovenije. Lahko smo upravičeno ponosni. Jugoslavija in z njo Slovenija je bila edina država v Evropi, ki se je med 2. svetovno vojno osvobodila sama. Osvobodili pa so jo domači partizani. '''Besedilo in foto Darko Pucelj''' Slike: *Informacijska tabla ZB NOB Žužemberk ob spomeniku na Cviblju *Obnova spomenika na Cviblju *Plošče z imeni ob grobnici na Cviblju *Klopi ZB NOB Žužemberk ob spomeniku na Cviblju ===Spomenik v Moskvi=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (44) september 2025 Na zemljevid slovenskih partizanskih spomenikov je Miloš Kermavnar lani vnesel spomenik Slovenskim žrtvam v Moskvi. Posvečen je padlim Slovencem na ozemlju današnje Ruske federacije med prvo in drugo svetovno vojno, postavili pa so ga 10. septembra 2019 v odziv na spomenik padlim ruskim in sovjetskim vojakom na slovenskih tleh, ki od leta 2016 stoji na Žalah v Ljubljani. Označil ga je z modro zvezdico, ki je pomenila, da spomenika ni obiskal še nihče od sodelavcev spomeniškega projekta. Letos, ob 80. obletnici zmage nad nacizmom, je spomenik obiskal in poslikal Gorazd Stopinšek in modro zvezdico smo lahko nadomestili z rdečo. Gorazd poroča, da imajo podobne spomenike le nekdanje sovjetske republike, druge države pa ne. Zasnoval ga je arhitekt Rok Klanjšček, poznan po turističnem naselju Nebesa nad Kobaridom. Napis na spomeniku je dvojezičen: <poem> :::Slovenskim žrtvam, hvaležna domovina :::Сыновьям и дочерям Словении от скорбящей родины :::Republika Slovenija </poem> Lokalni prostovoljski kartograf je slovenski spomenik v Moskvi pred kakim letom vrisal na javni zemljevid OpenStreetMap (OSM). Slovenski OSM-prostovoljci partizanske in podobne spomenike žal vse preradi spregledajo: ob Goriški ulici v Mariboru je nekdo npr. vrisal otroško igrišče, kipa heroja Slavka Šlandra v neposredni bližini pa ne. Za kip sicer vzorno skrbi ZZB Slavko Šlander, katerega član je Gorazd. Vesna Vuk Godina ugotavlja, da so 80. obletnico konca druge svetovne vojno ustrezno, tj. na najvišji državni in politični ravni, proslavili le v Rusiji. Dodajmo, da se poraženi Nemci medtem že pospešeno oborožujejo za novo vojno, z neoprijemljivim izgovorom, da Rusija za Evropo pomeni »varnostno tveganje« ali že kar »grožnjo«. Poraz Nemcev pred Stalingradom leta 1942 in v Kursku 1943 sta bili prelomni točki druge svetovne vojne, ki se je končala s padcem Berlina. Ob obletnici je bila »vsa Moskva okrašena z rožami in simboli zmage, žal pa sta bila ob vznožju našega spomenika samo dva simbolična nageljna,« piše Gorazd. Na obisk Moskve se je začel pripravljati marca 2025 z iskanjem prenočišča, pridobitvijo vize ter rezervacijo leta iz Beograda s preletom Latvije. Letališče Šeremetjevo ga je s strogo, vendar korektno vstopno kontrolo zadržalo dve uri. Takoj si je za 7 evrov kupil 3-dnevno karto moskovskega Metroja, ki zaobsega 480 km prog z 270 postajami. Zaradi varnostnih ukrepov in gneče je parado lahko opazoval le od daleč, Rdeči trg je bil zaprt, ulice so bile polne ljudi z Jurijevimi trakovi, zastavami in velikimi fotografijami padlih svojcev v veliki domovinski vojni. Sveti Jurij je zaščitnik Moskve, njegov trak pa najvišje vojaško odlikovanje; od leta 1945 trak spremlja medaljo Za zmago nad Nemčijo. Simbolika svetega Jurija je vseprisotna, npr. pri spomeniku generala Georgija Konstantinoviča Žukova ali v podnožju 141,8 m visokega obeliska v Parku zmage (Парк победы) na hribu Poklonnaja, kjer vsakih 10 cm označuje en dan druge svetovne vojne (skupaj 1418 dni). V parkovnem kompleksu je [https://victorymuseum.ru/ Музей Победы,] menda največji muzej druge svetovne vojne na svetu. Glavne stavbe imajo za 389.000 razstavnih predmetov na voljo 16.700 m2. Tu stoji tudi slovenski spomenik: 60 m zahodno od spomenika černobilskim reševalcem. Severno od njega je Aleja miru, na jugu Aleja medenih tednov (Aллея молодoжëнов), zahodno Aleja spominov (Aллея памяти), vzhodno Aleja veteranov. Ob slavoloku zmage je prikazana usoda Napoleonove Grande Armée leta 1869: od 422.000 vojakov, ki so šli nad Moskvo, se je iz Rusije vrnil komaj vsak deseti. Gorazda je obisk Moskve šokiral: nikjer znakov sankcij, grozd supermodernih stolpnic, čistilni in dostavni roboti na ulici, ogromni zasloni čez pročelja stolpnic, trgovine so založene z zahodno robo, gorivo je po 80 centov, pivo kot pri nas (v hotelih pa tudi 6 eur), cena kvadratnega metra stanovanja v Moskvi je nad 5000 evri. Vozni redi na letališču so že dalj časa tudi v kitajščini, Rusi se obračajo proti vzhodu. Podzemska železnica vozi skoraj na vsako minuto in dnevno prepelje 20 milijonov potnikov, mlajši prijazno odstopijo sedež starejšim. Postaje Metroja so neverjetno urejene, nikjer nobenega papirčka, nikjer nobenega klošarja, nikjer nobenega psa. Moskva ni edina svetovna prestolnica s slovenskim partizanskim spomenikom, najdemo jih še na Dunaju, v Mehiki, v Argentini (kipa Tita v Ciudad de Mexico in v Salti) in še kje. ''Miran Hladnik po poročilu Gorazda Stopinška, slike Gorazd Stopinšek''' Slike: *Slovenski spomenik v Parku zmage v Moskvi *Informativni stebriček pred spomenikom v Moskvi *Informacija o spomeniku *Slovenski spomenik na zemljevidu OpenStreetMap *[https://partizanstvo.si/sl/zemljevid/?zoom=17&lat=55.732243754&lng=37.4994573&layers=&layer=partisanmemorial&id=9889 Slovenski spomenik v Moskvi na zemljevidu Partizanstvo.si] ===Partizanstvo.si: Novo domovanje partizanskih spomenikov na zemljevidu=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (43) avgust 2025 Kdor prebira rubriko Partizanski spomeniki na zemljevidu, ve, da se portal Geopedija, na katerem smo gostovali tja od leta 2013, ukinja, in da smo popisovalci morali poiskati novo domovanje. Geopedijo je poklicalo v življenje ljubljansko podjetje Sinergise, direktor Grega Milčinski ter administrator Sergej Maršnjak sta nam bila v veliko pomoč, vse brez stroškov – iskrena hvala! Pred dvema letoma so podjetje prodali ameriški firmi Planet, ki se je lotila drugih projektov in namerava Geopedijo opustiti. Bilo nam je hudo, navezali smo se namreč nanjo, a kaj se more proti pameti poslovnega sveta. Priprave so trajale več mesecev in 16. junija, ko je števec kazal 8885 spomenikov, smo urejanje za dober teden zamrznili in Sergej je zbirko partizanskih spomenikov in podporne zbirke partizanskih poimenovanj, partizanskih točk brez obeležja, hrvaških partizanskih spomenikov in drugih obeležij prijazno izvozil. Ni bil majhen zalogaj: robe je bilo za 30 GB, kar ni čudno, saj smo v zadnjih 12 letih tja naložili tudi več deset tisoč fotografij spomenikov. Novo domovanje smo iskali doma in po svetu. Preko trideset ponujenih možnosti smo nanizali na naših servisnih straneh na Wikiverzi in tehtali med njimi. Prepričani smo bili in smo še, da mora biti tako velika in pomembna zbirka na javnem spletišču v lasti javne inštitucije in da mora biti v obliki, ki jo je mogoče kadar koli prenesti kam drugam. Želeli smo ostati inštitucionalno nevezani, hkrati pa smo želeli še naprej graditi zbirko brez stroškov. Razumni ljudje so predlagali, naj zbirko prevzame država, to je katero od njenih ministrstev, vendar na državni strani za kaj takega ni bilo pripravljenosti. S težkim srcem smo se za ponujeno pomoč zahvalili zasebnim podjetjem, npr. Lemon Squeeze in spletišču Hikuk, ter inštitucijam (npr. Delavnica Muzej v Celovcu, ZRC SAZU) in se odločili za streho Centralne tehniške knjižnice (CTK), katere direktor Miro Pušnik je že prej naklonjeno spremljal naše delo, tudi prostor za spomeničarsko delavnico nam je ponudil. S CTK smo se našli, ker je CTK prvi slovenski spodbujevalec občanskega raziskovanja (''citizen science''), mi pa se razumemo kot vzorčni primer tega koncepta. Formalno pokroviteljstvo knjižnice smo potrebovali za pridobitev zastonj prostora pri slovenskem akademskem omrežju Arnes. Mitja Iskrić s CTK je pri Arnesu (Tomiju Dolencu hvala za posredništvo!) naročil ustrezno velik prostor in novo domeno partizanstvo.si. Vseh teh korakov spomeniški popisovalci, ki smo povečini računalniški laiki, ne bi mogli storiti brez strokovnjaka v svojih vrstah. Sreča je, da so na svetu še vedno računalničarji, ki niso pozabili, da je bilo računalništvo v svojih začetkih zapisano javnemu dobremu in emancipatoričnim družbenim praksam: z odprtokodnimi in neplačljivimi programi, s sodelovalnimi projekti, z javnimi spletišči. Mihaela Simoniča sem spoznal kot administratorja na slovenski Wikipediji, ko je bila ta stara šele nekaj let. Medtem je doktoriral iz robotike, se izpopolnjeval v tujini in se prvi odzval na spomeničarski klic po novem stanovanju. Vmesnik na spletišču Partizanstvo.si je rezultat njegovega večmesečnega prostovoljnega dela. Nova spletna stran je zasnovana z uporabo prostodostopnih odprtokodnih rešitev. Razvijajo in izboljšujejo jih skupnosti programerjev. Odprta koda in prosti dostop omogočata svobodno prilagajanje programske opreme in zagotavljata dolgoročno delovanje spletne strani brez tveganja, da bi ponudnik zaprl storitev ali spremenil pogoje uporabe. Hrbtenica spletišča je zgrajena okoli Pythonovega spletnega ogrodja Django. Za prikaz kartografskih podlag in vizualizacijo geografskih podatkov uporabljamo knjižnico Leaflet. Kartografske podlage izvirajo iz projekta OpenStreetMap – globalne skupnosti prostovoljcev, ki prispevajo in vzdržujejo prostodostopno zbirko kartografskih podatkov. Poleg tega vključujemo tudi pregledne karte, ortofoto posnetke in lidarske podatke slovenskega ozemlja, ki jih kot informacije javnega značaja v odprtem dostopu ponuja Geodetska uprava Republike Slovenije. Podatki o spomenikih so shranjeni v podatkovni bazi PostgreSQL s prostorsko razširitvijo PostGIS, ki omogoča učinkovito shranjevanje in poizvedovanje po obsežni zbirki prostorskih podatkov. Posamezne vnose lahko povezujemo tudi s podatki v sorodnih zbirkah podatkov, npr. v Registru kulturne dediščine, Sistory in Wikipodatkih. Kdor želi prispevati k razvoju spletišča, naj se pridruži [https://github.com/smihael/django_zemljevid projektu na GitHubu]. Tam lahko pregleda kodo, sporoči napake ali prispeva izboljšave. -- '''Mihael Simonič''' Naslov partizanskih spomenikov na zemljevidu je zdaj Partizanstvo.si. Tja nas pripelje iskalnik, ko vanj vnesemo sintagmo partizanski spomeniki ali partizanstvo.si. Na zaslonu se odpre zemljevid s spomeniki, po katerem se sprehajamo in ga približujemo, dokler ne najdemo z zvezdico označenega spomenika, ki nas zanima. Najdemo ga tudi, če v iskalno polje vtipkamo kako besedo iz njegovega imena. Na izbiro so zemljevidi OpenStreetMap, GURS-ovi Ortophoto, Lidar, Državne pregledne karte idr. V naprednem načinu iščemo lahko po vseh drugih kriterijih: po hišni številki, po besedilu na spomeniku, po besedah v opisu, po imenih ljudi na spomeniku itd. Registriranemu in prijavljenemu interesentu so na voljo razni izpisi, npr. vseh tigrovskih spomenikov v določeni občini, nagrobnikov v kakem kraju, obeležij določenemu partizanu ipd. Za zahtevnejše iskanje in izpise pišite kateremu od sodelavcev, radi pomagamo! Srečno na poti, spletišče partizanstvo.si! '''Miran Hladnik''' Slike: *servisna stran *primer enega spomenika na zemljevidu {| |[[File:Partizanstvo na zemljevidu.jpg|thumb|500 px|left|link=http://partizanstvo.si|left|alt=Partizanski spomeniki na zemljevidu|Partizanski spomeniki na zemljevidu, začetna stran]] |[[File:Spomeničarski piknik.jpg|thumb|400 px|left|Spomeničarska delavnica s piknikom na Srednji Dobravi]] |} ===Spominski mavzolej na Šmarni gori=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (42) julij 2025 Najbolj obiskana slovenska gora na severozahodnem obrobju prestolnice ima pestro zgodovino. O njej vemo veliko, a občasno še vedno postreže s kakšno presenetljivo zanimivostjo. Na Šmarno goro (669 m) ljudje hodijo že dolga stoletja. Nekoč je bilo to predvsem iz romarskih nagibov, danes pa s svojo bližino mesta in kratkimi, a strmimi potmi, predstavlja predvsem odlično možnost rekreacije. Na goro vodijo številne poti, nekatere so masovno oblegane, druge nekoliko manj. Na njenem vrhu stoji od daleč vidna cerkev Rožnovenske Matere Božje, h kateri so že pred dobrim stoletjem načrtovali postaviti kabinsko žičnico, kakršna na primer vozi romarje na Svete Višarje. Načrte zanjo je leta 1911 naredil cesarsko-kraljevi nadinženir Fran Žužek. Soglasje cerkvenih oblasti je bilo pridobljeno, načrti pa, morda tudi zaradi prve svetovne vojne, ki je bila tedaj že na obzorju, niso bili uresničeni. Pred kratkim sem v zbirki Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), naletel na diplomo Antona Bitenca, ki prikazuje načrte za spominski park na šmarnogorski Grmadi. Grmada (676 m) je sekundarni vrh tega ljubljanskega osamelca, vendar na njenem ozkem vrhu ni ne cerkve ne gostilne, zato kljub sedmim metrom večji višini skorajda nima obiska. Diplomska naloga z naslovom Grmada 1941–1945 je bila razstavljena med projekti razstave Universum Plečnik. Z njo je Bitenc, ki je bil Plečnikov učenec na oddelku za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani, diplomiral leta 1947. Bitenc je bil Plečnikov zadnji asistent, zato je v določenih pogledih postal tudi njegov naslednik. Imel je podoben oblikovni pristop kot njegov mentor, vendar je pozneje razvil svoj prepoznaven slog. Med njegovimi projekti so bile na primer tudi cerkvene novogradnje v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko in v Idriji. Toda Bitenc se nikakor ni držal samo sakralne arhitekture. Očitno mu je bila tako kot Plečniku v prvi vrsti predvsem misel na oblikovanje. Tako je postal specialist za obnovo arhitekturne dediščine, sredi petdesetih let je prenovil blejski grad in Otok ter številne dvorce in gradove pri nas (Strmol, Begunje, Bistra pri Vrhniki, Zemono pri Vipavi itd.). Po drugi strani je s Plečnikom sodeloval pri postavitvi mnogih spomenikov NOB širom po državi. Mednje spada ideja preoblikovanja vrha Grmade ob Šmarni gori s postavitvijo spominskega mavzoleja žrtvam druge svetovne vojne, viadukt med obema vrhovoma in izgradnja nove sprehajalne poti iz Tacna. Mavzolej je sestavljen iz več zgradb, skritih v zelenju in opremljenih s kipi in spominskimi napisi. Celotni kompleks je tako kot greben Grmade usmerjen skoraj natančno v liniji vzhod-zahod in meri v dolžino sto metrov, širina je okoli trideset metrov. Skozenj je speljana sprehajalna pot, med Grmado in Šmarno goro pa se razteza okoli dvesto metrov dolg viadukt za pešce, ki bi povezoval staro romarsko cerkev z novim spominskim parkom. S tem bi obiskovalcem, ki bi želeli priti z enega na drugi vrh, prihranili skoraj polovico neprijetnega spusta v sedlo. Na sredini viadukta je kot osrednji nosilni steber predviden okoli petdeset metrov visok stolp s plamenico na vrhu. Celoten kompleks na Grmadi naj bi postal nekakšna protiutež Šmarni gori s cerkvijo, obe dominanti, stara in nova, pa bi bili med seboj simbolično povezani. Za dostop do Sedla (573 m) je bila predvidena nova sprehajalna pot, ki bi se začela kot podaljšek ceste, ki pripelje čez Tacenski most in se v enajstih serpentinah vzpne do točke, kjer bi se sprehajalci odločili za obisk enega ali drugega vrha, lahko pa bi ju med seboj tudi povezali čez viadukt. Projekt ni bil nikoli začet niti ni imel, za razliko od kabinske žičnice, realne možnosti, da bi ugledal luč sveta. Plečnikovi študentje, v tem primeru Bitenc, so včasih naredili diplomske naloge projektov, ki niso bili realni in predvideni za izvedbo, ampak predvsem kot priložnost za arhitekturni razmislek, zato ni bilo verjetno, da bi dejansko našle naročnika. V zbirki 8700 partizanskih spomenikov ima status nerealiziranega projekta še osrednji spomenik NOB v spominskem parku Udin boršt, ki naj bi stal med Strahinjem in Cegelnico. Kako neuresničene arhitekturne zamisli lahko zaživijo kdaj pozneje in kje drugje, izpričuje Plečnikov načrt spomenika Gutenbergu na Dunaju 1897: leta 1951 ga je Anton Bitenc predelal za spomenik žrtvam NOB v Trnovem in Koleziji, ki so ga odkrili leta 1954. '''Dušan Škodič''' Slike *Detajl s kipi in spominskimi napisi. Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje *Pogled na park z mavzolejem in viaduktom, ki bi ga povezoval s Šmarno goro v ozadju. Zbirka Muzeja za arhitekturo in oblikovanje *Spominski park na Grmadi in nova pot iz Tacna na zemljevidu v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ===Spominski park tovarištva Davovec=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (41) junij 2025 Nad Štefanjo Goro pod Krvavcem se na višini 932 m nahaja sedlo Davovec. V njegovi okolici je pet partizanskih spomenikov, ki jih vzorno oskrbuje domačin Ivan Krivec iz Adergasa. Označil je poti med njimi, očistil spomenike in okolico, obnovil črke na njih, postavil klopi, vpisno skrinjico in informacijsko tablo, na Facebooku je odprl stran Spominski park tovarištva (SPT) Davovec in pripovedoval o njem novinarjem, ki so ga prišli obiskat. Ni čudno, da je nekdo na portalu Hribi.net pot po parku vpisal tudi med prijetne planinske izlete. Mimo spomenikov vodita dve poti, obe sta označeni na javnem zemljevidu OpenStreetMap (za kar sta zaslužna anonimna kartografska prostovoljca Primož T in mk2k22): Pot SPT Davovec in Pot II. grupe odredov. Lokalne ZB organizirajo pohod po njih vse do Krvavca. Spomeniki stojijo na bojni poti 2. grupe odredov 1942. Najnižje, kakih 700 m vzhodno pred Štefanjo Goro, se pod potjo proti Davovcu nahaja grob borca 2. grupe odredov, ki je padel 14. avgusta 1942. Po napadu Nemcev in raztrgancev na Davovcu se je izgubil in taval po gozdu, naslednji dan so ga Nemci ujeli in ubili. Pokopali so ga vaščani s Štefanje Gore, njegovega imena v državni bazi žrtev Sistory ni mogoče odkriti. V državnem registru kulturne dediščine (RKD) so razvaline velike gorske kmetije Davovec, ki so jo Nemci požgali 17. aprila 1944, ker je nudila zavetje partizanom Kokrškega odreda in terencem OF. Nič pa ne piše, da sta SPT Davovec in KZD Triglav ob 70. obletnici požiga 2014 na ruševine montirala in odkrila pločevinasto spominsko ploščo. Najdejo se »domoljubi«, ki ploščo poškodujejo. Marca 2025 je eden takih poškodoval ali odstranil šest smerokazov na poti. Na sedlu se odcepi grebenska pot proti partizanskemu vrhu Kopa (1024 m), kamor je SPT Davovec postavil vpisno skrinjico in leta 2016 medeninasto ploščo z naslednjim napisom: <blockquote> Na ta vrh je 13. 8. 1942 po naporni in deževni noči iz Udin boršta čez reko Kokro in Možjanco v zgodnjem jutru prispela druga grupa odredov, dotlej največja partizanska enota, imenovana tudi prva slovenska brigada. Po nekajurnem počitku so v nevihtnem dopoldnevu nadaljevali pot proti Brezovici nad Davovcem in padli v zasedo okupatorjev, ki so jih privedli domači izdajalci. Padlo je 16 borcev, enota pa se je razbila na dva dela in šele naslednji dan sestradana in premočena prispela na planino Jezerca, kjer naj bi dobila zvezo z domačo partizansko enoto Krvavško četo. Drugo grupo odredov je vodil komandant Franc Rozman Stane in politični komisar Dušan Kveder Tomaž.</blockquote> Osrednje mesto davovškega spominskega parka je ob spomeniku 25 padlim partizanom 2. grupe odredov (na spomeniku je zastarel podatek, da je bilo padlih 31), ki so preminili med pohodom enote iz Dolenjske proti Štajerski med 12. in 24. avgustom 1942. Spomenik stoji tik pod linijo stare žičnice na Krvavec, postavila pa ga je ZB Cerklje 2. oktobra 1960. Leta 2011 ga je temeljito obnovila neformalna skupina prijateljev SPT Davovec. Dobrih 150 višinskih metrov nad Davovcem je grobišče Brezovica z marmornatim blokom v obliki zvezde. Na njem so imena sedmih borcev te enote in Krvavške čete ter troje neznanih borcev, padlih 13. avgusta 1942 v zasedo okupatorja in domačih izdajalcev. Trupla so pokopali domačini s Štefanje Gore v skupno grobišče, od koder so po vojni vsaj troje trupel prekopali v družinske grobove v dolini. Na Krvavcu, do koder je bilo po planinski poti iz doline kaki dve uri hoje, stojijo še tri obeležja: spomenik na planini Jezerca (1430 m), relief na Kriški planini (1500 m) in spominska plošča 2. grupi odredov na planinskem domu (1680 m), odkrita leta 1952. Na bronastem reliefu kiparja Borisa Kalina, pričvrščenem na skalo na Kriški planini, partizan rešuje ranjenega tovariša, pri tem mu pomagata kmet in kmetica. Relief je postavilo Planinsko društvo Kranj leta 1951. Na Jezercih je cerkljanska ZB leta 1980 postavila še en spomenik 16 padlim na Brezovici, najbrž zato ker je bil spomenik na Brezovici preveč stran od oči. Posvetili so ga še osmim borcem, ki so padli v okolici en teden po zasedi 13. avgusta. Spomenik je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač. To so bila leta, ko so partizanska obeležja še vpisovali v nacionalni register nepremične dediščine, danes bi zastonj trkali na njegova vrata. Prebrati je celo mogoče domobranske pozive, naj RKD prečeše svojo bazo in iz nje partizanske spomenike pobriše, češ da niso nacionalno pomembni niti nimajo umetniške vrednosti. Njihov naslednji predlog bo najbrž, da se v šolske učbenike napiše, da je bila partizanska vojska zločinska in da so se pravi domoljubi borili na Hitlerjevi strani. Táko dojemanje partizanstva ne vodi Slovence nikamor drugam kot na vzhodna bojišča, v umiranje za interese vstajajočega Četrtega rajha. '''Miran Hladnik''' Slike *Markacija v Spominskem parku tovarištva Davovec. Foto M. Hladnik *SPT Davovec. Foto M. Hladnik *SPT Davovec. Foto Ivan Krivec *Plošča na ostankih kmetije Davovec. Foto Ivan Krivec *Grobišče Brezovica nad Davovcem. Foto Ivan Krivec *Plošča na partizanskem vrhu Kopa. Foto Ivan Krivec *Ivan Krivec obnavlja napis na spomeniku *Relief na Kriški planini. Foto M. Hladnik *Relief na Kriški planini. Foto M. Hladnik *Spomenik na planini Jezerca. Foto M. Hladnik ===Med Kropo in Vodiško planino=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (40) maj 2025 Na vzhodnem robu planote Jelovice stoji na višini 1118 m Partizanski dom na Vodiški planini. Ker je odprt skozi celo leto, je priljubljen planinski cilj, čeprav gre nekaterim današnjim domobrancem njegovo ime v nos. Iz Krope je po strmi poti do njega kakšna ura hoje, po položnejših poteh pa nekaj več. Zgradili so ga leta 1961 pod vodstvom prvoborca [[:w:Ivan Bertoncelj|Ivana Bertonclja &ndash; Johana]], zato ploščo na pročelju, ki priča o izgradnji, štejemo kar med partizanska obeležja. Na severnem zidu doma je skrit partizanski mozaik Iveta Šubica, v notranjščini pa je muzejska soba, ki že predolgo čaka prenove. Na vzhodnem vogalu stavbe je zemljevid s 24 označenimi spomeniki v okolici in obhodnicami, ki jih povezujejo. Partizanski dom stoji na mestu, kjer je pred vojno stala planšarska koča, med obema vojnama shajališče gorenjskih komunistov. Slab kilometer zračne črte proti severu, na strmem pobočju Plazov, je bila 15. maja 1936 prva partijska konferenca jeseniškega okrožja. Dvajsetega julija 1941 so v neposredni bližini Vodic, pod Malim Gregorjevcem, sprejeli sklep o začetku vstaje na Gorenjskem, 29. julija 1941 je bila na Gradišču severno od doma ustanovljena Jelovška četa, na Pogrošarjevi planini južno od njega pa je bil 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon; na vseh teh mestih so spomeniki. Na 5. avgusta, ko je radovljiški občinski praznik, je pred domom proslava. Med vojno je bila Jelovica z Vodiško planino pomembno partizansko območje. Prvo leto jeloviškega partizanstva je povezano z začetnikom vstaje, narodnim herojem [[:w:Stane Žagar|Stanetom Žagarjem]]; pred šolo v Lipnici, ki se imenuje po njem, stoji njegov doprsni kip, obletnica dneva njegove smrti 27. marca 1942 pa je dan šole. Vsake toliko časa občudovalci okupatorja in narodnih izdajalcev z bizarnimi utemeljitvami predlagajo preimenovanje šole, doslej neuspešno. Na začetku poti na Vodiško planino pri Slovenski peči, v zatrepu kroparskega kotla, stoji ob spomeniku trem padlim partizanom in kurirjem informacijska tabla z okoliškimi spomeniki, enaka oni na planinskem domu. Tabli smo napravili za mali denar: načrt zanju je nastal na domačem računalniku zastonj, natis na aluminijasto ploščo je bil poceni, za drobiž smo kupili stebre za nosilno konstrukcijo in dve kovinski sidri, montaža in betoniranje sta bila spet udarniške narave. Največ časa in živcev je vzelo pridobivanje dovoljenj za postavitev: KS, občina, ZVKD, komunala, Ministrstvo za okolje in prostor, cestno podjetje, elektro; pri reklamnih panojih tolikšnih birokratskih ovir ni. Obhodnico sem vrisal na spletni zemljevid, da spomenike najde tudi kdo, ki teh krajev ne pozna. Najbolj nenavadno in najbolj skrito od vseh 24 obeležij je posvečeno Blažu Ažmanu, padlemu blizu Mošenjske planine leta 1942. Okrogla lita plošča premera kakih 25 cm v obliki grba je vzidana v skalo na strmem brezpotnem pobočju nad Slovensko pečjo. Na mestu partizanske tehnike Meta, ki se je nahajala v dveh rudniških jamah nad Jamnikom, stoji informacijska tabla, dostop v jamo je po lestvi. Prostor vzdržuje in na njem prireja proslave prizadevna ZB Besnica-Podblica. Na ovinku, od koder izletnik krene proti cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, ki ga reklamirajo kot balkon Gorenjske, stoji spomenik v obliki prelomljenega stebra, posvečen narodnemu heroju [[:w:Lojze Kebe|Lojzetu Kebetu &ndash; Štefanu]]. Pred slikovito cerkvico, ki jo množično obiskujejo fotografi od povsod po svetu, stoji spomenik padlim domačinom ("Kot žrtve ste padli v borbi za nas, večna zahvala vam bodi!") v obliki znamenja. Da, s križem na strehi. Za osrednji spomenik NOB v Kropi je verze napisal Matej Bor. V Kovaškem muzeju je bila svojčas zbirka NOB (nenazadnje je med vojno padlo 50 kroparskih kovačev). Na vztrajno prigovarjanje članov ZB jo bodo zdaj prenovili. Nad drugo serpentino jamniške ceste stoji spomenik Dušanu Pogačniku s Srednje Dobrave, ki se je pred vojno pripravljal na učiteljski poklic. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo ("na vzhod"). Čisto sveže in brez kakršnihkoli "pričevalcev" je namigovanje, da so ga ustrelili partizani sami. Neverjetno, kako pogosti so zadnje čase tovrstni farški narativi: če bi se partizani res tako zelo pobijali med sabo, bi jih do konca vojne že zmanjkalo! Spomeniki nad Kropo so bili prvi spomeniki, vrisani leta 2013 na spletni zemljevid Geopedija, ki se počasi poslavlja. 8700 doslej popisanih obeležij bo zaživelo na novem spletišču, imenujmo ga preprosto Partizanski spomeniki na zemljevidu. '''Miran Hladnik''' {| |[[File:Kamna Gorica - spomenik NOB na Kopišču.jpg|thumb|300 px|Spomenik začetka vstaje na Kopišču]] |[[File:Ustanovitev Jelovske cete.jpg|thumb|300px|Na tem mestu je bila 29. julija 1941 ustanovljena Jelovška četa.]] |[[File:Partizanski spomenik nad Vodiško planino.jpg|thumb|300 px|Ustanovno mesto Cankarjevega bataljona nad Vodiško planino 5. 8. 1941]] |} {| |[[File:Tehnika Meta Jelovica1.jpg|thumb|300 px|Tehnika Meta nad Jamnikom. Foto M. Hladnik]] |[[File:Tehnika Meta Jelovica2.jpg|thumb|300 px|Tehnika Meta nad Jamnikom. Foto M. Hladnik]] |[[File:Dusan Pogacnik.jpg|thumb|300 px|Spomenik padlemu Dušanu Pogačniku nad Kropo]] |} {| |[[File:Spomenik Lipnica pri Kropi.jpg|thumb|300 px|Spomenik desetim talcem, ustreljenim v Lipnici kot maščevanje za partizanski napad]] |[[File:Stanko Podlipnik2.jpg|thumb|300px|Spomenik Stanku Podlipniku († 9. 10. 1941), prvemu padlemu partizanu Lipniške doline]] |[[File:Partizanski dom na Vodiški planini 03.jpg|thumb|300px|Partizanski dom na Vodiški planini]] |} ===Pisateljska obeležja=== Partizanski spomeniki na zemljevidu (39) april V veži stavbe Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je bila leta 1979 vgrajena plošča pisateljem, ki so umrli na strani NOB. Na njej se nahaja 36 imen. Wikipedijski Seznam slovenskih pisateljev, ki so umrli nasilne smrti na strani NOB iz leta 2021 poleg teh na plošči vsebuje dodatnih 17 imen pesnikov, pisateljev, dramatikov, esejistov in literarnih zgodovinarjev, umrlih v taborišču, ustreljenih med talci, padlih v boju ali kako drugače kot žrtve v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945, skupaj 53 imen, od tega ena desetina žensk. Pred dnevi mi je prišla v roke pesem učitelja in aktivista OF pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu, Ivana Žoharja oz. Žoherja, ki so ga ustrelili partizani leta 1944 na Meljskem hribu nad Mariborom in ga vrgli v Dravo. Za nepojasnjeno Žoharjevo smrt je bil menda odgovoren pretirano gorečni aktivist Dušan Špindler, ki je bil tudi učitelj; Žoharjevi svojci sumijo, da je bil dvojni agent. Ivan Žohar je bil planinec, kolesar, glasbenik in pesnik. Njegove pesmi so se ohranile v spominski knjigi ženi, ki je umrla leta 1942. Žoharjevega imena ne najdemo v katalogu uporniškega pesništva v uredništvu Borisa Paternuja. Katalog vsebuje okrog 12.000 pesmi 2437 avtorjev, ki pričajo o času hude nacionalne in človeške stiske. Prav verjetno je med pesniki še nekaj takih, ki vojne niso preživeli, njihovih imen pa zato, ker so pesmi ostale v rokopisu, ni ne na pisateljski spominski plošči ne na seznamu na Wikipediji. Ko bo katalog digitaliziran, bomo seznam pesnikov žrtev fašizma dopolnili z njihovimi imeni. Žoharjevi je podobna usoda partizanov Janeza Tominca in [[:w:Tone Čokan|Toneta Čokana]]. Čokanovi potomci iz zamere do partizanov niso dovolili, da bi na spomenik NOB v Mozirju vklesali njegovo ime; namesto tega so na rojstno hišo pritrdili ploščo, ki namiguje na obračun v partizanskih vrstah. Trije so bili ubiti pred odhodom v partizane oz. pri poskusu prebega iz sovražne vojske; za Iva Brnčića in Maksa Sorga se ne ve, kje in kako sta bila ubita. Stanko Vuk je bil ubit od neznancev tik pred odhodom v partizane, uvrstitev med partizane je mogoče problematična še za Slavka Savinška in Antona Krošla. Vsaka pisateljska smrt je bila drugačna. Literarni zgodovinar Avgust Žigon je bil naključna žrtev italijanske patrulje, ljubljanski župan Ivan Hribar in pesnik Ivo Peruzzi sta napravila samomor, [[:w:Oton Vrhunec|Oton Vrhunec - Blaž Ostrovrhar]] se je ranjen sam pokončal, da ne bi padel v roke domobrancem, v enem primeru je šlo za nesrečo z orožjem, [[:w:Josip Vandot|Josip Vandot]] je umrl v zavezniškem letalskem bombardiranju na Hrvaškem. V taboriščih je umrlo ducat literatov, med njimi dve pesnici, Anica Černej in Katarina Haderlap. Dom Anice Černejeve v Čadramu je vpisan v Register kulturne dediščine, obeležja pa na njem ni (več). [[:w:Tone Čufar|Tone Čufar]] je bil ustreljen v Šentvidu, ko je hotel pobegniti s transporta iz taborišča Gonars v zapore v Begunjah. Spominsko ploščo ima še na mestu smrti, na Jesenicah in v Mariboru pa doprsne kipe in plošče. Njegovo nevesto, aktivistko Silviro Tomasini, so Nemci pokončali le tri dni pozneje daleč stran v Kosovski Mitrovici. Devet pisateljev so ustrelili kot talce. Mogoče bi jim morali dodati še [[w:Hinko Smrekar|Hinka Smrekarja]], ilustratorja mnogih knjig, ki so ga ustrelili pri Gramozni jami v Ljubljani. Večino pisateljskih smrti so zakrivili Nemci in Italijani. [[:w:Ivan Čampa|Ivana Čampo]] so npr. Italijani po mučenju ustrelili kot aktivista OF. Šest pisateljev so pokončali domobranci, med njimi pesnico [[:w:Ana Gale|Ano Gale]] in dekana Filozofske fakultete [[:w:Franc Šturm|Franca Šturma]], ki so ga zagrebli neznano kje. Ducat pisateljev je padlo v boju, trije so po smrti prejeli naziv narodnega heroja: [[:w:Karel Destovnik – Kajuh|Karel Destovnik - Kajuh]], [[:w:Jože Kerenčič|Jože Kerenčič]] in [[:w:Jože Moškrič|Jože Moškrič]]. Sovražniki partizanstva tudi ob smrtih pisateljev razširjajo lažne govorice. Ob Miranu Jarcu kljub vrsti natančnih pričevanj namigujejo, da so ga partizanski tovariši v italijanski ofenzivi pustili na cedilu. Najbolj fantastična je teorija, da so zavezniški piloti po partizanskih navodilih namerno naciljali bombo na Josipa Vandota! Celo za Kajuha brez česar koli oprijemljivega farški narativ natolcuje, da »ni bil tako pozitiven, kot se o njem piše«. Bedno. Iz pregleda literarne scene med drugo svetovno vojno izhajata dve očitni spoznanji: 1. da med vojno slovenske pesniške muze niso spale, kakor prepričuje latinski pregovor ''Inter arma silent musae'', ampak da je bilo pesnjenje množično in je tolažilo in opogumljalo ljudi v težkih trenutkih, in 2. da je število pesnikov na strani NOB daleč presegalo število tistih dvajset na domobranski strani, za katere se je uveljavil politični izraz »zamolčana literatura«. '''Miran Hladnik''' *Miran Hladnik: Skrivnost kabineta 209 b. ''Jezik in slovstvo'' 66/4 (2021), 39–53. *Marijan F. Kranjc v spisu [https://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Prlekija_1941-1945.pdf Prlekija v uporu proti nemški okupaciji 1941–1945] piše o Špindlerjevi pretirani gorečnosti. Fotografije: *Plošča pisateljem na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani *Ana Gale {| |[[File:Oton Vrhunec.jpg|thumb|200 px|Oton Vrhunec]] |[[File:Pesmi padlim borcem, 1944.jpg|thumb|Oton Vrhunec: Pesmi padlim borcem, 1944]] |[[File:Vrhunecsmrt.jpg|thumb|400 px|Smrt Ota Vrhunca na nemškem plakatu]] |[[File:Tone Čufar, spominska plošča v Ljubljani.jpg|thumb|400px|Tone Čufar, Šentvid. Foto M. Hladnik]] |} {| |[[File:Tone Čufar 1930s.jpg|thumb|200 px|Tone Čufar]] |[[File:Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|400 px|Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju. Foto M. Hladnik]] |[[File:Rojstna hiša Mirana Jarca v Črnomlju.jpg|thumb|300 px|Rojstna hiša Mirana Jarca v Črnomlju. Foto M. Hladnik]] |[[File:Miran Jarc 1930s.jpg|thumb|200 px|Miran Jarc]] |} ===Begunjski spomeniki=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (38) marec {| |[[File:Begunje, graveyard of hostages.jpg|thumb|400 px|Grobišče talcev v Begunjah]] |[[File:Grobisce Draga1.jpg|thumb|400 px|Grobišče talcev v Dragi. Foto M. Hladnik]] |[[File:Bekanntmachung Obvestilo o ustrelitvi, Gestapovski zapor Begunje 07.jpg|thumb|400 px|Obvestilo o ustrelitvi, Muzej talcev v Begunjah. Foto M. Hladnik]] |} Popotnik, ki ga zanimajo spomeniki, si s splošnimi zemljevidi ne more prav dosti pomagati, saj so na zemljevide vrisani le redki, običajno tisti večji. Na zemljevidih slovenske geodetske uprave (GURS) so obeležja označena z ikono piramide, na zemljevidih OpenStreetMap (OSM), ki so osnova številnim spletnim in mobilnim aplikacijam, pa ob povečavi zagledamo ikone spominske plošče [[File:Openstreetmap Carto memorial.svg|frameless|x20px]] ali spomenika [[File:Openstreetmap Carto monument.svg|frameless|x20px]]. Svoje oznake imajo še obeliski [[File:Openstreetmap Carto obelisk.svg|frameless|x20px]], kipi [[File:Openstreetmap Carto statue.svg|frameless|x20px]] in doprsni kipi [[File:Openstreetmap Carto bust.svg|frameless|x20px]] ter skulpture [[File:Openstreetmap Carto artwork.svg|frameless|x20px]], spominski kamni [[File:Openstreetmap Carto stone.svg|frameless|x20px]], informacijske table [[File:Openstreetmap Carto board.svg|frameless|x20px]] in muzeji [[File:Openstreetmap Carto Museum.svg|frameless|x20px]]. Označujejo lahko tudi najmanjša obeležja, kot so spotikavci velikosti 10 x 10 cm v tlaku, ampak kaj ko se slovenski prostovoljci, ki opremljajo te zemljevide s spomeniki in drugimi geografskimi oznakami, spomenikov še niso sistematično lotili, in imamo zato označene le nekatere. Precej boljša je situacija v slovenski okolici Trsta in Gorice; tam so zavzeti posamezniki vrisali na OSM večino obeležij, italijanskih in slovenskih, kulturnih in vojnih, iz druge in prve svetovne vojne. Lahko so nam za zgled. Z vrisovanjem spomenikov se trudijo lokalni turistični delavci ob pripravi informacijskih tabel in turističnih brošur, vendar turistu, ki bi si rad ogledal partizanske spomenike, tudi te niso v veliko pomoč, saj se partizanskemu delu domače zgodovine turistični uradi vse preradi sramežljivo izognejo, kjer pa partizanska obeležja vendarle označijo, jih lokalni domobranski jastrebi z žepnim nožičkom spraskajo s panoja. Sestavljavcem turističnih predstavitev se po zgledu zavodov za varstvo kulturne dediščine zdi, da bodo ljudi najbolj zanimale sakralne vsebine (cerkve, kapelice, znamenja), ljudska stavbna dediščina (stare kmetije, kozolci, kašče) in gradovi, in zato polnijo prospekte s podatki o freskah, zvonovih in oltarjih. Iz Begunj je znamenita cerkvena osebnost škof Anton Bonaventura Jeglič, ki se je proslavil z zloglasnim požigom Cankarjeve pesniške zbirke Erotika leta 1899 in z rohnenjem proti brezbožnemu komunizmu – sredi kraja so mu postavili doprsni kip. Domačini se lahko pohvalijo z dvema grajskima kompleksoma, gradom Kamen na ustju doline Drage in Kacenštajnom v središču; v sosednji vasi stoji še dvorec Drnča (Dermistschhoff oz. Lamberg). Ne nergajmo preveč: Begunjci omenjajo tudi objekte in spomenike iz časa druge svetovne vojne: gestapovske zapore in grobišča talcev. Če izvzamemo umobolnico v Kacenštajnu, zaradi katere je ime kraja med ljudmi sinonim za norišnico, so Begunje najbolj poznane po tovarni smuči Elan, zlasti pa po ansamblu Avsenik, ki ima v kraju svoj muzej. Iz wikipedijskega članka o Avsenikovi pesmi Tam kjer murke cveto, ki opeva »dolino zeleno, s krvjo prepojeno predrago«, izvemo, da edino te pesmi Slavko Avsenik ni pustil prevesti v nemščino. Pa bi jo moral, da bi Nemce spominjala, kako so njihovi predniki streljali slovenske talce v Dragi. Židi na primer take priložnosti že ne bi izpustili. Pred leti je geslo o Begunjah v angleški Wikipediji izpostavljalo množična grobišča, vendar, pozor!, ne grobov talcev, ampak grobišča tri tedne po uradnem koncu vojne (29. maja 1945) maščevalno pobitih nemških zaporniških paznikov v Dragi in okrog 20 vlasovcev, to je zajetih Rusov v nemških uniformah pri smučišču Krpin. Maščevalni poboj nemških stražarjev je seveda obžalovanja vredno dejanje, posebej zato, ker so bili med pobitimi tudi antifašisti (ekonom Pertsch, ki je družino Franceta Kidriča rešil taborišča, in orožnik Litzenbauer), ki so partizanom Kokrškega odreda pomagali osvoboditi jetnike, in spričo dejstva, da se je eden od glavnih zločincev, gestapovec Klemens Druschke uspel izogniti kazni. Narobe je tudi, da ni dokumentov o njihovem zaslišanju; komisar Kokrškega odreda Andrej Bohinc je moral zato, ker je poizvedoval po njih, za več let na Goli otok. Znano ni število usmrčenih ne njihova imena ne kdo jih je ukazal likvidirati potem, ko jim je bil obljubljen prost odhod. Bili so kruti in zmedeni časi, neprimerno jih je presojati po mirnodobnih kriterijih in brez upoštevanja trpljenja, krivic in smrti, ki jih je okupator skozi štiri leta povzročal v Begunjah. Da so Begunje z Drago kraj, kjer so Nemci pobili 849 talcev, in da so več kot 5000 zapornikov poslali v nemška koncentracijska taborišča, od koder se marsikdo ni vrnil, vse to sem v angleški članek dopisal sam, da ne bi ostal vtis, kakor da so Begunje kraj, kjer je zločinska partizanska vojska brez sodbe in razloga pobijala nedolžne Nemce. Razširjevalci takega vtisa so pogosto potomci slovenskih kolaborantov in izdajalcev, ki so po drugi svetovni vojni pobegnili na zahod. In seveda RKC. V dokaz sem dodal seznam begunjskih partizanskih spomenikov. Snel sem ga z Geopedije, kamor smo partizanski spomeničarji vrisali in vpisali dvajset begunjskih partizanskih obeležij (med njimi je šest posvečenih talcem), kar je precej za en kraj. Ker se Geopedija poslavlja, bo vpise treba preseliti na drug zemljevid. Med begunjskimi obeležji je tudi Muzej talcev, za katerega si Vlasta Felc prizadeva, da bi vanj vrnili predmete in fotografije iz strašnih vojnih časov, da ne bi bil videti tako zelo prazen. Lani se mu je zgodil kričeč primer potlačenja partizanstva: Radovljiški muzeji so v predstavitveni brošuri našteli vse svoje podružnične muzeje, le na Muzej talcev v Begunjah so pozabili! S partizanskimi zbirkami je v muzejih križ. Nekoč je imel vsak lokalni muzej vsaj sobo, posvečeno NOB, po osamosvojitvi pa so jih sramežljivo ukinjali, umikali eksponate v klet in partizanske vsebine nadomeščali s prvo svetovno vojno ali čim drugim. Čim manj o partizanih, da ne bi vznemirili tistih od antikomunistične histerije razbolelih rojakov, ki konca druge svetovne vojne nočejo razumeti tako, kot so ga navdušeno, vzneseno in opojeno doživeli naši starši in stari starši in kot ga dojema in razume cel svet: to je kot osvoboditev od okupatorja in kot zmago nad nacizmom in fašizmom. Lani je vodna ujma razdejala begunjsko grobišče. Množica prostovoljcev in javne službe so ga vzorno obnovile. Tako se vzdržuje večina od 8700 partizanskih obeležij po domovini. Kaj pa je še treba postoriti? Postaviti jih je treba na zemljevid in v turistične brošure, govoriti in pisati je treba o ljudeh in dogodkih, ki jih spomeniki obeležujejo. Mogoče bo potem tudi učiteljem v šoli lažje kako uro posvetiti partizanstvu in NOB. Za vajo sem na OpenStreetMap vnesel grobišče talcev in Muzej talcev v Begunjah. Je prav enostavno, kdor se znajde na fejsbuku, bi znal na spletni zemljevid vnesti tudi krajevna obeležja. Kulturnozgodovinsko ozaveščene skupnosti po svetu to pridno počno. Dajmo jih še mi! '''Miran Hladnik''' Slike: *Begunjski partizanski spomeniki na Geopediji, ki se poslavlja *Napisi na stenah zaporniških celic v begunjskih zaporih. Kolaž M. Kermavnar ===Štajerski bermudski trikotniki=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (37) februar V novembrski številki Svobodne besede je bil objavljen prispevek o odnosu Slovenske vojske do partizanskih spomenikov. Ob podatkih, koliko obeležij na področju vojašnic je izginilo, sem bil neprijetno presenečen, obenem pa se je potrdila slutnja, da naša vojska ne stoji več tako odločno na okopih, ki sta jih med drugo svetovno vojno branili zavezniška in naša partizanska vojska. Povod za tale prispevek je letošnja proslava Vranov let, ki so jo izvedle Podravske organizacije ZB za vrednote NOB, naslednice protihitlerjevske koalicije. Partizansko rešitev zavezniških vojakov iz nemškega zapora v Mariboru spoštujejo vse države, ki so se borile proti nacifašizmu, zato so se osemdesetletnice pohoda udeležili tudi njihovi predstavniki. Zapletlo se je pri protokolu, ki določa zastave zavezniških sil in je sestavni del vsake proslave. Visok predstavnik SV je namreč provokativno vprašal vodjo proslave: »Ali imate soglasje za nošenje zastave z rdečo zvezdo?« Simboli zaveznic, krvni davek in končni cilj – pokončanje nacifašizma – so jasni, zato preseneča lahkotno poigravanje SV s scenarijem proslave, s simboli in ne nazadnje z vlogo SV v Republiki Sloveniji. Prav je zapisal moj sodelavec: »Na živce jim gre partizanstvo v celoti,« zato taka neustavljiva gorečnost nekaterih vojaških poveljnikov in ministrov. Jaz pa dodajam: Nič čudnega, saj je del vodstva SV po razmišljanju na las podoben ljubljenemu vodji JJ, ki naravnost sovraži partizanstvo in njegov boj za obstanek slovenstva. Roko na srce, pogosto smo borci za vrednote NOB sami krivi, da prihajajo v naše vrste tudi ljudje, ki slabo opravljajo delo, ki smo jim ga zaupali. Nekaterim je ZB deveta briga, na položajih so pa zato, ker nekdo mora opravljati to »nevšečno delo« in so se oni pač »žrtvovali« zanj. '''Mariborski trikotnik''' Pri popisovanju obeležij NOB smo v centru Maribora naleteli na kup obeležij, za katera ne vemo, kje se nahajajo oziroma kako so končala. Po skoraj letu dni poizvedovanj smo zopet na začetku. Izginilo je ducat spomenikov: Borisu Kraigherju, Slavi Klavora, padlim dijakom pravne fakultete, padlim delavcem MTT, stavki tekstilnih delavcev, okrožni partijski tehniki, Titovi zaporski celici, padlim šoferjem, doprsni kip Josipa Broza – Tita, spominska plošča Anici in Štefanu Bukšku, padlim delavcem Metalne in padlim s Tezna. Glede na trditev, da je večina teh obeležij evidentirana in dokumentirana, še enkrat prosim mariborske kolege za pomoč, manjka namreč podatek, kje se nahajajo, da zaključimo njihov vpis v zbirko na zemljevidu. Slika 1: Mariborska partizanska obeležja na Geopediji. Rdeče zvezdice označujejo obstoječa, zelene pa premaknjena, oziroma odstranjena obeležja. '''Kozjaški trikotnik''' Na odseku poti XIV. divizije od gradu Lindek do Jurka je od postavitve do danes izginilo šest obeležij, sedmemu, Tomšičevi brigadi na gradu Lindek, pa grozi, da bo skupaj z razvalinami gradu zgrmelo v dolino. Pred dvema letoma smo imeli v Celju sestanek na to temo, vendar se zadeva ni premaknila niti za ped. Izginila so naslednja obeležja: preboju divizije pri Senegaškem mlinu, trem padlim borcem Tomšičeve brigade na Basališču, borbam XIV. divizije za posest Paškega Kozjaka pri Svetem Joštu, padlima borcema XIV. divizije ob cesti proti Strgarju, padlima partizanoma XIV. divizije ob planinskem domu, padlemu borcu XIV. divizije pri kmetiji Jurk. Slika 2: Odstranjeni spomenik pri Senegaškem mlinu. Foto Zdovc '''Zaplaninski trikotnik''' Na 248. strani knjige Ivana Vidalija ''Kamniško-zasavski odred'' je zapis o razbitju 1. bataljona na Zaplanini in tragičnem padcu enaintridesetih borcev, skupaj s poveljnikom Francem Bratunom – Jelenom. Podoben zapis o tej tragediji je tudi v delu Rada Zakonjška – Cankarja ''Velika preizkušnja'' (491). Nepojmljivo je, da tem junakom na mestu tragedije ni bilo postavljeno vsaj drobno obeležje. Beli se zavzemajo za vsakega domobranca, mi pa pozabimo kar na cel bataljon partizanskih borcev. S spomeničarjem Tonetom Gržino sva iskala mesto njihovega pokopa. Pokazal nama ga je domačin. Padli borci so bili verjetno prekopani na drugo lokacijo (morda v grobnico na Gorici nad Vranskim), vendar je čudno, da tam na spomeniku niso omenjeni niti z besedo. Slika 3: Mesto pokopa 1. bataljona KZO. Foto Stane Gradišnik Čas neusmiljeno drobi v prah spomine na leta, ko je slovensko ljudstvo položilo prve temeljne kamne slovenske države. Ti kamni so tudi pomniki partizanskega boja, ki vse prepogosto izginjajo v »črnih luknjah«, ki jih pridno širijo zanikovalci vrednot NOB in znanilci zloveščega novega reda. '''Stane Gradišnik''' ===Brežiški pohod=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (36) januar Iz zgodovine NOB poznamo kar nekaj pohodov partizanskih enot, ki so trajno zapisani v spominu: igmanski marš, pohod Štirinajste divizije na Štajersko, vranov let in eden prvih – brežiški pohod. Nemški okupator je 20. oktobra 1941 objavil odlok o izselitvi celotnega slovenskega prebivalstva v Posavju in Posotelju. Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je zato na to območje poslalo vse razpoložljive enote. Štajerski bataljon je po napadu na Šoštanj in hudem boju na Čreti prispel k Brinarju v Griže. Po izdatni večerji je komandant Stane 50 svojim borcem razložil namen pohoda na Kozjansko. Tako so Pohorci, Savinjčani in revirci še isti večer odšli na 150 km dolgo pot, polno bridkih izkušenj in nečloveških naporov. Ivo Polančič – Ubo, kurir Štajerskega bataljona, je bil poslan proti Celju. Ko je stopil v slaščičarno Rugo, so v lokal vdrli gestapovci in ga prijeli. Ubo se je iztrgal agentom in zbežal po ulici. Med begom ga je pokosil rafal brzostrelke. Ta mladi mariborski skojevec je bil prva žrtev brežiškega pohoda. Borci Štajerskega bataljona so hodili po desnem bregu Savinje, prišli čez petrovški most na levi breg, zavili nad Levcem proti Joštovemu mlinu ter za Golovcem prečkali glavno cesto Celje–Maribor, zatem so se mimo Ljubečne podali do Bovš, kjer so se utaborili pri kmetu Dobrotinšku. Družino Dobrotinšek z Dobrotina nad Vojnikom je med nemško okupacijo doletela nadvse tragična usoda, saj je življenje izgubilo kar šest njenih članov, vojno sta preživeli samo dve sestri. Čeprav svojih življenj niso žrtvovali za kak komunizem, marveč za svobodo slovenskega naroda, so po slovenski osamosvojitvi Osnovno šolo bratov Dobrotinškov v Vojniku preimenovali v OŠ Vojnik. Prav bi bilo, da bi občina Vojnik šoli vrnila prejšnje ime. Naslednjo noč je domačin Anton Vengust odpeljal bataljon preko Bovš do Dobja (Marija Dobje) pri Dramljah, od tam naprej pa Ludvik Mastnak prek Dramelj na Razbor. Ko so se borci okrog petih zjutraj ustavili pri samotni domačiji Franca Škerlja, so polegli in zaspali ter si hkrati posušili premočeno obleko. Do poldneva je nametlo pol metra snega. Med pripravami za odhod je nekje za Dramljami že začelo pokati … Zaradi izdaje je skoraj vsa Škerljeva družina končala na gestapovskem strelišču v Mariboru. Vasica Sv. Helena v Javorju čepi na visokem hribu nad slivniško dolino. Tu se je našel izdajalec in šel Nemcem naznanit prihod bataljona. Po kolovozih in po celem snegu so lezle proti bataljonu ženske s koši, za njimi pa moški v civilu – preoblečeni gestapovci. Umik, toda kam? Pred njimi je bila čistina, edino tam ni bilo Nemcev. Komandant Stane je dal povelje za umik in bataljon se je pognal po čistini. Bežeče so spremljali rafali. Prvi je padel Angel Besednjak – Don, za njim Peter Šprajc – Jur, pa Lojze Juvan – Jovo in nazadnje še Vinko Čebin – Stevo. Padle partizane so Nemci odpeljali v Slivnico in jih pometali v Graselijev hlev. Bataljon je bil po umiku brez orientacije. K sreči je imel komandant Stane s seboj mali kompas. Zakrit pod odejo je ob svetlobi baterije našel pravo smer. Pot jih je peljala prek Vetrnika nad Kozjem na Bohor, do gozdarske koče Federmaus. Javk ni bilo več, bile so izdane, zato je komandant Stane krenil z bataljonom nazaj v Savinjsko dolino. Kmetje v Golobinjeku, malem naselju pod Planino, so bili veseli prihoda partizanov. Postregli so jim z vsem, kar so premogli, in borci so se počutili pri njih kot doma. Blizu Šmidovega mlina na Marofu se je bataljon spustil v ozko globel do močno naraslega potoka Gračnice. Takrat se je mitraljezcu Gustlu Greifu – Blisku in Mihi Pintarju – Toledu udrl sneg pod nogami. Greifa je pokosil rafal, bataljon pa je izgubil strojnico. Strojnico je nosil Blisk vse iz Hajdine, kjer so jo izkopali, prek Pohorja do napada na Šoštanj, v bojih na Čreti in pri Sv. Heleni, vse do Jurkloštra. Na Hajdini je postavljen pomnik, ki pripoveduje o tem, kako so se oboroževali partizani. Borci Štajerskega bataljona so na več kot 150 km dolgem pohodu v izredno neugodnih vremenskih razmerah pokazali vzdržljivost, ki je bila na meji človeške zmogljivosti. Odkar so odšli iz Savinjske doline, so bili deset dni neprestano na nogah. Skoraj mesec dni se ni nihče preoblekel in sezul čevljev. Noge so imeli otrple od mokrote in ozeblin. Bili so tako lačni, da so jedli vse, kar so našli užitnega, koruzo, zmrznjeno repo, zeljne kocene … Štajerski partizani so na Kozjanskem kljubovali desetkratni in tudi dvajsetkratni nemški premoči, njihov pohod je bil junaško dejanje, podobno kot čez dobri dve leti kalvarija Štirinajste divizije na Kozjanskem. Štajerski bataljon se je preko partizanskega železniškega prehoda in Stanetovega mostu pri Šmarjeti, ki ga je pred leti odnesla povodenj, ter preko Gozdnika vračal na svoj izhodiščni položaj k Brinarju v Griže, kjer se je čez zimo razšel. Komandant Franc Rozman – Stane je odšel od Brinarja med zadnjimi, v noči med 8. in 9. novembrom 1941 je šel poročat glavnemu poveljstvu v Ljubljani. Na Štajersko se je vrnil naslednje leto z II. grupo odredov. Bojna enota se je ob ustanovitvi imenovala Prva štajerska brigada. To je bila prva brigada na slovenskih tleh in tretja v Jugoslaviji. '''Slike''' *Spomenik pri Brinarju v Grižah zaznamuje začetek Brežiškega pohoda. Foto S. Gradišnik *Kraj smrti Iva Polančiča – Uba v Celju. Foto M. Hladnik *Plošča pobitim Dobrotinškovim s Tomaža nad Vojnikom. Foto S. Gradišnik *Plošča pobitim Škerljevim na Razborju nad Dramljami. Foto S. Gradišnik *Spomenik na grobišču borcev 1. Štajerskega bataljona pri sv. Heleni v Javorju pri Šentjurju. Foto Bor Borovski *Plošča na Gračnerjevi hiši v Golobinjeku pri Planini. Foto M. Kermavnar *Kraj smrti Avgusta Greifa – Bliska ob Gračnici pod Mrzlim Poljem. Foto M. Hladnik *Obeležje na mestu skritega orožja pri Hajdini. Foto S. Lepej '''Viri''' *Boris Čižmek – Bor. ''Bitka, kakor življenje dolga: Pričevanja o revolucionarnem in osvobodilnem boju Slovencev''. Ur. Ivan Križnar in Mira Mihevc. Ljubljana: CZ, 1978. *France Filipič: ''Prvi pohorski partizani''. Maribor: Obzorja, 1965. *Rado Zakonjšek: ''Štajerska 1941''. Ljubljana: Borec, 1980. *Lojze Požun: ''Trbovlje v NOB: 1941–1942''. Trbovlje: OO ZZB NOV, 1986. *Marjan Žnidarič: ''Četrta operativna cona: Pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju''. Ljubljana: ZZB NOB Slovenije in Svobodna misel, 2014. '''Stane Gradišnik''' ===Nasilje že pred vojno=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (35) december {| |[[File:Nikola Hećimović.JPG|thumb|250 px|Nikola Hećimović]] |[[File:Đuro Đaković (1).png|thumb|Đuro Đaković]] |[[File:Proslava v čast 40. obletnice KPJ v Duhu na Ostrem vrhu 1959.jpg|thumb|400 px|Proslava v čast 40. obletnice KPJ v Duhu na Ostrem vrhu 1959]] |} V zbirki partizanskih spomenikov na Geopediji (ta trenutno vsebuje 8400 obeležij) naletimo tudi na nekatera obeležja, ki se nanašajo na čas pred drugo svetovno vojno ali tik po njej. V partizanski zbirki so se znašli, ker se navezujejo na vojni čas in so jih zato brez zadržkov obravnavali med partizanskimi. Posvečeni so bili delavskim štrajkom in komunistični partiji pred vojno, po vojni pa mladinskim delovnim akcijam in prehodu tovarn v delavsko last. Nekoč bomo ta obeležja prestavili v poseben sloj, dotlej pa naj na zemljevidu pričajo o povezanosti narodnoosvobodilnega in socialnorevolucionarnega gibanja. Stojim pred bivšo orožniško postajo na Mariborski 45 v Selnici ob Dravi. Od tod so jugoslovanski orožniki leta 1929 odpeljali na severno državno mejo revolucionarja Đura Đakovića in Nikolo Hećimovića, kjer so ju pokončali »zaradi poskusa bega«. 42-letni Đaković je bil organizacijski sekretar Komunistične partije Jugoslavije, 28-letni Hećimović pa je bil tajnik mednarodne Rdeče pomoči. Obeležje na stavbi je v slabem stanju, pod njim je vsajen zgodnji paradižnik. Na obeležju je plošča z obrisom njunih obrazov, ki se pojavlja kar na treh njima posvečenih obeležjih. Plošča na pročelju nekdanje orožniške postaje v Selnici ob Dravi: <poem> TU STA MED 24. IN 25. 4. 1929 POD HUDIM NASILJEM OROŽNIKOV PREŽIVELA POSLEDNJO NOČ ŽIVLJENJE VODILNA FUNKCIONARJA KPJ ĐURO ĐAKOVIČ IN NIKOLA HEČIMOVIČ. BORCI 3. BATALJONA POHORSKEGA ODREDA SO 9. 9. 1944 RAZOROŽILI POSADKO OKUPATORJEVE OROŽNIŠKE POSTAJE V SELNICI. </poem> 24. aprila 1929 sta dva orožnika iz Zagreba privedla do Šelove kmetije na Velikem Boču nad Selnico (št. 35, 2353 Sv. Duh na Ostrem Vrhu) vklenjena Đakovića in Hečimovića. Tu je stanoval Karel Ledinek, ki je vzdrževal partijske zveze preko meje. Orožnika sta preiskala hišo, da bi našla ilegalno partijsko literaturo, vendar brez uspeha. Jetnika sta odpeljala nazaj v Selnico, kjer so ju na orožniški postaji mučili. Naslednji dan so se ponovno odpravili na Šelovo kmetijo, od tam pa v Šelovo grapo v neposredni bližini državne meje, kjer naj bi pokazala zakopano literaturo. Tu sta ju orožnika ustrelila. Policija je razširila lažno novico, da sta bila ubita pri poskusu pobega čez mejo. Slovenska obeležja revolucionarjema se nahajajo na Šelovi domačiji, na Kormonovi domačiji (Gaj nad Mariborom 23, 2354 Bresternica), kjer sta se ustavila na poti v smrt, v Šelovi grapi in v spominskem parku pri Svetem Duhu na Ostrem Vrhu. Tisto na Šelovi domačiji je skoraj razpadlo, reliefna slika je zabrisana, črke so nečitljive. Tudi spomenik v Šelovi grapi je v slabem stanju. Domačini so mi povedali, da sta pred osamosvojitvijo za obeležja skrbeli teritorialna obramba in JLA. Po novem bi morale bdeti nad njimi krajevne skupnosti oz. občine, ki pa ponekod tega ne počnejo. Časopisi so se razpisali o smrti dveh revolucionarjev na meji, v domačih so objavili uradno policijsko poročilo, v tujih pa so govorili o naklepnem uboju in ogorčeno obsojali šestojanuarsko diktaturo. Zločin je organiziral šef zagrebške policije Janko Bedeković. 28. aprila je avstrijska komisija ugotovila, da sta bila ubita na avstrijski strani meje in potem trupli premeščeni vsako na drug kraj ob potoku na jugoslovanski strani. Mlako krvi na mestu smrti sta orožnika prekrila s suhim listjem. 8. maja so pri obdukciji ugotovili, da sta bila ustreljena od blizu in pred smrtjo mučena. Ubita jugoslovanska revolucionarja so pokopali pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu. Leta 1949 so posmrtne ostanke Đura Đakovića prenesli v grobnico na Kalemegdanu v Beogradu, posmrtne ostanke Nikole Hećimovića pa v Zagreb. *Slika: Slabo ohranjena plošča na Šelovi domačiji, Veliki Boč 35 *Slika: Pri Kormonovih se je na poti v smrt 24. 4. 1929 ustavil korak vodilnih funkcionarjev KPJ, Đura Đakovića in Nikole Hećimovića. Tu je bila tudi postojanka NOB. *Slika: Spomenik Đakoviću in Hećimoviću v Šelovi grapi je v slabem stanju. *Slika: Spominski park pri Sv. Duhu na Ostrem vrhu Viri: *Smrt komunističnih kurirjev na meji pojasnjena. [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-0YXB18J1 ''Jutro'' 30. aprila 1929,] str. 6. *[[:w:sr:Ђуро Ђаковић|Đuro Đaković]]. Wikipedija. *[[:w:sr:Никола Хећимовић|Nikola Hećimović]]. Wikipedija. '''Stane Gradišnik''' === Partizanski spomeniki v vojašnicah === GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (34) november Zdaj ko je na Geopediji vrisanih že več kot 8500 partizanskih obeležij in si spomeničarji upamo predvidevati, da se počasi bližamo celoti, si lahko privoščimo kako drobno analizo in statistiko. V sodelovanju z MORS-om smo Daniel Divjak, Miloš Kermavnar in podpisani pregledali obeležja po slovenskih vojašnicah. Izkusili smo, da do njih ni mogoče kar tako, ponekod vstop v vojašnico sploh ni bil mogoč in so posnetke spomenikov na našo prošnjo poslali sami. Druga izkušnja zadeva preimenovanje vojašnic po letu 1991. Pred tem so nosile ime tega ali onega partizanskega heroja, po preimenovalni ihti pa se imenujejo po tem ali onem osamosvojitelju. Kipom herojev, po katerih so se vojašnice imenovale in so stali kje znotraj ograje, so našli kako drugo mesto ali pa so preprosto izginili. Veliko vojašnic danes ni več, propadle so tudi nekdanje karavle ob meji, ali pa so spremenile namembnost. Če smo prav prešteli, je bilo nekoč v vojašnicah 40 partizanskih obeležij. Danes jih je le še ducat. Dvanajst vojašniških spomenikov je ostalo na mestu tudi potem, ko vojašnic tam ni bilo več, ali pa so jih premaknili na kako primernejše mesto. Šestnajst obeležij je na spomeniškem zemljevidu označenih z zeleno zvezdico, kar pomeni, da spomenika tam ni več. Večinoma so to spomeniki s terena, kjer vojašnic ni več, štirje pa so bili odstranjeni iz delujočih vojašnic. V celotni zbirki slovenskih partizanskih spomenikov je zelenih zvezdic za odstranjene ali premaknjene spomenike 526 ali 6 %. V vojašnicah je delež odstranitev nesorazmerno večji, kar 40 %! Kot da bi se Slovenska vojska želela znebiti nevšečne partizanske dediščine. Kot da nima s partizani nič. Alergija na partizanstvo spominja na tisto, ki jo je opaziti v gorah. Tudi tam je bilo vandaliziranje partizanskih obeležij pogostejše kot drugje (nasilno je bila poškodovana ena četrtina plošč). Oboje, gore in vojska, so simbolni nacionalni prostor, na obeh mestih so se rivalske politike prerivale za prevlado in ga poskušale uzurpirati. Po spletu okoliščin so se ohranili vojašniški kipi ali plošče narodnih herojev Staneta Žagarja v Kranju, Milana Majcna in Tita v Novem mestu, trije celjski kipi (Slavko Šlander, Franc Rozman – Stane, Jože Menih – Rajko Knap), Andrej Žvan – Boris na Bohinjski Beli, Titov kip in Slava Klavora v Mariboru, Franc Leskošek – Luka na Viču pri Dravogradu, Jože Gregorčič v Škofji Loki in Tonček Dežman v Radovljici. Niso pa imeli te sreče še en Šlandrov kip v Celju, Dušan Kveder na Ptuju, Boris Kidrič v Šentvidu v Ljubljani, Ljubo Šercer v Ljubljani, Mirko Bračič v Ribnici, Franc Pasterk v karavli pri mejnem prehodu Reht in dvoje Titovih doprsnih kipov (Frančiška Smerduja in Borisa Kalina) v karavli na Ljubelju. Težko bi rekli, da so nekateri partizanski heroji šli zgodovinskim revizionistom na živce bolj kot drugi, na živce jim je šlo partizanstvo v celoti. Do odstranitev ni prišlo zaradi napak, ki bi jih očitali herojem, ampak zaradi neustavljive gorečnosti nekaterih komandirjev in ministrov. Celopostavni bronasti kipi so težka reč in pričakovali bi, da bodo obtičali, kamor so jih postavili. Pa ravno te najraje premikajo. Dvoje kipov iz Centra za obrambno usposabljanje v Poljčah pri Begunjah (Partizanska družina Božidarja Pengova in Bombaš Vanje Radauša) so leta 2022 skupaj s tistimi z Brda pri Kranju umaknili v vojaški muzej v Pivki. Po dve leti trajajočih počitnicah v Pivki se bosta menda vrnila v Poljče. No, sicer nista od rojstva v Poljčah: eden je sem prišel izpred konjušnice na Brdu, drugi pa iz Vile Bled. Kaj si spomeničarski aktivist mislim o selitvah? Žalostno je, da se kiparskih mojstrovin otepajo, namesto da bi se pulili zanje. Po drugi svetovni vojni so lokalni muzeji običajno vsaj posamezno sobo posvetili NOB. Danes so NOB-razstave in NOB-zbirke v njih redke. Kako pa je v specializiranih vojaških muzejih? Čeprav je bila druga svetovna za Slovence veliko usodnejša od prve in bi brez partizanov Slovenije v današnjem obsegu ne bilo, so partizanski eksponati v Parku vojaške zgodovine v Pivki in v Vojaškem muzeju Tabor v Lokvi pri Sežani v manjšini, Vojni muzej Logatec in Vojaški muzej Slovenske vojske v mariborski kadetnici pa v svoji spletni predstavitvi druge svetovne vojne ali partizanov sploh ne omenjata. Če povzamem: partizanska spomeniška dediščina je v slovenski vojski po letu 1991 doživljala potlačenje in izbris, ki sta po obsegu morda primerljiva le še s preimenovanjem šol in z izključevanjem NOB iz šolske snovi. Odstranjevanje spomenikov je kulturni vandalizem, ki se ga tisti, ki so ga zagrešili, po tihem sramujejo. Svojih nespodobnih početij ne dokumentirajo in ne razglašajo, zato je sled za odstranjenimi obeležji marsikje zbledela. Javni servisi, inštitucije in organizacije, kot so Zavodi za varstvo kulturne dediščine, policija, sodstvo …, nimajo volje in moči, da bi jih raziskali (izjema so posamezni medijsko odmevni primeri, npr. tisti z Brda), zato moramo izginotja namesto njih na svojo pest evidentirati in kartirati zavzeti upokojeni prostovoljci. '''Miran Hladnik''' '''Slike''' *Vanja Radauš: Bombaš, Poljče, trenutno v Pivki, foto M. Hladnik *»Obdelani« Tito neznanega kiparja, Maribor, foto I. Smiljanić *Stane Žagar, Kranj, foto M. Hladnik *Slavko Šlander, Celje, foto U. Ferlež *Franc Rozman – Stane, Celje, foto U. Ferlež *Jože Menih – Rajko Knap, Celje, foto U. Ferlež *Andrej Žvan – Boris, Bohinjska Bela, foto M. Hladnik *Pohorski partizani, Slovenska Bistrica, foto Slovenska vojska *Tone Svetina: skulptura na Rudnem Polju, foto M. Hladnik ===Spopad na Lipniški planini=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (33) oktober Do spopada na Lipniški planini med Nemci in Selško četo je prišlo 9. septembra 1942. V bitki in kmalu po njej je padlo 28 partizanov. Junija 1942 je Heinrich Himmler, državni vodja SS in načelnik nemške policije, ukazal operacijo Enzian za uničenje odporniškega gibanja na Gorenjskem. 10. avgusta so začeli z ofenzivo proti nekaj sto partizanom. Najpomembnejša med nemškimi enotami je bila motorizirani 18. policijski polk gorskih lovcev z okoli 3500 možmi, izurjenimi za boj na Kavkazu, opremljen s topovi in lahkimi oklepniki. Selška četa je konec avgusta in v začetku septembra delovala v Železnikih, Podnartu, Kropi, Lipnici in Podlonku. V Soteski v Bohinju so požgali žago in deske za Nemčijo. 9. septembra 1942 zjutraj je okrog 60 borcev Selške čete 2. grupe odredov in štaba 1. grupe odredov pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča, ki je bil po vojni razglašen za narodnega heroja, zapustilo taborišče na Pašnem vrhu pod Ratitovcem in se pred močnimi nemškimi enotami, ki so se v drugem valu ofenzive približevale po Selški dolini, umaknilo v gozdove Jelovice. Vodil jih je Mirko Ambrožič, čelno patruljo spredaj pa komandir čete Polde Ravnihar. Na sredini kolone sta bila komandant štaba Jože Gregorčič – Gorenjc in politični komisar Lojze Kebe – Štefan, ki sta bila med organizatorji boja proti okupatorju; Gregorčič je bil španski borec in je poveljeval v dražgoški bitki. Ob desetih so se približali Lipniški planini, kjer jih je v gozdu čakala močna nemška zaseda. Nemci so z brzostrelkami napadli zadnje partizane v koloni. Partizani so bežali proti Kravjemu potoku, v globeli so se zaradi hudega ognja obrnili in se prebijali proti Lipniški planini. Redek smrekov gozd jim ni nudil zavetja. Komandant Gregorčič je bil ranjen v stegno, mitraljezec Tone Benedičič, komandir Polde in sedemnajstletni kurir Janez Lušina – Mali iz Dražgoš so ga skrili v odvodni jarek in pokrili z dračjem in praprotjo. Nekaj partizanov se je združilo na kamnitem griču nad planino in sledilo Lušini, ki je kot pastir poznal Jelovico, v Dražgoško goro. Najmlajša med padlimi sta bila 17-letnika šiviljska pomočnica iz Krope Frančiška Pogačnik in kranjski gimnazijec Stanislav Pesjak; Stanislav je padel po treh dneh, ko je šel s soborci iskat Gregorčiča. Študenta Sava Osredkar in Mirko Šušteršič sta umrla pri Mošenjski planini; našli so ju po mesecu dni in ju tam začasno pokopali. Padel je tudi Savov brat dvojček Radko; njun tretji brat Milan je v Ljubljani vodil ilegalni radio Kričač. Janez Branc – Gošar s Hrušice se je pred smrtjo na Lipniški planini izognil streljanju talcev na Hrušici, graver Karel Perdih – Žar pa se je mesec prej z vratolomnim skokom v prepad rešil z morišča talcev v Mostah pri Žirovnici. Med padlimi je bil mizarski pomočnik Peter Pogačnik – Skala iz Zaloš. Padla sta še dva njegova brata: Jože kot talec v Poljanski dolini, Janez pa na planini Golobar. Bratoma Janku in Leopoldu Ravniharju s Križne Gore so svojci v bližini postavili posebno ploščo; v partizanih sta padla še dva brata Ravnihar. Najstarejša med padlimi je bila 53-letna vdova Frančiška Staroverski – Špela iz Krope, ki je bila v četi s sinovi Tonetom, Valentinom, Francem, starimi od 16 do 18 let, in 14-letno hčerko Francko. Hčer Francko so ujeli in zaprli v Begunjah, a jo zaradi mladosti kmalu izpustili. Spet je šla med partizane, spet so jo ujeli in odpeljali v Begunje, od koder je pobegnila in šla tretjič k partizanom. Valentina so januarja 1944 ustrelili orožniki v Kamni Gorici. Marta Tavčar – Rija iz Most pri Žirovnici je bila Gregorčičevo dekle, v partizanih je bila en mesec, doma pri starših je pustila leto starega sina Bena. Starše so Nemci izselili, Bena pa dali v program Lebensborn, da bi ga vzgojili v Nemca. Umrla je, ko se je ranjena vračala h Gregorčiču, da bi mu pomagala. 18 partizanov se je rešilo, 12 so jih ujeli in deset deportirali v koncentracijska taborišča, dva pa prisilno vpoklicali v nemško vojsko. Ujeti partizani so morali z Nemci iskati ranjence. Mrtve so znosili na planino, jim umili obraze in jih fotografirali. Gestapo je na velikih letakih objavil, da je bil banditski glavar Gorenjske Jože Gregorčič ustreljen. Pozneje so ujeti pričali, da se je najbrž ustrelil sam. Mrtve so več dni pustili ležati na soncu, šele potem so jih vaščani smeli pokopati. Posmrtne ostanke padlih na Mošenjski in Lipniški planini ter na drugih krajih po Jelovici so septembra 1949 odkopali, prepeljali v Radovljico in jih s soglasjem svojcev pokopali v skupni grob med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor; med njimi tudi neidentificirana trupla. V grobišču je tudi tretji brat Osredkarjevih, Jože oz. Ive – Stipe (1915), ki je padel avgusta 1942 pod Blegošem. V grobnico sredi grajskega parka, ob spomenik, ki ga je oblikoval arhitekt Edo Ravnikar, so jih položili leta 1960. Viri * [[:w:Spopad na Lipniški planini|Spopad na Lipniški planini]]. Wikipedija. * [[:w:Jože Gregorčič|Jože Gregorčič]]. Wikipedija * Spomenik na Lipniški planini. Geopedija. * Ciril Zupanc: Partizanske enote in borbe v Selški dolini 1941–1943. ''Loški razgledi'' 22/1 (1975). * Janez Lušina – Mali: Težki dnevi borcev Selške čete. ''Loški razgledi'' 11/1 (1964). {| |[[File:Na Jelovici zajeti, mučeni in pobiti partizani (1).jpg|thumb|Mrtvi partizan na Lipniški planini]] |[[File:Partizanski spomenik na Lipniški planini 01.jpg|thumb|Spomenik na Lipniški planini]] |[[File:Partizanski spomenik na Lipniški planini 03.jpg|thumb|Spomenik na Lipniški planini]] |} '''Miran Hladnik''' ===Spopad na Mošenjski planini=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (32) september {| |[[File:Partizanski spomenik na Mošenjski planini.jpg|thumb|Spomenik na Mošenjski planini]] |[[File:Mošenjska planina, 1946, grob 14 partizanov.jpg|thumb|Grob partizanov na Mošenjski planini leta 1946]] |} Na gorenjski planoti Jelovici, ki se razprostira v trikotniku med Savo Bohinjko in Savo pod Radovljico, je raztresenih blizu 50 partizanskih obeležij, več skupaj jih je v Dražgošah in okrog Vodiške planine. Lepo je vedeti, da nobeno ni bilo uničeno. Med jeloviške spomenike bi lahko prišteli še grobnico v Grajskem parku v Radovljici, kamor so po vojni prekopali partizane Cankarjevega bataljona in iz drugih enot, padle na Jelovici. O partizanščini na Jelovici govori vrsta knjig in člankov, npr. ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka'' Ivana Jana; drugi pisci so Ivan Križnar, Marijan Masterl, Franc Konobelj, Bogdan Osolnik idr. Med jeloviškimi obeležji imata posebno mesto spomenika na Mošenjski in na Lipniški planini, ki spominjata na dve bitki Cankarjevega bataljona leta 1942, ki sta se končali s številnimi partizanskimi žrtvami. Revizionistični "domoljubni" zgodovinarji žrtve spopada na Mošenjski planini 13. januarja prištevajo kar k dražgoški bitki nekaj dni prej, da bi izenačili padle na slovenski in na nemški strani in tako zmanjšali njen pomen ter jo prikazali kot partizanski poraz. Po bitki v Dražgošah sta se 12. januarja 1942 dva voda Cankarjevega bataljona, Bičkov in Pečnikov, skupaj okoli 40 borcev, z ženskami in otroki 60 ljudi, umaknila v kočo na Mošenjski planini na Jelovici. Izbira zatočišča strateško ni bila najboljša, saj je koča stala na čistini sredi gozda. Po izdajstvu jih je naslednjega dne, 13. januarja popoldne, napadlo 50 policistov nemškega smučarskega oddelka. Že prve krogle so prebile lesene stene, kdor je poskusil zbežati, je bil ubit. Ranjenci v kleti koče so zmrzovali, saj je bila temperatura −32°C, zaradi mraza je odpovedalo tudi orožje. Štirje težko ranjeni so prosili tovariše za milostni strel. Henrik Biček, ki je v Dražgošah s skale nad vasjo, ki se danes imenuje po njem, z mitraljezom kosil med napadalci, je bil dvakrat ranjen. Prvič je dobil dva strela v nogo, ko se je skušal prebiti, drugič mu je krogla presekala lobanjo. Ranjenega Henrika, ki je bil še komaj pri zavesti, je pred prebojem iz koče ustrelil njegov brat Franc in tako izpolnil njegovo željo, da nihče od njiju ne bo padel Nemcem živ v roke. Bička sta bila iz primorske družine, ki je pred Italijani pobegnila v Jugoslavijo, Henrik je bil pred vojno nogometaš, Franc pa je bil komandant v več partizanskih enotah in nazadnje tankist. Obstreljevanje je trajalo 13 ur, umrlo je dvanajst partizanov. Najmlajši med padlimi je bil 18-letni čevljarski pomočnik Stanislav Oman iz Hotovlje, najstarejši pa 53-letni kranjski mizar Ivan Kovačič, tako kot številni drugi borci v enoti primorski begunec; njegov sin Janez je padel dva dni prej v Dražgošah. Preživelim je uspelo pobegniti po rovu, ki so ga izkopali skozi dva metra visok sneg do gozda. Prvi preboj, ki ga je vodil Alojz Pečnik, ni uspel, drugi pod poveljstvom Franca Bička v drugo smer med drugo in četrto uro zjutraj pa je bil uspešen. S seboj so vzeli štiri ranjence. Sovražnik, ki ni imel nobene žrtve, je kočo skupaj z mrtvimi zažgal. Po bitki so se borci 2. čete vrnili na planino Kališnik, kjer se je Cankarjev bataljon preoblikoval v manjše partizanske enote. Izdajalca gozdarja Košmrlja so partizani spomladi likvidirali. Napis na spomeniku: <poem> ŠE MRTVI SO JIM BILI V NAPOTO VRGLI SO JIH V GOREČO KOČO 11 BORCEV JE KAKOR ŽRTVENI DAR ZGORELO ZA NAŠO PROSTOST. </poem> '''Miran Hladnik''' *[[:w:Spopad na Mošenjski planini|Spopad na Mošenjski planini]]. Wikipedija. *[[:w:Franc Biček|Franc Biček]]. Wikipedija. ===Anton Rogina – Jager=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (31) avgust V vaški gostilni smo imeli gosta, ki je kelnarici v šali pravil: »Ko spijem, zapiš, ko rabiš, pa zbriš.« Ta dvojna morala je vedno živa, še posebej pri RKC, kadar gre za ponarejanje in brisanje zgodovine. K pisanju te pripovedi me je vzpodbudila oddaja Pričevalci, kjer Vida Dular (»gorska Vida«) govori o svojem očetu domobranskem častniku. Ko se je takoj po koncu vojne vrnil domov v Pameče, so ga »sneli« partizani (verjetno Vojska državne varnosti) in odpeljali v neznano. Gospo Vido sem spoznal pred leti, ko sem iskal sled za izginulim nagrobnikom Franja Dularja, prvoborca iz Mislinjske doline. Potrkal sem pri njej doma, nad pameškim pokopališčem. Prostodušno je priznala, da sva vsak na svojem bregu, o partizanu Franju in o stricu duhovniku v Ribnici na Pohorju, ki je bil Franjev zaščitnik, pa niti besede. Sam sem moral ugotoviti, da so sorodniki nagrobnik, ki so ga Franju postavili soborci, preprosto odstranili in zamenjali z novim, a brez Franjevega imena na njem. O tem sem obvestil KO ZB Dravograd in upam, da je ploščica s Franjevim imenom že na pokopališkem zidu. Podobno oteženo je bilo iskanje spominskega kamna organizatorja upora proti okupatorju pod domačijo Močivnik nad slovenjegraškim Podgorjem Toneta Rogine – Jagra. Dobil sem občutek, da je to tabu tema, v katero ne gre drezati. Jagrov spomenik iz granita je sestavni del Spominskega parka Razbor. Stoji v bližini kmetije Vinka Lenarta (p. d. pri Močivniku), kjer je 13. aprila 1945 padel. Anton Rogina – Jager, pred vojno gostilničar, je bil član okrožnega odbora OF Dravograd. Deloval je v obveščevalnem centru, ki je bil nekaj časa v bunkerju pri Močivnikovi domačiji. Podgorje z okolico je bilo pomembno partizansko področje. Ob razsulu stare Jugoslavije je Tone Rogina iz Podgorja zbral precej orožja in streliva ter ga shranil. To orožje so leta 1941 aktivisti odnesli na Pohorje. Ohranjen je nemški dokument, ki pravi, da so partizani 1. oktobra 1941 pri Podgorju streljali na orožniško patruljo. V Novakovem gozdu je bila od septembra 1944 do aprila 1945 baza partizanskih obveščevalcev. To je bil nadzemni bunker v gozdnem jarku – opuščeni cesti. Nemci so bazo odkrili. Šef obveščevalne točke Tone Rogina – Jager je tedaj padel (okoliščine smrti niso čisto jasne), drugi partizani, ki so bili tedaj v bazi, pa so se rešili. Policisti so preiskali bunker, pobrali nekaj dokumentov, drugo pa požgali. O tem je pisala Urška Krivec – Vanda iz Sredem pri Podgorju, ki je bila obveščevalka za obveščevalni center E/E četrte operativne cone pod vodstvom Antona Rogine – Jagra. »Gorska Vida« se huduje nad občinarji, češ da ne nosijo vencev do križa na grobišču v Žančanih (Raduše), kjer naj bi bili ostanki bežečih kvizlingov. Menim, da bi bilo priznanje tega grobišča za spomenik državnega pomena velika napaka. V njem leži množica krvavorokih izmečkov z vseh koncev Balkana. Naj jih objokuje, kdor hoče, mi jih ne smemo enačiti z ostalimi obeležji naše zgodovine. Tako kot se partizanska obeležja počasi in po tihem selijo s terena v muzejske depoje in se v muzejih ukinja obdobje druge svetovne vojne, izginja tudi socializem, za katerega so se borili naši starši, pa tudi mi. Pravega komunizma nikoli nismo poznali, fašizem in nacizem pa se veselo, skozi prednja in zadnja vrata, vračata nazaj v našo evropsko kulturo. '''Stane Gradišnik''' '''Viri''' *Jože Potočnik: ''Spomeniki in znamenja NOB v občini Slovenj Gradec'' (1985), 38. *Milan Ževart: ''Po sledovih narodnoosvobodilne vojne v mariborskem okraju'' (1962), 220–221. *Marjan Linasi: ''Mežiška dolina in območje Dravograda v viharnih letih 1941-1945'' (2019), 428. '''Slike''' *Propadajoči Jagrov spominski kamen pri Podgorju. Foto: Miran Kačič. *Jagrov prekop na pokopališče v Podgorju je takoj po osvoboditvi opravil divizijski verski referent, duhovnik Jože Lampret. Foto Terezija Rogina. ===Priznanja popisovalcem partizanskih spomenikov na Geopedijo=== [[File:Piknik popisovalcev slovenskih partizanskih spomenikov na Geopedijo.jpg|thumb|Piknik popisovalcev slovenskih partizanskih spomenikov na Geopedijo]] Aprila 2024 je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman podpisal 49 posebnih priznanj »za delo pri projektu Partizanski spomeniki na Geopediji in za ohranjanje spominskih obeležij« najbolj zavzetim med prostovoljnimi popisovalci, tajnica Tina Masnec pa jih je razposlala področnim organizacijam, da jih ob primernem trenutku podelijo svojim članom. Sodelavci, ki niso člani ZB, so lepo oblikovana priznanja dobili po pošti, nagrajenci iz »trdega jedra« popisovalcev pa smo si jih vzajemno izročili kar na spomeničarskem pikniku na Srednji Dobravi pri Kropi. Priznanja so bila podeljena v času, ko je zbirka partizanskih spomenikov na Geopediji po enajstih letih dela presegla število 8000. Spodbujajo nas, da kartiramo še preostale spomenike, zlasti družinske nagrobnike na pokopališčih in obeležja Slovencem v tujini. Dela nam ne bo zmanjkalo: zapise v zbirki slogovno in jezikovno čistimo, dopolnjujemo z literaturo, raziskujemo usode mrtvih, vnašamo spomenike v enciklopedične opise krajev in osebnosti, vedno bolj se povezujemo tudi mednarodno. ===Po Slovenskih goricah=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (30) julij {| |[[File:Spomenik Lauferjevim v Spodnjem Dupleku, ki so jih Nemci postrelili aprila 1945.jpg|thumb|450 px|Spomenik Kukovičevim v Spodnjem Dupleku]] |[[File:Dve kolesarski turi po Slovenskih goricah.jpg|thumb|400 px|Zemljevid dveh kolesarskih poti od spomenika do spomenika v Slovenskih goricah]] |} Popisovalce partizanskih spomenikov bodejo v oči modre zvezdice na zemljevidu, ki označujejo obeležja, vnesena po literaturi, ki jih ni obiskal še nihče iz ekipe in zato manjkajo njihove fotografije, besedilo, opis ali vse skupaj, lahko pa spomenika celo ni več tam. Svoje izlete zato načrtujemo na področja takih »modrih spomeniških lis«. V tem trenutku sta med 8364 doslej evidentiranimi obeležji 502 neobiskana (6 %), zlasti v zaledju Trsta in Gorice, pod Novim mestom, na severu avstrijske Koroške, na vzhodnem robu Pohorja in v Slovenskih goricah. Iz teh krajev nimamo popisovalcev, zato moramo tja drugi. Z ženo sva se tokrat odpravila na Dravsko polje in v Slovenske gorice. Vzelo nama je dva dni, prekolesarila sva skupaj 90 kilometrov (ja, z električnim biciklom gre res lažje), prestopila sva meje devetih občin (Miklavž na Dravskem polju, Starše, Duplek, Ptuj, Destrnik, Trnovska vas, Dornava, Juršinci, Sveti Andraž v Slovenskih goricah), prespala sva v obcestni gostilni Čelan v Slovenji vasi. Lepo vreme, lepi kraji, prijazni ljudje. Med vasmi so nove kolesarske poti, pokrajina je posejana s sveže zgrajenimi modernimi hišami, na terasah so sedežne garniture iz ratana, vrtove prečesavajo robotske kosilnice, le še sem in tja je mogoče najti kako staro leseno stavbo, ometano z mešanico ilovice in slame. Povsod informacijske table in smerokazi, dežela je pripravljena na prihod turistov. Tod prebivajo veseli in družabni ljudje, ki z bolj ali manj domiselno okrašenimi mlaji pred domovi praznujejo svoje okrogle obletnice. Na poti sva naletela na abrahamsko žurko, na poroko in na sveto obhajilo, druženje se je dogajalo v kulturnih in gasilskih domovih, gostilnah in cerkvah. Zdi se, da tukajšnjo skupnost najbolj povezuje in obvladuje prav cerkev. Ker je bilo toplo, so se gospodinje ali obiskovalke po farovškem vrtu v Zgornji Koreni sprehajale kar v kopalkah. Pot sem okvirno začrtal že doma, na terenu pa se človek orientira z mobijem. Geopedija, kjer so vrisani spomeniki, je na telefonu nerodna, pomagati si je treba še z drugimi aplikacijami, najbolj sem navajen na Alpine Quest in na Locus Maps, tudi zemljevid na papirju pride v poštev. Za vsak slučaj sva slikala tudi spomenike, ki so na zemljevidu označeni z rdečo zvezdico in so torej že popisani, saj dodatna boljša fotografija ne škoduje, pa še spremembe dokumentiraš tako, ki so se zgodile od zadnjega obiska. Spomeniki sploh niso pri miru, z njimi se ves čas nekaj dogaja: obnavljajo jih in prestavljajo, včasih pa katerega tudi zmanjka. Ob prenovi jih snamejo s pročelij, vrnitev na fasado po končanih delih pa ni samoumevna; poizvedeti bo npr. treba, kakšna bo usoda plošče sedmim padlim, ki je bila do trenutne prenove na fasadi osnovne šole v Spodnjem Dupleku. V splošnem so spomeniki tu lepo vzdrževani, tako kot drugod po Sloveniji. Za razliko od drugih koncev Slovenije na pokopališčih redko najdeš družinski nagrobnik, na katerem bi pisalo, da je nekdo padel v partizanih ali umrl v taborišču, je pa več imen padlih mobilizirancev v nemško vojsko; na celotnem slovenskem ozemlju je bilo takih več kot 10.000. V Trnovski vasi so zapisali, da so padli v »nemški armadi«, kot da bi se to slišalo bolj ugledno. V gozdu vzhodno od Miklavža sva pordečila štiri obeležja: dve zemljanki in dva spomenika, en pomotoma podvojeni vpis pa je šel v smeti. Obeležja so bila k sreči ob sprehajalnih poteh in sva jih hitro našla, sicer zna biti iskanje spomenikov v gozdu zamudno. Spomenik trem pobitim z Lauferjeve kmetije v Spodnjem Dupleku sem neuspešno iskal že pred leti. Pod do njega je zapirala ograja okrog neobljudene hiše in pes, ki je grdo lajal. Zdaj sva pristopila s spodnje strani. Po državnem registru kulturne dediščine bi moral stati ob potoku južno od gozdne ceste. Ker je smerokaz na bukvi usmerjal v nasprotno stran, sva se odločila pri bližnji hiši povprašati, kam je treba. Gospa ni vedela nič o kakem spomeniku. Štiriletnega vnuka je vprašala, če on kaj ve o njem, medtem ko je stari ata v bližini gledal v tla in molčal. Situacija naju je spomnila na Tuhinjsko dolino, kjer se je gospodar ob podobnem poizvedovanju sprenevedavo čudil in odkimaval z glavo, dokler ni njegov sin vzkliknil: »Ata, saj to je spomenik na koncu naše njive.« Na hitro sva se poslovila z obljubo, da jim bova midva povedala za spomenik za njihovo ograjo, ko ga najdeva. Puščica je kazala v pravo smer. Po 50 metrih je potka pripeljala do obeležja s pretresljivo zgodbo iz zadnjih dni vojne leta 1945 v preprostem jeziku: »Tukaj smo Žalostno smrt mi storili. / Nemški gestapovci so nas ustrelili / Bili smo dobri in zvesti / slovenci ta le naš greh je / bil strašen pret Nemci.« Kako bedno: mož je ovadil nacistom svojce zaradi pomoči partizanom! Ti so mučili in ustrelili mamo Antonijo Laufer, hčerko Roziko Laufer, poročeno Kukovič, ter petnajstletnega fanta Franca Klinarja, ki so ga Lauferjevi sprejeli pod streho. Oznaka spomenika na državnem zemljevidu se je izkazala napačna. Napake (ki jih ni malo) sem sporočal Ministrstvu za kulturo, kjer se Register nahaja, ker pa popravkov niso vnašali, sem s tem prenehal. Jim pač ni bilo mar. V zbirki kulturne dediščine imajo le 2700 partizanskih spomenikov od več kot 8000, pa še ti so jim odveč, v kulturni dediščini cenijo samo kapelice in kozolce. K sreči je odslej lokacija spomenika v Spodnjem Dupleku natančno zabeležena na Geopediji, s koordinatami, parcelno številko, opisom poti in s tole popisovalsko izkušnjo. V načrtu je že novo spomeniško kolesarjenje. Če naju ne prehiti kdo od zavzetih tovarišev. '''Miran Hladnik''' ===Spotikavci=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (29) junij [[File:Stolperstein Via Matija Gubec 10 (Doberdò del Lago).jpg|thumb|left|Spotikavec na Ulici Matije Gubca v Doberdobu, Italija]] Pri partizanskih spomenikih nas običajno skrbi njihovo propadanje in vandaliziranje, manj pa se zavedamo, da se obeležja pojavljajo tudi na novo in da jih je v splošnem vedno več. K naraščanju antifašističnih obeležij po Evropi veliko prispeva projekt umetnika [[:w:de:Gunter Demnig|Gunterja Demniga]] iz Berlina, ki od leta 1992 v tlak pred hišami, od koder so ljudi, zlasti Žide, odpeljali v koncentracijska taborišča, vgrajuje spominske kocke velikosti 10 x 10 x 10 cm z medeninasto lično stranjo, kamor so vklesani podatki vsake posamezne žrtve. Poimenoval jih je ''Stolpersteine'', čemur v slovenščini ustreza izraz spotikavci oz. tlakovci spomina. Ker so poravnani z nivojem tlaka, se obnje fizično sicer ni mogoče spotakniti, spotakniti nas želijo le na naših vsakdanjih potih s spominom in opominom na grozote nacizma. Doslej jih je s sodelavci vgradil po 31 evropskih državah že 100.000, od tega na Slovenskem in v slovenščini v zamejskem prostoru okrog osemdeset. Prvi slovenski spotikavci so bili vgrajeni v Mariboru leta 2012, v Ljubljani leta 2018, obakrat ob podpori in prisotnosti predsednika republike, obstajajo tudi v Lendavi, Murski Soboti, Trstu, Gorici, Gradcu in Celovcu ter po krajih okrog teh mest. Na Slovenskem so evidentirali 558 žrtev holokavsta, to so bili domači Židje ali pa Židje, ki so k nam pribežali med vojno v upanju, da bodo tu ušli preganjalcem. Pa niso. Večinoma so jih polovili in pomorili v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, med njimi 69 otrok. Ni mogoče razumeti, da izraelski sorodniki žrtev danes podobno morijo palestinske otroki v Gazi! Na Geopedijin zemljevid vpišemo spotikavce takoj, ko izvemo zanje. Prve sezname je posredoval Vuk Ćosić, sicer pa izvemo zanje iz nemške Wikipedije, kjer so izčrpno predstavljeni in poslikani. Stika z ljudmi, ki jih postavljajo, še nismo uspeli vzpostaviti. Njihove izkušnje bi lahko olajšale birokratske ovire, na katere naletimo pri umeščanju novih obeležij v prostor. Po velikosti na spotikavce spominjajo okrogli kovinski stebrički z ovalno prirezano napisno stranico na Poti spominov in tovarištva, ki pa večinoma niso neposredno povezani z NOB. Oboji so lep zgled za obeleževanje druge svetovne vojne tam, kjer za kak večji spomenik ni prostora, denarja ali interesa. V koncentracijskih in delovnih taboriščih ter v izgnanstvu je umrlo 11.000 Slovencev, ki so jih tja zaprli zato, ker so bili izobraženci, duhovniki, komunisti, homoseksualci, Cigani, partizani ali sorodniki in simpatizerji partizanov. Obeležje, podobno Demnigovim spotikavcem, bi zaslužil vsak od njih. Z Miro sva poslikala spotikavce v italijanskem Doberdobu, Mirnu, Poljanah, Palčišah ..., posvečene Jožefu Bonetiju, Mariu Pahorju, Brunu Šuligoju, Jožefu Ferfolji, Stanku Devetaku, očetu in sinu Rudolfu Lavrenčiču ... Prenekaterega v Furlaniji - Julijski krajini bo treba še obiskati in fotografirati. Na nekaterih zemljevidih na mobiju so že vrisani, kar močno poenostavi njihovo iskanje. Pred meseci smo imeli obisk iz ZDA. Ko je beseda nanesla na koncentracijska taborišča in sem povedal, da je bil v Dachauu moj stari oče, družina ženinega očeta pa je bila skupaj z drugimi vaščani med vojno v Nemčiji na prisilnem delu, so se sicer izobraženi obiskovalci začudili. Doslej so menili, da so bila nacistična koncentracijska taborišča samo za Jude. Tudi zaradi take nevednosti je treba po pločnikih nasejati še mnogo slovenskih spotikavcev. Preden nas ne prehiti naslednja vojna. {| | [[File:Stolperstein für Anton Terčon (Ceroglie dell`Ermadda-Cerovije).jpg|thumb|Anton Terčon, Cerovlje]] | [[File:Stolperstein für Jozef Ferfolja (Doberdo del Lago).jpg|thumb|Jožef Ferfolja, Doberdob]] | [[File:Stolpersteine- Spotikavci, Ljubljana, Slovenia.jpg|thumb|Ljubljanski spotikavci]] | [[File:Stolpersteine in Maribor (Maribor).jpg|thumb|Mariborski spotikavci]] |} *[[:w:Tlakovec spomina|Tlakovec spomina]]. Wikipedija. *[[:c:Category:Stolpersteine in Slovenia|Category:Stolpersteine in Slovenia]]. Wikimedia Commons. *[[:c:Category:Stolpersteine in the former province of Gorizia|Category:Stolpersteine in the former province of Gorizia]]. Wikimedia Commons. '''Miran Hladnik''' ===Tam je hišica, hiš'ca iz lesa, tam je tekla moja zibelka=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (28) maj Tokratna tema so spominske plošče na razpadajočih hišah treh pomembnih partizanov, Vere Šlander, Miška Kranjca in Borisa Kidriča. Partizani so predstavljeni z golimi enciklopedičnimi dejstvi, plošče na objektih, ki so zapisani propadu, pa s fotografijami brez komentarja: odgovornim v opomin, vsem drugim pa za spomin. '''Vera Šlander – Lojzka''' je bila leta 1838 sprejeta v okrajni komite SKOJ (zveze komunistične mladine Jugoslavije) Celje. Jeseni 1940 se je vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in bila sprejeta v KPS (Komunistično partijo Slovenije). Septembra 1941 je bila poslana na Štajersko, kjer je organizirala narodnoosvobodilni boj. Stalno zasledovana od okupatorja je v Mariboru vztrajala do januarja 1942, nato pa je delala pri pokrajinskem komiteju KPS za severno Slovenijo, v zasavskih rudarskih revirjih, Savinjski dolini in na Moravškem, ter v partizanskih enotah 2. grupe odredov, oziroma v 4. operativni coni. Leta 1943 je vzpostavila trdne temelje za razmah štajerske mladinske organizacije. Padla je sredi priprav za ustanovitev pokrajinskega poverjeništva SKOJ za Štajersko ob preboju sovražnikovega obroča pod Tolstim vrhom na Dobroveljski planoti. Pokopana je v grobnici borcev v Celju. {| |Spominska plošča na rojstni hiši Vere Šlander |[[File:Vera Šlander.jpg|thumb|200 px|Vera Šlander, Wikimedia Commons]] |Rojstna hiša Vere Šlander, Latkova vas 163 |} '''Miško Kranjec''' se je po maturi leta 1930 odločil za študij slavistike, a ga je leta 1934 opustil, ker se je posvetil pisateljevanju in novinarstvu. Jeseni 1938 je uspešno kandidiral za poslanca na listi združene opozicije. Zanj so agitirali člani in simpatizerji komunistične partije, nekateri izobraženci in levo usmerjeni študentje. Bil je med organizatorji odpora proti okupatorju in član okrožnega narodnoosvobodilnega odbora za Prekmurje. Ko ni več mogel ilegalno delovati, je oktobra 1944 odšel v partizane v Savinjsko dolino, od tam pa na osvobojeno ozemlje v Belo krajino. Po vojni je bil trikrat izvoljen za predsednika Društva slovenskih pisateljev, od leta 1945 je bil direktor Cankarjeve založbe ter Slovenskega knjižnega zavoda in od leta 1953 član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je edini slovenski umetnik, ki je za svoje delo prejel kar tri Prešernove nagrade. {| |Izginula plošča na Kranjčevi zidanici v Lendavskih Goricah |[[File:Miško Kranjec (2).jpg|thumb|200 px|Miško Kranjec, Wikimedia Commons]] |Propadajoča Kranjčeva zidanica v Lendavskih Goricah |} '''Boris Kidrič''' je bil med ustanovitelji Osvobodilne fronte slovenskega ljudstva aprila 1941 in njen vodja, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 pa eden glavnih organizatorjev slovenskih partizanov in slovenskega upora proti okupaciji nacistične Nemčije in fašistične Italije. Po drugi svetovni vojni je bil skupaj z Edvardom Kardeljem vodilni slovenski politik v komunistični Jugoslaviji. Ponašal se je z nazivom narodnega heroja in s članstvom v SAZU. {| |Spominska plošča na hiši družine Kidrič pri Rogaški Slatini |[[Slika:Boris Kidrič (2).jpg|thumb|200 px|Boris Kidrič, Wikimedia Commons]] |Hiša Kidričevih, Knežec 2, Rogaška Slatina |} '''Stane Gradišnik in Tone Gržina''' ===Spomini na komandanta Efenko=== GEOPEDIJA partizanski spomeniki (27) april [[File:Ivan Kovačič.jpg|thumb|left|Ivan Kovačič – Efenka]] Ivan Kovačič – Efenka iz Podboršta pri Mirni peči je leta 1942 zbral četo soborcev in postal njen komandir. Partizansko ime Efenka je dobil po pištoli FN, s katero je bil oborožen. Fantje so bili nadvse bojeviti, zato so se kmalu vključili v 1. slovenski proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča. Kar štirje od njih so bili pozneje razglašeni za narodne heroje: Kovačič, Jože Boldan – Silni, Martin Kotar – Pilat in Ivan Hrovat. Efenka je postal komandant Tomšičeve brigade in jo je pripravljal za pohod 14. divizije na Štajersko. Predlagal je, da bi se enote posamično prebijale na Pohorje, vendar je komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja njegov predlog zavrnil. Tretji bataljon Tomšičeve brigade je 18. februarja 1944 proti jutru prebil nemški obroč v Spodnjem Doliču. S tem je bila vrzel v nemški zaporni črti za prehod 14. divizije na Pohorje izbojevana in zavarovana. Danilo se je že, toda glavnine ni bilo za štirimi bataljoni, ki so izvršili preboj, od nikoder. Zaskrbljeni komandant Efenka je podporočnika Lovrenčiča poslal nazaj z naročilom, naj se Štirinajsta z ranjenci podviza. Isto je storil tudi politkomisar Šercerjeve Miha Butara – Aleks, ki je poslal h glavnini kurirja Zabukovca. Namesto divizijske kolone je do majorja Efenke prisopihal divizijski kurir in izdavil: »Rudi (Avbelj) je naročil, da morate priti vsi nazaj.« Obraz komandanta Tomšičeve brigade Efenke se je zresnil, nato je iz njegovih ust prišla odločitev: »Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija lahko prebila …« A 14. divizija se je že obrnila proti Graški Gori. Ob sedmih in trideset minut je Efenka lahko odpoklical zasede in ukazal pohod proti Pohorju. Odločitev, da štirje bataljoni odhite 21. februarja čez Mislinjsko dolino proti Graški gori in se tam vključijo v matične brigade, je bila soglasna, a žal prepozna. Podpolkovnik Ivan Kovačič – Efenka je bil 5. februarja 1945 imenovan za komandanta 14. divizije. Zavračal je vsako misel za premestitev divizije na Dolenjsko. Poznal je izkušnje Šlandrove in Zidanškove brigade, ki sta jeseni 1944 odšli na Dolenjsko, vsaka s po petimi bataljoni, vrnili pa sta se po boju z domobranci decembra malodušni, vsaka s komaj za bataljon moštva. S tem je nastala ogromna škoda na Štajerskem, saj bi se tu lahko oblikoval tretji korpus slovenske vojske in bi lahko odigral odločilno vlogo ob koncu vojne na Koroškem. Efenka je med potjo na Koroško izbojeval hude boje na Poljani, na Boroveljskem mostu in drugje, preden je lahko na Gosposvetskem polju ob knežjem kamnu postavil častno stražo borcev Štirinajste divizije. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan 27. julija 1953. Nekaj časa je še ostal v Jugoslovanski armadi, nato pa se je s činom polkovnika upokojil. Za dom si je izbral Celje. Umrl je 14. novembra 1963, star komaj 42 let. Pokopali so ga v grobnico narodnih herojev na Šlandrovem trgu (danes Gledališki trg). Pozneje ga je družina prenesla v družinski grob. Četrta osnovna šola v Celju je vse do osamosvojitve ponosno nosila ime narodnega heroja Efenke. Njegov doprsni kip pred šolo je do leta 2012 pričeval o izročilu junakov NOB, ki so ga desni »osamosvojitelji« prodali za navidezno samostojnost republike Slovenije. Posebej radi so se spravljali na narodne heroje, slovenske ljudske junake. Efenkovo ime so odstranili iz imen šol v Celju in v Mirni Peči, odstranili so njegovo [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6562_x1679318.3084221336_y5757614.212739523_s15_b362 spominsko ploščo v Mirni Peči] in [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:1208_x1698607.0349531856_y5819089.196814874_s15_b362 kip v Celju]. Spomin nanj in na prihod Štirinajste divizije v deželo Štajersko pa bosta še naprej ohranjali zvezdici na mestu odstranjenih partizanskih obeležij na Geopedijinem zemljevidu. '''Slike''' *Kip narodnega heroja Ivana Kovačiča – Efenke v Celju, preden so ga leta 2012 ukradli. Arhiv ZB Celje '''Viri''' *Ivan Kovačič – Efenka. ''Enciklopedija Slovenije'' *Franjo Marošek, ''Po Čerenu v XIV. divizijo ''(2015) *Franci Strle, ''Tomšičeva brigada 1, 4'' (1980, 1995) *[[:w:Ivan Kovačič – Efenka|Ivan Kovačič – Efenka]]. Wikipedija '''Stane Gradišnik''' ===Štirinajsta na Paškem Kozjaku=== GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (25), SB marec 2024 [[File:Jože Boldan Silni.jpg|thumb|left|Jože Boldan – Silni. Wikimedia Commons]] Po vstopu v [[:w:1. slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada »Tone Tomšič«|Prvo slovensko narodnoosvobodilno brigado]] oziroma proletarski udarni bataljon Toneta Tomšiča junija leta 1942 se je poročnik Jože Boldan – Silni hrabro boril proti okupatorju in izdajalskim odpadnikom. Že pred tem se je okrog Ambrusa pretepal z belogardisti, ki sta jih vzpodbujala ljubljanska škofija in rimski Duce. Vztrajni »belčki« so že drugič prisegli zvestobo, tokrat velikemu vodji 3. rajha v Berlinu. Sledile so Grčarice, kjer je tekla »modra« plavogardistična kri pripadnikov begunske kraljeve krone, sijoče nekje na zahodu. Povsod po Ljubljanski pokrajini se je Tomšičeva brigada tolkla z domobranci, vse do odhoda na Štajersko v okviru [[:w:14. (slovenska) divizija (NOVJ)|14. divizije]] 6. januarja 1944. Na Kozjanskem je divizija najprej naletela na Nemce, poleg njih pa še na oborožene Kočevarje in vermane, ki so tudi na Štajerskem zvesto služili rabljem, ki so se spravili nad slovensko ljudstvo. Vermani so bili pripadniki Wehrmannschafta, oboroženih enot, ki so na Spodnjem Štajerskem delovali v okviru Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund). V Zagorskih Selih je poročnik Silni prevzel nujno pismo za divizijskega komandanta [[:w:Jože Klanjšek|Jožeta Klanjška – Vasjo]]. Spravil ga je na varno v naprsni žep in s konjem zdirjal do štaba. Rujno zagorsko vino je bilo krivo, da je pismo pozabil oddati. Vrnil se je v štab in prostodušno priznal svojo napako. Prepozno. V štabu 3. grupe odredov je veljalo pravilo, da je treba pijanega partizana takoj aretirati in ustreliti. Poveljniki Efenka, Ris, Miha in Janošik so se ukazu uprli kot en mož, pokorili so se le ukazu za razrešitev vseh Boldanovih funkcij. Po neuspelem preboju na Pohorje februarja 1944 se je del 14. divizije z ranjenci vrnil na Basališče na Paškem Kozjaku. Silni je stopil na štor, da bi bolje videl po okolici. Nenadoma so začele tleskati dumdumke Maunzovih planinskih lovcev (Gebirgsjäger-Bataillon Maunz); Kramaričeva skupina s Silnim na čelu jih je zapodila po grebenu navzdol proti Sv. Joštu. Poročnik Jože Boldan – Silni, ki je bil od prehoda čez Sotlo do Basališča navaden borec, je postal junak dneva. Komandant divizije Jože Klanjšek – Vasja je stopil k političnemu komisarju Tomšičeve brigade Vladu Mišici – Mihu in mu rekel: »Vzemi Silnega v brigadni štab, da ne bo visel v bataljonu!« S tem je Silnemu tudi uradno priznal prejšnji ugled. Poleg več odlikovanj je Jože Boldan – Silni po vojni prejel tudi red narodnega heroja. Njegov kip stoji ob sedmih drugih v parku narodnih herojev v Kočevju. Včasih se vprašam, ali se zgodovina res ponavlja? Da. Ponavljajo jo tisti, ki prehitro pozabijo katero od njenih prejšnjih lekcij. Rezultati takih pozabljanj so izbruhi nacizma v Ukrajini in genocidne politike Izraela v Palestini, ki bi ji ploskal sam veliki vodja Hitler, predvsem pa podpora, ki jo tem nevarnim vojaškim igram lahkomiselno izkazujeta EU in NATO. '''Stane Gradišnik''' '''Literatura''' * Franci Strle: ''Tomšičeva brigada, 1–4'' (1980–1995). * [[:w:Jože Boldan|Jože Boldan]]. Wikipedija. '''Slike''' *Kip Jožeta Boldana v aleji herojev v Kočevju (kipar Stane Jarm). ZB NOB Kočevje *Nagrobnik Jožeta Boldana v Kočevju. Foto D. Divjak *Spomenik borcem 14. in 17. divizije NOV Jugoslavije na Kozjaku pri Mislinji. Foto J. Vrabič *Spomenik preboju štirih bataljonov 14. divizije v Spodnjem Doliču. Foto J. Vrabič ===Janko Premrl &ndash; Vojko skozi spomenike === ''GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (24), SB februar 2024'' [[File:Janko Premrl-Vojko.jpg|thumb|left|Janko Premrl &ndash; Vojko]] Narodni heroj [[:w:Janko Premrl|Janko Premrl – Vojko]] je bil iz Šembida, sedanjega Podnanosa. Na rojstni hiši je plošča, ki so mu jo postavili krajani v spomin. Rojen v narodnozavedni slovenski družini v Italiji je s ponosom branil svoje korenine, razpečeval slovenske knjige in zagovarjal upor proti fašizmu. Vpoklican je bil v italijansko vojsko kot Giovanni Premoli, med dopustom januarja 1942 pa je dezertiral in odšel med partizane. Postal je Vojko, borec Primorske čete. Nekaj mesecev kasneje so italijanske sile s 700 vojaki napadle 50 partizanov Pivške in Vipavske čete (v slednji je bil tudi Vojko) na Nanosu. Tam sta danes spomenika Vojku in temu boju. Drugi spomenik označuje lokacijo, kjer je njegov vod na cesti od Podnanosa na Nanos razstrelil tovornjak s šestimi italijanskimi vojaki. V povračilo so Italijani požgali vas Podgrič in vas Lozice. Vojko je najbrž zaradi požiganja vasi spremenil taktiko boja, saj so kasnejše akcije povzročale manjše število žrtev na sovražnikovi strani. Konec septembra 1942 so borci postavili mobilno bazo na Brinovem griču. Tam so danes spominska plošča, maketa in repliki kolibe ter zemljanke. Poznane so legende, kako je Vojkova četa presenetila italijanske vojake, jim pobrala vse, kar so sami potrebovali, in jih v spodnjicah pognala nazaj v njihove postojanke (v Trnovskem gozdu, blizu Črnega Vrha nad Idrijo in blizu Idrije). Zadnja Vojkova akcija je bila na poti iz Idrijske Bele proti Podroteji, kjer so postavili zasedo konvoju italijanskih gozdnih miličnikov. V boju je bil smrtno ranjen, na tem mestu je spominska plošča. Soborci so ga odpeljali na varno najprej do Leskovčeve domačije, potem pa v bazni tabor, kjer je umrl. Da sovražnik ne bi dobil njegovega trupla in ga zlorabil v propagandne namene, so ga pokopali na skrivno mesto, kjer je sedaj spomenik. Po vojni so ga najprej prekopali na pokopališče v Podnanosu, čez tri leta pa v grobnico narodnih herojev v Ljubljani. Po njem je bilo poimenovanih precej ulic po Sloveniji (Ajdovščina, Celje, Cerkno, Divača, Idrija, Izola, Kanal, Lesce, Ljubljana, Lucija, Nova Gorica, Piran, Plave, Postojna, Sežana, Solkan, Tolmin, Velenje, Vipava), vsaj dve osnovni šoli (Koper in Spodnja Idrija), kulturni dom v Podnanosu, planinska koča na Nanosu in vojašnica v Vipavi. V njegov spomin so bili postavljeni še spomenik v Podnanosu, spominska plošča na šoli v Podnanosu, spomenik ob osnovni šoli v Črnem Vrhu nad Idrijo in spomenik v Hlavatyjevem parku v Kopru. Vsa obeležja Vojku so vrisana in opisana na Geopediji, dodatne razlage pa je mogoče prebrati na spletišču [https://www.hikuk.com/v/vojko Hikuk.] '''Besedilo in fotografije Matija Matvoz''' Slike: *Plošča Janku Premrlu – Vojku na rojstni hiši v Podnanosu *Spomenik ob cesti na Nanos, kjer je Vojkov vod uničil italijanski tovornjak *Baza Vojkove čete ne Brinovem griču *Plošča v spomin napada Vojkove enote na hidroelektrarno v Mokraški vasi *Plošča ob cesti iz Idrije v Idrijsko Belo, kjer je bil Vojko smrtno ranjen *Plošča na kraju smrti Janka Premrla – Vojka v taboru na Brinovem griču *Obeležje na kraju prvega pokopa blizu tabora na Brinovem griču *Grobnica narodnih herojev v Ljubljani *Spomenik padlim in Vojku v Podnanosu *Plošča na osnovni šoli v Podnanosu *Vojkov kip v Črnem Vrhu *Vojkov kip v Kopru {| |[[File:Memorial for Janko Premrl Vojko near the Vojko Lodge on the Nanos Plateau.jpg|thumb|Plošča pri Vojkovi koči na Nanosu]] |[[File:Spominska plošča na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen.jpg|thumb|Spominska plošča na kraju, kjer je bil Janko Premrl-Vojko v boju smrtno ranjen]] |[[File:Spominska plošča pri Sedeju na Krnicah.jpg|thumb|Spominska plošča pri Sedeju na Krnicah]] |} [[:c:Category:Janko Premrl|Še druge slike v zvezi z Vojkom v Wikimedijini Zbirki]] ===Fant s treh kamnov=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, januar 2024''' To je zgodba o revolucionarju, prvoborcu za lepši, srečnejši in svobodni jutrišnji dan. Franjo Dular (tudi Franc Duler, 1918&ndash;1942) je bil edinec revne, izkoriščane matere Marije, p. d. Emeršičeve, ki je lahko nudila svojemu otroku komaj kaj več kot golo življenje. Bil je bister fant, ki je zgodaj spoznal, da ga revščine lahko reši le znanje. Izučil se je za pleskarskega pomočnika in se lotil privatnega študija na mariborski realni gimnaziji. Napisal je nekaj pesmi, posvečenih domovini, svobodi in materi. Globoko je bil prepričan v poraz nacifašizma. Materi je zaupal, da je na Pohorje prišel španski borec, ki vabi za boj predane ljudi. Pridružil se je komandantu Prve štajerske brigade, oziroma II. grupe odredov, Francu Rozmanu-Stanetu. Postal je borec Pohorskega bataljona. Novembra 1942 je bil v nemški ofenzivi po kratkem in srditem boju na Lepenarci na Pohorju zadet, zajet ter mučen na policijski postaji v Ribnici na Pohorju. Izdal ni ničesar Še istega dne je proti večeru umrl. Njegovo truplo so Nemci vrgli na tla v mrtvašnico, kjer so se nad njim izživljali vermani. Grobar ga je pokopal na spodnjem koncu pokopališča. Leto dni pozneje so borci Pohorskega odreda prijeli vermana, ki je Franju Dularju izbil zlate zobe in ga iznakazil. Dobil je svoje plačilo. Vermani (pripadniki napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem ozemlju) nikakor niso bili pohlevne ovčke. Kot domobranci so tudi oni zvesto služili Hitlerju, do svojega bridkega konca. Po padcu Pohorskega bataljona na Osankarici je gestapo obiskoval družine in sorodnike pohorskih junakov. Maščevanje nad civilisti je bilo strašno. Franjeva mama je po vrnitvi iz Hitlerjevih uničevalnih taborišč leto za letom obiskovala grob padlega sina na Pohorju. Pot je postajala z leti vse težja, zato so soborci poskrbeli za prekop posmrtnih ostankov z Ribnice na Pohorju na pokopališče v Šentjanžu pri Dravogradu. Godba na pihala je igrala žalostinko, pevski zbor je pel v slovo, pionirji in mladinci so recitirali pesmi upora. Trije govorniki so predstavili njegovo trnovo pot. Ob prekopu so mu postavili lepo spominsko obeležje, ki pa ga danes ni več. Kje je nagrobnik Franja Dularja? Poizvedoval sem v Ribnici na Pohorju, na Lepenarci, kjer je bil smrtno ranjen, pri prijaznem župniku v Dravogradu. Duhovnik v knjigi ni našel zapisa, ker prekop pač ni bil cerkven, usmeril me je v Bukovsko vas k Dularjevim sorodnikom. Tu sem izvedel, da so postavili nov nagrobnik, vendar brez Franjevega imena. Nagrobnik je ob pokopališkem zidu, kamor bi lahko privili še ploščico s Franjevim imenom in priimkom. Živeči sorodniki soglašajo, zato sem pred dvema letoma o tej zadevi obvestil predsednika ZB Dravograd – na potezi smo zdaj mi, borci za vrednote NOB. <b>Stane Gradišnik</b> *Ludvik Pušnik: ''Po poteh spomina: Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd'', 2008. *Mirko Fajdiga: ''Pohorski partizani 1943: Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade'', 1985. *France Filipič: ''Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severovzhodni Sloveniji'', 1979. Slike: *Franjo Dular *Nagrobnik v Ribnici na Pohorju, foto B. Borovski *Nekdanji spomenik v Šentjanžu pri Dravogradu *Spomenik na Lepenarci na Pohorju, foto S. Gradišnik ===Rdeški Karel in Kunejev Ivan=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, december 2023''' <!-- <poem> Tiho od nas ste odšli, tovariši, v noč – brez povratka. V prsih teži me bolest v nemem spominu na vas. Semena zlata čez plan razveli ste v setvah jesenskih, tiho potem ste odšli, niste čakali plodov. (Peter Levec).</poem> --> V težki preizkušnji slovenskega ljudstva je bila Graška Gora s sosednjo Grmado, Razborjem in Uršljo goro zbirno področje Prvega štajerskega bataljona, središče šaleško-mislinjskega okrožja KPS, gora jurišev zmagovite Štirinajste udarne divizije in gora enot Četrte operativne cone. Ta koroški svet je bil priča trpljenju domačinov, junaštev in tudi smrti nad 320 slovenskih hčera in sinov, ki so tod izkrvaveli za geslo Smrt fašizmu – svoboda narodu! Takoj po napadu na Šoštanj jeseni 1941 se je pojavila na Razborju skupina ilegalcev, ki jih je povezal organizator partizanskega gibanja Jože Tekauc iz Šoštanja. Obveščevalna mreža do njih je stekla preko Ivana Kotnika na Kunejevi domačiji, kjer so imeli v gozdu pod hišo tudi bunker. S hrano so jih oskrbovali Hudejevi, Pečolerjevi, Zapečnikovi in ostali aktivisti OF z Razborja. Šaleška partizanska četa, ki jo je vodil Franc Zalaznik - Leon, je imela svoje glavne postojanke pri Rdečniku, Kuneju in Rožeju, ki so po priključitvi čete Pohorskemu bataljonu postale bataljonske javke. Z uničenjem Pohorskega bataljona so Nemci zadali osvobodilnemu gibanju zelo hud udarec. Maščevalni ukrepi gestapa so dosegli tudi Rdečnikove in Kunejeve. Kurirka Sonja je namreč izdajala vse po vrsti. Švabi so prišli po Kuneja in preiskali bunker, ki je bil na srečo prazen. Aretirali so tudi Rdeškega Karla in ga skupaj s Kunejem ustrelili. Franc Zalaznik se spominja: »V gozdu je začelo zeleneti. S Kristlom sva bila sama v bunkerju. Ko je Sonja tiste dni prinesla pošto, je spraševala Kuneja, kje naju lahko najde. Kunej je bil do Sonje zelo zaupljiv in ji je podrobno opisal, kje imava tehniko in bunker. Kristl se je zaradi tega zelo razjezil. Poglej, Kunej, mu je dopovedoval, naj po naključju Sonjo primejo, ko bo k tebi nesla pošto; kdo jo je preizkusil glede trdnosti? Kunej ga je prepričeval, da se ni kaj bati, ker je Sonja popolnoma zanesljiva. Nazadnje je Kunej le popustil in dal Kristlu prav.« V koncentracijsko taborišče so odpeljali Rdeškega gospodarja Florjana in njegove otroke Jožeta, Ančko, Marijo in Marjeto, sina Karla in soseda Kunejevega Ivana pa so kot talca ustrelili v Zagorju ob Savi. Na Razborju še živijo tri priče takratnih dogodkov. Marija Kavnik pripoveduje: {{navedek|»Nemci so obkolili našo hišo in vklenili očeta in mamo. Vsi smo bili v kuhinji, ko so očetu vklenili roke na hrbet, ga položili na stol, ga pretepali in mučili celo noč, da je tekla kri po tleh in po zidu. Otroci smo kričali. Nato so nas otroke zaprli v spalnico, očeta v drugo sobo, mamo pa so v kuhinji prav tako pretepali in polivali z vodo. Otroci smo silili k očetu in mami, zato so pretepali tudi nas. Tako se je dogajalo celo noč. Zjutraj so naložili poln nahrbtnik žganja in masti, ki ga je moral oče nesti v Slovenj Gradec. Ker je bil po obrazu ves pretepen in krvav, so mu čez obraz privezali robček, da ga ne bi ljudje, ki so ga srečevali, prepoznali. To pa še ni bilo vse. Sledila je še hujša kazen, kajti odpeljali so tudi mamo in starejšega brata. Vse so odpeljali v mariborske zapore. Nas otroke so zaklenili v hišo. Bili smo trije. Dvanajstletna sestra, šestletni brat in jaz, stara osem let. S solzami v očeh smo gledali drug drugega, potem pa smo poskakali skozi okno. Kam bomo šli sedaj? Kdo bo sedaj krmil živino in svinje? Šla sem k sosedu in povedala, kaj se nam je zgodilo. Nihče si ni upal k naši hiši, tako da smo morali vse delo opravljati otroci sami. Kavnikova stara mama je rekla, naj nakrmimo živino in svinje, potem pa pridemo k njim spat. Ko je po osmih mesecih prišla mama iz mariborskega zapora, je nisem prepoznala. Bila je vsa sključena in živčno uničena. Nekega dne sta k nam prišla dva moška. Rekla sta, da sta partizana. Prosila sta za kruh in vprašala, kje so partizani, da bi šla k njim. Brat ju je prepoznal, da sta raztrganca, ker ju je videl v Mariboru. Hotela sta nas preizkušati. Nekega dne, ko smo otroci pasli živino, je začela mama glasno jokati. Zvedela je, da je na seznamu talcev ustreljenih v Zagorju ob Savi tudi naš oče.«}} Po vojni se je brez Marshallovega in Stalinovega žegna začela obnova domovine in graditev novega sistema, za katerega smo prelili ogromno krvi. Brez napak ni šlo. Na Slovenskem so pred vojno gospodovali in imeli v rokah pretežni del premoženja ljudje tuje narodnosti. Trideset let po osamosvojitveni vojni se nam dogaja enako ... '''Viri''' *Marinka Butolen (ur.): ''Še pomnite tovariši, 2''. Slovenj Gradec, 2008. 78. *Milan Ževart: ''Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini: Disertacija'' (1973). 352. *Bogdan Žolnir: Prva javka na Razborju. Kartoteka MNZ. 57. *Franc Zalaznik: ''Dolga in težka pot: 1941–1945''. Maribor, 1963. 166. '''Stane Gradišnik''' Slike: * Karel Pajenk (Rdeški Karel) * Ivan Kotnik (Kunejev Ivan) *Spominska plošča na Rdeški hiši *Spominska plošča na Kunejevi hiši ===Spomeniki nanoške bitke=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, november 2023''' Med dolgoletnim proučevanjem nanoške bitke sem naletel na številne spomenike v spomin na prvi pomembnejši spopad primorskih partizanov z italijansko vojsko aprila 1942. Ugotovil sem, da je na njih nekaj napačnih podatkov ali nedoslednosti. Prvi je bil leta 1948 postavljen spomenik na koti 837 na Nanosu, na eni izmed vzpetin, na katerih so potekali spopadi. Na plošči omenjajo herojstvo Janka Premrla - Vojka v nanoški bitki, a članki in pričanja očividcev beležijo drugače. Skupina, ki jo je vodil Vojko, se je prva umaknila s položajev proti severu Nanosa, kjer se je med Hrušico in Podkrajem prebila s planote. Fotografija 1: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:5770_x1558973.3406362718_y5750960.730879431_s14_b362 Spominsko znamenje v spomin na nanoško bitko, ki so ga postavili leta 1948 na vrhu Bobna (kota 837)] Od drugih bojev v letih 1943 do 1945 velja izpostaviti spopad Gradnikove brigade septembra 1943 z nemškim okupatorjem po preboju goriške fronte. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je na Nanosu med 2. svetovno vojno umrlo 39 oseb. Ko upoštevamo očitne napake in podvajanja ter dve civilistki, pridemo do sklepa, da je na Nanosu padlo skupno 35 partizanov. V bazi INZ je za 6 borcev navedeno, da so pokopani na Nanosu. Po navedbah Lojzeta Bizjaka naj bi bili nekateri partizani pokopani v grobnici pri Abramu na Nanosu, vendar žal tam njihova imena niso navedena, kar bi bilo potrebno urediti. Zmotno je namreč prepričanje, da so padli v nanoški bitki aprila 1942 pokopani v tej grobnici. Fotografija 2: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:4819_x1560710.456597755_y5751511.03049212_s15_b362 Spomenik padlim borcem NOB pri Abramu na Nanosu] V nanoški bitki aprila 1942 padli partizani so bili pokopani na pokopališču v Gorici in leta 1972 prekopani v skupno grobnico upornikov zoper fašizem. Na plošči sta imeni samo dveh padlih v nanoški bitki, in sicer Emila Puntarja (kot Milco Pintar) in Antona Vičiča (kot Antonio Caucci). Lažna identifikacija s strani zajetih tovarišev in tudi površnost italijanskih oblasti sta botrovali temu, da padli nimajo primerno označenih grobov oziroma so imena napačna ali popačena. Tam so pokopani še Ivan Sancin, Ivan Kreševič, Jože Dolenc in Leopold Pupis, in sicer med sto tremi neznanimi uporniki, ki jih je fašistični režim umoril, ne da bi vedel, kdo so. Fotografiji 3: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:6439_x1515631.2258052693_y5766802.418060691_s15_b362 Skupna grobnica vsem padlim upornikom na pokopališču v Gorici] Fotografija 4: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:7515_x1390287.9338758937_y5163786.779928437_s16_b2345 Parcela 136 na rimskem pokopališču Verano] Republika Slovenija in Zveza borcev sta ustreljenim borcem, zajetim na Nanosu, ob 70. obletnici nanoške bitke postavili spominsko ploščo na največjem rimskem pokopališču Flaminio. Borci so sicer pokopani na drugem rimskem pokopališču Verano. Pokopali so jih na parceli 136 in kasneje prekopali v skupno grobnico brez navedbe njihovih imen, na mestu pokopa nanoških junakov pa uredili grobnice za premožne. Leta 1980 je bila v steno lovske koče Nanos pri Abramu vgrajena spominska plošča. Na njej so imena petih partizanov, ubitih 18. 4. 1942. Manjkalo je ime Jožeta Dolenca, medtem ko Ivan Žorž ne sodi nanjo, saj ni padel v nanoški bitki. Ob 80. obletnici bitke je ZZB Ajdovščina-Vipava ploščo odstranila in postavila novo ter tako popravila nekatere nedoslednosti. Vendar tudi na novi plošči ostaja ime Ivana Žorža, ki ga je italijanska policija zajela že 13. aprila 1943 in tako ni sodeloval v spopadu na Nanosu. Fotografija 5: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:5408_x1560654.583343761_y5751560.313358_s19_b2852 Spominska plošča borcem nanoške bitke na lovskem domu pri zavetišču Abram na Nanosu] Fotografija 6: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:7508_x1383423.4865492682_y5142761.745380379_s19_b2345 Spomenik na vhodu v spominski park Forte Bravetta, kjer so navedeni samo ustreljeni med letoma 1943 in 1945] V Forte Bravetta, kjer so bili ustreljeni zajeti partizani na Nanosu, so navedli samo 77 ustreljenih od nacistov na tistem mestu med leti 1943 in 1945. Vse tiste, ki jih je usmrtil italijanski fašistični režim pred letom 1943, pa so izpustili, kar velja tudi za zajete borce na Nanosu. Fotografiji 7: [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:3575_x1542867.3990421116_y5716570.361181966_s19_b2345 Spominska plošča na rojstni hiši Ivana Sancina – Jova,] Dolina 92, ki je padel na Nanosu Z nanoško bitko je povezana še spominska plošča Ivana Sancina – Jova v Dolini pri Trstu. Na njej je napačen datum in kraj smrti, in sicer 18. april 1942 na Nanosu. Dejansko je umrl 21. aprila 1942 pri Škulah, pokopan pa je bil v Gorici 23. aprila 1942. Domačini v Dolini pri Trstu so pokazali pripravljenost, da bi spominsko ploščo popravili. '''Primož Plahuta''', besedilo in fotografije ===Spomeniki ob poti XIV. divizije=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, oktober 2023''' {| |[[File:Spominska plošča kmečkim uporom in 14. diviziji pri Pilštanju.jpg|thumb|Spominska plošča kmečkim uporom in 14. diviziji pri Pilštanju]] |[[File:Spomenik 14. diviziji, Stara Žaga.jpg|thumb|Spomenik 14. diviziji, Stara Žaga]] |[[File:Spominska plošča 14. diviziji na gradu Lindek.jpg|thumb|Spominska plošča 14. diviziji na gradu Lindek]] |} {| |[[File:Plošča heroju Iliji Badovincu, Gračnica.jpg|thumb|Plošča heroju Iliji Badovincu, Gračnica]] |[[File:Spominska plošča 14. diviziji, Olešče.jpg|thumb|Spominska plošča 14. diviziji, Olešče]] |[[File:Olešče, grob neznanega partizana.jpg|thumb|Olešče, grob neznanega partizana]] |} {| |[[File:Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Kajuhova spominska soba, Šentvid pri Zavodnju]] |[[File:Spomenik Kajuhu, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Spomenik Kajuhu, Šentvid pri Zavodnju]] |[[File:Plošča Kajuhu, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju.jpg|thumb|Plošča na mestu Kajuhove smrti, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju 2]] |[[File:Markacija Poti XIV. divizije.jpg|thumb|Markacija Poti XIV. divizije, Žlebnikova domačija, Šentvid pri Zavodnju]] |} Naslednje leto obeležujemo 80 let prihoda Štirinajste divizije na Štajersko. O velikem pomenu vdora te partizanske divizije v sam Tretji rajh obstaja veliko literature (Kiauta, Guček, Strle, Terčak, Hace, Ambrožič itd.). Lani je pri Planinski zvezi Slovenije izšel vodnik ''Po poteh XIV. divizije'', ki sicer lepo usmerja po dejanski bojni poti Štirinajste, vsebina pa je žal daleč od naših pričakovanj. Priročnik trikrat pogosteje omenja cerkve ob poti kot spomenike in je zato namenjen bolj božjepotnim romarjem kot planincem, ki želijo kaj več izvedeti o narodnoosvobodilni borbi. Ob glavni poti je [[Obeležja XIV. diviziji|33 obeležij, na drugih mestih pa še 38 obeležij]], posvečenih tej legendarni diviziji. V vodniku pa je med več kot sto fotografijami zgolj ducat posnetkov obeležij, ki pričajo o težki poti, na kateri je Štirinajsta skoraj izkrvavela. Žal letošnji ponatis vodnika ni izkoristil priložnosti za večji delež informacij o XIV. diviziji in posnetkov spomenikov ob poti ter da bi bojno pot Štirinajste obarval v duhu Tomšiča, Šercerja in Bračiča. Tule je seznam enajstih najpomembnejših odsekov trase, kjer odsotnost informacij o diviziji in posnetkov spomenikov najbolj bije v oči in bi jih bilo treba dopolniti. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:4633_x1732965.4327620293_y5796276.849664911_s15_b362 Zeče pri Bučah]: V SPOMIN BORCEM XIV DIVIZIJE KI SO TUKAJ IZVOJEVALI POMEMBNO ZMAGO NAD SOVRAŽNIKOM FEBRUARJA 1944 *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3948_x1727585.40761407_y5796568.824627776_s15_b362 Lesično]: 7. FEBRUARJA 1944 ŽE PRIVI DAN PO VDORU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO UNIČI TOMŠIČEVA BRIGADA V ŽILAVI BORBI Z NAPADAJOČIM SOVRŽNIKOM 35 NEMŠKIH VOJAKOV. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:1657_x1716444.8785088158_y5794702.832286195_s15_b362 Stara Žaga]: XIV. divizija si utira pot na Štajersko. 8. februarja 1944. Tomšičeva brigada razbije nemško motorizirano kolono. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:774_x1696178.7175509718_y5797482.231603903_s15_b2345 Gračnica]: Spomenik Živi zid in grob narodnega heroja, komandanta 1. bataljona Šercerjeve brigade Ilija Badovinca: <poem> ::::To žrtev, borb in zmag je spomenik. ::::Postoj, tovariš, spomni se na mrtve; ::::vse, kar veliko je, vzkali iz žrtve, ::::in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.</poem> *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:6454_x1702925.5415701855_y5804924.450621297_s15_b362 Olešče]: OB PRIHODU XIV. DIVIZIJE NA ŠTAJERSKO SE JE DNE 13. 2. 1944 NA TEM PODROČJU ŠERCERJEVA BRIGADA USPEŠNO BORILA PROTI ELITNIM NEMŠKIM ENOTAM IN ZADALA VELIKE IZGUBE SOVRAŽNIKU *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3901_x1707325.04993477_y5815563.3186594155_s14_b362 Opoka]: NA TEM MESTU JE DNE 14.II.1944 IZVRŠILA PREHOD XIV. UDARNA DIVIZIJA NOV NA SVOJEM ZMAGOVITEM POHODU PO ŠTAJERSKI *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:2894_x1705985.4184385482_y5837045.472596809_s14_b362 Lindek]: 16. februarja 1944: XIV divizija se srdito bori proti nemški premoči za položaj Lindeka in lindeškega gradu. *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:2896_x1699102.3732280033_y5837037.051232418_s14_b362 Velika Raven]: Tu sta februarja 1944 padla nepoznana borca XIV. prol. div. B. Kidriča *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:6992_x1683391.380731985_y5847361.889168608_s15_b362 Graška Gora]: Spomenik Nošenje ranjenca, spominska soba in spominski park *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:7011_x1667593.6077237953_y5847976.552028568_s15_b362 Žlebnikova domačija]: Kajuhova spominska soba, spomenik in plošča na mestu, kjer je pesnik padel: <poem>::::PRI TEJ DOMAČIJI JE 22. 2. 1944 PADEL ::::KAREL DESTOVNIK - KAJUH ... ::::NI JE SMRTI BREZ ŽIVLJENJA ::::NI SVOBODE BREZ TRPLJENJA </poem> *[https://www.geopedia.world/#T281_L3839_F2518:3293_x1652228.6669782933_y5843562.652745024_s15_b362 Grobišče na Rabonih]: GROB 9 NEZNANIH PARTIZANOV IN 2 BORK, KI SO PADLI NA POHODU 14. PART. UDARNE DIVIZIJE V FEBRUARJU 1944. '''Stane Gradišnik''' <hr> ===Mitraljezec Marijan=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, september 2023''' Slovensko partizansko zdravstvo je bilo izraz največje človečnosti in nekaj izjemnega v evropskih odporniških gibanjih. Ena največjih moralnih obveznosti slovenskih partizanskih enot je bila skrb za ranjence. Zavest, da kot ranjenci ne bodo prepuščeni na milost in nemilost sovražnikom, je borcem krepila borbenost. Pri reševanju ranjencev s položajev in pri njihovem prenosu v bolnišnice ali zasilne bunkerje je bila velikokrat potrebna izredna požrtvovalnost, velika hrabrost in iznajdljivost. Dobra zdravstvena služba je bila eden od pomembnih pogojev za manevrsko in bojno sposobnost vsake enote. Za prvo obdobje je značilno, da so si ranjenci kar sami zavezovali rane s cunjami, odtrganimi od srajce. Težje ranjence so na vse mogoče ilegalne načine spravljali v mestne bolnišnice, kar je bilo veliko tveganje tako za ranjence kot za zdravnike. Bolnišnica in lekarna v Slovenj Gradcu sta že od samega začetka vstaje (s tihim pristankom vodje bolnišnice dr. Herberta Schwarza iz Gradca) nudili pomoč ranjenim partizanom in partizanskim bolnišnicam. To je zapis o mladem mitraljezcu iz Ljubnega ob Savinji, ki je težko ranjen moral mesec dni trpeti v zasilni bolnišnici, dokler ga ni odrešila smrt. Franc Zagožen - Marijan, 22-letni mitraljezec 2. čete 1. štajerskega bataljona je po koncentraciji na Dobrovljah 14. septembra 1942 postal borec 1. čete Pohorskega bataljona. Bataljon je na svojem operativnem območju takoj začel z akcijami. Po napadu na Josipdol so se borci umaknili v svoj tabor pod Planinko. Nemci so jim sledili, vnel se je hud boj. Padla sta Tine in Gojko, Marijan je bil hudo ranjen v trebuh. Čigavi so streli, ki so se pričeli oglašati Nemcem v hrbet iz globine gozda? Saj to je bil vendar komandant Stane. Slišati je bilo njegov glas iz gozda: »Groga! Stane je tukaj, juriš!« Obroč je bil prebit. Ranjeni Marijan je ostal v improvizirani bolnišnici na Glažutski planini, pri njem pa sta bila kot kuhar in strežnica Petruška in Marja. December je mineval in stanje se mu je stalno slabšalo. Dr. Mrož, ki je bil vsak dan pri njem, je slednjič sprevidel, da ga ne more več imeti v gozdu, in štab se je odločil odnesti ga v dolino. Leon in Kristl naj bi mu našla mesto na Razboru. Leon je takoj odšel na Pohorje, kjer sta se mu pridružila še Miloš in Nace. Dolgo so hodili, naposled pa le prišli do ranjenca. Bil je kaj žalosten pogled nanj. Ležal je v zasilnem zavetju, kamor je medlo sneg. Ranjenec je tožil. Leon mu je obljubil, da ga bodo čimprej spravili v Mislinjsko dolino, nato je odšel k Rdečniku na Razbor, da pripravi vse potrebno za njegov sprejem. Iz bataljona so naposled prinesli silno izčrpanega Marijana. Spravili so ga na senik k Rožeju. Z njim je bila bolničarka Pepca. Malo pred koncem leta je moral Leon spet v bataljon, tokrat na Osankarico. Ko se je vrnil s Pohorja, je našel Marijana v žalostnem stanju, skoraj že ni imel več glasu. Pepca je povedala, da jo je prosil za pištolo, a mu je ni hotela dati. Uvideli so, da ne bo ozdravel in da bo kmalu konec z njim. To je bila Marijanova zadnja noč. Na Silvestrovo dopoldne je izdihnil. Leon je skopal jamo in prišel po Kristla in Pepco, ki sta bila pri Rožeju. S težavo so spravili truplo v tesen grob. S Kristlom sta nato pometla sneg, da bi zabrisala sled. Kristl je pogledal na uro. Bila je pravkar polnoč. Leon in Kristl sta si preko groba voščila srečno novo leto. Tekavčeva Pepca je zaihtela. V enem letu je izgubila moža, hčerko in sina. Morda je zaslutila, da bo tudi njeno truplo čez tri tedne zagrnila zemlja … V poročilu, ki ga je dan pred padcem Pohorskega bataljona poslal komisar Rajko Dušanu Kvedru, je zanimiv odlomek: <blockquote> Tovariš Stane ve, da smo nudili ranjenemu tovarišu Marijanu vse, kar je bilo v naši moči, dokler je bil ta v bolnici. Ve tudi, da ni bilo mogoče organizirati prej transporta in vzrok, zakaj ne. Da bi potekel transport res v redu, je šel z njim sam tovariš Groga. Toda baš po malomarnosti terenskih tovarišev je moral ranjenec v zadnjem delu transporta največ trpeti.</blockquote> '''Viri''' *Marjan Žnidarič: ''Četrta operativna cona: Pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju'' (2014). *Franc Zalaznik - Leon: ''Dolga in težka pot: 1941-1945'' (1963). *France Filipič: ''Pohorski bataljon'' (1965). '''Fotografije''' *Spominska plošča in razpelo na Marijanovem grobu pri Rožeju na Razboru, ki smo ju letos obnovili. Foto S. Gradišnik *Franc Zagožen - Marijan '''Stane Gradišnik''' ===Partizanski duhovniki=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, avgusta 2023''' Na zid pred cerkvijo Marije Pomagaj na Brezjah je Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LR Slovenije ob desetletnici osvoboditve leta 1955 vgradilo spominsko ploščo 25 duhovnikom, ki so umrli nasilne smrti od okupatorja in njegovih pomagačev. Tu je vztrajala skoraj 60 let, vse do leta 2014, ko so jo frančiškani brez javnega pojasnila odstranili in zamenjali z mozaikom Marije Pomagaj, ki so ga baziliki poklonili avstralski Slovenci. Katerim pokojnim stanovskim tovarišem so se brezjanski redovniki tako nepietetno odrekli? Med imeni, vklesanimi na plošči, je osem duhovnikov, ki so jih pobili ustaši Nezavisne države Hrvatske v koncentracijskem taborišču Jasenovac, vse na enak način: žrtev so z batom udarili po glavi, prerezali grlo in truplo vrgli v Savo. Seveda brez sodbe. To so bili Jakob Sem, Franc Grobler, [[:w:Franc Kač|Franc Kač]], [[:w:Janez Kodrič|Janez Kodrič]], Anzelm Polak, Janez Rančigaj, Franc Rihar in [[:w:Franc Orešnik|Franc Orešnik]]. Ko je kolaborantski katoliški časnik Slovenec 14. 1. 1943 našteval tega leta umrle duhovnike, pri imenih jasenovških žrtev ni niti namignil, da so umrli nasilne smrti, medtem ko pri duhovnikih, ki so se borili skupaj z okupatorjem, ni nikoli zamudil priložnosti za obtožujoč stavek, da so jih pokončali partizani. Druga večja skupina žrtev so bili duhovniki taboriščniki. V Dachauu so končali svoje življenje mežiški župnik Janez Hornböck, doma iz Šentjanža v Rožu, dekan v Radljah ob Dravi [[:w:Janez Messner|Janez Messner]], ostareli župnik v Nazarjah [[:w:Kerubin Tušek|Kerubin Tušek]], sicer doma s Svetega Lenarta nad Škofjo Loko, in [[:w:Mirko Vekjet|Mirko Vekjet]] iz Trsta, ki je bil župnik v Boljunu. Duhovnika [[:w:Ernest Bandelj|Ernesta Bandlja]] so v Prvačini zvezanega vrgli v reko Vipavo srbski četniki, [[:w:Bogumil Krušič|Bogumila Krušiča]] naj bi ubili srbski četniki v Bosni ali v Črni Gori, Marka Željka (Marco Zelco) iz Višnjana so Nemci zaradi sodelovanja s partizani obesili, Šimeta Milanovića, Istrana iz Kringe, pa ustrelili v Slumu. [[w:Martin Gaberc|Martin Gaberc]] je bil ustreljen v Gornji Radgoni na oknu svojega stanovanja ob prihodu okupatorjev, [[:w:Franc Gabrejna|Franc Gabrejna]] je končal pod nemškimi streli v Ajdovščini. V celjskem zaporu Stari pisker so zaradi simpatiziranja z uporom Nemci mučili in ustrelili Mihaela Grešaka, Ferdinand Potokar pa jim je umrl med mučenjem. [[:w:Ivan Povh|Ivana Povha]] so Nemci zajeli med partizani pri Kresnicah in ga ustrelili. Pri Knežji vasi so ustrelili [[:w:Franc Gomilšek|Franca Gomilška]]. Zaradi sodelovanja s partizani so Nemci ustrelili tudi štanjelskega župnika [[:w:Anton Šatej|Antona Šateja]]. Na plošči sta bili še imeni dveh župnikov, ki so ju domnevno ubili partizani: [[:w:Danijel Halas|Danijel Halas]] iz Velike Polane in [[:w:Ivan Kotnik|Ivan Kotnik]], kurat v bolnici v Beogradu, ustreljen v Zemunu ob koncu vojne. Ti dve imeni sta bili gvardijanu Robertu Bahčiču verjetno povod za trditev, da besedilo na plošči »ne odgovarja resnici« in da »fašizem omenjenih duhovnikov ni umoril«, ter alibi za njeno odstranitev. Cerkev svoje odločitev za odstranitev plošče duhovnikom, ki so bili žrtev fašizma, ne pojasnjuje. Kakšna cerkvena oblast pa bi to bila, če bi morali svoje odločitve argumentirati in se pred javnostjo zagovarjati! Zato o pravih razlogih lahko samo ugibamo. Eden od njih zna biti nelagodje klerikov ob dejstvu, da so bili duhovniki žrtve njihovih gospodarjev okupatorjev, ne pa partizanov. Cerkev si danes lasti zasluge za slovensko osamosvojitev, zato jo je mogoče motil napis na plošči, da so duhovniki »darovali življenje za svobodo nove Jugoslavije«. Pri tem pozabljajo, da je pred drugo svetovno v jugoslovanski vladi najvišja mesta zasedal prav njen človek, duhovnik Anton Korošec. Cerkvi gotovo ni bilo všeč, ker je ploščo postavilo Cirilmetodijsko duhovniško društvo, ki je bilo za razliko od kolaborantskega vodstva slovenske RKC po vojni lojalno do nove socialistične oblasti. Pri zavračanju društva je prav nič ne ustavlja dejstvo, da so bili med njegovimi vidnimi člani znane osebnosti. Pobudnik in idejna ter moralna avtoriteta je bil pisatelj Franc Saleški Finžgar, ki je bil med vojno sodelavec OF, glava je bil pisatelj Stanko Cajnkar, v društvenem glasilu ''Nova pot'' so pesmi objavljali [[:w:Joža Vovk|Joža Vovk]], [https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi601098/ Leopold Stanek,] [[:w:Lojze Jože Žabkar|Lojze J. Žabkar]], teolog Janez Janžekovič je pisal o sorodnosti med krščanstvom in marksizmom ... Zavzemali so se za sodelovanje med cerkvijo in državo, današnji klerikalni nomenklaturi pa gre očitno spet za mahničevsko ločevanje duhov, za razkol med Slovenci; beseda sprava je tiho izginila iz njihovega besednjaka. Kako dolgo roko ima slovenska RKC, pove že to, da poročila o odstranitvi plošče na Brezjah z izjemo ''Mladine'' leta 2020 ni upal objaviti noben slovenski časopis. Odstranitev brezjanske plošče ni osamljen primer, o načrtnosti dejanja govori, da je bila cerkev tudi proti postavitvi obeležja partizanskemu pesniku in duhovniku [https://www.geopedia.world/#T281_F2518:6451_x1691264.3623016805_y5711707.841940073_s15_b362 Lojzetu Žabkarju v Črnomlju] leta 2020. Prispevek zaključujem s podatkom, da je polovici duhovnikov na plošči cerkev podelila status božjih služabnikov oz. mučencev; duhovniki, ki so jih pokončali partizani, imajo ta status menda domala vsi. {| |[[File:Radovljica Brezje Bazilika Sv Vida 28082012 011.jpg|thumb|400 px|Bazilika Marije Pomagaj, Brezje; foto Johann Jaritz 2012; plošča se vidi spodaj levo]] |[[File:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma na Brezjah.jpg|thumb|400 px|Plošča 25 duhovnikom, žrtvam fašizma na Brezjah pred odstranitvijo leta 2014, foto M. Hladnik]] |} * [[:w:Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje|Spominska plošča duhovnikom žrtvam fašizma, Brezje]]. Wikipedija. '''Miran Hladnik''' ===Partizanska plošča na vrhu Triglava=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB julija 2023''' {| |[[File:Aljaž Tower 02.jpg|thumb|300 px|Plošča na Aljaževem stolpu leta 2018. Foto Andrej Cizl]] |[[File:Protest na Triglavu 20. 8. 2021 06.jpg|thumb|400 px|Protifašistični protestniki ob partizanski plošči na Triglavu (čisto levo) 20. avgusta 2021. Foto Hladnik]] |[[File:Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944 03.jpg|thumb|150 px|Razvitje slovenske zastave na Triglavu 20. 4. 1944. Foto Bogo Tavčar]] |} Od 14. oktobra 2019 je na skalnata tla severozahodno ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava (2864 m) z blagoslovom Zavoda za varstvo kulturne dediščine privita kovinska plošča, na kateri piše: <poem> NA TEM MESTU SO MED NOB L. 1944 PARTIZANI: GRADNIKOVE BRIGADE, KULTURNIKI IX. KORPUSA, JES.-BOH. ODREDA IN MLADINCI OK BOHINJ PODRLI MEJNIK ITALIJA-NEMČIJA IN IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO. ZZB NOVS </poem> Plošča ni bila deležna statusa državnega spomenika in ni vpisana v Register nepremične kulturne dediščine (RKD), tam je pod številko 5531 vpisan samo [[:w:Aljažev stolp|Aljažev stolp]]. Nekaj sto metrov stran sta ob poti na vrh vpisani v RKD še plošči Valentinu Vodniku, ki je 1795 stopil na vrh, in slikarju Marku Pernhartu, ki je leta 1864–67 naslikal panoramo s Triglava. Kaj bi tožili nad zapostavljenostjo plošče v državni evidenci, po tem, kar se je z njo v preteklosti dogajalo, smo lahko veseli, da je sploh ostala na vrhu. Triglav je simbolna točka slovenstva. Jakob Aljaž je leta 1895, v času nemško-slovenskega tekmovanja za prevlado na tem prostoru, kupil vrh in nanj postavil pločevinast stolp, da bi pričeval o njegovi pripadnosti Slovencem, ne pa Nemcem. Po prvi svetovni vojni je čez vrh potekala meja med kraljevino Italijo in Jugoslavijo in med obema vojnama sta se državi izzivali tudi z barvanjem stolpa v barvah svojih zastav. 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda. Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo v znak osvoboditve Beograda, dogodek je fotografiral Bogo Tavčar, v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Kmalu po vojni je Aljažev stolp začel dobivati dodatke: 1949 so namesto zmahane kovinske zastavice na streho montirali peterokrako zvezdo, 1958 so na njegovo steno montirali šesterokotno ploščo prvopristopnikom leta 1778, 1983 je ob snemanju filma o Kugyju razmajano zvezdo spet nadomestila zastavica z letnico 1895. 1986 pa so ploščo prvopristopnikom sneli in na njeno mesto obesili partizansko z naslednjim besedilom: <poem> NA TEM MESTU SO MED NOV PRIPADNIKI NOVJ IZOBESILI SLOVENSKO ZASTAVO IN SICER: 30. MAJA 1944 BORCI II. SNOUB IVANA GRADNIKA PO NEUSPELEM NAPADU NEMCEV NA TITOV ŠTAB V DRVARJU; 2. AVGUSTA 1944 PARTIZANI KULTURNE SKUPINE IX. KORPUSA IN SOŠKI AKTIVISTI TER ODSTRANILI MEJNI KAMEN MED ITALIJO IN TRETJIM RAJHOM; 20. OKTOBRA 1944 BORCI JESENIŠKO-BOHINJSKEGA ODREDA IN MLADINCI OKRAJNEGA KOMITEJA SKOJ BOHINJ V POČASTITEV OSVOBODITVE BEOGRADA. ZZB NOVS </poem> Ob osamosvojitvi leta 1991 je partizanska plošča nenadoma izginila. Govorilo se je, da je končala v prepadu, v resnici pa so jo nekateri zagrizeni rojaki, ki so si osamosvojitev razlagali kot zapoznelo zmago nad partizani, zanesli v dom na Kredarici, kjer se je čez čas za njo izgubila sled, niti njene fotografije ni nikjer najti. Ne ve se, kdaj so namesto odstranjene plošče na stolp montirali nekoliko manjšo ploščo s krajšim besedilom, ki je ostala na vrhu do leta 2018, ko so stolp s helikopterjem transportirali v dolino na restavriranje. Za nasprotnike partizanstva je bila zdaj priložnost, da se partizanska plošča za zmeraj odstrani z vrha. Mogoče je tudi naše prizadevanje malo pripomoglo, da do tega ni prišlo, ampak da so ploščo samo prestavili ob stolp. V desetkilometrskem pasu okrog Triglava je še enajst partizanskih obeležij. Zaradi simbolne občutljivosti tega prostora sta bili vandalizirani še [[:File:Padlim partizanom v Vratih 02.jpg|plošča padlim partizanom gornikom v Vratih]] in [https://www.geopedia.world/#T281_L2534_F2518:3261_x1542295.9231138038_y5836894.405293106_s15_b362 pri Kardeljevi koči na Malem polju.] Nasprotniki partizanskih obeležij radi ponavljajo, kako naj se politika drži stran od hribov in da spominske plošče v neokrnjeno naravo ne spadajo, tiho pa so bili, ko si je za svoje politične potrebe prisvojil Triglav in ga zlorabljal bivši predsednik vlade, in so tiho ob postavljanju križev na gorske vrhove. Nacionalnemu in političnemu opomenjanju se Triglav ne more izogniti. Na njegovem vrhu je Aljaž s stolpom zaznamoval zmago nad Nemci, partizani so pahnili v prepad italijansko-nemški mejnik, tu je zavihrala zastava ob osamosvojitvi 1991 in tu smo kolesarski protestniki avgusta 2021 napovedali konec Janševi diktaturi. *M. Hladnik: [[Triglavske partizanske plošče]]. ''Triglav 240''. Ljubljana: ZRC SAZU, 2018. '''Miran Hladnik''' ===Kdo si, Oto Mader – Ris?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB junij 2023''' Strašen je bil 10. april 1941, ko so na velikonočni četrtek vkorakale v Velenje prve nemške čete. Vihar, snežni metež, dež, burja, vse je spremljalo te sinove pekla pri njihovem pohodu v naše kraje. Nacistični okupator je v skladu s svojimi načrti o ponemčenju slovenske Štajerske takoj pričel izvajati Hitlerjevo naročilo: »Napravite mi to deželo nemško!« 14. maja je vodja nacistične Štajerske domovinske zveze Franz Steindl naročil političnim komisarjem, naj zaplenijo vso slovensko literaturo ter jo odpeljejo v Maribor. Iz škalskega župnišča so odpeljali okoli 3000 knjig verske in posvetne vsebine. Nemcem ni uspelo, da bi zaplenili vse slovenske knjige. Komunist Oto Mader, doma iz Škal pri Velenju, je odnesel knjige iz knjižnice razpuščene Vzajemnosti v Pesju in jih zakopal. Zakopane so bile ves čas vojne. Petokolonaši v Šoštanju in Velenju so z divjim veseljem planili svojim "rešiteljem" v objem. Srce se je krčilo ob pogledu na zaslepljene Slovence, tudi oni so z radostjo pozdravljali svoje zavojevalce. Če je kdo v gostilni svaril pred Hitlerjem, so ga knapi hitro zavrnili: »Tiho bodi, saj nas je Hitler odrešil!« Župnik v Zavodnju je opisal prihod Nemcev v Šaleško dolino: »In tukajšnje ljudstvo ob tem! Celo pot so pozdravljali mimo hiteče vojaštvo in klicali Heil Hitler, odrešenik je prišel! Zdaj smo rešeni, zdaj bomo živeli, zdaj bo dobro.« Oto Mader je v rokopisni avtobiografiji Zakaj sem postal komunist ali namen moje življenjske poti poročal: »Prvi maj je bil višek njihovega triumfa in zmagoslavja. Vse, kar je moglo, je vrelo v Velenje in Šoštanj, kljub skrajno slabemu vremenu. Jaz sem gledal doma skozi okno vso to bedarijo in stiskal zobe. Povsod so nastopali govorniki in povzdigovali v nebesa svoje bloke. Vredni so bili ti govorniki, da bi jih usekal po gobcu. Zaslepljeni narod pa je vsem tem lažem tulil kot zver. Višek navdušenja pa je prišel v gostilnah, ker je pijača delala svoje. Da si jih čul, ko so šli domov z zborovanj. Vse nemško, niti enega Slovenca ni bilo več. Pa četudi je znal le dve besedi, je pa tiste govoril, samo da je bilo nemško. Sploh je bilo tako, kot bi pobesneli. Da bi tedaj prišel nekdo med nje in bi jim povedal resnico, ubili bi ga. To je sigurno.« Vendar večina Šalečanov okupatorja ni sprejela z navdušenjem. Ljudje so bili v prevratnih dneh prestrašeni, zbegani in zaskrbljeni, a svojega odpora do okupatorja niso smeli javno pokazati. Občudovanje Hitlerja je od maja 1941 naprej naglo plahnelo. Deportacije in drugi ponemčevalni ukrepi so pričeli odvračati ljudi od okupatorja. Oto Mader je zapisal: »Slovensko inteligenco so takoj pozaprli, tudi duhovščino. Ravno s tem pa so si začeli jamo kopati, ker so tudi klerikalci prišli na našo stran.« V prvih tednih okupacije še ni bilo priprav za vstajo, a posamezniki so že zbrali nekaj orožja, ki so ga odvrgli pripadniki jugoslovanske vojske. Oto Mader je v Zrečah nabral osem pušk in nekaj municije, jih spravil v bencinski sod in ga zakopal. 7. julija 1941 so uspešno organizirali napisno akcijo. Najtežji del akcije v Šoštanju je prevzel Božo Mravljak, Mader je pokril področje premogovnika, Tone Ulrih pa Velenje. Naslednji dan se je Oto Mader dokončno umaknil v ilegalo in prevzel partizansko ime Ris. Povezan je bil s šaleško partizansko skupino, a je deloval predvsem na terenu kot aktivist Osvobodilne fronte. Miha Pintar - Toledo je v Škalskih Cirkovcah izvedel za večjo skupino štajerskih partizanov, zato se ni vrnil na Pohorje k ruški partizanski skupini, ampak jih je šel poiskat. Z njim so odšli šaleški borci Franc Polh - Izak, Oto Mader - Ris in Franc Podvinšek - Bruno. Na Tolstem vrhu nad Preboldom je bila med drugim ustanovljena B-skupina, iz katere naj bi se razvila Šaleška četa. Vanjo so bili poleg komandirja Toleda in komisarja Buča vključeni še Marjan Čater - Petja, Adam Dušak - Pupče, Tine Gorišek - Pardelan, Franc Kralj - Krpo, Oto Mader - Ris, Franc Podvinšek - Bruno, Vili Reberšek - Čuk in Stanislav Brunšek - Zagloba. Izkopali so Maderjeve puške. V četrtek 28. avgusta 1941 se je pripeljal iz Koroške v Dravograd nemški notranji minister dr. Wilhelm Frick; na štajerski meji ga je pozdravil in se mu pridružil gauleiter dr. Überreither. Kolona se je odpeljala čez Slovenj Gradec in Velenje v Dobrno. Šaleška partizanska četa ji je postavila zasedo v soteski Socki med Velenjem in Žalcem. Ker pa se je minister Frick na Dobrni zadržal dan dlje, se je zaseda brezuspešno končala. Mader, Martinšek, Soklič, Ulrih, Stropnik in Polh so bili pri tem izdani in so se komaj rešili z begom proti Graški gori. 15. maja 1942 je šaleška skupina utrpela prvo izgubo. V Škalah, v svojem domačem kraju, je bil ustreljen šaleški prvoborec Oto Mader - Ris. Ko je bila velenjska orožniška postaja obveščena, da leži na dvorišču Godiclove domačije v Škalah ustreljeni partizan, je tja poslala svojo patruljo, v Škale pa je prišel tudi uradnik kriminalistične policije. Pri mrtvem Risu so Nemci našli ročno bombo, nekaj dokumentov in vojaško puško z vrezano peterokrako zvezdo. Zvezdo je imel Ris prišito tudi na levi strani bluze. Po izjavah domačinov naj bi Maderja ustrelil eden od dveh obratnih zaščitnikov pri velenjskem premogovniku, ki sta stanovala v Škalah. Mader je svoj življenjepis pisal od novembra 1941 in ga malo pred svojo smrtjo zakopal na Arličevi njivi v Škalah. Čeprav je bil eden od organizatorjev vstaje v Šaleški dolini, o njej ni navedel nobenega podatka, opisoval je predvsem svoja otroška leta in razmere v Škalah pred vojno. *Milan Ževart: OF in NOB v Šaleški dolini. Prispevki k zgodovini Šaleške doline, 1989. *France Filipič, Prvi pohorski partizani, 1965. *Fotografije: **spomenik pri Godici v Škalah **nagrobnik na pokopališču Šmartno **Oto Mader '''Stane Gradišnik''' ===Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, predraga=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB maj 2023, 7600 obeležij''' {| |[[File:Vazarjeva hiša v Begunjah.jpg|thumb|300 px|Vazarjeva hiša v Begunjah]] |[[File:Partizanski spomenik pri gradu Kamen, Begunje.jpg|thumb|250 px|Partizanski obelisk trinastim kurirjem pri gradu Kamen, Begunje]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na Ovsišah]] |} V Begunjah in Dragi je med drugo svetovno vojno gospodarila smrt, tudi Avsenikova pesem Tam kjer murke cveto, ki opeva te kraje, ni mogla mimo nje. Ob vhodu v dolino Drage, nasproti razvalin gradu Kamen, 300 metrov pred grobiščem talcev, stoji desno ob cesti tristranični obelisk. Na njem je zapisanih trinajst imen partizanskih kurirjev, ki so padli v noči med 27. in 28. januarjem 1945. Spomenik je radovljiška Zveza borcev postavila leta 1957, v Register kulturne dediščine je vpisan pod številko 22573. <poem> PADLI BORCI NOV V NOČI 27.–28. 1. 1945 BENEDIK SLAVKO ROVTE 1912–1945 CUZNAR VIKTOR DOVJE 1928–1945 FRANC ALOJZ MOJSTRANA 1905–1945 JANŠA ANTON BREZJE 1927–1945 JEGLIČ JOŽE PRAPROŠE 1916–1945 MRAK MIRO RADOVLJICA 1920–1945 NEGRO ANTON LJUBNO 1928–1945 PINTAR ALOJZ KRANJ 1910–1945 POGAČAR URH SV. LUCIJA 1922–1945 POHAR CVETAN BREZJE 1909–1945 PREŠERN FRANC RADOVLJICA 1901–1945 ŠTULAR CIRIL PALOVČE 1945 UCMAN MIRO VEL. CEROVA 1924–1945 </poem> Prvo na obelisku je ime Slavka Benedika. '''Venceslav (Slavko) Benedik''' se je rodil v Pozirnu pod Mohorjem nad Selcami očetu Petru in materi Frančiški 26. 9. 1912, živel pa je z materjo dobrih pet kilometrov zračne črte stran proti severu, na kmetiji pri Ozincu v Rovtah, ki je tedaj spadala pod Besnico. Njegov oče se je v prvi svetovni vojni boril na Soški fronti in umrl za okužbo takoj po njej, mama se je po nekaj letih drugič poročila in v družino je prišel priimek Pogačnik. Med drugo svetovno vojno so šli v partizane vsi trije fantje iz družine. Družino je sovaščan izdal in mamo, njenega moža in dve dekleti so odpeljali v taborišče. Ozinčevi so si bili navzkriž s Turkovimi, ki so bili v Rovtah njihovi sosedje. Slavkova nečakinja poroča, da si je Ozinčev oče nabral kar nekaj dolga pri gostilničarju Turku, ki je dajal pijačo na kredo. Grozilo je že, da bo Ozinčeva posest prišla na boben. Mama Frančiška naj bi se neko nedeljo odpravila peš v Kranj na tombolo in zadela glavni dobitek – avto, ki ga je takoj prodala in poplačala dolgove. Ti podatki še z druge strani osvetljujejo podobo Slavka Benedika, ki ga omenja Janko Potočnik v spominih pod naslovom Očetova pot v letošnji marčevski številki ''Svobodne besede''. Slavko se je izučil za ključavničarskega pomočnika in se zaposlil v železarni na Jesenicah. O njegovem značaju je izročilo različno, nečakinja je slišala, da je bil pošten in delaven fant. S partizani je sodeloval že na začetku vojne. Maja 1943 je odšel v Jelovški bataljon Gorenjskega odreda. Dobil je partizansko ime Vinko in bil sprejet med komuniste. Napredoval je v vodjo tehnike Jelovška 2, nato pa je bil okrožni tehnični kontrolor za levi breg Save. Ko je bil po obhodu namenjen nazaj na Jelovico, je v noči med 27. in 28. januarjem 1945 padel v zasedo, ki so jo pripravili v Poljčah nastanjeni nemški policisti esesovske divizije Brandenburg v Vazarjevi hiši v Begunjah, ob cesti v Drago. Nemci so vdrli v hišo, domače zastražili v enem prostoru, sami pa so na oknih čakali na kurirje s postaje G-14 nad Drago in druge borce Kokrškega odreda, ki so po običajni kurirski poti v ločenih skupinah prihajali mimo. S strojnico so jih pokosili, odvrgli trupla čez plot v sneg in počakali na naslednjo skupino. Tako so do ene ponoči pobili trinajst partizanov, štirinajstega pa so ranjenega zaprli v begunjske zapore; na Hitlerjev rojstni dan je bil pomiloščen in izpuščen domov. Slavko Benedik je padel najbrž v drugi skupini, še pred polnočjo. Partizani so naslednjega dne padle tovariše začasno pokopali malo naprej od grobišča v Dragi. Ime Slavka Benedika je vklesano tudi na spomeniku padlim ob vhodu na pokopališče na Ovsišah in na spomeniku v obliki znamenja pri slikoviti cerkvici svetega Primoža na Jamniku. Družinski grob Ozinčevih na Ovsišah je mlajšega datuma in na nagrobniku ni njegovega imena. S tole spomeniško zgodbo popravljam pomoto v marčevski številki ''Svobodne besede'' ([[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš#Očetova pot|Očetova pot]]), da je bil Slavko Benedik v Dragi ustreljen kot talec. Popraviti bo treba tudi napačne podatke o njem na drugih mestih: da je bil rojen leta 1919 (v knjigi ''Beg z morišča''), da leži v družinskem grobu (v zborniku ''Po poti spominov'') oz. da je pokopan v Dragi ter da je država pokopa Slovaška (v državnem registru žrtev druge svetovne vojne na Sistory). Takóle v rubriki Partizanski spomeniki na Geopediji počasi, od spomenika do spomenika, prispevamo k natančnejši evidenci ljudi in dogodkov med drugo svetovno vojno. Na spomeniku na začetku Drage je poleg Slavka Benedika še ducat imen in prav toliko človeških usod, ki kličejo po popisu. Spomenikov pa je 7500 in več. Delo bi bilo neprimerno lažje, če bi bila literatura, ki jih obravnava in iz nje črpamo, digitalizirana, zato ponovno pozivam k njenemu skeniranju. '''Viri''' *Jože Vidic: ''Beg z morišča''. Ljubljana: Borec, 1971. 228 sl. in 249. *Bogdan Osolnik in Svetko Kobal: ''Pokrajinska tehnika za Gorenjsko 1944–1945''. Ljubljana, 1998. 31. *Alojz Kos: ''Po poti spominov. Radovljiški zbornik'', 1990. 69–70, 231. *Trinajstim padlim kurirjem, Draga. Partizanski spomeniki na Geopediji. '''Miran Hladnik''' {| |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 02.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik, Ovsiše]] |[[File:Partizanski spomenik, Ovsiše 03.jpg|thumb|150 px|Partizanski spomenik, Ovsiše]] |[[File:Partizanski spomenik na Jamniku.jpg|thumb|300 px|Partizanski spomenik na Jamniku]] |} Slika: Slavko Benedik ===Erzelj v NOB=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji, SB april 2023''' Eno leto po objavi [[Pogovor:Partizanski spomeniki na Geopediji#Mladi fantje na dveh straneh|članka o partizanskem nagrobniku v vasi Planina nad Ajdovščino]] se je oglasil domačin Rado Jejčič z odgovorom na vprašanje o identiteti padlega Alojza Kobala, ki sem ga zastavil v koncu prispevka. Vsi, ki so doslej omenjali tragično smrt trojice vipavskih partizanov pri Križni jami nad Bločicami 14. avgusta 1943 (pri njihovi smrti je bil udeležen pesnik in domobranec v Grahovem [[:w:France Balantič|France Balantič]]), so pisali o Alojzu Kobalu z vzdevkom Sokol, vendar je to napaka. Alojz Kobal – Sokol, Jejčičev stric, rojen 10. 7. 1925 na Erzelju, je živel v hiši št. 36 (danes Erzelj 32) in je padel na Nanosu dober mesec pozneje, 28. 9. 1943. V partizane je šel iz italijanskega specialnega bataljona po kapitulaciji Italije. Dodeljen je bil Gradnikovi brigadi, ki je pri Razdrtem preprečevala prodor Nemcev v Vipavsko dolino. Njegova skupina je bila v zasedi ob cesti na Devinskem hribu pri Podkraju v smeri Nanosa. Tu je padel skupaj s štirimi soborci. Pokopali so jih na mestu smrti, pozneje pa prekopali, Alojza na domače pokopališče na Erzelju. Register žrtev druge svetovne vojne na spletišču Sistory pozna osem žrtev z imenom Alojz Kobal (eden od njih je padel samo dan prej v bližini, na Otlici), devetega, to je tistega, ki je padel na Bločicah skupaj z dvema rojakoma, pa med njimi ni in ga bo treba v register šele vnesti. Tule so njegovi podatki. Rodil se je 23. 6. 1927 na Erzelju v hiši št. 58 (danes 28), v partizane je odšel 6. 2. 1943 in bil vključen v Zgornjevipavsko četo. Marca 1943 je s transportom odšel na Dolenjsko. Padel je star 16 let 14. 8. 1943 pri Kriški Gori (oz. Križni gori, občina Stari trg pri Ložu, 2 km južno od Bločic), skupaj z Alojzom Zornom iz Prvačine in Vladimirjem Pangercem iz sosednje vasi Planine nad Ajdovščino. Oče Pangerc jih je šel iskat z vozom in vse tri dal pokopati v skupni grob. 19-letni Alojz Zorn je bil rojen 11. 4. 1924, 18-letni Vladimir Pangerc pa 26. 3. 1925. {| |[[File:Vipavski partizani se marca 1943 odpravljajo z Nanosa na Dolenjsko.jpg|thumb|left|Slika 1: Erzeljci pred odhodom na Dolenjsko marca 1943]] |[[File:Spomenik NOB na Erzelju.jpg|thumb|left|Slika 2: Spomenik padlim in žrtvam na Erzelju]] |} O vasi [[:w:Erzelj|Erzelj]] na Wikipediji preberemo, da je med drugo svetovno vojno cela sodelovala s partizani, zato so Italijani 8. 3. 1943 vse moške poslali v nemška taborišča, ženske v italijanska taborišča, otroke pa so vzeli sorodniki. Po kapitulaciji Italije so se ženske vrnile domov, iz nemških taborišč pa ne vsi. Rado Jejčič je pismu priložil fotografijo vaščanov Erzelja in sosednjih vasi, ki so se januarja in februarja 1943 množično odpravili v partizane, najprej na Nanos, od tam pa marca s transportom na Dolenjsko: 63 moških in 15 žensk. V partizane so šli, ker so se tako izognili deportaciji. Na sliki so v ospredju pogumne ženske. Milka Žvokelj s Slapa je šla v partizane oktobra 1942. Od Kobalovih je bil sin Evgen že v partizanih, njegovi sestri Doro in Miro so Italijani zaprli, Valerija – Zmaga pa se je z mamo Frančiško odpravila v partizane 5. 1. 1943. Valerija je postala desetarka ženske desetine 2. Vipavske čete. Zorka Saksida – Vojka z Gradišča nad Prvačino je šla v 1. Kraško četo Tomšičeve brigade 14. 2. 1943. Postala je četna in bataljonska bolničarka, obveščevalka in štabna šifrerka na pohodu 14. divizije na Štajersko ter komandirka zaščitne čete dravograjskega okrožja. Vidrihove ženske iz Gornje Branice so 22. 2. 1943 sledila očetu, ki je bil v partizanih že od leta 1941: sestri Vida – Slovenka in Marica – Svoboda ter mama Jožefa – Soča. Najprej so bile v 1. bataljonu Simona Gregorčiča, potem pa v 3. bataljonu Tomšičeve brigade. Vsa čast vipavskim partizankam in partizanom! Po podatkih '''Rada Jejčiča''' sestavil '''Miran Hladnik''' Slika 3: Troje spominskih plošč na OŠ Erzelj: bolnici Vera, 17 padlim in 6 žrtvam NOB iz vasi ter bataljonu VOS Slika 4: Erzeljski partizanski obeležji na Geopediji ===Spomeniki izginjajo, mar ne?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji,''' SB marec 2023 Zaradi izdaje so Nemci tik pred koncem vojne, v noči med 1. in 2. februarjem 1945, napadli skupino borcev, ki se je zadrževala na Medvedovi kmetiji na Otiškem Vrhu. Pokončali so šest partizanov, Stanka Orožim - Janja, mladinska aktivistka Okrožnega komiteja SKOJ Dravograd, je bila med spopadom z gestapovci ranjena v obe nogi. Domačini so jo prezeblo prenesli v bunker Gospodarske komisije pri Sv. Ani nad kmetijo Ulbnik, vendar je bil kmalu izdan tudi bunker. Janja se ni hotela predati Nemcem, raje se je pokončala sama. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2301_x1679204.2506470976_y5869081.50201254_s15_b362 Spominsko ploščo] ji je postavil mladinski aktiv JANJA iz Pameč leta 1976. Mladinke in mladinci, ki so takrat poskrbeli za obeležje, so danes stari okrog 65 let. Danes je plošča odstranjena in odložena na tla ob hiši pri Ulbniku. #Prvoborec iz Mislinjske doline Franjo Dular, ki je partizanil skupaj s Francem Rozmanom – Stanetom po Pohorju in padel nekje na Lepenarci (obeležja, ki so ga postavili na mestu smrti, še nismo utegnili najti), je bil [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7071_x1673849.7258339126_y5870819.830511933_s19_b2852 pokopan na pokopališču Šentjanž pri Dravogradu.] Danes o grobu ni ne duha ne sluha. #Doprsni kip narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta je bil [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:1962_x1690078.9870816662_y5863106.05974893_s15_b362 skupaj s spominsko ploščo] odstranjen iz veže Partizanskega doma na Kopah. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2298_x1688378.175690378_y5861927.423686648_s15_b362 Granitni kamen, obeležje partizanske bolnice Primož pod Malo Kopo,] je pri tleh odlomljen. #Stalna razstava o predvojnem revolucionarnem delavskem gibanju in NOB v Mislinjski, Mežiški in zgornji Dravski dolini v [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7688_x1678559.518479671_y5862356.328988583_s19_b2852 Koroškem pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu] je odstranjena in deponirana v kletnih prostorih. #[https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7064_x1679482.877784084_y5854855.199571073_s19_b2852 Kamnito obeležje na mestu bunkerja nad Podgorjem,] v katerem je bil ubit Anton Rogina - Jager, član Okrožnega odbora OF Dravograd, je razpadlo. #Na [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:7062_x1680359.0218383647_y5853353.316100725_s18_b2852 kapelici pri Vrhnjaku v Vodrižu] je bila vzidana plošča v spomin partizanu Jožetu Krenkerju. Ob obnovi kapelice leta 2011 je bila odstranjena. #Obeta se odstranitev [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L4168_F2518:2026_x1681915.9647431625_y5869170.424244335_s18_b2852 spominske plošče pri Jesenku] nad Pamečami, pa še kje … Podobna kot v naštetih primerih iz občine Slovenj Gradec je tudi slika v drugih občinah. Lastniki nepremičnin se menjajo, zob časa opravi svoje … Kaj naj storimo ob zanemarjenih, poškodovanih, uničenih ali odstranjenih spomenikih? Sámo jamranje namreč ne zaleže nič. Urednikom zbirke partizanskih spomenikov na Geopediji ([mailto:daniel.divjak@yahoo.com daniel.divjak@yahoo.com]) sporočimo spremembo na terenu, da jo na zemljevidu dokumentiramo in odstranjene spomenike označimo z zeleno zvezdico. Lastnika stavbe, ki je z zida snel ploščo, spodbudimo, da jo po obnovi fasade vrne nazaj; ljudje se pozitivno odzovejo, ko vidijo, da nam ni vseeno. Vandalska dejanja prijavimo skrbniku obeležja, najpogosteje je to področna Zveza borcev, včasih pa tudi krajevna skupnost, občina ali kdo tretji, ki bodo o tem obvestili policijo in v primeru registriranih spomenikov Zavod za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). Če ne vemo, kdo je za obeležje odgovoren, se obrnemo na policijo in na ZVKD kar sami. Naše izkušnje so, da se s prijavo večinoma ne doseže nič, vandalizem je s prijavo samo evidentiran. Doslej nismo brali o nobenem primeru policijskega odkritja ali sodnega pregona zlikovcev, ki se spravljajo na partizanske spomenike, čeprav se med ljudmi ve tako za ilegalne trgovce z barvnimi kovinami kot za goreče protipartizanske aktiviste v okolici. Obeležja, ki so registrirana kot kulturna dediščina, niso prav nič bolj zaščitena od tistih, ki jih v državni evidenci RKD ni, nasprotno, ZVKD-ji neredko ovirajo obnovo ali prestavitev poškodovanega spomenika z drobnjakarskimi spomeniškovarstvenimi zahtevami. Ne bomo špekulirali z domnevo, ali je med razlogi tudi stališče, da imamo na Slovenskem partizanskih obeležij preveč. Zgodi se, da pri ZB prevlada stališče, da spomenika ne bomo popravili, češ da je to naloga in strošek občine in da naj poškodovani spomenik pričuje o rokovnjaškem značaju okoličanov. Táko sklepanje ni v redu, saj le spodbuja socialno motene osebe, da se spravijo še na druga obeležja v bližini. Spoštljiv odnos javnosti do spomenikov bomo dosegli samo z njihovim rednim vzdrževanjem. Obnovo spomenikov izvedejo in financirajo področne ZB iz članarine in donacij, občine pa v okviru letnega načrta za vzdrževanje spomenikov, ki so mu zakonsko zavezane. Samo zmeniti se morata predsednik ZB in župan za preferenčni seznam obnov in da ne bosta za obnovo spomenika hkrati najemala vsak svojega izvajalca. [[File:Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužina pri Trebiji.jpg|thumb|350 px|Plastična plošča je nadomestila vandalizirano partizansko obeležje, Fužine pri Trebiji]] Kadar se pri dogovarjanju zaplete ali se več mesecev zaradi inertnosti ZB ali nenaklonjenosti občine več let nič ne premakne, se tisti, ki nam je obeležij mar, zadeve lotimo na svojo pest in svoje stroške. Vedno se najde kdo, ki zna očistiti kamen in z ustrezno barvo obnoviti zbledele črke napisa. Na mesto odstranjene kovinske plošče privijemo začasno plastično informativno ploščo, ki jo za majhen denar napravi lokalni tiskar, s sliko nekdanjega obeležja in besedilom v slovenščini in angleščini, ki pojasnjuje obeležje in poroča o letu njegovega uničenja. Ker začasne improvizirane rešitve znajo trajati, jih je treba oblikovati kolikor mogoče profesionalno. V zadoščenje nam je, da rastejo tudi čisto nova partizanska obeležja. Kot da bi vandaliziranje spomenikov spodbujalo njihovo porajanje. '''Stane Gradišnik''' in '''Miran Hladnik''' ===Čeprav ne doživim svetlobe, ki jo za obzorji slutim=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB februar 2023 <poem> MOČAN SEM V SEBI, KER RAZLOČNO ČUTIM: SVOBODEN SEM, ČEPRAV NE DOŽIVIM SVETLOBE, KI JO ZA OBZORJI SLUTIM! (F. KOSMAČ) PETIM BORCEM BRIGADE VDV, PADLIM DECEMBRA 1944.</poem> '''Slika 1:''' [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:268_x1683128.5592712704_y5842816.649565031_s16_b2852 Spomenik pri kmetiji Karničnik v Hrastovcu, kjer so pokopani padli borci brigade VDV.] V Radmirju, na osvobojenih tleh Zgornje Savinjske doline, je bila septembra 1944 ustanovljena 3. brigada Vojske državne varnosti. Sestavljali so jo borci Zidanškove brigade in mladi prostovoljci iz štajerskega okrožja. Povprečna starost borcev je bila 20 let, večidel so bili člani KPS in SKOJ. Zadnje dni novembra so se začele bitke na mejah osvobojenega ozemlja. Brigade 14. divizije so branile glavne dostope na osvobojeno ozemlje, vendar so prve dni decembra obrambne črte začele popuščati. Komandir 3. čete Anton Lempl – Dušan je povedel svoje borce na Šmihel nad Mozirjem in naprej proti Šaleški dolini. Dušanu so borci zaupali brez pomisleka. Bil je mojster partizanske taktike: celo ponoči je vse videl in slišal, poznal je poti po štajerskih gozdovih, nič ga ni presenetilo. Bataljon se je premikal proti Paškemu Kozjaku razdrobljen po četah. Borci 3. čete so po nekaj dneh pohoda zagledali v škalskem jezeru odsev nagibajoče se škalske cerkve, obenem pa zaslišali šum padajoče vode v elektrarniških hladilnih stolpih. Patrulja mladih fantov se je ustavila v naselju Hrastovec in tu prenočila. 12. decembra zarana se je kolona borcev v jutranji megli pomikala po gozdni poti od kmeta Karničnika proti Rahnetu. Pripadniki nemške policijske enote, ki so bili zaradi ofenzive v akciji na tem območju, so v gozdu postavili zasedo. Partizane so spustili v neposredno bližino in jih napadli z brzostrelkami in puškomitraljezi. Že v prvem napadu je padlo pet borcev, med katerimi so bili sedemnajstletni puškomitraljezec Milan Gaberšek – Buksi, šestnajstletni Mirko Šalomon, sedemnajstletni Franc Breznik, šestindvajsetletni Viktor Konečnik in nepoznani borec. Policisti so prišli nekaterim borcem tako blizu, da so jih že držali za nahrbtnike. Tako je prišel ob svoj nahrbtnik vojni dopisnik bataljona Ciril Grebenšek iz Velenja. Uprava velenjskega rudnika je namreč na podlagi najdbe njegovega nahrbtnika že naslednjega dne uradno sporočila, da je padel kot partizan. Zaposlen je bil namreč v rudniku, policija pa je sklepala, da je med padlimi, ker je v nahrbtniku našla njegove dokumente. Dva partizana, Franca Pliberška in Mirka Lešnika, so policistu ujeli in ju odpeljali v celjske zapore. V noči na 15. december je skupina »komandosov«, med katerimi je bil legendarni [[:w:Ivan Grobelnik|Ivan Grobelnik – Ivo]], v nemških uniformah prikorakala pred celjski Stari pisker, onesposobila paznike in osvobodila okrog 130 zapornikov, med njimi tudi Pliberška in Lešnika. Zjutraj so se mariborski Nemci pripeljali s štirimi kamioni pred Stari pisker, da bi prevzeli 80 obsojencev in jih odpeljali v smrt, a zapor je bil prazen … '''Stane Gradišnik''' '''Slika 2:''' NA TEM MESTU JE PADLO 5 BORCEV VDV BRIGADE 1941–1945. [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:4017_x1683965.2416658357_y5842269.270963142_s16_b2852 Spomenik pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju] '''Slika 3:''' NA TEM MESTU JE PADEL GABERŠEK MILAN – BUKSI, 1927–1944, MITRALJEZEC VDV BRIGADE. SLAVA MU! [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:5572_x1683961.5708935214_y5842269.708201426_s16_b2852 Pločevinasta spominska plošča pri kmetiji Rahne, Šenbric pri Velenju] '''Slika 4:''' [https://old.delo.si/novice/slovenija/spomin-na-noc-ko-je-pisker-pocil.html Partizani, ki so osvobodili zapornike v Starem piskru.] Stane Terčak, ''Celjski Stari pisker'', Ljubljana: Borec, 1976, str. 97. ===Razbitje 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda na Zaplanini=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB januar 2023 {| |[[File:Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico 01.jpg|thumb|Spomenik 39 padlim partizanom nad Ločico]] |[[File:Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem.jpg|thumb|Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem]] |[[File:Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem 02.jpg|thumb|Spomenik 174 padlim na Gorici pri Vranskem]] |} <poem> NA TEM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL 39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944 (Napis na spomeniku nad Ločico pri Vranskem) :::::* V SPOMIN NA 174 PADLIH BORCEV IZ ENOT IV OPERATIVNE CONE NOV IN POJ UMRLI SMO, KI V GROBU TU LEŽIMO, A NAD SVOBODO VAŠO ŠE BEDIMO, KER HOČEMO, DA RASTE IN ŽIVI, ZA KAR SMO DALI SVOJO SRČNO KRI 1941–1945 (Napis na spomeniku na Gorici pri Vranskem) :::::* GROB SEDMIH BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV – PADLIH NA PRESEDLU V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944. (Napis na obeležju na Presedljah)</poem> [[File:Presedlje pod Čemšenikom.jpg|thumb|300 px|left|Presedlje pod Čemšenikom]] Iz Ločice pri Vranskem se odpravimo po stari cesti proti Trojanam. Smerokaz na levi opozarja na vas Zaplanino. Po nekaj minutah vožnje ob potoku Zaplaninščica opazimo na levi lepo urejen spomenik, posvečen padlim borcem 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda. Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon v zaselku Zaplanina ob vznožju Čemšeniške planine. Izdajalec je kmalu stekel v Ločico pri Vranskem prijavit partizane vlasovskemu poveljniku Štetininu, ki je o tem obvestil svojega kolego na Trojanah. Stroj je stekel ... [[:w:Ruska osvobodilna vojska|Vlasovci]] s Trojan so mimo Šentgotarda prodirali proti Zaplanini, kjer so presenetili bataljon in udarili po njem. Bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu, kljub visokemu snegu, umaknil proti Presedljam. Štab bataljona je bil že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi na Presedljah, kamor jih je pripeljal izdajalec, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih. Boj je bil kratek in za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo šestintrideset borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov. Bežali so navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen, dvakrat ranjen, se je sam ustrelil. Ranjence so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi izdajalec se je hvalil, kako je brcal še žive borce "v gobec". Padle partizane so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi borci so bili trije domačini. Neki ranjenec se je naslednji dan privlekel v izdajalčevo hišo. Takoj so sporočili vlasovcem, ki so poslali patruljo. Izvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili. Borec 1. bataljona Frido Hočevar - Danilo se je dogodka spominjal takole: "Dan pred spopadom se je 1. bataljon odreda nahajal v vasi Zaplanina. Sam sem bil član štaba kot operativni oficir. 7. februarja 1945 sta bila štab odreda in 2. bataljona na Dobrljevem, 3. bataljon pa v revirjih. Trditi tega ne morem, saj zaradi hudih sovražnikovih napadov tisti čas ni bilo več mogoče vzdrževati organiziranosti na tako visoki ravni kot prej. V Zaplanini smo prenočili. Drugega dne smo že zgodaj zjutraj izvedeli od obveščevalcev, da se zbirajo, oziroma da so se že ponoči začele pomikati proti Zaplanini kolone sovražnikov iz smeri Mrzlice in Čemšeniške planine. Poveljnik bataljona Franc Bratun - Jelen se je zato že zgodaj zjutraj z nekaj borci odpravil v opazovalno patruljo na teren, da bi se prepričal o teh poročilih. Ko se je čez nekaj časa vrnil, je ukazal, da se bataljon takoj premakne na pobočje Čemšeniške planine. Kmalu po premiku iz vasi so nas Nemci, ki so verjetno tu že ponoči postavili zasedo, silovito napadli in tu je že padlo precej borcev. Edina pot, ki bi nas lahko pripeljala iz obroča, je bila ozka tesna soteska, po kateri je tekel potok. Kakor hitro se je dalo, smo se napotili proti soteski, ker so Nemci neusmiljeno streljali po nas. Sam sem v metežu krogel in izstrelkov iz minometov pograbil puško, ki je bila naslonjena ob poti na neko drevo, za katero sem pozneje izvedel, da je bila puška kuharja, ki je nekoliko stran od tod pripravljal hrano. Ker sem bil sam oborožen z brzostrelko, sem puško začel ponujati borcem, ki so hiteli mimo. Ker pa so bili vsi oboroženi, sem se s svojim ponujanjem zamudil toliko časa, da sem ostal zadnji v koloni. Na hitro sem presodil položaj in spoznal, da je edina rešitev za nas ledeno mrzli potok, saj je bilo vse drevje in grmovje okoli njega gosto obdano z ivjem. Zavpil sem: "Za menoj!" in se prvi pognal v vodo. Nekaj borcev s konca kolone mi je sledilo. V zavetju vode in ivja so nas Nemci izgubili iz vida, zato smo se rešili. Od tistih, ki so ostali v koloni, jih je še nekaj padlo. Kako je bilo potem z ostankom bataljona, se ne spominjam najbolje. Verjetno je bilo tako, da je ta skupina razbitega bataljona ostala skupaj, se pridružila četi, ki je bila med bojem na Dolenjskem, in ko so minili najhujši časi, se je spomladi spet popolnila in iz nje je znova nastal 1. bataljon." Vlasovci so skupaj z nemško policijo polovili v okolici Vranskega veliko ljudi, ki so decembra in pozneje zbežali iz Gornje Savinjske doline, ki jo je ponovno zavzel okupator. Pri Žegnanem studencu blizu Gorice, nedaleč od Vranskega, so streljali skoraj vsak drugi dan. Ujetnikom so včasih rekli: Prosti ste, izginite! Ujetniki si tega niso dali dvakrat reči, zbežali so, toda v bližini so bili za kritjem postavljeni mitraljezi, ki so prestregli domala slehernega bežečega partizana in ga med begom ustrelili. Nekoč so jih tako pobili petinštirideset hkrati. Nemci so potem vsakič naganjali domačine, da so morali iskati pobite in jih pokopavati. Z neko skupino ujetih so nekoč privedli tudi ranjenega borca. Vozili so ga kar v samokolnici, ker je imel ranjeni obe nogi. Nato so najprej postrelili vse zdrave, za konec pa še ranjenca. Proti koncu decembra je že bilo, ko so Nemci vodili mimo domačije kmeta Jakoba Hrastovca skupino tridesetih partizanov. Ujetniki so bili zvezani po dva in dva. Kakih sto metrov naprej od Medveščkovega mlina so jih v grapi spustili. Partizani so bežali, kamor je pač kdo mogel, misleč, da se bo rešil. Vtem pa so že iz skritih zased vžgali po bežečih z mitraljezi in jih pokosili. Le enemu se je posrečilo rešiti. V zaselku Gorica tik nad Vranskim je pokopanih 174 padlih v nemški ofenzivi 1944/45. ::::Stane Gradišnik Slika 1. Spomenik v Zaplanini<ref>Napis na spomeniku je napačen, saj ti borci niso bili zajeti v decembrski ofenzivi, pač pa so padli februarja 1945.</ref> Slika 2. Spomenik na Presedljah Slika 3. Spomenik na Gorici nad Vranskim '''Viri''' *''Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec'' (1986, str. 75) *Ivan Vidali: ''Kamniško zasavski odred'' (1989, 2018, str. 249) *Rado Zakonjšek &ndash; Cankar: ''Velika preizkušnja'' (1977, str. 491) ===Kam so vsi vojaki šli? Zdaj so v grobovih vsi. / Kdaj bomo izvedeli, kdaj bomo izvedeli? (Tomaž Domicelj)=== Pri delu na Geopediji sem pred leti opazil na štajerskem delu Trojan modro zvezdico (pri Konjšku), kjer naj bi stalo partizansko obeležje. Obiskal sem ta zaselek, vendar nihče od prijaznih stanovalcev ni vedel, da bi na tem mestu kdaj stal partizanski spomenik. Spustil sem se niže, skoraj do Ločice pri Vranskem in pri smerokazu za Zaplanino zavil desno. V bližini domačije Ivana Dolinška stoji na grobišču 39. padlih partizanov spominsko obeležje z napisom: NA TAM MESTU JE OKUPATOR USTRELIL 39 BORCEV IV. OPERATIVNE CONE NOV, ZAJETIH V SOVRAŽNI OFENZIVI DECEMBRA 1944. Nemški policijski general Rösener je 21. decembra 1944 poslal glavnino svojih sil na Vransko, Tuhinjsko dolino in na domžalsko območje. Vsa ta soldateska Nemcev, belogardistov, domobrancev, vlasovcev in četnikov je prečesala po ponovni okupaciji Zgornje Savinjske doline vse območje v smeri proti Zasavju. Ta ofenziva je izrinila s tega območja številne terenske aktiviste in begunce iz osvobojenega ozemlja. Bile so se težke bitke med partizanskimi in temi sovražnimi silami, ki so bile zelo številne (približno 6 do 7 tisoč mož) in okrepljene z oklopnimi enotami. Glavno težišče boja sta nosili XIV. divizija in Šlandrova brigada. Čeprav so bili v decembru 1944 in januarju 1945 težki boji, partizanske enote niso imele hudih izgub. Večje izgube so utrpeli terenski aktivisti in begunci iz osvobojenega ozemlja. Na vsakem prehodu so bile noč in dan sovražne zasede, ki so prestregle, pobile in ujele veliko teh beguncev. Tako imamo v Ločici pri Vranskem grobišče z obeležjem, ki pove, da je na tem mestu okupator ustrelil 39 borcev IV. operativne cone, ki so bili ujeti v tej zimski ofenzivi. Nemške SS čete so z vlasovci in domobranci vsakega zajetega partizana ali begunca ustrelile. (''Spomeniki in spominska obeležja NOB v občini Žalec''). Grobišče sem evidentiral, posnel in vnesel v sloj Partizanski spomeniki, še vedno pa me je begala modra zvezdica pri Konjšku pod Trojanami. Potem mi je prišla v roke monografija prvoborca Rada Zakonjška – Cankarja ''Velika preizkušnja'', kjer na straneh 491 in 492 opisuje usoden padec 1. bataljona Kamniško-zasavskega odreda: <blockquote> Prve dni februarja 1945 je taboril bataljon Kamniško-zasavskega odreda v Zahomcih nad Vranskim. Od tod je odšel v Črni vrh h kmetu Martinu Lesjaku po domače Černetu. O tem so bili obveščeni Nemci. Iz postojanke pri Pihlbirtu v Taboru je nemudoma krenila kolona okrog 200 mož proti Črnemu vrhu. Bataljon je bil pravočasno obveščen in se je umaknil prek Kozice čez Presedlje v zaselek Zaplanina. Tu se je utaboril pri kmetih Ivanu Zajcu po domače pri Tinčku in pri Ivanu Učakarju po domače pri Pidru. To je bilo 6. februarja 1945.</blockquote> <blockquote>V bližnji soseščini, v koči kmeta Učakarja, je živela Ana Žitnik in njen sedemnajstletni sin Anton. Žitnikova je bila nemškutarica in je tudi s svojim sinom najraje govorila po nemško. Kot se je pozneje izkazalo, je bila Žitnikova gestapovska zaupnica. Ko sta s sinom opazila partizane pri sosedih, sta sklenila, da to prijavita Nemcem. 8. februarja zjutraj je Anton pohitel v Ločico k vlasovcem. Gredoč se je oglasil pri kmetu Francu Slakanu po domače pri Doberšku. Tudi v tej hiši so bili partizani. Žitnik se je pri zadnjih vratih izmuznil v gozd, nato pa stekel v Ločico.</blockquote> <blockquote>Ko je Štetinin prejel Žitnikovo prijavo, je telefoniral komandantu vlasovcev na Trojanah. Skupaj sta nato napravila načrt za napad. Žitnik je vodil vlasovce iz Ločice skozi Zahomce in Črni vrh na Presedlje. Tam so postavili močno zasedo. Vlasovci iz Trojan pa so prodirali iz druge smeri, mimo Šentgotarda, Zgornje in Spodnje Zaplanine do obeh kmetij, kjer so bili partizani. Iznenada so udarili in tako presenetili bataljon. Vendar tu bataljon ni imel žrtev in se je kar v redu umaknil proti Presedljam. Visok sneg je sicer močno oviral pohod, vendar je bil štab bataljona že prepričan, da so se najhujšemu izognili. Vlasovci iz Ločice pa, ki so bili v zasedi, so bataljon spustili tik predse, nato pa z vsem orožjem udarili po borcih.</blockquote> <blockquote>Boj je bil kratek, a za bataljon usoden. Na bojišču je obležalo 36 borcev, le osemnajstim se je posrečilo uiti iz toče mitraljeških rafalov. Poveljnik bataljona Franc Bratun – Jelen je bil dvakrat zadet in hudo ranjen. Ko je spoznal, da se ne more več rešiti, se je sam ustrelil. Borci so bežali navzdol proti Ločici. Med njimi je bilo več hudo ranjenih. Te so vlasovci živalsko pobijali in onečaščali. Tudi Žitnik se je hvalil, kako je brcal še žive partizane v »gobec«. Padle borce so Nemci pustili ležati na kraju spopada tri dni. Šele tretji dan je občinska oblast odredila pokop. Med padlimi partizani so bili trije domačini. Neki ranjenec se je privlekel v Učakarjevo hišo k Žitnikovi. Ta je to sporočila vlasovcem, ki so poslali patruljo. Zvlekli so ga iz koče in ga nedaleč proč ubili.</blockquote> Spomenika 36. padlim borcem Kamniško-zasavskega odreda verjetno nikoli niso postavili, ali pa je bil devastiran. Več podatkov o tej tragediji sem iskal pri avtorjih monografije Kamniško-zasavski odred in pri KO ZZB NOB Litija. Prijazno so mi odgovorili, da več podatkov, kot so zapisani v knjigi, nimajo. Mislim, da si 1. bataljon Kamniško-zasavskega odreda zasluži vsaj skromno obeležje, če ne že spomenik, na mestu tragedije. '''Stane Gradišnik''' ===Konrad Žilnik, heroj izpod Krvavice=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB december 2022 <poem> V KAPLI PRI TABORU SE JE RODIL 16. 2. 1919 NARODNI HEROJ KONRAD ŽILNIK - SLOBODAN PADEL KOT ČLAN OKROŽNEGA KOMITEJA ZA OKRAJ NIŠ 4. 3. 1944 SLAVA NJEGOVEMU SPOMINU AVGUST 1986 OO ZZB NOV ŽALEC </poem> Bolska se je leno vila po zasneženem polju proti Gomilskemu in naprej skozi Grajsko vas proti Šempavlu [Preboldu], kjer jo je posrkala vase Savinja. Od špičaste Krvavice sem so priletele divje race in se spustile nad vodo, ki je ustvarjala majhna jezerca med ledenimi ploščami. V Kapli pri Taboru se je to noč, 16. februarja 1919, mizarju Viktorju in Ani Žilnik, roj. Florjan, rodil fantek. Dali so mu ime Konrad. Osem let je štel Kondi, ko se je družina preselila daleč na jugovzhod Jugoslavije v Niš, kjer so ga vpisali v osnovno šolo. Leta 1935 je že delal v niški tovarni usnja in se izučil za krznarja. V tem okolju se je povezal s komunisti in bil leta 1937 sprejet v KPJ. Po okupaciji Jugoslavije je bil Konrad Žilnik - Slobodan pri 22 letih že član Okrožnega komiteja KPJ. Avgusta 1941 je sodeloval v diverzantski akciji v hotelu Park v Nišu in pri napadu na rudnik Lece, kjer se je, oblečen v nemško uniformo, pojavil med sovražnikovo posadko, onesposobil nekaj vojakov in tako pripomogel k uspešni akciji. Bil je zraven pri ustanovitvi Topliškega in Ozrenskega partizanskega odreda, v katerem je bil nekaj časa namestnik komandanta in v letih 1942&ndash;1943 komandant. Odred je vodil v številne drzne napade na sovražnika. Bojeval se je s četniki v Popšici, pri Pirkovcu, Belem Potoku in na Crnem vrhu. S svojimi borci je napadel orožniško postajo Ražanj, onesposobil premogovnik v Sokobanji in pripravil atentat na okrajnega načelnika v Knjaževcu. Po formiranju Timoškega partizanskega bataljona je bil zadolžen za delo na terenu. Konec leta 1943 je z bataljonom odšel na območje Pirota, kjer je nadaljeval delo Dušana Tackovića - Srečka in pripravljal ustanovitev Narodnega odbora ter drugih protifašističnih organizacij. V začetku leta 1944 so njegov bataljon pri vasi Pajež obkolili četniki in bolgarski vojaki, ga v boju ranjenega ujeli in odpeljali v vas Kozja, kjer so ga po nekajdnevnem mučenju obglavili. [[File:Narodni heroj Konrad Zilnik Slobodan.jpg|thumb|left|300 px|[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7798_x2437620.216989781_y5361226.164747252_s17_b2345 Kip Konrada Žilnika v Nišu] ]] Konrad Žilnik - Slobodan je bil proglašen za narodnega heroja leta 1953, pokopan je v grobnici narodnih herojev v Nišu. V partizanih je Konrad spoznal Mašo Šuvaković in se z njo poročil, čeprav komunisti niso bili naklonjeni partizanskim porokam. Mašo so okupatorji leta 1942 zajeli, ko je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Zaprli so jo v koncentracijsko taborišče Crveni krst. Pred strelski vod je stopila nekaj mesecev po rojstvu sina Želimira. Na Banjici so kot talca ustrelili tudi Konradova starša Ano in Viktorja. V zaporniški bolnici so strogo čuvali skrivnost, da je Želimir sin Maše in Konrada. Babica in dedek po Maši sta iz Zemuna poslala v Niš Mašino sestro, ki ni imela otrok, da posvoji malega Želimira. Želimir Žilnik je postal prvošolček leta 1949. Iz tega časa je njegov pretresljiv spomin: ko je učiteljica pozvala otroke v razredu, naj vstanejo vsi, ki so izgubili starše med vojno, je od dvajsetih učencev vstala več kot polovica. V 60. letih je zaslovel kot filmski režiser, avtor jugoslovanskega "črnega vala". :::Stane Gradišnik Slike:<br> 1.Kip v Nišu <br> 2. [https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5524_x1671363.5840368972_y5818194.733836708_s15_b362 Spominska plošča, ki so jo leta 1986 postavili na njegovo rojstno hišo v Kapli vasi, je zdaj v prostorih občine Tabor.] ===Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB november 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:113_x1587784.0462454981_y5825848.0583935_s14_b362 Šestnajstim padlim ob Savi pri Podnartu] [[File:Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu 01.jpg|thumb|300 px|left|Partizanski spomenik 16 padlim ob Savi pri Podnartu]] <poem> PRI PREHODU PREKO SAVE JE NA TEM MESTU DNE 6. 7. 1944 PADLO 16 BORCEV I. BATALJONA GORENJSKEGA ODREDA. </poem> "Sončnega julijskega dne leta 1944 je v našo vas Rovte nad Podnartom prišla dolga kolona preznojenih partizanov, bilo jih je nekaj deset, vsi so bili obloženi s težkimi nahrbtniki, v katerih so, kot sem izvedel kasneje, iz Cerknega ali iz Farjega Potoka tovorili orožje in municijo za Kokrški odred. Nastanili so se po hišah, ženske so jim kuhale. Domačinom se je zdelo čudno, zakaj so se v Rovtah zadržali kar dva dni brez posebne potrebe. Tretji dan je prišlo povelje za naprej. Šli so mimo domačinov s Poljšice in iz Rovt pri Podnartu, ki so na travniku ob potoku Plaznica, ki se malo nižje izteka v Savo, pospravljali seno. Med njimi je bila tudi naša mama Cilka z vsemi štirimi otroki, ki smo se igrali in z zanimanjem opazovali kolono. Četo je vodil Ciril Rakovec, po navadi oblečen v rdečo karirasto srajco. "Kam pa jih ženeš?" so ga vprašali. Dve sosedi, Kraljeva Mara in Tončeva Mara (iz Toncove domačije na Poljšici je bil avstrijski podmaršal [[:w:Jožef Tomše|Jožef Tomše plemeniti Savski dol]]), ki sta tudi bili aktivistki (za partizane so delali domala vsi vaščani), sta ga zaman rotili, naj jih ne pošilja tja dol, saj se je vedelo, da bo tam nemška zaseda. A ju ni poslušal. Sam je ostal višje na skali, nosače pa je postrojil v Dolah ob bregu, kjer naj bi vsi naenkrat prečkali železnico in prebredli reko. Ko so partizani okrog sedmih zvečer krenili čez reko, je močno zaropotalo in padali so drug za drugim. "O, reveži, a bodo vse postrelili, ta hudič jih je spustil v Savo ...," sem slišal jadikovati starejše. Streljanje je trajalo kako uro, streljali so tudi z oklepnega železniškega vagona, "panzerhaus" se jim je reklo. Kdor je znal plavati, se je vrgel v vodo in se med rafali poskusil prebiti na drugo stran. Padlo je 16 partizanov, pravijo, da je bilo tudi precej ranjenih in ujetih, nekaterim se je po čudežu uspelo rešiti preko sotočja Save in Tržiške Bistrice, kjer Nemcev ni bilo. V našo hišo, k Potočnikovim v Rovte, sta se naslednjega dne zatekla dva premočena partizana, ki jima je uspel beg v nasprotno smer, v hrib. Mama jima je skuhala žgance, jima priskrbela suha oblačila in po nekaj urah počitka sta v bližnjem gozdu že dobila zvezo s partizani, za kar je poskrbel oče. Po mnogih letih sem se po slučaju srečal z enim od preživelih, s Francem Snojem. S soborcem sta se izvlekla iz savskih brzic in se v Podbrezjah blizu Grmačeve hiše pred nemško zasedo hotela skriti za kup peska, kjer sta se znašla iz oči v oči z dvema vojakoma. Na srečo nista bila krvoločne sorte. »Weg, geh weg!« sta je naganjala stran. In sta stekla, kolikor so jima noge dale. Vaščani smo sumili, da je zasedo organiziral tisti v rdeči srajci. Ta človek je bil pravi hudič v človeški podobi, vsi smo se ga bali. Pozneje se je govorilo, da je bil najbrž kriv tudi za druge žrtve med domačini in partizani v okolici. Bil je terenec, imel je celo svojega kurirja. Po vojni je bil menda obsojen na deset let zapora, odsedel pa je v kočevskih zaporih tri leta. Pred sojenjem so zaslišali tudi vaščane, ki pa niso obremenilno pričali proti njemu. Po svoje se jim je smilil, ker je imel invalidnega otroka. Najbolj je bil kaznovan s tem, da so se ga vsi izogibali. Umrl je leta 1990." Po spominih '''Janka Potočnika''' z Ovsiš zapisala '''Mira Hladnik''' Slike: # Na Geopediji je z zvezdico označen spomenik 16 padlim pod Poljšico pri Podnartu # Besedilo na pravkar očiščenem spomeniku # Spomenik 16 padlim ob železnici na relaciji Podnart-Kranj Beri tudi [[Z Jankom Potočnikom po spomenikih okrog Ovsiš|druge Potočnikove pripovedi iz časa druge svetovne vojne]]. ===Štirinajsta na Paškem Kozjaku=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB oktober 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4539_x1694612.6265786982_y5842906.903414371_s15_b362 Basališče, Padli borci Tomšičeve brigade] <poem>NA TEM MESTU SE JE MED 16. IN 18. 2. 1944 ODVIJALA KRVAVA IN ODLOČILNA BORBA XIV. DIVIZIJE IN TU SO DAROVALI SVOJA ŽIVLJENJA TRIJE PARTIZANI. ZB DOBRNA </poem> Paški Kozjak je bil tistega mrzlega februarja 1944, ko je Štirinajsta divizija vdrla v Tretji rajh, priča nepojmljivim naporom in junaškim dejanjem partizanskih bork in borcev. Prodirali so po vlakah in stečinah proti vrhu gore, ki jo v dolini omejujejo kraji Velenje, Dobrna, Vitanje in Mislinja. Vse štiri občine se stikajo na grebenu, ki se vleče od Sv. Jošta do Basališča, ki je najvišji vrh tega hribovja. V zgodnjih jutranjih urah 18. februarja je bil prehod skozi nemški obroč v Doliču odprt. Namesto divizijske kolone, ki naj bi sledila štirim udarnim bataljonom, je prisopihal do komandanta Efenke divizijski kurir in izdavil: "Rudi je naročil, da morate priti vsi nazaj." Bledi obraz komandanta Tomšičeve brigade majorja Ivana Kovačiča - Efenke se je zresnil: "Nazaj ne gremo! Bomo pa s te strani napadali, da se bo divizija prebila ..." Efenka je odpoklical zasede s ceste pod Firerjem in ukazal pohod proti Pohorju. Žal se je polovica divizije z okrog 600 borci takrat že vračala nazaj proti Basališču. Ta umik je bil strahoten predvsem zato, ker je izčrpanim partizanom pobral še zadnje atome moči. Hiteli so v hudo strmino, kjer je bilo snega cel meter. Lahko si mislimo, koliko moči so potrebovali tisti, ki so nosili težko orožje in ranjence. Joža Boldan - Silni, kazensko razrešeni komandant 2. bataljona Tomšičeve brigade, je med prvimi prispel na Miklavževo planjo, kjer se je zbirala divizija. Opazil je, da se ob robu jase s smrečic vsipa sneg. Aktiviral je bombo in jo vrgel med smrečje. Hip nato se je vnel oster spopad z Maunzovimi planinskimi lovci, ki so prodirali po grebenu od Sv. Jošta sem. Rafali so izzvali pravo paniko. Ranjenci na nosilih so začeli vpiti na pomoč. To je vzpodbudilo jurišno četo Janeza Kramariča, ki se je pognala po grebenu proti Nemcem. Čudno je tlesknilo in mitraljezec Alojz Zavolovšek iz Gornjega Grada je padel v sneg. Smrtno je bil zadet tudi Franc Gerl - Mežnarjev z Otoka pri Cerknici. Med pregledovanjem bojišča so pozneje našli mrtvega še Valentina Šavlija - Pavleta iz Tolminskega Loma. Po vojni je legendarni komandant Štirinajste divizije, narodni heroj Ivan Kovačič - Efenka s svojimi borci poskrbel za postavitev obeležij na Paškem Kozjaku, od Senegaškega mlina do Čuježa v dolini Pake. Žal je sedem pomnikov že izginilo zaradi malomarnosti in hudobije. Zadnja skrunitev pomnika na Basališču se je zgodila leta 2016. Lani smo postavili novo obeležje, ki je po nekaj spet izginilo; na Geopediji je zato označeno z zeleno zvezdico namesto z rdečo, ki predstavlja obstoječe obeležje. Spodobilo bi se, da vse štiri občine skupaj postavijo dostojen spomenik Štirinajsti diviziji na Basališču. Stane Gradišnik Slike 1. Padli na vrhu Basališča (padli na basališču.jpg) 2. Leta 2016 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče1.jpg) 3. Leta 2021 vandalizirana plošča na Basališču. Foto Stane Gradišnik (basališče2.jpg) 4. Paški Kozjak na Geopediji; z zelenimi zvezdicami so označeni spomeniki, ki jih nekdo vztrajno vandalizira (paški kozjak geopedija.jpg) ===Tragedija Kisovarjeve družine=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB september 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5537_x1673724.697670503_y5814893.322579741_s14_b362 Kisovarjeva domačija, Miklavž pri Taboru] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_x1671834.3860895594_y5817754.038683354_s17_b362 spomenik na pokopališču Tabor] Cankar in Lipče sta hodila ob večerih poslušat radio k Štajnerju. Ko sta se pozno vračala, je stari Kisovar še bedel in prvo njegovo vprašanje je bilo: "Kaj je pa povedala tista radija?" Stari mož je hlastno poslušal novice, ki sta mu jih pripovedovala, včasih sta jim še kaj dodala. Kakor mnogi, je tudi stari Kisovar Nemce strašno sovražil in zato vsa vojna leta pomagal partizanom, kolikor je le mogel. Vojna mu je vzela tri sinove, toda mož ni klonil. Nekaj izrednega je bil stari Kisovar, Lipčetov in Rudijev oče. V teh letih je živel samo za svoja sinova partizana in za NOB. Tudi za druge borce je bil izredna dobričina. Vsi partizani so bili njegovi sinovi. Njegova snaha, Rudijeva žena Julka, je skuhala nešteto večerij za partizane. Kisovarjeva domačija leži v mali kotlinici, ki se za hišo zapira v gozdnato strmino, pred domačijo pa se odpira v ozko dolinico med njihovimi njivami proti cerkvici Svetega Miklavža. Vse od dneva, ko je Lipče pobegnil v gozd, bilo je poleti 1941, je stari vsak dan ničkolikokrat stopical okrog hleva, pokašljeval in pogledoval navzgor proti smrečju, če bo za prvimi drevesi zagledal svojega Lipčeta ali pa kakega drugega znanega partizana. Brž ko se mu je kdo odzval na njegovo značilno pokašljevanje, je odšel proti kuhinji &ndash; malo je šepal &ndash; tam vzel malo kanglico, kot jo imajo za mleko, in polno spustil v rokav suknjiča. Rokav je bil spodaj znotraj zašit, da ni mogla kanglica pasti skozi. Pri hlevu je vzel sekiro ali kako drugo orodje in jo ovinkasto čez travnik primahal v hosto. Ves srečen je sprejemal novice, bil je namreč silno radoveden, kaj se dogaja na frontah, in vsak nemški poraz, še tako neznaten, ga je razveselil. "Preklete barabe!" je imel navado reči. Pa je bil sicer veren kristjan. Nekega popoldneva se je zaslišalo v smeri Vranskega strahovito streljanje. Cankar je ugibal, katera partizanska enota se je spopadla z Nemci. Po nekaj dneh je izvedel od domačinov, da so v tem boju padli trije partizani, med njimi tudi Kisovarjev Lipče. Drugi Kisovarjev sin Rudi Jurhar je bil že od pomladi v partizanih. Neko popoldne je prišel domov, da bi z očetom zaklala prašiča. Okrog enajste ure dopoldne je zagledal skupino vojaštva, ki se je približevala hiši. "Saj to so naši!" je vzkliknil, v tem pa že spregledal svojo zmoto. Pognal se je po strmini in hudo ranjen obležal tik pred gozdom. Privedli so ga do očeta in na vsak način hoteli dobiti od njega priznanje, da pozna ranjenca. Oče je pomislil na Rudijevo ženo in otroka ter odločno odkimal. Ti trenutki so bili strašni za oba, vendar sta zmogla toliko moči, da sta se zatajila med seboj. Nemški komandant je odredil zaplembo. Vojaki so znosili na voz vse, kar je bilo kaj vrednega. Na voz so naložili tudi Rudija. Žalosten sprevod je krenil izpred hiše. Zdaj šele je Julka videla, da imajo na vozu njenega moža vsega v krvi. To je bil zanjo strašen pogled. Pred volmi je korakal stari Kisovar in peljal najbridkejši tovor, ki ga je kdaj vozil v svojem življenju, svojega smrtno ranjenega sina, ki je bil pred dobro uro še svoboden partizan, zdaj pa nemočna žrtev v rokah rabljev. Med potjo proti Grajski vasi je Rudi umrl. Očeta so odgnali v Celje in ga zaprli v Stari pisker. Pozneje se je izvedelo, da je Nemce na domačijo pripeljal gestapovski raztrganec in ovaduh Klobučar, doma iz Prebolda. Stari Jurhar je bil na svoje sinove močno navezan, zato je le stežka prebolel izgubo že drugega sina. V tem času sta bila v partizanih še druga dva sinova, najstarejši Franc in najmlajši Viktor. Nihče ni slutil, da bo tudi najmlajši daroval svoje življenje na oltarju domovine. Umrl je skupaj s svojim nečakom Lipetom, ko sta z vojaškim motorjem drvela sporočit z novico o zmagi in svobodi ... :::Stane Gradišnik (po zapisu Rada Zakonjška - Cankarja) ===Pavel Rušt, slovenski junak === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB avgust 2022 *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:5408_x1560653.8250288363_y5751565.679578903_s15_b362 spominska plošča na Nanosu] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:7508_x1383422.2647831219_y5142757.949024833_s15_b2345 kraj smrti v Rimu] *[https://www.geopedia.world/#T281_L2518_F2518:4951_x1554522.6091496847_y5754041.34837272_s15_b362 spomenik na Gradišču pri Vipavi] Pavel Rušt se je rodil leta 1909 v družini malih kmetov na Gradišču pri Vipavi. V italijanizirani Vipavi je obiskoval šolo. Priimek so mu spremenili po uradni dolžnosti, slovenski jezik je bil prepovedan, društva zatrta. V Neaplju je osemnajst mesecev služil vojaški rok. Leta 1941 se je pridružil slovenskemu narodnoosvobodilnemu gibanju in se tako izognil italijanski mobilizaciji. 18. aprila 1942 je bil s svojo enoto obkoljen na Nanosu. Boj 60 partizanov z 800 italijanskimi vojaki je trajal več kot osem ur in je bil tragičen: šest partizanov je padlo med spopadom, enajst so jih zajeli in devet od njih kasneje ustrelili. Drugim je uspelo pobegniti, pri čemer jih je varovala strojnica, ki je v rokah legendarnega mitraljezca Pavla Rušta štirinajstkrat odbila napade, dokler ni zmanjkalo streliva: s tovariši se je umaknil in se skril v jami. Tudi tam so jih odkrili. Pavlu (z globokimi ranami na rokah) je nekaj časa uspevalo pobirati bombe in jih metati nazaj na fašiste. Ujete so odpeljali v Rim v zloglasni zapor Regina Coeli. Pavla so ga mučili, vendar ni razkril ničesar, zato ga je Posebno sodišče za obrambo države skupaj z drugimi partizani skupine Fratelli Maslo obsodilo na smrt, nekatere v odsotnosti. Kazen so izvršili v Forte Bravetta, zloglasni fašistični tovarni smrti. 26. junija 1942 ob 6. uri zjutraj so bili ustreljeni Pavel Rušt, Anton Bele, Ivan Čekada, Viljem Dolgan, Leopold Frank, Jože Hreščak, Karlo Kaluža, Franc Srebot in Franc Vičić. Pavel Rušt je pokopan na pokopališču Verano. Spominjamo se ga na komemoracijah 18. aprila vsako leto. Po Pavlu Ruštu se imenuje trg v Vipavi. Njegovo ime je vklesano na ploščo na fasadi Lovskega doma na Nanosu v bližini turistične kmetije Abram in na spomeniku NOB v njegovi rojstni vasi Gradišče pri Vipavi. Na prostoru njegove smrti in smrti njegovih tovarišev v Rimu pa je tabla z napisom Parco dei martiri di Forte Bravetta [Park mučenikov trdnjave Bravetta]. Več o Pavlu Ruštu lahko preberemo v njegovem geslu na Wikipediji. <!-- pred izidom je knjiga o njegovi četi izpod peresa Primoža Plahute. --> :::Patrizia Raveggi ===Zadnji boj Veličkove čete=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB julij 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_x1660639.7399007303_y5823316.3453979045_s15_b362 '''Spomenik Veličkovi četi na Čreti'''.] V začetku novembra 1942 je Savinjski bataljon taboril na planini Krašici blizu Črete. V dolino je pobegnil ujeti verman po imenu Tiger. Svojo izdajalsko nalogo je opravil tako hitro, da je bil bataljon obkoljen, še preden se je uspel umakniti na Menino planino. Komandir čete Lojze Hafner - Veličko je dobil nalogo, naj krije umik bataljona in da brez povelja ne sme zapustiti položajev. Veličko kriči: "Prihranite si vsak po en naboj!" "Jurišajmo!", pravijo borci, ko vidijo, kakšen je položaj. Toda Veličko še vedno noče o tem nič slišati. "Brez povelja ni umika!" Nenadoma utihne njihov mitraljez. Zmanjkalo je municije. Tudi streli iz pušk so vedno redkejši. Nemci in vermani dobro vedo, kaj to pomeni. Še tisti, ki so se do zdaj plazili po trebuhu, so se dvignili in se, režeč kot pošasti, bližali partizanom. Veličko zavpije borcem: "Reši se, kdor se more!" Bilo je prepozno. Na dvajset borcev se vsuje trikrat več sovražnikov. Začne se krvavi ples: boj in pretep na nož, s puškinimi kopiti, s pestmi in tudi z zobmi. Na vsakega borca se je spravilo po več sovražnikov. Hočejo jih spraviti na tla in dobiti čim več živih v svoje roke. Borutin še vidi, kako je skupina Nemcev vrgla po tleh Marto, mlado osemnajstletno dekle, pogumno borko v četi, a zdaj ji ni več pomoči. S poslednjimi silami se Borutin otrese Nemcev in se požene skozi obroč. Rešen. Tudi Veličko si je utrl pot skozi ogenj. Nad kurirja Franca Godlerja - Bliska se spravijo kar trije Nemci. Med ruvanjem vidi, kako vežejo Čata, mladega, pogumnega fanta iz Liboj. Blisk se z enim od Nemcev puli za puško, izdere mu jo in z bajonetom zažene sovražniku v trebuh. Nemci za bežečimi niso streljali, ker bi lahko zadeli svoje. Iz čete se je rešilo samo sedem borcev. Pet ujetih partizanov so z vrvjo zvezali okrog vratu. Za ujetnike je bil to začetek strahotnega mučenja, ki so ga morali prestajati vse do ustrelitve. Če bi jim ne zmanjkalo streliva, ali če bi bilo povelje za umik izdano prej, bi jih Nemci gotovo ne dobili v svojo pest. Nemški oddelki so še dolgo preiskovali področje boja. Kolikor so našli ranjencev, so jih na mestu pobili. Pri kmetiji Planinc nad Sv. Joštom je spominsko znamenje mitraljezcu, ki je do zadnjega naboja kril umik Veličkove čete iz obroča. Spomenik (potreben obnove) simbolično prikazuje nemški obroč okrog bataljona, zapis pa govori o junaštvu borcev, sinov ljudstva, ki je bilo že v Berlinu zapisano pogubi. [Na prvi fotografiji je spominski kamen hrabremu mitraljezcu, na drugi pa dokument o zasramovanju borcev Veličkove čete v celjskih zaporih.] :::Stane Gradišnik, popisovalec pomnikov upora. ===NOB in samoupravljanje=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB junij 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:7479_x1597867.4564009686_y5818315.00583044_s17_b362 '''Padla delavca in uvedba samoupravljanja''',] poslopje nekdanje tovarne Iska, Savska cesta 14, Kranj. Postavljanje spomenikov v socialistični Jugoslaviji je seglo na prostore, kjer jih prej skoraj ni bilo, med drugim v podjetja in tovarne. Spominske plošče in skulpture so postale pogost atribut proizvodnih hal, tovarniških dvorišč in hodnikov upravnih stavb. Posvečene so bile delavcem, padlim v drugi svetovni vojni, pa tudi markantnim dogodkom iz zgodovine podjetja, zlasti stavkam iz medvojnega obdobja ter uvedbi samoupravljanja v 50. letih. Izkušnje kažejo, da je dokumentiranje teh obeležij dandanes zahtevno početje. Če je podjetje medtem že propadlo, je treba brskati po težko dostopnih, zanemarjenih prostorih, iz katerih je davno tega izginilo vse premoženje, vključno s spominskimi obeležji; nekatera so ohranjena v muzejih, a številna so izginila brez sledu. Če pa obrat še vedno obstaja, je ogled in fotografiranje obeležja zahtevna birokratska naloga, polna sumničavih vratarjev, ki jih je treba šele prepričati v obstoj pomnika v prostorih njihovega podjetja, in telefonskih številk uprave, ki jih je treba klicati za dovoljenje pri vstopu v poslovne prostore in fotografiranje. Osredotočimo se na samo en obskuren primer obeležja iz Kranja, katerega obstoj je ostal neopažen cela desetletja. Ne samo da nikoli ni bil vnesen v Register kulturne dediščine, spregledan je bil tudi v vseh zbornikih spomenikov NOB, ki so sicer vestno beležili vse pomnike na območju določene občine (ali Slovenije kot celote). Vse od odkritja obeležje ni bilo nikoli več omenjeno v tisku in je povsem neznano tudi samim Kranjčanom. Gre za dvojno spominsko ploščo, vzidano pod nadstreškom na pročelju nekdanje kranjske tovarne Pletenina na Savski cesti 14, ki stoji ob bregu Save pod starim delom mesta. Pletenina je bila naslednica tovarne za izdelavo in predelavo pletenega, vezenega in tkanega blaga Iska trikotaža, ki jo je leta 1931 ustanovil kranjski trgovec Ivan Savnik. Med drugo svetovno vojno sta v partizanih padla dva delavca tovarne, Ciril Osterman in Franc Savnik. Osterman (1914–1945) je bil doma iz Otoč in je delal kot ključavničar, padel pa je nekaj tednov pred koncem vojne na robu Jelovice nad Kropo. Identiteta Franca Savnika ni dognana, ker so med vojno padli najmanj trije Slovenci s tem imenom. Leta 1947 je bila tovarna nacionalizirana in preimenovana, 14. septembra 1950 pa je bilo v njej svečano uvedeno delavsko samoupravljanje. Naslednje večje praznovanje v Pletenini je bilo organizirano ob desetletnici njenega delovanja, 8. decembra 1957. Regionalni časopis ''Glas'' Gorenjske je o dogodku poročal dan kasneje in navedel, da so delavci prireditev organizirali sami. Kolektiv se je dopoldne zbral pred slavnostno okrašenim tovarniškim poslopjem, kjer je skupaj z lokalnimi politiki in predstavniki družbenih organizacij prisostvoval programu. Del prireditve je bilo tudi odkritje spominskih plošč padlima borcema in uvedbi samoupravljanja, s katerih je delavka odgrnila jugoslovansko zastavo. Spominski plošči nepravilne štirikotne oblike sta izdelani iz belega marmorja, na fasado pa sta pritrjeni samo z eno stranico; večino njune teže podpirata temna kamnita bloka, ki rasteta iz pročelja. Napis je vklesan in rdeče obarvan, toda danes dodobra oluščen. Plošči sta na splošno zanemarjeni, saj je marmor lisast, bloka pa okrušena. Ivan Smiljanić ===Okupirana Ljubljana je KRIČALA === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB maj 2022 V spomin na delovanje radia Kričač je RTV Ljubljana oziroma Slovenija postavila na različnih lokacijah po Ljubljani 19 tabel (danes jih je ohranjenih še 14) z enotnim besedilom: :::V TEJ HIŠI JE DELOVAL V LETIH 1941 IN 1942 RADIO KRIČAČ. "Tik-tak, tik-tak, tik-tak. Slovenci, poslušajte, govori OF, govori OF slovenskega naroda!" To so prvič verjetno 17. novembra 1941 (zanesljivo datum ni znan) ob osmih zvečer zaslišali mnogi Ljubljančani in drugi Slovenci iz svojih radijskih sprejemnikov, če so vrteli gumb po valovnih dolžinah med 20 in 40 metri. Tako kot vsaka vojna je tudi druga svetovna vključevala propagandni boj. V ta namen je KPS sredi leta 1941 v okviru svoje tehnike ustanovila še radijski sektor. Nalogo, da ga postavi na noge, je dobil Milko Goršič. Okrog sebe je zbral šestčlansko ekipo inženirjev in študentov, ki je delovala v globoki ilegali in s strogo ločenimi nalogami. Radijski oddajnik je s precej muke, saj je primanjkovalo sestavnih delov, kar v prostorih elektrotehniškega seminarja na ljubljanski Tehniški fakulteti sestavil Rado Luznar. Oktobra je bila naprava s skromno močjo 5‒6 W gotova, sledila sta dva tedna preizkušanja njene slišnosti. Ob omenjeni prvi oddaji jih je uredništvo pod vodstvom Prežihovega Voranca v petih mesecih pripravilo še okoli petdeset. Kričač se je redno oglašal trikrat ali dvakrat na teden, oddaje pa so bile dolge približno 15 minut. Besedila je sprva bral Marjan Vesenjak, tik pred njegovim odhodom v partizane pa je nalogo prevzel Milan Osredkar. Prav posebna oddaja je bila na sporedu na predvečer kulturnega praznika 7. februarja 1942. Za celo uro programa sta vznesena besedila pripravila v glavnem Voranc in Fran Albreht. To je bila tudi edina oddaja, za katero je Miloš Brelih priskrbel gramofon in so jo lahko popestrili z glasbo. Besedila Kričačevih oddaj se niso ohranila. Ohranili so se le zapisi dvajsetih oddaj, kot so jih v italijanščini zabeležili njihovi ne ravno vešči prisluškovalci. Okupator je Kričačeve oddaje redno spremljal, saj si je na vse kriplje prizadeval, da bi jih preprečil. A iznajdljivi ilegalci so oddajnik nenehno selili. Tako je izpričanih kar 23 lokacij oddajanja. Italijanska vojska jih je najprej iskala s posebnimi sprejemniki, ki jih je razporedila po mestu. Ker vira signala ni odkrila, je začela februarja 1942 izklapljati električni tok po posameznih delih mesta. A Kričačevemu oddajniku je Brelih že na samem začetku dodal preklopnik, ki se je v takih primerih preklopil na akumulator. Končno so vojaške oblasti v Ljubljano poslale najsodobnejše radiogoniometre, a je Brelih, ki je po nalogu partije ostal v italijanski službi na Radiu Ljubljana, od nadrejenih izvrtal, kako jih je mogoče pretentati. Niti italijanska motilna postaja ni rodila sadov. Končalo se je tako, da je 26. marca visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli odredil obvezno oddajo vseh radijskih sprejemnikov in odstranitev vsakršnih anten. V takih razmerah je Izvršni odbor OF izdal sklep o začasni prekinitvi oddajanja. Zadnjič se je Kričač oglasil 5. aprila 1942 in oddajo kot običajno sklenil s Prešernovimi verzi: "Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti vol'jo vero in postave." ::Jani Luštrek <!-- Podpis k fotografiji: Spominska plošča na Cigaletovi ulici 5, kjer je potekala zadnja oddaja --> ===Pošebalov rod === '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB april 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:5541_x1675044.0200940454_y5813965.937909696_s18_b2852 '''Pošebal. Zakonjškova hiša'''.] Miklavž pri Taboru 42. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> V TEJ HIŠI SO NAŠLI VARNO ZATOČIŠČE BORCI REVIRSKE ČETE LETA 1941. OD TU SO ŠLI AVGUSTA 1941 V NAPAD NA RUDNIK ZABUKOVICO. GOSPODAR ZAKONJŠEK JE BIL ZARADI SODELOVANJA S PARTIZANI USTRELJEN 1941, SESTRA ANTONIJA 1942. ZB TRBOVLJE 1981 </poem> Preko Marija Reke in Šmiklavža nad Taborom so že stoletja speljane poti, ki povezujejo Revirje s Savinjsko dolino. Še pred 2. svetovno vojno so tod mimo stoletne Pošebalove kmetije ljudje v nahrbtnikih tovorili krompir s savinjskih kmetij za revne rudarske družine po Zasavju. Bilo je nekako sredi avgusta, ko hribovci žanjejo pšenico. Andrej Zakonjšek, po domače Pošebal, je z nečakom Radom zlagal pšenično snopje v kozolec, ko so prišli na dvorišče prvi partizani, mladi fantje, ki so si nadeli ime Revirska četa. Andrej je vstopil v hišo in položil hlebec kruha na mizo. Vresk je hitro dal roko nanj in pogledal Andreja: »Je cel hlebec naš?« Pošebal je pokimal. Skrbno je pomerjal z nožem, da bi vsakemu odrezal enako velik kos. Fantje so tiho opazovali in čakali. Konec novembra je pripeljal Nemce na Pošebalovo odpadnik, ki se je tu večkrat nahranil, v zahvalo pa je predal Andreja gestapovcem. V Starem piskru so ga strahovito mučili. Nekaj dni pred ustrelitvijo so ga nacisti privlekli domov in ga pustili pri kozolcu, da je od tam še zadnjikrat gledal rojstno hišo, medtem ko je v njej tekla preiskava. Rado Zakonjšek, Andrejev nečak, se je že vrgel v časnikarski poklic, ko ga je doletela vojna. Umaknil se je v domači Šmiklavž. S sosedovim Lipčetom sta razpredla mrežo partizanskih zaupnikov daleč naokrog. Priključil se je Revirski četi, ki je odšla na Dobrovlje in postala del Štajerskega bataljona. Bojeval se je pri Sv. Katarini na Dobrovljah. Z bataljonom se je odpravil na legendarni brežiški pohod. Konec leta 1942 sta s soborcem Francem Hribarjem postavila tehniko Cankar. Avgusta 1944 ga je Oblastni komite imenoval za pokrajinskega tehnika KPS za Štajersko. Po vojni je napisal dela ''Taborski kresovi'', ''Velika preizkušnja'', ''Ilegalni tisk med NOB na Štajerskem'', ''Štajerska 1941'', in ''Partizanski kurirji''. S prijateljem Tonetom Gržino sva se povzpela na skoraj tisoč metrov visoko Reško planino, kjer ob gozdni cesti počiva Pošebalova domačija. Sprejel naju je gospodar Martin Brečko, nečak Rada Zakonjška - Cankarja. Krepak stisk roke, topel pogled zvedavih oči in povabilo v hišo. V kotu razgreta kmečka peč je kar vabila, da bi zlezel nanjo. Pošebalov mladi rod živi v Trbovljah, niso pa pozabili velike vojne izkušnje, ki je nekoč stehtala tudi njihov rod. ::Stane Gradišnik ===Mladi fantje na dveh straneh=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB marec 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:6083_x1548398.6096133115_y5757167.840290545_s19_b2852 '''Grob treh padlih borcev NOV'''] na Planini nad Ajdovščino. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> SLAVA JUNAKOM ZORN ALOJZ * 1924 PRVAČNA PANGERC VLADIMIR * 1925 PLANINA KOBAL ALOJZ * 1927 ERZELJ PADLI 14. 8. 1943 </poem> Ob zidu na koncu pokopališča na Planini pri Ajdovščini stoji nagrobnik, ki je za razliko od drugih poleg križa opremljen tudi z zvezdo. To je nagrobnik Pangerčevih s Planine. Nenavadno je, da sta poleg domačega sina Vladimirja na plošči tudi imeni njegovih soborcev iz drugih krajev, padlih istega dne 14. avgusta 1943. Devetnajstletni Alojz Zorn (rojen 11. 4. 1924) je bil iz Prvačine pri Gorici, šestnajstletni Alojz Kobal pa iz bližnjega Erzelja. Vladimir (rojen 26. 3. 1925) je bil ob smrti star osemnajst let. Ko se je Gradnikova brigada utaborila pri Križni jami nad Bločicami oz. nad Bloško Polico, so bili določeni za stražo. Tam so se srečali z belogardistično patruljo, ki se je predstavila, kot da so partizani Notranjskega odreda, in po pogovoru tri fante postrelila, četrtemu je uspelo pobegniti. Partizani, ki so bili v bližini, so stekli za belogardisti, ki so s sabo tovorili zaplenjene puške in čevlje pobitih, vendar so bili prepozni, belogardisti so jim ušli na kolesih, ki so jih pustili v vasi. Po njihovi vrnitvi v Grahovo so Italijani začeli s topovi in minometi streljati na izdane položaje Gradnikove brigade. Eden izmed ustreljenih partizanov je umrl takoj, drugi nekaj kasneje, tretji pa je umiral dalj časa in klical na pomoč mamo. Domačini so domobrance poznali, bili so to France Balantič, neki Jurjevič ali Jurjevčič in Janez Ule. Balantič je imel med njimi najvišji čin, zato je bil najbrž vodja patrulje. O usodi Jurjeviča ni podatkov, dvajsetletni Janez Ule je padel en mesec pozneje (14. 9. 1943), enaindvajsetletni Balantič pa je zgorel dobre tri mesece za tem (24. 11. 1943) v napadu Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. V vasi so mu postavili spomenik, po njem se imenuje knjižnica v Kamniku, nagrobnik pa krasijo njegovi poznani verzi: »Ležim v globini tiho tiho. / V dolini mrzel je večer in pust. / Pri meni noč je in mi sveti. / Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!« Zamolčane žrtve Balantičeve patrulje so bili kmečki fantje in imajo samo navaden nagrobnik na vaškem pokopališču. Pri Alojzu Kobalu, ki je v pričevanjih označen z vzdevkom Sokol, osebni podatki strižejo. Po registru žrtev druge svetovne vojne naj bi se rodil 10. 7. 1925 (in ne 1927, kot piše na vaškem nagrobniku in na spomeniku padlih v Erzelju), umrl pa 28. 9. 1943 na Nanosu in ne 14. 8. pri Bloški Polici kot njegova tovariša. Je to morda tisti, ki je umiral najdlje? Ali so napačni podatki na spomenikih ali v državni zbirki žrtev, bo pokazal pogled v matične knjige. Morda pa zna razrešiti uganko kdo iz njegovega kraja? *Iztok Čebašek: [https://www.kamnik.info/24070-2/ "Balantičev" zločin v Bločicah.] Kamnik.info. *Žrtve druge svetovne vojne. Sistory. ::Miran Hladnik ===Človek, človek, kje si ostal?=== '''Partizanski spomeniki na Geopediji''', SB februar 2022 [https://www.geopedia.world/?locale=sl#T281_L2518_F2518:3991_x1675295.3316059262_y5841337.8298362745_s19_b362 '''Spominska plošča partizanski družini Tekavec'''] na Tekavčevi cesti 2, Šoštanj. Partizanski spomeniki. Geopedija. <poem> V TEJ HIŠI JE STANOVALA DRUŽINA TEKAVC - JOŽE, JOŽEFA, MARICA, JOŽE - PUMI. PADLI KOT PARTIZANSKI BORCI, LETA 1942.&ndash;1943.</poem> V Šaleški dolini je vojni metež nemalokrat pobiral kar cele družine. Tako so v Šmartnem ob Paki nacisti pokončali in skoraj izbrisali z obličja zemlje družine Steblovnik, Letonja, Klančnik, Puncer, Satler, Plahuta, Deleja in Irmanove. V Šoštanju Leskoškove, Vrhovnikove, Šolnove in Škrubove. Tekavčevi iz Šoštanja so se pridružili osvobodilnemu gibanju takoj po okupaciji. Junija 1942 so bili že vsi v partizanih. Družinske vezi so se prepletale z zvestobo narodu, njihova življenjska pot se je žal končala zaradi sramotne izdaje domačih odpadnikov. Oče Jože Tekavc, organizator OF, je padel 18. junija 1942 kot žrtev izdaje partizanskega dezerterja pri Kepovem križu v Šentvidu nad Slemenom. Mati Jožefa Tekavc - Pepca, borka Pohorskega bataljona, je 17. januarja 1943 skupaj s patruljo zgorela v Šentvidu nad Valdekom, zaradi izdaje soborca, ki se je prodal gestapu. Sin Jože Tekavc - Pumi, borec Pohorskega bataljona, pomočnik mitraljezca, je padel 26. oktobra 1942 zaradi izdaje domačina v vasi Kumen na Pohorju. Hčerka Marica Tekavc - Zverka, borka Šaleške čete, je prišla julija 1942 k sorodniku v Ravne pri Šoštanju. Prijavil jo je orožnikom, še prej pa pobil s sekiro. Predsednica ZB NOB Velenje Andreja Katič je zapisala: <blockquote>Ne pozabimo, Hitler nas je želel čimprej izbrisati z obličja zemlje in le pogumnim posameznikom se danes lahko zahvalimo, da smo se uspeli zoperstaviti osvajalcem in njihovim pomagačem. Območje Šaleške doline je vedno sodilo med uporniške kraje. Nasilje, ki ga je izvajal okupator s svojimi ovaduhi, ni zmanjšalo narodne zavesti in želje po uporu. Kakšen pa je danes naš odnos do dogodkov pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej? Vse prevečkrat je slišati, da naj se ne ukvarjamo z zgodovino, da mora biti naš pogled uperjen v prihodnost. Seveda, vendar le če smo se iz preteklosti kaj naučili. Časovni odmik, omalovažujoč odnos določene javnosti, okrnjene vsebine v izobraževalnih sistemih ter vse bolj redki živi pričevalci o dogodkih tistega časa pomembno vplivajo na naša vedenja, zlasti pa na odnos do tega dela naše zgodovine. Nikoli ne bi smeli pozabiti, zakaj do vojn prihaja in kakšno trpljenje prinašajo! In da nihče ni vreden več kot drugi.</blockquote> '''Viri''' *Pina Špegel: ''Spominska obeležja NOB v občini Šoštanj''. Šoštanj: Muzej Velenje, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 2021. *EŠD 4386. Register kulturne dediščine. *Milan Ževart in Stane Terčak: ''Od vstaje do zmage: Narodnoosvobodilna vojna v Šaleški dolini in Šmartnem ob Paki''. Maribor: Obzorja, 1966. *France Filipič: ''Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severni Sloveniji''. Maribor: Obzorja, 1952. ::Stane Gradišnik, skupina Štajerska v plamenih ==Opombe== <references /> *Nazaj na [[Partizanski spomeniki na Geopediji]] mp32igzderlsmwv1tbtnwnuzjdl7gtp 0 4303 85286 85284 2026-07-01T14:51:31Z Hladnikm 30 /* Dražgoška bitka */ 85286 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič, raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše) ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. h354mhjcwsv0d2ajgax4ag8m7ndd1zu 85289 85286 2026-07-01T15:09:32Z Hladnikm 30 /* Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve */ 85289 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše) ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 3mx3yekcuau0tvp5cy10gonvd5cz21u 85290 85289 2026-07-01T15:17:18Z Hladnikm 30 /* Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve */ 85290 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše) ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] * 1945 vračanje * 1947 izgradnja * vojaške vaje pri Bičkovi skali Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (24.02.1949, Gorenjski Glas). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v Gorenjskem glasu objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. fbxr6ia5ysluvom037un7rsza518ftm 85291 85290 2026-07-01T15:20:17Z Hladnikm 30 /* Obnova vasi */ 85291 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše) ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 8valsiqu9f0a20641599bs32ssgukz5 85292 85291 2026-07-01T15:27:49Z Hladnikm 30 /* Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah */ 85292 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_31.pdf ''TV-15'' 1964, št. 31] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. c8gztaapzjdm0378dpfeutk99uxic8x 85293 85292 2026-07-01T15:36:48Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85293 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 1987] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. qef37os20my76es1mupbujmxtpnkbvb 85294 85293 2026-07-01T15:42:34Z Hladnikm 30 /* Proslave med 1977 in 1991 */ 85294 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so doma v gverilski taktiki, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celo ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. ai88fwqtxcns4hxnqp6s9pxgm02cbh9 85295 85294 2026-07-01T16:02:20Z Hladnikm 30 /* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */ 85295 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. qsmbyalthoa3ue0zx5fswero7n7sn0t 85296 85295 2026-07-01T16:45:37Z Hladnikm 30 /* Pohodne poti v Dražgoše */ 85296 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. q0hcw40ljf8swa63r3ks9vxq3u9n1xu 85297 85296 2026-07-01T17:34:02Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85297 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> Po stezah partizanske Jelovice. Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. sa02pa6oqseg8cuoyfe9eyk9yapaljv 85298 85297 2026-07-01T17:39:59Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85298 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> Po stezah partizanske Jelovice. Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. gu28fylien70nozz95poxr5shc10029 85299 85298 2026-07-01T17:43:11Z Hladnikm 30 /* Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975 */ 85299 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> Po stezah partizanske Jelovice. Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 85auey0nw44vpvp59yuxl5jrw1srr7j 85300 85299 2026-07-01T17:56:17Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85300 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> Po stezah partizanske Jelovice. Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici. Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. r4jgnqbpz2xj6husb28rua2r270nlgq 85301 85300 2026-07-01T18:09:31Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85301 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah. »Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom.« ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' »Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) »V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«. Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1962''' '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka. (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' Nastopi partizanskih piscev. V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> Po stezah partizanske Jelovice. Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici. Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] *[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 7ql01rxqpwx12pvi5k4g2cd3ucwiu3l 85302 85301 2026-07-02T07:10:06Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85302 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 4qcsfa9l28ctnze1ryk7ylwnmpa0mhk 85303 85302 2026-07-02T07:37:06Z Hladnikm 30 /* Proslave Po stezah partizanske Jelovice */ 85303 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. a88a50vgmn6imfy3qd60dpd0yeu5ydf 85304 85303 2026-07-02T07:55:01Z Hladnikm 30 /* Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva */ 85304 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. 2ngyemn8goj4pfcczgide2m8wqh1zx6 85305 85304 2026-07-02T07:56:10Z Hladnikm 30 /* Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975 */ 85305 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. f6ymfdz8hsjm3kiiv880p8htqf8xzy6 85306 85305 2026-07-02T08:06:00Z Hladnikm 30 85306 wikitext text/x-wiki {{Infopolje Knjiga | name | author = Milena Sitar, Marjana Jugovec, Ana Rakovec, Jože Košnjek, [[:w:sl:Miran Hladnik|Miran Hladnik]] | title_orig = '''Po stezah partizanske Jelovice''' | language = slovenski | subject = [[:w:sl:slovenščina|slovenščina]] | genre = Načrt zbornika ob 70. obletnici prireditve |image = [[File:Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice 1965.jpg|thumb|Tradicionalno tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice]] }} {{v delu}} *Uvod *Citati iz govorov {| |[[File:Dražgoše v tisku.jpg|thumb|400 px|Dražgoše v tisku]] |} Dražgoše niso samo eden od slovenskih krajev, ampak so pojem slovenskega partizanstva, ne le pojem, tudi mit. Kot mit je dražgoška bitka osmišljala in krepila partizanski boj in zato so Dražgoše še danes prostor vsakoletnega proslavljanja pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Miti povezujejo skupnost, Slovenci smo Slovenci tudi zaradi Dražgoš. Udeležba v dražgoški bitki je bila pomembna pri imenovanjih za narodnega heroja, vsako smrt dražgoških borcev po vojni, zlasti mitraljezcev, so pospremili z nekrologi.<ref>»Dravski je bil tretji izmed preživelih mitraljezcev, ki jih je bilo v Dražgošah dobrih dvajset. Zdaj živita le še dva.« ([https://znaci.org/00003/1274.pdf ''Borec'' 1962])</ref> Dražgoško bitko so v 1950. letih opisovali z besedami ''slavna'', ''velika'', ''znamenita'' in jo predstavljali kot »dražgoško epopejo, ki je pokazala Nemcem, da so Slovenci neuklonljivi«. Datum spopada 9. januar je leta 1952 postal zgodovinski praznik kranjskega okraja.<ref>Dražgoška borba - zgodovinski dan kranjskega okraja [https://znaci.org/00003/1521.pdf ''Borec'' 1952.] 152.</ref> Dinamiko Dražgoš v slovenski javni zavesti je mogoče razbrati v Digitalni knjižnici Slovenije. Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988, to je od postavitve spomenika dalje in zaradi obiska Tita, Edvarda Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977, potem pa še v letih 1999 in 2007, verjetno v določeni meri zaradi polemike o smiselnosti dražgoške bitke. Dražgoše so v zavesti tudi kot lep izletniški kraj. Pričujoča knjižica želi obeležiti 70. obletnico prireditev, ki so se od 1958 dalje odvijale pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, in 85-letnico dražgoške bitke. Gradivo je črpala iz arhivov ZB, iz literature o Dražgošah, zlasti iz knjig Ivana Jana, in iz digitalizirane periodike. ==Dražgoška bitka== [kratek enciklopedični pozvetek na osnovi ES in [[:w:Dražgoška bitka|Wikipedije]], izdelavo poglavja naročimo umetni pameti?] ==Partizanska Jelovica od dražgoške bitke do osvoboditve== O poboju vaščanov in uničenju Dražgoš so leta 1942 poročali samo ameriški slovenski časopisi. Navajali so podatke o požgani vasi iz ''Krajevnega leksikona Dravske banovine'': 88 hiš, 444 prebivalcev ... Nemški ''Karawanken Bote'', ki so ga tiskali v Kranju in je pokrival Gorenjsko, ni o Dražgošah poročal nič,<ref>Ivan Jan (''Vrh v Dražgošah'', 139 idr.) pravi, da je čisto na kratko poročal o uničenju "ostankov jugoslovanske vojske" v tridnevni bitki v Dražgošah enkrat pozneje, vendar te objave v slovenski izdaji časopisa ni najti. Brez omembe Dražgoš je o bitki poročalo nacionalsocialistično glasilo Koroške ''Kärnten Grenzruf'' 14. 1. 1942.</ref> raje je natančno pisal o nemških zmagah na svetovnih bojiščih. Če bi dražgoško bitko dojemali kot zmago, bi se gotovo pohvalili z njo. Ljubljansko časopisje (''Slovenec'', ''Jutro'') je sicer pisalo o posameznih dogodkih tudi na Gorenjskem, ki je bilo uradno v drugi državi, vendar nima o Dražgošah nič. O dražgoški bitki je na prvi strani pisal ciklostirani ''Slovenski poročevalec'', glasilo Osvobodilne fronte, 8. februarja 1942. Dogajanje je skopo beležil po dnevih, o nemškem poboju vaščanov pa ni besede, naštel je le imena padlih partizanov v Dražgošah in dva dni pozneje na Mošenjski planini. Edino domače tiskano obvestilo o bitki je bil plakat oz. stenski časopis iz nemške tiskarne v Kranju, ki govori o uničenju boljševistične tolpe in požigu vasi ter svari prebivalstvo, da bo, če ne prijavi banditov oblastem, kaznovano tako kot prebivalci Dražgoš. Nič o streljanju civilistov, samo o uničenju vasi in internaciji tistih, ki niso pobegnili v gozd. ===Nemški plakat o uničenju banditov v Daschgoschah=== [[File:German announcement of burning of Dražgoše.png|thumb|400 px|Plakat o požigu Dražgoš (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972,] Muzej talcev v Begunjah, nekoč tudi v OŠ Dražgoše)]] Vandzeitung / Stenski časopis Eine wichtige Feststellung / Važna ugotovitev Gauleiter je pozval prebivalstvo pokrajine Südkärnten naj pomaga pri zasledovanju boljševiških tolp in naj javi nemškim varnostnim oblastem kraje, kjer se le-te zadržujejo. Temu njegovemu pozivu se je večina prebivalstva odzvala, razen prebivalstva z vasi Draschgosche in njene okolice. V bližini te vasice se je že 14 dni skrival oddelek banditov, ne da bi nam prebivalstvo o tem kaj javilo. Ti prebivalci so s tem sokrivi in bodo odgovarjali pred zakonom. Nemške sile so morale s težkim orožjem uničiti utrjeno taborišče teh banditov, kakor tudi vas samo. Pobit je večji del boljševistov, mal del pa je z vaščani vred pobegnil v gozdove. To je nov zločin! Begunci so izpostavljeni mrazu in lakoti. Nemško orožništvo jih zasleduje in vsakdo, ki jim je pomagal, mora računati s svojo smrtjo. Zmrzujoče žene in otroci z vasi Draschgosche, ki so ostali, so sedaj nastanjeni v nekem taborišču. Vas je popolnoma zgorela. V sličnih slučajih se bo neizprosno postopalo. Prebivalci pokrajine Südkärnten, kjerkoli se tolpe pojavijo, prinašajo smrt in pogubo. Borite se proti onim, ki nočejo miru v deželi. Kdor gre z nami, gre varni bodočnosti nasproti! Kdor gre proti nam, bo pogubljen! ===''Slovenski poročevalec'' o Dražgoški bitki=== '''Izvleček iz mesečnega poročila gorenjskega štaba Slovenskih osvobodilnih partizanskih čet in oddelkov narodne zaščite.''' 25. XII. 1941. napad na Hotovlje pri Poljanah in nad Črnim vrhom : Nemci 104 mrtve in ranjene. Do 27. XII. 1941. v treh dneh borbe. Te borbe so se vršile na Pasji ravnini in nad Črnim vrhom, na Kovskem in Valterskem vrhu. Nato smo naredili umik iz Poljanske doline v Selško preko Mohorja v Dražgoše. Mi smo imeli v vseh teh borbah osem mrtvih in 7 ranjenih. Mrtvo so: Mlakar Janko, partijec in skojevski aktivist iz Šenčurja, Maček Franc, Pušavec Miha, Ručigaj Božo, Koruza Jože, Dolenc Vinko, Šubic Ivan in eden neugotovljen iz Poljanske doline. 9. 1. 1942. in 10. 1. 42. trajajo boji ves dan od jutra do večera. Nemce cenimo na 2000 mož, streljajo tudi z artilerijo od 3,5 cm, 4, 6 cm, 8 in 12 torpedo granatami in rušilnimi ter zažigalnimi bombami. Zažgali so v vasi Dražgoše še dve hiši in dva hleva. 9. 1. 1942. pa so streljali na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. Do sedaj smo odbili vse napade. Nemci imajo ok. 60 mrtvih in ranjenih, mi nobenih žrtev. Morala naših je dobra, enako zdravje. Tudi vaščani se v splošnem dobro drže. Po borbi v Poljanski dolini, to je 27. XII. 1941. zvečer smo krenili na Sv. Mohor. Tam smo pripravili akcijo na konzum na Dobravi. Zaplenili smo ok. 300 kg živil in večjo količino špecerijskega blaga in enega konja. Konzum je bil nemški. Isti dan smo organizirali zasedo na cesti v Selški dolini v Soteski, ki pa ni imela uspeha zaradi prepoznega prihoda naših čet, oziroma prezgodnjega prihoda Nemcev. Isti dan podminiranje žel. proge pri Besnici, ki ni uspela zaradi slabega razstreliva. 31. XII. 1941. zjutraj smo se preselili v Dražgoše. Od 1. 1. - 9. 1. 1942. smo uredili naše novo taborišče, postavili smo zasede v obrambo naše postojanke. Imeli smo z ozirom na novo dospele partizane dnevno vojaške in politične tečaje. Od 9. 1. do vključno 11. 1. 42. zvečer je trajal napad in borba proti Nemcem, ki so napadli s pehoto in artilerijo. Nemške čete so prišle iz Krope preko Jamnika proti Dražgošam, iz Selc preko Sevnice in Češnjega proti Rudnemu in Novaku. Nemške sile smo ocenili na približno 2000 do 3000 mož. Del njihovih sil je prispel tudi iz Štajerske. 9. 1. 42. je artilerija pričela boj, okoli 13 ure je pa pričela pehota boj proti nam. Bila je na vseh odsekih z velikimi izgubami odbita. Mi ta dan nismo imeli nobenih žrtev. Nemško vojaštvo, ki je prispelo iz Krope, se je po prvem spopadu z nami panično umaknilo v hišo na Lajšah in ni hotelo več na bojišče. Vsi poizkusi poveljnikov in grožnje s pištolami, da bi vojake ponovno pripravili na spopad, se niso posrečili. Ta skupina je štela okrog 200 mož. Nemška skupina, ki je prišla iz Selc je po dvodnevnem boju proti nam sprla in uprla ter se medsebojno streljala s pištolami. V tej zmešnjavi je nanje streljala njihova artilerija, nakar so se neredno umaknili. Nemci so obdržali postojanke le v dolini in okoli Novaka. 10. 1. 1942. ni bilo pehotnih napadov na naše postojanke, pač pa se je ta dan artilerijski ogenj stopnjeval. Začel je okoli 13 ure in trajal do 18h. 9. 1. 1942. je nemška skupina zažgala nekemu bajtarju hišo. Delali so tudi po vaseh preiskave, grozili ljudem in jim pokradli hrano ter perilo. Nemška skupina, ki je bila pri Novaku, je streljala na skupino 5 otrok, ki so šli po drva. 9. n 10. 1. 1942, sta zgoreli dve hiši in dva hleva od zažigalnih granat. 10. do 11. 1. 1942. smo poslali manjši odred partizanov v zasedo proti Češnjici, da napade Nemce v dolini v bok, artilerijo in avtomobile. Ta naša zaseda ni uspela, ker so bili Nemci povsod po bližnjih gričih in poteh na terenu. Naši skupini je uspelo le, da je uničila njihovo bojno telefonsko mrežo. 11. 1. 1942. se je pričel koncentrični napad artilerije in pehote z velikimi silami proti nam od poldevete ure dalje. Imena naših padlih junakov: Zajc Ivan, Krmelj Maks, Dolinar Maks, Božič Gregor, Žakelj Vinko, Kovačič Janez, Režen Maks. Padli 11. 1. 1942. v Dražgošah. Henrik Biček, Radovan Danko, Mlakar Karl, Fister Miha, Tomc Edvard, Zelja Ciril, Kovačič Janez, Gračak, Jereb Jaka, Oman Stanko, Kokalj Jernej, Šubic Mirko. Padli 13. 1. 1942. na Mošenjski planini. Zajc, Mlakar in Fister so bili člani, Božič pa kandidat KPS.« ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-GR68G11Z ''Slovenski poročevalec'' 8. 2. 1942]) ===Pismo iz stare domovine 1. maja 1942=== Odkar sem vama pisal, so popolnoma izginile Dražgoše. Razbili so jih Nemci do zadnje hiše, ne le požgali, marveč potem še vsako hišo posebej minirali in razrušili do tal, tako da lepe gorske vasice (61 hiš) ni več. Vsa fara, tudi cerkev (nad 700 let stara), šola in farovž, vse je šlo. Postrelili so 47 moških, vse nad 14 let kar jih je prišlo v roke. Pod cerkvijo so jim prej slovesno obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo, češ, da tam niso imeli upornikov, zato so ljudje ostali doma, a moške so polovili in jih zaprli deloma v župnišče, deloma v prosvetni dom, potem pa z bombami porušili in zažgali hiše. Če je kdo poskušal uiti, ga je doletela krogla. Strahota, strahota! "Napadli so vas 8. januarja popoldne. Pod vasjo in po nekaterih hišah se je namreč v tistem strašnem mrazu naselilo nekaj četniških vojakov (okrog 150). Dne 7. januarja je prišlo v dolino do 600 avtomobilov, topništvo, 3,000 do 4,000 vojakov in vseh vrst pomožnih čet. Zastražili so vse vasi, niso pustili nikogar iz hiše—sicer je bilo po njem, potem pa postavili kanone pri Novakovi žagi in začeli streljati v Dražgoše. Hkrati so napadali v rojih z vseh strani (z Rudna, z Lajšč, iz grape) in skušali pregnati četnike, ki so se vgnezdili s svojimi strojnicami na odlično izbranih mestih in kosili vse, kar jim je prišlo blizu. Nemci sami so se branili napadati, ker so videli, kako v trumah padajo; zato so jih pri Brinarju v Lajščah celo nekaj pobili. "Odpor je trajal dne 8., 9. in 10. januarja. V nedeljo, 11. januarja okoli poldneva so vdrli Nemci v vas in začeli svojo krvavo delo, najprej s pobijanjem moških. Treba je vedeti, da noben teh ljudi ni bil udeležen pri bojih, ker sploh noben domačin ni bil pri četnikih, ti so zbežali in jih je obležalo v bojih le sedem v Dražgošah. "Prepričani v svoji poštenosti, da jim nihče ne sme nič napraviti, ker so čisto neprizadeti, so ostali doma, sicer skriti, ker je štiri dni nanje deževalo iz kanonov in pušk. Toda Nemci so jih postavili v vrsto in prvih 16 kar s strojnico pokosili. Bolnega Kajžnega Petra j e moral sin prinesti iz kleti, kamor so ga spravili pred kroglami, da ga je Nemec ustrelil pred sinom potem pa še njega. "Pri Šimnovcu so ubili tri fante, pri Bolčarju vse štiri moške (tri sinove in očeta) itd., itd. Groza, groza! Lahko si mislite, kako je bratom živeti v neprestanem strahu, da se zgodi tudi njim tako. Ustreljen je bil v Dragoše tudi naš bratranec … "Tako naj J. spominja materinega doma, kamor smo včasih tako radi zahajali; sicer je bil leta 1926 že v tujih rokah, ali P. je J. večkrat obiskal, se hiše dobro spomnil. Ni je več —izginila je. "Ljudje so bili kajpak ob vse: pohištvo, hrano, obleko, še denar je le malokdo rešil. Zbežali so v Jelovico in se od tam razkropili na vse strani. Kakih 100 otrok in žensk so Nemci odpeljali v Zavod v St. Vid, kasneje so jih poslali nazaj v dolino, kjer so jih sprejeli ljudje po hišah. Pri Novakovih so prestali silno strahu, mlada je obležala zaradi tega, saj jo je še pravi čas rešil eden Nemcev, ki j e bil prej dva dni tam. Saj je morala gledati, kako so moški klečali sredi hiše, da jih postrele, ali jih je rešil tisti Nemec, ki je povedal, da so bili tam le Nemci, ne četniki. […] Začeli so tudi streljati talce. Kajpak so vsi 'komunisti' in je vsem dokazano komunistično delovanje, zakaj danes je pri nas vse komunizem, kar ni fašizem ali nacizem. Tako ti povem, človek je zverina, strašna zverina in bomo to postali vsi, prav vsi, če bo to šlo naprej, zakaj kdo nas bo udržal, kadar pride čas povračila, da se ne znosimo nad temi zverinami. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-PVGURHGJ ''Glasilo KSK jednote'' 7. okt. 1942] ===Louis Adamič: [[:s:Janezek|Janezek]]=== Kratka pripoved o obisku predvojnih Dražgoš z obvestilom o poboju vaščanov in požigu vasi, objavljena v ameriških slovenskih časopisih leta 1942. ===Antonija Šolar: [[:s:Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942|Leta moje osnovne šole v Dražgošah v letih 1934-1942]]=== *[[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko]] ... ali kateri drugi manj poznani spomini na Dražgoše z [[Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#... in pričevanja|Wikiverze]] ==Obnova vasi== Najbolj so bile Dražgoše slavne med 1975 do 1988 (od postavitve spomenika dalje, tudi na račun obiska Tita, Kardelja in Sergeja Kraigherja maja 1977), 1999 in 2007 (precej na račun polemike o smiselnosti bitke), sicer pa živijo mirno vaško in turistično življenje. <!-- [https://slov.si/mh/drazgose_dlib.xlsx omembe Dražgoš skozi čas (dLib)] --> Po koncu druge svetovne vojne so se prebivalci Dražgoš začeli vračati v svojo porušeno vas. Med vojno so večinoma živeli v okoliških vaseh v dolini, kjer so jim domačini odstopili del svojih bivališč, nekateri pa so se pridružili partizanom. Takoj po vrnitvi so se lotili zahtevne obnove kraja. Sredi leta 1946 so zgradili prve zasilne domove – lesene barake, v katerih je prebivalo več družin hkrati. Poleg stanovanjskih objektov so postavili tudi skupne hleve, saj jim je uspelo med vojno rešiti večino živine. Za potrebe kraja so zgradili še leseno šolo in leseno cerkev. Pomemben korak pri obnovi je bila gradnja ceste med Rudnim in Dražgošami, ki so jo izvajali v sodelovanju s podjetjem Jelovica. Gradnja ni potekala brez težav. Pisnih virov o zapletih ni, ustno izročilo pa pravi, da so delavci kar dvakrat prekinili delo na trasi. Povojno obdobje je zaznamovalo pomanjkanje delovne sile, poleg tega pa ni bilo enotnega mnenja o tem, katera obnovitvena dela so najnujnejša. Obnova je bila otežena tudi zaradi pomanjkanja gradbenega materiala. Dražgošani so si pomagali z menjavo lesa za različne potrebščine. S Poslovno zvezo kmetijskih zadrug Kranj so imeli sklenjen poseben dogovor, po katerem so za kilogram žive vage prašiča prejeli eno strešno opeko. Zidno opeko so večinoma izdelovali sami, saj so jo žgali v domačih pečeh. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je v Dražgošah zabeležilo le 58 okrnjenih družin oziroma skupno 209 prebivalcev. Ti podatki še niso odražali dejanskega stanja, saj je bila obnova tedaj šele v začetni fazi in je del prebivalcev še vedno živel pri sorodnikih in prijateljih v dolini. Do naslednjega popisa leta 1953 so se vrnili vsi, ki so se nameravali v Dražgošah ponovno stalno naseliti. Posledice vojne za prebivalstvo so bile hude. Ubitih je bilo 41 vaščanov, osem jih je padlo kot partizanov. Približno 350 prebivalcev je vojno preživelo, vendar se jih je v domači kraj vrnilo le okoli 240. Pri tem velja poudariti, da je Krajevni matični urad Železniki začel natančno voditi evidence gibanja prebivalstva šele leta 1967, zato so podatki za prejšnja obdobja deloma zbrani na podlagi pričevanj domačinov. Raziskave kažejo, da se je do leta 1966 iz Dražgoš odselilo najmanj 59 prebivalcev. Med odseljenimi so bili predvsem ljudje brez zemlje, posamezniki z družinami drugod ter cele družine, ki so si nov dom poiskale v drugih krajih. Selili so se v Železnike, Češnjico, Selca, Škofjo Loko, Kranj, Ljubljano, Kropo, Bohinj, Radovljico, Žiri, Poljane, Golnik, Domžale, Litijo, Ptuj, Novo mesto, Zagreb in celo v Švico. Povojna demografska slika je bila močno zaznamovana tudi po spolu in starosti prebivalcev. Zaradi vojnih izgub so bile izrazite vrzeli med moškimi, starimi od 35 do 54 let. V številnih gospodinjstvih so živele zgolj starejše ženske in vdove. Opazen je bil tudi pojav izseljevanja izobraženega prebivalstva. Med tistimi, ki so po pridobitvi višje ali visoke izobrazbe zapustili vas, so bili zdravniki, profesorji, veterinar, agroinženir, gozdarski inženir ter številni študenti Univerze v Ljubljani. Pomemben dokument o obnovi predstavlja poročilo IV. redne letne skupščine Obnovitvene zadruge Dražgoše, najstarejše in prve obnovitvene zadruge v Sloveniji. Poročilo navaja, da je zadruga že razpolagala z določenimi količinami gradbenega materiala, vendar je še vedno primanjkovalo železa za oboke in strešne opeke. Med nerešenimi vprašanji je bila tudi gradnja ceste Rudno–Dražgoše, za katero so pričakovali, da bo dokončana jeseni. Omenjena je bila tudi potreba po novi šoli, saj je bil leta 1948 predloženi načrt zavrnjen. (''Gorenjski glas'' 24. 2. 1949). Pred volitvami novega odbora so predstavniki ljudske oblasti, Zveze borcev in Krajevnega odbora Osvobodilne fronte obljubili nadaljnjo pomoč pri obnovi v obliki gradbenega materiala, delovne sile in organiziranih delovnih akcij. Velik mejnik za kraj je predstavljala otvoritev nove ceste v Dražgoše 25. septembra 1949. Nova prometna povezava je bistveno olajšala oskrbo kraja. Če so prej s pomočjo živine v vas pripeljali približno 150 strešnikov naenkrat, jih je po novi cesti tovornjak lahko dostavil kar 3000. Domačini so pri gradnji ceste prispevali približno desetino vsega dela s prostovoljnim delom in prevozi. (''Gorenjski glas'' 13. 10. 1949). Obnova stanovanjskih in gospodarskih objektov je postopoma napredovala. Obnovljenih je bilo 30 hiš in 38 gospodarskih poslopij. Velik del gradbenega materiala so prebivalci pridobili z menjavo lesa, sami pa so žgali tudi apno, ki so ga menjavali za strešno opeko. Leta 1952 je bilo v novih domovih že naseljenih 31 družin, medtem ko je bilo še 14 hiš v gradnji. Za nadaljevanje obnove je bilo odobreno tudi posebno posojilo. Pouk je še vedno potekal v leseni baraki, vendar so se priprave na gradnjo nove šole že začele. Oktobra istega leta so si ogledali zemljišče za novo šolsko poslopje, v katerem naj bi bila dvorazrednica, prostori za gospodinjske tečaje in ročna dela ter stanovanja za učitelje. Dražgošani so pokazali veliko samoiniciativnosti tudi pri napeljavi telefonskega omrežja. Čeprav projekt ni bil vključen v prvotne načrte, so sami opravili najtežja dela, zaradi česar so bili končni stroški nižji od predvidenih. Do leta 1955 je pouk še vedno potekal v leseni baraki, vendar je bila nova šola že pod streho, kar je predstavljalo pomemben korak k normalizaciji življenja v vasi. Kljub vidnemu napredku pri obnovi stanovanj, gospodarskih poslopij in javne infrastrukture pa je v Dražgošah ostajalo nerešeno tudi gostinstvo. 22. 6. 1960 je bil v ''Gorenjskem glasu'' objavljen članek Pohod turizma v Selško dolino, kjer je bilo zapisano, da je na eni izmed sej krajevnih predstavnikov bilo izpostavljeno, da »najlepši zgodovinski kraj pod robom Jelovice« kljub svoji privlačni legi še vedno nima primernega gostinskega lokala. Zaradi tega obiskovalcem in turistom niso mogli ponuditi ustrezne gostinske oskrbe, zato so se ti pogosto zadrževali le kratek čas in odhajali v druge kraje. Kot rešitev so sklenili, da bosta Planinsko društvo in gostinsko podjetje do prve polovice naslednjega meseca uredila vsaj začasno okrepčevalnico, ki bi izboljšala pogoje za sprejem obiskovalcev in spodbudila razvoj turizma v kraju. Obnova Dražgoš je tako postala simbol vztrajnosti, solidarnosti in skupnega prizadevanja prebivalcev za ponovno oživitev kraja po vojnih razdejanjih. ==Proslave do 1958== Prva povojna leta so bila zaznamovana z intenzivnim oblikovanjem spominske kulture narodnoosvobodilnega boja. Med najpomembnejšimi spominskimi dogodki na Gorenjskem je bila vsakoletna proslava obletnice dražgoške bitke, ki je postopoma iz manjše lokalne komemoracije domačinov, nekdanjih borcev in svojcev prerasla v eno osrednjih prireditev v Sloveniji in Jugoslaviji. Govori so ozaveščali pomen dražgoške bitke kot pomembnega mejnika slovenske narodnoosvobodilne borbe in zahtevali, da žrtve, ki so pisale slovensko zgodovino, dobijo dostojen zadnji dom. {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 1946.jpg|thumb|Komemoracija v Dražgošah 1946. Muzej Škofja Loka]] |[[File:Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951.jpg|thumb|Gorenjska patrulja na grobišču talcev v Dragi pri Begunjah 1951]] |[[File:Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954.jpg|thumb|Preživeli borci dražgoške bitke na pohodu 1954]] |} '''1951''' Partizanske patrulje na pohodu. 7 patrulj 22. julija 1951: »Gorenjska patrulja z izhodiščem na Peči je prišla v Ljubljano preko Kranjske gore, na Triglav, mimo Bohinja, Dražgoš, Krope, Begunj, Tržiča in Kranja. V 280 km dolgem pohodu je 18 patrulj s 6800 borci imelo 44 oboroženih akcij.« ([https://znaci.org/00003/1518.pdf ''Borec'' 1951]) '''1952''' Prve priprave na organizirano slovesnost ob spominu na dražgoško bitko konec leta 1952 so vodili pri Okrajnem odboru Zveze borcev v Kranju, v katerem so bili Maks Krmelj, Milan Loštrk, Vladimir Peraič, Nika Kavčič, Miran Košmelj, Ivan Bertoncelj, Martin Košir in drugi. Pripravljali so večdnevni program, ki je poleg spominskih slovesnosti vključeval pohode partizanskih patrulj, srečanja nekdanjih borcev ter kulturne prireditve. Posebna pozornost je bila namenjena množični udeležbi prebivalstva, delovnih kolektivov in društev. Iz zapisnikov Mestnega odbora Zveze borcev Kranj je razvidno, da so organizatorji angažirali tovarne, da bodo dale na razpolago ljudi in avtomobile. Želeli so obuditi simboliko partizanskih poti, saj naj bi ekipe v Dražgoše prihajale iz različnih smeri »tako kot v partizanih«. '''1953''' Spominska svečanost v Dražgošah: »Od 9. do 12. januarja pred enajstimi leti je v Dražgošah divjala ena najhujših bitk med mladim Cankarjevim bataljonom in večtisočglavo vojsko do zob oboroženih esesovcev. Partizanov je bilo komaj nekaj nad 200, pa so se dolge tri dni, vse do izdajstva, upirali tej premoči. Sloves gorenjskih borcev je takrat segel ne le v sleherno slovensko vas in mesto, ampak tudi daleč preko meja naše domovine. Zato vsako leto dražgoško bitko proslavljajo ne samo Gorenjci, temveč vsi bivši partizani. Posebno lepa in dostojna pa je bila slovesnost v letošnjem letu. Lepa in prisrčna je bila zato, ker stari borci niso počastili zgolj spomina svojih padlih tovarišev, ampak so se spomnili tudi zavednih ljudi, partizanskih mamic in terencev, pri katerih je sleherni partizan našel v najhujših časih vso oporo in varno zatočišče. Tradicionalne partizanske patrulje, ki so odšle na spominsko pot dan pred dražgoškimi slovesnostmi, so se s temi ljudmi prisrčno pogovorile o slavnih preteklih dneh, vrhu tega pa so najbolj zaslužne partizanske družine borci iz patrulj obdarovali. Razne prireditve po znanih partizanskih krajih v Selški in Poljanski dolini so že nekaj dni pred slavno dražgoško obletnico ustvarile posebno toplo vzdušje. Vrhunec spominskih svečanosti pa je bila dražgoška proslava v nedeljo, 4. januarja. Od vsepovsod, iz železarskih Jesenic, industrijskega Kranja in kmetijskih krajev naše Gorenjske, pa tudi iz Ljubljane, so po snežnih gazeh prihajali možje in žene, da vnovič obude spomine na slavno bitko, ki jo po pravici lahko imenujemo preizkusni kamen gorenjskega in vsega slovenskega partizanstva. Slovesnost je začel predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, Milan Lošterk, potem pa so predali vodje patrulj raport udeležencu dražgoške bitke, gorenjskemu prvoborcu, narodnemu heroju Tončku Dežmanu. Priljubljeni narodni heroj je po sprejemu raporta toplo spregovoril zbranim Gorenjcem. Očrtal je potek in pomen dražgoške bitke in nadaljnji razvoj gorenjskega partizanstva. Naslednji govornik, tudi udeleženec dražgoških bojev, Ivan Bertoncelj - Johan, pa ga je dopolnil in zaključil govorni del svečanosti. V nadaljevanju proslave so nastopili številni pevski in godbeni ansambli iz vse Gorenjske. Omeniti moramo še nastop člana Prešernovega gledališča v Kranju, ki je, burno pozdravljen in nagrajen s ploskanjem, recitiral Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?« Delovno zvezo kmeta in delavca pa so poudarili jeseniški kovinarji z lepo umetniško sliko, ki so jo darovali partizanskim Dražgošam.« ([https://znaci.org/00003/1086.pdf ''Borec 1953''.] 72.) '''1954''' Zveza oficirjev in rezervnih oficirjev je pripravila vaje napada in obrambe Bičkove skale. '''Po poteh partizanskih brigad.''' »V okviru skrbi za otroke padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja so letos organizacije ZB v Sloveniji že drugič zanje priredile letovanja in taborjenja. Med temi pripravami pa je vznikla zamisel, da bi nekateri otroci odšli namesto na letovanje raje po poteh partizanskih brigad, po tistih poteh, po katerih so hodili tudi njihovi očetje ali matere, kot borci NOV. Tako bi spoznali te poti, na pohodu pa obiskali tudi pomembnejše kraje iz NOB, partizanske družine, grobove padlih borcev in talcev, in končno spoznali tudi lepote in posebnosti posameznih krajev Slovenije iz NOB. Pot, ki naj bi jo prehodili otroci, je bila dolga od 250 do 300 km. Priznajmo, dolga dolga in naporna pot za mlade ljudi. Prav zato so bili sprva tudi pomisleki, če bodo otroci vzdržali polnih 14 dni na poti. In upravičeno so končno sklenili, da bodo napravili določeno pot raje v 24 dneh, z vmesnimi počitki v večjih mestih ali industrijskih središčih, katere bi si v tistih prostih dneh ogledali. Taka pot je zahtevala krepke in odporne otroke, hkrati pa je bilo treba izbrati otroke iz Štajerskega, da bi prehodili pot na Gorenjskem, Dolenjskem in v Beli krajini, obratno pa otroke s teh predelov, da bi spoznali kraje na Štajerskem. Podrobne priprave je Glavni odbor ZB Slovenije izvedel skupaj s Počitniško zvezo, ki je pokazala za ta pohod polno pobud in razumevanja. Za spremstvo so dali tudi nekaj svojih ljudi in šotore, ZB pa je za določena področja poslala stare borce, ki so spremljali otroke. Prav večje število starih borcev, ki so spremljali otroke, se je izkazalo koristno, saj je vsakdo od teh na svoj način pripovedoval spomine iz NOB, tako, kakor jih je sam doživljal. Prva patrulja je 29. junija odšla iz Begunj (grobovi talcev) skozi Jesenice do Gorij, od tu naprej pa obiskala: Pokljuko, Kropo, Dražgoše (velika partizanska bitka leta 1942!), Davčo, bolnišnico »Franjo«, Cerkno, Idrijo, Postojno, Loško dolino, Babno polje, Jelenov žleb (zmaga nad Italijani), Travno goro, Kočevje, Stari log, Pugled (zbor aktivistov 1943!), Črmošnjice, Semič in 22. julija prispela v Črnomelj, kjer je bila proslava Dneva vstaje in desetletnice SNOS. ([https://znaci.org/00003/1115.pdf ''Borec'' 1954.] 421.) '''1955''' Od 1955 dalje je bila dražgoška slovesnost povezana s praznovanjem občinskega praznika občine Železniki 10. januarja. V Železnikih so bile ves teden prireditve, koncerti, nastopi itd., praznovanje so zaključili s slovesnostjo v Dražgošah, v gosti megli, kjer se je velika množica ljudi poklonila spominu rojakov in junakov. Vas je bila tiste dni praznična, zastave in zelenje so krasili nove stavbe, ki so zrasle na ruševinah požganih domov. Ob desetih dopoldne je major Prezelj sprejel vojaške patrulje, ki so prišle iz Škofje Loke, Krope in iz Zalega Loga. Za njim je spregovoril udeleženec dražgoške bitke, prvoborec Ivan Bertoncelj - Johan, in orisal potek legendarne bitke in besnenje nacistov, ki so požgali vas, ustreljene prebivalce pa pometali v ogenj. Slovesnost so zaključili s kulturnim sporedom, v katerem so sodelovali godba na pihala, pevci in recitatorji. Udeleženci so nato odšli v povorki na grobove borcev in vaščanov na pokopališču. Po žalostinkah, ki jih je zaigrala selška godba na pihala, je spregovoril domačin kapetan Kavčič, po govoru pa so na grobove položili vence. (V Dražgošah so se poklonili spominu padlih junakov. [https:xxxx ''Gorenjski glas'' 15. 1. 1955.]) '''1957''' Blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah. V drugi polovici petdesetih let se je spominsko obeleževanje vse tesneje povezovalo s športnimi dejavnostmi. 13. 10. 1957 je major Milan Rutar na 5. seji Občnega zbora Združenja rezervnih oficirjem Bled predlagal, da bi za dan JLA priredili tekmovanje med aktivnimi in rezervnimi oficirji. Istočasno bi priredili razstavo in zabavo. Na obletnico dražgoške borbe bi izvedli pohod po Jelovici, obiskali spomenike in Dražgoše. == Proslave Po stezah partizanske Jelovice== {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, pohvala 1959.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, pohvala ZB Bled za sodelovanje 1959]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961 02.jpg|thumb|Po stezah partizanske Jelovice, vabilo 1961]] |} {| |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961.jpg|thumb|200 px|left|Po stezah partizanske Jelovice, plakat 1961; tudi spominska značka in žig po osnutku Iveta Šubica]] |žig 1961 |[Slika iz arhiva (… 1264.jpg)] |} '''1958''' 2. 12. 1957 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj skupaj z Gorenjsko smučarsko podzvezo, Jugoslovansko ljudsko armado, Ljudsko milico, političnimi, športnimi in telesno-vzgojnimi organizacijami pripravil načrt za smučarsko-patruljno tekmovanje pod geslom Po stezah partizanske Jelovice 12. januarja 1958. Prireditev je združevala zgodovinski spomin, telesno vzgojo in množično udeležbo mladine. Program proslave je poleg slavnostnega dela obsegal kresove, simbolični nočni napad na Dražgoše, patruljna tekmovanja, improvizacijo dražgoške bitke ter podelitev nagrad najboljšim ekipam. Pobudnika sta bila Ivan Bertoncelj in Franc Konobelj, organizatorja pa ZB Kranj in ZB Železniki, Gorenjska smučarska zveza je 2. decembra 1957 izdelala Propozicije smučarskega pohoda Po stezah partizanske Jelovice. Konec petdesetih let je prireditev dobila širši regionalni pomen. Organizirani so bili pohodi iz Kranja, Jesenic, Bleda, Bohinja, Radovljice, Krope in Škofje Loke, ki so simbolično posnemali partizanske poti proti Dražgošam. Leta 1960 je Okrajni odbor Zveze borcev NOV Kranj ocenil, da je slovesnost postala tradicionalna, da pomembno prispeva k ohranjanju tradicij narodnoosvobodilnega boja med mladimi in zato predlagal njeno uzakonitev kot stalne spominske prireditve. {| |[[File:Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958.jpg|thumb|500 px|Zemljevid Po stezah partizanske Jelovice 1958, [https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' 1958] ]] |} '''Pohod smučarskih patrulj po stezah partizanske Jelovice'''. »Čeprav borba v Dražgošah od 9. do 11. januarja 1942 ni imela na splošen potek II. svetovne vojne odločujočega pomena, je vendar grmenje topov z obronkov Jelovice odjeknilo po vsem svetu. Zakaj? Povprečnemu zemljanu nekje na Zahodu je bilo še kar razumljivo, da so se Nemcem uprli sredi »večno nemirnega« in »divjega Balkana". Toda da bi se uprli do tedaj pohlevni Slovenci, komaj nekaj kilometrov od meje »starega Rajha«? Pa je le bilo res! Partizanski Cankarjev bataljon se je tri dni držal v visokem snegu in hudem mrazu, čeprav ga je napadalo več tisoč Nemcev. Odgodena je bila za leto dni priključitev Gorenjske k Nemčiji, preseljevanje prebivalcev ustavljeno »do nadaljnjega«. Tako je borba v Dražgošah prerasla lokalni okvir in postala pomembna za vso Jugoslavijo, še posebej pa za Slovenijo in Gorenjsko. Zato je postala legendarna še med vojno ... Prav je, da postavljamo spomenike NOB, odkrivamo plošče, pišemo spomine, prirejamo srečanja med bivšimi borci, proslave ... Toda vse to je navezano samo na preteklost. Pozitivne pridobitve našega boja je treba na primeren način posredovati tudi mlajšim, ki se veličastnega boja za svobodo niso imeli prilike udeležiti. Okrajni odbor Zveze borcev v Kranju je za dosego tega cilja ubral svojevrstno pot. Zavedajoč se zimsko-športnih in planinskih tradicij na Gorenjskem, potreb po primernih oblikah izven armadne vzgoje in propagande za razvoj turizma, je postal pobudnik smučarskega pohoda »Po stezah partizanske Jelovice«. Odslej se bodo vsako leto zbrali tekmovalci s smučmi ter poskusili svoje moči in spretnost. Če ne bo snega, bodo tekmovali brez smuči ... Tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« poteka po krajih, znanih iz NOB. To je razumljivo, saj je bila vsa Jelovica partizansko področje v prvih letih vojne. Smučarji tekmovalci se bodo zapodili skozi zasnežene jelove in smrekove gozdove, v nadmorski višini nad 1000 metrov, po lepi novi cesti, mimo spomenikov na Mošenjski in Lipniški planini, na Martinčku, na Sevški planini. Na Rovtarici se bodo pomerili v streljanju, potem bodo nadaljevali pot proti Dražgošam. Včasih so tam partizani gazili sneg do pasu, lačni in slabo oblečeni ... Tekmovalci bodo razdeljeni v patrulje, v vsaki po trije. Patrulje bodo razdeljene po starosti v tri skupine: letniki 1938-1922, letniki, starejši od 1921 ter mladinci letnikov 1940&ndash;1937. Kombinacije med starostnimi skupinami niso dovoljene, v prvi skupini pa je lahko eden izmed članov mlajši od 21 ali starejši od 36 let. Zadetki pri streljanju vplivajo na rezultate tekmovanja tako, da se za vsak strel, ki je zgrešil, k tekmovalnemu času prišteje 1, oziroma 2 minuti. Pravico do udeležbe na tem tekmovanju imajo pripadniki vseh športnih in družbenih organizacij, LM in JLA. Najboljše patrulje bodo dobile spominske in praktične nagrade. Smučarski patruljni tek »Po stezah partizanske Jelovice« bo nedvomno postal pomembna vsakoletna zimsko-športna prireditev, podobno kot je pohod »Ob žici okupirane Ljubljane« lahkoatletska. Ponoči med 11. in 12. januarjem je zapadel moker in težak sneg. Smučarji so že obupavali. Od vsepovsod so prihajale v partizanske Dražgoše gruče ljudi, kolone JLA in obveznikov predvojaške vzgoje. Po žalni svečanosti na pokopališču, kjer so pokopani padli partizani in od Nemcev pobiti vaščani, so enote JLA izvedle »napad« na Dražgoše. Kot »partizani« so se branili obvezniki predvojaške vzgoje. Pokalo je vse dopoldne. Med zamolkle poke manevrske municije se je sem in tja pomešal tudi kak oster strel ... Nekateri nedisciplinirani mladinci so prinesli s seboj kdo ve kako pridobljene naboje. K sreči ni bilo žrtev, čeprav je nekomu zažvižgalo tik mimo ušes. Na nekem kozolcu je visel velik rdeč lepak s kljukastim križem. Nemško oznanilo o uničenju Dražgoš pred šestnajstimi leti. Potem so začele prihajati na cilj izmučene in prepotene smučarske patrulje. Zmagala je ekipa ZB kranjskega okraja z Matevžem Kordežem, Vladom Kersnikom in Jožetom Knificem. Odprli so tudi novo šolo, ki nosi ime Staneta Žagarja.« ([https://znaci.org/00003/1529.pdf ''Borec'' jan. 1958.]) {| |[[File:Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958.jpg|thumb|Odkritje OŠ Stane Žagar v Dražgošah 1958]] |[naslovnica ''Borca'' jan. 1958 s podobo Dražgoš Franceta Slane, https://znaci.org/00003/1529.pdf] |} »12. januarja letos se je v »obrambo« Dražgoš vključilo precej pripadnikov predvojaške vzgoje. Ponazoritev znane dražgoške bitke v zimskem času in skoraj v enakih vremenskih prilikah &ndash; vse to je vzbudilo pri mladini spoštovanje do tedanje resnične bitke. In mladi planinci iz Kranja, ki so prišli peš do Dražgoš, so lahko spoznali, kako se je počutil borec, ko se je moral po dolgem in napornem pohodu takoj bojevati s sovražnikom. Vse to je bilo za mlade ljudi posebno doživetje«. ([https://znaci.org/00003/1531.pdf ''Borec'' 1958.]) '''1960''' '''Mile Pavlin: Spet smo bili v Dražgošah.''' Kadar se spomnim Dražgoš, se mi pojavi pred očmi slika izpred 18 let. Stali smo po cestah in poslušali grmenje topov od škofje Loke sem. Čeprav so okupatorji razdelili slovensko ozemlje z dobro zastraženo mejo, niso mogli presekati vseh vezi med Ljubljano in Gorenjsko. Kaj kmalu smo zvedeli, da se partizani tolčejo z Nemci v Dražgošah, majhni vasi pod Jelovico. Ime te vasi, dotlej neznane, je postalo čez noč znano daleč po svetu. V Železnikih imajo občinski praznik v spomin na boj v Dražgošah. Letos so priredili tudi akademijo, na kateri so nastopili šolski otroci s petjem partizanskih in narodnih pesmi ter igranjem na harmoniko. Toda obisk je bil slab in so se akademije udeležili menda samo starši nastopajočih otrok. Z vzgojnega stališča je nedvomno prav, da se daje otrokom prilika za javno nastopanje, toda mar ne bi bolj kazalo združiti akademijo s predvajanjem dobrega partizanskega ali naprednega filma ali z nastopom kvalitetne igralske družine? Tedaj najbrž ne bi bila dvorana slabo zasedena. Organizacijo prenočevanja ter prehrane gostov so prevzeli nase domačini in je brezhibno delovala. Odprli so se gostoljubni domovi. Nekdanji partizani so storili vse, da ne bi nihče pogrešal ležišča ali toplega grižljaja. Občinski ljudski odbor pa je priredil sprejem za nekdanje udeležence boja v Dražgošah ter za druge vabljene goste. Srečanja med starimi borci so vedno nekaj takega, kar je težko opisati. Ljudje žive vsak v svojem kraju, ukvarjajo se vsak s svojim delom, kadar pa pridejo skupaj, se pogovarjajo o vsem, kar jih teži. Vedno pa obujajo spomine na tiste čase, ki so se jim neizbrisno vrezali v spomin, na čase, ko so se skupaj borili. Letošnje smučarsko tekmovanje »Po stezah partizanske Jelovice« je bilo kot osrednja prireditev občinskega praznika spet odlično organizirano in pripravljeno. Vreme je bilo ugodno, snežne razmere še kar zadovoljive, čeprav sta zaradi nizkega snega odpadla veleslalom in sankaška tekma. Prvaki so dobili lepa darila, kip borca pa je dobila ekipa Jesenic. Vseh tekmovalcev je bilo 115, med njimi tudi republiška reprezentanca LR Hrvatske. V bodoče bi bilo treba pritegniti k tekmovanju več udeležencev iz drugih republik. Gorenjska s svojo dolgo tradicijo v zimskem športu, naravne lepote Jelovice, kjer je speljana tekmovalna proga, pomembnost dražgoškega boja za našo vstajo – to so elementi, ki govore, da bi kazalo iz teka »Po stezah partizanske Jelovice« napraviti osrednjo smučarsko prireditev za patruljni tek v naši republiki. Veliko pomoč je dala pri organizaciji tekmovanja JLA s svojimi bogatimi izkušnjami in tehničnimi sredstvi ter kadri. V Dražgošah je bilo 9. in 10. januarja kot na velikih manevrih. Zeleni vojaški avtomobili z radijskimi oddajniki so hropli v strmo cesto, telefonisti so razpredli žice po sadnem drevju. Tako se je zgodilo, da je bila zaradi sodelovanja JLA korist obojestranska. JLA je izkoristila prireditev za urjenje, tekmovalci pa so imeli vsa potrebna tehnična sredstva, ki so jim olajšala delo. Sodelovanje JLA pa je bilo hkrati tudi simbol povezave med JLA in ljudstvom. ([https://znaci.org/00003/1487.pdf ''Borec'' jan. 1960]) {| |[[File:Študentje v Dražgošah 1960.jpg|thumb|Študentje v Dražgošah 1960]] |} '''Študentje elektrotehnike in strojništva iz Ljubljane''' ter učenci osemletke iz Železnikov so dne 14. maja letos skupno praznovali Dan mladosti z izletom v Dražgoše. Udeleženci dražgoškega boja so jim pripovedovali svoje spomine. Izleta se je udeležilo 1200 mladih ljudi, med njimi tudi 30 tujih študentov, ki študirajo v Ljubljani. V Dražgošah še pri nobeni proslavi ni bilo toliko gostov. ([https://znaci.org/00003/1489.pdf ''Borec'' 1960]) '''1961''' Januarja 1961 je bila prireditev vključena v širše praznovanje 20-letnice vstaje jugoslovanskih narodov. Tekmovanja in spremljajoče slovesnosti so potekala na območju Jelovice, Dražgoš, Železnikov, Bohinja, Bleda in Krope. S tem je spomin na dražgoško bitko postal pomemben del kolektivnega zgodovinskega spomina Gorenjske in Slovenije. '''Petič po stezah partizanske Jelovice.''' Prejšnji mesec je bil na Gorenjskem peti tradicionalni pohod »Po stezah partizanske Jelovice«. Letos so se prireditelji lotili organizacije pohoda mnogo temeljiteje kot prejšnja štiri leta. Pri tem jim je pomagal Okrajni ljudski odbor Kranj, ki je sprejel na eni izmed zadnjih lanskih sej sklep o moralni in finančni podpori tej največji športni prireditvi Gorenjske. Medtem ko se je prejšnja leta ves »Pohod« sukal le okrog Dražgoš in Železnikov, se je letos tudi »teritorialno« razširil. Tako so v Bohinju imeli smučarski štafetni tek za odrasle in mladince v spomin na Tomaža Godca. Isti dan so na Jelovici kurili kresove, v Železnikih pa je bil ognjemet. V Dražgošah je nastopil pevski zbor »France Prešeren«, predvajali so diafilm »Dražgoše«. Naslednjega dne, to je v nedeljo, 15. januarja, je bil v Železnikih start za vrsto tekmovalnih ekip, med katerimi so bile tudi ekipe iz drugih republik in iz vseh slovenskih okrajev. Tako so odrasli tekmovali v teku na 15 km, mladinci v patruljnem teku na 10 km, odrasli pa na 15 km, v slalomu in s sankami. Nato je bilo slavnostno zborovanje pred tovarno »NIKO« s kulturno prireditvijo. Nastopil je Invalidski pevski zbor, igral pa je orkester ljudske milice. Na Ribnem so imeli pionirji tekmovanje v smučarskem teku in v streljanju z zračno puško. V Kropi je bilo sankaško tekmovanje, odrasli in mladinci pa so tekmovali v smučarskih skokih. Okrajni odbor Zveze borcev Kranj je pred »Pohodom« poslal uredništvom časopisov in revij devet strani obsegajoč prikaz zgodovinskih dogodkov na Jelovici in okoli nje. ([https://znaci.org/00003/1491.pdf ''Borec'' 1961]) '''V začetku januarja je zavod za šolski in poučni film izdelal barvni dokumentarni diafilm »Dražgoška bitka«.''' Film ima 87 slik in je ozvočen. Besedilo je pripravil Ivan Jan, recenzijo je oskrbel okrajni odbor ZB NOV v Kranju, redaktor pa je bil Ivan Bertoncelj - Johan, barvne risbe je izdelal profesor Jakob Bazelj.« ([https://znaci.org/00003/1492.pdf ''Borec'' 1961]) '''»Nemalo sem se začudil ...«''' ko sem v šesti številki revije »Borec« našel fotografijo, na kateri sem tudi jaz. To je fotografija št. 40, kjer je fotografirana celotna posadka kurirske karavle 26 G. Ta je bila blizu Dražgoš. Fotografirali smo se nekaj dni pred razformiranjem karavle, julija ali avgusta 1944. Pozneje je bila karavla znova ustanovljena in je nosila naziv 20 G. Posnetek je napravil tovariš Franc Tolar iz Prtovča med Podlonkom in Prtovčem. Od leve proti desni stojijo komandir karavle Alojz Lotrič-Skapin iz Dražgoš, Franc Šolar-Trš iz Dražgoš (padel 1944), Rešov Janez iz Mošenj, četrti sem jaz, peti je Notarjev Filip (Benjamin) iz Podlonka, šesti je Janko Šmid-Prosinec iz Podlonka (zdaj v JLA), sedmi je Jakob Lotrič iz Dražgoš (po domače Bizjakov), osmi je Janez Kavčič-Orlov iz Dražgoš (zdaj v JLA), deveti pa Valentin Ažman-Miha iz Brdov pri Lipnici na Gorejskem. [...] ([https://znaci.org/00003/1495.pdf ''Borec'' 1961, št. 7]) {| |[[File:Petič po stezah partizanske Jelovice.jpg|thumb|Petič po stezah partizanske Jelovice, ''Borec'' 1961]] |[[File:Po stezah partizanske Jelovice, Delo 1962, foto S. Busič.jpg|thumb|200 px|Po stezah partizanske Jelovice, ''Delo'' 1962]] |[[File:Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944.jpg|thumb|Karavla 26 G blizu Dražgoš leta 1944, [https://znaci.org/00003/1493.pdf ''Borec'' 1961, št. 6] ]] |} '''1963''' O slavju po stezah partizanske Jelovice v Železnikih, Dražgošah, Selcah, Kropi, Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_3.pdf ''TV-15'' 1963, št. 3] '''1964''' '''Karel Kravcar: Takrat je zmrzovala celo obleka.''' (spomini na dražgoško bitko za obletnico; nadaljevanje s strani 5 na str. 10) [https://slov.si/doc/TV-15_1964/TV-15_1964_3.pdf ''TV-15'' 1964, št. 3] '''1965''' '''Nastopi partizanskih piscev.''' V okviru prireditve »Po stezah partizanske Jelovice« je skupina piscev, ki v svojih delih obravnavajo tematiko iz NOB, obiskala šole na škofjeloškem območju. V treh dneh so obiskali sedem šol, poslušalo pa jih je nad 3000 otrok in mladine. Zamisel, da bi na tak način razširili dosedanje (predvsem športne) prireditve na kulturno področje, je potekla iz pripravljalnega odbora. Kljub temu, da je ostalo malo časa za organizacijo in da nekateri krogi niso pokazali dovolj pripravljenosti za sodelovanje, je obisk partizanskih piscev po šolah lepo uspel. Največ je s teh srečanj med pisci in mladino odnesla mladina, ki je tako imela priložnost osebno se seznaniti s pisatelji, katerih dela več ali manj prebira. Poleg tega ji je obisk prinesel prijetno osvežitev v neizbežni monotonosti pri pouku. Korist pa so imeli tudi pisci, ki so lahko na lastne oči in ušesa videli in slišali, kako otroci sprejemajo njihova dela. Nihče ne more zanikati, da otroke silno pritegnejo še tako skromna pričevanja iz dni naše revolucije. Zanje je to že legendarna preteklost. Če štejemo zgodovino za učiteljico življenja in upoštevamo, da je takoimenovana patriotična vzgoja v današnjih časih hudo potrebna, lahko tudi ugotovimo, da so taki nastopi piscev po šolah uspešen in važen element v osveščanju otrok in mladine. Tovariši v Škofji Loki se tega dobro zavedajo, zato imajo v načrtu prihodnje leto ta srečanja na področju kulture še razširiti in poglobiti. MP ([https://slov.si/doc/TV-15_1965/TV-15_1965_4.pdf ''TV-5'' 1965, št. 4]) '''1966''' Športne prireditve bodo obsegale II. državno prvenstvo v biatlonu, množične štafetne in patruljne teke v Dražgošah, nočni slalom v Železnikih, sankaške tekme v Selcah in Lancovem in smučarske skoke v Lancovem. [https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_1.pdf TV-15_1966_1.pdf] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_8.pdf TV-15_1966_8.pdf] *[https://slov.si/doc/TV-15_1966/TV-15_1966_30.pdf TV-15_1966_30.pdf]</s> '''1967''' '''Po stezah partizanske Jelovice.''' Odbor ZZB NOV občine Radovljica je skupaj s smučarskim klubom Radovljica letos že šestič organiziral tradicionalno spominsko tekmovanje v smučarskih tekih za učence osnovnih šol iz vse Gorenjske. Tekmovanje so organizatorji zelo vestno pripravili kljub pomanjkanju snega v Lancovem pod obronki Jelovice, kjer se je 14. januarja zbralo okoli sto najboljših mladih smučarjev. Ta prireditev spada v sklop proslav 25-letnice vstaje in vsakoletne množične smučarske manifestacije »Po stezah partizanske Jelovice« v spomin na akcije proslavljenega Cankarjevega bataljona leta l941 in januarja 1942. Ta bataljon je v Dražgošah januarja 1942. leta izbojeval eno največjih zmag na Slovenskem. Udeleženec dražgoške bitke narodni heroj Anton Dežman-Tonček, je mladim udeležencem tekmovanja v Lancovem govoril o junaških bojih partizanov v tistih dneh pred petindvajsetimi leti in otvoril tekmovanje. Tekmovanje na progi je bilo izredno zahtevno. Vsak smučar je želel prispevati čimveč, a vsem je bila edina želja, da si priborijo zmago za ekipo svoje šole in s tem prehodni pokal, trofejo, ki jo je občinski odbor ZZB namenil najboljšim. To pot so imeli največ sreče učenci osnovne šole iz Mojstrane. Drugo mesto si je priborila domača ekipa iz Radovljice, tretjo Bohinj in četrto Bled. Borbeni ekipi Gorje, ki je vsa prejšnja leta imela veliko uspeha, tokrat ni uspelo več kot doseči peto mesto. Poleg prehodnega pokala, ki bo po treh zaporednih zmagah ali po petih v presledkih, prešel v trajno last najuspešnejše ekipe, so tudi najbolje uvrščeni posamezniki prejeli lepa praktična darila, ki sta jih prispevala tovarna športnega orodja ELAN iz Begunj in ČP Delo iz Ljubljane. Ob zaključku tekmovanja je bil v Lancovem krajši kulturni spored, v katerem so sodelovali mladi harmonikarji glasbene šole iz Radovljice in radovljiški oktet. [https://slov.si/doc/TV-15_1967/TV-15_1967_3.pdf TV-15_1967_3.pdf] '''1968''' '''Spomin na Dražgoše.''' Gorenjska, zlastl pa Selška dolina, je tudi letos, proslavila obletnico slavne dražgoške bitke. To je bila že šestindvajseta, v spomin na boje Cankarjevega bataljona z Nemci v Dražgošah. Junaštvo borcev Cankarjevega bataljona, ki sta jih vodila heroja Stane Žagar in Jože Gregorič, bo ostalo neizbrisno v našem spominu; naj si ga tokrat še enkrat osvežimo. Bilo je na silvestrovo 1941. leta, ko se je Cankarjev bataljon, izčrpan v hudih bojih, utaboril v vasi Dražgoše. Po dobrem tednu so začeli Nemci obkoljevati Jelovico. Zjutraj 9. januarja 1941 se je pričel neenak boj 3 tisoč Nemcev, oboroženih celo s topovi, s 180 partizani. Po treh dneh je bojni metež utihnil. Okupator, ki je izgubil ali imel ranjenih okrog 800 vojakov, je vdrl v vas in se strašno maščeval: pobil je vse moške, ki so mu prišli v pest in porušil vse domačije. Letošnje prireditve v spomin na dražgoško borbo so trajale od 5. do 14. januarja. Že tradicionalna prireditev »Po stezah partizanske Jelovice« je tudi letos izzvenela v duhu spominov na dražgoške junake, mitraljezce-smučarje, ki so se v borbi posebno odlikovali. Na stotine mladeži in starejših izkušenih športnikov je združila bela opojnost v tekmovalnem zanosu. Z njimi vred je domače prebivalstvo dokazalo, da s svojimi nekdanjimi partizani še vedno živi kot v hudih časih med NOB. Športniki so se pomerili na smučeh: gorenjske šole v slalomu in smučarskih tekih v Lancovem pri Radovljici, starejši tekmovalci v teku na 15 kilometrov, kombiniranem s streljanjem; v Dražgošah je bilo tudi tekmovanje v smučarskih tekih za vse kategorije, v Kropi smučarski skoki na 40-metrski skakalnici, pri Bičkovi skali tekmovanje mlajših tabornikov v veščinah na snegu. Priredili so tudi sankaške tekme, pa nočni slalom za vse kategorije v Železnikih in nočne sankaške tekme v Selcih. Številni domačini in okoličani so se oddolžili spominu na padle junake tudi na žalni komemoraciji s polaganjem vencev pri spomeniku NOB v Dražgošah, na slavnostni akademiji v Dražgošah, svoje tovariške vezi pa so okrepili na tovariškem srečanju 15. januarja zvečer v domu »Partizan« v Železnikih. Dan poprej je krajevna skupnost Železniki imela v zadružnem domu na Češnjici slavnostno sejo. [https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_2.pdf TV-15_1968_2.pdf] '''1969''' '''Za nadaljevanje tradicij.''' Vse od leta 1946 so med 9. in 12. januarjem slavili obletnico bitke v Dražgošah, od leta 1958 dalje so prirejali tudi smučarske tekme »Po stezah partizanske Jelovice«. Dokler je bil v Kranju okraj, je ta plačeval večino stroškov, po ukinitvi okrajev pa se je obseg prireditev zmanjšal. Naslednja leta so začeli vzporedno prirejati v Bohinju spominski tek za pokal Tomaža Godca, na Lancovem tek za šolsko mladino, v Kropi tekmovanje v skokih, v Selcih senkaške tekme in v Železnikih nočni slalom. V letih 1960 do 1962 so stroške prireditev krile vse gorenjske občine, predvsem pa kranjska. Organizatorji tekmovanj so začeli podpirati predlog, naj bi organizacijo prevzela škofjeloška občina, denarno pa naj bi ji pomagale še nadalje druge gorenjske občine. Počasi je začelo kazati, da bodo vse te prireditve zamrle zaradi denarnih težav. Lani sta prispevali samo še škofjeloška in radovljiška občina. Pomen dražgoške bitke in Jelovice za razvoj partizanstva pa nas obvezuje, da nadaljujemo s tekmovanji. Zato bi bilo prav, če bi tudi druge gorenjske občine sprejele odlok o prispevku zanje tako kot nameravajo narediti na Jesenicah. Tam je o predlogu odloka že razpravljal svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo, 27. decembra je občinska skupščina odlok tudi spejela. BRANKO BLENKUŠ [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] '''Smučarsko tekmovanje Po stezah partizanske Jelovice na Lancovem pri Radovljici.''' Ob zaključnih svečanih zimsko športnih prireditvah v počastitev 27. obletnice Dražgoške bitke, ki so se vrstile na Gorenjskem pod skupnim nazivom »Po stezah partizanske Jelovice«, so se v soboto, 19. januarja, pomerili v tekih in in veleslalomu še učenci skoraj vseh gorenjskih osnovnih šol. To, že tradicionalno tekmovanje, ki ga vsako leto prirejajo v podnožju Jelovice na Lancovem pod pokroviteljstvom občinskega ZZB in občinske konference SZDL Radovljica, je ob vzorni organizaciji radovljiškega smučarskega kluba, privabilo tokrat nad 300 mladih smučarjev in veliko število predstavnikov družbenopolitičnih organizacij, delovnih kolektivov in vnetih gledalcev. Ob otvoritveni slovesnosti pred zadružnim domom na Lancovem je tekmovalce in vse navzoče pozdravil narodni heroj Anton Dežman - Tonček, udeleženec dražgoških bojev. V kratkem nagovoru o pomenu takšnih spominskih športnih tekmovanj, kjer se srečuje mladina, je med drugim posebno opozoril na vzgojno plat srečanja, na katerih se mladi rod seznanja s junaško preteklostjo našega ljudstcva, z izkušnjami partizanskih borcev in, kar je posebno pomembno, z vlogo in učinkovitostjo vseljudskega odpora proti nadmočnemu sovražniku, po zgledih borcev Cankarjevega bataljona in prebivalcev jelovških naselij. V lepem sončnem vremenu, ki je bilo kot nalašč za tako svečan dan, se je na startu zvrstilo nad 270 pionirjev in pionirk iz vseh šol, ki so tega dne poslale svoje dokaj številne ekipe. Žal med njimi ni bilo sicer zelo dobrih tekmovalcev z Bleda. Najprej so se pomerile pionirke. Na progi, dolgi 2 km, je dosegla najboljši čas Helena Bešter iz osnovne šole Lipnica. Pionirji so, kot se spodobi, tekli en kilometer daljšo progo. Najhitrejši je bil tokrat učenec osnovne šole iz Žirovnice. V zahtevnejši disciplini - veleslalomu so se enako najbolje odrezali predstavnici radovljške osnovne šole »A. T. Linhart« Barbara Pikon in Barbara Mikež v istem času. Med fanti je bil najhitrejši učenec tržiške osnovne šole »Heroja Bračiča« Jože Meglič, ki je bil le za sekundo hitrejši od sošolca Aleša Borliga. Ekipno so se v skupni zasedbi najbolj izkazali mladi smučarji iz osnovne šole »Heroj Bračič« Tržič, osnovna šola »A. T. Linhart« Radovljica ter osnovna šola iz Križ pri Tržiču. Na sklepni slovesnosti na kateri je izrekel priznanje tov. Tonček vsem tekmovalcem, so podelili tudi prehodne pokale trojicam prvoplasiranih posameznikov in trem ekipnim zmagovalcem. Poleg tega pa so bili najboljši deležni tudi lepih praktičnih daril, ki so jih v ta namen prispevala podjetja: Elan Begunje, Murka Lesce, Almira Radovljica, Železnina Radovljica, Merkur Kranj in Posebno še smučarski klub iz Radovljice. V imenu pokrovitelja je tovariš Tonček pohvalil poleg vseh tekmovalcev posebno prizadevnost članov SK Radovljica in občinsko zvezo za telesno kulturo, ki vsako leto z vso zavzetostjo skrbita za to kvalitetno in lepo srečanje šolske mladine. Velja omeniti, da so delovne organizacije, ki so prispevale darila, tudi sicer zelo zainteresirane in polne rooumevanja za takšno in podobno družbeno dejavnost, zato zaslužijo priznanje ne le neposrednih udeležencev, marveč vse javnosti. JR [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_4.pdf TV-15_1969_4] '''Končano tekmovanje „Partizanska zgodba".''' Občinski odbor ZZB NOV Jesenice je pripravil sprejem za deset učencev osnovnih šol Toneta Čufarja in Prežihovega Voanca, ki so v okviru prireditve Po stezah partizanske Jelovice s prispevki sodelovali v tekmovanju »Partizanska zgodba«. Učence je že nagradila občinska skupščina Škofja Loka, občinski odbor ZZB NOV Jesenice pa je avtorje nagrajenih partizanskih zgodb nagradil s knjigami »Pod Karavankami in Mežakljo so se uprli«. Knjižne nagrade so dobili učenci: Rezka Lipovec, Marko Brejc, Bojan Klinar, Jože Osredkar, Jasna Keber, Snežana Odar, Gorazd Koblar, Zdenka Gričar, Tea Vengust in Sadina Zupan. Nagrajene prispevke bosta objavila časnik Železar in jeseniški Radio. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_15.pdf TV-15_1969_15] '''1970''' '''Borci in mladina.''' Dosedanje oblike prenašanja tradicije NOB na mladi rod ne ustrezajo, so preozke, niso privlačne. Potrebne so vsebinske spremembe, ki naj današnjo mladino resnično vključijo v to dejavnost, ki naj jim nudijo spoznanje prehojene poti in uresničevanje revolucionarnih ciljev v naši samou1pravni družbi. Tako bi v kratkem lahko ocenili potek občinske skupščine ZZB NOV Škofja Loka, ki je bila v nedeljo, 12. aprila. [...] Osrednja pozornost je bila usmerjena k mladini. To važno nalogo borcev je prepričljivo pojasnil poslanec Ivan Franko - Iztok, o tem je govoril predsednik GO ZZB Slovenije Janko Rudolf in mnogi delegati iz Loke, Žirov, Železnikov in drugod. Pri tem, ko je bilo rečeno, ne bi se smeli omejevati zgolj na spomine in dogodke iz NOV, zgolj na organizacijo raznih proslav, srečanj, obletnic in razvijanje praporov ter postavljanje spomenikov ter obeležij marveč v vsej stvari usmerjati pozornost na današnjo tematiko, na perspektive v našem družbenem razvoju na sploh. Razen kulturnih programov in podobno bi morali smeleje usposabljati mladino, da bi tudi na tako imenovanih partizanskih proslavah sami organizirali govore, nosili prapore in sploh prevzemali naloge preživelih borcev. Zelo uspešni bi lahko bili debatni večeri na primer o Ukani, o filmu Bitka na Neretvi. Skratka, mlade je potrebno vključevati v celotno dejavnost in dajati vsebino izbojevanih pridobitev skozi privlačne oblike kar se je pokazalo kot zelo uspešno z zimsko športnimi tekmovanji »Po stezah partizanske Jelovice«. Take, nove smernice so vključili v sklepe in jih zaupali novoizvoljenemu vodstvu. V pismu predsedniku Titu pa so obljubili, da se bodo zavzemali na vseh področjih za uveljavljanje skupnih postavljenih nalog. KAREL MAKUC [https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_18-19.pdf TV-15_1970_18-19] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1970/TV-15_1970_34.pdf TV-15_1970_34]</s> '''1971''' '''Nagrajene partizanske zgodbe.''' V okviru prireditev »Po poteh partizanske Jelovice« so podelili tudi nagrade triindvajsetim učencem in dijakom gorenjskih osnovnih šol in srednjih šol za proste spise na temo »partizanska zgodba«. Natečaja se je udeležilo 205 učencev, prve tri nagrade pa so prejeli: Irena Črnologar z Jesenic, Vinko Simonovič iz Kranja in Milena Novak iz Škofje Loke. Po podelitvi priznanj so se šolarji pogovarjali s pisateljem Tonetom Svetino in slikarjem Ivo Šubicem. [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_4.pdf TV-15_1971_4] '''Spet po stezah partizanske Jelovice.''' [...] Ob vsem tem so v borčevskih, družbeno političnih in upravnih origanih gorenjske regije že takoj po osvoboditvi razmišljali, kako bi ta, najizrazitejši dogodek naše borbe za svobodo dostojno ohranili v spominu sedanjim in poznejšim rodovom. Tako so začele z letom 1950, ko je bila vas obnovljena, vsakoletne širše komemoracije. Prišli so borci, prebivalci Selške doline, poslušali so govore, polagali vence pred spomenik. Toda sčasoma se je pokazalo, da te oblike ne ustrezajo, da nimajo perspektive. Zlasti še, ker kot take niso bile zanimive za mladino marveč le za borce in za svojce padlih, kar pa vse ima svoj čas, ki odmira, izginja v pozabo. Po večletnem iskanju novih oblik je 1957. leta major JLA Miloš Rutar izdelal načrt zimskošportnih prireditev, ki naj bi pod geslom »Po stezah partizanske Jelovice« postale tradicionalne prireditve za memorial tega dogodka. Ob tem so primerjali razne prireditve v svetu od znanega Maratonskega teka, tek Vasa, Kurikala in drugih memorialnih tekmovanj na Poljskem in drugod. Pri nas imamo prav tako določene memoriale, najširša oblika v obujanje tradicij NOB pa je »Ob žici okupirane Ljubljane«. Toda ta je v mesecu maju in ne more zajeti zimskošportnih panog. Dražgoše z Jelovico v januarju pa to lahko uspešno dopolnjuje. Tako so bile že januarja 1958 prve zimskošportne prireditve. Sočasno je bila takrat odprta nova šola. Od takrat so se začele razvijati razne oblike tekmovanj. Čeprav so se organizatorji vsako leto spopadli s težavami, zlasti za denar, so se tekmovanja širila, zavzemala vse večjo širino in kvaliteto. Poleg smučarskega teka preko Jelovice mimo grobišč, spomenikov in krajev s partizanskimi obeležji, so se tekmovanja razširila na Bohinj, Lancovo, Kropo, Poljane in Železnike z nočnim slalonom in republiškimi prvenstvi v smučarskem biatlonu. Kar pa je najznačilnejše je to, da so tekmovanja zajela ne le alpske smučarje marveč tudi mladince in pionirje v smučanju, sankanju in drugih disciplinah. Hkrati so tekmovanja že prodrla ozek gorenjski in tudi slovenski zid in zajela tekmovalce iz vseh naših republik in pokrajin ter ekipe JLA. [...] Zadnja leta namreč že vse uspešneje in vidneje sodelujejo na tekmovanjih enote teritorialne obrambe, taborniki, planinci in drugi. V literarnem tekmovanju o pisanju spominov iz NOB je lani sodelovalo 26 osnovnih šol z 239 spisi. K. Makuc [https://slov.si/doc/TV-15_1971/TV-15_1971_51.pdf TV-15_1971_51] '''1972''' '''Trideset let po dražgoški bitki.''' [...] Sklepna in glavna proslava je bila v vasi Dražgoše, kot je že tradicija. Za uspešnost organizacije ima poleg civilnih organizatorjev velike zasluge tudi vojska, ki je s svojo opremo ter izkušnjami naredila več, kot je marsikdo pričakoval. Svoje pa je prispevalo tudi imenitno vreme, ne pretoplo in ne premrzlo, z ugodnimi snežnimi razmerami za tekmovalce na smučeh. Še več, lahko zapišemo, da nam je bil jasni zimski dan, prvi po daljšem razdobju oblačnosti in megle, pravo doživetje. Dražgoše so za prirejanje večjih zborovanj dokaj neprimerne. Cesta do njih je strma in ovinkasta. V zimskem času nastopijo težave zaradi zaledenelosti. Tudi s parkirnimi prostori je stiska. Ljudem, ki pridejo od daleč, je treba pripraviti okrepčila, treba je pripeljati športno opremo. Končno pa je tudi prostora za zborovanje malo. Še najbolj primeren je prostor za novo šolo. Zato je bila letošnja proslava, podobno kot prejšnje, prav tam. Šola je dala zavetišče raznim pisarnam, tam so se zbrali tudi tekmovalci s svojo opremo. Na dvorišču pa je bilo nekaj velikih vojaških šotorov. Poleg njih so vojaki pripravljali prigrizire za goste. V enem izmed šotorov so delili udeležencem boja v Dražgošah pred 30 leti in nagrajencem drugo knjigo Ivana Jana o dražgoški bitki. Tik pred proslavo je to knjigo, izpopolnjeno z mnogimi novimi podatki in spoznanji, izdala Partizanska knjiga v Ljubljani. Slavnostni govor je imel tovariš Vinko Hafner, eden izmed voditeljev osvobodilnega gibanja na Gorenjskem, zdaj podpredsednik IS Slovenije. Govoril je o pomenu dražgoške bitke, o značilnostih vstaje na Gorenjskem in o sedanjem političnem trenutku. Zlasti je poudaril pomembnost enotnosti med bivšimi borci, ki morajo vedno biti na strani naprednih sil v naši družbi. Med govorom so vojaki s streljanjem, eksplozijami in raketami ponazorili vojno vzdušje. Po govoru je bil krajši kulturni program, kjer so nastopili tudi dijaki škofjeloške gimnazije. Kmalu zatem so se zbrali ob zastavi preživeli udeleženci dražgoške bitke. Ni jih več veliko. Mnogi so žrtvovali svoje življenje še med vojno, drugi so po vojni postali žrtev svojih naporov, sicer pa je trideset let, kolikor jih je preteklo od Dražgoš, že razmeroma dolga doba. Marsikoga ni bilo na proslavo zaradi slabega zdravja oziroma strahu, da se mu zdravje ne bi poslabšalo. Ob pogledu na razmeroma majhno skupino preživelih pa si lahko mislimo, kako malo nas je še in kako nujno je potrebno poskrbeti za tiste, ki so še žive priče naše revolucije, da si kdaj pozneje naša družba ne bo mogla očitati brezbrižnosti do njih, ki nikoli niso bili brezbrižni do skupnosti. Po slavnostnem delu proslave se je začelo sklepno tekmovanje. Pisani vrvež okoli vasi, množica smučarjev in gledalcev ... Med tekmovalci so bili tudi nekdanji partizani invalidi, taki, ki kljub zrelim letom še niso vrgli puške v koruzo in ki si s športom krepijo zdravje, letom in preživetim naporom navkljub. Kljub udeležbi mnogih nekdanjih borcev, pa vendar lahko zapišemo, da je tudi letošnja dražgoška proslava že predvsem mladinska, kar je v duhu naših načel in potreb. Zdaj, ko je proslava za nami, bodo pristojni razčlenili izkušnje in jih prihodnje leto upoštevali, da bo takrat prireditev še popolnejša, kot je bila letošnja. Tako tudi mora biti, čeprav je že zdaj prireditev tradicionalna in čeprav imajo v teh krajih velike izkušnje pri zimskošportnih prireditvah tudi od prej. Prireditev bo najbrž ostala tradicionalna tudi takrat, ko nas več ne bo in ko nas bodo povsod in povsem zamenjali tisti, ki vojne niso doživeli ali pa so bili takrat še otroci. Spomin na Dražgoše na začetku leta 1942 najbrž nikoli ne bo zamrl, živel bo kot simbol našega odpora nasilju. MP [Mile Pavlin] [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] Ivan Jan: '''Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke.''' [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf TV-15_1972_3] <s>*[https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]</s> Franc Štefe - Miško in Miloš Rutar - Ružo: '''Še enkrat o naših proslavah.''' [...] Letošnja proslava ob 30. obletnici boja v Dražgošah je bila sama po sebi veličastna. Na sami proslavi in na smučarskem tekmovanju »Po stezah partizanske Jelovice« je sodelovalo, oziroma je tekmovalo več kot 1.200 udeležencev, med katerimi so bili tudi iz drugih republik. Zatorej je bila dražgoška proslava v pravem pomenu največja naša zimskošportna prireditev. Toda kijub temu bi lahko marsikaj očitali organizaciji. Naj naštejemo nekatere pomanjkljivosti: Zaradi zastoja v prometu se je proslava začela s precejšnjo zamudo, pa tudi govor in kulturni program sta se močno zavlekla. Tekmovalce, ki so morali startati ob določenem času, pa ni nihče pozdravil. Govor in kulturni program sta trajala več kot uro, čeprav je bilo kar precej mraz. Ali ju ne bi mogli skrajšati? Še huje pa je, da je udeležba šolske mladine in delovnih kolektivov na dražgoških proslavah vsako leto precej pičla, čeprav sta tako proslava kot tudi tekmovanje namenjena predvsem mladini. Potrebno bi bilo najti ustrezno rešitev ter doseči večjo udeležbo mladine in delavcev. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_36.pdf TV-15_1972_36] '''1973''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_12.pdf TV-15_1973_12] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_17-18.pdf TV-15_1973_17-18] *[https://slov.si/doc/TV-15_1973/TV-15_1973_30.pdf TV-15_1973_30] '''1974''' *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_2.pdf TV-15_1974_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_3.pdf TV-15_1974_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_5.pdf TV-15_1974_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_4.pdf TV-15_1974_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_42.pdf TV-15_1974_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_46.pdf TV-15_1974_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1974/TV-15_1974_48.pdf TV-15_1974_48] ==Načrti za spomenik in postavitev spomenika 1975== Prvi osnutki za spomenik v Dražgošah so iz leta 1956, ko so se načrtovali tudi spomeniki na Vodiški planini, Lipniški in Mošenjski planini. Prvotni osnutki (arh. Branko Kocmut, pobudnik Franc Konobelj - Slovenko) niso bili realizirani. (Štirje novi spomeniki na Jelovici.)<ref>[https://znaci.org/00003/1527.pdf ''Borec'' 1957.]</ref> [slika osnutka spomenika 1956] '''Tradicionalna zimsko-športna prireditev Po stezah partizanske Jelovice.''' Kakor vsako leto bo tudi letos ZZB v Kranju priredilo 12. in 13. januarja 1963 že tradicionalne zimsko-športne prireditve na Jelovici. Tekmovanja se bodo udeležili tekmovalci naših športnih in smučarskih organizacij, pripadniki JLA, predvojaške vzgoje. Pod vodstvom ObLO v Škofji Loki že pripravljajo izdelavo osnutka za spomenik, ki naj bi bil narejen do dneva zimskih iger prihodnjega leta, odkrit pa za 20. obletnico osvoboditve Europe. ([https://slov.si/doc/TV-15_1963/TV-15_1963_2.pdf ''TV-15'' 1963, št. 2]) '''V Dražgoše cesto in spomenik.''' Kot vsako leto so tudi letos v spomin na dražgoško bitko priredili več proslav. Najbolj značilna je bila pohod učencev več osnovnih šol v Dražgoše, kjer bodo poslušali pripovedovanje preživelih udeležencev bitke. V Dražgošah pa je znova oživela želja po spomeniku, ki bi ustrezal pomenu dražgoške bitke. Vendar najbrž ne bodo gradili velikega spomenika, ampak cesto z Jamnika do Dražgoš. Ta bo spominjala na partizanske poti, obenem pa bo služila gospodarstvu in turizmu, saj bo najkrajša zveza med savsko in Selško dolino. Le na travniku pod Bičkovo skalo bodo najbrž postavili večje spominsko obeležje, na skali pa bronast kip mitraljezca v spomin na junaški Bičkov podvig. Tak je predlog in vaščani ga bodo najbrž sprejeli. Sami so že zbrali okoli 130.000 dinarjev v denarju, nekaj pa tudi v gradbenem materialu. Veliko pomoč in spodbudo pa pričakujejo od medobčinskega koordinacijskega odbora, ki ga sestavljajo zastopniki vseh občinskih odborov ZZB gorenjskih občin. K. M. [https://slov.si/doc/TV-15_1969/TV-15_1969_2.pdf TV-15_1969_2] "V letu 1971 je bil izdelan tudi načrt dražgoškega pomenika." ([https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_14.pdf TV-15_1972_14]) *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_2.pdf TV-15_1975_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_32.pdf TV-15_1975_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_35.pdf TV-15_1975_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1975/TV-15_1975_45.pdf TV-15_1975_45] ==Obisk Tita 1976== [[File:Razgledanje spomenika u Dražgošama.jpg|thumb|Tito v Dražgošah]] (Milena) [fotografije iz arhiva ZB] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_1.pdf TV-15_1976_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_3.pdf TV-15_1976_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_9.pdf TV-15_1976_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_14.pdf TV-15_1976_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_28.pdf TV-15_1976_28] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_39.pdf TV-15_1976_39] *[https://slov.si/doc/TV-15_1976/TV-15_1976_52.pdf TV-15_1976_52] ==Proslave med 1977 in 1991== *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_1.pdf TV-15_1977_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_5.pdf TV-15_1977_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_7.pdf TV-15_1977_7] *[https://slov.si/doc/TV-15_1977/TV-15_1977_9.pdf TV-15_1977_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_1.pdf TV-15_1978_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_3.pdf TV-15_1978_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_5.pdf TV-15_1978_5] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_26.pdf TV-15_1978_26] *[https://slov.si/doc/TV-15_1978/TV-15_1978_33.pdf TV-15_1978_33] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_1.pdf TV-15_1979_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_2.pdf TV-15_1979_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_23.pdf TV-15_1979_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_35.pdf TV-15_1979_35] *[https://slov.si/doc/TV-15_1979/TV-15_1979_49.pdf TV-15_1979_49] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_1.pdf TV-15_1980_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_2.pdf TV-15_1980_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_3.pdf TV-15_1980_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_4.pdf TV-15_1980_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_6.pdf TV-15_1980_6] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_50.pdf TV-15_1980_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1980/TV-15_1980_51-52.pdf TV-15_1980_51-52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_2.pdf TV-15_1981_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1981/TV-15_1981_3.pdf TV-15_1981_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_1.pdf TV-15_1982_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_2.pdf TV-15_1982_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_10.pdf TV-15_1982_10] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_16.pdf TV-15_1982_16] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_37.pdf TV-15_1982_37] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_46.pdf TV-15_1982_46] *[https://slov.si/doc/TV-15_1982/TV-15_1982_52.pdf TV-15_1982_52] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_1.pdf TV-15_1983_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_14.pdf TV-15_1983_14] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_32.pdf TV-15_1983_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1983/TV-15_1983_50.pdf TV-15_1983_50] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_1.pdf TV-15_1984_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_32.pdf TV-15_1984_32] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_38.pdf TV-15_1984_38] *[https://slov.si/doc/TV-15_1984/TV-15_1984_47.pdf TV-15_1984_47] *'''1984''' Dušan Rebolj: PSPJ [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-8LX3Z1BQ Zbor občanov Bežigrad 1984] (slika tekmovalcev) *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_1.pdf TV-15_1985_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_2.pdf TV-15_1985_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_3.pdf TV-15_1985_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_26-27.pdf TV-15_1985_26-27] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_40.pdf TV-15_1985_40] *[https://slov.si/doc/TV-15_1985/TV-15_1985_42.pdf TV-15_1985_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_8.pdf TV-15_1986_8] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_30-31.pdf TV-15_1986_30-31] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_42.pdf TV-15_1986_42] *[https://slov.si/doc/TV-15_1986/TV-15_1986_47-48.pdf TV-15_1986_47-48] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_1.pdf TV-15_1987_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_3.pdf TV-15_1987_3] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_9.pdf TV-15_1987_9] *[https://slov.si/doc/TV-15_1987/TV-15_1987_34.pdf TV-15_1987_34] *[https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-GPZ0VOV3 Zbor občanov SZDL Bežigrad 1987] s sliko tekmovalcev v Dražgošah *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_1.pdf TV-15_1988_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1988/TV-15_1988_2.pdf TV-15_1988_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_4.pdf TV-15_1989_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_13.pdf TV-15_1989_13] *[https://slov.si/doc/TV-15_1989/TV-15_1989_16-17.pdf TV-15_1989_16-17] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_1.pdf TV-15_1990_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1990/TV-15_1990_23.pdf TV-15_1990_23] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_1.pdf TV-15_1991_1] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_2.pdf TV-15_1991_2] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_4.pdf TV-15_1991_4] *[https://slov.si/doc/TV-15_1991/TV-15_1991_25.pdf TV-15_1991_25] ==Proslave po osamosvojitvi == {| |[[File:Dražgoše 2014 12.JPG|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014 13.jpg|thumb|Proslava 2014]] |[[File:Dražgoše 2014.jpg|thumb|Dražgoše 2014]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 03.jpg|thumb|Proslava 2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 05.jpg|thumb|Proslava 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 01.jpg|thumb|2018]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2018 06.jpg|thumb|Govornik Dejan Židan po proslavi 2018]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 07.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 06.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 05.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 03.jpg|thumb|Proslava 2019]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2019 02.jpg|thumb|Proslava 2019]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 04.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 05.jpg|thumb|Proslava 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 09.jpg|thumb|Proslava 2020]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2020 07.jpg|thumb|Govornik Ervin Fritz 2020]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 03.jpg|thumb|Proslava 2022: Valerija Skrinjar - Tvrz]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 06.jpg|thumb|Proslava 2022]] |} {| |[[File:Dražgoše 80 let.jpg|thumb|Dražgoše 80 let]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 19.jpg|thumb|Govornik Milan Kučan, 2022]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 06.jpg|thumb|Govornik 2023 Borut Sajovic]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 01.jpg|thumb|Proslava 2023: Stane Gradišnik in Meta Lokar]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2023 17.jpg|thumb|Proslava 2023: Ladislav Lipič]] |} {| |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 05.jpg|thumb|Proslava 2024: govornik Matjaž Nemec]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2024 07.jpg|thumb|Proslava 2024]] |[[File:Srečo Pirman v Dražgošah.jpg|thumb|Vodja praporščakov Srečo Pirman s častno listino za organizacijo proslav pri Švebu v Dražgošah 2024]] |} {| |[[File:Dražgoše 2024.jpg|thumb|Janez Koselj in Milena Sitar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 02.jpg|thumb|Violeta Tomić, Marjan in Magda Štupnikar, Dražgoše 2024]] |[[File:Dražgoše 2024 03.jpg|thumb|Irena Rahotina, Mira, Mirča Košnik, Joža Košir, Samo Košnik, Dražgoše 2024]] |} {| |[[File:Albin Pibernik mlajši (* 1931).jpg|thumb|Proslava 2025: Albin Pibernik mlajši]] |[[File:Urška Klakočar Zupančič v Dražgošah 2025.jpg|thumb|Urška Klakočar Zupančič, govornica v Dražgošah 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 01.jpg|thumb|Dražgoše 2025|Dražgoše 2025: Kulturniška skupina XIV. divizije]] |} {| |[[File:Dražgoše 2025 02.jpg|thumb|Dražgoše 2025: Majaž Nemec]] |[[File:Dražgoše 2025 04.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |[[File:Dražgoše 2025 06.jpg|thumb|Dražgoše 2025]] |} {| |[[File:Robert Golob v Dražgošah.jpg|thumb|Robert Golob, govornik v Dražgošah 2026]] |[[File:Bor Zuljan.jpg|thumb|Bor Zuljan v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 01.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |} {| |[[File:Dražgoše 2026 02.jpg|thumb|Dražgoše 2026]] |[[File:Nina Carnelutti.jpg|thumb|200 px|Nina Carnelutti v Dražgošah 2026]] |[[File:Dražgoše 2026 03.jpg|thumb|Dražgoše 2026: Kombinatke]] |} ===Vabila=== *2017 [https://www.fzs.si/OLD/dokumenti/pdf/plakat-drazgose-2017.pdf Filatelistična razstava ob 60-letnici PSPJ] * ... ==Dražgoška bitka v očeh okupatorjevih kolaborantov in nasprotnikov partizanstva== Ker je dražgoška bitka postala mit, se je že med vojno pretiravalo s številom napadalcev in njihovimi padlimi kakor tudi s simbolno težo bitke, pač iz potrebe po velikih mitičnih dogodkih, ki skupnost povezujejo. Najbolj je pretiraval narodni heroj Tonček Dežman, ki so mu v hecu ugovarjali, da bi z enim nabojem moral ubiti dva Nemca hkrati, da bi njegove številke držale.<ref>»Po proslavi v Dražgošah je polkovnik Tonček Dežman. udeleženec dražgoške bitke, povedal med drugim tudi tole: »Kadar govorimo, da so imeli Nemci v Dražgošah nad tisoč mrtvih in ranjenih, marsikdo zmaje z glavo. Tako hude izgube so imeli Nemci predvsem zaradi tega, ker so njihovi poveljniki silno podcenjevali naše partizane. Njihova osnovna napaka je bila ta, da so udarili frontalno na naše dobro zavarovane in odlično maskirane položaje. Napadali so v gostih strelskih vrstah, hodili zravnani po globokem snegu, mi smo pa kosili val za valom. Spomladi, ko je skopnel sneg, smo našli v Dražgošah orožja za najmanj dva naša bataljona. Tudi sami Nemci, ki so jih njihovi oficirji gnali v klavnico, so uvideli norost svojega početja. Vem za primer, ko so se uprli in jih je njihov poveljnik precej postrelil kar po vrsti s pištolo. V Kranju so Nemci pokopali samo tiste padle vojake, ki so bili iz krajevnih garnizij na Gorenjskem. Ostali so bili iz neke divizije redne nemške vojske, namenjene na vzhodno fronto. Vse mrliče so odpeljali z avtomobili na Koroško …«« (Kosili smo val za valom, ''Borec'' 1958) &mdash; Nekdo se je spominjal fotografij desetin padlih Nemcev in spraševal, kje so. (Kje so fotografije Dražgoš? [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956.]</ref> Anonimni pisec je v ''Borcu'' 1951 kritiziral roman ''Kovinarji'' Mimi Malenšek, ker da ne omenja dražgoških borcev, ki so prišli iz železarskih Jesenic. Partizanski zgodovinarji so z leti s pretiravanji opravili in prav je tako, saj je mitiziranje v opreki z objektivnim pogledom na stvari in gre rado na živce. Tone Ferenc je prave številke objavil že leta 1968.<ref>[https://slov.si/doc/TV-15_1968/TV-15_1968_36.pdf ''TV-15'', št. 36;] v 12. št. revije ''Borec'' 1977, kjer naj bi po Janu Ferenc številke drugič objavil, ni najti nič.]</ref> Niso pa z njim oporavili tisti politiki, ki jim hodi na živce partizanstvo v celoti in bi ga želeli na vsak način razvrednotiti. Med njimi prevladujejo spreobrnjenci, konvertiti, nekoč komunistično zelo dejavni državljani, ki so po osamosvojitvi prestopili v konservativni tabor. Ti pogrevajo povojna pretiravanja in na njihovi osnovi gradijo pojem Lažgoš oz. dražgoške laži. Dražgoše po njihovem niso bile prostor partizanske zmage, ampak poraza. Ali je dražgoška bitka torej veličastna ali tragična? Oboje. Veličastna je, ker se je po njenem zgledu narod hlapcev začel obnašati kot zgodovinski subjekt. Edvard Kocbek je bil nad tem vzhičen, pred njim sta po taki narodni preobrazbi hrepenela Ivan Cankar in Vladimir Bartol. »Dražgoška bitka je bila višek partizanskih podvigov na Gorenjskem, saj so Nemci sami označili boje v Poljanski dolini okoli božiča in v Dražgošah kot ''Grosseinsatz'' — velika ofenziva. Ko je bil okupator na višku svoje »slave«, so borci Cankarjevega bataljona tri dni držali svobodne Dražgoše. To je imelo velik odmev po vsej Sloveniji, saj je ta bitka potrdila moralno silo borcev in našega naroda. Nemci so sami priznali, da prav zaradi dogodkov v Dražgošah Gorenjska ni bila priključena nemškemu rajhu.« (Vinko Demšar: Pregled NOB na Škofjeloškem. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-WFZMG65T ''Loški razgledi'' 1972.]) <!-- Po osamosvojitvi se je Demšar zasukal in bitko opisoval kot tragedijo. --> Tragična pa je dražgoška bitka na način, kot so tragične vse vojne tega sveta s svojimi žrtvami. Ali bi se lahko izognili krvavemu davku med civilisti? Morda, če se Cankarjev bataljon ne bi ustavil v Dražgošah, in prav gotovo, če do oboroženega upora sploh ne bi prišlo. V tem primeru bi Nemci internirali in pobili samo duševno prizadete, spolno iztirjene, židovskega porekla in komunistično usmerjene, rasno neustrezne, slovensko kulturno dejavne (učitelje, duhovnike, intelektualce) bi izselili v Srbijo, tiste s sledmi arijskega porekla pa bi ponemčili. Zaradi uporne Gorenjske so Nemci prenehali z izseljevanjem oz. ga zelo omejili in odložili njeno priključitev Tretjemu rajhu. Nasprotniki partizanstva ponavljajo, da so bile žrtve v Dražgošah odveč in nesmiselne. Odveč je pravzaprav vsaka žrtev, razen če ne živimo v kulturi trpljenja in žrtvovanja, ki oboje posvečuje. In kdo to kulturo uveljavlja bolje kot že tisočletja krščanstvo. Če kdo, bi morali dražgoške žrtve ceniti kristjani. In domoljubi. Pa jih ne, ker gre za konkurenčno kulturo, pravijo ji komunistična, čeprav so bili komunisti v glavnem le v vodstvu partizanskega gibanja, glavnina partizanov pa ni bila iz komunistov.<ref>Dušan Bravničar: »Tudi proslava slavne dražgoške bitke je bila izvedena v duhu proslav 40-letnice Partije. Pa je tudi v resnici dražgoška bitka sama, kot tudi vsa naša narodnoosvobodilna borba, najtesneje povezana z delom in razvojem Komunistične partije, saj so partizanske enote vodili skoraj izključno člani Komunistične partije.« ([https://znaci.org/00003/1482.pdf ''Borec'' jan. 1959])</ref> Oddaljimo se od trpljenjskega in žrtvovanjskega naziranja in priznajmo, da so bile dražgoške žrtve gotovo odveč: zaradi nesorazmernosti vojaških sil, neizkušenosti poveljnikov, nesrečnih okoliščin. Nikakor pa niso bile nesmiselne. Za nesmiselne jih lahko proglasi le tisti, ki ima za nesmiseln vsak odpor proti sovražnemu nasilju. To so ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svoji skupnosti in prestopiti v drugo, zamenjati svoj jezik in kulturo za tujo. V slovenščini se jim reče odpadniki, s tujko renegati. Če se odpad zgodi v vojni formaciji, odpadnikom rečemo dezerterji. Vsa ta imena imajo negativen prizvok, najbolj negativnega pa imajo tisti odpadniki, ki dejavno prispevajo k propadu svoje skupine in jim rečemo izdajalci. Imena znanih izdajalcev v zgodovini so se poobčila. Tak je grški Efialt, ki je svoje izdal Perzijcem, židovski Judež Iškarijot je Rimljanom izdal Kristusa, iz turških časov poznamo janičarje, ki jim na jugu rečejo poturice, kolaborantom s sovražnikom se po norveškem odpadniku v času 2. svetovne vojne reče kvizling. Skupnosti imajo do izdajalcev v času vojne zelo jasno stališče: kaznujejo jih s smrtjo, celo v primerih, ko bi izdaje po človeški plati opravičili, recimo zaradi strahotnega mučenja ali zaradi grožnje s smrtjo svojcev. Ko gre za preživetje, se vsakdo odloča po svoje, kakor se mu v stiski pač zdi, da se mu bo izšlo bolje: eni se potuhnejo, drugi upognejo, tretji se zlomijo, četrti se uprejo. Nekaterim se izide, drugi svojo odločitev plačajo z glavo. Kadar je situacija brezizhodna, skupnost tvega upor, čeprav se zaveda, da marsikdo ne bo preživel. Za kulturno slovenstvo, ki je sledilo Prešernovemu Črtomirju v sodbi, da je "manj strašna noč v črne zemlje krilu" kot "so pod svetlim soncem sužni dnevi" (in kdo upa trditi, da je Prešeren živel v zablodi), je bil izhod v uporu. Ogrožene skupnosti, ki niso želele tvegati, so šle v izgnanstvo, v taborišča in v skrajnem primeru, tako kot 6 milijonov Židov, v plinske celice. Upogljivci so se v najboljšem primeru nadejali preživeti kot hlapci tujih gospodarjev in opravljati uzamazano delo iztrebljanja svojih rojakov namesto njih. Kot skupnost obstajamo zaradi tistih, ki se nasilju, tujemu in domačemu, uprejo. Brez upornikov Slovencev ne bi bilo. Vsaj takih Slovencev ne, med katerimi bi želeli živeti in biti nanje ponosni. Odločitev za odkrit spopad z Nemci v Dražgošah ni bila lahka, iz pričevanj je razbrati, da je tudi v partizanskem vodstvu prišlo do dvomov, razhajanj in prepirov. Premislek o utemeljenosti dražgoške bitke se je nadaljeval takoj po vojni, spet najprej med partizani samimi. Partizanski duhovnik Metod Mikuž je dilemo razrešil na način, ki ga je vredno citirati tudi danes: :»Kdo od strokovnjakov bo imel morda pomisleke, ali je bila ta borba v tistem času in v tistih okoliščinah primerna? Da, res se da tudi o tem govoriti. Vendar, pred očmi je treba imeti samo eno resnico, resnico namreč, da je bil slovenski narod od nacizma in fašizma obsojen na smrt prav tako kot ostali jugoslovanski narodi in da so bili ti takrat popolnoma pravilno prepričani, da je njihova rešitev samo v borbi na življenje in smrt. In to je bitka v Dražgošah bila.« (Metod Mikuž: Prizorišča znamenitih borb: Dražgoše 9. do 11. januarja 1942, [https://znaci.org/00003/1120.pdf ''Borec'' 1956], 56&ndash;59) Medvojna razhajanja med partizani, ali sprejeti frontalni boj v Dražgošah ali ne, so se nadaljevala v polemikah po vojni, zlasti med borci Ivanom Janom, Marjanom Masterlom in Janezom Lušino - Malijem. Odločitev za spopad je bila, kot zapiše Jan 1974, pač posledica gorečnosti.<ref>"V teh dneh je Cankarjev bataljon, prežet s fanatično vero v pravičen boj za lepšo prihodnost, pokazal množično junaštvo in požrtvovalnost, njegovo poveljstvo pa veliko iznajdljivost, odločnost in sposobnost v poveljevanju." (Nekaj misli ob 30-letnici dražgoške bitke. [https://slov.si/doc/TV-15_1972/TV-15_1972_3.pdf ''TV-15'' 1972_3]) </ref> Drugačne narave so zgodbice današnjih nasprotnikov uporniškega slovenstva o "Lažgošah", ki naj zmanjšajo smiselnost in veličino dražgoške bitke. Prevzeli so so stališča medvojnih nacističnih kolaborantov, ki so jim bili nemški red in disciplina, nemške uniforme in nemška kultura bolj všeč kot kulturno slovenstvo in so delovali v nemško, ne pa v slovensko korist. Prevzeli so celo okupatorjev besednjak in partizane imenujejo banditi ali zločinska partizanska vojska. Ti ljudje bodo enako kot med vojno njihovi domobranski rojaki v bodoči zgodovinski stiski prestopili v nasprotni tabor in postali narodni izdajalci. Po bitki je lahko biti general, pravi pregovor. Z današnjega stališča se zdi odločitev Cankarjevega bataljona, da se v Dražgošah izpostavi napadu nemške vojske, ki si je, odlično organizirana, pokorila celo Evropo, drzna in celo predrzna. Vendar je treba imeti v zavesti, da so pred tem partizani nekajkrat dokazali, da se znajo nemškemu vojaškemu stroju učinkovito upreti in mu prizadejati občutne izgube. Največji uspeh je bil napad na nemške policiste v Rovtah pri Pasji ravni, kjer je padlo 45 sovražnikov. Ker so preprečevali nemško izseljevanje Slovencev, so imeli ljudstvo na svoji strani. Uspehi so jih navdali s samozavestjo, da jih Nemci iz Dražgoš ne morejo pregnati (npr. Jan 1974: 164). Zares so verjeli, da vojna ne more več dolgo trajati in da bo vojna sreča na njihovi strani. V bataljonu je bilo več kot 20 mitraljezov, bili so relativo dobro založeni z municijo, teren je bil ugoden za obrambo, vojaška organiziranost je bila zgledna, oskrba s hrano redna, zanesenjaški Stane Žagar je kot ljudski tribun znal ustvariti optimistično razpoloženje glede izida neizogibnega odkritega spopada z Nemci, sklicujoč se na poročila, da so Sovjeti ustavili nemško napredovanje na vzhodu. Na partizanski miting v Dražgošah 4. januarja so prišli ljudje tudi od drugod, Žagar jih je navduševal z utopičnimi napovedmi, da po vojni kmetje ne bodo več plačevali davkov, da Slovenci ne bodo več hodili vojske služit v Srbijo ipd. Optimizem je bil seveda programske narave, potihem so se, kot piše Ivan Jan v knjigi ''Dražgoše'' (150 sl.), vsi zavedali, da so Nemci v premoči, vendar racionalni premislek o posledicah odrivali vstran. Skrbi so mirili tudi taki drobni dogodki, kot je pogreb domačinke ob skupni prisotnosti nemškega duhovnika in partizanske straže. Tri dni boja je res potrdilo, da so bili partizani dobro pripravljeni. Glede na število žrtev (28 na nemški strani : 9 na partizanski strani) so bili partizani uspešnejši in vojaški zmagovalci spopada. Partizanska samozavest je prispevala k vojaškemu uspehu, vendar je bila tudi naivna in je partizane v poznejših bitkah drago stala. Ob koncu leta 1942 je partizansko gibanje ostalo tako rekoč brez izurjenega vodstva, Nemci so pobili večino partizanskih komandantov. {| |[[File:Euer Bekenntnis zum Reich.jpg|thumb|Euer Bekenntnis zum Reich. [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZZ2DD1UB ''Karawanken Bote'' 26. 9. 1942] ]] |} Čeprav so se zavedali nemške doslednosti, ne partizani ne vaščani niso zares verjeli, da se bodo Nemci znesli nad vaščani. Zato so tudi šli v dolino partizane prijavit okupatorju, s partizanskim privoljenjem. Če bi vaščani verjeli, da so Nemci zmožni vojnega zločina in jih bodo pobili, ne pa zgolj zaprli, bi se skupaj z drugimi sovaščani umaknili na Jelovico. Prav mogoče je, da tudi Nemci ne bi storili takega barbarskega dejanja, če jih ne bi v spopadu padlo trikrat več od partizanov in če ne bi čutili, da so bili vojaško poraženi. Mogoče so prispevale tudi informacije, da so partizani mnogo prebivalcev navdušili za upor, tudi družine tistih, ki so se desetletja pozneje pod vplivom farških narativov odločili razkriti svojo alternativno "resnico o Dražgošah". O poboju vaščanov niso Nemci pisali nikjer, kaj šele, da bi se z dejanjem hvalili. Nadrejenim so poročali o uničenju 50 banditov, kar pomeni, da so neoborožene pobite vaščane preprosto prišteli borcem. Težko je za slovenske rojake imeti tiste, ki, navijajoč za okupatorja, skušajo zmanjšati partizanski uspeh v Dražgošah. Partizanski vojaški uspeh zmanjšujejo tako, da partizanom, ki so padli v Dražgošah, prištejejo še 12 partizanov, ki so padli na Mošenjski planini dva dni pozneje,<ref>Tako je žrtve prešteval eden od urednikov v članku o dražgoški bitki na Wikipediji, dokler ga nismo popravili.</ref> Še bolj sprevrženo in izdajalsko je, kadar ti "domoljubi" k devetim partizanskim žrtvam prištejejo pobitih 41 vaščanov in potem pod črto trdijo, da so Nemci v bitki vojaško zmagali. Pobijanje civilistov, ki je vojni zločin, torej razumejo kot nekaj normalnega! Zlonamerno in popolnoma noro je podtikanje, da so partizani "farške Dražgoše" namerno žrtvovali. Če bi za koga med udeleženci dražgoške bitke lahko rekli, da je humanist in socialno čuteči človekoljub, je bil to Stane Žagar. Vojaški strokovnjaki in ljubitelji se lahko prerekajo o tem, ali je bil sprejem odprte bitke v Dražgošah za partizane, ki so bili uspešni z gverilsko taktiko, ustrezen ali ne, govoričenje o Lažgošah pa je izdajalsko, kakor je izdajalska izjava nekega sodobnega domobranca na Facebooku, da bi sam, če bi živel v času druge svetovne vojne, takoj izdal okupatorju celó ilegalno partizansko bolnico Franjo. Bognasvaruj takih sosedov v naslednji vojni. ==Govorniki na proslavah ''Po stezah partizanske Jelovice''== Proslave so bile po možnosti združene z drugimi jubileji: 20-, 30-, 35-, 40- in 50-letnica vstaje narodov, 40-letnica KPJ, Titova 85-letnica, 40-letnica Titovega prihoda na čelo KPJ, 60 let KPJ in SKOJ, 40 let od CK KPJ v Bohinju, 40 let od osvoboditve. Za odlomke govorov in člankov glej Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah''] (2001), 205&ndash;18; tu tudi članek Janeza Lušine o spominskih tekmovanjih Po stezah partizanske Jelovice 16. 6. 1993 (291&ndash;308). Proslave so med 10. in 15. januarjem, tj. na drugo nedeljo v novem letu. # 1958 na komemoraciji na grobu je govoril domačin Jaka Lotrič - Švebov, pri odprtju nove šole je govoril Janez Trojar, predsednik občine Železniki, na zaključni svečanosti je govoril Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec # 1959 prvi govornik Ivan Lotrič - Jonkel, drugi govornik Franc Čeferin, sekretar Občinskega komiteja ZK Železniki (o pomenu množičnega odpora in današnjih nalogah), tretji govornik [[:w:Boris Ziherl|Boris Ziherl]], član Izvršnega komiteja CK ZKJ # 1960 Cveto Novak, borec dražgoške bitke.<ref>Ivan Jan ga navaja med "preostalimi pripadniki Cankarjevega bataljona pred dražgoško bitko in med njo."</ref> | Ob 40-letnici KPJ je bila proslava tudi 4. julija na Lipniški planini &ndash; Okrajni odbor UROPJ in Okrajni odbor ZB NOV sta simulirala borbeni odgovor na sovražnikov desant na Jelovico. # 1961 [[:w:Tomo Brejc|Tomo Brejc]], soorganizator vstaje na Gorenjskem; zaključna prireditev je bila v Železnikih, komemoracija v Dražgošah je bila dan prej, v soboto 14. 1. # 1962 12. 1. je bilo športno tekmovanje v Bohinjski Bistrici, 13. 1. v Železnikih, 14. 1. v Kropi in pionirji na Lancovem; zaradi premalo snega so smučarski tek premestili na Jelovico oz. premaknili na konec meseca<ref>Podatek UI, da je bil 1962 govornik Miha Marinko, predsednik skupščine, ni potrjen.</ref> # 1963 pozdrav Janko Prezelj, predsednik odbora za izvedbo prireditve; govor Ciril Jelovšek, predsednik občinskega odbora SZDL Škofja Loka # 1964 na slavnostni seji KS Železniki-Češnjica-Studeno je v soboto imel govor predsednik krajevne skupnosti Anton Pegam; na Lancovem je imel govor pred tekmovanjem v teku narodni heroj Anton Dežman # 1965 slavnostna seja v soboto v Železnikih in komemoracija v Dražgošah v nedeljo # 1966 III. državno prvenstvo v biatlonu # 1967 na slavnostni seji 14. januarja v Železnikih je pozdravil Lojze Žumer, predsednik KS; na Lancovem je tekmovalce pozdravil Tonček Dežman, v Dražgošah pa Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora # 1968 predlog, da 13. januar postane praznik občine Škofja Loka namesto prejšnjega 18. decembra # 1969 Milan Žakelj (pred šolo) # 1970 Marko Vraničar, sekretar občinskega komiteja ZK # 1971 Janez Thaler, predsednik občinske konference SZDL # 1972 pozdrav Ivan Franko - Iztok; govor [[:w:Vinko Hafner|Vinko Hafner]], podpredsednik izvršnega sveta SRS; prvič so na tekmovanju nastopili slepi<ref>[https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RL8T8OYN ''Delo'' 10. 1. 1972]</ref> # 1973 Ivan Franko - Iztok, predsednik organizacijskega odbora prireditve, pozdrav načelnik generalštaba JLA generalpolkovnik Stane Potočar - Lazar # 1974 Martin Košir # 1975 Ludvik Kejžar, sekretar medobčinskega sveta ZKS za Gorenjsko; zaradi pomanjkanja snega so bila biatlonska tekmovanja prestavljena na Pokljuko; patruljni tek iz Krope prek Jamnika v Dražgoše # 1976 Marko Vraničar, predsednik skupščine gorenjskih občin; patruljni tek iz Krope. | Sergej Kraigher, predsednik predsedstva skupščine SR Slovenije &ndash; odkritje spomenika 22. 7. # 1977 pozdrav Stane Krajež, predsednik prireditvenega odbora; govor Stane Dolanc, sekretar izvršnega komiteja predsedstva CK ZKJ (pokrovitelj memorialnih smučarskih tekmovanj), ter Cvetko Novak, borec Cankarjevega bataljona; bilo je le tekmovanje v biatlonu # 1978 Leopold Pernuš # 1979 Zdravko Krvina, medobčinski sekretar ZK za Gorenjsko # 1980 Franc Puhar - Aci, predsednik Pokrajinskega odbora za Gorenjsko # 1981 Vinko Hafner, predsednik slovenskih sindikatov # 1982 Branko Jerkič, poveljnik ljubljanskega armadnega območja | Viktor Žakelj, predsednik občine, ob občinskem prazniku # 1983 Franc Perovšek, član predsedstva republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1984 [[:w:Franc Šetinc|Franc Šetinc]], predsednik republiške konference SZDL Slovenije # 1985 [[:w:Božidar Gorjan|Božidar Gorjan - Bogo]], predsednik republiškega odbora ZZB NOV Slovenije # 1986 Edvard Pavčič, komandant republiške TO SR Slovenije # 1987 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije # 1988 [[:w:Anton Anderlič|Tone Anderlič]], predsednik republiške konference ZSMS # 1989 Branko Greganovič, predsednik jugoslovanske mladinske organizacije # 1990 Janez Lušina, predsednik organizacijskega odbora # 1991 [[:w:Ivan Dolničar|Ivan Dolničar]], predsednik slovenske borčevske organizacije | Miloš Mikeln, članek v ''Prešernovem koledarju'' # 1992 [[:w:France Bučar|France Bučar]] | pozdrav Slavica Lotrič Pentek (Švebova) | Marjan Osolnik, članek v ''Delu'', Svetko Kobal, članek v ''Svobodni misli'' # 1993 Ivan Dolničar # 1994 [[:w:Ivan Kristan|Ivan Kristan]] # 1995 [[:w:Dimitrij Rupel|Dimitrij Rupel]] # 1996 [[:w:Janez Kocijančič|Janez Kocijančič]] # 1997 [[:w:Matjaž Kmecl|Matjaž Kmecl]], pozdrav Alojz Čufar, župan Železnikov # 1998 [[:w:Milan Kučan|Milan Kučan]], »partizanski turizem« za ravnotežje cerkvenemu in kmečkemu # 1999 [[:w:Ciril Zlobec|Ciril Zlobec]] # 2000 [[:w:Janez Stanovnik|Janez Stanovnik]], pozdrav Miha Prevc, župan Železnikov # 2001 Blaž Kavčič # 2002 Milan Kučan # 2003 [[:w:Tone Rop|Tone Rop]], med govorom pristane padalec z napisom NATO = kljukasti križ # 2004 [[:w:Borut Pahor|Borut Pahor]] # 2005 [[:w:Anton Bebler|Anton Bebler]] # 2006 [[:w:Jelko Kacin|Jelko Kacin]] # 2007 [[:w:Karel Erjavec|Karel Erjavec]] # 2008 [[:w:Danilo Türk|Danilo Türk]] # 2009 [[:w:Pavel Gantar|Pavel Gantar]], »zimsko športna memorialna prireditev« # 2010 [[:w:Katarina Kresal|Katarina Kresal]] # 2011 Milan Kučan # 2012 Danilo Türk # 2013 [[:w:Božo Repe|Božo Repe]] # 2014 [[:w:Viktor Žakelj|Viktor Žakelj]] # 2015 [[:w:Anton Vratuša|Anton Vratuša]], akademik # 2016 [[:w:Saša Vuga|Saša Vuga]], pisatelj akademik # 2017 [[:w:Martin Premk|Martin Premk]] # 2018 [https://slov.si/doc/lara_jankovic_drazgose_2018.pdf Lara Jankovič,] igralka # 2019 [[:w:Dejan Židan|Dejan Židan]], predsednik DZ # 2020 [[:w:Ervin Fritz|Ervin Fritz]], pesnik # 2021 COVID, osrednja slovesnost odpadla, namesto proslave krajši film Dražgoše 2021 na Youtube in posnetek govora Marijana Križmana, predsednika ZZB NOB # 2022 Milan Kučan # 2023 [[:w:Borut Sajovic|Borut Sajovic]], minister # 2024 [https://slov.si/doc/matjaz_nemec_drazgose_2024.docx Matjaž Nemec,] poslanec evropskega parlamenta # 2025 [[:w:Urška Klakočar Zupančič|Urška Klakočar Zupančič]], predsednica DZ # 2026 [[:w:Robert Golob|Robert Golob]], predsednik vlade # 2027 ==Pohodne poti v Dražgoše== Borci Cankarjevega bataljona so se leta 1946 prvič po osvoboditvi zbrali v Dražgošah z mislijo, da partizanska pesem ne sme biti pozabljena, zato jo je treba izročiti mladim. Idejo je podprl Ivan Bertoncelj - Johan, predsednik Okrajnega odbora ZB Kranj, nekdanji komisar Cankarjevega bataljona. Vendar je bilo treba najprej poskrbeti za preživele vaščane, ki so se vračali v do tal porušeno in požgano vas, postavili za začetek zasilne barake ter ob velikem pomanjkanju materiala in delavcev gradili trajnejša bivališča. Nemški ujetniki so v prvih letih po vojni gradili cesto iz doline v vas, brez potrebne mehanizacije. Tako so bili prvi spominski dogodki možni šele po obnovi vasi, okoli leta 1950. Te prve proslave so bile podobne nekdanjim partizanskim mitingom: nekdo od borcev iz NOB je imel govor, zapeli so partizanske pesmi in recitirali, položili vence, nato pa je sledilo tovariško srečanje borcev, aktivistov in domačinov. Z leti je zanimanje za te proslave upadlo, nekdanji borci in aktivisti niso več prihajali, vaščani so se držali toplih peči, mladino so bolj zanimale zabave v dolini, pota so bila v januarskih dneh slaba. Zato so na Okrajnem odboru ZB v Kranju začeli razmišljati, kako bi proslave poživili, kako jih preobraziti, da bodo množično obiskovane. Leta 1953 je na dogodku prvič sodelovala enota smučarjev - vojakov iz Mojstrane, kar je navdušilo mladino. Ob tej priložnosti je major Miloš Rutar predlagal, naj se uvedejo smučarska tekmovanja v vsakoletne dražgoške proslave. Ko se je major Rutar leta 1957 službeno vrnil v Slovenijo, je oblikoval predlog o spominskih patruljnih smučarskih tekmovanjih pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice, na katerih naj sodelujejo športna društva, družbenopolitične organizacije, JLA in LM (Ljudska milica). Pri tem je kot vzorec navedel maraton v Grčiji, smučarski tek VASA na Švedskem, finski tek za pokal Kurikala ter spominski tek Ob žici okupirane Ljubljane. Mladina bo na privlačen način sprejemala tradicije NOB in spoznavala razmere, v kakršnih bi se znašla v morebitni vojni. Učila se bo premagovanja zimskih težav, pohoda na smučeh, orientacije, streljanja in prve pomoči. Kovalo se bo tovarištvo med starejšo in mlado generacijo. Rutarjev predlog je bil sprejet. Določeno je bilo, da bo okrajni odbor ZB Kranj skupaj z občinskim odborom ZB Železniki vsako leto prirejal spominska tekmovanja v Dražgošah. Januarja leta 1955 Gorenjski glas poroča o praznovanju prvega občinskega praznika v Železniki. Ves teden so se vrstile prireditve, koncerti, nastopi, zaključna slovesnost pa je bila v Dražgošah, kjer so se domačinom in gostom pridružile vojaške patrulje iz Škofje Loke, Krope in Zalega Loga. Po zaključeni slovesnosti z godbo, pevci in recitatorji so odšli v povorki na pokopališče in položili vence na grobove ubitih borcev in vaščanov. Ob tem poročevalec ugotavlja, da grobovi padlih borcev in pobitih vaščanov vendarle niso taki, kot bi morali biti, v opravičilo pa pove, da so morali najprej pomagati ljudem, ki so strahote vojne preživeli po taboriščih ali drugod, zdaj pa je čas, da poskrbijo za dostojno počivališče tistih, ki so žrtvovali življenje. Leta 1956 je izdelan prvi osnutek načrta spomenika dražgoškim žrtvam in predložen pristojni komisiji, ki pa je predlog zavrnila, ker naj ne bi »odgovarjal svojemu namenu«. Naslednje leto, to je ob 15. obletnici bitke, so se nekdanji borci in domačini, tako kot doslej, poklonili žrtvam pred spomenikom na pokopališču. Gorenjski Glas v priložnostnem članku opozarja, da Dražgoše kot prva vas na območju, ki je bila v celoti požgana in je trpela velike človeške žrtve, še vedno nima spomenika. Okrajni ZB Kranj napove 12. januarja 1958 večjo proslavo s smučarskim patruljnim tekmovanjem pod naslovom Po stezah partizanske Jelovice. Za izvedbo te proslave je bil organiziran pripravljalni odbor, v katerega so bile vključene vse sodelujoče organizacije. Program je potekal dva dni. Na predvečer kresovi, ognjemet in simbolični nočni napad na Dražgoše in bližnjo okolico. Ponazoritev dražgoške bitke, napad in obrambo Dražgoš sta pripravila nekdanja udeleženca Franc Biček - Bruno in Anton Dežman - Tonček. Naslednji dan, v nedeljo, pa je bil ob 8.00 napovedan štart smučarskih patrulj na Kališniku. V noči na 12. januar je zapadlo 40 cm novega, mokrega snega in je že kazalo, da bo treba tekmovanje odložiti. Rešila sta ga domačina France in Tone Lušina, ki sta sredi noči na novo pregazila vso progo in tako omogočila patruljam nastop. Ob 12.00 je nastopil slavnostni govornik Franc Kavčič - Veljko, dražgoški borec. Svečanega dela prireditve pri spomeniku NOB v Dražgošah se je udeležilo okrog 2.000 borcev, vaščanov in članov športnih in drugih organizacij. Ob tej priliki je bila v Dražgošah slovesno izročena namenu nova šola. Prireditev je pohvalil Glavni odbor ZB Slovenije kot najprimernejši način prenašanja tradicij NOB na mladino. * 1957 blejski rezervni oficirji organizirajo pohod in partizanski tek v Dražgošah * 4. julija 1959 pohod na Lipniško planino. Pohodi odredov po imenu narodnih herojev iz občinskih sedežev (gl. brošuro 1963) &ndash; 5000 pohodnikov: # Bled: odred heroja Andreja Žvana - Borisa # Jesenice: Jeseniška brigada oz. herojev Jožeta Gregorčiča in Matije Verdnika - Tomaža # Bohinj: odred Tomaža Godca # Kranj: odred Iva Slavca - Jokla # Radovljica: odred Staneta Žagarja # Škofja Loka: odred Lojzeta Kebeta - Štefana # Tržič: odred Antona Štefeta – Kostje # Železniki: četa Blaža Ostrovrharja # Žiri: Žirovska četa * pot Kokrškega odreda Kranj/Čepulje – Mohor- Dražgoše * pot Škofjeloškega odreda Selca – Kališe- Dražgoše * pot JLA iz Bohinjske Bele čez Dobravo, Kropo … do Dražgoš * 1960 pohod na Jelovico z logorovanja v vojašnici na Bohinjski Beli * 1969 pohod pionirjev iz Selc do Dražgoš * 1974 pohod mladinske brigade dr. Franceta Prešerna * 1976 pohodi: s kranjskega Trga revolucije krene proti Dražgošam mladinska pohodna brigada dr. Franceta Prešerna (cca. 300 ljudi), izpred kina Center bo cca. 2000 planincev; pionirje bodo peljali do Podblice z avtobusom, v Lajšah se bodo vse tri skupine združile na poti v Dražgoše. Vračali se bodo preko Nemilj. Patruljni tek iz Krope. * 1977 pohodi iz Soteske, Škofje Loke, Selc, Kranja in Rudnega * 1979 množični rekreativni pohod s Pasje ravni proti Dražgošam * po poti gorenjskega odreda (iz Krope) * Po poti Cankarjevega bataljona Pasja ravan- Dražgoše: 1980- od 76 do 614 udeležencev PD Škofja Loka, prvi pohod 1979, 1998 – 19. pohod s Pasje ravni * Pohod iz Mlake pod Radovljico, družinska pobuda Zvonke in Rajka Berceta od 2011, prek 100 pohodnikov doslej * Pohod iz Tržiča od 2007 v organizaciji združenja slovenskih častnikov (Bistrica, Podnart, Ovsiše, Jamnik, dražgoše) 22 km, 2400 pohodnikov (140/leto) doslej, pomoč občina, GRS Tržič * Železniki-Ratitovec Dražgoše (PD Železniki) * Soteska Rovtarica Dražgoše (KS Bohinjska Bela, vojašnica, PD Radovljica, Veterani) * Škofja Loka Križna Gora Čepulje Mohor Dražgoše (PD Škofja Loka) * Tuškov grič nad Cerknim Jemec Zali Log Železniki Dražgoše (ZB Davča) ?? * kolesarski vzponi do Dražgoš iz več smeri * Pohod Sovodenj - Števerjan Most na Soči – Dražgoše ===Viri=== *Marko Šurc: [https://gore-ljudje.net/informacije/po-stezah-partizanske-jelovice/ Po stezah ...] ''Železar'' 30. jan. 1975. *[https://pzs.si/dogodki/23489-po-stezah-partizanske-jelovice-pohodi-v-drazgosah-2025/ Po stezah partizanske Jelovice - pohodi v Dražgošah 2025. PZS.] ==Dražgoški spomeniki== Grob v bližini stare porušene cerkve, kamor so pokopali padle domačine in borce leta 1942, je bil verjetno označen s križem??? Prvi spomenik so v Dražgošah postavili leta 1947 na Zadnji njivi in ga posvetili sedmim padlim borcem in porušeni vasi. Istega leta so pri Mošenjski planini na željo svojcev postavili znamenje padlemu Mirku Šušteršiču in neznanemu borcu, za katerega se je šele pozneje izkazalo, da je Ciril Osredkar; njegovo ime je bilo na obnovljeni spomenik dodano leta 2000. Leta 1954 je bil na planini Mosti na Jelovici postavljen spomenik sestanku KPS Gorenjske leta 1944, leta 1958, ob začetku gibanja Po stezah partizanske Jelovice, pa je bilo postavljeno obeležje 17 padlim partizanom pri sv. Jedrti nad Lajšami (brez njihovih imen na spomeniku), osnovna šola v Dražgošah pa je dobila ploščo z imenom Staneta Žagarja, po katerem so jo poimenovali. Leta 1967 je vas dobila novo cerkev sv. Lucije in pred njo ploščo 42 domačinom, ki so padli kot talci, in 16 borcem iz Dražgoš, ki so padli med vojno. Leta 1976 je bil dograjen velik spomenik dražgoški bitki. V kostnico pod njim in v družinske grobove na novem pokopališču v bližini so prekopali posmrtne ostanke borcev in domačinov, na mesto prvotnega pokopa pa postavili spominski kamen. Istega leta je bil postavljen tudi spomenik borcu Danimirju Ažmanu - Črtomiru na travniku v Lajšah. Okrog 1994??? sta bili na razgledno ploščad spomenika dodani dve plošči z osnovnimi podatki o dražgoški bitki. Dve leti pozneje, 1978, sta bila postavljena še dva spomenika na mestu streljanja domačinov: z 22 imeni na spomeniku Jelenščah in z 18 imeni pri Cerkvi, v bližini prvotnega groba. Zadnja tri obeležja so bila postavljena na začetku 80. let: Janini in Tatjani nad Lajšami ter kurirski postaji na šolskem poslopju 1980 in bojnemu položaju partizanskega mitraljeza na Bičkovi skali 1981. [Kdaj je bil postavljen spomenik v Rudnem in odkrita spominska soba v brunarici?] {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici.jpg|thumb|800 px|Partizanski spomeniki v Dražgošah in okolici. Partizanstvo.si]] |} {| |[[File:Dražgoše 2014 01.jpg|thumb|150 px|Kostnica pod spomenikom dražgoški bitki. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Dražgoše 2014 04.jpg|thumb|Spomenik dražgoški bitki ob proslavi 2014. Foto Matjaž Zaplotnik]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 08.jpg|thumb|Na Zadnji njivi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 01.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|150 px|Ustreljenim domačinom pri cerkvi]] |} {| |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 05.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 06.jpg|thumb|Prvotni grob pobitih domačinov]] |[[File:Partizanski spomeniki v Dražgošah 07.jpg|thumb|Jelenšče]] |} {| |[[File:Spomeniki v Dražgošah 02.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: pri sv. Luciji]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 03.jpg|thumb|Spomeniki v Dražgošah: družinski nagrobniki na pokopališču]] |[[File:Spomeniki na Jelovici 10.jpg|thumb|Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini]] |} {| |[[File:Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah.jpg|thumb|Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |[[File:Muzej Dražgoše, borci Cankarjevega bataljona.jpg|thumb|150 px|Muzej Cankarjevega bataljona v Dažgošah]] |[[File:Spomeniki v Dražgošah 04.jpg|thumb|Muzej Cankarjevega bataljona v Dražgošah]] |} {| |[[File:Spominska plošča kurirjem v Dražgošah.jpg|thumb|Spominska plošča kurirjem na OŠ v Dražgošah]] |[[File:Rudno, spomenik.jpg|thumb|Rudno, spomenik]] |} *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/154/ spomenik dražgoški bitki], 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4790/ spominska soba Cankarjevega bataljona v brunarici], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4789/ nagrobniki dražgoškim žrtvam na pokopališču], 1976? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4714/ spomenik talcem in borcem pri cerkvi], 1967 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1604/ prvotni grob pobitih domačinov], 1942, v kostnico prekopani 1976 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/1605/ spomenik ustreljenim domačinom Pri cerkvi], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/539/ spomenik sedmim padlim borcem in porušeni vasi na Zadnji njivi], 1947 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/538/ spominska plošča kurirjem na OŠ], 1980 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/4715/ 22 ustreljenim domačinom na Jelenščah], 1978 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/591/ devetim padlim, Rudno], leta ? *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/153/ Mirko Šušteršič in Ciril Osredkar, pri Mošenjski planini], 1947, 2000 Tik za mejo KS Dražgoše so še *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/155/ Bičkova skala], 1981 *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/537/ spomenik na planini Mosti], 1954 *trije spomeniki v Lajšah: **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/177/ Janina in Tajana, nad Lajšami], 1980 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/152/ padlim partizanom, pri sv. Jedrti], 1962 **[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskispomenik/585/ Danimir Ažman, Lajše], 1976 {| |[[File:Danimir Ažman - Črtomir, Lajše.jpg|thumb|Danimir Ažman - Črtomir, Lajše]] |[[File:Dražgoše 2014 08.JPG|thumb|200 px|Lajše]] |[[File:Partizanski spomenik Janini in Tatjani nad Lajšami.jpg|thumb|Tatjani in Janini, Lajše]] |} {| |[[File:Bičkova skala, bojni položaj v dražgoški bitki 9.-11. januarja 1942.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Komemoracija v Dražgošah 2022 24.jpg|thumb|Bičkova skala]] |[[File:Partizanski spomenik, planina Mosti na Jelovici.jpg|thumb|Spomenik na planini Mosti]] |} '''Poimenovanje''' *[https://partizanstvo.si/sl/podrobno/partizanskopoimenovanje/56/ Osnovna šola narodnega heroja Staneta Žagarja (1958-?)] v Dražgošah ==Umetniške upodobitve== *Ivan Seljak-čopič: Bičkova skala - Dražgoše (predloga za mozaik v palači Skupščine SRS), tempera, 1958 [https://slov.si/doc/borec/borec_1966-6.pdf ''Borec'' 1966, št. 6] *Ive Šubic, plakat Dražgoše 22. julij 1976 ([https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-R8H5DKUV dLib]) *France Slana [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-UJHKMJV2 plakat Po stezah partizanske Jelovice: 12.-13. januarja 1974: Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo - Selca] * kipec Borec Franca Smerduja kot prehodni pokal za najboljšo občinsko ekipo v patrolnem teku (1962 [https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5947D09F dLib Delo]), enako 1961 * še en kipec borca za pokal Po stezah partizanske Jelovice (arhiv ZB?) *načrt celovečernega filma o dražgoški bitki (gl. Jan: Vrh v Dražgošah) *Tomaž Ravnihar: Po stezah partizanske Jelovice: Kratki dokumentarni reportažni film (1976) *[https://museu.ms/collection/object/268038/po-stezah-partizanske-jelovice značka 1977] (Gornjesavski muzej Jesenice) *[https://museums.eu/collection/object/268035/drazgose-79?pUnitId=17 značka Dražgoše 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268036/po-stezah-partizanske-jelovice?pUnitId=17 značka PSPJ 1979] *[https://museums.eu/collection/object/268037/po-stezah-partizanske-jelovice-78?pUnitId=17 značka PSPJ 1978] *Radovan Gobec: Dražgoše: simfonična pesnitev (1979, 1984) * [Janez Evangelist Krek: ''Sveta Lucija: igra v treh dejanjih''. Dražgoše: Izobraževalno društvo, 1913.] ==Literatura o Dražgošah== *slike naslovnic brošur ** ''Po stezah partizanske Jelovice'' 1958 ** 1963 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537473}} ** 1964 Dražgoše, Železniki, Kropa, Lancovo {{COBISS|ID=54537729}} ** 1965 zimsko športne prireditve 9.-10. januarja, Selca, Železniki ... {{COBISS|ID=54537985}} ** 1969 (arhiv ZB, ni v Cobissu) ** 1974 Dražgoše - Kropa - Poljane - Železniki - Lancovo – Selca) ** 1977 Dražgoše: 1942-1977: 85 let tovariša Tita: 40 let Tito na čelu KPJ: 35 let Zveze pionirjev Jugoslavije. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije {{COBISS|ID=4890937}} ** 1977 Jelovica 77: 1942-1977: Dražgoše – Kropa. Plamen Kropa, 1977; Gorenjski muzej {{COBISS|ID=458291}} ** 2012 Dražgoše: 70. obletnica bitke: 55-letnica prireditve Po stezah partizanske Jelovice. Kranj: GG {{COBISS|ID=260084992}} *Ivan Jan: ''Dražgoše'' (1961) *Ivan Jan: ''Dražgoška bitka'' (1971, 1982) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1080.pdf ''Cankarjev bataljon in dražgoška bitka''.] Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. 348 str. (tudi 1975) *Ivan Jan: ''Dražgoše in dražgoška bitka'' (1977, 1979) *Ivan Jan: [https://znaci.org/00003/1085.pdf ''Vrh v Dražgošah: Bitka, boj, tragedija, mit, legenda''.] Kranj: samozaložba, 2001. 359 str. *Ivan Jan: Obrazi Dražgoš: Ob 50-letnici dogodkov, ki so vznemirili Berlin. ''Delo'' 18. 1. 1992 *Ivan Jan: Marijan Masterl o Cankarjevem bataljonu in moja spoznanja o tem. ''Loški razgledi'' 51/1 (2004). 307–16. *Marijan Masterl: Cankarjev bataljon in uporni Narigarji s Pasje ravni pred 60 leti. ''Loški razgledi'' 48/1 (2001). 71–144. *Ive Šubic: Bil sem mlad, pa so se te podobe zato tako globoko vtisnile vame. [https://znaci.org/00003/1500.pdf ''Borec'' 1965, št. 4.] (spomini na prisego na Vodiški planini, na dražgoško bitko in bitko na Mošenjski planini) * Rudi Vogrič: V zaledju. ''Ljubljanski dnevnik'' 21. jul. 1954, str. 4. *Borut Mencinger: Povojni družbeno - geografski problemi v Dražgošah: Diplomska naloga. Ljubljana: FF, 1966. * Dinos Taksiárhis: Dražgoše, slovenska "Kalávrita". ''Snovanja'' 15. nov. 1977, str. 90. * Tone Ferenc: Dva nemška policijska generala pred Dražgošami: Kdo je bil generallajtnant Georg Schreyer. ''Borec'' 1977. *Ciril Zupanc: Porušene Dražgoše: Popis materialne vojne škode. ''Loški razgledi'' 24/1 (1977). 215–41. *Ivo Zorman: ''Uporne Dražgoše'', slikanica 1978. *Jože Bole: ''Dražgoše'', 1982 (Vodniki po Loškem). *Tone Ferenc: Bitka v Dražgošah. ''Enciklopedija Slovenije'', 1987. *Bojan Tollazzi: Nočna pot med dvema Sorama: Po poti Cankarjevega bataljona januar 1942 - januar 1989. ''Planinski vestnik'' 1989. *''100 let šole v Dražgošah: 1894-1994'': [zbornik]. Ur. Julijana Prevc. Dražgoše, 1994. *Tone Ferenc: Bolj kritično in manj evforično o Dražgošah. ''Gorenjski glas'' 17. 1. 1992 (Ferenc, Tone: Manj evforično in bolj kritično do Dražgoš, str. 109–120. Dr. Tone Ferenc: Izbrana dela, 4. Odporništvo (ur. Mitja Ferenc). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011.) *Marjan Osolnik: Dražgoše: Ob zlati obletnici in o našem zgodovinskem spominu. NR 1992. *Križnar, Ivan: Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB, 2007. *Klemen Kocjančič: Med mitom in resnico: Razvoj vojnega zgodovinopisja na primeru bitke za Dražgoše. ''Kronika'' 2024.<ref>Luksemburžani niso sodelovali v bitki. Masterl v polemiki z Janom: zdajalca na Mošnjski planini nista bila Košmerlja. Opustitev gverilske taktike in prehod v frontalni spopad je bila partizanska napaka, saj je po Dražgošah partizanstvo skoraj zamrlo. &mdash; Ugovori proti sklepom razprave: O obračunu z oporečniki v nemških vrstah je preveč pričevanj, da bi bila lahko v celoti izmišljena; z Luksemburžani naj bi obračunali pri Brinarju v Lajšah. Če Košmerlj ni bil izdajalec, je pa vodil Nemce na Mošenjsko planino; o srečanju z njim beri [[:s:Spomini Antonije Šolar na dražgoško bitko|pričevanje Antonije Šolar]]. Do poraza partizanstva je prišlo šele po koncu 1942, ne takoj po dražgoški bitki.</ref> *Maks Ocepek: Dražgoška kronika. ''Loški razgledi'' 41/1 (1994). 279–96. *Darko Cafuta: Ugotavljanje števila padlih pripadnikov okupacijskih sil in partizanov, str. 61–78. ''Nemci in partizani: Nemške izgube na Gorenjskem med miti in resnico'' (ur. Jože Dežman). Kranj: Gorenjski muzej, 2016. *Bojana Kavčič: ''Pot dražgoških spominov'' (vodič). Železniki: Turistično društvo Dražgoše, 2005. *''Najlepše partizanske pesmi'' (Po stezah partizanske Jelovice). Dražgoše: ZB, 2005. (samo v knjižnici Škofja Loka) *Jerica Habjan: ''Miti in legende: Izročilo in prostor Dražgoš'' (raziskovalna naloga, samo na SAZU). Ljubljana, 2010. *Petra Lušina: ''Spomin še živečih Dražgošanov na dražgoško bitko: zaključno delo. 2012 {{COBISS|ID=512898688}} *Marko Pintar: [https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/pintar_marko_1.pdf Dražgoška bitka.] Diplomska naloga, 2015. *Lidija Šimenc: ''Osankarica in Dražgoše: Spomin na dva partizanska mita: Diplomsko delo''. Ljubljana: FF, 2016. *Bojan Balkovec: ''Dražgoše 80 let kasneje''. Premk, Repe. Ljubljana: FF, 2022 [https://www.youtube.com/watch?v=OQO8SeJ2h-o Youtube] <!-- '''Sovražno do partizanov''' *1994 Družina, Nova zaveza, Korenine … Dežman, Velikonja, Kavčič F. *Jože Možina: Šestdeset let po bitki [Videoposnetek]: prispevek v oddaji Tednik, 9. maj 2002. *Marija Gasser: Mojemu pisanju ob rob ob zaključku dražgoških zgodb. ''Nova zaveza'' 2024 *Milan Gregorič: Dražgoše kot tragedija. ''Novi glas'' 2025. *Bitka pri Dražgošah. Zgodovina na kratko. Youtube.--> {{v delu}} ===Video=== *[https://www.youtube.com/watch?v=OEasYwOjqfw Youtube 2021] * ... ==Partnerji== *ZZB in področne ZB *PZS, planinska društva *občine: Železniki ... *Društvo veteranov Sever *Zveza rezervnih častnikov *mediji * ... ==Opombe== {{sklici}} <hr> Nazaj na [[Objave: Miran Hladnik]]. pke5mrdgtl186cgtu4e077brtojx34m